Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi

16. poglavje:  Kako je Jezus ravnal z navadnimi ljudmi

Ali ste se kdaj v otroštvu igrali igro hodi za vodjem? In ko ste se igrali, ali ste kdaj, posnemajoč vodja, skočili oblečeni v bazen, bredli po blatu ali pa skakali s strehe garaže? Če ste, potem ste verjetno začeli resno dvomiti o tej igri.

Ovce so na splošno znane po tem, da hodijo za vodjem. V neki klavnici v New Yorku so zdresirali kozla, da je bil vodja. Ime mu je bilo Juda. Takoj ko so se vrata odprla, je šel skoznje, ovce pa so mu slepo sledile. V zadnjem hipu se je kozel zmuznil skozi majhna stranska vrata in se odpravil po novo skupino ovc, medtem ko so ovce šle naprej svoji usodi naproti.

Ena od Jezusovih najkrajših prilik govori o nevarnostih igre hodi za vodjem v duhovnem smislu. “Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj.”(Lk 6,39.40)

Jezus je svoje sledilce pogosto primerjal z ovcami in nas vabi, naj hodimo za njim, kamor koli nas vodi. Težava torej ni v hoji za kom, temveč kdo nas vodi. V Jezusovem času so farizeji in saduceji v očeh večine preprostih ljudi veljali za vodje. Kot smo že omenili v prejšnjem poglavju, so bili farizeji tradicionalisti, konzervativci, saduceji pa svobodomiselni, liberalci. Obe skupini pa sta bili legalistični, saj sta si poskušali zagotoviti zveličanje z lastnimi napori. Ljudje pa so se razvrstili za svojimi vodji – slepimi vodji – in se jim pridružili pri popolnem zavračanju Jezusa.

Žalostna resnica je, da se ljudje le redko dvignejo više kakor njihov duhovnik, učitelj ali vodja. Judje so bili pogubljeni kot ljudstvo zato, ker so šli za svojim vodjem v zmoto. Niso sami preiskovali Svetih spisov in se sami odločali o tem, kaj je resnica. Ali ni to velika nevarnost tudi za nas danes? Kako lahko je preprosto slediti, namesto da bi sami raziskovali in molili, da bi slišali glas pravega Pastirja.

Evangelist Matej je zapisal še eno podobno besedilo. To se je zgodilo tik po tem, ko je Jezus verskim vodjem svojega časa povedal nekaj neprijetnih stvari. Učenci pa so ga potem vprašali, ali ve, da so farizeji zaradi njegovih besed užaljeni. In potem je Jezus odgovoril: “Vsaka sadika, ki je ni vsadil moj nebeški Oče, bo izkoreninjena. Pustite jih! Slepi so vodniki slepih. Če pa slepi slepega vodi, bosta oba padla v jamo.”(Mt 15,13.14) Očitno je celo v verskih skupnostih možno najti vodje, ki jih ni zasadil Gospod. Niso drevesa pravičnosti vsi, ki so na zunaj udje Kristusovega telesa. In prišel bo čas, ko bodo izruvani vsi, ki jih ni zasadil Gospod.

Tukaj bi rad na nekaj opozoril. Ko danes govorimo o sledenju vodjem, ne govorimo samo o sedežu te ali one verske skupnosti. Praksa hoje za vodji ni omejena na sedež cerkve. Zato pri tem nikakor ne gre za udrihanje po vrhovnem cerkvenem vodstvu poljubne verske skupnosti. Ljudje si sami izbirajo vodje – odvisno od tega, kako želijo živeti. In vedno se da kje najti koga, ki te je pripravljen voditi v tisto smer, v katero želiš iti. Bog je posvetil vodje v cerkvi kot orodje za usmerjanje njegovega dela in cerkve. Vodje imajo veljaven namen in vlogo. Toda treba je poudariti, da za nikomer ni varno hoditi slepo.

Raziskave in statistike, ki so nam na voljo, kažejo, da samo eden od štirih ali petih vernikov sodobnih cerkev uporablja čas za osebno občestvo z Bogom in proučevanje njegove Besede. Če je tako, imamo danes veliko slepih sledilcev. Zato ne glejmo na to razmišljanje samo kot na nauk iz zgodovine, marveč raje poskušajmo ugotoviti, kje se lahko mi kot Kristusovi sledilci česa naučimo iz njegovih besed, namenjenih verništvu tistega časa.

V takšnih okoliščinah je Jezus podal priliko o tem, da je možno iti za vodjem naravnost v prepad. Zakaj je bilo tako? V čem je bila težava preprostih ljudi ali množic, da se jih je dalo tako lahko zavesti?

Prvič, niso bili spreobrnjeni. Nikoli niso doživeli nadnaravnega delovanja Svetega Duha na človekovo srce. Njihov odnos do Boga se ni spremenil. Nikoli niso dovolili Bogu, da bi jim dal novo sposobnost, da ga spoznajo – sposobnost, ki je niso imeli. Zaradi tega so malo časa preživljali v osebnem iskanju Boga. V Jezusovem času so si privezovali dele svetopisemskega besedila na svoja zapestja in čela kot nadomestilo za to, da ga niso imeli v svojem srcu. Vsa njihova verska dejavnost je bila osredotočena nanje same. Ustrezala jim je zunanja pobožnost; sprejemali so njene oblike in običaje, Božja milost pa se ni dotaknila njihovih src.

Ti ljudje niso imeli nobenega občestva z Bogom. Bili so žrtve zveličanja z dejanji, in njihova spodbuda za verske dejavnosti in merila je bila zagotovitev začasnih blagoslovov. Všeč jim je bila zamisel, da se bodo kobilice ustavile pred ograjo tistega, ki daje desetino. Zanimala so jih nebesa in ponudba večnega življenja. Hlebčki in ribice so nanje naredili velik vtis, prav tako kakor tudi bolezni, ki so izginile zaradi nekaj Jezusovih tihih besed. Toda ko je Jezus govoril o kruhu življenja, so postali vznemirjeni in so rekli: “Trda je ta beseda; kdo jo more poslušati?”(Jn 6,60)

Jezusa so njegovi sodobniki sprejemali samo deloma. Bili so ga pripravljeni sprejeti kot velikega Učitelja. Tudi kot čudodelnika so ga bili pripravljeni sprejeti. Bili so pripravljeni verovati, da je prerok. Toda niso ga hoteli sprejeti kot Zveličarja ali Gospoda ali Boga. In njihovo omejeno sprejemanje se je končalo s popolnim zavračanjem.

Ljudje so takrat imeli težave s sprejemanjem nauka prerokov. O tem beremo v Lk 16,19-31. Tam je Jezus uporabil dobro znano rimsko bajko, da bi ljudi naučil več stvari, med katerimi pa NI bilo nauka o stanju po smrti. Toda bogataš, kot se verjetno spominjate, je bil v velikih mukah. Zaprosil je, da naj bi berač Lazar odšel k njegovim petim bratom in jih opozoril pred enako usodo.

“Abraham mu je dejal: Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo. Ta pa mu je odvrnil: Ne, oče Abraham, toda če pojde kdo od mrtvih k njim, se bodo spreobrnili. On pa mu je dejal: Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, če tudi kdo vstane od mrtvih.”(Lk 16,29-31)

Kmalu po tem je bil nekdo res obujen od mrtvih – in celo Lazar mu je bilo ime! Vendar jim ni bilo dovolj, da so samo zavrgli dokaz, temveč so tudi skovali zaroto, da naj bi ubili Lazarja in Jezusa, ki je Lazarja obudil. Torej so ti ljudje imeli težave z Mojzesom in preroki.

V Mt 23 beremo, da so olepševali grobove prerokov, bili pa so duhovni in telesni otroci tistih, ki so preroke ubili. Pavel je o tem spregovoril takole: “Bratje, sinovi Abrahamovega rodu. ... Prebivalci Jeruzalema in njihovi voditelji ga niso spoznali. S svojo sodbo so izpolnili besede prerokov, ki jih berejo vsako soboto.”(Apd 13,26.27) Vsako soboto so brali preroške spise, toda prebranega niso sprejemali ali razumeli.

Enako je to povedal Štefan: “Vi, ki ste trdovratni in neobrezani v srcih in ušesih, vi, ki se vedno upirate Svetemu Duhu; kakor vaši očetje tako tudi vi. Katerega izmed prerokov niso preganjali vaši očetje? Ubijali so tiste, ki so napovedovali prihod Pravičnika; in vi ste zdaj postali njegovi izdajalci in ubijalci. Vi, ki ste po naročilu angelov prejeli postavo, pa se je niste držali.”(Apd 7,51-53) To pa je bilo za ljudi že preveč, zato so zgrabili Štefana, ga odvlekli iz mesta ter kamnali; ta čas pa je mladenič z imenom Savel varoval njihove plašče. Toda Štefan je dvignil pogled proti nebesom in v videnju zagledal Jezusa, ki je stal na Očetovi desnici. Vedno mi je bil všeč ta del zgodbe. Jezus tega ni mogel opazovati sede. Stal je na Štefanovi strani, tako da je ta umrl v miru in z molitvijo za svoje sovražnike. Toda o teh ljudeh je povedal resnico. Govorili so, da sprejemajo in spoštujejo preroke, toda v resnici so zavrgli tako preroke kot tudi tistega, ki so ga preroki napovedovali.

To je očitno tudi v njihovem odnosu do Janeza Krstnika. V Mt 21 so se verski vodje znašli v težkem položaju, saj jih je Jezus povprašal o njihovem odnosu do njega. Niso hoteli odgovoriti, saj so vedeli, da so ga ljudje imeli za preroka. Toda oni so ga le delno sprejeli, saj niso sprejeli Jezusa, na katerega je Janez Krstnik usmerjal.

Ali je Jezus hotel povedati navadnim ljudem, da ne potrebujejo vodij? Ne. Vodje imajo smisel. Toda ali je njihov smisel v tem, da ljudem dajejo resnico, katere ti sami ne smejo raziskovati? Nikoli! Smisel vodij, učiteljev in pastorjev je spodbujati ljudi k razumevanju resnice po svojem raziskovanju. Star pregovor pravi: “Človeku lahko daš ribo in ga nahraniš za en dan. Lahko pa ga naučiš loviti ribe in ga nahraniš za vse življenje.” Ne vem, ali lahko to imenujemo vegetarijanska ponazoritev, toda vsekakor je dobra!

Ali je Pavel učil resnico? Vsekakor. Ali je Jezus učil resnico? Seveda. Ali so njegovi učenci učili resnico? So. Berejci pa so vse preverjali, da bi videli, ali je res tako – in so bili za to pohvaljeni. Jezus od množic ni pričakoval, da bi slepo hodile za njim. Od nikogar ni pričakoval, da bi mu slepo sledil. Toda od njih je pričakoval, da bi hodili za njim. Večina navadnih ljudi Kristusa ni sprejela. Toda bile so tudi izjeme, ki nas opogumljajo in navdihujejo.

