 |
Stran 1 od 2
|
| Avtor |
Sporočilo |
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
 Zgodovina od Stvarjenja do drugega Jezusovega prihoda .
Zgodovina od Stvarjenja do drugega Jezusovega prihoda.Podnaslov: Kako se "dokopati" do večnega življenja?
Spoštovani vsi, ki me prebirate
v tej temi vam bom predstavil skozi "očala" pisateljice Ellen G. White zgodovino od nastanka človeka, skozi vsa ta tisočletja do danes in še v prihodnost, vse do konca sveta-do drugega Jezusovega prihoda! Prebirajte zvesto te besede, in živite po njih, kajti vredne so zveličanja, odrešenja in večnega življenja. Amen.
Miran Šic
urednik Skupine
Duhovna Misel
miran.sic@gmail.com
moj FB profil: https://www.facebook.com/profile.php?id=100001273020069
P.S.: Na vsako vaše razmišljanje, temo, vprašanje, vam bom rad odgovoril, preko zasebnega sporočila ali javno.
Duhovno razmišljanje bo potekalo skozi naslednje knjige:
Ellen G. White: Očaki in preroki
Knjiga vas popelje skozi staro zavezo Svetega pisma od stvarjenja sveta preko očakov Abrahama, Izaka, Jakoba, Mojzesa pa do Savla in Davida. Vsebuje veliko podrobnosti iz življenja ljudi, ki so svoje življenje izročili Bogu.
Ellen G. White: Preroki in kralji
Knjiga vas popelje skozi staro zavezo Svetega pisma od Salomona, izraelovih kraljev do izgnanstva v Babilon in čudovitega Danijela pa potem do vrnitve v Jeruzalem in obnove templja.
Ellen G. White: Hrepenenje vekov
Najlepša knjiga o Jezusu Kristusu. Vse kar ste si želeli vedeti o Jezusovem življenju in delovanju - od rojstva do smrti in odhoda k Očetu. To je zraven Svetega Pisma najboljši priročnik za proučevanje Jezusovega življenja!
Ellen G. White: Dejanja apostolov
Čas po Jezusovem odhodu: začetek oznanjevanja evangelija po vsem svetu, potovanja apostola Pavla in prva cerkev v Jeruzalemu. Sprehodite se z apostoli skozi njihove vzpone in padce!
Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom
Ena najboljših zgodovinskih knjig, ki opisuje čas od razdejanja Jeruzalema leta 70 n.š. skozi vso zgodovino krščanske cerkve vse do današnjih dni in pogled naprej v prihodnost do drugega Jezusovega prihoda.
Naj vas zbrana pričevanja Božje besede nedvoumno, zanesljivo vodijo k Njemu, ki je edina Pot, Resnica in Življenje- večno življenje v našem Gospodu, Zveličarju in Odrešeniku, Jezusu Kristusu, amen!!       
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 24 Sep 2011 12:17 |
   |
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
Začnemo s temo- Knjigo: Očaki in preroki: |
| 24 Sep 2011 12:31 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
Ellen G.White: Očaki in preroki:Informacije, predgovor, UVOD
[size=18]Ellen G. White: Očaki in preroki
Informacije
Ellen G. White: OČAKI IN PREROKI
OČAKI IN PREROKI
Zgodovina starodavnih svetih ljudi,
kakor jo je opisala
ELLEN G. WHITE
"Pravične in resnične so tvoje poti, o Kralj narodov!"
Ljubljana - 1997
Naslov izvirnika
Ellen G. White: Patriarchs and Prophets, PPPA 1958
Prevod
Petra Potisk
Recenzija
Prof. Barbara Smolnikar, Danijel Kosec
Lektura in računalniški prelom
Prof. Pavel Repnik
Korektura
Brigita Ahac
Naslovnica
Ismar Mujezinović
Založba
Znamenja časa, Njegoševa cesta 15, Ljubljana
Za založbo
Prof. Pavel Repnik
Tisk
JA - Grafika, Litostrojska 40, Ljubljana
Po mnenju štev. 415-47/96 mb Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 25. 7. 1996 sodi knjiga Očaki in preroki med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov
Ellen G. White: Očaki in preroki
Predgovor
To delo izdajamo, ker smo prepričani, da osvetljuje zelo pomembno in splošno koristno temo, o kateri je luč zelo zaželena. Predstavlja namreč resnice, ki so premalo poznane ali pa preveč prezrte. Eden velikih dogodkov je veliki boj med resnico in zmoto, med lučjo in temo, med Božjo močjo in poskusi sovražnika vse pravičnosti, ki si jo poskuša nasilno prisvojiti. Zanj upravičeno menimo, da naj bi pritegnil pozornost vseh svetov. Da tak boj obstaja kot posledica greha, da prehaja iz različnih stopenj razvoja in se na koncu konča na način, ki povečuje Božjo slavo in povišuje njegove zveste služabnike, je prav tako zanesljivo, kakor je Sveto pismo Božje razodetje ljudem. V njem so razodete velike značilnosti tega boja, spora, ki zajema odrešitev sveta. Obstajajo posebna obdobja, ko ta vprašanja dopuščajo nezaželeno zanimanje, in tedaj postane najpomembneje, da razumemo svoj odnos do njih.
Zdaj je tak čas, kajti vse stvari kažejo, da lahko zanesljivo upamo, da se ta dolgi boj približuje svojemu koncu. Pa vendar mnogi kažejo nagnjenje, da bi odrinili na raven izmišljenega tista poročila, ki nam pravijo, kako se je naš svet zapletel v veliki dogodek. Drugi pa se izogibajo temu skrajnemu pogledu in ga jemljejo kot zastarelega in nepomembnega, zaradi česar ga zanemarjajo.
Toda kdo ne bi želel pokukati v skrivnost vzroka tega čudnega odpada; razločiti njegovega duha, predvideti posledice ter se naučiti, kako se je možno izogniti sadovom? S to snovjo se ukvarja ta knjiga. Vzgojiti želi živo zanimanje za tisti del Božje besede, ki je najpogosteje zanemarjen. Obljube in prerokbe svetih spisov odeva v nov pomen, zagovarja Božji način ravnanja z uporom in kaže čudovito Božjo milost, ki si je zamislila pot zveličanja grešnega človeka. Tako smo peljani skozi zgodovino tega dela v čas, ko so bili Božji načrti in nameni jasno razodeti izvoljenemu ljudstvu.
Čeprav imamo opraviti s tako vzvišeno snovjo, ki globoko gane srce in zbudi živa čustva uma, je slog knjige razločen, jezik pa jasen in odkrit. To knjigo priporočamo vsem, ki uživajo v proučevanju Božjega načrta človeške odrešitve ter čutijo kakršno koli zanimanje za povezavo svoje duše s Kristusovim spravnim delom. Priporočamo jo tudi vsem drugim, da bi v njih lahko zbudila zanimanje za te stvari.
Naša želja je, da bi bila vsebina v blagoslov tistim, ki jo berejo, in bi storila, da bo mnogo nog stopilo na pot življenja.
Založniki
Ellen G. White: Očaki in preroki
Uredniška pojasnila
Tukaj podajamo nekoliko pojasnil, da bo branje čim bolj koristno tudi tistim bralcem, ki se ga bodo lotili zato, da bi pomembne misli v tej knjigi primerjali z drugimi viri. Zato smo med besedilo vpisali nekaj številk in črk v oklepajih. Te zadeve so treh vrst, in sicer:
a) Najbolj vidna bo daljša skupina besed in številk v okroglem oklepaju v enakem tipu črk kakor glavno besedilo. To so navedbe svetopisemskih besedil s kraticami, ki so razumljive večini bralcev Svetega pisma. Popis vseh svetopisemskih navedkov pa je napisan pod naslovom Kazalo svetopisemskih navedkov.
b) Črke v okroglem oklepaju z drobnejšim tipom črk kažejo na daljše pojasnilo posameznih pojmov, ki jih je pisateljica uporabila, a bi utegnili biti bralcu nejasni zaradi prostorske in časovne oddaljenosti od nastanka knjige v izvirniku. Te črke kažejo na pojasnila, ki so napisana na koncu knjige z naslovom Dodatek.
c) Številke v poševnem oklepaju pa bodo prav prišle bralcem, ki berejo te vrste duhovnih člankov v raznih revijah v angleščini, v njih pa se uporabljajo besedila iz te knjige z navedbo strani v izvirniku. S pomočjo teh številk bodo zlahka našli slovensko besedilo v knjigi. Pri tem pa velja načelo, da številka v poševnem oklepaju označuje v glavnem natančni konec strani v izvirniku, le da je ponekod zaradi razlike med slovensko in angleško skladnjo oznaka približno dve do tri besede prej ali pozneje v povedi.
Ellen G. White: Očaki in preroki
Uvod
Ta knjiga obravnava snov svetopisemske zgodovine, ki sama po sebi ni nova. Tukaj je sicer prikazana kot ta, ki ji daje nov pomen, razodeva povod dejanj, kaže pomembno ozadje nekaterih gibanj ter močneje osvetli nekaj značilnosti, ki so v Svetem pismu omenjene na kratko. Tako prizori vsebujejo živahnost in pomembnost, ki težita k temu, da dajeta nov in trajen vtis. Na svetopisemski zapis se razliva luč, ki popolneje razkriva Božji značaj in namen. Razodeva pa tudi Satanove zvijače in sredstva, po katerih bo njegova moč končno strmoglavljena. Na površje prinaša slabosti človeškega srca in kaže, kako Božja milost usposobi človeka za zmago v bitki z zlom. Vse to se ujema s tem, kar je Bog pokazal kot svoj namen, ko je človeku razodel resnice svoje besede. Pomoč, po kateri so bila dana ta razodetja, je vidna - ko se jo preizkusi po Svetem pismu - kot ena od metod, ki jih Bog še uporablja za podajanje navodil človeškim otrokom.
Čeprav zdaj ni več tako kakor na začetku, ko je človek v svoji svetosti in nedolžnosti dobival osebna navodila od svojega Stvarnika, človek še vedno ni puščen brez božanskega učitelja, ki ga je priskrbel Bog kot svojega predstavnika - Svetega Duha. Tako slišimo apostola Pavla izjavljati, da je nekakšno božansko razsvetljenje prednost Kristusovih sledilcev. "Razsvetljeni" so namreč s tem, ko so "postali deležni Svetega Duha". (Heb 10,32; 6,4) Prav tako Janez pravi: "In vi imate maziljenje od Svetega." (1 Jan 2,20) In Kristus je učencem obljubil, da jim bo potem, ko jih bo zapustil, poslal Svetega Duha kot tolažnika in vodnika, ki jih bo vodil v vso resnico. (Jan 14,16.26)
Apostol Pavel je pokazal, kako bo ta obljuba izpolnjena cerkvi. V dveh svojih pismih je namreč pravilno napovedal, da so bili nekateri darovi Duha dani cerkvi, da bi jo vzgajali in ji dajali navodila za čas konca. (1 Kor 12; Ef 4,8-13; Mat 28,20) To pa še ni vse. Številne jasne in nedvoumne prerokbe pravijo, da se bo v zadnjih dnevih posebno izlil Sveti Duh ter bo cerkev v času Kristusovega prihoda imela med sklepno izkušnjo "pričevanje Jezusa Kristusa", ki je "duh prerokovanja". (Dej 2,17-20. 39; 1 Kor 1,7; Raz 12,17; 19,10) V teh dejstvih vidimo dokaz Božje skrbi in ljubezni za svoje ljudstvo. Cerkev namreč sedaj, ko stopa v nevarnosti zadnjih dni, bolj kakor v katerem drugem delu svoje izkušnje potrebuje navzočnost Svetega Duha kot tolažnika, učitelja in vodnika, in sicer ne zaradi njegovih običajnih, temveč zaradi njegovih nenavadnih metod delovanja.
Sveto pismo kaže številne prenosnike, po katerih Sveti Duh deluje na srce in um ljudi, da bi razsvetlil njihovo razumevanje ter vodil njihove korake. Med temi so bile prikazni in sanje. Na tak način se Bog še vedno pogovarja s svojimi človeškimi otroki. Tukaj je obljuba o tej stvari: "Poslušajta moje besede. Če je kdo med vami prerok, njemu se dam jaz, Gospod, na znanje v prikazni, v sanjah bom govoril z njim." (4 Moj 12,6) S temi sredstvi je bilo nadnaravno spoznanje sporočeno Balaamu. In pravi: "Tako pravi Balaam, Beorjev sin, tako pravi mož odprtih oči, tako pravi, ki sliši besede silnega Boga, ki ima spoznanje Najvišjega, ki vidi prikazen Vsemogočnega, ki pade, a oči so mu odprte." (4 Moj 24,15.16)
Tako postane stvar zanimiva za raziskavo svetopisemskega pričevanja glede obsega, do katerega je Gospod načrtoval, da naj bi se Duh razodel v cerkvi v človeški preizkusni dobi.
Po sklenitvi načrta zveličanja je Bog, kakor smo videli, po delovanju svojega Sina in svetih angelov govoril ljudem čez prepad, ki ga je povzročil greh. Včasih je z njimi govoril iz oči v oči kakor v Mojzesovem primeru, vendar je bilo pogosteje po sanjah in prikaznih. Primeri takih pogovorov so vidni povsod v svetih zapisih ter pokrivajo vse dobe. Enoh, sedmi od Adama, je v duhu preroštva gledal naprej v čas drugega Kristusovega prihoda v moči in slavi ter vzkliknil: "Glej, prišel je Gospod z miriadami svojih svetih. Od Boga so govorili ljudje, kakor jih je vodil Sveti Duh." (Juda 14; 2 Pet 1,21) Če se je občasno zdelo, da je delovanje Duha preroštva skoraj izginilo skupaj s pojemanjem človeške duhovnosti, ni nikoli manjkal v velikih krizah v izkušnji cerkve in obdobjih, ki so bila priče spremembam iz ene dobe v drugo. Ko je nastopilo obdobje zaznamovano s Kristusovim učlovečenjem, je bil oče Janeza Krstnika napolnjen s Svetim Duhom in je prerokoval. (Luk 1,67) Simeonu je bilo razodeto, da ne bo videl smrti dotlej, dokler ne vidi Gospoda; in ko so starši prinesli Jezusa v svetišče k obrezovanju, je prišel z Duhom napolnjen Simeon v svetišče, ga vzel v roke ter blagoslovil, medtem ko je prerokoval o njem. Ana, prerokinja, je v isti priložnosti govorila o njem vsem, ki so čakali na odrešitev Jeruzalema. (Luk 2,26.38)
Izlivanje Svetega Duha, ki naj bi spremljalo Kristusove sledilce pri oznanjevanju evangelija, je napovedal prerok s temi besedami: "In zgodi se potem, da izlijem svojega Duha na vse meso; in vaši sinovi in vaše hčere bodo prerokovali, vaši starci bodo imeli sanje, vaši mladeniči bodo videli prikazni. In celo na hlapce in dekle izlijem svojega Duha v tistih dneh. In pokažem čudeže na nebu in na zemlji: kri in ogenj in dimaste stebre; sonce se spremeni v temo in mesec v kri, preden pride Gospodov dan, veliki in prestrašni." (Joel 2,28-31)
Peter je na petdesetnico navedel to prerokbo kot razlago čudovitega dogodka, ki se je zgodil. Razcepljeni jeziki kakor ognjeni so sedli na vsakega od učencev; bili so napolnjeni Svetega Duha in govorili v drugih jezikih. In ko so jih zasmehovalci obtožili, da so se napili sladkega vinca, je Peter odgovoril: "Ti namreč niso pijani, kakor vi menite, ker je šele tretja ura dne; temveč to je, kar je rečeno po preroku Joelu." (Dej 2,15.16) Potem navaja prerokbo stvarno, kakor je zapisana v Joelu (navedena zgoraj), le da je namesto besede "potem" vstavil besede "v poslednjih dneh", kar se bere: "In zgodi se v poslednjih dneh, pravi Bog: izlijem od svojega Duha" itd.
Očitno je, da se je tisti dan začel izpolnjevati del prerokbe, ki se nanaša na izlivanje Duha; kajti ni bilo starcev, ki bi imeli sanje, niti mladeničev in dekel, ki bi imeli prikazni in prerokovali; niti ni bilo čudežev krvi in ognja in dimastih stebrov, ki bi se prikazali; sonce ni potemnelo in mesec takrat ni postal krvav. Pa vendar je bil takratni dogodek izpolnitev Joelove prerokbe. Enako očitno je, da se del prerokbe glede izlivanja Duha ni izčrpal v takratnem razodetju; kajti prerokovanje zajema vse dni od tistega časa do nastopa velikega Gospodovega dne.
Toda petdesetnica je bila izpolnitev tudi drugih prerokovanj poleg Joelovega. Je prav tako izpolnitev besed samega Kristusa. V svojem zadnjem pogovoru z učenci pred križanjem jim je rekel: "In jaz bom prosil Očeta, in drugega Tolažnika vam da, ... Duha resnice. Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga pošlje Oče v mojem imenu, On vas bo vse učil. Kadar pa On pride, Duh resnice, vas bo vodil v vso resnico." (Jan 14,16.17.26; 16,13) Po vstajenju od mrtvih pa je Kristus rekel učencem: "In glejte, jaz pošljem obljubo svojega Očeta na vas; a vi ostanite v mestu Jeruzalemu, dokler ne boste oblečeni v moč z višave." (Luk 24,49)
Na petdesetnico so bili učenci opremljeni z močjo od zgoraj. Vendar ni bila Kristusova obljuba nič bolj kakor Joelova prerokba omejena le na ta dogodek. Dal jim je enako obljubo v drugačni obliki, ko jim je zagotovil, da bo vedno z njimi do samega konca sveta. (Mat 28,20) Marko nam pravi, v kakšnem smislu in na kakšen način naj bi bil Gospod z njimi. Piše: "Oni pa so šli in oznanjevali so povsod, in Gospod je sodeloval z njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili." (Mar 16,20) Peter pa je na petdesetnico pričal o trajnosti tega delovanja Duha, ki so mu bili priča. Ko so prepričani Judje vprašali apostole: "Kaj nam je storiti?" je Peter odgovoril: "Spokorite se in naj se krsti vsakdo izmed vas v imenu Jezusa Kristusa v odpuščanje svojih grehov, in prejmete dar Svetega Duha. Kajti za vas velja ta obljuba in za vaše otroke in za vse, ki so še daleč, kolikor koli jih pokliče Gospod, naš Bog." (Dej 2,37-39) To vsekakor govori o delovanju Svetega Duha v cerkvi, celo v njegovem posebnem razodetju, vsem prihodnjim časom tako dolgo, dokler bo milost vabila ljudi, da sprejmejo odpuščajočo Kristusovo ljubezen.
Osemindvajset let pozneje je Pavel v svojem pismu Korinčanom predočil tamkajšnji cerkvi uraden dokaz o tem vprašanju. Pravi: "A zastran duhovnih darov nočem, bratje, da bi bili nepoučeni." (1 Kor 12,1) Tako pomembno se mu je zdelo, da to stvar razumejo v krščanski cerkvi. Najprej je izjavil, da Duh različno deluje, čeprav je eden, in pojasnil, kakšni so ti razločki. Potem pa je predstavil podobo človeškega telesa z različnimi udi, da bi prikazal, kako cerkev sestavljajo različne službe in darovi. Kakor ima telo različne ude, ki imajo vsak svoje opravilo in vsi skupaj enotno delujejo z namenom, da bi ustvarili skladno celoto, tako naj bi Duh deloval po različnih prenosnikih v cerkvi, da bi predstavljali popolno versko telo. Pavel nadaljuje takole: "In nekatere si je postavil Bog v cerkvi prvič za apostole, drugič za preroke, tretjič za učitelje, potem je dal čudežne moči, potem darove ozdravljanja, zmožnost pomagati, vladati, raznovrstnost jezikov." (1 Kor 12,28)
Izjava, da si je Bog postavil nekatere v cerkvi, itd. obsega več kakor to, da je bila odprta pot za pojavljanje darov, če bi tako kazale okoliščine. Bolj označuje, da naj bi bili stalni deli resnične duhovne ustanove cerkve. Če pa ti ne bi delovali, bi bila cerkev v stanju človeškega telesa, ko bi nekateri udje - zaradi nesreče ali bolezni - postali pohabljeni in nemočni. Če so darovi enkrat postavljeni v cerkev, morajo tam tudi ostati, dokler niso uradno odstranjeni. Vendar ni nikakršnega zapisa o tem, da bi bili kdaj odstranjeni.
Pet let pozneje je isti apostol pisal Efežanom o istih darovih in jasno povedal njihov namen. Tako posredno kaže, da morajo nadaljevati, dokler ta namen ni dosežen. Napisal je: "Zato pravi: 'Šel je v višavo, ujete pripeljal jetnike, dal je dari ljudem.' ... In On je dal nekatere za apostole, nekatere za preroke, nekatere za evangeliste, nekatere za pastirje in učitelje, v pripravo svetih, za delo službe, za zdelovanje Kristusovega telesa, dokler ne dospemo vsi do edinosti vere in spoznanja Božjega Sina, do doraslega moža, do dovršene mere rasti Kristusove polnosti." (Ef 4,8.11-13)
Cerkev v apostolskem času ni dosegla stanja edinosti, o katerem se tu razmišlja. Kmalu po tej dobi je mračnost velikega duhovnega odpadništva začela zatemnjevati cerkev; in vsekakor med stanjem pojemanja ta Kristusova polnost in edinost vere nista bili doseženi. Niti ne bosta doseženi, dokler ne bo zadnje milostno sporočilo zbralo iz vseh rodov in narodov, družbenih razredov in vsake zmotne organizacije ljudi, popolne v vseh evangeljskih reformah, ki čakajo na prihod Sina človekovega. In zares, če bi kdaj v svoji izkušnji cerkev potrebovala podporo vsakega pomočnika, ki ji je bil določen za tolažbo in vodstvo, spodbudo in zaščito, bo to sredi nevarnosti zadnjih dni. Tedaj se bodo namreč hudobne moči skoraj do vrhunca spopolnile za svoje pokvarjeno delo s svojim mojstrskim sleparstvom, da bi zapeljale tudi izvoljene, če bi bilo mogoče. Zatorej je zelo primerno, da je v posebnih prerokbah opisano izlivanje Duha v korist cerkve zadnjih dni.
V literaturi krščanskega sveta pa učijo, da so bili darovi Duha samo za dobo apostolov; da so bili dani preprosto za posaditev evangelija, in ko je bil evangelij enkrat utemeljen, darovi niso bili več potrebni, in so zato kmalu izginili iz cerkve. Toda apostol Pavel je kristjane tistih dni posvaril, da je "skrivnost krivičnosti" že začela delati in da bodo po njegovem odhodu vstali grabežljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi, celo izmed njih samih bodo vstali ljudje in govorili popačene nauke, da bi potegnili za seboj učence. (2 Tes 2,7; Dej 20,29.30) Darovi, ki so bili postavljeni v cerkev, da bi jo varovali pred zlom, ko je prišel čas, nikakor ne morejo miniti, kakor da bi dosegli svoj namen; kajti njihova navzočnost in pomoč bo v teh razmerah bolj potrebna, kakor pa takrat, ko so bili dejavni še sami apostoli.
V Pavlovem pismu korintski cerkvi najdemo še eno izjavo, ki kaže, da priljubljenih pojmovanj o začasnosti darov ni možno popraviti. To je njegovo nasprotje med sedanjim, nepopolnim in veličastnim, nesmrtnim stanjem, ki ga bo dokončno dosegel kristjan. Pravi: "Le po nekoliko namreč spoznavamo in le po nekoliko prerokujemo; kadar pa pride, kar je popolno, tedaj premine ta nepopolnost." (1 Kor 13,9.10) Nadalje opisuje takratno stanje tako, da ga primerja z otroško dobo ter njeno šibkostjo in nezrelostjo misli in dejanj. Popolno stanje pa primerja z zrelim možem in z njegovim jasnejšim pogledom, zrelostjo in močjo. Darove uvršča med tiste stvari, ki so potrebne v sedanjem, nepopolnem stanju, in za katere ne bomo imeli povoda, ko pride popolno stanje. Pravi: "Kajti sedaj vidimo še skozi zrcalo, kakor v uganki, takrat pa bomo z licem v lice, sedaj spoznavam le nekoliko, takrat pa spoznam popolnoma, kakor sem bil tudi jaz spoznan." (1 Kor 13,12) Potem izjavlja, katere milosti so prilagojene večnemu stanju in bodo tam obstajale, to so vera, upanje in ljubezen, "to troje, največja od njih pa je ljubezen". (1 Kor 13,13)
To pojasnjuje izrazje v 1 Kor 13,8: "Ljubezen nikoli ne mine," kar pomeni, nebeška milost ljubezni bo trajala večno. To je najvišja slava človeške prihodnosti, nesmrtnega stanja, toda: "Če pa so darovi preroštva, ponehajo." To pomeni, da bo prišel čas, ko prerokovanja ne bodo več potrebna in dar preroštva, kot ena pomoči v cerkvi, ne bo več uporabljan. "Ali jeziki, umolknejo," pomeni, da dar jezikov ne bo več potreben v službi. "Ali spoznanje, preide," torej bo znanje, ne pojmovno, temveč kot eden posebnih darov Duha, spoznano za nepotrebno zaradi popolnega znanja, ki ga bomo prejeli v večnem svetu.
Če bi zdaj zavzeli stališče, da so darovi ponehali z apostolsko dobo, ker niso bili več potrebni, se podrejamo stališču, da je bila apostolska doba šibka in otroška doba cerkve, ko so vse gledali skozi zatemnjeno zrcalo. Doba pa, ki je sledila, ko so nastopili grabežljivi volkovi in niso prizanašali čredi, in so celo v cerkvi vstali možje, ki so govorili popačene nauke, da bi za sabo potegnili učence, naj bi bila obdobje popolne luči in znanja, v kateri je minilo nepopolno, otroško in zatemnjeno znanje apostolskega časa! Kajti zapomnimo si, da darovi ponehajo samo, ko dosežemo popolno stanje, ker pa je to stanje doseženo, niso več potrebni. Vendar nihče, ki je pri zdravi pameti, ne more niti za trenutek ostati pri misli, da je bila apostolska doba manjvredna v duhovni višini od katere koli dobe, ki ji je sledila. In če so bili darovi potrebni takrat, so prav gotovo potrebni tudi zdaj.