Niso bili vsi v množici omahljivi. Niso se vsi pridružili tem, ki so Jezusu peli hvalnice ob zmagoslavnem vstopu v Jeruzalem in potem nekoliko dni pozneje vpili: “Križaj ga!” Žena ob vodnjaku je iskala nekaj, kar bi zadovoljilo njeno dušo. Sprejela je Jezusa za Mesija in vse mesto prepričala o njegovi vrednosti. Lazar, preprost človek brez posebnega položaja v shodnici, je ljubil Jezusa od prvega srečanja z njim, z ljubeznijo, ki se ni nikoli zmanjšala. Razbojnik na križu je obrnil svojo glavo proti njemu in sredi bolečine in sramote zaklical: “Gospod, spomni se me!” Vesel sem zaradi teh izjem, kaj pa vi?

Tudi mi se lahko pridružimo izjemam, tako kakor so se učenci na koncu Jezusovega govora v Jn 6. Množice so odhajale in Jezus jih je vprašal, ali želijo tudi oni oditi.(Jn 6,67)

Ali se ne želite pridružiti učencem v njihovem odgovoru: “Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš ti.”(Jn 6,68 AC) Verovati v Jezusa ni bilo priljubljeno. Hoditi za Jezusom ni bilo moderno – in tudi danes ni. Toda rad bi vas povabil k dvojni izkušnji, ki vam bo pomagala, da ne boste slepo hodili za nikomer in ne bi bili tako zavedeni. Prvič, osebni odnos z Jezusom. Drugič, razumno dojemanje resnice, na kateri temelji ta odnos. Obe stvari sta enako pomembni. Ena brez druge ne bo zadostovala. Danes lahko sprejmemo prednost poznavanja Jezusa in osebnega poznavanja resnice, ko ga iščemo v njegovi besedi in z molitvijo. In naj to traja vse do njegovega prihoda.

jutri sledi:
poglavje 17. :Kako je Jezus ravnal s tistimi, ki niso pripadali cerkvi               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi

17. Kako je Jezus ravnal s tistimi, ki niso pripadali cerkvi

Poln avto študentov se je s fakultete peljal domov na pomladanske počitnice. Med vožnjo smo ob cesti zagledali znak, na katerem je pisalo: “Ne berite druge strani tega znaka.” Vsi smo molčali, toda ko smo zapeljali mimo znaka, se je vsaka glava v avtomobilu obrnila, da bi prebrali, kaj piše na drugi strani! Protireklama je lahko zelo učinkovita oblika oglaševanja. Morda jo lahko občasno uporabi celo Bog.

Ko se je Jezus približeval koncu svojega življenja in poslanstva na zemlji, stvari niso bile videti preveč lepe. Bilo je veliko protireklame. Mnogi ljudje so ga zapuščali, celo tisti, ki jih je ozdravil. Devet od desetih gobavcev je sprejelo samo telesni blagoslov in zavrnilo ponudbo duhovnega.

Nekaj časa so se množice zgrinjale, da bi ga slišale in videle. Toda ko se je njegov čas na zemlji iztekel, je vse njegovo poslanstvo dajalo videz krutega poraza. Primer se je zdel brezupen. Kazalo je, da je Jezus naredil zelo malo od tega, kar je prišel opravit.

Toda kljub navideznemu neuspehu je lahko sedel na vrhu Oljske gore, gledal na drug hrib, ki je bil podoben lobanji, in rekel, da se bo ta evangelij, ki ga On uči, oznanjeval po vsem svetu. Kar se tiče človeških virov, za kaj takega ni bilo nobene možnosti. Imel je samo peščico učencev in nekaj sledilk – in celo njegovi učenci so v kritičnem trenutku zbežali. Vsakomur je bilo očitno, da ga verski vodje ne bodo nikoli sprejeli. Uspeh se je zdel nemogoč.

Toda mi lahko vidimo izpolnitev njegovih napovedi – ali pa vsaj možnost, da se te izpolnijo v našem času. Tudi danes je cerkev deležna veliko odklonilne reklame. Toda Bog lahko tudi to obrne, tako kakor je obrnil slabe možnosti ob prvem Jezusovem prihodu. Protireklama je še vedno reklama. Napis, da ne smemo brati druge strani znaka, lahko spodbudi ljudi, da jo vendarle preberejo. Zato se lahko iz navideznega neuspeha, ki je označeval zadnje dni pred Jezusovim križanjem, danes nekaj naučimo.

Začnimo v Jn 12,20, kjer je zapisan dogodek, ki je opogumil Jezusovo srce. “Med tistimi, ki so na praznik prišli počastiti Boga, je bilo tudi nekaj Grkov.” Jezus se je udeležil praznika in stal na tempeljskem dvorišču – cerkvenem hodniku, če želite – pripravljen oditi in ga še zadnjič zapustiti.

“Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: Gospod, radi bi videli Jezusa. Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča.”(Jn 12,21-23)

Nato pa se začne odstavek, ki se na prvi pogled ne zdi preveč koristen, če pa si ga podrobneje ogledamo, postane še kako pomemben. “Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.”(Jn 12,24) Jezus je napovedal, da bo poveličan, toda najprej mora umreti. Nato pa uporabi to načelo za svoje sledilce: “Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj.” Kam pa? Jezus se je namreč napotil proti križu. “In kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.”(Jn 12,25.26) Jezus nam torej govori, da moramo iti za njim na križ, če želimo biti počaščeni.

“Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure.” Mi mislimo, da Jezus ne bi odšel na križ, kar se tiče njega, če bi bilo po njegovi izbiri. Toda takoj zatem sledi njegova podreditev volji njegovega Očeta in načrtu zveličanja: “Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime! Tedaj je prišel glas iz nebes: Poveličal sem ga, in ga bom spet poveličal. Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: Zagrmelo je. Drugi pa so govorili: Angel mu je govoril. Jezus je odgovoril in rekel: Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas.”(Jn 12,27-30) Bog jim je dal še eno priložnost, še zadnjo možnost, da poslušajo. Toda namenimo pozornost dejstvu, da je Božji glas za nekatere zvenel samo kakor grmenje. “Zdaj je sodba nad tem svetom; zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse potegnil k sebi.”(Jn 12,31.32)

Kakšna ohrabritev je bila to za Jezusovo srce, ko so prišli ti ljudje z Zahoda in rekli: “Radi bi videli Jezusa.” To je eno od nekoliko spodbudnih dejstev ob koncu njegovega življenja, saj je bil v križevi senci. Jezus ga je napovedal, čeprav njegovim sledilcem ta zamisel ni bila všeč. Toda prihod teh ljudi je bil izpolnitev prerokovanja, zapisanega v Mt 8,11.12. Jezus je pravkar ozdravil stotnikovega služabnika in tega vojaškega poveljnika pohvalil za njegovo veliko vero. Nato pa je izjavil: “Pravim vam, da jih bo veliko prišlo z vzhoda in zahoda in bodo sedli z Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Sinovi kraljestva pa bodo vrženi v najzunanjejšo temo; tam bo jok in škripanje z zobmi.”

Jezus je napovedal zamenjavo, čas, ko ga bodo zapustili tisti, ki se imajo za njegovo ljudstvo, prišli pa bodo drugi ljudje z vzhoda in zahoda (Luka dodaja še s severa in juga) ter sedli skupaj z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Na samem začetku Jezusove službe so prišli modri z Vzhoda in vprašali: “Kje je ta, ki se je rodil kot judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit.”(Mt 2,2) Nato pa je ob koncu njegove službe prišla skupina z Zahoda – nadaljnja izpolnitev njegove napovedi.

Ali ste zapazili Filipa in Andreja? Njun radar je bil vključen. Njuna ušesa so bila uglašena na frekvenco ljudi, ki iščejo, zato sta opazila Grke, ki so stopili v tempeljsko dvorišče. Nekdaj prej je bil Andrej ta, ki je pripeljal svojega brata Petra k Jezusu. In lahko si ga zamišljamo, kako sedi v zadnji vrsti v shodnici, medtem ko Peter spredaj pridiga. In Andrej si reče: “Kako čudovit je bil dan, ko sem Petra pripeljal k Jezusu.” Andrej je bil pripravljen stati ob strani. Ni bil vedno spredaj, pa tudi preveč zgovoren ni bil. Toda vedno je koga pripeljal k Jezusu – pa čeprav je šlo samo za dečka s petimi hlebčki in dvema ribicama.

Filip, eden prvih Jezusovih učencev, je pripeljal Natanaela, in sicer z besedami: “Pridi in poglej!” In tukaj sta Filip in Andrej spet nekoga pripeljala h Kristusu.

Grki so vsekakor imeli pravo pobudo: “Radi bi videli Jezusa.” Niso prosili, da bi smeli slišati o sadovih misijonskega potovanja, na katero je odšla sedemdeseterica. Niso prosili za ogled shodnice ali razpravo o kakšnem bogoslovnem vprašanju. Hoteli so videti Jezusa. In njihova prošnja je bila odobrena.

V tem svetopisemskem besedilu je zapisana klasična Jezusova izjava: “In ko bom povzdignjen, ... bom vse pritegnil k sebi.” Poviševanje Jezusa priteguje ljudi k njemu. Jezus, povzdignjen na križ, je bil za ljudi njegovega časa spotika – in enako velja tudi za nekatere v današnjem času. Prva cerkev se je morala spopadati z obilno protireklamo, ker je imela Boga, ki je bil križan. To je bila slaba kritika v časopisu. Bogovi tistega časa niso poznali zasnove “druge je rešil, sebe pa ne more”. Pavel je v Korintu govoril o neumnosti oznanjevanja o križu. Toda prav v tem je Božja moč.

In ti Grki so bili zmožni takoj preiti k bistvu – prositi in sprejeti razodetje Jezusa tedaj, ko so drugi zapirali vrata za svoje zveličanje.

Rečeno nam je, da bo cerkev v času konca, tik pred Jezusovim prihodom, dajala videz neuspeha. Toda ne bo poražena. Še enkrat se bo zgodila nenavadna zamenjava – tisti, ki so znotraj, bodo odhajali, vstopali pa bodo tisti z vzhoda, zahoda, severa in juga. Bodimo pozorni na to, da Abraham, Izak in Jakob ne zapuščajo cerkve, da bi se pridružili tistim s severa, juga, vzhoda in zahoda. Ljudje s severa, juga, vzhoda in zahoda vstopajo in se pridružujejo njim. Ne spreglejmo tega!

Na samem koncu bo v cerkvi prišlo do velikega izstopanja ljudi, ki imajo enako težavo kakor verski vodje v Jezusovem času. Zavrnili so Jezusa. In ko bodo ti odšli, bodo množice prišle in zasedle njihov prostor.

Zakaj bo prišlo do te zamenjave? Apostol Pavel opisuje ta položaj in daje odgovor. In če je ta veljal za tisti čas, zakaj ne bi tudi za sedanjega?

“Kaj bomo torej rekli? Pogani, ki niso iskali pravičnosti, so pravičnost dosegli, namreč pravičnost, ki je iz vere. Izrael pa, ki je iskal postavo pravičnosti, ni prišel do tega. Zakaj ne? Zato, ker pravičnosti ni pričakoval iz vere, temveč je mislil, da jo bo dosegel iz del. Tako so zadeli ob kamen spotike, kakor je pisano: Glej, na Sionu postavim kamen spotike in skalo pohujšanja; in kdor veruje vanj, ne bo osramočen.

Bratje, hrepenenje mojega srca in moja prošnja k Bogu veljata njim, da bi se rešili. Saj jim priznam, da so goreči za Božjo stvar, le da to ni po pravem spoznanju. Ker namreč niso poznali Božje pravičnosti in so skušali uveljaviti svojo, se niso podredili Božji pravičnosti.”(Rim 9,30 do 10,3)

Niso odšli h križu in se pridružili Jezusu, ki ni hotel rešiti sebe. Niso prišli do točke, v kateri bi spoznali, da sami sebe ne morejo rešiti. Pavel končuje svoj dokaz z naslednjimi besedami: “Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje.”(Rim 10,4)

Odločilno vprašanje pri zveličanju po veri in zveličanju z dejanji je ločilna črta med temi, ki sprejemajo Jezusa, skupaj z Grki, in tistimi, ki zavračajo Jezusa, skupaj z judovskimi voditelji. Ljudje, ki kaj dosegajo s svojimi napori, si želijo zasluge in pohvalo; zanje je Jezus kamen spotike in skala pohujšanja. Za strogega spolnjevalca zakona je Jezus žalitev, in prav zaradi tega ga bo na koncu zapustil.

Ali se lahko pridružimo Pavlu, ki pravi: “Bratje, želja mojega srca za moje rojake je, da bi bili zveličani.” Za koliko ljudi? Za vse. Ne želimo opazovati na tisoče ljudi, ki iz cerkve odhajajo v temo, ko pa si sam Bog želi, da bi vsakdo od nas ostal. Vsi smo lahko tam in sedemo z Abrahamom, Izakom in Jakobom, skupaj z množico, ki je nihče ne more prešteti in jo tvorijo ljudje iz vseh narodov, rodov, jezikov in ljudstev. Samo en način je, da ne bi bili užaljeni, da se ne bi spotaknili na kamnu spotike – to pa je, da sami pademo na Skalo in se razbijemo. Danes se lahko odločimo stopiti v odnos z Jezusom, hoditi za njim in se podrediti resnici, da sami sebe ne moremo zveličati. Lahko se pridružimo Grkom v prizadevanju, da bi danes videli Jezusa.

    “Radi bi videli Jezusa,” ker se sence na majhni
    pokrajini našega življenja daljšajo.
    Videli bomo Jezusa, ki bo okrepil našo vero
    za zadnji spopad v tem smrtnem boju.

    “Radi bi videli Jezusa;” to je vse, kar potrebujemo –
    moč, veselje in pripravljenost prihajajo s tem pogledom;
    videli bomo Jezusa, umrlega, vstalega, prosečega,
    ki se bo kmalu vrnil končat to smrtno temo!

    Anna B. Warner

Jutri sledi poglavje:
18. Kako so ravnali z Jezusom v Getsemaniju


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi

18.poglavje: Kako so ravnali z Jezusom v Getsemaniju

Kot otrok sem živel v Michiganu in smo velikokrat drsali na ledu. Ko sem bil star dvanajst let, se je moj oče, ki je bil pastor, odpravil na drugi konec mesta z nekom proučevat Sveto pismo. Vedel sem, da bo peljal mimo parka z jezerom, na katerem smo drsali. Zato sem ga pregovoril, da me je vzel s sabo in me pustil pri drsališču.

Ta večer je proučevanje moralo trajati celo tisočletje! Tako dolgo ga ni bilo, da so park že zaprli, obiskovalci so odšli, luči ugasnile, jaz pa sem sam ostal v temi, sredi jezera in poskušal drsati tako, da nisem zmrznil. Čez nekaj časa, ki se mi je zdel dolg kakor večnost, sem prišel do sklepa, da je moj oče pozabil name in se odpeljal domov brez mene. Preveč me je zeblo, da bi še lahko drsal, zato sem se stisnil ob drevo, ki me je varovalo pred vetrom.

Dvanajstletni dečki naj ne bi jokali – pa vendar jočejo! Občutil sem vsa mogoča čustva – slaba, žalostna in jezna. Toda tik pred smrtjo sem videl prijazne luči očetovega avtomobila, ki je pripeljal po cesti. Nikoli v svojem življenju še nisem bil tako srečen. Toda med pripravljanjem tega poglavja sem se spomnil izkušnje, ko sem čutil, da me je oče pozabil.

S tem poglavjem prehajamo z razmišljanja o tem, kako je Jezus ravnal z ljudmi, na ravnanje ljudi z njim. Do sedaj smo proučili več skupin ljudi, s katerimi je Jezus hodil in delal – in sicer, kako je z vsakim človekom ravnal z neizčrpno ljubeznijo in usmiljenjem. Med proučevanjem zaključnih prizorov njegovega življenja pa bomo videli žalosten prikaz tega, kako so se ljudje odzvali na njegovo življenje in poslanstvo.

Oglejmo si opis tega, kako so ravnali z Jezusom v vrtu. “Tedaj je prišel Jezus z njimi na kraj, ki se imenuje Getsemani, in jim rekel: Sedite tukaj, medtem ko stopim tja, da bom molil. S seboj je vzel Petra in oba Zebedejeva sinova. Začel se je žalostiti in trepetati. Tedaj jim je rekel: Moja duša je žalostna do smrti.” Mi bi verjetno rekli: “Počutim se, kakor da bom umrl.”

“Ostanite tukaj in bedite z menoj! In šel je malo naprej, padel na obraz in molil: Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene;  vendar ne,  kakor hočem jaz, ampak kakor ti.”(Mt 26,36-39)

Sestavimo ta prizor tako, kakor se ga spominjamo. Jezus je preživel nekaj časa s svojimi učenci v gornji izbi. Praznovali so pasho. Povedal jim je nekaj spodbudnih besed o trti in mladikah ter molil zanje mogočno molitev – ne samo za svoje učence (samo enajst jih je še bilo), marveč tudi za vse svoje sledilce v vseh časih.

Skupaj so zapustili gornjo izbo in se podali proti vrtu, ki je bil eden Jezusovih priljubljenih krajev za molitev in občestvo z Očetom. Medtem ko so skupaj hodili proti vrtu, je Jezusa prevzelo veliko breme. Učenci so opazili, da je teža tako velika, da se je Jezus med hojo potil, kakor da bi nosil ogromno breme. Njegovi koraki so bili težki, ko je z bolečino prestavljal noge. Približali so se mu, mu hoteli pomagati, čeprav niso razumeli njegove žalosti duha.

Ko so prišli do vhoda v vrt, je večina učencev ostala tam, Jezus pa si je izbral družbo treh, da so ga spremljali naprej. Nato je odšel do enega od svojih najbolj priljubljenih prostorov za molitev, učenci, ki so bili z njim, pa so ga počakali nekaj metrov proč. Kako pogosto smo opazovali slike tega prizora – Jezus, ki kleči in moli v vrtu. To je bila noč, ko je bila Jezusova duša izjemno žalostna, ko se je počutil, kakor da bo umrl.

V razmišljanju o tej izkušnji v Getsemaniju si oglejmo, kako so različni ljudje ravnali z Jezusom v vrtu.

Oglejmo si najprej njegovega Očeta. V načrtu, ki je bil narejen pred ustanovitvijo sveta, sta Jezus in Oče izbrala pot, od katere Jezus zdaj – kljub bolečinam – ni hotel odstopiti. Povedano človeško, ustrašil se je grozovitega trpljenja. Prišel je trenutek, ko je njegov Oče – kakor nam pravi Sveto pismo – položil nanj krivice vseh nas. To je bilo ogromno breme.

Ni mogoče razumeti, kako težko je bilo to breme; toda razmišljajte za trenutek o kakšni napaki iz svojega življenja, obdobju, ko vam je bilo težko, ter je prišel sovražnik in vas mučil s krivdo. Ali se lahko spomnite časa, ko ste se počutili najdlje od Boga – najbolj ločeni od njega – in občutili težko breme obžalovanja in bolečine zaradi svojega greha? Pogovarjal sem se z ljudmi, ki so čutili takšno breme v tem grešnem svetu, ko so želi sadove svojega načina življenja, da so hoteli vse skupaj končati. Zaradi krivde in bolečine življenja ni bilo vredno nadaljevati. V redu, spomnite se torej katere takšne izkušnje iz svojega življenja in potem k njej dodajte še vse druge trenutke, ko ste čutili krivdo, razočaranje ali greh. Potem pomnožite to s številom ljudi na svetu, z vso njihovo nakopičeno krivdo. In potem ko ste naredili vse to, pomnožite to s številom ljudi, ki so v vseh časih živeli na zemlji. To je krivda, ki jo je vzel Jezus na svoja ramena. Zaradi tega si ne moremo niti začeti predstavljati bremena, ki ga je Jezus čutil, ko je Bog položil nanj krivde vseh nas.

In osupljivo pri vsem tem je, da je bil Jezus v ta načrt zajet v popolnoma enaki meri kakor Oče. Bog ni položil tega bremena na Jezusa proti njegovi volji. Sveto pismo nam pravi, da sta Oče in Sin sodelovala v tej spravi. In čeprav Bog ljubi grešnike in jih je vedno ljubil, pa vendar sovraži greh. Jezus je sovražil greh. Breme greha sveta je lomilo njegovo življenje, toda Jezus je kljub temu voljno sprejel to breme, da bi Bog lahko bil sam pravičen in hkrati opravičil njega, ki veruje in sprejema priskrbljeno daritev.

V tej preizkušnji v Getsemaniju, ko je Jezus umrl, še preden je bil mrtev, je nastopila očitna ločitev med Jezusom in njegovim Očetom. To je bila ločitev, ki jo bo občutil grešnik, če bo vztrajal v svojem uporu proti Bogu in bo za večno izgubljen.

Včasih si zamišljamo, da je bil Jezus, ko je prišel v ta čas, odvisen od svoje moči. Vidimo, da je vse svoje življenje živel v odvisnosti od svojega Očeta – v pristnem odnosu z njim. Toda zdaj, v vrtu Getsemaniju pa vse do križa, se zdi, kakor da je Oče odšel, Jezus pa se je moral čisto sam bojevati z grehom. Prav tukaj se moramo za hip ustaviti in znova pomisliti – čeprav se je Jezus počutil zapuščenega, ni bil zapuščen. Svojo veliko žalost je napovedal, ko je rekel: “Glejte, pride ura in je že prišla, ko se boste razkropili vsak na svoje in me pustili samega. Vendar nisem sam, kajti Oče je z menoj.”(Jn 16,32) Jezus je vedel, da bo njegov Oče z njim, toda prav tako je tudi vedel, da se bo počutil popolnoma osamljenega in zapuščenega, ko bo prišla kriza. Ti občutki so bili tako močni, kakor da bi bilo to res. Čutil je, da je Božja jeza proti grehu tako velika, da je bila njegova povezava z Očetom uničena. Toda Bog je bil tam. Oče je bil tam in “v Kristusu spravil svet s seboj”.(2 Kor 5,19)

Jezus se je bal. Bilo ga je strah. Bal se je, da ne bo zdržal tega, ko se je čutil ločenega od Očeta. Počutil se je osamljenega. Vedel je, da je človek. Veliko časa bi lahko razglabljali o vseh podrobnostih Jezusove človeške narave. Toda to vemo: na podlagi svojih izkušenj je poznal slabost človeštva po štiri tisoč letih greha. Ni bil tako močan kakor Adam – in dobro je vedel, kako je Adam padel pri preizkusu. Počutil se je osamljenega in zapuščenega, zato ni nič nenavadnega, da se je držal zemlje, saj ni hotel doživeti še večje ločitve, kakor jo je že doživljal. Nič nenavadnega ni, da je jokal in da je iz njegovih por prihajal krvavi pot. Nič nenavadnega ni, da se ta Jezusov smrtni boj v vrtu da opisati samo z besedami kot so obup, groza in tema. Nobena bridkost se ne more primerjati z Jezusovo bridkostjo. Kako težko je to moralo biti za Jezusa – in tudi za njegovega Očeta.