Med pomočniki, ki jih našteva apostol v pismih Korinčanom in Efežanom kot darove, postavljene v cerkev, najdemo pridigarje, učitelje, zmožnost pomagati in vladati. Vsi ti so po drugi strani priznani kot še vedno navzoči v cerkvi. Zakaj pa ne tudi vera, ozdravljanje, prerokovanje itd.? Kdo je pristojen potegniti mejo in reči, kateri darovi so bili cerkvi odvzeti, ko so pa bili v začetku vsi enako postavljeni vanjo?
Na Raz 12,17 se gleda kot na prerokovanje, ki pravi, da bodo darovi v zadnjih dneh obnovljeni. Raziskava njegovega pričevanja bo potrdila to stališče. Besedilo govori o ostanku ženinega potomstva. Ženska je simbol cerkve, njeno potomstvo pa posamezni verniki, ki sestavljajo cerkev v katerem koli času. Ostanek njenega potomstva je zadnji rod kristjanov ali tisti, ki živijo na zemlji ob drugem Kristusovem prihodu. Besedilo v nadaljevanju izjavlja, da ti "hranijo Božje zapovedi in imajo pričevanje Jezusa Kristusa". Jezusovo pričevanje pa je v Raz 19,10 pojasnjeno kot "duh preroštva", ki naj ga razumemo kot tega, ki je med darovi imenovan "dar prerokovanja". (1 Kor 12,10)
Postavitev darov v cerkev ne pomeni, da naj bi jih uporabljal vsak posameznik. Na tej točki apostol pravi: "Ali so vsi apostoli? Ali so vsi preroki? Ali so vsi učitelji?" (1 Kor 12,29) Odgovor, ki se vsiljuje, je: ne; niso vsi. Darovi so razdeljeni med vernike, kakor ugaja Bogu. (1 Kor 12,7.11) Pa vendar je za te darove rečeno, da bodo postavljeni v cerkev, in če je dar podeljen samo enemu verniku, lahko rečemo, da je dar v cerkvi ali da ga cerkev ima. Tako naj bi imel zadnji rod, in verjamemo, da zdaj ima, Jezusovo pričevanje ali dar preroštva.
Še en del Svetega pisma, ki je bil očitno zapisan za zadnji čas, prinaša na površje enako dejstvo. To je 1 Tes 5. Apostol začenja poglavje z besedami: "O časih pa in urah ni treba, da se vam piše; zakaj sami veste natanko, da pride Gospodov dan tako kakor tat ponoči." (1 Tes 5,1.2) V 1 Tes 5,4 dodaja: "Vi pa, bratje, niste v temi, da vas ta dan zagrabi kakor tat." Potem jim podaja nekaj svaril glede tega dogodka, med katerimi so tile: "Duha ne gasite; prerokovanj ne zaničujte. Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite." (1 Tes 5,19-21) In v 1 Tes 5,23 prosi, da bi bili prav ti, ki bodo imeli opraviti s preroštvom, lahko ohranjeni brezmadežni do Gospodovega prihoda.
Ali nismo zaradi moči teh premislekov upravičeni verovati, da se bo dar preroštva razodel v cerkvi zadnjih dni ter bo po njem dano veliko luči in časovnih navodil?
Z vsemi stvarmi ravnajmo glede na apostolovo pravilo: "Vse pa izkusite; kar je dobrega, ohranite," in jih preizkušajmo po Zveličarjevem merilu: "Po njih sadovih jih spoznate." (1 Tes 5,21; Mt 7,20) Sklicujoč se na to merilo v dobro tega, za kar trdi, da je razodetje daru preroštva, priporočamo to knjigo v razmislek tistim, ki verujejo, da je Sveto pismo Božja beseda in cerkev telo, katerega glava je Kristus.[/size]
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 24 Sep 2011 12:44 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
1. Zakaj je bil greh dopuščen?
1. Zakaj je bil greh dopuščen?
"Bog je ljubezen." (1 Jan 4,16) Njegova narava, njegov zakon, je ljubezen. Vedno je bila in vedno bo. "Visoki in Vzvišeni, ki prebiva v večnosti," čigar "poti so večne", se ne spreminja. Pri njem "ni spremembe ali sence zaradi obrata svetil". (Iz 57,15; Hab 3,6; Jak 1,17)
Vsako razodetje ustvarjalne moči je izraz neskončne ljubezni. Božja vladavina vsebuje obilo blagoslovov za vsa ustvarjena bitja. Psalmist pravi:
"Velemožna je tvoja rama, krepka je tvoja roka, vzvišena tvoja desnica. Pravičnost in prava sodba sta podstava tvojemu prestolu, milost in resnica hodita pred tvojim obličjem. Blagor ljudstvu, ki pozna radostni glas trobente! Ti hodijo v svetlobi tvojega obličja, o Gospod! V tvojem imenu se radujejo ves dan in po tvoji pravičnosti se povišujejo. Zakaj dika njihove moči si ti, in po tvoji blagovoljnosti bo povišan naš rog. Gospod namreč je naš ščit in Izraelov Svetnik naš kralj." (Ps 89,13-18)
Zgodovina velikega boja med dobrim in hudim od časa, ko se je prvič začel v nebesih, do končnega uničenja upora in popolnega izkoreninjenja greha, je prav tako prikaz Božje nespremenljive ljubezni./33/
Vladar vesolja ni bil sam v svojem dobrotljivem delu. Imel je pomočnika - sodelavca, ki je lahko cenil njegove namene in se z njim veselil pri podeljevanju sreče ustvarjenim bitjem. "V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu." (Jan 1,1.2)
Kristus, Beseda, edinorojeni Bog, je bil eno z večnim Očetom - eno v naravi, v značaju, v namenu - edino bitje, ki je lahko prodrlo v vse Božje nasvete in namene. "Njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru. Njegovi izviri so od starodavnosti, od dni večnosti." (Iz 9,6; Miha 5,1) In Božji Sin o sebi pravi: "Gospod me je imel v začetku svoje poti, pred vsemi svojimi deli, od nekdaj. Od vekomaj sem postavljena. ... Ko je stavil zemlji podlago: tedaj sem bila pri njem kot delovodja in njegovo veselje vsak dan, igrala sem se pred njim vsak čas." (Preg 8,22-30)
Oče je po Sinu ob stvarjenju naredil vsa nebeška bitja. "V njem je bilo ustvarjeno vse, v nebesih in na zemlji, vidno in nevidno, ali prestoli ali gospostva ali poglavarstva ali oblastva: vse je ustvarjeno po njem in zanj." (Kol 1,16) Angeli so Božji služabniki, odsevajo svetlobo, ki vedno izvira iz njegove navzočnosti in hitijo s hitrimi perutmi izvrševat njegovo voljo. Sin pa, od Boga pomaziljeni, "je odsvit slave in podoba njegovega bitja" ter "vzdržuje vse z besedo svoje moči", vlada nad vsemi. (Heb 1,3) "Prestol slave, vzvišen od začetka", je prostor njegovega svetišča, (Jer 17,12) "žezlo pravičnosti" je žezlo njegovega kraljestva. (Heb 1,8) "Slava in lepota sta pred njim, moč in veličastvo v njegovem svetišču." (Ps 96,6) Milost in resnica hodita pred njegovim obličjem. (Ps 89,14)
Zakon ljubezni je temelj Božje vladavine, sreča vseh razumskih bitij pa je odvisna od njihovega popolnega sozvočja z velikimi načeli pravičnosti. Bog želi od vseh svojih bitij službo ljubezni - službo, ki izvira iz spoštovanja njegovega značaja. Ni mu po volji prisiljena poslušnost; vsem zagotavlja svobodno voljo, da mu lahko podredijo prostovoljno službo./34/
Dokler so ustvarjena bitja priznavala vdanost ljubezni, je po vsem Božjem vesolju vladalo popolno sozvočje. Veselje nebeških vojsk je bilo izpolnjevati namen svojega Stvarnika. Veselo so odsevale njegovo slavo in mu izkazovale čast. In medtem ko je bila ljubezen do Boga najvišja, je bila ljubezen drug do drugega zanesljiva in nesebična. Ni bilo sledi o neslogi, ki bi omadeževala nebeško usklajenost. Toda v tem srečnem stanju je nastala sprememba. Našel se je nekdo, ki je popačil svobodo, ki jo je Bog zagotovil svojim bitjem. Greh se je pojavil pri njem, ki ga je poleg Kristusa Bog najbolj spoštoval in je imel najvišjo moč in slavo med prebivalci nebes.
Lucifer, "sin jutranje zarje", (Iz 14,12) je bil prvi zaslanjajoči kerub, svet in neomadeževan. Stal je v navzočnosti velikega Stvarnika in trajni žarki slave, ki so obdajali večnega Boga, so počivali na njem. "Tako pravi Gospod Jahve: Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti; bil si v Edenu, Božjem vrtu; vsakovrstno žlahtno kamenje je bilo tvoje pokrivalo. ... Bil si maziljenec, kerub, ki zaslanja; in jaz sem te postavil, da si bil na Božji sveti gori; sredi ognjenih kamnov si se sprehajal. Popoln si bil v svojih dejanjih od dne, ko si bil ustvarjen, dokler se ni našla nepravičnost na tebi." (Ezek 28,12-15)
Lucifer je po malem popuščal želji po samopoviševanju. Sveto pismo pravi: "Srce se ti je prevzelo zavoljo tvoje lepote, pokvaril si svojo modrost spričo svojega sijaja. Ti si pač govoril v svojem srcu: V nebesa se dvignem, nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol, ... enak bom Najvišjemu." (Ezek 28,17; Iz 14,13.14) Čeprav je vsa njegova slava izvirala od Boga, je ta mogočni angel začel nanjo gledati, da bi si jo prilastil. Ni bil zadovoljen s svojim položajem, čeprav je bil spoštovan bolj kakor kateri koli pripadnik nebeških vojsk; drznil si je hlepeti po spoštovanju, ki pripada samo Stvarniku. Namesto da bi si prizadeval povišati Boga v čustvih in vdanosti vseh ustvarjenih bitij, si je želel zagotoviti njihovo službo in zvestobo zase. In s pohlepom po slavi, s katero je neskončni Oče odel svojega Sina, si je ta knez angelov poželel moč, ki je bila prednostna pravica samo za Kristusa.
Tedaj je bilo prekinjeno popolno sozvočje nebes. Luciferjevo nagnjenje, da bi služil sebi namesto svojemu Stvarniku, je zbudilo zaskrbljenost pri tistih, ki so menili, da naj bi bila/35/ Božja slava najvišja. Na nebeškem zboru so angeli rotili Satana. Božji Sin mu je predočil Stvarnikovo velikost, dobroto in pravičnost ter sveto, nespremenljivo naravo njegovega zakona. Sam Bog je vzpostavil nebeški red, Lucifer pa bi z odstopom od njega osramotil svojega Stvarnika in uničil samega sebe. Opozorilo, ki je bilo dano v neskončni ljubezni in milosti, pa je le podžgalo uporniškega duha. Lucifer je dovolil, da je nad njim prevladala ljubosumnost na Kristusa, in postal je še bolj odločen.
Cilj kneza angelov je postal spodbiti nadvlado Božjega Sina ter napasti Stvarnikovo modrost in ljubezen. Temu je posvetil moči mojstrskega uma, ki je bil poleg Kristusovega prvi med Božjimi vojskami. Toda On, ki je želel, da bi vsa njegova bitja imela svobodno voljo, ni pustil nikogar nezavarovanega pred osupljivim izkrivljanjem dejstev, s katerimi je poskušal opravičiti upor. Pred začetkom velikega boja so morali vsi dobiti jasno predstavo, kaj želi tisti, čigar modrost in dobrota sta bili zanje vir veselja.
Kralj vesolja je pred sabo zbral nebeške vojske, da bi pred njimi podal resnično stanje svojega Sina ter prikazal odnos, ki ga je vzdrževal z vsemi ustvarjenimi bitji. Božji Sin je delil Očetov prestol in slava večne, samoobstojne edinosti je obdajala oba. Okoli prestola se je zbrala nešteta množica svetih angelov - "miriad miriade in tisoči tisočev" (Raz 5,11) - najbolj vzvišeni angeli kot služabniki in podložniki. Veselili so se v svetlobi, ki je padala nanje od navzočnosti njihovega Božanstva. Pred zbranimi nebeškimi prebivalci je Kralj oznanil, da nihče razen Kristusa, edinorojenega Boga, ne more popolnoma dojeti njegovih načrtov, in njemu je zaupano izvrševanje mogočnih nasvetov njegove volje. Božji Sin je izpolnil Očetovo voljo pri stvarjenju vse nebeške vojske; in njemu so bili kakor tudi Bogu dolžni izkazovati spoštovanje in zvestobo. Kristus bo še vedno uporabljal božansko moč v stvarjenju zemlje in njenih prebivalcev. Toda v vsem tem ne bo iskal moči ali poviševanja zase nasprotno z Božjim načrtom; temveč bo poviševal Očetovo slavo in izvršil njegove načrte blaginje in ljubezni.
Angeli so veselo priznali Kristusovo vrhovno oblast in se pripognili pred njim ter mu izkazovali ljubezen in češčenje. Tudi Lucifer se je pripognil z njimi, toda v njegovem srcu je divjal/36/ čuden, silovit boj. Resnica, pravičnost in zvestoba so se borile proti zavisti in ljubosumnosti. Za nekaj časa se je zdelo, kakor da ga je vpliv svetih angelov ponesel s seboj. Ko so ubrano odmevale hvalnice tisočih veselih glasov, je bil hudobni duh na videz premagan. Celotno telo je prežela neizrekljiva ljubezen, sodeloval je v sozvočju z brezgrešnimi častilci v ljubezni do Očeta in Sina. Toda ponovno ga je napolnila ošabnost lastne slave. Vrnila se je njegova želja po nadvladi in še enkrat je popustil zavisti do Kristusa. Visoke časti, ki so mu bile izkazovane, Lucifer ni cenil kot posebni Božji dar, in zatorej niso zbudile hvaležnosti do Stvarnika. Užival je v svoji bistrosti in poveličevanju ter hrepenel, da bi bil enak z Bogom. Nebeške vojske so ga ljubile in spoštovale, angeli so z veseljem izpolnjevali njegova povelja, saj je bil med vsemi najbolj obdarjen z modrostjo in slavo. Pa vendar je bil Božji Sin povišan nad njega kot eno z Očetom v moči in oblasti. Z Očetom se je posvetoval, medtem ko Lucifer ni mogel sodelovati v Božjih namerah. Ta mogočni angel se je spraševal: "Zakaj naj bi imel Kristus najvišjo oblast? Zakaj ga častijo bolj kakor mene?"
Ko je Lucifer odšel iz neposredne Očetove navzočnosti, se je odpravil razširit duha nezadovoljstva med angele. Deloval je skrivnostno in za nekaj časa skrival svoj resnični namen pod krinko spoštovanja do Boga. Začel je podtikati dvome glede zakona, ki je vladal nebeškim bitjem. Namigoval je, da so zakoni potrebni prebivalcem svetov. Angeli pa so višji od njih, zato ne potrebujejo takih omejitev, ker jim je njihova modrost zadosten vodnik. Oni namreč niso bitja, ki bi lahko osramotila Boga. Vse njihove misli so svete. Zanje prav tako ni mogoče, da bi se motili, kakor se ne more niti sam Bog. Lucifer je povišanje Božjega Sina kot izenačenega z Očetom prikazal kot krivičnost do sebe. Zase je namreč trdil, da je prav tako upravičen do spoštovanja in časti. Če bi se ta knez angelov lahko dokopal do svojega resničnega, povišanega položaja, bi se dobro povečalo v vsej nebeški vojski, kajti njegov cilj je bil zagotoviti svobodo vsem. Zdaj pa se je približala koncu celo svoboda, ki so jo uživali doslej, ker jim je bil določen absolutni Vladar in morajo njegovi oblasti vsi izkazovati spoštovanje. Take so bile prefinjene goljufije, ki so se z Luciferjevimi zvijačami hitro širile po nebeških dvorih./37/
Nič se ni spremenilo v Kristusovem položaju oblasti. Luciferjeva zavist in njegovo napačno prikazovanje ter zahteve po izenačenju s Kristusom so povzročile, da je bilo potrebno podati izjavo o resničnem položaju Božjega Sina; ta pa je bil enak kakor v začetku. Mnogo angelov je bilo namreč zaslepljenih zaradi Luciferjevih goljufij.
Izkoristil je ljubeče in zvesto zaupanje svetih bitij, ki jih je imel pod svojim poveljstvom, ter tako zvito vtkal v njihov um svoje nezaupanje in nezadovoljstvo, da njegovega delovanja sploh ni bilo mogoče razločiti. Lucifer je Božje namene predstavil v napačni luči ter jih tako popačil in izkrivil, da je povzročil nesoglasje in nezadovoljstvo. Prekanjeno je navedel svoje poslušalce, da so izražali svoja čustva, potem pa je to izražanje ponovil, ko je ustrezalo njegovemu namenu, kot dokaz, da angeli niso popolnoma v sozvočju z Božjo vladavino. Medtem ko je zase trdil, da je popolnoma zvest Bogu, je prigovarjal, da so zaradi trdnosti božanske vladavine potrebne spremembe v redu in zakonu nebes. Ko je tako delal, da bi izzval nasprotovanje Božjemu zakonu in vcepil svoje nezadovoljstvo v um angelov pod svojim poveljstvom, si je navidezno prizadeval odstraniti nezadovoljstvo in spraviti prizadete angele z nebeškim redom. Na skrivaj je netil nesoglasje in upor, z dovršenimi zvijačami pa si je prizadeval, da je bilo to videti kakor načrt, s katerim bo povišana zvestoba ter ohranjeno sozvočje in mir.
Tako prižgan duh nezadovoljstva je opravil pogubno delo. Medtem ko ni bilo odprtega upora, pa je med angeli neopazno pognala razdelitev čustev. Bili so taki, ki so odobravajoče gledali na Luciferjeva namigovanja proti Božji vladavini. Do sedaj so bili v popolnem sozvočju z redom, ki ga je vzpostavil Bog, zdaj pa so bili nezadovoljni in nesrečni, ker niso mogli razumeti njegovih nedojemljivih nasvetov. Bili so nezadovoljni z njegovim načrtom češčenja Kristusa. To je bilo kakor nalašč za drugo Luciferjevo zahtevo, za izenačenje oblasti z Božjim Sinom. Toda angeli, ki so bili zvesti in pošteni, so ohranili modrost in pravičnost božanske odločitve ter si prizadevali uskladiti to moteno stanje z Božjo voljo. Kristus je bil Božji Sin; bil je eno z njim, še preden so bili v obstoj poklicani angeli. Zmeraj je bil ob Očetovi desnici. O njegovi nadvladi, ki je bila tako polna blagoslovov za vse, ki so se podvrgli njenemu prijaznemu nadzoru, torej ne/38/ gre dvomiti. Nebeško sozvočje ni bilo nikoli moteno, zakaj bi bilo potemtakem zdaj v nesoglasju? Zvesti angeli so videli samo strašne posledice tega odpadništva, zato so iskreno prosili prizadete angele, naj opustijo svoj namen ter se Bogu izkažejo zvesti z zvestobo njegovi vladavini.
Bog je v veliki milosti in v skladnosti s svojim božanskim značajem dolgo prenašal Luciferja. Duh nezadovoljstva in nenaklonjenosti je bil v nebesih do sedaj neznan. Bil je nova prvina, tako tuja, skrivnostna in nerazložljiva. Tudi sam Lucifer v začetku ni poznal prave narave svojih čustev. Nekaj časa se je bal izraziti stvaritve in zamisli svojega uma, pa vendar jih ni opustil. Ni videl, kam to vodi. Da bi ga neskončna ljubezen in modrost prepričala o njegovih napakah, je naredila toliko truda, kolikor si ga lahko izmisli. Bilo mu je dokazano, da ni vzroka za njegovo nezadovoljstvo. Dano mu je bilo videti, kaj bi bile posledice vztrajanja v uporu. Lucifer je bil prepričan, da je v zmoti. Videl je, da je "Gospod pravičen na vseh svojih poteh in milostiv v vseh svojih delih", (Ps 145,17) da so božanski zakoni pravični ter da naj bi jih kot take priznal pred vsemi nebesi. Če bi to naredil, bi lahko rešil sebe in mnoge angele. Ni še namreč popolnoma odvrgel svoje vdanosti Bogu. Čeprav je zapustil svoj položaj zaslanjajočega keruba, bi bil lahko ponovno postavljen v svojo službo, če bi se bil pripravljen vrniti k Bogu, priznati Stvarnikovo modrost in biti zadovoljen, da lahko zapolnjuje prostor, ki mu je bil dodeljen v velikem Božjem načrtu. Toda prišel je čas končne odločitve: ali se bo popolnoma podredil božanski nadvladi ali pa se odprto uprl. Skoraj bi se že odločil, da bi se vrnil, pa mu ošabnost ni dovolila. Zanj, ki je bil tako zelo spoštovan, bi bila prevelika žrtev priznati, da se je motil, da so bile njegove predstave napačne, in se podrediti oblasti, za katero se je trudil dokazati, da je nepravična.
Sočuten Stvarnik se je s koprnečim usmiljenjem do Luciferja in njegovih sledilcev trudil potegniti jih iz brezna pogube, v katero bodo vsak čas padli. Toda njegovo milost so si napačno razlagali. Lucifer je kazal na Božje potrpljenje kot na dokaz svoje nadmočnosti, kot na znamenje, da je Kralj vesolja pripravljen sprejeti njegove pogoje. Izjavil je, da bodo angeli, če bodo trdno držali z njim, lahko pridobili vse,/39/ kar želijo. Vztrajno je branil svojo pot ter se popolnoma spustil v veliki boj proti svojemu Stvarniku. Tako je Lucifer, "nosilec luči", deležnik Božje slave, spremljevalec njegovega prestola, s prestopkom postal Satan, nasprotnik Boga in svetih bitij ter uničevalec tistih, katere so mu nebesa zaupala v vodstvo in varstvo.
Ko je s prezirom zavračal dokaze in mile prošnje zvestih angelov, jih je razglasil za prevarane sužnje. Kristusu izkazano prednost je označil kot nepravično dejanje do sebe in vse nebeške vojske ter naznanil, da se več ne bo pokoraval temu kratenju svojih in njihovih pravic. Nikoli ne bo več priznal Kristusove nadvlade. Odločil se je zahtevati čast, ki bi mu morala biti izkazana, in prevzeti oblast nad vsemi, ki bi postali njegovi sledilci. Tem, ki bi se pridružili njegovim četam, je obljubil novo in boljšo vladavino, v kateri bodo vsi uživali svobodo. Veliko angelov je naznanilo svoj namen, da ga bodo sprejeli kot svojega vodja. Ljubeznivost, s katero so sprejeli njegov napredek, mu je prijala, in upal je, da bo na svojo stran pridobil vse angele ter postal enak z Bogom in mu bodo poslušne vse nebeške vojske.
Zvesti angeli pa so njega in njegove privržence še vedno rotili, naj se pokorijo Bogu. Predočili so jim neizogibne posledice, če bodo to zavrnili. On, ki jih je ustvaril, bi lahko ovrgel njihovo moč ter kaznoval njihovo uporno drznost. Noben angel se ne more uspešno upreti Božjemu zakonu, ki je svet kakor On sam. Opozarjali so vse, naj zatisnejo ušesa pred Luciferjevim zavajajočim govorjenjem. Luciferja in njegove sledilce so rotili, naj nemudoma stopijo pred Boga ter priznajo napako, da so podvomili o njegovi modrosti in oblasti.
Mnogi so bili pripravljeni poslušati ta nasvet, se spokoriti zaradi svojega nezadovoljstva in prositi, da bi bili ponovno sprejeti v zavetje Očeta in njegovega Sina. Lucifer pa je imel pripravljeno še eno zvijačo. Mogočni upornik je zdaj izjavil, da so angeli, ki so se združili z njim, odšli predaleč, da bi se lahko vrnili. Sam je seznanjen z božanskim zakonom in ve, da jim Bog ne bo odpustil. Dodal je še, da bodo vsi, ki se pokorijo oblasti nebes, ostali brez slave, njihov položaj pa jim bo odvzet. Sam je bil odločen, da ne bo nikoli več priznal/40/ Kristusove oblasti. Trdil je, da je edina pot, ki jim je ostala, zahtevati svojo svobodo ter si s silo pridobiti pravice, ki jim niso bile dane prostovoljno.
Kar se tiče Satana, je bilo res, da je sam odšel predaleč, da bi se vrnil. Ni pa bilo tako s tistimi, ki so bili zaslepljeni z njegovimi prevarami. Njim so nasveti in prošnje zvestih angelov odprli vrata upanja. Če bi upoštevali svarilo, bi se lahko rešili iz Satanove pasti. Ampak dovolili so, da so ošabnost, ljubezen do voditelja in želja po neomejeni svobodi prevzele vodstvo, prošnje božanske ljubezni in milost pa so dokončno zavrgli.
Bog je Satanu dovolil nadaljevati delo, dokler se ni duh nezadovoljstva razvil v odkrit upor. Njegovi načrti so se morali popolnoma razviti, da bi lahko vsi videli njihovo pravo naravo in težnjo. Lucifer je bil kot maziljen kerub zelo čaščen, nebeška bitja so ga zelo ljubila, njegov vpliv nanje pa je bil izredno močan. Božja vladavina ni zajemala le prebivalcev nebes, temveč vse svetove, ki jih je ustvaril. Lucifer je sklepal, da bo lahko zapeljal tudi druge svetove, če mu bo uspelo pri nebeških angelih. Zvito je predstavil svojo plat vprašanja, skupaj z izkrivljanjem dejstev in sleparstvom, da bi zavaroval svoje cilje. Njegova moč zapeljevanja je bila velika. Pokrit s plaščem laži si je pridobil prednost. Vsa njegova dejanja so bila tako odeta v skrivnost, da je bilo celo angelom težko razpoznati pravo naravo njegovega dela. Dokler se ni popolnoma razvilo, se ni moglo pokazati hudobno, kakršno je bilo; njegovo nezadovoljstvo ni bilo videti uporno. Celo zvesti angeli niso mogli v celoti razpoznati njegovega značaja ali videti, kam vodi njegovo delo.