Oglejmo si še nekoga. Pojdimo na drugi konec slike in razmišljajmo o Satanu. Kako je deloval v tej uri teme? Približeval se je temu velikemu trenutku, ko je bilo v igri vse. Ves čas Jezusovega življenja si ga je močno prizadeval premagati – povzročiti njegov padec. Začelo se je že zdavnaj pred njegovim rojstvom. Ko pa je bil Jezus še dojenček, so vsi majhni dečki v Betlehemu izgubili svoje življenje, ko je Satan neuspešno poskušal umoriti Jezusa.

Satan se je srečal z Jezusom v puščavi in skoraj bi mu ga uspelo umoriti, toda prišel je angel in Jezusa okrepil, ko je umiral v puščavi skušnjave. Satan je skupaj s svojimi premetenci večkrat izzival Jezusa, vpil nanj in govoril: “Vem, kdo si, Sveti, Božji.”

Zdaj pa je Satan skušal Jezusa, da bi pomislil, da ga je Oče za vselej zapustil. Jezus je rekel: “Moj Oče me ni zapustil,” toda Satan je govoril: “Pa te je! Sam si. Ta ločitev, ki jo čutiš, je resnična. Nikoli več ne boš videl svojega Očeta. Ločitev, ki jo čutiš, je večna, čemu bi torej šel skozi vso to bolečino? Ti naj bi zveličal svet, toda svet te je zavrgel. Celo tvoje ljudstvo te hoče uničiti. Eden tvojih učencev je že postal izdajalec in te zdajle izdaja. Zakaj ne odnehaš? Zakaj ne greš nazaj k svojemu Očetu in prenehaš zapravljati svoje moči?”

Jezus je bil v skušnjavi, da se vrne k svojemu Očetu. Zelo zanimivo. Naša velika skušnjava je živeti ločeno od Boga. Jezusova velika skušnjava v vrtu pa je bila vrniti se k svojemu Očetu. Popolnoma nasprotno od nas, mar ne? Satan je odvrgel vse zadržke in delal vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi Jezusa prepričal, naj prepusti svet njegovim rokam. Zavedal se je, da se maje tudi njegova prihodnost.

Oglejmo si tudi angele. Kako so se odzivali to noč, ko se je Jezus bojeval v vrtu? Bili so tiho. Zavedali so se, da je napočil odločilni trenutek za vse vesolje. V nebesih ni bilo petja. Nihče ni igral na harfo. Angeli so zavzeto opazovali dramo. Gledali so in se zavedali, za kaj gre. In angeli – katerih celotno življenje je bilo polno veselja v službi – so bili to noč malodušni. Ali si jih lahko predstavljate, kako hodijo sem ter tja, opazujejo prizore, se obrnejo in želijo poleteti pomagat Jezusu, vendar tega ne smejo narediti?

Gledali so Jezusa v vrtu. Gledali so tudi Očeta. Ko bi jim ta le prikimal, da lahko odhitijo Jezusu na pomoč. Na koncu so morali skriti svoj obraz pred tem strašnim prizorom.

V načrt zveličanja je zajetih več ljudi kakor pa samo tisti na zemlji. Tu so še svetovi, ki niso padli. Ali verjamete, da so naseljeni tudi nekateri drugi planeti? Ali ste v zadnjem času kaj brali Raz 12? “Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!”(Raz 12,12) Veliko število namigov v vsem Svetem pismu kaže na to, da so naseljeni tudi nekateri drugi planeti. Lahko bi ugibali glede tega, koliko tega, kar se dogaja na zemlji, lahko vidijo. Morda imajo enak vid kakor angeli. Dvomim, da imajo televizijo in Dnevnik ob sedmih in neko vrsto nebeških Odmevov. Toda ko je bil ustvarjen svet, so jutranje zvezde skupaj pele in vsi Božji sinovi veselo vzklikali.(Job 38,4-7) Zavedali so se, kaj se dogaja. In prav tako so se tudi spraševali, kako se bo končalo.

Ko je Satan začel svoj upor, je Boga obtožil dveh stvari. Prvič, trdil je, da ni mogoče spolnjevati Božjega zakona. In drugič, če se zakon ne spoštuje, odpuščanje ni mogoče. Če bi s svojimi obtožbami imel prav, bi bilo ogroženo vse vesolje. Zato so svetovi, ki niso padli, in angeli prevzeti od začudenja in zadržujoč dih opazovali, kaj se dogaja v vrtu Getsemani.

Poglejmo še k učencem. Spali so. Ali ste jih kdaj slabo ocenili zaradi tega, ker so spali? Jezus je odšel k njim po sočustvovanje, saj je bil človek, in eno največjih načel človeškega srca je hrepenenje po sočustvovanju. Nič ni narobe, če si takrat, ko doživljamo bolečino, želimo tolažbo. Povsem upravičeno je, če si želimo slišati koga reči: “Ob tebi sem, tukaj sem.”

In tako se je tudi Jezus opotekel s kraja, kamor se je umaknil, in odšel k učencem, da bi od njih slišal spodbudne besede. Toda oni so spali. Za hip so strmeli vanj, toda niso se mogli niti dovolj dvigniti, da bi se kakor koli odzvali. Nato so utonili nazaj v spanec.

Toda poglejte, kaj pravi Sveto pismo o tem, katera vrsta spanca je bila to. Obstajajo namreč različne vrste spanca. Je spanje telesne izčrpanosti, ki je posledica celodnevne hoje po prašnih galilejskih poteh in utrujenosti, ki jo ta povzroči. Obstaja tudi spanec dolgčasa. In potem je tukaj še spanec, o katerem govori Lk 22,45: “Ko je vstal od molitve, je šel k svojim učencem in ugotovil, da so od žalosti zaspali.” Spanec žalosti.

Kakšen je spanec žalosti? Celo psihologi, ki proučujejo človeški razum, nam govorijo o ljudeh, ki uporabljajo spanec kot beg iz velike žalosti. Večina nas je vsaj delček tega že doživela. Učenci so bili žrtve takšnega spanja. Vedeli so, da Jezus trpi. Slišali so ga govoriti o sojenju in smrti. Poskušali so vse, da ne bi slišali, vendar so se bali. Tam v vrtu so slišali njegove vzdihe in vpitje zaradi trpljenja. Bolelo jih je, ker je njihov ljubljeni Učitelj trpel, in spanec se jim je zdel kakor blažena rešitev pred preveliko bolečino. Učenci so zaspali od žalosti.

Jezus je to vedel, in tudi mi tega ne bi smeli pozabiti. Vedel je, da je njihov duh voljan, vendar je njihovo telo slabo. V določenem smislu to ni bil spanec pozabe na Jezusa; bil je spanec tolikšnega poistenja z njim, da niso več mogli zdržati pritiska. Zato so spali.

Jezus je še tretjič sam odšel do svojega prostora in še enkrat zaklical k Očetu: “Če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene. Če pa ni, naj se zgodi tvoja volja.”

Narava je bila v teh trenutkih Jezusov edini družabnik. Oljke so jokale, ko so spuščale svojo roso, ciprese so se priklanjale v sočustvovanju in tišino noči so zmotili klici trpečega Zveličarja. Jezus se je bojeval do zadnjega trenutka, na videz sam in zapuščen od nebes in zemlje. Nikoli ne izenačimo Jezusovega boja v vrtu z ničimer, kar doživljamo mi. Nikoli nismo v isti zvrsti boja, v kateri je bil Jezus to noč. In nikoli ne bomo. Nikoli nam ne bo treba nositi bremena greha vsega sveta. Toda ko se je Jezus bojeval, jokal in molil ter končno umirajoč padel na tla, se je slika spremenila.

Gabriel, ki je zasedel Luciferjev prostor v Božji navzočnosti, je hodil gor in dol, opazoval Očeta in gledal vrt. Nenadoma mu je Oče prikimal! Zato se je pognal z nadnaravno hitrostjo – hitrostjo vesolja – na polet dolg sto sedemdeset milijard kilometrov ali več in ga opravil v manj kakor treh minutah! Zdi se mi, da lahko slišim vse angelske čete, kako vzklikajo: “Dajmo, Gabriel!”

Gabriel je odšel. Prišel je do Jezusa. Njegovo glavo je dvignil iz prahu. Naslonil jo je na svoje rame. Z roko je pokazal na odprta nebesa, od koder je prišel. Prišel je spomnit Jezusa na ljubezen njegovega Očeta. Pripovedoval mu je o ljudeh, ki bodo za večno rešeni zaradi njegove daritve. Zagotavljal mu je, da je Oče večji in močnejši od Satana in da bodo kraljestva tega sveta pridobljena za svete Najvišjega. Govoril mu je, da bo njegova strašna daritev vredna vsega trpljenja, vredna za večno, zaradi teh iz človeškega rodu, ki bodo za večno z njim v nebesih.

In takrat je Jezus vstal s kraja, kjer je molil. Ponosno je dvignil glavo in zapustil vrt, da bi se srečal z drhaljo. Od tega trenutka pa vse do križa je glavo držal pokončno kakor Kralj. Jezusa so potiskali in suvali vse do Golgote, vendar je imel ves čas nadnaravno moč in držo. Samo z vero je sprejel ljubezen svojega Očeta in njegovo moč. Čeprav je na križu čutil, da je sam, in zaklical: “Zakaj si me zapustil?” vendarle ni bil sam. Na samem koncu je rekel: “Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!”Lk 23,46)

Ali ste veseli zaradi Jezusove zgodbe? Ali ste veseli zaradi tega, kar je zdržal? Ali ste veseli, ker ste lahko eden teh, ki bodo zaradi njega večno rešeni? Zakaj se mu ne bi danes spet zahvalili za njegovo osupljivo ljubezen?

Jutri sledi:
19. Kako je Peter ravnal z Jezusom                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi

19. Kako je Peter ravnal z Jezusom

Našeškati ali ne našeškati je vprašanje, pred katerim se znajdejo vsi starši. Raziskave so pokazale, da vrsta discipline ni niti približno tako pomembna kakor to, da otrok ve, da je ljubljen in sprejet, in sicer kljub disciplini. Toda moj oče se je odločil za šeškanje!

Ko sva bila z bratom še majhna, je uporabljal nekaj lahkega. Nekega dne, potem ko sem bil našeškan, sem prišel k svoji materi z nasmejanim obrazom in rekel: “To sploh ni bolelo!” To je bila ena mojih največjih napak. Očetu je namreč povedala, kaj sem rekel, in od takrat naprej se je vedno potrudil, da je to opravil temeljito. Toda najhujša kazen, ki sem jo doživel, je bila takrat, ko se me oče ni niti dotaknil.

Bili smo na počitnicah na otoku sredi jezera Gull v Michiganu. Z bratom sva se spet prepirala. To je bilo najino najbolj priljubljeno razvedrilo. Kvarila sva počitnice sebi, še posebej pa staršem. Moj oče je poskušal z vsem, česar se je lahko spomnil, da bi naju ustavil. Poskušal je z odvzemom sladice. Poskušal je s tem, da naju je poslal v posteljo brez večerje. Poskušal je s tem, da sva morala ostati v koči. Poskušal je s tem, da naju je našeškal. Nič ni delovalo. Končno je prišel trenutek, ko naju je spet poklical k sebi v kočo in se poskušal spomniti nekega drugega načina, da bi naju spravil v red. Toda očitno je bil na koncu svojih zamisli. In potem sem videl, kako so začele prihajati solze. Videti solze na obrazu svojega velikega močnega očeta je bilo zame nekaj novega. Spoznal sem, da sem jaz vzrok razočaranja in bolečine pri tem, ki me je ljubil. Solz nisem mogel zdržati. Lahko sem zdržal vse vrste kazni. Nenadoma sem si resnično želel, da bi se spremenil. To je bilo najhujše tepenje, ki sem ga kdaj doživel!

Tudi Peter se je naučil te lekcije. V prejšnjem poglavju smo obstali v Mt 26 – pri Jezusovi izkušnji v vrtu Getsemani. Angel se je vrnil v nebesa, Jezus pa je svojim učencem rekel, naj kar spijo še naprej. “Medtem ko je še govoril, je prišel Juda, eden izmed dvanajsterih, in z njim velika množica z meči in koli. Poslali so jih duhovniki in starešine ljudstva. Tisto uro je rekel množicam: Kakor nad razbojnika ste prišli z meči in koli, da bi me prijeli. Dan za dnem sem sedel v templju in učil, pa me niste prijeli. Vse to pa se je zgodilo, da so se izpolnila Pisma prerokov. Tedaj so ga vsi učenci zapustili in zbežali.”(Mt 26,47.55.56)

Učenci v vrtu so se naenkrat zbudili. Juda je pripeljal drhal k Jezusu in ga poljubil, kar je bil znak za to, da je On pravi. Peter je zgrabil za meč in odsekal uho hlapcu velikega duhovnika. Ko se je Jezus na kratko pogovarjal z njimi, je med njega in drhal stopil angel. Za trenutek se je zdelo, kakor da so njihovi načrti propadli. Toda angel je spet odšel, in učenci, ki so prisegali, da ne bodo nikoli zapustili Jezusa, so pobegnili v temo. Celo Peter, ki je najbolj ognjevito trdil: “Drugi te bodo morda zapustili, toda jaz te ne bom,” da, celo Peter ga je zapustil in pobegnil.

In potem je sodrga odpeljala Jezusa pred Kajfovo palačo. Tam so poskušali najti lažnive priče, ki bi prišle na dan s takšnimi obtožbami, zaradi katerih bi bil Jezus vreden smrti. Toda lažnive priče so si nasprotovale in njihova pričevanja se niso ujemala. Jezus je potrpežljivo čakal in ni spregovoril niti besedice, dokler Kajfa ni končno obupal. Zaprisegel je Jezusa in ga vprašal, ali je On Kristus, Sin Božji.

Tokrat Jezus ni ostal tiho. Rekel je: “Jaz sem.” In medtem ko je vsako uho poslušalo njegovo pod prisego dano priznanje pred velikim duhovnikom in vsako oko opazovalo ta prizor, se je Jezusov obraz zasvetil z nebeško svetlobo. Potem pa je Jezus dodal še nekaj, česar ga Kajfa ni vprašal. Rekel je: “Poslej boste videli Sina človekovega sedeti na desnici Moči in priti na oblakih neba.”(Mt 26,64)

Kajfa je zavpil: “Bogokletje!” Razburjena drhal je začela pritiskati, suvati in pljuvati na Jezusa. Tisto noč je bilo v Kajfovi sodni dvorani grozno. Jezusovo glavo so pokrili s staro cunjo, ga udarjali in spraševali: “Če si prerok, zakaj nam ne poveš, kdo te je udaril?” Pljuvali so mu v obraz. Z Jezusom so ravnali brezobzirneje in krivičneje kakor s katerim koli drugim jetnikom.

Toda Jezusa je to noč zajela globlja tesnoba. In prav o tej tesnobi moramo razmisliti, saj se je tikala enega od njegovih najtesnejših sledilcev.

Ko je sodrga v vrtu zgrabila Jezusa, so učenci pobegnili; toda vsaj dva med njimi sta se obrnila in od daleč šla za množico, ki se je prebijala proti Kajfovi palači. To sta bila Peter in Janez. Preprosto nista mogla ostati po strani.

Ko so stopili v dvorano, je Janez poiskal prostor blizu Jezusa, Peter pa se je pridružil množici ob ognju ter se tam poskušal ogreti in prikriti. Zgodba je znana. Toda včasih se ne ustavimo, da bi si skrbno ogledali korake, ki jih je naredil Peter na svoji poti do točke, kjer je zatajil svojega Gospoda.

Prvi korak se je zgodil, ko je Jezus poskušal opozoriti Petra na nevarnost. Rekel je: “Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede.”

Toda Peter je odgovoril: “Če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se nikoli ne pohujšam.”

Jezus mu je rekel: “To noč, preden zapoje petelin, me zatajiš trikrat.”

Peter pa je vztrajal: “In ko bi moral s teboj umreti, te gotovo ne zatajim.”(Mt 26,31-35 AC) Bil je prepričan o samem sebi. Počutil se je močnega. Bil je prepričan, da premore dovolj močne volje in odločnosti za pravilno odločitev in njeno izvajanje. Imel se je za samodiscipliniranega človeka – takšnega, na katerega je Jezus lahko računal. Ni se zavedal nevarnosti. To je prvi korak, ki ga naredi vsak, ki zataji Gospoda.

Njegov drugi korak k zatajitvi je bil storjen takrat, ko je popustil skušnjavi, da bi spal, ko bi moral moliti. Ta korak je zelo preprosto narediti, če se počutimo samozadostne. Kdo bi molil, če pa se lahko zanese na sebe? Kdo potrebuje pomoč od zgoraj, če pa ima dovolj lastne moči? Menim, da večina kristjanov ne moli prav veliko predvsem zato, ker pogosto ne čutijo potrebe po Božji pomoči. Zdi se jim, da jim samim kar dobro uspeva. Ugotavljajo, da si je zjutraj preprosto privoščiti dodatno uro spanja, namesto preživljati čas z Jezusom, saj ne čutijo potrebe po molitvi. In to vodi do naslednjega koraka.

Tretji korak, ki ga je naredil Peter, je bil v tem, da se je sam začel bojevati v svojih bitkah. Bil je prepričan, da je dovolj močan, da se s svojo močjo spopade s sovražnikom. Vso drhal je napadel z enim mečem. Toda vse, kar je zadel, je bilo eno uho – in to niti ne preveč pomembno, razen seveda za služabnika velika duhovnika, ki je bil njegov lastnik!

Ko se ločimo od vira moči, pozabljamo, da se nam nikoli ni treba samim spopasti s sovražnikom. Pozabljamo, da je Bog edini, ki lahko bojuje naše bitke za nas. On je edini dovolj močan. In ko začnemo mi opletati s svojimi meči, je neizogibna posledica poraz in sramota.

Četrti korak, ki ga je Peter naredil to noč, je bil poskus rešiti sebe. Jezus se mu ni pridružil in mu pomagal bojevati njegove bitke, tako kakor je pričakoval Peter. Zato je pričel teči. Če Jezus ni dovolj močan, da bi ga rešil, potem je boljše, da se reši sam. In Peter se je zapodil v temo.

Peti Petrov korak je bil ta, da je od daleč šel za Jezusom. Njegovo zaupanje v Jezusa se je omajalo. Ni bil pripravljen na to, da bi se popolnoma in trajno ločil od Kristusa, toda zdaj je bil previden. Ni se mu hotel preveč približati. Med sabo in med Jezusom je namerno ohranjal določeno razdaljo. In tako je šel za Jezusom od daleč.

Toda noč je bila hladna. Noči so vedno hladne, ko smo daleč proč od Jezusa. Ali ste že odkrili to? In tako je Peter naredil šesti korak in si poiskal toploto in tolažbo tam, kjer ju išče svet. Ob ognju se je pridružil drhali in se tudi sam poskušal ogreti. Toda v tem okolju je čutil nenavaden nemir, ki ga je pripeljal do tega, da je naredil naslednji, sedmi, korak, in sicer ta, da se je lažno predstavil. Ni preveč dobro ustrezal okolici. Ko se je svojat smejala zlorabljanju Jezusa, je Peter hotel jokati. Toda s tem bi pritegnil pozornost nase, in zlahka bi opazili, da ni eden od njih. Zato se je prisilil, da se je smejal glasneje kakor kdor koli med njimi. Ko je množica preklinjala in se posmehovala, je to vznemirjalo Petrovega duha. Igral je vlogo, vendar ne preveč dobro, saj so ga kmalu opazili.

In takrat se je znašel pred zadnjim korakom k zatajitvi Jezusa. Ko se človek loči od Jezusa in najde toploto in sprejemanje v svetu in nekdo reče: “Ali nisi tudi ti eden od njih?” bo odgovor vedno: “Ne, nisem!” Tako to gre. Ko je postalo vroče in so s prstom pokazali na Petra, je ta naredil zadnji korak ter pričel preklinjati in zanikati s prisego, da ni nikoli poznal Jezusa.

Prav v tem trenutku se je Jezus obrnil in pogledal Petra. Jezus se je obrnil proč od kraja, kjer so ga potiskali in suvali. Jezus, ki je nosil trnovo krono in po čigar obrazu je tiho tekla kri, se je obrnil in pogledal Petra. Obstajajo različni pogledi. Ko je Jezus pogledal Petra, to ni bil pogled jeze ali gnusa. Bil je pogled pomilovanja in ljubezni do ubogega učenca.

Mi verjetno ne bi trdili, da je bil Peter v tem trenutku Jezusov učenec. Celo sam Peter je to zanikal. Toda Jezus je videl, da je Peter še vedno njegov. Peter ni bil hinavec. Ko je rekel, da bi umrl za Jezusa, je mislil resno. Ampak Peter je bil slaboten. In korak za korakom je odhajal od Jezusa in popolnega zaupanja vanj. Vse do tega trenutka se tega poteka sploh ni zavedal. Hudič vedno dela na ta način. Ne pripelje nas z enim gromozanskim korakom do skoka s skale. Ve, da bi videli nevarnost in nemudoma zaprosili Jezusa za pomoč. Zato nas vodi od tukaj do tam, in od tam naprej v majhnih korakih, ki so videti čimbolj nedolžni, tako da se ne bi zavedali svoje potrebe.