Lucifer je sprva svoje skušnjave vodil tako, da je celo sam ostal nepristranski. Angele, ki jih ni mogel popolnoma pridobiti na svojo stran, je obtožil brezbrižnosti do koristi nebeških bitij. Za delo, ki ga je opravljal, je obdolžil zveste angele. Njegova taktika je bila s finimi dokazi napraviti zmedo glede Božjih namenov. Vse, kar je bilo preprosto, je ovil v skrivnost ter s spretnim sprevračanjem vrgel dvom na najjasnejše Jahvejeve izjave. Njegov visok položaj, ki je bil tako tesno povezan z božansko vladavino, pa je še okrepil njegove predstavitve./41/
Bog je lahko uporabil le sredstva, ki so v skladnosti z resnico in pravičnostjo. Satan pa je lahko uporabil to, česar Bog ni mogel - dobrikanje in sleparstvo. Trudil se je na laž postaviti Božjo besedo, njegov načrt vladanja pa je predstavil v napačni luči. Trdil je namreč, da Bog ni bil pravičen, ko je angelom vsilil zakone, in mu je šlo zgolj za samopoviševanje, ko je od svojih bitij zahteval podrejanje in poslušnost. Zatorej je bilo potrebno prebivalcem nebes in vseh svetov prikazati, da je Božja vladavina pravična, njegov zakon pa popoln. Satan se je potrudil, da je bilo videti, kakor da želi vesolju dobro. Pravi nasilnežev značaj in njegov resnični cilj morajo razumeti vsi. Moral je imeti čas, da bi razodel sebe in svoja zlobna dela.
Satan je za neenotnost, ki jo je v nebesih povzročilo njegovo delovanje, obtožil Božjo vladavino. Izjavil je, da je vse zlo posledica božanske uprave. Trdil je, da je njegov cilj izboljšati Jahvejeve zakone. Zato mu je Bog dovolil predstaviti naravo svojih trditev, da bi prikazal izvedbo nameravanih sprememb v božanskem zakonu. Obsoditi ga je moralo lastno delo. Satan je že od samega začetka trdil, da se ne upira. Vse vesolje mora videti zapeljivca brez krinke.
Neskončna Modrost ni uničila Satana niti tedaj, ko je bil vržen iz nebes. Ker je Bogu sprejemljiva samo služba iz ljubezni, mora vdanost njegovih stvarstev počivati na prepričanju o njegovi pravičnosti in dobroti. Prebivalci nebes in vseh svetov niso bili pripravljeni dojeti narave ali posledic greha, zato ne bi mogli videti Božje pravičnosti v Satanovem uničenju. Če bi bil takoj uničen, bi nekateri služili Bogu iz strahu, ne pa iz ljubezni. Zapeljivčev vpliv ne bi bil popolnoma uničen, niti ne bi bil popolnoma izbrisan duh uporništva. Zaradi blaginje celotnega vesolja skozi neskončna stoletja je moral popolneje razviti svoja načela, da bi obtožbe proti božanski vladavini vsa ustvarjena bitja videla v pravi luči ter da bi bili Božja pravičnost in milost in nespremenljivost njegovega zakona za vedno rešeni dvomov.
Satanov upor naj bi bil nauk celotnemu vesolju skozi vse prihodnje veke - neprestano pričevanje o naravi greha in njegovih/42/ strašnih posledicah. Uresničenje Satanove vladavine ter njegovi vplivi na ljudi in angele bodo pokazali, kaj je sad zapostavljanja božanske oblasti. To bo pričalo, da je z obstojem Božje vlade povezana blaginja vseh bitij, ki jih je ustvaril. Tako naj bi bila zgodovina tega strašnega poskusa upora nenehna zaščita vsem svetim bitjem. Preprečevala naj bi jim, da bi jih zapeljala narava prestopkov. Obvarovala naj bi jih pred grešenjem in trpljenjem zaradi kazni.
On, ki vlada v nebesih, je edini, ki vidi konec že od začetka. Je ta, pred komer so enako razprostrte skrivnosti preteklosti in prihodnosti. Za gorjem, temo in pogubo, ki jih je povzročil greh, gleda izvršitev svojih namenov ljubezni in blagoslova. "Oblaki in tema ga obdajajo, pravičnost in sodba sta podstava njegovemu prestolu." (Ps 97,2) To bodo nekega dne razumeli prebivalci nebes, bodisi zvesti bodisi nezvesti. "On je Skala, njegovo delo je popolno, ker so vse njegove poti pravica; mogočen Bog zvestobe je, krivičnosti ni v njem, pravičen in resničen je." (5 Moj 32,4)/43/
Jutri sledi poglavje 2. : Stvarjenje 
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 25 Sep 2011 08:19 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
2. Stvarjenje
2. Stvarjenje
Temeljno besedilo 1 Moj 1 in 2
"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa in z dihom njegovih ust vsa nebeška vojska. Kajti On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno. Postavil je zemljo na njene podstave, da se ne gane na večne čase." (Ps 33,6.9; 104,5)
Ko je zemlja prišla iz rok svojega Stvarnika, je bila skrajno lepa. Njena površina je bila popestrena z gorami, hribovjem in planjavami, posuta s plemenitimi rekami in ljubkimi jezeri. Vendar hribi in gore niso bili strmi in ostri, polni strašnih strmin in groznih prepadov, kakršni so danes. Ostri, grobi robovi zemljinega skalnatega ogrodja so bili zakopani v rodovitno prst, ki je povsod obrodila bohotno zelenje. Ni bilo ostudnih močvirij ali jalovih puščav. Na vsakem koraku je oko pozdravilo milo grmičevje in nežno cvetje. Višine so bile okronane z drevesi, ki so bila veličastnejša od katerega koli, ki raste danes. Zrak, ki ni bil onesnažen s smrdljivimi nesnagami, je bil zdrav in čist. Celotna pokrajina je dajala videz lepote in je bila okrašena kakor tla najveličastnejše palače. Angelske čete so veselo opazovale prizor in se veselile v čudovitih Božjih delih.
Ko je bila v obstoj poklicana zemlja s svojimi številnimi živalmi in rastlinskim življenjem, je bil na oder delovanja postavljen človek kot krona Stvarnikovega dela, za kogar je bila postavljena lepa zemlja. Njemu je bilo dano gospostvo nad vsem, kar je doseglo njegovo oko. Kajti Bog je rekel: "Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi podoben, in gospodujejo naj morskim ribam in nebeškim pticam in živini in vesoljni zemlji. In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril." (1 Moj 1,26.27) Tukaj je jasno podan izvir človeškega rodu. Božanski zapis je tako jasno naveden, da ni razloga za napačne/44/ sklepe. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Tukaj ni skrivnosti. Ni podlage za domnevo, da se je človek razvil s počasnimi razvojnimi stopnjami iz nižjih oblik živalskega ali rastlinskega življenja. Taki nauki znižujejo vzvišeno Stvarnikovo delo na raven človeških omejenih, pozemskih dojemanj. Ljudje si tako zelo prizadevajo izključiti Boga iz vesoljne nadoblasti, da znižujejo človeka in ga opeharijo za dostojanstvo njegovega izvora. On, ki je postavil zvezdne svetove na višine, je z občutljivo spretnostjo obarval cvetice na travniku. Napolnil je zemljo in nebesa s čudesi svoje moči, ko je prišel okronat svoje čudovito delo. Postavil je nekoga v sredo, da bi stal kot vladar čudovite zemlje. Ni mu spodletelo ustvariti bitja, da je bilo vredno roke, ki mu je dala življenje. Rodovnik našega rodu, kakor je dan po navdihu, sega nazaj do svojega izvora, vendar ne do verige razvijajočih se zametkov, mehkužcev in štirinožcev, temveč do vzvišenega Stvarnika. Čeprav je bil Adam oblikovan iz prahu, je bil Božji sin.
Kot Božji predstavnik je bil postavljen nad nižje vrste bitij. Te niso mogle razumeti ali priznati Božje vladavine, vendar so bile narejene tako, da so bile sposobne ljubiti človeka in mu služiti. Psalmist pravi: "Postavil si ga za vladarja delom svojih rok, vse si mu podložil pod noge: drobnico in goved, kolikor je je, in tudi poljske živali, ptice pod nebom in ribe v morju, kar koli se sprehaja po morskih stezah." (Ps 8,6-8)
Človek naj bi nosil Božjo podobo v zunanjem videzu in v značaju. Samo Kristus je "podoba njegovega (Očetovega) bitja"; človek pa je bil narejen podoben Bogu. (Heb 1,3) Njegova narava je bila v sozvočju z Božjo voljo. Njegov um je bil sposoben dojemati božanske stvari. Njegova čustva so bila čista; njegove strasti in poželenja je nadzoroval razum. Bil je svet in srečen, da je nosil Božjo podobo ter bil popolnoma poslušen njegovi volji.
Ko je človek prišel iz Stvarnikovih rok, je bil visoke postave in popolnoma sorazmeren. Njegov obraz je bil rdeč od zdravja in žarel od svetlobe življenja in veselja. Adam je bil mnogo višji kakor ljudje, ki danes prebivajo na zemlji. Eva je bila nekoliko manjše postave, pa vendar je bila njena postava veličastna in polna lepote. Brezgrešni par ni nosil umetnih oblačil. Odeta sta bila v oblačilo svetlobe in slave, kakršno imajo angeli. Dokler koli sta živela v poslušnosti Bogu, ju je obdajalo oblačilo svetlobe./45/
Potem ko je bil ustvarjen Adam, so bila predenj pripeljana vsa živa bitja, da bi jih poimenoval. Videl je, da ima vsak svojo družico, med njimi pa "se za Adama ni našla pomoč njegove vrste". (1 Moj 2,20) Med vsemi bitji, ki jih je Bog ustvaril na zemlji, ni bilo enakega človeku. In Bog je rekel: "Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste." (1 Moj 2,18) Človek ni bil ustvarjen, da bi živel v samoti, bil naj bi družabno bitje. Prelepi prizori in razveseljivi posli Edena brez družbe ne bi nudili popolne sreče. Celo občestvo z angeli ne bi moglo zadovoljiti njegove želje po razumevanju in tovarištvu. Nikogar ni bilo z enako naravo, da bi ljubil in bil ljubljen.
Sam Bog je dal Adamu družico. Priskrbel mu je pomoč njegove vrste - pomočnika, ki mu ustreza - nekoga, ki je narejen za njegovega tovariša in bo eno z njim v ljubezni in razumevanju. Eva je bila ustvarjena iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama, kar kaže na to, da naj mu ne bi vladala kot glava, niti da bi bila teptana z nogami kot podrejena, temveč da bo ta, ki bo stala ob njegovi strani kot enaka z njim, ter jo bo ljubil in varoval. Del moža, kost njegove kosti in meso njegovega mesa, bila je njegov drugi jaz, ki je kazal na tesno občestvo in na čustveno navezanost, ki naj bi obstajalo v tem odnosu. "Kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, temveč hrani in goji ga. Zato zapusti mož svojega očeta in svojo mater in držal se bo svoje žene, in bosta v eno meso." (Ef 5,29; 1 Moj 2,24)
Bog je opravil prvo poroko. Tako ima ta ustanova za svojega začetnika Stvarnika vesolja. "Častit bodi zakon"; (Heb 13,4) to je bil eden prvih Božjih darov človeku in je eden od dveh ustanov, ki ju je Adam po padcu prinesel s seboj skozi rajska vrata. Ko se v tem odnosu pripoznavajo in poslušajo božanska načela, je zakon blagoslov; varuje čistost in srečo rodu, skrbi za človekove družbene potrebe, povzdiguje fizično, umsko in moralno naravo.
"Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil." (1 Moj 2,8) Kar koli je Bog naredil, je bilo popolnost lepote, in zdelo se je, da ne manjka nič, kar bi lahko osrečevalo sveti par./46/ Pa vendar je Stvarnik poskrbel za še en znak svoje ljubezni. Pripravil je vrt posebno za njun dom. V tem vrtu so rasla drevesa vseh vrst, mnoga od njih so bila polna slastnega in dišečega sadja. Rasle so ljubke trte, ki so poganjale pokončno in dajale privlačen videz, njihove veje pa so se upogibale pod težo vabljivega sadja, ki je bilo različno in bogato obarvano. Delo Adama in Eve je bilo veje trte upogniti tako, da dobijo obliko ute, da bi si tako naredila bivališče iz živih dreves, polnih listov in sadja. Tam je raslo obilo dišečega cvetja raznih barv. Sredi vrta je raslo drevo življenja, ki je s slavo prekašalo vsa druga drevesa. Njegovi sadeži so bili videti kakor zlata in srebrna jabolka in so imeli moč ohranjati življenje.
Stvarjenje je bilo zdaj dokončano. "In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska. Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako." (1 Moj 2,1; 1,31) Eden je cvetel na zemlji. Adam in Eva sta imela prost dostop k drevesu življenja. Noben madež greha ali senca smrti ni omadeževala lepe stvaritve. "Ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali." (Job 38,7)
Veliki Jahve je položil temelje zemlje. Ves svet je oblekel v oblačilo lepote in ga napolnil s stvarmi, ki so uporabne za človeka. Ustvaril je vsa čudesa na kopnem in v morju. V šestih dneh je bilo dokončano veliko delo stvarjenja. In Bog je "počival sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, ki ga je bil ustvaril in storil." (1 Moj 2,2.3) Bog se je zadovoljno ozrl na delo svojih rok. Vse je bilo popolno, vredno svojega božanskega Začetnika; in počival je, ampak ne zaradi utrujenosti, temveč ker je bil zelo zadovoljen s sadovi svoje modrosti in dobrote in razodetja svoje slave.
Potem ko je Bog sedmi dan počival, ga je posvetil ali dal na stran kot dan počitka. Človek naj bi se ravnal po Stvarnikovem zgledu in počival na ta sveti dan, da bi lahko, ko se bo ozrl na nebesa in zemljo, občudoval Božje veliko delo stvarjenja. In da bi se, ko bi ugledal dokaze Božje modrosti in dobrote, njegovo srce napolnilo z ljubeznijo in spoštovanjem do svojega Stvarnika./47/
V Edenu je Bog postavil spomenik svojemu delu stvarjenja, ko je blagoslovil sedmi dan. Sobota je bila izročena Adamu, očetu in predstavniku vse človeške družine. Njeno posvečevanje naj bi bilo dejanje hvaležnega priznanja od vseh, ki bodo bivali na zemlji, da je Bog njihov Stvarnik in pravičen Vladar, da so delo njegovih rok in podložniki njegove oblasti. Tako je bila ustanova v celoti spominska in dana vsemu človeštvu. V njej ni bilo nič, kar bi bilo senca ali česar ne bi smeli vsi uporabljati.
Bog je videl, da je sobota za človeka pomembna celo v Raju. V enem od sedmih dni je moral položiti na stran svoje koristi in opravila, da bi lahko popolneje razmišljal o Božjih delih, njegovi moči in dobroti. Potreboval je soboto, da bi ga bolj živo spominjala na Boga ter v njem zbudila hvaležnost, ker je vse, kar uživa in ima, prišlo iz radodarne Stvarnikove roke.
Bog je načrtoval, da bi sobota usmerjala ljudi k razmišljanju o njegovih delih stvarjenja. Narava govori njihovim čutom in trdi, da obstaja živi Bog, Stvarnik, vrhovni Vladar vsega. "Nebesa oznanjajo slavo mogočnega Boga in delo njegovih rok kaže nebesni oblok. Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči." (Ps 19,1.2) Lepota, ki odeva zemljo, je znak Božje ljubezni. Lahko jo ugledamo v večnem gorovju, v visokih drevesih, v razprtih cvetovih in občutljivih cveticah. Vse nam govori o Bogu. Sobota vedno kaže nanj, ki je vse ustvaril, bodri ljudi, naj odprejo veliko knjigo narave in tam zasledijo Stvarnikovo modrost, moč in ljubezen.
Naši prvi starši niso bili postavljeni zunaj možnosti kršitve, čeprav sta bila ustvarjena nedolžna in sveta. Bog ju je naredil kot svobodna moralna pomočnika, ki sta sposobna ceniti modrost in dobroto njegovega značaja in pravičnost njegovih zahtev ter imata polno svobodo, da se podredita ali pa odklonita poslušnost. Uživala naj bi občestvo z Bogom in svetimi angeli, toda preden bosta izročena večni zaščiti, mora biti preizkušena njuna zvestoba. Na samem začetku človekovega obstoja je bila postavljena preizkušnja za željo po samopopustljivosti, usodno poželenje, ki je bila vzrok tudi Satanovega padca. Drevo spoznanja, ki je stalo blizu drevesa življenja na sredi vrta, je/48/ bilo določeno za preizkus poslušnosti, vere in ljubezni naših prvih staršev. Medtem ko jima je bilo dovoljeno prosto jesti z vsakega drevesa, jima je bilo s tega prepovedano poskusiti sadež, kazen pa je bila smrt. Prav tako sta morala biti izpostavljena Satanovemu skušanju, ampak če bi zdržala preizkušnjo, bi bila končno postavljena nad njegovo moč, da bi uživala neprestano naklonjenost pri Bogu.
Bog je človeka postavil pod zakon kot nujen pogoj njegovega obstoja. Bil je podložen božanski vladavini in ni vlade brez zakona. Bog bi lahko ustvaril človeka brez možnosti, da bi prestopil njegov zakon. Lahko bi zadržal Adamovo roko, da se ne bi dotaknil prepovedanega sadu, toda v tem primeru bi bil človek le robot, ne pa svoboden moralen zastopnik. Brez proste izbire njegova poslušnost ne bi bila prostovoljna, temveč prisiljena. Značaj se ne bi mogel razvijati. Taka pot pa bi bila nasprotna Božjemu načrtu v ravnanju s prebivalci drugih svetov. Bila bi nevredna človeka kot razumnega bitja in bi podpirala Satanovo obtožbo o Božjem samovoljnem vladanju.
Bog je naredil človeka poštenega, dal mu je plemenite značajske poteze brez nagnjenosti k hudemu. Obdaril ga je z visokimi razumskimi močmi ter mu predstavil najmočnejše možne povode, da bi mu ostal zvest. Popolna in nenehna poslušnost je bila pogoj večne sreče. S tem pogojem je imel pristop k drevesu življenja.
Dom naših prvih staršev naj bi bil vzorec za druge domove, ko bi se otroci razselili po zemlji. Ta dom, ki ga je olepšala roka samega Boga, ni bil kakšna prekrasna palača. Ljudje se v svoji ošabnosti veselijo v veličastnih in dragih zgradbah ter se poveličujejo z deli svojih rok. Ampak Bog je Adama postavil na vrt. To je bilo njegovo bivališče. Modro nebo je bilo njegov strop, zemlja s svojimi čudovitimi cveticami in preprogo živega zelenja je bila njegov pod, listnate veje ljubkih dreves pa so bile njegov baldahin. Stene tega doma so bile okrašene z najveličastnejšimi okraski - ročnim delom velikega mojstrskega Umetnika. Vse, kar se je dogajalo v okolici svetega para, vsebuje nauk za vse čase, da je resnično srečo možno najti v občestvu z Bogom po njegovih ustvarjenih delih, ne pa v vdajanju ošabnosti in razkošju. Če bi ljudje manj pozornosti posvečali umetnim izdelkom in bi bolj gojili večjo preprostost, bi se približali odgovoru/49/ na vprašanje o Božjem namenu njihovega stvarjenja. Ošabnost in častihlepnost se nikoli ne moreta zadovoljiti, tisti pa, ki so resnično modri, bodo našli trajno in povzdigujoče zadovoljstvo v izvirih zadovoljstva, ki jih je Bog položil na doseg vsem.
Prebivalcema Raja je bila zaupana skrb za vrt, da ga obdelujeta in varujeta. (1 Moj 2,15) Njuna zaposlitev ni bila utrujajoča, temveč prijetna in poživljajoča. Bog je določil delo človeku v blagoslov, da zaposli njegov um, krepi telo in razvija sposobnosti. V miselni in telesni dejavnosti je Adam odkril najvišje zadovoljstvo svojega svetega obstoja. In ko je bil zaradi posledic svoje neposlušnosti izgnan iz svojega lepega doma in prisiljen boriti se z neizprosno zemljo, da bi dobil vsakdanji kruh, je bilo prav to delo zaščita pred skušnjavo in vir sreče, čeprav se je zelo razlikovalo od prijetnega dela v vrtu. Tisti, ki imajo delo za prekletstvo in ga izvršujejo s trudom in bolečino, gojijo zmoto. Bogati pogosto prezirajo delavski razred, vendar se to nikakor ne ujema z Božjim načrtom, zaradi katerega je ustvaril človeka. Kaj je lastnina celo najbogatejših v primerjavi z dediščino, ki je bila dana imenitnemu Adamu? Pa vendar Adam ni bil nedelaven. Naš Stvarnik, ki ve, kaj človeku prinaša srečo, je Adamu določil delo. Resnično življenjsko srečo najdejo samo delavni ljudje. Angeli so marljivi delavci, so Božji služabniki v prid človeškim otrokom. Stvarnik ni naredil prostora za lenobo.
Dokler sta Adam in njegova družica ostala zvesta Bogu, sta vladala nad zemljo. Dan jima je bil neomejen nadzor nad vsako živo stvarjo. Lev in jagnje sta se miroljubno sprehajala okoli njiju ali pa skupaj ležala ob njunih nogah. Vesele ptičice so ju obletavale brez strahu, in ko so odmevale njihove vesele melodije v hvalo Stvarniku, sta se v izražanju hvale Očetu in Sinu pridružila tudi Adam in Eva.
Sveti par nista bila samo otroka v Božji očetovski oskrbi, temveč učenca, ki sta prejemala navodila od nadvse modrega Stvarnika. Obiskovali so ju angeli in uživala sta občestvo s svojim Stvarnikom, ne da bi bila med njimi kaka tenčica. Bila sta polna moči, ki jima jo je dajalo drevo življenja, njune umske moči pa so bile samo malo šibkejše od angelskih. Skrivnosti vidnega vesolja, "čudovita dela tistega, ki je/50/ popoln v znanju", (Job 37,16) so jima nudile neusahljivi vir navodil in navdušenja. Zakoni in delovanje narave, ki zaposlujejo človekovo proučevanje že šest tisoč let, so bili na voljo njunemu umu, ker je tako hotel neskončni Tvorec in Vzdrževalec vsega. Imela sta zvezo z listom in rožo in drevesom ter od vsega zbirala skrivnosti življenja. Z vsakim živim bitjem, od mogočnega leviatana, ki se je igral v vodi, do mušice, ki je preletavala v sončnih žarkih, je bil Adam domač. Vsakega je poimenoval in bil je seznanjen z naravo in navadami vseh. Božja slava v nebesih, nešteti svetovi v svojem urejenem gibanju, premikanje oblakov, skrivnosti svetlobe in zvoka, dneva in noči - vse to je bilo na voljo proučevanju našim prvim staršem. Na vsakem listu v gozdu ali kamnu v gorah, v vsaki sijoči zvezdi, na zemlji in v zraku in na nebu, je bilo zapisano Božje ime. Red in skladnost stvarjenja sta jima govorila o neskončni modrosti in moči. Vedno sta odkrivala kaj privlačnega, kar je napolnilo njuno srce z globljo ljubeznijo in priklicalo nove izraze hvaležnosti.
Dokler sta ostala zvesta božanskemu zakonu, je njuna sposobnost spoznavanja, uživanja in ljubezni nenehno naraščala. Nenehno sta pridobivala nove zaklade spoznanja, odkrivala osvežilne izvire sreče in dosegala vse jasnejše predstave o neizmerljivi, zanesljivi Božji ljubezni./51/
Jutri sledi poglavje 3. : Skušnjava in padec
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 26 Sep 2011 09:26 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
Očaki in preroki 3.poglavje: Skušnjava in padec
Ellen G. White: Očaki in preroki
3.poglavje: Skušnjava in padec
Temeljno besedilo 1 Moj 3
Satan ni imel več svobode, da bi podpihoval upor v nebesih, njegovo sovraštvo do Boga pa je našlo novo razsežnost v kovanju pogube človeškemu rodu. V sreči in miru svetega para v Raju je videl vizijo blaženosti, ki jo je sam za vedno izgubil. Spodbujen z zavistjo se je odločil, da ju bo zapeljal v neposlušnost in nadnju privedel krivdo in kazen greha. Spremenil bo njuno ljubezen v nezaupanje in njune hvalnice v očitke proti njunemu Stvarniku. Tako bo ne le pahnil ti nedolžni bitji v isto bedo, v kateri je bil sam, temveč tudi onečastil Boga ter v nebesih povzročil žalost.
Naši prvi starši niso bili prepuščeni brez opozoril glede nevarnosti, ki jim je grozila. Nebeški poslanci so jim razodeli zgodovino Satanovega padca in njegovo zaroto za njihovo uničenje ter jim popolneje odkrili naravo božanske vladavine, ki jo je knez zla poskušal strmoglaviti. Satan in njegova vojska so padli zaradi neposlušnosti Božjim pravičnim zapovedim. Kako pomembno je torej, da Adam in Eva spoštujeta zakon, po katerem je edino mogoče ohraniti red in pravičnost.
Božji zakon je svet kakor sam Bog. Je razodetje njegove volje, prepis njegovega značaja, izraz božanske ljubezni in modrosti. Sozvočje stvarstva je odvisno od tega, da se vsa bitja, ves organski in neorganski svet, popolnoma podrejajo Stvarnikovemu zakonu. Bog je predpisal zakone za vladavino ne samo živim bitjem, temveč tudi vsem dogajanjem v naravi. Vse je pod določenimi zakoni, ki jih moramo upoštevati. Toda medtem ko vsemu v naravi vladajo naravni zakoni, je samo človek od vseh prebivalcev na zemlji podložen moralnemu zakonu. Bog je človeku, kroni svojega stvarjenja, dal moč razumeti njegove zahteve, dojeti pravičnost in dobrotljivost njegovega zakona in njegovih svetih trditev o njem; od človeka pa se zahteva neomahljiva poslušnost./52/
Tudi edenska prebivalca sta bila dana na preizkušnjo kakor angeli. Svoje srečno stanje bi lahko ohranila samo, če bosta zvesta Stvarnikovemu zakonu. Lahko sta poslušna in živita ali pa neposlušna in umreta. Bog ju je naredil za prejemnika bogatih blagoslovov, če pa ne bosta spoštovala njegove volje, jima ne bo prizanesel, kakor ni prizanesel niti padlim angelom. S prestopanjem bi zapravila njegove darove in si nakopala bedo in pogubo.
Angeli so ju posvarili, naj bosta na preži pred Satanovimi ukanami, kajti njegovi napori, da ju ujame, bodo neznosni. Dokler sta bila poslušna Bogu, jima zlobni ni mogel škodovati, ker bi jima bili na pomoč poslani vsi nebeški angeli, če bi bilo potrebno. Če bosta odločno odklonila njegovo prvo namigovanje, bosta varna kakor nebeški poslanci. Če pa bosta samo enkrat popustila skušnjavi, bo njuna narava postala tako pokvarjena, da ne bosta imela ne moči ne nagnjenja upreti se Satanu.
Drevo spoznanja je bilo preizkus njune poslušnosti in ljubezni do Boga. Gospodu se je zdelo prav, da jima postavi samo eno prepoved glede vsega, kar je na vrtu. Če pa bosta v tem neposlušna njegovi volji, si bosta nakopala krivdo prestopka. Satanu ni bilo dovoljeno zasledovati ju z nenehnimi skušnjavami, približati se jima je smel samo pri prepovedanem drevesu. Če ju bo mikalo preiskati njegove lastnosti, bosta izpostavljena Satanovim zvijačam. Opozorjena sta bila, naj skrbno upoštevata opozorilo, ki jima ga je poslal Bog, ter naj bosta zadovoljna z navodilom, ki se mu je zdelo primerno.
Da bi Satan svoje delo opravil neopazno, je za svojega posrednika uporabil kačo - krinko, ki je ustrezala njegovemu zapeljivemu namenu. Kača je bila ena najpametnejših in najlepših stvarstev na zemlji. Imela je krila in ko je letala po zraku, je dajala videz slepečega sijaja, ker je imela barvo in sijaj čistega zlata. Ko je tako počivala v košatih vejah prepovedanega drevesa in se gostila z okusnim sadjem, je bila predmet, ki je pritegnil pozornost in razveselil opazovalčevo oko. Tako je v vrtu miru prežal uničevalec in čakal na svoj plen.
Angeli so opozorili Evo, naj se ne oddaljuje od moža, ko opravlja vsakodnevna opravila v vrtu. Z njim bo v manjši nevarnosti pred skušnjavo, kakor če bo sama. Ampak zatopljena v svoje prijetno opravilo je podzavestno/53/ odtavala stran od njega. Ko se je zavedla, da je sama, je zaslutila nevarnost, vendar je strah odvrnila, ker je mislila, da ima dovolj modrosti in moči razpoznati zlo in se mu upreti. Ker ni imela v mislih angelskega opozorila, se je kmalu ustavila, strmeč deloma radovedno in deloma z občudovanjem v prepovedano drevo. Sadovi so bili zelo lepi in spraševala se je, zakaj jima jih je Bog prepovedal. Zdaj je imel skušnjavec priložnost. Kakor da bi vedel, kaj misli, jo je vprašal: "Ali vama je res rekel Bog, da ne jejta od vsakega drevesa s tega vrta?" (1 Moj 3,1) Eva se je prestrašila in presenečena je bila, ker se ji je zazdelo, da sliši odmev svojih misli. Kača pa je z milozvočnim glasom dalje prefinjeno hvalila Evino ljubkost. Njene besede so bile prijetne. Namesto da bi zbežala stran, se je obotavljala, ker ji je bilo zanimivo slišati kačo govoriti. Če bi jo ogovorila angelom podobna bitja, bi to zbudilo njene strahove; ni pa pričakovala, da bi očarljiva kača lahko bila posrednik padlega sovražnika.
Na skušnjavčevo zapeljivo vprašanje je odgovorila: "Od sadu drevja s tega vrta uživava; ali za sad tistega drevesa, ki je sredi vrta, je rekel Bog: Ne jejta od njega, tudi se ga ne dotaknita, da ne umreta. Kača pa reče ženi: Nikakor ne umrjeta. Bog namreč ve, da tisti dan, ko bosta jedla od njega, se vama odpro oči, in bosta kakor Bog ter bosta spoznala dobro in hudo." (1 Moj 3,2-5)
Izjavil je, da bosta z uživanjem sadov s tega drevesa dosegla višjo raven obstoja in stopila v širše področje spoznanja. Sam je jedel od sadu, in zato je pridobil moč govora. Namigoval je, da jima je Gospod ljubosumno želel to odtegniti, da se ne bi izenačila z njim. Zaradi čudovitih lastnosti, ki podeljujejo modrost in moč, jima ga je prepovedal jesti ali pa se ga celo dotakniti. Skušnjavec je namigoval, da božansko opozorilo ne bo dejansko izpolnjeno, načrtovano je, da bi ju zastrašil. Le kako bi lahko umrla? Ali nista jedla z drevesa življenja? Bog jima želi preprečiti, da bi dosegla plemenitejši razvoj in našla večjo srečo.
Takšno je Satanovo delo od časov Adama do danes in opravlja ga z velikim uspehom. Ljudi napeljuje, da izgubijo zaupanje v Božjo ljubezen in dvomijo o njegovi modrosti. Nenehno si prizadeva/54/ zbuditi duha omalovažujoče radovednosti, nemirne vedoželjnosti, da bi prodrl v skrivnosti božanske modrosti in moči. Ko se množice trudijo, da bi odkrile, kaj jim je Bog odrekel, spregledajo resnice, ki jih je razodel in so pomembne za zveličanje. Satan skuša ljudi, da bi bili neposlušni, tako da jih zavaja k veri, da stopajo v čudovito področje spoznanja. Toda vse to je le prevara. Ponosni na svoje napredne zamisli so s teptanjem Božjih zahtev svoja stopala postavili na pot, ki vodi v bedo in smrt.
Satan je svetemu paru predstavil, da bosta zmagovalca, če bosta prestopala Božji zakon. Ali ne slišimo tudi danes enakega razmišljanja? Mnogi govorijo o omejenosti tistih, ki so poslušni Božjim zapovedim, zase pa trdijo, da imajo obsežnejše zamisli in uživajo večjo svobodo. Kaj je to drugega kakor odmev glasu iz Edena: "Tisti dan, ko bosta jedla od njega" - prestopila božansko zapoved - "bosta kakor Bog." (1 Moj 3,5) Satan je trdil, da je prejel veliko blaginjo, ko je jedel prepovedani sad, ni pa dovolil videti, da je bil zaradi prestopanja vržen iz nebes. Čeprav je spoznal, da greh obrodi neskončno pogubo, je zamolčal svojo bedo, da bi v enak položaj potegnil še druge. Ravno tako tudi danes prestopnik poskuša prikriti svoj pravi značaj. Lahko trdi, da je svet, vendar zaradi svoje vzvišene izjave postane samo še nevarnejši zapeljivec. Je na Satanovi strani, tepta Božji zakon in druge zapeljuje, da delajo enako v svojo večno pogubo.
Eva je resnično verjela Satanovim besedam, vendar je njena vera ni rešila pred kaznijo za storjeni greh. Podvomila je o Božjih besedah, in to jo je vodilo v padec. Na sodbi ljudje ne bodo obsojeni, ker so vestno verjeli laži, temveč ker niso verjeli resnici in so zanemarili priložnost, da bi jo spoznali. Kljub Satanovemu izkrivljanju dejstev je vedno pogubno biti Bogu neposlušen. Naučiti se moramo spoznavati, kaj je resnica. Vsi nauki, ki so po Božji volji zapisani v njegovi besedi, so nam dani v opozorilo in pouk. Dani so, da nas obvarujejo pred prevaro. Če jih zanemarimo, bomo pogubili sami sebe. Lahko smo prepričani, da zagotovo prihaja od Satana vse, kar koli nasprotuje Božji besedi.
Kača je odtrgala sad s prepovedanega drevesa in ga položila v roko omahljivi Evi. Potem jo je spomnila/55/ na njene besede, da jima je Bog prepovedal dotakniti se ga, ker bosta umrla. Izjavila je, da se ji ne bo zgodilo nič hujšega, če ga bo pojedla, kakor ko se ga je dotaknila. Ker ni bilo strašnih posledic zaradi storjenega dejanja, se je Eva opogumila. Videla je: "Da je dobro tisto drevo za jed in da je veselje očem in da je zaželeti to drevo, ker dodeli spoznanje; vzela je torej od njegovega sadu ter jedla." (1 Moj 3,6) Bil je prijetnega okusa, in ko je jedla, je najbrž čutila poživljajočo moč ter si zamislila, da stopa v višjo raven obstoja. Brez strahu je trgala plodove in jedla. In zdaj, ko se je sama pregrešila, je postala Satanova pomočnica v kovanju pogube svojemu možu. V čudnem, nenaravnem vznemirjenju in s polnimi rokami prepovedanih sadežev ga je poiskala ter mu povedala vse, kar se je zgodilo.
Adamov obraz je pokrila žalost. Videti je bil osupel in vznemirjen. Na Evine besede je odvrnil, da mora to biti sovražnik, pred katerim sta bila posvarjena; in po božanski obsodbi bo morala umreti. V odgovor ga je silila, naj jé, in mu ponovila kačine besede, da zagotovo ne bosta umrla. Zdelo se ji je, da mora biti res, ker ni čutila Božjega nezadovoljstva, temveč je namesto tega čutila čudovit, razvedrilen vpliv, ki je vsako sposobnost prežemal z novim življenjem. Umišljala si je, da prav tak prežema nebeške poslance.
Adam je razumel, da je njegova družica prestopila Božjo zapoved in ni upoštevala edine prepovedi, ki jima je bila dana za preizkus njune zvestobe in ljubezni. V njegovih mislih je divjal strašen boj. Obžaloval je, da je dovolil Evi odtavati stran od njega. Toda zdaj je bilo delo storjeno; moral se bo ločiti od nje, katere družba mu je bila v veselje. Kako naj to sprejme?
Adam je užival družbo Boga in svetih angelov. Gledal je Stvarnikovo slavo. Razumel je vzvišeni cilj, ki bi ga bil dosegel človeški rod, če bi ostal zvest Bogu. Zdaj pa je izgubil spred oči vse blagoslove, ker se je bal, da bo izgubil ta edini dar, ki v njegovih očeh presega vse druge. Ljubezen, hvaležnost in zvestoba Stvarniku - čez vse to je prevladala ljubezen do Eve. Bila je del njega, zato ni prenesel misli na ločitev. Ni doumel, da lahko ista neskončna Moč, ki je iz zemeljskega prahu ustvarila njega, živo, lepo bitje, ter mu v ljubezni dala družico, poskrbi za njeno zamenjavo. Odločil se je z njo deliti njeno usodo. Če mora umreti ona, bo umrl z njo. Vendar pa, je razmišljal,/56/ ali ne morejo biti kačine besede resnica? Eva je stala pred njim tako lepa in na videz tako nedolžna, kakor je bila pred tem dejanjem neposlušnosti. Izrazila mu je globljo ljubezen kakor prej. Na njej ni bilo opaziti nikakršnega znaka smrti, zato se je odločil kljubovati posledicam. Segel je po sadežu in ga hitro pojedel.
Po svojem prestopku si je Adam sprva umišljal, da stopa v stanje višjega obstoja. Toda kmalu ga je prestrašila misel, da se je pregrešil. Zrak, ki je imel do zdaj blago in stalno temperaturo, je začel hladiti padli par. Njuna dosedanja ljubezen in mir sta izginila, na njuno mesto pa so prišli občutek greha, groza pred prihodnostjo in golota duše. Oblačilo svetlobe, ki ju je obdajalo, je izginilo. Da bi ga nadomestila, sta si prizadevala poskrbeti pokrivalo, kajti brez njega nista mogla pred oči Bogu in svetim angelom.
Zdaj sta začela spoznavati pravi značaj svojega greha. Adam je očital svoji družici neumnost, da je odšla od njega in dovolila, da jo je kača zapeljala. Oba pa sta se tolažila, da jima bo ta, ki jima je dal toliko dokazov o svoji ljubezni, oprostil ta edini prestopek, ali pa da ne bosta tako strašno kaznovana, kakor sta se bala.
Satan je vriskal zaradi svojega uspeha. Ženo je zapeljal, da ni zaupala Božji ljubezni, marveč dvomila o njegovi modrosti in prestopila njegov zakon, po njej pa je povzročil Adamov padec.
Veliki Zakonodajalec pa se je pripravljal Adamu in Evi oznaniti posledice njunega prestopka. V vrtu se je razodela božanska navzočnost. V svoji nedolžnosti in svetosti sta zmeraj veselo pozdravila prihod svojega Stvarnika; zdaj pa sta v strahu iskala skrivališče v najbolj oddaljenem kotu vrta. "Pokliče pa Gospod Bog Adama in mu reče: Kje si? In odgovori: Tvoj glas sem slišal na vrtu, zbal sem se pa, zato ker sem nag, in skril sem se. Reče pa Bog: Kdo pa ti je povedal, da si nag? Ali si mar jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, da ne jej od njega?" (1 Moj 3,9-11)
Adam ni mogel svojega greha niti zanikati niti opravičiti. Toda namesto da bi pokazal obžalovanje, si je prizadeval krivdo zvaliti na svojo ženo in tako na samega Boga: "Žena, ki si mi jo dal, da bodi z menoj, ona mi je dala od drevesa, in jedel sem." (1 Moj 3,12) Ta, ki se je iz ljubezni do Eve namenoma odločil izgubiti/57/ Božje odobravanje, svoj dom v raju in večno radostno življenje, si je zdaj po svojem padcu prizadeval zvaliti odgovornost za svoj prestopek na svojo družico in celo samega Stvarnika. Tako strašna je moč greha.
Ko je bila žena vprašana: "Kaj si to storila?" je odgovorila: "Kača me je zapeljala, in jedla sem." (1 Moj 3,13) "Zakaj si ustvaril kačo? Zakaj si ji dovolil stopiti v Raj?" to so vprašanja, zajeta v njenem opravičilu za greh. Tako je kakor Adam odgovornost za njun padec pripisala Bogu. Duh samoopravičevanja izvira iz očeta laži, naši prvi starši so se mu vdali, kakor hitro so prišli pod Satanov vpliv, to pa kažejo vsi Adamovi sinovi in hčere. Namesto da bi ponižno priznala svoje grehe, sta se poskusila opravičiti tako, da sta obdolžila druge, okoliščine ali Boga. Tako so celo njegovi blagoslovi postali priložnost za godrnjanje proti njemu.
Gospod je potem izrekel kazen kači: "Ker si storila to, bodi prekleta pred vsemi živalmi in pred vsemi poljskimi zvermi; po svojem trebuhu hodi in prah jej vse dni svojega življenja." (1 Moj 3,14) Odkar je kača služila Satanu kot posrednik, je pod božansko obsodbo. Iz najlepšega in najbolj občudovanega bitja na površju je postala plazeča se in osovražena od vseh, da se je bojita in jo sovražita človek in zver. Naslednje kači izgovorjene besede se nanašajo naravnost na Satana in kažejo na njegov končni poraz in uničenje: "In sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Moj 3,15)
Evi je bilo povedano o žalosti in bolečini, ki bosta odslej njen delež. In Gospod je rekel: "In po tvojem možu bodi tvoje poželenje, in on ti gospoduj." (1 Moj 3,16) Ob stvarjenju jo je Bog naredil enako Adamu. Če bi ostala poslušna Bogu, v sozvočju z njegovim vzvišenim zakonom ljubezni, bi za vedno ostala v sozvočju drug z drugim. Greh pa je vnesel nesoglasje, njuna zveza pa se lahko ohrani in sozvočje obdrži samo tako, da se ena stran podredi drugi. Eva je prva grešila. V skušnjavo je padla zato, ker se je navkljub božanskemu navodilu oddaljila od svojega sopotnika. Zaradi njenega spodbujanja je grešil še Adam, zdaj pa je bila postavljena v pokornost svojemu možu. Če bi se padli rod držal načel,/58/ ki so zajeta v Božjem zakonu, bi se ta obsodba izkazala za njegov blagoslov, čeprav izhaja iz posledic greha. Toda zloraba nadvlade, ki je bila dana moškim, je prepogosto mnogim ženskam zagrenila in obremenila življenje.
Eva je bila ob moževi strani v svojem domu v Edenu popolnoma srečna, toda laskalo ji je upanje kakor nespokojnim sodobnim Evam, da bi segla proti več, kakor pa ji je določil Bog. Poskušala se je dvigniti nad svoj prvotni položaj, vendar je padla daleč podenj. Podobno bodo doživeli vsi, ki se upirajo vedro sprejeti svoje življenjske dolžnosti skladno z Božjim načrtom. Mnoge se trudijo doseči položaj, za katerega jih Bog ni usposobil, vendar puščajo prazne prostore, kjer bi lahko bile v blagoslov. V svojem hrepenenju po višjem položaju so mnoge žrtvovale resnično žensko dostojanstvo in plemenitost značaja ter pustile neopravljeno delo, ki so jim ga določila Nebesa.
Gospod je izjavil Adamu: "Ker si poslušal glas svoje žene in si jedel od drevesa, za katero sem ti zapovedal, rekoč: Ne jej od njega - prekleta bodi zemlja zaradi tebe: s trudom se živi od nje vse dni svojega življenja; trnje in osat naj ti poganja, ti pa jej poljsko zelenjavo. V potu svojega obraza uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš." (1 Moj 3,17-19)
Božja volja ni bila, da bi brezgrešni par vedel kaj o zlu. Prostovoljno jima je dal dobro in zadržal zlo. Toda v nasprotju z njegovo zapovedjo sta jedla s prepovedanega drevesa, in če bosta še naprej jedla z njega, bosta imela spoznanje o zlu vse svoje žive dni. Od takrat naprej bo rod prizadet s Satanovimi skušnjavami. Namesto veselega dela, ki jima je bilo določeno, bo njuna usoda zaskrbljenost in garanje. Izpostavljena bosta razočaranju, žalosti in bolečini ter končno smrti.
Pod prekletstvom greha je vsa narava pričala človeku o značaju in posledicah upora proti Bogu. Ko je Bog upodobil človeka, ga je naredil za vladarja nad zemljo in vsemi živimi bitji. Dokler je Adam ostal zvest Nebesom, mu je bila podvržena vsa narava. Ko pa se je uprl božanskemu zakonu, so se nižja bitja uprla njegovemu vladanju. Tako je/59/ Gospod v svoji veliki milosti človeku prikazal svetost svojega zakona in mu po njegovi izkušnji dal spoznati nevarnost teptanja zakona, četudi v najmanjši obliki.
Življenje garanja, skrbi in trpljenja, ki je bilo odslej človekova usoda, je bilo dano iz ljubezni. Zaradi greha je bila potrebna disciplina, da bi ustavila popuščanje strasti in teku ter bi se razvile navade samonadzora. To je bil del velikega Božjega načrta za človekovo rešitev iz pogube in bede greha.
Opozorilo, ki je bilo dano našim prvim staršem: "Zakaj tisti dan, ko boš jedel od njega, zagotovo zapadeš smrti!" (1 Moj 2,17) ne pravi, da bosta umrla tisti dan, ko bosta jedla prepovedani sad. Tisti dan bo objavljena nepreklicna sodba. Nesmrtnost jima je bila obljubljena pod pogojem, da ostaneta poslušna, s prestopanjem sta izgubila večno življenje. Tisti dan sta bila obsojena na smrt.
Da bi človek živel večno, je moral stalno jesti z drevesa življenja. Če ne bi jedel z njega, bi njegova življenjska sila postopno pojemala, dokler ne bi življenje ugasnilo. Satanov načrt je bil, da Adam in Eva z neposlušnostjo izzoveta Božje nezadovoljstvo; in če jima spodleti dobiti odpuščanje, je upal, da bosta jedla od drevesa življenja ter tako za vedno ohranila obstoj greha in bede. Po človekovem padcu pa so bili sveti angeli takoj poslani stražit drevo življenja. Okoli teh angelov so žareli prameni svetlobe in dajali videz bleščečega meča. Nikomur iz Adamove družine ni bilo dovoljeno iti mimo ovire, da bi vzel sad, ki daje življenje; zato ni nesmrtnega grešnika.
Plimo gorja, ki je potekla zaradi prestopka naših prvih staršev, imajo mnogi za prestrašno kazen za tako majhen greh. Zato obtožujejo Božjo modrost in pravičnost v njegovem ravnanju s človekom. Če pa bi se poglobili v to vprašanje, bi spoznali svojo napako. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, prostega greha. Zemlja naj bi bila naseljena z bitji, ki bi bila samo malo nižja od angelov. Njihova poslušnost pa mora biti preizkušena. Bog namreč ne bo dovolil, da bi se svet napolnil s temi, ki ne spoštujejo njegovega zakona. Pa vendar v svoji veliki milosti Adamu ni določil neprizanesljivega preizkusa. In prav ta lahkost prepovedi je naredila greh neizmerno velik. Če Adam ni mogel zdržati najmanjšega preizkusa, ne bo sposoben/60/ opraviti večje preizkušnje, če bi mu bila zaupana višja odgovornost.
Ko bi bil pred Adama postavljen večji preizkus, potem bi tisti, katerih srce se nagiba k zlu, sami sebe opravičevali, rekoč: "To je neznatna stvar, in Bog ni tako natančen glede majhnih stvari." Potem bi neprestano prestopali stvari, na katere se gleda kot na majhne in ostajajo med ljudmi negrajane. Gospod pa nam je dal jasno vedeti, da greh katere koli stopnje zanj pomeni žalitev.
Evi se je zdela malenkost biti neposlušna Bogu z okušanjem sadu prepovedanega drevesa in tudi svojega moža zapeljati, da je grešil. Ampak njun greh je odprl vrata, ki so pomenila jez zoper gorje na svetu. Kdo se v trenutku skušnjave zaveda strašnih posledic, ki bodo sad enega napačnega koraka?
Marsikdo, ki uči, da Božji zakon ni obvezen za človeka, pravi, da se ni mogoče ravnati po njegovih predpisih. Vendar ko bi bilo to res, zakaj je potem Adam moral trpeti kazen za svoj prestopek? Greh naših prvih staršev je na svet prinesel krivdo in žalost, in če ne bi bilo Božje dobrote in milosti, bi pahnil rod v brezupnost. Nihče naj se ne slepi. "Plačilo za greh je smrt." (Rim 6,23) Božji zakon ne more biti danes prestopan nič manj nekaznovano kakor takrat, ko je bila izrečena kazen nad očetom človeštva.
Po svojem grehu Adam in Eva nista več mogla prebivati v Edenu. Iskreno sta prosila, da bi lahko ostala v domu svoje nedolžnosti in veselja. Priznala sta, da sta zapravila vse pravice do tega srečnega doma, za prihodnje pa sta se zaobljubila, da bosta Bogu strogo poslušna. Povedano pa jima je bilo, da je njuna narava zaradi greha pokvarjena. Zmanjšala sta moč za upiranje zlu in odprla pot Satanu, da ima do njiju večji dostop. V svoji nedolžnosti sta popustila skušnjavi. Zdaj pa sta v stanju zavestne krivde imela manj moči, da bi obdržala svojo poštenost.
Ponižno in z neizrekljivo žalostjo sta se poslovila od svojega čudovitega doma ter odšla živet v svet, na katerem je počivalo prekletstvo greha. Ozračje, ki je bilo nekoč tako blago in se v njem ni spreminjala temperatura, je bilo zdaj podvrženo izrazitim spremembam. Gospod jima je milostno priskrbel oblačilo iz kože kot zaščito pred skrajno vročino in mrazom./61/
Ko sta bila Adam in njegova družica priči odmiranju rož in odpadanju listja, prvim znakom razpada, sta žalovala bolj, kakor ljudje danes žalujejo nad svojimi mrtvimi. Smrt krhkih, občutljivih cvetic je bila res vzrok žalovanja. Ko pa so čudovita drevesa odvrgla listje, je prizor živo zarisal v misli kruto dejstvo, da je smrt usoda vsakega živega bitja.
Rajski vrt je ostal na zemlji še dolgo po tistem, ko je bil človek izgnan iz njegovih prijetnih poti. Padlemu rodu je bilo dolgo dovoljeno strmeti v dom nedolžnosti, njihov vstop so varovali samo angeli stražarji. Ob Rajskih vratih, ki so jih stražili kerubi, se je razodevala božanska slava. Semkaj je prihajal Adam s svojimi sinovi častit Boga. Tukaj so obnovili svoje obljube, da bodo poslušni tistemu zakonu, katerega prestopek jih je pregnal iz Edena. Ko je plima krivičnosti zajela svet in je zlobnost ljudi določila njihovo uničenje s potopom, je Eden umaknila z zemlje ista roka, ki ga je zasadila. Ob končni obnovitvi, ko bosta "novo nebo in nova zemlja", (Raz 21,1) pa bo obnovljen bolj veličastno kakor v začetku.
Potem bodo ti, ki so držali Božje zapovedi, živeli v nesmrtni moči poleg drevesa življenja. Skozi neskončna stoletja bodo prebivalci brezgrešnih svetov v tem vrtu naslade opazovali vzorce popolnega dela Božjega stvarjenja, nedotaknjene s prekletstvom greha - vzorce tega, kar bi postala zemlja, če bi človek le izpolnil Stvarnikov veličastni načrt./62/   
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 27 Sep 2011 08:49 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
Načrt odrešitve
Ellen G. White: Očaki in preroki
4. poglavje: Načrt odrešitve
Človekov padec je vsa nebesa napolnil z žalostjo. Svet, ki ga je Bog naredil, je zadelo prekletstvo greha in naselila so ga bitja, obsojena na bedo in smrt. Videti je bilo, da ni rešitve za tiste, ki so prestopili zakon. Angeli so prenehali peti hvalnice. Nebeški dvori so se napolnili z žalovanjem zaradi uničenja, ki ga je povzročil greh.