Jezus je pogledal Petra z ljubeznijo, razočaranjem in žalostjo. Če je Jezus kdaj potreboval prijatelja, potem je bilo to v tem trenutku. Če je kdaj potreboval koga, ki bi mu povedal, da mu stoji ob strani, potem je bilo to zdaj. Zato je največja tesnoba zajela Jezusovo srce to noč, ko je eden njegovih najbližjih prijateljev zanikal, da ga pozna.

Ko se je Petrov pogled srečal z Jezusovim, se je nanj zgrnila poplava spominov. Spomnil se je vabila ob morju, ko je Jezus rekel, da bo iz njega naredil ribiča ljudi. Spomnil se je noči na jezeru, ko je zaradi svoje domišljavosti skoraj utonil, Jezus pa je iztegnil roko in ga rešil. Spomnil se je, kako ga je Jezus rešil iz zagate glede tempeljskega davka. Spomnil se je, kako je pred samo nekoliko urami Jezus umil njegove noge in s potrpežljivo razlago utišal njegovo upiranje. Spomnil se je, da mu je Jezus rekel: “Peter, Satan te želi imeti, da bi te lahko presejal kakor pšenico. Toda jaz sem molil zate. Molil sem zate. Molil sem zate.”(Lk 22,31. 32)

In ko je Peter videl bled in trpeč Jezusov obraz, drhteče ustnice, kapljice krvi, tega ni mogel zdržati. Pobegnil je s prizorišča in stekel z dvorišča po temnih jeruzalemskih ulicah. Prišel je do Zlatih vrat in tekel po hribu navzdol ter čez potok Cedron. Na drugi strani je tekel po hribu navzgor do vrta Getsemani in sopihal naokrog, dokler ni našel kraja, kjer je bil Jezus tisto noč jokal, vpil in potil krvavi pot. Peter je padel na svoj obraz in si želel, da bi lahko umrl. Vedel je, da je med vso bolečino, ki jo je Jezus trpel to noč, ta, ki jo je povzročil on, zarezala najgloblje. In to spoznanje je Petra zbodlo v srce.

Po tej noči v vrtu Peter nikoli ni bil več enak. Kriza njegovega življenja je bila mimo. Jezusova ljubezen in odpuščanje sta mu dala upanje, zato je od takrat naprej lahko vedno z gotovostjo govoril o dobrem sporočilu o tem, kar je Jezus pripravljen narediti celo za svojega najslabotnejšega otroka.

Še nekdo si je to noč želel, da bi lahko umrl, in njegov poskus je bil uspešen. Njegovo ime je bilo Juda. Verjetno je bil najbistrejši med dvanajsterimi učenci. Razumel je Jezusov nauk o naravi kraljestva, ki ga namerava vzpostaviti. Potem, ko ga je še zadnjič poskušal prisiliti v delovanje po svojem načrtu, je odkorakal proč. Ko je Jezus nahranil množico, je Juda poskušal prisiliti Jezusa, da bi vzpostavil svoje kraljestvo s pozemsko močjo. Zdaj ga je spet s silo hotel spraviti na prestol. Ali ste se kdaj bojevali, da bi Jezusa spravili na prestol v svojem življenju?

Juda je skoval mojstrsko zaroto. Vse skupaj je šlo veliko dlje od tridesetih srebrnikov, ki jih je dobil od judovskih vodij. Njegov pravi namen je bil prisiliti Jezusa k vzpostavitvi pozemskega kraljestva – k temu, da bi zasedel prestol. Mislil je, da je s tem, ko je izdal Jezusa v roke verskih vodij, ta prisiljen narediti čudež, da bi se rešil; s tem pa bo vzpostavljeno njegovo kraljestvo kot novega Mesija. Juda je bil prepričan, da ga bo iz spoštljivosti do njegovih premetenih metod Jezus postavil za ministrskega predsednika.

Vse je šlo po načrtu do trenutka, ko je Juda v vrtu s poljubom izdal Jezusa. Takrat je rekel duhovnikom in vladarjem: “Zgrabite ga!” Pričakoval je, da bo Jezus prisilil svoje sovražnike pasti na kolena, osvobodil sebe in svoje učence ter zasedel Izraelov prestol.

Ampak namesto tega je Juda iz razdalje opazoval, kako so Jezusa peljali kakor jagnje na zakol. Videl je njegove zvezane roke. Videl je, kako so ga pred Kajfom sramotili na ponaredku sojenja. In ko se je to približevalo h koncu, ga je začela prevzemati groza, da je Jezusa izdal v smrt.

Nato je nastopil eden najbolj dramatičnih trenutkov v sojenju Jezusu. Juda ni več zdržal. Prizor je opisan v knjigi Hrepenenje vekov: “Nenadoma se je v dvorani zaslišal hripav krik, ki je prežel vsa srca z grozo: 'On je nedolžen! O Kajfa, prizanesi mu!'

Vsi so se ozrli na visokoraslega Judeža, ki se je prerival skozi vznemirjeno množico. Njegov obraz je bil bled in upadel, čelo pa je imel orošeno z velikim kapljami znoja. Ko se je prebil do sodnega stola, je vrgel srebrnike, plačilo za Gospodovo izdajo, pred noge velikemu duhovniku. V neučakani naglici je zgrabil Kajfovo oblačilo in ga rotil, naj Jezusa izpusti. Povedal je, da Jezus ni naredil ničesar smrti vrednega.”(Ellen G. White, Hrepenenje vekov, Znamenja časa, Ljubljana 1994, str. 540)

Nato se je vrgel pred Jezusove noge in ga rotil, naj se reši. Toda Jezus je samo odvrnil: “Za ta čas sem prišel na svet.”

Ostanek zgodbe o Judu poznate. Pozneje se je prerivajoča se množica na poti do Golgote ustavila ob drevesu, kjer je ležalo Judovo truplo, strgano z vrvi, ki jo je uporabil, da se je obesil.

Sojenje pri Kajfu se je po Judovem priznanju hitro končalo. Njegovo priznanje, da je kriv, ko je izdal Jezusa, je velikega duhovnika postavilo v neprijetno luč, zato je Kajfa pohitel, da bi se izognil vprašujočim pogledom in zadregi.

Bilo je zgodnje jutro, in kar koli so hoteli doseči, so morali narediti hitro. Bil je petek – začetek pashe – in duh drhali, ki je doslej vodil stvari, je začel pojemati. Če bodo morali čakati, da bo minila sobota, jim bo ostalo zelo malo upanja, da bodo dosegli svoj cilj.

Zato je bilo sojenje Jezusu pred najvišjimi verskimi vodji Božjega izvoljenega ljudstva zaključeno. Ti duhovniki in uslužbenci njegovega templja so mu sodili in ga obsodili. Razglasili so ga vrednega smrti. Čudite se, nebesa, in osupni, zemlja!

jutri sledi poglavje:
20. Kako so ravnali z Jezusom v Pilatovi sodni dvorani               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi

20. poglavje: Kako so ravnali z Jezusom v Pilatovi sodni dvorani

“Od Kajfa so torej peljali Jezusa v sodno hišo. Bilo je zgodaj zjutraj. Sami niso šli v sodno hišo, da se ne bi omadeževali, ampak da bi smeli jesti pashalno jagnje.”(Jn 18,28)

Kakšnemu prizoru je bilo priča vse vesolje! Sodnik vse zemlje je bil pripeljan k sojenju. On je ustvaril nebesa in zemljo. Ustvaril je te, ki so ga porivali in suvali do Pilatove sodne dvorane. Ohranjal je bitje srca v njihovih prsih, medtem ko so ga oni obtoževali. Mirno je stal in se zavedal, da bo prišel dan, ko bodo prav ti ljudje stali pred njim in slišali njegovo sodbo nad njimi – večno sodbo, ko bo Sodnik vseh.

Ali ste bili kdaj zaskrbljeni zaradi sodnega dne? Ali ste se kdaj bali in ste poskušali, da ne bi razmišljali o njem, saj vas je sama misel spravljala v zaskrbljenost? Med pričakovanjem sodnega dne ne pozabite na tri stvari.

Prvič, ne pozabite, da vam bo sojeno pravično. Ko so Jezusa pripeljali k sojenju, se je moral v to izkušnjo podati z zavestjo, da mu ne bo sojeno pravično. Vedel je, da ti, ki mu sodijo, iščejo izgovor za to, da bi ga lahko obsodili. Še več, ker ne bodo našli nobenega veljavnega razloga, da bi ga obsodili, bodo to naredili na podlagi lažnih obtožb. Sodišče, pred katerim je stal, je bilo pokvarjeno in gnilo do korenin. Čeprav so imeli proti njemu samo to, da je njegovo brezgrešno življenje grajalo te, ki so bili tako grešni, se v njegovo obrambo ni slišal niti en glas. Po njihovih merilih sojenja ni imel niti najmanjše možnosti, da bi ga razglasili za nedolžnega.

Ko boste vi sojeni, boste sojeni pošteno. Ali je to dobra ali slaba novica? Ali ste nedolžni ali krivi? Ali ste grešnik ali niste? Kakšna bi bila odločitev, če bi vam na pravičnem in poštenem sodišču sodili, ali ste grešnik ali niste? Nič čudnega ni, da dan sodbe pričakujemo s strahom in zaskrbljenostjo. Vemo, da bomo obsojeni, če nam bo sojeno pošteno! Razglašeni bomo za krive. Nimamo niti najmanjše možnosti, da bi bili po Božjem zakonu – njegovem merilu pri sodbi – razglašeni za nedolžne!

Toda ne ustavite se tukaj! Je še druga stvar, ki je ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o sodbi. Ko so Jezusa pripeljali k sojenju, je bil sam. Nikogar ni bilo ob njem. Nihče ga ni zagovarjal pred obtožbami proti njemu. Tožilstvo je delovalo s polno paro – toda obrambe ni bilo zraven.

Ko bomo na dan sodbe stali pred Bogom, bo navzoče tožilstvo. Toda prav tako bomo imeli tudi Zagovornika, Odvetnika pri Očetu, pravičnega Jezusa Kristusa. Ne bo nam treba stati samim pred sovražnikovimi obtožbami. Nekdo bo stal ob nas. In ta ni bil samo skušan tako, kakor smo bili mi, marveč mu je bilo tudi sojeno. Bil je tudi obsojen. In plačal je kazen, ki si je ni zaslužil, da bi lahko svojo pravičnost položil na naš račun, da bi mi bili opravičeni, kakor si je zaslužil On. Sojeno mu je bilo namesto nas. Obsojen je bil namesto nas. Kaznovan je bil namesto nas.