Božjega Sina, nebeškega veličastnega Poveljnika, je prevzelo globoko usmiljenje do padlega rodu. Njegovo srce je ganilo neskončno sočutje, ko se je pred njim dvignilo gorje izgubljenega sveta. Božanska ljubezen pa je naredila načrt, po katerem bo človek lahko odrešen. Prekršeni Božji zakon je zahteval grešnikovo življenje. V vsem vesolju je bil samo eden, ki bi lahko v človekovo korist zadovoljil njegove zahteve. Ker je božanski zakon svet kakor sam Bog, je lahko samo nekdo enak z Bogom naredil spravo za njegovo prestopanje. Nihče poleg Kristusa ni mogel odrešiti padlega človeka od obsodbe zakona ter ga ponovno spraviti v sozvočje z Nebesi. Kristus bo nase vzel krivdo in sramoto greha - greha, ki je tako odvraten za svetega Boga, da je moral ločiti Očeta in Sina. Kristus bo segel do globin bede, da bo rešil uničeni rod.
Medtem ko je pred Očetom prosil v grešnikovo korist, so nebeške vojske čakale na izid z zanimanjem, ki se ne da izraziti z besedami. Dolgo je trajal skrivnostni posvet - "sklep miru" (Zah 6,13) - za padle človeške sinove. Načrt zveličanja je bil narejen pred stvaritvijo zemlje, kajti Kristus je "Jagnje, zaklano od ustanovitve sveta". (Raz 13,8) Pa vendar je bilo hudo, celo Kralju vesolja, ko je moral dati svojega Sina, da umre za padli rod. "Kajti Bog je tako ljubil svet, da je dal edinorojenega Sina, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč ima večno življenje." (Jan 3,16) O, skrivnost/63/ odrešitve! Božja ljubezen do sveta, kateri ga ni ljubil! Kdo more spoznati globine te ljubezni, ki presega spoznanje? Skozi veke se bodo nesmrtni umi z občudovanjem in začudenjem trudili dojeti skrivnost nedoumljive ljubezni.
Bog se je razodel v Kristusu "in svet spravil s seboj". (2 Kor 5,19) Človeka je greh tako izrodil, da sam ne more doseči skladnosti z njim, čigar narava sta čistost in dobrota. Kristus pa lahko potem, ko odreši človeka obsodbe zakona, podeli božansko moč, da se združi s človeškim trudom. Tako so lahko s spokorjenjem pred Bogom in z vero v Kristusa padli Adamovi otroci ponovno postali "Božji otroci". (1 Jan 3,2)
Edini načrt, po katerem je zagotovljeno človekovo zveličanje, je zajel vsa nebesa v neskončno daritev. Angeli se niso mogli veseliti, ko jim je Kristus predočil načrt odrešitve, ker so videli, da človekovo zveličanje zahteva od njihovega ljubljenega Poveljnika neizrekljivo bolečino. Žalostni in z začudenjem so poslušali njegove besede, ko jim je govoril, da se mora spustiti z nebeške čistosti in miru, njenega veselja, slave in nesmrtnega življenja ter priti v stik z bedo zemlje, zdržati žalost, sramoto in smrt. Stopil naj bi med grešnika in kazen za greh, in samo malo jih bo, ki ga bodo sprejeli kot Božjega Sina. Zapustil bo svoj visok položaj Veličastva nebes, se pojavil na zemlji in se ponižal v človeka ter po lastni izkušnji spoznal žalost in skušnjave, ki jih mora prenašati človek. Vse to je potrebno, da bo zmožen pomagati skušanim. (Heb 2,18) Ko bo opravil učiteljsko poslanstvo, bo izdan v roke zlobnežev in izpostavljen vsaki žaljivki in mučenju, s katerimi jih bo spodbudil Satan, naj jih uporabijo. Umreti bo moral najokrutnejše smrti, dvignjen bo med nebo in zemljo kakor kriv grešnik. Preživeti bo moral dolge ure tako strašnega smrtnega boja, da ga angeli ne bodo mogli pogledati, temveč si bodo zagrnili obraze pred tem prizorom. Zdržati bo moral duševno tesnobo, prikritje Očetovega obličja, medtem ko bo na njem počivala krivda prestopka - teža grehov vsega sveta.
Angeli so se razprostrli pred nogami svojega Poveljnika ter se ponudili v daritev za človeka. Toda angelsko/64/ življenje ni moglo izplačati dolga; samo On, ki je ustvaril človeka, ga ima moč odrešiti. Pa vendar bodo angeli odigrali vlogo v načrtu zveličanja. Kristus naj bi bil "za malo časa ponižan pod angele, zaradi trpljenja smrti". (Heb 2,9) Ker bo nase vzel človeško naravo, njegova moč ne bo enaka njihovi, in oni naj bi mu služili v njegovem trpljenju in mu ga lajšali. Bili naj bi tudi službujoči duhovi, poslani v službo njim, ki bodo podedovali zveličanje. (Heb 1,14) Varovali naj bi varovance milosti pred močmi hudobnih angelov in pred temo, s katero jih bo nenehno obdajal Satan.
Ko bodo angeli priče smrtnemu boju in ponižanju svojega Gospoda, jih bo napolnila žalost in ogorčenost ter si bodo zaželeli, da bi ga osvobodili njegovih morilcev. Vendar se ne bodo smeli vmešavati, da bi preprečili kar koli, kar bodo videli. Del načrta zveličanja je bil, da Kristus trpi posmehovanje in sramotitev zlobnih ljudi. Z vsem tem se je strinjal, ko je postal človekov Odrešenik.
Kristus je angelom zagotovil, da bo s svojo smrtjo odkupil mnoge in uničil njega, ki je imel moč smrti. Obnovil bo kraljestvo, ki so ga ljudje izgubili s prestopanjem. Odrešeni ga bodo skupaj z njim podedovali in v njem bivali za večno. Greh in grešniki bodo izbrisani, nikoli več ne bodo motili nebeškega ali zemeljskega miru. Angelski vojski je velel, naj se drži načrta, ki ga je sprejel njegov Oče, in naj se veseli, da bo po njegovi smrti človek spravljen z Bogom.
Potem je nebesa napolnilo nepopisno veselje. Slava in blagoslovljenost odrešenega sveta sta presegla celo trpljenje in daritev Kneza življenja. Po nebeških dvorih so odmevali prvi zvoki pesmi, ki bo donela nad betlehemskimi griči: "Slava na višavah Bogu in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Luk 2,14) Zdaj so še z večjim veseljem kakor v zamaknjenosti nove stvaritve "pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7)
Človek je dobil prvi namig o odrešitvi, ko je bila v vrtu izrečena kazen za Satana. Gospod je izjavil: "Sovraštvo postavljam med tebe in ženo, in med tvoje potomstvo in njeno potomstvo: to ti stare glavo, ti pa mu stareš peto." (1 Moj 3,15) Ta kazen, izrečena v/65/ navzočnosti naših prvih staršev, je bila zanje obljuba. Medtem ko je napovedala vojno med človekom in Satanom, je oznanila, da bo moč velikega sovražnika končno uničena. Adam in Eva sta stala pred pravičnim Sodnikom kakor zločinca in čakala na kazen, ki jo je terjal prestopek; toda preden sta slišala za garaško in žalostno življenje, ki bo njun delež, ali pa za odločitev, da se bosta vrnila v prah, sta poslušala besede, ki so jima vlile upanje. Čeprav bosta trpela zaradi moči svojega mogočnega sovražnika, sta se lahko veselila končne zmage.
Satan je slišal, da naj bi vladalo sovraštvo med njim in ženo ter med njegovim in njenim potomstvom, in tedaj mu je postalo jasno, da bo njegovo delo popačevanja človeške narave ovirano in da se bo človeku nekako mogoče upreti njegovi moči. Po popolnem razodetju načrta zveličanja so se Satan in njegovi angeli veselili, ker so povzročili človekov padec in tako potegnili Božjega Sina z njegovega vzvišenega položaja. Izjavil je, da so njegovi načrti na zemlji do zdaj uspešni in da bo Kristus premagan, ko bo nase vzel človeško naravo. Tako bo odrešitev padlega rodu preprečena.
Nebeški angeli so našim prvim staršem popolneje razodeli načrt, ki je bil izumljen za njuno zveličanje. Adam in njegova družica sta bila prepričana, da kljub njunemu velikemu grehu ne bosta prepuščena Satanovi oblasti. Božji Sin je ponudil svoje življenje v spravo za njun prestopek. Preizkusna doba jima je bila zagotovljena ter bosta lahko s spokorjenjem in vero v Kristusa ponovno postala Božja otroka.
Zahtevana daritev po njunem prestopku je Adamu in Evi razodela sveti značaj Božjega zakona. Krivdo greha in njegove strašne posledice sta videla tako, kakor jih nista še nikoli prej. V svojem kesanju in tesnobi sta prosila, naj kazen ne zadene njega, čigar ljubezen je vir vseh radosti; naj raje zadene njiju in njuno potomstvo.
Povedano jima je bilo, da je Jahvejev zakon temelj njegove vladavine kakor v nebesih tako tudi na zemlji, zato niti sámo angelsko življenje ne more biti sprejemljivo kot daritev za prestopek. Niti eden njegovih predpisov ne sme biti ukinjen ali spremenjen, da bi ustrezal človeku v njegovem padlem položaju; edino Božji Sin, ki je ustvaril človeka, lahko doseže spravo zanj. Kakor je Adamov/66/ prestopek povzročil bedo in smrt, tako bo Kristusova daritev prinesla življenje in nesmrtnost.
Ne samo človek, marveč tudi zemlja je z grehom prišla pod oblast zlobnega, zato bo po načrtu odrešitve obnovljena. Ob svoji stvaritvi je bil Adam postavljen za gospodarja nad zemljo. S popustitvijo skušnjavi pa je padel pod Satanovo oblast. "Kajti od kogar je kdo premagan, tistemu je postal suženj." (2 Pet 2,19) Ko je človek postal Satanov suženj, je oblast, ki jo je imel, prešla k njegovemu zmagovalcu. Tako je Satan postal "bog tega sveta". (2 Kor 4,4) Prevzel je oblast nad zemljo, ki je bila prvotno dana Adamu. Kristus pa bo s svojo daritvijo plačal kazen za greh. Tako ne bo le odrešil človeka, temveč tudi obnovil oblast, ki jo je zapravil. Vse, kar je izgubil prvi Adam, bo drugi obnovil. Prerok pravi: "In ti, stolp črede, hrib sionske hčere, do tebe dospe in k tebi pride prejšnje gospostvo." (Miha 4,8) Apostol Pavel pa kaže naprej na "odrešitev Božje lastnine". (Ef 1,14) Bog je ustvaril zemljo, da bi bila prebivališče svetih in srečnih bitij. Gospod "jo je utrdil, ni je ustvaril puste, ampak upodobil jo je v prebivanje". (Iz 45,18) Ta namen bo izpolnjen, ko bo z Božjo močjo prenovljena in osvobojena greha in žalosti ter postala večno prebivališče odrešenih. "Pravični podedujejo deželo in bivali bodo večno v njej. In nobenega prekletstva ne bo več. In Božji in Jagnjetov prestol bo v njem; in njegovi hlapci mu bodo služili." (Ps 37,29; Raz 22,3)
Adam je v svoji nedolžnosti užival odprto občestvo s svojim Stvarnikom, greh pa je ločil Boga in človeka. Samo Kristusova sprava lahko premosti prepad in omogoči zvezo blagoslova ali zveličanja iz nebes na zemljo. Človek je bil še vedno odrezan od neposrednega pristopa k svojemu Stvarniku, toda Bog bo z njim vzdrževal zvezo po Kristusu in angelih.
Tako so bili Adamu razodeti pomembni dogodki v zgodovini človeštva od časa, ko je bila v Edenu izrečena božanska kazen, do potopa in naprej do prvega prihoda Božjega Sina. Pokazano mu je bilo, da Kristusova daritev zadostuje za rešitev vsega sveta. Vendar bodo mnogi raje izbrali življenje greha kakor pa spokorjenje in poslušnost./67/ Zločin bo postopoma naraščal skozi rodove in prekletstvo greha bo vedno z večjo težo pritiskalo na človeški rod, na zveri in na zemljo. Človekovi dnevi se bodo skrajšali zaradi njegovega napačnega načina življenja. Zniževala se bo telesna postava in zdržljivost ter moralna in razumska moč, dokler ne bo svet napolnjen z bedo vsake vrste. Zaradi popuščanja teku in strastem bo človek postal nesposoben ceniti vzvišene resnice načrta odrešitve. Pa vendar bo Kristus ostal zvest načrtu, zaradi katerega je zapustil nebesa, nadaljeval svoje delo za ljudi, ter jih še dalje vabil, da skrijejo svoje šibkosti in pomanjkljivosti v njem. Oskrboval bo potrebe vseh, ki bodo v veri pristopili k njemu. Vedno jih bo nekaj, ki bodo ohranili Božje spoznanje in ostali neomadeževani sredi prevladujoče krivičnosti.
Bog je predpisal žgalne daritve, da bi bile človeku večen spomenik in spokorniško priznanje njegovega greha ter izražanje vere v obljubljenega Odrešenika. Na padli rod naj bi vtisnile svečano resnico, da je greh povzročil smrt. Za Adama je bilo darovanje prve daritve zelo boleče dejanje. Njegova roka je morala vzeti življenje, ki ga je lahko dal samo Bog. Bilo je prvič, da je bil priča smrti, in vedel je, da ne bi bilo smrti ne živali ne človeka, če bi ostal poslušen Bogu. Ko je zaklal nedolžno žrtev, je vztrepetal ob misli, da se mora zaradi njegovega greha preliti kri brezmadežnega Božjega Jagnjeta. Ta prizor je storil, da je globlje in jasneje razumel pomen o velikosti svojega prestopka, ki ga ne more umiti nič, razen smrt Božjega ljubljenega Sina. Čudil se je neskončni dobroti, ki bo dala tako odkupnino, da reši grešnika. Zvezda upanja je razsvetlila temo in strašno prihodnost ter ga osvobodila skrajnega obupa.
Vendar je imel načrt odrešitve še globlji in obsežnejši namen kakor pa zveličanje človeka. Kristus ni prišel na zemljo samo zato. Ni prišel zgolj zato, da bi prebivalci tega malega planeta ravnali z Božjim zakonom, kakor si zasluži; temveč zato, da bi Božji značaj opravičil pred vesoljem. Teh sadov velike daritve - njenega vpliva tako na bitja drugih svetov kakor tudi na človeka - se je Zveličar veselil, ko je tik pred križanjem rekel: "Zdaj je sodba tega sveta; zdaj bo vojvoda tega sveta vržen ven. In jaz, kadar bom povišan od zemlje, vse potegnem k/68/ sebi." (Jan 12,31.32) Kristusova smrt za človekovo zveličanje ne bo samo nebesa približala človeku, temveč bo pred vsem vesoljem opravičila Boga in njegovega Sina ter njuno ravnanje s Satanovim uporom. Utrdila bo večni Božji zakon in razodela naravo in posledice greha.
Že od začetka se je bil veliki boj proti Božjemu zakonu. Satan je želel dokazati, da je Bog nepravičen, njegov zakon pa je pomanjkljiv, in zato ga je za blaginjo vesolja potrebno spremeniti. Z napadom na zakon je nameraval strmoglaviti oblast samega Zakonodajalca. V tem spopadu naj bi se dokazalo, ali so božanski predpisi pomanjkljivi in se morajo spremeniti ali pa so popolni in nespremenljivi.
Satan se je po izgonu iz nebes odločil, da bo zemljo spremenil v svoje kraljestvo. Ko je skušal in premagal Adama in Evo, je mislil, da je pridobil oblast nad tem svetom. Kajti rekel je: "Izbrala sta me za vladarja." Trdil je, da je nemogoče, da bi bilo grešniku zagotovljeno odpuščanje, zatorej so pripadniki padlega rodu njegovi zakoniti podložniki, svet pa je bil njegov. Ampak Bog je dal svojega ljubega Sina, enakega sebi, da nosi kazen za prestopek in tako priskrbi pot, po kateri bodo lahko obnovljeni po njegovi podobi ter vrnjeni v dom v Edenu. Kristus je prevzel odrešenje človeka in reševanje sveta iz Satanovega prijema. Veliki boj, ki se je začel v nebesih, bo odločen na svetu samem, prav na tem polju, za katero Satan trdi, da je njegovo.
Vse vesolje se je čudilo, da se bo Kristus ponižal, da bi rešil padlega človeka. Skrivnost, ki so jo brezgrešna bitja drugih svetov želela razumeti, je bila, da bo On, ki sega od zvezde do zvezde, od sveta do sveta, in vodi vse po svoji previdnosti ter skrbi za potrebe vsake vrste bitij v svojem obsežnem stvarjenju, odložil svojo slavo in nase vzel človeško naravo. Ko je Kristus prišel na naš svet v človeški podobi, so mu želeli slediti vsi, kamor koli je potoval, korak za korakom po s krvjo omadeževani poti od jasli do Golgote. Nebesa so zapisala žalitve in posmehovanje, ki jih je bil deležen. Vedela so, da jih je naščuval Satan. Zapisala so delovanje nasprotnikov, kako je Satan neprestano pritiskal s temo, žalostjo in trpljenjem na človeški rod ter kako je Kristus deloval proti temu. Opazovali so bitko med svetlobo in temo, ko je naraščala. In ko je Kristus/69/ v svojem zadnjem smrtnem boju vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30) je po vsakem svetu in po samem vesolju odmeval vzklik zmage. Veliki spor, ki je tako dolgo napredoval, je bil zdaj odločen. Kristus je bil zmagovalec. Njegova smrt je odgovorila na vprašanje, ali imata Oče in Sin dovolj ljubezni, da bi se za človeka odrekla sebi in se darovala. Satan je razodel svoj pravi značaj lažnivca in morilca. Če bi mu bilo dovoljeno nadzorovati nebeška bitja, bi očitno pokazal istega duha, s katerim je vladal človeškim otrokom, ki jih je imel pod svojo oblastjo. Zvesto vesolje se je enoglasno združilo v hvaljenju božanske vladavine.
Ko bi bilo zakon možno spremeniti, bi bil človek lahko rešen, ne da bi se Kristus daroval. Dejstvo pa, da je Kristus moral dati svoje življenje za padli rod, dokazuje, da Bog ne bo razrešil grešnika obveznosti do zakona. Dokazano je, da je kazen za greh smrt. Ko je Kristus umrl, je bilo Satanovo uničenje zagotovljeno. Ko pa bi bil zakon na križu razveljavljen, kakor trdijo mnogi, bi bila smrtni boj in smrt Božjega ljubljenega Sina storjena samo zato, da bi Satanu ponudila to, kar je hotel. Potem bi slavil knez zla, ker bi bile njegove obtožbe proti božanski vladavini podkrepljene. Samo dejstvo, da je Kristus nosil kazen za človekov prestopek, je mogočen dokaz vsem ustvarjenim bitjem, da je zakon nespremenljiv, da je Bog pravičen, milosten in nesebičen, v upravi njegove vladavine pa sta združeni neskončna pravičnost in milost./70/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 28 Sep 2011 20:31 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
5. poglavje: Preizkušnja Kajna in Abela
Ellen G. White: Očaki in preroki
5. Preizkušnja Kajna in Abela
Temeljno besedilo 1 Moj 4,1-15
Adamova sinova Kajn in Abel sta se po značaju zelo razlikovala. Abel je gojil duha zvestobe do Boga; v Stvarnikovem ravnanju s padlim rodom je videl pravičnost in milost ter hvaležno sprejel upanje odrešitve. Kajn pa je gojil čustva upora in je godrnjal zoper Boga zaradi prekletstva, ki je bilo izrečeno nad zemljo in človeškim rodom po Adamovem grehu. Svojemu umu je dovolil delovati v isti smeri, ki je vodila do Satanovega padca - popuščal je želji po samopoviševanju ter dvomil o božanski pravičnosti in oblasti.
Ta brata sta morala biti preizkušena, kakor je bil pred njima preizkušen Adam, da bi dokazala, ali bosta verovala in poslušala Božjo besedo. Bila sta seznanjena z načrtom, predvidenim za zveličanje človeka, in razumela sistem daritev, ki ga je določil Bog. Vedela sta, da s temi daritvami izražata vero v Zveličarja, ki so ga predstavljale daritve, istočasno pa priznavata, da sta za odpuščanje popolnoma odvisna od njega. Vedela sta, da dokazujeta svojo poslušnost Božji volji, če se tako prilagajata božanskemu načrtu za njuno odrešitev. Brez prelitja krvi ne bi bilo odpuščanja greha, zato sta morala pokazati svojo vero v Kristusovo kri kot obljubljeno spravo z darovanjem prvencev svoje črede v daritev. Poleg tega so morali biti prvi sadovi zemlje prineseni pred Gospoda v zahvalno daritev.
Brata sta postavila podobna oltarja in vsak je prinesel daritev. Abel je prinesel daritev iz črede skladno z Gospodovimi navodili. "In ozre se Gospod na Abela in na njegovo daritev." (1 Moj 4,4) Ogenj je šinil z nebes in použil daritev. Toda Kajn ni ubogal Gospodovega navodila in izrecnega ukaza, zato je prinesel samo daritev od sadu. Nobenega znamenja ni bilo iz nebes, ki bi pokazalo, da je bila daritev sprejeta. Abel je rotil/71/ brata, naj pristopi k Bogu tako, kakor je On sam predpisal. Kajn pa se je po njegovih prošnjah samo še trdneje odločil, da bo ravnal po svoji volji. Kot najstarejši se ni zmenil za bratova svarila in je preziral njegov nasvet.
Kajn je prišel pred Boga godrnjav in z nezvestobo v srcu glede na obljubljeno daritev in potrebnost žrtvenih daritev. Njegov dar ni izražal spokorjenja za greh. Čutil je kakor mnogi danes, da bi priznal šibkost, če bi se ravnal natančno po načrtu, ki ga je napravil Bog, in svoje zveličanje v celoti zaupal spravi obljubljenega Zveličarja. Izbral je pot samoodvisnosti. Prišel je s svojimi zaslugami. Ni hotel prinesti jagnjeta in zliti njegove krvi z daritvijo, temveč je prinesel svoje sadove, sadove svojega dela. Svojo daritev je predstavil kot Bogu storjeno uslugo, s čimer je pričakoval, da si bo zagotovil božansko odobravanje. Kajn je ubogal in zgradil oltar, ubogal je in prinesel daritev, vendar je to bila le delna poslušnost. Izpustil je pomembni del, namreč priznanje, da mu je potreben Odrešenik.
Kar se tiče rojstva in verske vzgoje, sta bila brata enaka. Oba sta bila grešnika in priznavala Božje zahteve po spoštovanju in češčenju. Na zunaj je bila njuna vera videti enaka do neke točke, toda za tem je bila med njima velika razlika.
"Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna." (Heb 11,4) Abel je doumel velika načela odrešitve. Sebe je videl kot grešnika, videl je greh in kazen zanj, smrt, ki stoji med njim in občestvom z Bogom. Prinesel je zaklano žrtev, darovano življenje in tako priznal zahteve prekršenega zakona. Po preliti krvi je zrl v prihodnjo daritev - Kristusa, ki umira na golgotskem križu. Po zaupanju v spravo, ki bo tam opravljena, je imel pričevanje, da je pravičen, in njegova daritev je bila sprejeta.
Kajn je imel enako priložnost učenja in sprejemanja teh resnic, kakor jo je imel Abel. Ni bil žrtev samovoljnosti. Ni bil en brat izvoljen, da ga bo Bog sprejel, drugega pa bo zavrnil. Abel je izbral vero in poslušnost; Kajn pa nevero in upor. Tukaj je jedro vsega.
Kajn in Abel predstavljata dve skupini, ki bosta obstajali na svetu do konca časa. Ena skupina si pomaga s predpisanimi/72/ daritvami za greh; druga pa se upa naslanjati na lastne zasluge. Njihova daritev nima neoporečnosti božanskega razmišljanja, zato ne more človeka pripeljati do Božje naklonjenosti. Naši prestopki so nam lahko odpuščeni samo po Jezusovih zaslugah. Tisti, ki čutijo, da ne potrebujejo Kristusove krvi in si lahko brez božanske milosti s svojimi deli zagotovijo Božje odobravanje, delajo enako napako kakor Kajn. Če ne sprejmejo očiščujoče krvi, so pod obsodbo. Noben drug ukrep ni narejen, da bi po njem lahko bili rešeni suženjstva grehu.
Skupina častilcev, ki sledi Kajnovemu zgledu, pokriva daleč večji del sveta; kajti skoraj vsako lažno verstvo temelji na istem načelu - da je lahko človek za zveličanje odvisen od lastnega truda. Nekateri trdijo, da človeški rod ne potrebuje odrešitve, temveč razvoj - da bi se lahko prečistil, dvignil in obnovil. Kakor je Kajn mislil, da si lahko zagotovi božansko naklonjenost z daritvijo, ki ne vsebuje žrtvene krvi, tako ti pričakujejo, da bodo povzdignili človeštvo do božanskih meril neodvisno od sprave. Kajnova zgodovina kaže, kaj so sadovi tega. Kaže, kaj postane človek, če je ločen od Kristusa. Človeštvo nima moči za lastno obnovitev. Ne teži navzgor, proti božanskemu, temveč navzdol, proti satanskemu. Kristus je naše edino upanje. "In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Dej 4,12)
Prava vera, ki sloni na Kristusu, se bo razodevala s poslušnostjo vsem Božjim zahtevam. Od Adamovih dni do danes se je bil veliki boj glede poslušnosti Božjemu zakonu. V vseh vekih so bili taki, ki so se sklicevali na pravico do Božje naklonjenosti, kljub temu da niso upoštevali nekatere njegovih zapovedi. Toda Sveto pismo pravi, da je iz del "vera popolna", in da je brez del poslušnosti vera "mrtva". (Jak 2,22.17) Kdor trdi, da pozna Boga, "a ne drži njegovih zapovedi, je lažnik in v njem ni resnice". (1 Jan 2,4)
Ko je Kajn videl, da je njegova daritev zavrnjena, je bil jezen na Gospoda in na Abela. Bil je jezen, da Bog ni sprejel človeškega nadomestka namesto daritve, ki jo je določil. Na brata se jezil zato, ker je izbral, da bo poslušal Boga,/73/ namesto da bi se mu pridružil v uporu proti njemu. Čeprav Kajn ni ubogal božanskega ukaza, ga Bog ni prepustil samemu sebi. Blagovolil se je pogovoriti s človekom, ki se je izkazal tako nerazumen. In Gospod je rekel Kajnu: "Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo tvoje obličje?" (1 Moj 4,6) Angel poslanec mu je sporočil božansko opozorilo: "Ne bo li ti, če dobro delaš, povišanja? Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi." (1 Moj 4,7) Kajn se je moral sam odločiti. Če bo zaupal v zasluge obljubljenega Zveličarja in bo poslušen Božjim zahtevam, bo užival njegovo naklonjenost. Če pa bo vztrajal v neveri in prestopanju, ne bo imel osnove za pritožbo, ker ga bo Gospod zavrgel.