In seveda zadnja stvar, ki je ne smemo pozabiti, ko razmišljamo o prihajajočem sodnem dnevu, je ta, da je ta isti Jezus, ki je naš Odvetnik in ki mu je bilo sojeno za nas ter je nase prevzel našo kazen, tudi naš Sodnik. Ali bi lahko naredil še kaj več za to, da bi nam priskrbel vse možnosti, da bi bili opravičeni?

Toda zanj tisti dan pred Pilatom ni bilo upanja za oprostitev, nobene milosti, nobene pravice. Judovski voditelji, ki so ga zvlekli pred Pilata, niso niti hoteli stopiti v sodno dvorano. Hoteli so ostati obredno čisti za prihajajočo pasho, ki je ponazarjala Jezusovo smrt zanje. Zato so vztrajali, da bo obsojen na smrt na zunanjem dvorišču, tako da bodo lahko pravočasno doma za začetek pashalnega konca tedna. Greh dela čudne reči našemu človeškemu razsojanju, ali ne?

“Pilat je prišel ven k njim in rekel: Kakšno tožbo imate zoper tega človeka? Odgovorili so mu in rekli: Ko ta ne bi bil hudodelec, ti ga ne bi izročili.” Povedano drugače: Ne sprašuj nas! Mi smo tukaj glavni. Mi smo vodje tega naroda. Ali ne veš, s kom se pogovarjaš?

“Tedaj jim je Pilat dejal: Vzemite ga in ga sodite po svoji postavi. Judje so mu rekli: Mi ne smemo nikogar usmrtiti. S tem se je izpolnila Jezusova beseda, s katero je označil, kakšne smrti bo umrl. Tedaj je šel Pilat zopet v sodno hišo, poklical Jezusa in mu rekel: Si ti judovski kralj? Jezus mu je odgovoril: Praviš ti to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni? Pilat je odvrnil: Sem mar Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil? Jezus je odgovoril: Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom;  toda moje kraljestvo ni od tod.”(Jn 18,29-36)

Namenimo posebno pozornost naslednjim besedam: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali.” Juda se je odločil Jezusa posaditi na prestol, bojeval se je za to, da bi ga spravil tja. To je bil njegov slog. Verjel je, da se je za to, kar hoče, potrebno bojevati. Verjel je v prizadevanje, v trud, da bi se zgodile zanj ugodne stvari. Ni verjel v čakanje na Boga, da bi On deloval. Vse je hotel narediti sam.

Toda Jezus pravi: “Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki vojskovali.” Ker njegovo kraljestvo ni od tega sveta, se naj njegovi služabniki ne bi bojevali, da bi dosegli svoje cilje. Ali to pomeni, da naj se tudi ne bojujemo za dosego zmage v duhovnem kraljestvu?

Če sledimo uporabi besede kraljestvo v evangelijih, bomo odkrili, da Jezus govori bodisi o kraljestvu milosti ali o kraljestvu slave. Večkrat je uporabljal izraz kraljestvo ali nebeško kraljestvo. Njegove prilike so se pogosto začenjale z besedami: “Nebeško kraljestvo je podobno...”

Kraljestvo milosti zajema tako Božje odpuščanje kot tudi njegovo moč. In za nobenega od teh darov se Božjim služabnikom ni treba bojevati. Nebes si ne moremo pridobiti ali si jih zaslužiti. Niti se ne moremo bojevati, da bi dosegli zmago, poslušnost ali zmagoslavje. Ko bi bilo Jezusovo kraljestvo od tega sveta, potem bi se njegovi služabniki morali bojevati proti grehu in Hudiču, bojevati se za poslušnost, bojevati se za izročitev, bojevati se za zmago. Toda Jezus pravi: “Moje kraljestvo ni od tega sveta.”

Blagoslove nebeškega kraljestva moramo sprejeti kot darilo. Odpuščanje je darilo. Spokorjenje je darilo. Zmaga je darilo. Poslušnost je darilo. In za to, kar nam je podarjeno, se nam ni treba bojevati.

Peter tega ni razumel. Zamahnil je s svojim mečem in potem pobegnil od Jezusa, ko je videl, da njegov boj ni na pravem mestu. Z obrazom obrnjenim v tla je ležal v vrtu in si želel, da bi lahko umrl. Tudi Juda ni razumel. Zato je kot brezživljenjska gmota ležal pod vejami drevesa ob poti na Golgoto. Pilat ni razumel, in zato se je odločil prisluhniti trušču drhali, ne pa tihim besedam Jezusa, ki mu je ponujal darilo kraljestva, kjer boj ni potreben. Nato se je poskušal izogniti boleči odločitvi tako, da je poslal Jezusa k Herodu, ki je prav tako napačno razumel naravo njegovega kraljestva. Pilat se je odločil naprtiti odgovornost Herodu.

“Ko je Herod zagledal Jezusa, se je zelo razveselil. Že precej časa ga je namreč želel videti, ker je bil slišal o njem. Pričakoval je, da ga bo videl narediti kakšno znamenje. Spraševal ga je z mnogimi besedami, Jezus pa mu ni nič odgovoril. Veliki duhovniki in pismouki so stali zraven in ga silovito obtoževali. Herod ga je skupaj s svojimi vojaki zasramoval in ga v posmeh ogrnil v bleščeče oblačilo in poslal nazaj k Pilatu.”(Lk 23,8-11)

Ko sem prvič prebral te besede, sem bil srečen. Herod je bil ta, ki je umoril Janeza Krstnika, ker je pri svoji zabavi pijančevanja dal Salomi prenagljeno obljubo. Zato se mi je dolgo časa zdelo, da je povsem krščansko veseliti se zaradi Jezusovega hladnega odnosa do Heroda! To je bil moj odziv. Tako se ravna s Herodom, Gospod! Prav mu je! Ne meni se zanj. Osorno ga zavrni. Maščuj se. Vesel sem bil, ker sem spoznal, da je bilo takšno zaničevanje za Heroda najtežji udarec.

Pozneje pa sem začel dojemati, da Jezus ni takšen. Prišel je umret za Heroda, enako kakor tudi za vas in zame. Zato si ne moremo predstavljati Jezusa, ki ponosno stoji pred Herodom in se mu maščuje. Lahko pa si zamišljamo Jezusa, ki trepeta, medtem ko solze tiho tečejo, ker ga je še eden njegovih čudovito ustvarjenih prijateljev zavrnil. Lahko si predstavljamo Jezusa, kako se z zlomljenim srcem strinja z odločitvijo, ki jo je Herod že sprejel.

Kako je Herod prišel do tega, da se je odločil proti Jezusu? Tako, da je zavrnil nauk preroštva! (Kako vam je to všeč? Niste pričakovali, da se bo to pojavilo tukaj, ali ne? Toda res je tako!) Janez Krstnik je bil eden največjih prerokov. Glede na evangeljsko poročilo je bil Janez Krstnik pravzaprav več kakor prerok. Imenovan je bil Božji glasnik. In žalosten konec Herodove zgodbe je, da bo človek sovražil tudi Jezusa, če sovraži Gospodovega glasnika, če sovraži preroke. To dvoje gre vedno skupaj.

“Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, če tudi kdo vstane od mrtvih.”(Lk 16,31) Herod je zavrnil resnico, ki mu je bila podana po preroku, zato mu ni bilo dano nobeno novo sporočilo. Jezus je sprejel Herodovo odločitev, saj ni obstajala več nobena druga pot, po kateri bi dosegel njegovo srce.

Herod je jezen in ponižan poslal Jezusa spet nazaj v Pilatovo palačo. Zgodba se nadaljuje v Mt 27. Tokrat na prizorišče stopa Pilatova žena. “Ko pa je sedel na sodnem stolu, mu je njegova žena poslala sporočilo: Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah veliko pretrpela zaradi njega.”(Mt 27,19)

Morda se je to zgodilo pred več tedni ali celo meseci. Pilat in njegova žena sta sedela pri zajtrku. Pilat je jedel žemljice in pil belo kavo, žena pa mu je brala iz jutranjega časopisa – Jeruzalemske novice! Njegovo pozornost je usmerila k naslovom in vestem tu in tam, ki so govorile o Jezusu iz Nazareta. Zagotovo je že prej slišala za Jezusa in do njega čutila naklonjenost. Zagotovo je iskala resnico.

Bila je ženska, s kakršno je Bog lahko vzdrževal zvezo; imela je sanje, zaradi katerih je veliko pretrpela. Videla je sojenje Jezusu v sodni palači. Videla je, da ga njen mož ni oprostil, kar bi moral narediti. Videla je golgotski križ in krvaveče Jezusovo telo, viseče med nebom in zemljo. Slišala je njegov krik: “Dopolnjeno je!” In potem je videla še naprej v prihodnost, v čas, ko se bo Jezus v slavi in moči vrnil na to zemljo. Takrat se je zbudila in poslala nujno sporočilo svojemu možu ter ga opozorila na napako, ki jo bo storil.

Toda Pilat je nejevoljen šel naprej in iskal način, kako bi hkrati osvobodil Jezusa in pomiril jezno množico. Toda na koncu je popustil in žrtvoval Jezusa ter tako poskušal ohraniti odobravanje množice. In to nas pripelje nazaj v Jn 18. Pilat je še zadnjič poskušal prelisičiti sodrgo in njene voditelje. Rekel je: “Toda pri vas je navada, da vam za pasho izpustim enega  človeka. Hočete torej, da vam izpustim judovskega kralja? Spet so zavpili: Ne tega, ampak Baraba. Baraba pa je bil razbojnik.”(Jn 18,39.40)

Fulton Oursler v svoji knjigi Najveličastnejša zgodba, ki je bila kdaj povedana (The Greatest Story Ever Told) opisuje Baraba kot gorečneža – bojevnika proti Rimu. Bil je znan kot tat in ropar. Toda verski vodje so izbrali Baraba, kar je bila pravzaprav izbira krivičnosti. Z izbiro Barabe so izbrali tega, ki je bil prepričan, da zakona ni treba spoštovati. Če bi izbrali Jezusa, bi izbrali spoštovanje do Božjega zakona, poslušnosti in zmage.

Kako premeteno se ta ista odločitev pojavlja tudi v sodobni cerkvi. Tudi mi se odločamo med Kristusom in Barabo. Koga izbirate v svojem življenju vi? Ali sprejemate občestvo s Kristusom kot pot življenja, kot sredstvo sprejemanja njegovih darov odpuščanja in zmage? Ali pa se odločate za Baraba in bojujete svoje bitke ter sprejemate prepričanje, da zakona ni treba spoštovati?

Izraelci so se odločili. Izbrali so Baraba. Odločitev ni bila nikoli spremenjena. “Upraviteljevi vojaki so tedaj vzeli Jezusa v sodno palačo in zbrali okrog njega vso četo. Slekli so ga in ga ogrnili s škrlatnim plaščem. Iz trnja so spletli krono in jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. Poklekovali so pred njim, ga zasmehovali in govorili: Pozdravljen, judovski kralj! In pljuvali so vanj, mu vzeli trst in ga z njim tepli po glavi. Potem ko so ga zasmehovali, so mu slekli plašč, ga oblekli v njegova oblačila in odvedli, da bi ga križali.”(Mt 27,27-31)

Jezus – Stvarnik vesolja, ki bi lahko v hipu poklical na pomoč deset tisoč angelov, da bi ga rešili iz tega groznega prizora – se je še naprej podrejal smrti, zate in zame – vse do smrti na križu.