Namesto da bi Kajn priznal greh, se je še naprej pritoževal čez Božjo nepravičnost ter gojil ljubosumnost in sovraštvo do Abela. Jezno je okaral svojega brata in ga poskušal pritegniti v spor glede Božjega ravnanja z njima. Abel pa je ponižno, vendar brez strahu in odločno zagovarjal Božjo pravičnost in dobroto. Pokazal je Kajnu na njegovo zmoto in ga poskusil prepričati, da je napaka v njem. Spomnil ga je na Božjo sočutnost, saj je njune starše ohranil žive, ko bi ju lahko kaznoval s takojšnjo smrtjo. Opominjal ga je, da jih Bog ljubi, drugače ne bi dal svojega nedolžnega in svetega Sina, da bo pretrpel kazen, ki so si jo sami zaslužili. Vse to je povzročilo, da se je Kajnova jeza še bolj razvnela. Razum in vest sta mu govorila, da ima Abel prav. Vendar ga je jezilo, da se ta, ki je rad poslušal njegove nasvete, zdaj z njim ne strinja, in ga ne more pridobiti za svoj upor. V navalu svojih čustev je ubil svojega brata.
Kajn je sovražil in ubil svojega brata, vendar ne zaradi tega, ker bi Abel naredil kaj narobe, marveč "ker so bila njegova dela hudobna, dela njegovega brata pa pravična". (1 Jan 3,12) Tako so v vseh časih hudobni sovražili tiste, ki so bili boljši od njih samih. Abelovo poslušno življenje in neomajna vera sta Kajna nenehno grajala. "Vsak namreč, kdor dela hudobno, sovraži luč in ne hodi k luči, da se ne karajo njegova dela." (Jan 3, 20) Kolikor jasnejša je nebeška luč, ki odseva iz značaja Božjih zvestih služabnikov, toliko jasneje so razkriti grehi nepobožnih, zato pa si bodo še odločneje prizadevali uničiti kalilce njihovega miru./74/
Umor Abela je bil prvi primer sovraštva, za katero je Bog izjavil, da bo obstajalo med kačo in ženinim potomstvom - med Satanom in njegovimi podložniki ter Kristusom in njegovimi sledilci. Po človekovem grehu je Satan pridobil nadzor nad človeškim rodom, vendar jih bo Kristus usposobil odvreči Satanov jarem. Kadar po veri v Božje Jagnje človek opusti službo grehu, se vname Satanov srd. Sveto Abelovo življenje je pričalo proti Satanovi trditvi, da človeku ni mogoče izpolnjevati Božjega zakona. Ko je Kajn, spodbujen z duhom hudobnega, videl, da ne more voditi Abela, je bil tako besen, da je uničil njegovo življenje. In kjer koli bo kdo, ki bo stal v obrambo pravičnosti Božjega zakona, se bo proti njemu razodel isti duh. To je duh, ki je skozi vse veke postavljal mučilne kole in prižigal grmade za Kristusove učence. Toda h krutostim, ki so se nakopičile nad Jezusovim sledilcem, hujska Satan in njegove vojske, ker ga ne morejo prisiliti, da bi se podredil njihovemu nadzoru. To je bes poraženega sovražnika. Vsak Jezusov mučenec je umrl kot zmagovalec. Prerok pravi: "In oni so ga premagali (velikega zmaja, staro kačo, ki se imenuje Hudič in Satan) zavoljo Jagnjetove krvi in zavoljo besede svojega pričevanja, in niso ljubili svojega življenja prav do smrti." (Raz 12,11.9)
Morilec Kajn je bil kmalu poklican odgovarjat za svoj zločin. "In reče Gospod Kajnu: Kje je Abel, tvoj brat? On pa odgovori: Ne vem, ali sem jaz varuh svojega brata?" (1 Moj 4,9) Kajn je zabredel v greh tako daleč, da je izgubil občutek nenehne Božje navzočnosti ter njegove velikosti in vsevednosti. Tako se je zatekel k laži, da bi prikril svojo krivdo.
In Gospod je rekel Kajnu: "Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije z zemlje do mene." (1 Moj 4,10) Bog je dal Kajnu priložnost, da bi priznal svoj greh. Imel je čas razmisliti. Poznal je grozoto dela, ki ga je storil, in laž, ki jo je izgovoril, da bi ga prikril. Vendar je bil še vedno uporen in kazen je bila neodložljiva. Božanski glas, ki ga je bilo slišati v prošnji in svarilu, je zdaj izgovoril strašne besede: "Ti torej bodi sedaj preklet in pregnan z zemlje, ki je odprla svoja usta, da prejme kri tvojega brata iz tvoje roke. Ko boš obdeloval zemljo, ne da ti odslej svoje moči; potikal se boš in begal po zemlji." (1 Moj 4,11.12)/77/
Čeprav si je Kajn s svojimi hudodelstvi zaslužil smrtno kazen, mu je usmiljeni Stvarnik ohranil življenje in mu zagotovil priložnost za spokorjenje. Kajn pa je živel in le še zakrknil srce, spodbujal upor proti božanski oblasti in postal vodja drznih, zapuščenih grešnikov. Ta eden odpadnik, ki ga je vodil Satan, je postal skušnjavec drugim. Njegov vzor in vpliv sta kazala izprijeno moč, dokler ni zemlja postala tako pokvarjena in napolnjena z nasiljem, da je klicala po uničenju.
S tem ko je Bog prizanesel življenje prvemu morilcu, je pokazal pred vesoljem nauk, ki ga nosi veliki boj. Temna zgodovina Kajna in njegovih potomcev je prikaz tega, kaj bi nastalo, če bi bilo grešniku dovoljeno večno živeti in se upirati Bogu. Božja potrpežljivost je povzročila, da so zlobni postajali le še bolj drzni in pokvarjeni v svoji krivičnosti. Petnajst stoletij po tistem, ko je bila izrečena kazen nad Kajnom, je bilo vesolje priča izpolnitvi njegovega vpliva in vzora v hudodelstvu in nemorali, ki sta preplavila zemljo. Pokazalo se je, da je smrtna kazen, določena nad padlim človeškim rodom zaradi prestopanja Božjega zakona, pravična in milostna. Dlje ko so ljudje živeli v grehu, bolj razuzdani so postali. Božanska kazen, ki je presekala razvoj razuzdane krivičnosti in osvobodila svet vpliva tistih, ki so postali zakrknjeni uporniki, je bila bolj blagoslov kakor pa prekletstvo.
Satan je nenehno na delu, s silno energijo in pod tisočimi krinkami se trudi napačno predstaviti Božji značaj in vladavino. Z obširnimi in dobro organiziranimi načrti ter čudovito močjo dela, da bi prebivalce sveta zadržal v svojih prevarah. Bog, Neskončni in vsevedni, vidi konec že od začetka in v ravnanju z zlom so njegovi načrti daljnosežni in vsezajemajoči. Njegov načrt je ne samo zadušiti upor, marveč vsemu vesolju prikazati njegovo naravo. Božji načrt je razprostrt in kaže njegovo pravičnost in usmiljenje ter popolnoma zagovarja njegovo modrost in pravičnost v ravnanju z zlom.
Sveti prebivalci drugih svetov so z velikim zanimanjem opazovali dogodke na zemlji. V stanju sveta, ki je obstajalo pred potopom, so videli prikaz posledic uprave, ki si jo je Lucifer/78/ prizadeval ustanoviti v nebesih, ko je zavrnil Kristusovo oblast in odvrgel Božji zakon. V tistih samovoljnih grešnikih predpotopnega sveta so videli podložnike, s katerimi je upravljal Satan. Misli človeških src so bile nenehno hudobne. (1 Moj 6,5) Vsako čustvo, vsaka spodbuda in zamisel so se vojskovali z božanskimi načeli čistosti, miru in ljubezni. Odstraniti od Božjih stvarstev spone njegovega svetega zakona je bil primer strašne pokvarjenosti, ki je posledica Satanovega upravljanja.
Z dejstvi, ki se bodo razvijala z napredovanjem velikega boja, bo Bog prikazal načela pravil svoje vladavine. Ta so Satan in vsi, ki jih je zavedel, predstavili neresnično. Njegovo pravičnost bo končno priznal ves svet, čeprav bo priznanje prepozno, da bi rešilo uporne. Bog uživa naklonjenost in odobravanje celotnega vesolja, ko njegov velik načrt korakoma napreduje do svoje popolne izpolnitve. Užival jih bo v končnem uničenju upora. Videti bo, da so se vsi, ki so opustili božanske predpise, postavili na Satanovo stran v vojskovanje proti Kristusu. Pri sojenju knezu tega sveta in ko bodo vsi, ki so se združili z njim, delili njegovo usodo, bo vse vesolje kot priča kazni izjavilo: "Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog, Vsegamogočni, pravične in resnične tvoje poti, o Kralj narodov." (Raz 15,3)/79/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 29 Sep 2011 08:13 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
6. poglavje: Set in Enoh
Ellen G. White: Očaki in preroki
6. Set in Enoh
Temeljno besedilo 1 Moj 4,25 do 6,2
Adamu je bil dan še en sin, da bi bil dedič božanske obljube, dedič duhovne prvorojenske pravice. Ime Set, ki ga je dal sinu, je pomenilo "določen" ali "nadomestek", kajti mati je rekla: "Povrnil mi je Bog drugega potomca za Abela, ker ga je Kajn ubil." (1 Moj 4,25) Set je bil še plemenitejše postave kakor Kajn ali Abel in je odseval Adama popolneje kakor drugi sinovi. Imel je vreden značaj in hodil po Abelovi poti. Pa vendar ni podedoval nič več naravne dobrote kakor Kajn. Glede Adamove stvaritve je rečeno: "Po Božji podobi ga je ustvaril." (1 Moj 1,27) Toda človek je po padcu "rodil sina po svoji podobi, po svoji sličnosti". (1 Moj 5,3) Adam je bil ustvarjen brezgrešen, po Božji podobi, Set pa je kakor Kajn podedoval padlo naravo svojih staršev. Prejel pa je tudi spoznanje o Odrešeniku in navodila o pravičnosti. Z božansko milostjo je služil Bogu in ga častil. Delal je, kakor bi delal Abel, ko bi še živel. Obračal je namreč um grešnikov, da bi spoštovali in ubogali svojega Stvarnika.
"Tudi Setu se je rodil sin, in imenoval je njegovo ime Enos. Tedaj so začeli klicati Gospodovo ime." (1 Moj 4,26) Zvesti so častili Boga tudi prej, toda ko je število ljudi naraščalo, so postale razlike med dvema skupinama očitnejše. Ena skupina je javno izpovedovala zvestobo Bogu, druga pa je kazala nezadovoljstvo in neposlušnost.
Pred padcem so naši prvi starši posvečevali soboto, ki je bila ustanovljena v Edenu. To sta nadaljevala tudi po izgonu iz Raja. Okusila sta grenke sadeže neposlušnosti in se naučila, kar bo prej ali slej spoznal vsak, ki trepeta pred Božjimi zapovedmi - da so Božji predpisi sveti in nespremenljivi ter da bo kazen za prestopanje zagotovo dosojena. Soboto so spoštovali/80/ vsi Adamovi otroci, ki so ostali zvesti Bogu. Kajn in njegovi potomci pa niso spoštovali dneva, v katerem je Bog počival. Izbrali so si svoje dneve za delo in počitek, ne glede na Jahvejevo izrecno zapoved.
Ko je Kajna doletelo Božje prekletstvo, se je umaknil iz očetove hiše. Najprej se je ukvarjal s poljedelstvom, potem pa je postavil mesto ter ga imenoval po imenu svojega najstarejšega sina. Odšel je iz Gospodove navzočnosti in zavrgel vse obljube o obnovljenem Raju. Iskat je šel svoje zemljišče in zabavo na zemlji pod prekletstvom greha. Tako je stal na čelu velike skupine ljudi, ki častijo boga tega sveta. Znani so postali po tem, kar se nanaša le na posvetni in materialni napredek. Za Boga se niso zmenili in so nasprotovali njegovim namenom za človeka. Hudodelstvu umora, v katerem je vodil Kajn, je Lameh, peti potomec, dodal mnogoženstvo in je bahavo izzivalno priznal Boga samo zato, da bi iz maščevalnega Kajna izvlekel zagotovilo o lastni varnosti. Abel je živel pastirsko življenje, živeč v šotoru ali uti. Setovi potomci so šli po isti poti ter se šteli za "tujce in priseljence na zemlji", hrepeneli pa so "po boljši, to je nebeški domovini". (Heb 11,13.16)
Nekaj časa sta skupini ostali ločeni. Potem pa se je Kajnov rod razširil iz kraja prvotne nastanitve in se razkropil čez hribe in doline, kjer so bivali Setovi otroci. Ti so se pozneje, da bi ušli zastrupljajočemu vplivu, umaknili v gore in si tam ustvarili domove. Dokler so bili ločeni, so ohranili češčenje Boga v čistosti. Toda sčasoma so si po malem drznili pomešati se s prebivalci dolin. Ta povezava je obrodila najslabše sadove. Med drugim "so videli Božji sinovi človeške hčere, da so lepe". (1 Moj 6,2) Setovi otroci, ki jih je privlačila lepota hčera Kajnovih potomcev, niso ugodili Gospodu, ko so se z njimi poročali. Mnogi častilci Boga so bili zapeljani v greh s čari, ki so jim bili stalno pred očmi, in so izgubili posebni, sveti značaj. Ker so se pomešali s pokvarjenimi, so postali v duhu in delih kakor oni. Za omejitve sedme zapovedi se niso zmenili: "In so si jemali od vsakršnih žene, katere koli so si izbrali." (1 Moj 6,2) Setovi otroci so šli/81/ "po Kajnovi poti". (Juda 11) Svoj um so usmerili na posvetni napredek in zadovoljstva ter zanemarili Gospodove zapovedi. "Kljub temu, da so spoznali Boga, ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temveč so zabredli v ničeve misli in njihovo nerazumno srce je potemnelo." (Rim 1,21) Zatorej "jih je Bog izročil popačeni pameti". (Rim 1,28) Greh se je razširil po zemlji kakor smrtonosna gobavost.
Skoraj tisoč let je Adam živel med ljudmi in bil priča posledicam greha. Zvesto je poskušal zajeziti plimo zla. Zapovedano mu je bilo, naj pouči svoje potomstvo Gospodove poti. Skrbno je pomnil, kar mu je Bog razodel, ter to ponavljal prihodnjim rodovom. Svojim otrokom in njihovim otrokom do devetega rodu je opisoval človekovo sveto in srečno stanje v Raju ter ponovil zgodovino svojega padca. Pripovedoval jim je o trpljenju, po katerem ga je Bog učil potrebe po strogi vdanosti njegovemu zakonu, in jim razložil milostne ukrepe za njihovo zveličanje. Pa vendar jih je bilo le malo, ki so se zmenili za njegove besede. Pogosto je dobil grenke očitke zaradi greha, ki je prinesel takšno gorje na njegovo potomstvo.
Adamovo življenje je bilo polno žalosti, ponižnosti in kesanja. Ko je zapustil Eden, ga je napolnila z grozo misel na to, da mora umreti. Prvič je spoznal resničnost smrti v človeški družini, ko je prvorojenec Kajn postal morilec svojega brata. Bil je poln globokega usmiljenja do svojega sina in dvojno oropan zaradi Abelove smrti in Kajnove zavrnitve. To ga je strlo od bolečine. Bil je priča divjemu širjenju pokvarjenosti, ki bo končno povzročila uničenje sveta s potopom. Čeprav se je smrtna kazen, ki mu jo je naložil njegov Stvarnik, sprva zdela strašna, je potem, ko je skoraj tisoč let opazoval posledice greha, čutil, da je milostno od Boga, ko bo končal življenje žalosti in trpljenja.
Kljub hudobnosti predpotopnega sveta to obdobje ni bilo, kakor se pogosto misli, obdobje nevednosti in barbarstva. Ljudem je bila zagotovljena priložnost doseganja visoke stopnje v moralnih in umskih spretnostih. Imeli so veliko telesno in duševno moč in njihove prednosti za doseganje verskega in znanstvenega znanja so bile neprimerljive. Napačno si je zamišljati, da je njihov um dozorel kasneje,/82/ ker so dosegali visoko starost. Njihove duševne moči so se razvile zgodaj in tisti, ki so gojili Božji strah in živeli v sozvočju z njegovo voljo, so še napredovali v spoznanju in modrosti skozi vse življenje. Če bi lahko primerjali sijajne znanstvenike našega časa z ljudmi enake starosti v obdobju pred potopom, bi bili precej slabši v umski in telesni moči. Ko so človekova leta upadala in je njegova telesna moč pešala, so se zmanjšale tudi duševne sposobnosti. Danes imamo ljudi, ki naporno študirajo v obdobju od dvajsetega do petdesetega leta, in svet občuduje njihove dosežke. Toda kako omejene so te spretnosti v primerjavi s tistimi, ki so jih imeli ljudje, katerih duševne in telesne moči so se razvijale več stoletij!
Res je, da imajo ljudje sodobnega časa korist od dosežkov svojih prednikov. Človek ustvarjalnega uma, ki je načrtoval, proučeval in pisal, je zapustil svoje delo naslednikom. Toda tudi če upoštevamo samo to, kar se tiče človeškega znanja, so imeli ljudje starega časa veliko večje prednosti. Več sto let so imeli med sabo njega, ki je bil upodobljen po Božji podobi in ga je sam Stvarnik razglasil za dobrega - človeka, ki ga je Bog poučil v vsej modrosti, ki se tiče materialnega sveta. Adam se je od Stvarnika učil zgodovine stvarjenja. Sam je bil priča dogodkom devetih stoletij. Svoje znanje pa je prenašal potomcem. Predpotopni ljudje niso imeli knjig, nobenih pisanih poročil. Toda z veliko telesno in duševno močjo so imeli dober spomin, ki je bil zmožen sprejeti in ohraniti to, kar jim je bilo sporočeno, ter prenesti neokrnjeno svojim potomcem. In nekaj sto let je na zemlji živelo sedem pokolenj hkrati in imelo priložnost, da se skupaj posvetujejo in drug drugega obogatijo z znanjem in izkušnjami vseh.
Prednosti, ki so jih uživali ljudje tistega časa glede pridobivanja znanja o Bogu po njegovih delih, od takrat naprej niso več bile enake. Še zdaleč tisto ni bilo obdobje verske teme, temveč obdobje velike luči. Ves svet je imel priložnost prejemati navodila od Adama, tisti pa, ki so se bali Gospoda, so imeli za svoje učitelje tudi Kristusa in angele. In imeli so tiho pričo resnice, Božji vrt, ki je toliko stoletij ostal med ljudmi. Ob Rajskih vratih, ki so jih stražili kerubi,/83/ se je razodevala Božja slava in tja so prihajali častilci. Tam so postavili svoje oltarje in darovali daritve. Tja sta prinesla svoje daritve Kajn in Abel in tam se je Bog blagovolil pogovarjati z njima.
Dvomljivost ne more zanikati obstoja Edena, ker je stal vsem na očeh, njegov vhod pa so stražili angeli. Zapovrstje stvarjenja, namen vrta, zgodovina dveh dreves, ki sta tako tesno povezani s človeško usodo, so bila nesporna dejstva. Obstoj Boga in njegova nadvlada ter obveznost do njegovega zakona so bile resnice, o katerih ljudje niso mogli dvomiti, ko je bil še Adam med njimi.
Navkljub prevladujoči krivičnosti je obstajala vrsta svetih ljudi, ki so vzvišeni in oplemeniteni zaradi občestva z Bogom živeli kakor v občestvu nebes. To so bili ljudje mogočnega razuma in čudovitih sposobnosti. Zaupano jim je bilo vzvišeno in sveto poslanstvo - razviti pravičen značaj in učiti nauk pobožnosti poleg ljudi svojega časa tudi prihodnje rodove. Samo nekaj najodličnejših je omenjenih v Svetem pismu; toda Bog je imel skozi vse veke zveste priče, iskrene častilce.
O Enohu je zapisano, da je živel petinšestdeset let in dobil sina. Po tem je tristo let hodil z Bogom. V prvih letih je Enoh ljubil Boga, se ga bal in izpolnjeval njegove zapovedi. Bil je iz svete vrste, eden tistih, ki so ohranili resnično vero, eden izmed prednikov obljubljenega potomstva. Iz Adamovih ust je spoznal temno zgodbo padca in veselo novico o Božji milosti, ki je očitna v obljubi. Zanesel se je na to, da bo prišel Odrešenik. Enoh je po rojstvu svojega prvega sina dosegel višjo izkušnjo, z Bogom je dosegel še tesnejše občestvo. Popolneje je spoznal svoje dolžnosti in odgovornosti Božjega otroka. In ko je videl otrokovo ljubezen do očeta in njegovo preprosto zaupanje v zaščito ter občutil globoko in hrepenečo nežnost svojega srca do prvorojenca, se je naučil dragocenega nauka o čudoviti Božji ljubezni do ljudi, katerim je podaril svojega Sina, in o zaupanju, ki naj bi ga imeli Božji otroci v svojega nebeškega Očeta. Neskončna in nedoumljiva Božja ljubezen po Kristusu je postala cilj njegovega razmišljanja noč in dan. Z vso vnemo svojega srca si je prizadeval to ljubezen razodeti ljudem, med katerimi je prebival./84/
Enohova hoja z Bogom ni bila zamaknjenost ali prikazen, ampak se je kazala v vseh dolžnostih vsakdanjega življenja. Ni postal puščavnik, ki bi se zaprl pred svetom, kajti opraviti je moral delo za Boga na svetu. V družini in v svojih pogovorih z ljudmi kot mož, oče, prijatelj in meščan je bil stanoviten, neomajen Gospodov služabnik.
Njegovo srce je bilo uglašeno z Božjo voljo; kajti "moreta li dva skupaj hoditi, če se ne sporazumeta"? (Am 3,3) In ta sveta hoja se je nadaljevala tristo let. Le malo je kristjanov, ki ne bi bili še bolj iskreni in predani, če bi vedeli, da bodo živeli samo še malo časa ali pa da je Kristusov prihod pred vrati. Enohova vera pa se je razvijala v močnejšo in njegova ljubezen postajala še bolj goreča, ko so minevala stoletja.
Enoh je bil mož z močno in visoko razvitim umom ter obširnim znanjem. Bil je počaščen s Božjim posebnim razodetjem, pa vendar je kljub nenehnemu občestvu z Nebesi in zaradi občutka božanske velikosti in popolnosti, ki sta mu bili vedno pred očmi, ostal eden najponižnejših ljudi. Kolikor tesnejša je bila njegova povezava z Bogom, toliko globlji je bil občutek lastne šibkosti in nepopolnosti.
Enoh je bil žalosten zaradi naraščajoče hudobnosti brezbožnih in se bal, da bi njihova nezvestoba zmanjšala njegovo spoštovanje do Boga. Zato se je izogibal nenehni družbi z njimi in veliko časa prebil v samoti ter se predajal razmišljanju in molitvi. Tako je čakal pred Gospodom in iskal jasnejše spoznanje njegove volje, da bi jo lahko izvrševal. Molitev mu je bila kakor dihanje duše; živel je v samem nebeškem ozračju.
Po svetih angelih je Bog Enohu razodel svoj načrt, da bo uničil svet s potopom. Prav tako mu je popolneje predočil načrt odrešitve. Z duhom preroštva ga je odnesel skozi rodove, ki bodo živeli po potopu, ter mu pokazal velike dogodke, povezane z drugim Kristusovim prihodom in koncem sveta.
Enoh je bil zaskrbljen zaradi smrti. Zdelo se mu je, da bodo šli pravični in hudobni skupaj v prah in da bo to njihov konec. Ni mogel videti življenja pravičnih onstran groba. V preroški prikazni je bil poučen glede Kristusove smrti in videl je njegov prihod v slavi, ko ga bodo spremljali vsi sveti angeli, da bi odkupil ljudi iz groba. Prav tako je videl pokvarjeno stanje sveta,/85/ ko se bo Kristus pojavil drugič. Videl je, da bo to bahav, prevzeten, svojevoljen rod, ki bo zanikal edinega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, teptal zakon in preziral spravo. Videl je pravične, kronane s slavo in častjo, hudobni pa so izginili iz Gospodove navzočnosti in so bili uničeni z ognjem.
Enoh je postal oznanjevalec pravičnosti, in je oznanjal ljudem, kar mu je razodel Bog. Tisti, ki so se bali Gospoda, so iskali tega svetega moža, da bi jih poučil in z njimi molil. Deloval je tudi javno in nosil Božja sporočila vsem, ki so želeli slišati opozorila. Njegovo delo ni bilo omejeno na Setovce. V deželi, kamor je pobegnil Kajn izpred božanske Navzočnosti, je Božji prerok oznanil čudovite prizore, ki jih je videl v prikazni. Izjavil je: "Glej, prišel je Gospod z miriadami svojih svetih izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti." (Juda 14.15)
Neustrašno je grajal greh. Medtem ko je ljudem svojega časa oznanjal Božjo ljubezen v Kristusu in jih rotil, naj zapuste hudobne poti, je grajal prevladujočo krivičnost in ljudi svojega pokolenja opozarjal, da bo prestopnika zagotovo doletela sodba. Kristusov Duh je govoril po Enohu. Razodet ni bil samo v izrazih ljubezni, sočutja in prošenj, kajti sveti ljudje ne govorijo samo ušesom prijetnih stvari. Bog je v srce in usta svojih poslancev polagal tudi resnice, ki so ostre in režejo kakor dvorezen meč.
Tisti, ki so poslušali, so čutili Božjo moč, ki je delovala po njegovem služabniku. Nekateri so se zmenili za opozorilo in opustili grehe. Toda množice so se posmehovale resnemu sporočilu in še drzneje napredovale na svojih hudobnih poteh. Božji služabniki bodo svetu v zadnjem času sporočali podobno sporočilo ter bodo prav tako sprejeti z nevero in posmehovanjem. Predpotopni svet je zavrnil opozorilne besede njega, ki je hodil z Bogom. Tako se bo zadnji rod posmehoval opozorilom Gospodovih poslancev.
Sredi dejavnega življenja je Enoh stanovitno ohranil svoje občestvo z Bogom. Kolikor večje in napornejše je bilo njegovo delo, toliko vztrajnejše in iskrenejše so bile njegove molitve. Včasih/86/ se je izključil iz vsake družbe. Potem ko je nekaj časa ostal med ljudmi in delal, da bi jim koristil s poučevanjem in vzorom, se je umaknil, da bi nekaj časa preživel v samoti, lačen in žejen božanskega spoznanja, ki ga lahko da samo Bog. Ko se je tako družil z Bogom, je vse bolj odseval božansko podobo. Njegov obraz je žarel s sveto svetlobo, enako tisti, ki žari z Jezusovega obraza. Ko je tako prihajal s teh božanskih zmenkov, so celo nepobožni s strahom opazovali odsev nebes na njegovem obličju.
Hudobnost ljudi je dosegla tako stopnjo, da je bilo nad njimi napovedano uničenje. Z minevanjem let je postajala človeška hudobnost globlja in globlja ter so se zbirali vse temnejši oblaki božanske sodbe. Pa vendar je Enoh, priča vere, stal na svoji poti, opozarjal, rotil, prosil in se bojeval, da bi odvrnil plimo krivičnosti in ustavil puščico maščevanja. Čeprav so grešni in zadovoljstvo ljubeči ljudje zavračali opozorila, je imel pričevanje, da je Bogu po volji, in se je še naprej zvesto bojeval proti prevladujočemu zlu, dokler ga ni Bog umaknil s sveta greha v čiste radosti nebes.
Ljudje tistega rodu so se norčevali iz njega, ker si ni nabiral zlata ali srebra ali zbiral nepremičnin tukaj. Enohovo srce je bilo z večnimi zakladi. Gledal je v nebeško mesto. Videl je Kralja v slavi sredi Siona. Njegov um, srce in pogovor so bili v nebesih. Kolikor večja je postajala krivičnost, toliko bolj goreče je hrepenel po Božjem domu. Čeprav je bil še vedno na zemlji, je z vero že prebival v kraljestvu svetlobe.
"Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo videli Boga." (Mat 5,8) Tristo let je Enoh hrepenel po čistosti srca, da bi bil v skladnosti z Nebesi. Tri stoletja je hodil z Bogom. Dan za dnem je koprnel po tesnejšem občestvu z njim. To pa je raslo, dokler ga ni Bog vzel k sebi. Stal je na pragu večnega sveta, samo korak med njim in blaženo deželo. Tedaj so se vrata odprla. Hoja z Bogom, ki je dolgo trajala na zemlji, se je nadaljevala po prihodu skozi vrata svetega mesta - kot prvi izmed ljudi, ki je stopil tja./87/
Na zemlji so čutili njegovo izgubo. Pogrešali so glas, ki jih je dan za dnem opozarjal in učil. Bilo je nekaj takih, pravičnih in hudobnih, ki so bili priče njegovemu odhodu; in ker so upali, da je bil prenesen na kakšen svoj kraj, kjer je počival, so ga tisti, ki so ga ljubili, vneto iskali, kakor so kasneje preroški sinovi iskali Elija; vendar brezuspešno. Poročali so, da ga ni, ker ga je vzel Bog.
Z Enohovim prenosom nas Gospod želi naučiti pomembnega nauka. Obstajala je nevarnost, da bi se ljudje vdali malodušju zaradi strašnih posledic Adamovega greha. Mnogi so bili pripravljeni vzklikniti: "Kakšno korist imamo, če se bojimo Gospoda in spolnjujemo njegove zapovedi, ko pa nad človeškim rodom počiva hudo prekletstvo in je smrt delež vseh?" Toda navodila, ki jih je dal Bog Adamu, in jih je Set ponovil, so z Enohom ponazorjena. Odstranila so potlačenost in temo in dala upanje človeku, da kakor je po Adamu prišla smrt, tako bo po obljubljenem Odrešeniku prišlo življenje in nesmrtnost. Satan je pritiskal na ljudi, da so verjeli, da ni nagrade za pravične ali kazni za hudobne ter da človeku ni mogoče izpolnjevati božanskih odredb. Toda v Enohovem primeru Bog izjavlja: "Mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo." (Heb 11,6) Tako je pokazal, kaj bo naredil za spolnjevalce njegovih zapovedi. Ljudje so bili poučeni, da je mogoče biti poslušen Božjemu zakonu, da so celo, ko živijo sredi greha in pokvarjenosti, sposobni z Božjo milostjo upreti se skušnjavi ter ostati čisti in sveti. V njegovem vzoru so videli blagoslovljenost takega življenja. Njegov prenos pa je bil dokaz resnice njegovega prerokovanja glede prihodnosti, z nagradami radosti, slave in nesmrtnosti za poslušnega ter z obsodbo, gorjem in smrtjo za prestopnika.
Po veri je bil Enoh "umaknjen, da ni videl smrti; ... kajti preden je bil umaknjen, je dobil pričanje, 'da je Bogu po volji'." (Heb 11,5) Sredi sveta, ki je bil zaradi svoje krivičnosti obsojen na uničenje, je živel življenje tako tesnega občestva z Bogom, da mu ni bilo dovoljeno pasti pod oblast smrti. Pobožni značaj tega preroka predstavlja stanje svetosti, ki ga morajo doseči tisti, ki bodo/88/ "odkupljeni od zemlje" (Raz 14,3) v času drugega Kristusovega prihoda. Takrat bo kakor v času pred potopom prevladovala krivičnost. Ker se bodo ljudje ravnali po prišepetavanju svojega pokvarjenega srca in naukih zavajajočih filozofij, se bodo uprli oblasti Nebes. Toda kakor Enoh bodo Božji ljudje iskali čistost srca in podrejenost njegovi volji, dokler ne bodo odsevali podobnosti Kristusu. Kakor Enoh bodo svarili svet o drugem Gospodovem prihodu in o sodbi, ki bo izrečena nad prestopkom, s svojim svetim govorom in vzorom pa bodo obsojali greh nepobožnih. Kakor je bil Enoh prenesen v nebesa, preden je bil svet uničen z vodo, tako bodo živi pravični preneseni z zemlje, preden bo uničena z ognjem. Apostol pravi: "Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo, v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento. Kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. Mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami." (1 Kor 15,51.52; 1 Tes 4,16-18)/89/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 30 Sep 2011 08:25 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
7. poglavje: Potop
Ellen G. White: Očaki in preroki
7. poglavje: Potop
Temeljno besedilo 1 Moj 6 in 7
V Noetovih dneh je na zemlji počivalo dvojno prekletstvo kot posledica Adamovega prestopka in umora, ki ga je zagrešil Kajn. Pa vendar to ni zelo spremenilo zunanjega videza narave. Videti je bilo znake razpada, toda zemlja je bila še vedno bogata in lepa v darovih Božje previdnosti. Hribi so bili okronani z mogočnimi drevesi, katerih veje so bile obložene s sadjem. Širne, vrtovom podobne planjave so bile ozaljšane z zelenjem in odete z vonjem tisočih cvetic. Plodovi zemlje so bili raznovrstni in skoraj brezštevilni. Drevesa so v lepoti, velikosti in popolnem razmerju daleč presegala vsako današnje drevo. Njihov les je bil iz finih vlaken in trden, zelo podoben kamnu in komaj manj zdržljiv. Zlata, srebra in dragocenih kamnov je bilo v obilici.
Človeški rod je še ohranil večji del svoje prve krepkosti. Komaj nekaj rodov je minilo, odkar je imel Adam dostop k drevesu, ki naj bi podaljšalo življenje; in človekov obstoj se je še vedno meril s stoletji. Če bi se ti dolgo živeči ljudje s svojimi izjemnimi močmi, s katerimi so načrtovali in izvrševali, posvetili službi Bogu, bi Stvarnikovo ime oslavili na zemlji in bi tako izpolnili namen, za katerega jim je dal življenje. Toda tega niso naredili. V tistem času je živelo mnogo velikanov, mož velike postave in moči, ki so sloveli po modrosti, spretnostih izumljanja najbolj spretnih in čudovitih del; toda njihova krivda, ker so popustili vajeti krivičnosti, je bila v sorazmerju z njihovimi spretnostmi in umsko sposobnostjo.
Bog je te predpotopne prebivalce obdaril z mnogimi in bogatimi darovi. Ti pa so uporabili njegovo radodarnost, da so poveličali sebe in jih obrnili v prekletstvo, s tem ko so usmerili svoja čustva na darove namesto na Darovalca. Zlato in srebro ter dragocene kamne in izbran les so uporabljali za izgradnjo svojih prebivališč ter si prizadevali drug drugega prekositi v olepševanju svojih bivališč z najbolj spretnim načinom obdelave. Želeli/90/ so zadovoljiti samo želje svojega ošabnega srca in se zabavati v prizorih zadovoljstva in hudobnosti. Ker niso želeli v svoji zavesti ohraniti Boga, so kmalu začeli zanikati njegov obstoj. Častili so naravo namesto Boga narave. Poveličevali so človeško nadarjenost, častili dela svojih rok in poučevali svoje otroke pripogibati se pred rezanimi podobami.
Na zelenih poljih in v senci ljubkih dreves so postavili oltarje svojim malikom. Širni gaji, ki so vse leto zadržali svoje liste, so bili posvečeni češčenju lažnih bogov. S temi gaji so bili povezani lepi vrtovi, njihovi dolgi, vijugasti drevoredi, polni raznih sadnih dreves. Vse to je bilo okrašeno s kipi in opremljeno z vsem, kar razveseljuje čute ali pa služi pohotnim željam ljudi ter jih tako privablja, da sodelujejo v malikovalskem češčenju.
Ljudje so pozabili na Boga in častili stvarstva po svoji domišljiji, posledica tega pa je bila, da so postali vse bolj ponižani. Psalmist opisuje učinek, ki ga je oboževanje malikov zapustilo na častilcih. Pravi: "Njim so podobni, ki jih delajo, vsi, ki vanje upajo." (Ps 115,8) Zakon človeškega uma je, da se človek z opazovanjem spreminja v to, kar gleda. Mnogi se ne bodo povzpeli više od svojih dojemanj resnice, čistosti in svetosti. Če uma nikoli ne povzdignemo nad raven človeškega, če ga ne povzdigne vera k razmišljanju o neskončni modrosti in ljubezni, se bo človek vse bolj pogrezal. Častilci lažnih bogov so svoja božanstva odeli s človeškimi lastnostmi in strastmi ter tako znižali svoje merilo značaja do podobnosti grešnemu človeštvu. Kot posledica tega so bili omadeževani. Gospod je torej videl, "da se množi človekova hudobnost na zemlji, in da so vsi naklepi in misli njegovega srca samo hudo ves čas. In zemlja je bila popačena pred Božjim obličjem, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo." (1 Moj 6,5.11) Bog je dal človeku zapovedi kot življenjsko pravilo, vendar so njegove zapovedi prestopali in posledica je bil vsak mogoč greh. Človeška hudobnost je bila odkrita in drzna, pravičnost poteptana v prah, vpitje zatiranih pa je seglo do nebes.
Mnogoženstvo se je začelo zgodaj in je bilo nasprotno prvotnemu božanskemu namenu. Gospod je dal Adamu eno ženo/91/ in tako prikazal svojo voljo v tem pogledu. Po padcu pa so se ljudje odločili streči svojim grešnim željam. Kot posledica tega sta hitro narasla hudodelstvo in beda. Spoštovali niso niti zakonskega odnosa niti pravice do lastnine. Kdor koli si je poželel ženo ali posest bližnjega, ju je vzel na silo, in možje so se veselili v svojih nasilnih dejanjih. Uživali so v pobijanju živali; uporaba mesa za hrano pa jih je naredila še bolj krute in krvoločne, dokler niso na človeško življenje gledali z osupljivo brezbrižnostjo.
Svet je bil v svojem otroštvu, pa vendar je krivičnost postala tako globoka in razširjena, da je Bog ni mogel več prenašati. Rekel je: "Potrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje." (1 Moj 6,7) Izjavil je, da se njegov Duh ne bo večno prepiral z grešnim rodom. Če ne bodo odnehali s svojimi grehi kvariti sveta in njegovih bogatih zakladov, jih bo izbrisal iz svoje stvaritve in uničil stvari, s katerimi jih je rad blagoslavljal; odstranil bo poljsko živino in rastlinstvo, ki jih je oskrbovalo s tako obilno hrano, ter preoblikoval lepo zemljo v neskončen prizor opustošenja in pogube.
Sredi prevladujoče pokvarjenosti so Metuselah, Noe in mnogi drugi delali, da bi ohranili živo spoznanje o pravem Bogu in ustavili plimo moralnega zla. Sto dvajset let pred potopom je Gospod po svetem angelu Noetu razodel svoj namen ter mu ukazal zgraditi barko. Med gradnjo barke je moral oznanjati, da bo Bog na zemljo spustil povodenj, da bi uničil zlobne. Tistim, ki bodo verjeli sporočilu in se pripravili na dogodek s spokorjenjem in prenovo, bo odpuščeno in bodo rešeni. Enoh je svojim otrokom ponovil, kar mu je Bog pokazal glede potopa, in Metuselah in njegovi sinovi, ki so poslušali Noetovo oznanjanje, so vztrajno gradili barko.
Bog je dal Noetu natančne mere barke in jasna navodila glede njene zgradbe v vsaki podrobnosti. Človeška modrost ne bi mogla izumiti gradnje tako velike moči in zdržljivosti. Izumitelj je bil Bog, Noe pa graditelj. Barka je bila narejena kakor ladijski trup, da bi lahko plavala na vodi, v nekaterih stvareh pa je bila bolj podobna hiši. Imela je tri nadstropja, a samo/92/ ena vrata na strani. Svetloba je prihajala od zgoraj in različni oddelki so bili razvrščeni tako, da so bili vsi osvetljeni. Les, ki so ga uporabljali za gradnjo, je bil cipresovina ali gofrovina, ki bi ostal nepoškodovan več stoletij. Gradnja te ogromne stavbe je bil počasen in mučen postopek. Zaradi velikosti dreves in narave lesa je bilo potrebno veliko več dela kakor zdaj, da so ga obdelali, čeprav so bili možje precej močnejši. Vse, kar so lahko ljudje storili, je bilo narejeno, da bi bilo delo čimbolj popolno, pa vendar barka sama ni mogla zdržati nevihte, ki bo doletela zemljo. Samo Bog je lahko ohranil svoje služabnike nad divjimi vodami.
"Po veri je prejel Noe vest o tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko v rešenje svoje hiše; po njej je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je po veri." (Heb 11,7) Medtem ko je Noe oznanjal opozorilno sporočilo svetu, je njegovo delo pričalo o njegovi iskrenosti. Tako je bila dovršena njegova vera in je postala očitna. Svetu je dal vzor verovanja temu, kar pravi Bog. Vso svojo lastnino, je vložil v barko. Ko je začel graditi to ogromno ladjo na suhih tleh, so prihajale množice iz vseh smeri, da bi videle čuden prizor in slišale iskrene, navdušene besede edinstvenega pridigarja. Vsak udarec po barki je bil priča ljudem.
Sprva se je zdelo, da mnogi sprejemajo opozorilo, pa vendar se niso obrnili k Bogu in se resnično spokorili. Niso se bili pripravljeni odpovedati svojim grehom. V času, ki je mineval pred prihodom potopa, je bila preizkušana njihova vera, vendar preizkusa niso zdržali. Premagala jih je prevladujoča nevera, zato so se končno pridružili prejšnjim družabnikom v zavračanju resnega sporočila. Nekateri so bili globoko prepričani in so se zmenili za opozorilne besede, vendar so se zaradi množice tistih, ki so se posmehovali in norčevali, navzeli istega duha, uprli vabilom milosti ter kmalu postali najdrznejši in najbolj kljubovalni posmehljivci. Kajti nihče ni tako brezobziren in ne gre v tako globino greha, kakor tisti, ki so nekoč imeli luč, pa so se uprli prepričevanju Božjega Duha.
Ljudje tistega rodu niso bili vsi malikovalci v najpolnejšem pomenu izraza. Mnogi so trdili, da so služijo/95/ Bogu. Trdili so, da njihovi maliki predstavljajo Božanstvo in da lahko po njih ljudje jasneje dojamejo božansko Bitje. Ta skupina je vodila pri zavračanju Noetovega oznanila. Ko so si prizadevali Boga predstaviti z materialnimi stvarmi, so bili umsko slepi za njegovo veličastvo in moč. Niso spoznali svetosti njegovega značaja ali svete, nespremenljive narave njegovih zahtev. Ko je greh postal splošen, se je zdel vse manj grešen. Zato so končno izjavili, da božanski zakon ne velja več, da je kaznovanje prestopanja v nasprotju z Božjim značajem, in zanikali so, da bodo njegove sodbe prišle nad zemljo. Če bi ljudje tistega rodu spolnjevali božanski zakon, bi prepoznali Božji glas v svarjenju njegovega služabnika. Ampak njihov um je bil tako zaslepljen zaradi zavračanja luči, da so resnično verjeli, da je Noetovo sporočilo zabloda.
Množice ali večina niso bile na strani pravice. Svet se je postavil proti Božji pravičnosti in njegovim zakonom, Noeta pa so imeli za skrajneža. Ko je Satan skušal Evo, da bi bila neposlušna Bogu, ji je rekel: "Nikakor ne umrjeta." (1 Moj 3,4) Veliki, posvetni, čaščeni in modri možje so ponavljali isto. Govorili so: "Božje grožnje imajo namen prestrašiti, nikoli pa ne bodo izpolnjene. Naj vas ne bo strah. Dogodek, kakršen je uničenje sveta, ki naj bi ga opravil Bog, kateri ga je naredil, in kaznovanje bitij, ki jih je ustvaril, se ne bosta nikoli zgodila. Bodite mirni, ne bojte se. Noe je divji skrajnež." Svet se je smejal norosti starca v zmoti. Namesto da bi svoje srce ponižali pred Bogom, so bili še naprej neposlušni in zlobni, kakor da jim Bog ne bi bil nič spregovoril po svojem služabniku.
Noe pa je stal kakor skala sredi viharja. Sredi vsesplošnega zaničevanja in posmehovanja se je razlikoval po svoji sveti osebnosti in neomajni zvestobi. Moč je spremljala njegove besede, saj so bile Božji glas, ki je prihajal k ljudem po njegovem služabniku. Zveza z Bogom ga je krepila z močjo neskončne moči, medtem ko je sto dvajset let njegov resni glas prihajal na ušesa tega rodu o dogodkih, ki so bili nemogoči, če bi jih presojali v mejah človeške modrosti.
Svet pred potopom se je naslanjal na dejstvo, da so bili stoletja zakoni narave trdni. Letni časi so se menjavali po redu. Do sedaj še nikoli ni padal dež, zemljo je napajala/96/ pršica ali rosa. Reke še nikoli niso prestopile svojih meja, temveč so svoje vode varno vodile v morje. Trdni odloki so zadrževali vode pred prestopitvijo bregov. Ampak ti razumniki niso pripoznavali roke njega, ki je ustavil vode, rekoč: "Do tod pojdeš in nikar naprej." (Job 38,11)
Ko je mineval čas in ni bilo opaziti očitne spremembe v naravi, so ljudje, katerih srce je prej trepetalo od strahu, postajali vse bolj prepričani. Modrovali so kakor mnogi danes, da je narava nad Bogom narave in da so njeni zakoni tako trdno ustanovljeni, da jih tudi sam Bog ne more spremeniti. Modrovanje, da bi bila narava spravljena iz svojih tirnic, če bi bilo Noetovo sporočilo pravilno, so naredili v mislih sveta za sporočilo zablode - velike goljufije. Razodevali so svoje zaničevanje do Božjega opozorila tako, da so počeli prav to, kar so delali, preden je bilo dano opozorilo. Še dalje so veseljačili in prirejali gostije požrešnosti; jedli so in pili, sadili in gradili, delali načrte glede prednosti, ki so jih upali dobiti v prihodnosti. V zlobi in kljubovalnem nasprotovanju Božjim zahtevam so šli še globlje in s tem pričali, da se ne bojijo Neskončnega. Trdili so, da bi ugledni ljudje - modri, razsodni in veliki ljudje - razumeli stvar, če bi bilo kaj resnice v tem, kar govori Noe.
Če bi predpotopni prebivalci verjeli svarilu in se spokorili za svoja zlobna dejanja, bi Gospod odvrnil svoj srd, kakor ga je pozneje z Niniv. Toda s svojo vztrajno upornostjo očitkom vesti in svarilom Božjega preroka je rod napolnil mero svoje krivičnosti in dozorel za uničenje.
Preizkusna doba je bila tik pred iztekom. Noe je zvesto sledil navodilom, ki jih je sprejemal od Boga. Barka je bila dokončana v vsakem delu, kakor je ukazal Gospod, ter založena s hrano za ljudi in živali. Zdaj je Božji služabnik še zadnjič resno pozval ljudi. Z mučno željo, ki je besede ne morejo izraziti, jih je rotil, naj si poiščejo zatočišče, dokler ga je še najti. Ponovno so zavrnili njegove besede in povzdignili svoje glasove v posmehovanju in roganju. Nenadoma je posmehujočo se množico zajela tišina. Vsakovrstne živali, tako krute kakor tudi najbolj nežne, so prihajale iz gora in gozdov ter si tiho utirale pot proti barki. Bilo je slišati hrup kakor veter, in glej, iz vseh smeri so/97/ priletavale ptice, njihova množičnost je zatemnila nebo. V popolnem redu so prišle do barke. Živali so bile poslušne Božjemu ukazu, ljudje pa ne. Z vodstvom svetih angelov so šle "po dvoje k Noetu v ladjo", (1 Moj 7,9) od čistih živali pa po sedem. Svet je gledal z začudenjem, nekateri v strahu. Modrijani so bili poklicani, da bi razložili dogodek, vendar zaman. To je bila skrivnost, ki je niso mogli doumeti. Vztrajno zavračanje luči je ljudi tako zakrknilo, da je celo ta prizor zapustil le trenuten vtis. Ko je obsojeni rod ugledal sonce, ki je sijalo v svoji slavi, in zemljo, ki je bila oblečena v skoraj edensko lepoto, je pregnal svoje porajajoče se strahove z bučnim smehom. Kaže pa, da so z nasilnimi dejanji nadse priklicali že prebujeno Božjo jezo.
Bog je zapovedal Noetu: "Pojdi ti in vsa tvoja družina v ladjo, zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu." (1 Moj 7,1) Svet je zavrgel Noetova svarila, toda njegov vpliv in zgled so bili blagoslov njegovi družini. Bog pa je nagradil njegovo zvestobo in neoporečnost tako, da je rešil vse člane njegove družine skupaj z njim. Kakšna spodbuda starševski zvestobi!
Milost se je nehala potegovati za krivi rod. Poljske zveri in nebeške ptice so stopile v zatočišče. Noe in njegova družina so bili v barki, "in Gospod je zaprl za njim". (1 Moj 7,16) Videti je bilo odsev bleščečega sonca in oblak slave, ki je bil jasnejši kakor blisk, da se je spuščal iz nebes in lebdel pred vhodom v barko. Masivna vrata, ki jih je bilo tistim znotraj nemogoče zapreti, je nevidna roka počasi premaknila na svoj prostor. Noe je bil zaprt noter, uporniki zoper Božjo milost pa so ostali zunaj. Na vratih je bil pečat Nebes, Bog jih je zaprl in samo On jih lahko odpre. Tako bodo pred Kristusovim prihodom z nebeškimi oblaki zapahnjena vrata milosti, ko bo nehal posredovati za krivce. Potem božanska milost ne bo več zadrževala hudobnih in Satan bo popolnoma zavladal nad temi, ki so zavrgli milost. Prizadevali si bodo uničiti Božje ljudstvo; toda kakor je bil Noe zaprt v barki, tako bo pravične zaščitila božanska moč.
Sedem dni zatem, ko so Noe in njegova družina stopili v barko, ni bilo znamenja prihajajoče nevihte. V tem obdobju je bila preizkušena njihova vera. To je bil čas zmagoslavja za zunanji svet. Navidezna zamuda jih je utrdila v verovanju, da je bilo Noetovo sporočilo/98/ zabloda in da potopa ne bo. Kljub resnim prizorom, ki so jim bili priča, ko so zveri in ptice stopale v barko in je Božji angel zaprl vrata, so še naprej veseljačili in razuzdano živeli ter se celo norčevali iz znamenj razodevanja Božje moči. V velikem številu so se zbrali okoli barke in zasmehovali njene prebivalce z drznim nasiljem, ki si ga prej niso upali uporabiti.
Osmi dan pa so nebo zakrili oblaki. Začelo je grmeti in se bliskati. Kmalu so začele padati velike kaplje dežja. Svet ni bil še nikoli priča čemu takemu in srca ljudi so se napolnila s strahom. Vsi so skrivnostno povpraševali: "Ali je mogoče, da je imel Noe prav in da je svet obsojen na uničenje?" Nebo je postajalo vse temnejše in dež je padal vse močneje. Zveri so tavale naokrog v divjem strahu in njihovo neusklajeno oglašanje se je zdelo kakor žalovanje nad svojo in človeško usodo. Potem "se razkoljejo vsi studenci velikega brezna in zapornice neba se odpro". (1 Moj 7,11) Zdelo se je, da prihaja voda iz oblakov v mogočnih slapovih. Reke so prestopile svoje meje in poplavile doline. Curki vode so bruhali iz zemlje z nepopisno silo, metali so masivne skale več deset metrov v zrak, te pa so se zarile globoko v zemljo, ko so padle na tla.