Jutri sledi poglavje 21.: Križev pot
             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Morris L. Venden: Kako je Jezus ravnal z ljudmi

21. Križev pot

Zamislite si, da ste Simon.

Dolgo ste potovali, da bi prišli v Palestino. Vaš dom je v severni Afriki, toda skupaj s svojo ženo in dvema sinoma – Aleksandrom in Rufom – zdaj živite nekje blizu Jeruzalema. To jutro ste se s podeželja podali v mesto, kar je precej nenavadno. Ljudje v tem delu dežele namreč čez dan delajo zunaj mestnega obzidja, zvečer pa se vrnejo v varno mestno zavetje. Morda ste pozabil motiko ali katero drugo orodje, ki ga potrebujete za delo. Toda v mesto ste stopili ravno o pravem trenutku, da ste srečali čuden sprevod.

Vidite vojake, ki poskušajo nadzorovati drhal, duhovnike in poglavarje v njihovih dolgih oblačilih, in ljudi vseh družbenih slojev. Hodijo za tremi možmi, ki nosijo vsak svoj križ. Vidite tudi devet mož, ki hodijo od daleč, s sramoto in žalostjo na svojih licih.

Natančneje si ogledate tri može, ki so očitno obsojeni. Dva med njimi sta razbojnika. Sta močna, mišičasta, trdih obrazov in se upirata vojakom, ki ju silijo naprej. Z lahkoto nosita breme, ki je položeno na njuna ramena.

Tretji Mož je prav tako močan, skladno grajen in mišičast. Večino svojega življenja je delal v tesarski delavnici, in sicer brez električnega orodja. Toda na njem je nekaj drugačnega. Na njegovem obrazu je izraz, ki pritegne vašo pozornost. Je ranjen in izmučen. Doživel je nekaj, kar druga dva nista. Od prejšnjega dne ni ničesar jedel ali pil. Sam se je bojeval v vrtu Getsemani, v boju s silami teme. Nič manj kot sedemkrat so mu sodili. Drhal ga je zmerjala. Dvakrat so ga bičali. In zdaj njegova človeška narava ne zdrži več. Vidite ga, kako je omedlel pod križem.

Zagotovo bo kdo od devetih mož, ki so njegovi sledilci, stopil naprej in mu pomagal v tem ključnem trenutku. Trije od prvotne dvanajsterice manjkajo. Eden leži raztrgan in mrtev malo višje ob poti. Drugi še vedno leži v vrtu Getsemani – z obrazom obrnjenim v tla in zlomljenim srcem, ker je zatajil svojega najboljšega Prijatelja. Tretji pa se bo – na naše presenečenje in v naše veselje – prikazal malo pozneje.

Toda teh devet mož ne naredi ničesar. Polni so žalosti, pripognjeni pod bremenom razblinjenih upov. Ohranjajo svojo razdaljo. Prepolni so bridkosti zaradi bolečine njihovega Gospodarja, toda kljub temu ne pristopijo, marveč se vdajo strahu in sramoti. Nobeden med njimi mu ni pripravljen ponuditi svoje pomoči.

In vi, Simon, ste presenečeni in osupli. Ne morete mirovati. Niste človek, ki bi stvari zadrževal v sebi. Zato vzkliknete: “To je neverjetno! Zakaj kdo ne pomaga temu Človeku?”

Vojaki vas slišijo. Niso vedeli, kaj naj naredijo. Vsem je jasno, da Jezus ne more več nositi križa. Komajda še lahko stoji – tudi če ga ne pritiska težko bruno. Zato vojaki z veseljem izrabijo priložnost, da vas zgrabijo in vam na silo naložijo križ tega tretjega človeka.

Morda je vaša prva misel naslednja: “Prav mi je, zakaj pa ne morem držati jezika za zobmi.” Toda ko vzamete križ in se pridružite v sprevod, slišite ime tega, ki je vzbudil vaše sočutje. To je Jezus. Jezus! Vaša sinova, Aleksander in Ruf, sta vam pripovedovala o tem Človeku. Že prej sta ga videla. Poslušala sta njegove nauke. Ko sta prišla domov, je bilo na njunih obrazih opaziti vznemirjenje, ko sta vam pripovedovala, da verujeta, da je to Mesija. Že večkrat ste hoteli raziskati vso to stvar, toda nikoli si niste vzeli časa za to. Zdaj pa ste prisiljeni nositi njegov križ.

Za trenutek bi rad prekinil to zgodbo. Rad bi vas povabil, bralec, da se vprašate, ali ste bili kdaj prisiljeni nositi križ? Ali ste morda vernik drugega, tretjega ali četrtega rodu, ki so ga njegovi starši in stari starši prisilili nositi Kristusov križ? Ali ste morda mlad človek iz krščanskega doma, ki je prisiljen nositi njegov križ? Morda pa ste uslužbenec cerkve – učitelj, duhovnik ali kdo drug – ki čuti, da je prisiljen nositi njegov križ, če želi obdržati službo? Rad bi vas spomnil, da to niti ni tako slabo. Bodite pozorni na Simonov blagoslov v nadaljevanju zgodbe.

Dalje nosite križ na poti proti Golgoti in opazujete ljudi v množici. Duhovniki in poglavarji so se združili z najnižjim slojem prebivalstva ter skupaj žalijo Jezusa in se mu posmehujejo. Tulijo in rjovejo z drugo drhaljo. Vojaki se s svojimi biči in meči trudijo obdržati sprevod na cesti, čeprav opazite, da se občasno kdo od njih obrne k Jezusu s hrepenečim pogledom.

V drhali so v večini tisti, ki imajo radi vznemirjenje, ne glede na to, od kod izvira. To so ljudje, ki se lahko en dan pridružijo zmagoslavnemu sprevodu in kličejo: “Hozana kralju,” nato pa začnejo vpiti: “Križaj ga,” ker je to v tistem trenutku pač priljubljeno. To so tisti, ki vedno gredo za večino. Ne razmišljajo s svojo glavo, temveč sledijo glasovom in se pridružujejo tistim, ki v določenem trenutku vpijejo najglasneje.

Nekatere v tej množici je Jezus ozdravil, kar je dokaz, da je več kakor pa samo čudež potrebno za to, da bi kdo postal vernik. Drugi so k Jezusu pripeljali svoje ljubljene in prejeli pomoč, ki je nikoli ni odklonil. Toda zdaj so samo del drhali in se od nje ne razlikujejo.

Sprevod se ustavi. V bližini je skupina žensk, ki imajo občutljivo naravo. Brž ko opazijo bolečino in trpljenje, takoj zlahka jočejo. Zdi se, da so te ženske edine, ki jih Jezus opazi. Ustavi se in jim spregovori nekaj besed.

Želimo verjeti, da so bile te ženske prave vernice, da so sprejele Jezusa za Mesija in jokale nad njim kot nad svojim Gospodom in Zveličarjem. Toda očitno je, da jokajo zgolj zaradi dramatičnosti in čustvenosti trenutka. Tudi danes je možno jokati, če pritisnemo na pravi gumb živčnega sistema. Solze tečejo in prenehajo teči, človek pa ostane nespremenjen. Morda jim je zaradi tega Jezus rekel: “Ne jokajte zaradi mene, temveč zaradi sebe in svojih otrok.” Poskušal jih je usmeriti preko čustvenosti trenutka na resnično potrebo njihovega srca.

Nenadoma opazite tretjega od manjkajočih učencev. To je Janez – učenec, ki je bil vedno ob Jezusu. V teh kriznih trenutkih ga ni zapustil. V tej težki uri podpira Marijo, Jezusovo mater. Zagotovo bi Janez nosil Jezusov križ, če se ne bi lotil te pomembne naloge. Zdaj hodi ob Mariji, ki gre za svojim Sinom, kolikor se da blizu.

Nekaj časa opazujete Marijo. Njen obraz so prekrile solze. Naslanja se na Janeza, toda odločno hodi po stopinjah svojega ljubljenega Sina. Morda se spominja dneva, ko je prišel angel in ji povedal o Sinu, ki se bo kmalu rodil. Lahko da v mislih gleda majhnega osemletnika, ki si je pod pazduho dal zvitek in se zgodaj zjutraj podal proti gričevju, kjer je užival nemoteno občestvo s svojim nebeškim Očetom. Morda je v spomin priklicala dan, ko je zaprl tesarsko delavnico, jo poljubil v slovo in se podal na svoje nenavadno poslanstvo. In morda se z bolečino v srcu spominja njegovih besed, s katerimi je napovedal ta dogodek. Lahko da je spet slišala besede, ki jih je Simeon izgovoril v templju: “Ta otrok je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu, a tebi sami meč prebode dušo.”(Lk 2,34.35) Prav zdaj jo meč prebada in ji zadaje rane.

Toda na vsej poti do križa najbolj pozorno opazujete tega, čigar križ nosite. Vaše srce se trga, ko opazujete hudo trpljenje, ki ga prestaja. Vidite njegove opotekajoče se korake, njegovo sključeno postavo in neskončno padanje kapljic njegove krvi. Toda celo sredi vse te bolečine opazujete njegov pogled miru in sprejemanja. Vidite njegovo pripravljenost, da zdrži na poti proti Golgoti.

Razbojnika se upirata in poskušata pobegniti. Vojaki ju morajo neprestano vračati. Toda ta, čigar križ nosite, je drugačen. Voljno gre naprej, pa čeprav komajda prestavlja noge. Opazujete in se čudite, vse dokler končno ne pridete do konca poti.

Rimski vojaki s silo položijo razbojnika na njun križ. Toda Jezus se jim ponižno podredi, leže na križ in razširi roke, medtem ko vojaki prinesejo žeblje in kladiva. Slišite ihtenje Jezusove matere, preklinjanje razbojnikov in vojakov, žaljivke drhali. Nato pa zaslišite Jezusov glas in nagnete se, da bi ujeli njegove besede. Slišite ga reči: “Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.”

Ljubezen do tega Človeka nenadoma zlomi vaše srce. In vzkliknete: “Oče, odpusti tudi meni. Odpusti mi, ker sem čakal. Odpusti mi, ker sem odlašal odločitev, da zvem več o tem Človeku. Odpusti mi, ker sem dvomil, ko sta mi moja sinova pripovedovala o Jezusu. In odpusti mi, ker sem se upiral nositi njegov križ.”

In ko skozi solze gledate nanj, vam reče: “Hvala, Simon. Hvala, ker si nosil moj križ.” Ko ga pogledate nazaj, mu odvrnete: “Hvala tebi. Hvala tebi, Gospod.”

Videli smo delček tega, kako je Jezus ravnal z ljudmi. Videli smo tudi to, kako so ljudje ravnali z njim. Na koncu nam ostaneta samo dve izbiri. Lahko se pridružimo vojakom in pribijemo Jezusa na križ ter ga znova križamo. Lahko pa se pridružimo Simonu in nosimo njegov križ. Samo dve možnosti – in odločitev je vaša.           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!