Ljudje so najprej videli uničeno delo svojih rok. Njihove čudovite zgradbe in prelepi vrtovi ter gaji, kamor so postavili svoje malike, so uničile strele z neba, ruševine pa je razmetalo daleč naokoli. Oltarji, na katerih so darovali človeške žrtve, so bili podrti, častilci pa so zatrepetali ob moči živega Boga in ob spoznanju, da so s svojo pokvarjenostjo in malikovalstvom nadse priklicali uničenje.
Ko je silovitost nevihte naraščala, so drevesa, zgradbe, skale in zemlja leteli na vse strani. Groze ljudi in živali se ne da opisati. Iz hrumenja viharja je bilo slišati stok ljudi, ki so zaničevali Božjo oblast. Sam Satan, ki je bil prisiljen ostati sredi majajočih se prvin, se je bal za svoj obstoj. Veselil se je nadzorovati tako mogočen rod in je želel, da bi živeli in izvajali svoje ogabnosti ter se še dalje upirali Vladarju nebes. Zdaj je izrekel kletev proti Bogu/99/ ter ga obtožil nepravičnosti in krutosti. Mnogi ljudje so kakor Satan preklinjali Boga in če bi bili sposobni, bi ga vrgli s prestola moči. Drugi so bili vsi iz sebe od strahu in so stegovali roke proti barki ter prosili, da bi lahko vstopili. Ampak njihove prošnje so bile zaman. Končno se je prebudila zavest, da obstaja Bog, ki vlada v nebesih. Iskreno so ga klicali, toda njegovo uho je ostalo zaprto za njihov klic. V tej strašni uri so spoznali, da je prestopanje Božjega zakona povzročilo njihovo pogubo. Pa vendar, ko so zaradi strahu pred kaznijo priznali svoj greh, niso čutili niti iskrenega kesanja niti nikakršnega studa do zla. Povrnili bi se k svojemu kljubovanju Nebesom, če bi bila sodba odstranjena. Tako bodo, ko bo Božja sodba padla na zemljo, preden bo ta uničena z ognjem, zakrknjenci vedeli, kakšen in kje je njihov greh - zaničevanje njegovega svetega zakona. Pa še vedno ne bodo nič bolj resnično spokorjeni, kakor so bili grešniki starega sveta.
Nekateri so si prizadevali vdreti v barko, ker pa je bila trdno zgrajena, je zdržala njihove napore. Drugi so se oklepali barke, dokler jih niso odnesle visoke vode ali pa so trčili ob skale in drevesa. V masivni barki se je treslo vsako vlakno, ko so jo bičali neusmiljeni vetrovi in je udarjala ob valove. Stok živali znotraj barke je izražal njihov strah in bolečino. Toda sredi majajočih se prvin je barka varno plula. Angelom, ki so se odlikovali v moči, je bilo naročeno, da jo ohranijo.
Zveri, ki so bile izpostavljene neurju, so hitele proti ljudem in pričakovale pomoč od njih. Nekateri so sebe in svoje otroke privezali na močne živali, vedoč, da so žilave in bodo splezale na najvišje vrhove, da bi zbežale pred naraščajočimi vodami. Nekateri so se oprijeli visokih dreves na vrhu hribov ali gora. Vendar je drevesa izruvalo in skupaj z bremenom živih bitij jih je vrglo v kipeče valove. Točke, ki so obetale varnost, so bile zapuščene druga za drugo. Ko so vode naraščale, so ljudje tekli v zavetje najvišjih gora. Pogosto sta se človek in zver skupaj borila za oporo, dokler ju ni skupaj odneslo.
Z najvišjih vrhov so ljudje zrli v ocean brez kopnega. Resna opozorila Božjega služabnika niso bila več predmet posmeha in norčevanja. Kako so ti obsojeni grešniki hrepeneli po priložnostih, katerih niso upoštevali! Kako so/100/ prosili za preizkusno dobo ene ure, eno samo prednost milosti, en sam klic iz Noetovih ust! Toda sladkega glasu milosti ne bodo več slišali. Ljubezen in pravičnost sta enako zahtevali, naj Božja sodba ustavi greh. Vode maščevanja so pometle še zadnje zatočišče in zaničevalci Boga so pomrli v črnih globinah.
"Po Božji besedi, ... je tedanji svet poginil z vodo potopljen; sedanja nebesa pa in zemlja so bila po isti besedi shranjena za ogenj in se vzdržujejo za dan sodbe in pogube brezbožnih ljudi." (2 Pet 3,5-7) Prihaja še ena nevihta. Zemljo bo še enkrat pometla opustošujoča Božja jeza, greh in grešniki pa bodo uničeni.
Grehi, ki so nad predpotopne prebivalce priklicali maščevanje, obstajajo tudi danes. Božji strah je odstranjen iz človeških src, z njegovim zakonom pa se ravna brezbrižno in prezirljivo. Silna posvetnost tistega rodu je enaka posvetnosti današnjega. Kristus je rekel: "Kakor so namreč v onih dnevih pred potopom žrli in pili, ženili se in možile do tistega dne, ko je stopil Noe v barko, in niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih je vse pobrala: tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,38.39) Bog ni obsodil predpotopnih prebivalcev zaradi jedi in pitja. Saj jim je dal obilo zemeljskih sadov, da bi bile zadovoljene njihove telesne potrebe. Njihov greh je bil v tem, da so uživali te sadove, ne da bi bili hvaležni Darovalcu, in da so se poniževali z neomejenim popuščanjem teku. Zakonito je bilo, da so se poročali. Zakon je po Božjem redu; bil je ena prvih ustanov, ki jih je vzpostavil. Glede te uredbe je dal posebna navodila ter jo odel s svetostjo in lepoto. Vendar so ta navodila pozabili, zato je zakon postal pokvarjen in je služil strastem.
Podobno stanje teh stvari obstaja tudi danes. Pretirava se v tem, kar je sicer zakonito. Tek se zadovoljuje brez kakršne koli omejitve. Navidezni Kristusovi sledilci danes jedo in popivajo s pijanci, medtem ko je njihovo ime zapisano v spoštljivih cerkvenih zapisih. Nezmernost je omrtvičila moralne in duhovne moči ter pripravila pot vdajanju nižjim strastem. Množice se ne čutijo moralno obvezane, da bi brzdale svoje čutne želje, in tako postanejo sužnji poželenja. Ljudje živijo za zadovoljevanje/101/ čutov, in sicer samo za ta svet in za to življenje. Objestnost prežema vse družbene sloje. Poštenost je žrtvovana za razkošje in razkazovanje. Ti, ki hlepijo po bogastvu, sprevračajo pravico in zatirajo revne, sužnji in duše ljudi pa so še vedno na prodaj. Prevara, podkupovanje in tatvine se nekarane šopirijo tako na visokih kakor tudi nizkih položajih. V časopisih mrgoli zapisov o umoru - hudodelstva so tako hladnokrvna in neosnovana, da se zdi, kakor da bi bili izbrisani vsi instinkti človeštva. In te krutosti so postale tako običajni dogodki, da komajda izvabijo opazko ali zbudijo presenečenje. Duh brezvladja prežema vse narode in izbruhi, ki od časa do časa povzročijo grozo sveta, so samo kazalci potlačenih plamenov strasti in brezpostavnosti, ki bo napolnila zemljo z gorjem in opustošenjem, ko bo enkrat ušla z vajeti. Slika, ki jo je dalo Navdihnjenje o predpotopnem svetu, preveč resnično predstavlja stanje, v katero hiti sodobna družba. Celo zdaj v tem stoletju in v dozdevnih krščanskih deželah se vsak dan dogajajo hudodelstva, ki so tako črna in grozna kakor tista, zaradi katerih so bili uničeni starodavni grešniki.
Pred potopom je Bog poslal Noeta posvarit svet, da bi se ljudje spokorili in tako ušli grozečemu uničenju. Ko se približuje čas drugega Kristusovega prihoda, Gospod pošilja svoje služabnike z opozorilom svetu, da bi se pripravil za veliki dogodek. Množice živijo v prestopanju Božjega zakona, in zdaj jih v svoji milosti kliče, da so poslušni njegovim svetim predpisom. Vsem, ki bodo zavrgli svoje grehe s spokorjenjem pred Bogom in z vero v Kristusa, je ponujeno odpuščanje. Mnogi pa mislijo, da odstranitev greha zahteva preveliko žrtev. Ker njihovo življenje ni usklajeno s čistimi načeli Božje moralne vladavine, zavračajo njegova opozorila in zanikajo oblast njegovega zakona.
Od obsežnega prebivalstva zemlje pred potopom je samo osem ljudi verovalo in ubogalo Božjo besedo po Noetu. Sto dvajset let je pridigar pravičnosti opozarjal svet o prihajajočem uničenju, toda njegovo sporočilo so zavrgli in zaničevali. Tako bo tudi zdaj. Preden bo Zakonodajalec prišel kaznovat neubogljive, bodo prestopniki opozorjeni, naj se spokorijo in povrnejo k vdanosti, ampak za večino bodo ta opozorila zaman. Apostol Peter je rekel: "To najprej vedoč, da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po svojih lastnih poželenjih in/102/ govore: Kje je obljuba njegovega prihoda? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve." (2 Pet 3,3.4) Ali ne slišimo teh besed, pa ne samo od odkritih nevernikov, temveč od mnogih, ki zasedajo prižnice po naši deželi? "Ni vzroka za preplah," vpijejo. "Preden bo prišel Kristus, bo spreobrnjen ves svet in pravičnost bo vladala tisoč let. Mir, mir! Vse je, kakor je bilo na začetku. Naj vas ne motijo vznemirljiva sporočila teh preplašencev." Toda ta nauk o tisočletju se ne ujema z naukom Kristusa in njegovih apostolov. Jezus je zastavil pomembno vprašanje: "Toda, kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na zemlji?" (Luk 18,8) In kakor smo videli, izjavlja, da bo stanje sveta kakor v Noetovih dnevih. Pavel nas opozarja, da se bo hudobnost pomnožila, ko se bo bližal konec: "Duh pa razločno pravi, da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere in poslušali zapeljive duhove in nauke hudobnih duhov." (1 Tim 4,1) Apostol pravi: "V zadnjih dneh nastanejo nevarni časi." (2 Tim 3,1) Podaja pozornost zbujajoč seznam grehov, ki jih bo najti med tistimi, ki hranijo podobo pobožnosti.
Ko se je preizkusno obdobje predpotopnih prebivalcev približevalo koncu, so se ti vdajali vznemirljivim zabavam in veseljačenju. Tisti, ki so imeli vpliv in moč, so se trudili misli ljudi ohraniti v veselju in zadovoljstvu, da le ne bi na koga naredilo vtisa zadnje resno sporočilo. Ali ne vidimo, kako se isto ponavlja danes? Medtem ko Božji služabniki podajajo sporočilo, da se bliža konec vseh stvari, je svet vsrkalo veselje in iskanje zadovoljstva. Obstaja nenehno vznemirjenje, ki povzroča brezbrižnost do Boga in ljudem preprečuje, da bi nanje naredile vtis resnice, ki jih edine lahko rešijo pred prihajajočim uničenjem.
V Noetovih dneh so modrijani izjavili, da je nemogoče, da bi bil svet uničen z vodo. Zdaj pa si znanstveniki prizadevajo prikazati, da svet ne more biti uničen z ognjem - da bi bilo to v nasprotju z zakoni narave. Toda Bog narave, Stvarnik in Nadzornik njenih zakonov, lahko uporabi dela svojih rok, da bi služila njegovemu namenu.
Ko so veliki in modri ljudje dokazali v svoje zadovoljstvo, da je nemogoče, da bi bil svet uničen z vodo, ko/103/ je strah ljudi potihnil, ker so vsi imeli Noetovo napoved za zablodo in so gledali nanj kot na skrajneža - potem je prišel Božji čas. "Razkoljejo se vsi studenci velikega brezna in zapornice neba se odpro" (1 Moj 7,11) in posmehovalce so preplavile vode potopa. Z vsem svojim bahaškim modrovanjem so ljudje prepozno spoznali, da se je njihova modrost izkazala za neumnost, da je Zakonodajalec večji kakor zakoni narave in da Vsemogočnemu ne manjka sredstev, da bi dosegel svoj namen. "In kakor je bilo v Noetovih dneh, ... ravno tako bo tisti dan, ko se razodene Sin človekov. Pride pa Gospodov dan kakor tat, v katerem preidejo nebesa z velikim ropotom in prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore." (Luk 17,26.30; 2 Pet 3,10) Ko bo modrovanje filozofov pregnalo strah pred Božjimi sodbami, ko bodo verski učitelji kazali na dolgo obdobje miru in blaginje ter bo svet, obseden z opravki in zadovoljstvom, sajenjem in gradnjo, veseljačenjem in sklepanjem zakonov, zavrgel Božja opozorila in se posmehoval njegovim poslancem - tedaj jih bo doletelo nenadno uničenje, in ne bodo ušli. (1 Tes 5,3)/104/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 03 Okt 2011 08:41 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
8. poglavje: Po potopu
Ellen G. White: Očaki in preroki
8. poglavje: Po potopu
Temeljno besedilo 1 Moj 7,20 do 9,17
Vode so narasle sedem metrov in pol nad najvišje gorovje. Družini znotraj barke se je pogosto zdelo, da bodo pogubljeni, saj je njihovo ladjo pet dolgih mesecev premetavalo, na videz na milost in nemilost vetra in valov. To je bil težek preizkus, vendar Noetova vera ni omahovala, ker je imel zagotovilo, da je za krmilom božanska roka.
Nato so vode začele upadati, in Gospod je odpeljal barko na kraj, ki so ga varovale skupine gora, katere je ohranil s svojo močjo. Razdalja med temi gorami je bila majhna in barka se je premikala v tem zatišnem pristanu in ni je več premetavalo na brezmejnem oceanu. Utrujene, nemirne popotnike je to potolažilo.
Noe in njegova družina so zaskrbljeno nestrpno čakali, da bi vode upadle, kajti želeli so si spet na zemljo. Štirideset dni potem, ko so vrhovi gora postali vidni, so poslali vrana, ptiča z dobro občutljivostjo za slabo vreme, da bi odkril, ali se je zemlja osušila. Ptič je, ker ni našel drugega kakor vodo, letal od barke in spet nazaj. Sedem dni pozneje so poslali goloba, ki se je, ker ni našel suhe zemlje, vrnil v barko. Noe je počakal še sedem dni in ponovno poslal goloba. Ko se je zvečer vrnil z oljkovo vejico v kljunu, so se zelo veselili. Pozneje "je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površine zemlje". (1 Moj 8,13) Pa še vedno je potrpežljivo čakal znotraj barke. Kakor je vstopil na Božji ukaz, je čakal na posebna navodila za odhod.
Končno se je spustil angel z nebes, odprl težka vrata in velel očaku in njegovi družini, naj gredo na zemljo in s sabo vzamejo vsa živa bitja. Noe v svojem veselju, ker je bil rešen, ni pozabil njega, po čigar milostni zaščiti so bili ohranjeni. Njegovo prvo dejanje potem, ko je zapustil barko, je/105/ bilo postaviti oltar. Na njem je daroval od vsake vrste čiste živali in ptice daritev ter tako razodel svojo hvaležnost Bogu za rešitev in svojo vero v Kristusa kot veliko daritev. Ta daritev je bila Gospodu prijetna; blagoslov je bil očiten ne samo očaku in njegovi družini, temveč tudi vsem, ki bodo živeli na zemlji. "In Gospod zaduha tisti prijetni duh, in reče Gospod v svojem srcu: Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka. ... Dokler bo zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč." (1 Moj 8,21.22) To je bil nauk za vse prihodnje rodove. Noe je prišel na opustošeno zemljo, ampak preden je pripravil hišo zase, je postavil oltar Bogu. Njegova čreda govedi je bila majhna in je bila ohranjena z velikimi stroški, pa vendar je radostno odstopil del Gospodu kot pripoznanje, da je vse njegovo. Enako naj bi bila naša prva skrb izročiti svoje prostovoljne daritve Bogu. Vsako razodetje njegove milosti in ljubezni do nas naj bo hvaležno priznano z obojim; z dejanji izročitve in darovi za njegovo delo.
Da ne bi zbirajoči se oblaki in dež strašili človeka z nenehno grozo pred naslednjim potopom, je Gospod Noetovo družino spodbudil z obljubo: "Ustanavljam torej z vami svojo zavezo, in nikoli več ne bodi pokončano vse meso od voda potopa. Mavrico svojo sem razpel na oblačju, katera bodi v znamenje med menoj in zemljo. In zgodi se, ko z oblaki prevlečem zemljo in se prikaže mavrica na oblačju, ... se ozrem vanjo ter se spomnim večne zaveze med Bogom in vsako živo stvarjo." (1 Moj 9,11.13. 14.16)
Kako velika je Božja ljubeznivost in njegovo sočutje do motečih se bitij, da je postavil tako čudovito mavrico v oblakih kot znak svoje zaveze z ljudmi! Gospod izjavlja, da se bo, ko se ozre na mavrico, spomnil svoje zaveze. To ne pomeni, da bo sploh kdaj pozabil. Govori nam v našem jeziku, da bi ga lahko bolje razumeli. Božji namen je bil, da bi, ko bodo otroci poznejših rodov spraševali po pomenu veličastnega obloka, ki se razteza na nebu, njihovi starši lahko ponovili zgodbo o potopu. Povedali naj bi jim, da je Najvišji oblikoval in razpel mavrico na nebu kot zagotovilo, da vode nikoli več ne bodo poplavile zemlje. Tako bo iz roda v rod/106/ človeku pričala o božanski ljubezni ter krepila njegovo zaupanje v Boga.
V nebesih mavrica obdaja prestol in se boči nad Kristusovo glavo. Prerok pravi: "Kakor se vidi mavrica, ki je na oblakih v dan dežja, taka se je videla svetloba okoli (prestola). To je bila prikazen podobe Gospodove slave." (Ezek 1,28) Razodevalec izjavlja: "Prestol je postavljen v nebesih in na prestolu sedi eden ... in mavrica okrog prestola je videti podobna smaragdu." (Raz 4,2.3) Ko človek s svojo veliko zlobnostjo prikliče božanske sodbe, Zveličar, ki posreduje pri Očetu v njegovo korist, pokaže na mavrico v oblakih, na mavrico okoli prestola in nad svojo glavo kot znak Božje milosti do spokorjenega grešnika.
Z zagotovilom, ki je bilo dano Noetu glede potopa, je sam Bog povezal eno najdragocenejših obljub svoje milosti: "Kajti kakor Noetove vode mi je to: kakor sem prisegel, da ne pridejo več Noetove vode na zemljo, tako sem prisegel, da se ne razsrdim zoper tebe in te ne pokaram. Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Iz 54,9.10)
Ko se je Noe ozrl na mogočne živali roparice, kako prihajajo iz barke, se je zbal za svojo družino, ki je štela samo osem članov, da bi jih te uničile. Gospod pa je poslal angela k svojemu služabniku s prepričljivim sporočilom: "In strah do vas in trepet pred vami obhajaj vse živali na zemlji in vse ptice pod nebom; vse, kar koli se giblje na suhem, in vse ribe v morju so vam dane v pest. Vse, kar se giblje, kar je živega, bodi vam v živež; kakor zelena zelišča sem vam dal vse." (1 Moj 9,2.3) Pred tem Bog ni dovolil človeku jesti hrane živalskega izvora; njegov namen je bil, da bi se rod prehranjeval v celoti samo z zemeljskimi sadovi. Ampak zdaj, ko je bila vsaka zelena stvar uničena, jim je dovolil jesti meso čistih živali, ki so se ohranile v barki.
Potop je spremenil celotno zemeljsko površje. Tretje grozno prekletstvo je počivalo na njej kot posledica greha. Ko so vode začele upadati, je gore in hribe obdajalo/107/ prostrano in motno morje. Povsod so ležala trupla ljudi in živali. Gospod ni dovolil, da bi razpadala in onesnaževala zrak, zato je iz zemlje naredil obsežno pokopališče. Silen veter, ki je pihal, da bi posušil vode, jih je pomikal z veliko silo, ponekod je celo odnašal vrhove gora in kopičil drevesa, skale in zemljo nad trupli. Enako je zlato in srebro, izbran les in dragocene kamne, ki so plemenitili in krasili svet pred potopom in so jim malikovali prebivalci, silno delovanje voda skrilo pogledu in iskanju ljudi. Tako je kopičilo zemljo in skale na te zaklade in ponekod celo nad njimi oblikovalo gore. Bog je videl, da bolj ko je bogatil in osrečeval grešne ljudi, bolj so pokvarili svoje poti pred njim. Bogastvo, ki naj bi jih vodilo k poveličevanju radodarnega Darovalca, so oboževali, Boga pa so sramotili in zaničevali.
Zemlja je predstavljala zmedo in opustošenje, ki ju ni mogoče opisati. Planine, ki so bile nekoč tako lepe v svoji popolni simetričnosti, so bile polomljene in neenakomerne. Kamni, skalne police in ostre skale so bile raztresene po zemljinem obličju. Na mnogih krajih so hribi in planine izginili, ne da bi za seboj pustili sled, kjer so nekoč stali. Planjave pa so bile nadomeščene z nizom gora. Te spremembe so bile ponekod bolj opazne kakor drugod. Kjer je bilo nekoč najbogatejše zemeljsko nahajališče zlata, srebra in dragih kamnov, je bilo videti najtežje sledi prekletstva. V deželah, ki niso bile naseljene in v katerih ni bilo toliko hudodelstva, prekletstvo ni bilo tako očitno.
V tem času je bilo pokopanih mnogo gozdov. To se je od takrat spremenilo v premog, ki je oblikoval obsežne premogovne sklade, ki zdaj obstajajo in prav tako dajejo veliko količino nafte. Premog in nafta se pod zemeljskim površjem pogosto vnameta in gorita. Tako se skale segrejejo, vžge se apnenec in topi se železova ruda. Delovanje vode na apnenec še bolj dviguje vročino ter povzroča potrese, vulkanske in ognjene izbruhe. Ko prideta ogenj in voda v stik s skalnatim slojem in rudo, pride do velikih podzemeljskih eksplozij, ki jih je slišati kakor pridušeno grmenje. Zrak postane vroč in zadušljiv. Sledijo izbruhi vulkanov; po navadi pa ni dovolj odprtin/108/ za segrete prvine, zemlja sama se krči, tla se dvignejo in izbočijo kakor morski valovi, pojavi se velika razpoka in včasih pogoltne mesta, vasi in goreče gore. Ta čudovita razodetja bodo vse pogostejša in strašnejša tik pred drugim Kristusovim prihodom in koncem sveta kot znamenje njegovega skorajšnjega uničenja.
Globočine zemlje so Gospodova orožarna, od koder je prišlo orožje za uničenje starega sveta. Vode, ki so brizgale iz zemlje, so se združile z vodami iz neba, da bi opravile opustošenje. Od potopa dalje sta ogenj in voda Božja pomočnika v uničevanju zelo hudobnih mest. Te sodbe so poslane, da bi ti, ki lahkotno jemljejo Božji zakon in teptajo njegovo oblast, začeli trepetati pred njegovo močjo in priznali njegovo pravično nadoblast. Ko so ljudje zagledali goreče gore, ki so bruhale ogenj in plamene ter potoke stopljene rude, ki so izsuševali reke, pustošili naseljena mesta in povsod širili uničenje in razdejanje, je še tako pogumno srce napolnila groza, neverniki in bogokletniki pa so bili prisiljeni pripoznati neskončno Božjo moč.
Stari prerok je o teh prizorih rekel: "O da bi predrl nebesa in prišel dol, da bi se od tvojega obličja raztopile gore (kakor ogenj požira protje in voda vre od ognja), da oznaniš svoje ime svojim nasprotnikom, da bi strepetali narodi pred tvojim obličjem, s tem da delaš strahovite reči, ki jih nismo pričakovali; o da stopiš dol, da bi se od tvojega obličja raztopile gore! Gospodova pot je v viharju in nevihti in oblaki so prah njegovim nogam. On zapreti morju in ga osuši, in vse reke izsušuje." (Iz 64,1-3; Nah 1,3.4)
Ob drugem Kristusovem prihodu bo svet priča strašnejšemu razodetju, kakor ga je kdaj videl. "Gore se tresejo pred njim in hribi se tajajo; pred njegovim obličjem se giblje zemlja in vesoljni svet in vsi, ki na njem prebivajo. Kdo more stati vpričo njegovega srda in kdo obstoji ob gorečnosti njegove jeze? Gospod, nagni svoja nebesa ter stopi dol, dotakni se gora, in se bodo kadile. Strelo zaženi in razkropi jih, izstreli svoje pšice in zbegaj jih." (Nah 1,5.6; Ps 144,5.6)/109/
"In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji, kri in ogenj in kajenje dima. In nastanejo bliski in glasovi in gromi, in nastane velik potres, kakršnega ni bilo, odkar so bili ljudje na zemlji, tolik potres, tako grozen! In vsi otoki so bežali in gora ni bilo najti. In toča velika, kakor talent težka, pada z neba na ljudi." (Dej 2,19; Raz 16,18.20.21)
Ko se bodo nebeške strele združile z ognjem na zemlji, bodo gore gorele kakor peč in bruhale strašne potoke lave, da bodo prekrili vrtove in polja, vasi in mesta. Stopljena snov, ki bo padla v reko, bo povzročila vretje vode, sama pa se bo strdila v velike skale, ki bodo plavale z nepopisno silo ter raztresale odkrušene kose na zemljo. Reke bodo usahnile. Zemlja bo zgubana; povsod bodo strašni potresi in izbruhi vulkanov.
Tako bo Bog uničil hudobne na zemlji. Pravični pa bodo ohranjeni sredi teh nemirov, kakor je bil Noe ohranjen v barki. Bog bo njihovo pribežališče in pod njegovimi perutmi se bodo skrili. Psalmist pravi: "Ti, Gospod, si moje pribežališče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče, ne zadene te nobena nesreča in šiba se ne približa tvojemu šotoru. Kajti On me skrije v svoji koči ob dnevu nesreče, prikrije me v skrivališču svojega šotora." (Ps 91,9.10; 27,5) Božja obljuba je: "Ker mi je vdan v ljubezni, pravi Bog, ga hočem oteti, na varno ga postavim, ker pozna moje ime." (Ps 91,14)/110/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 04 Okt 2011 08:41 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
10. poglavje: Dobesedni teden
Ellen G. White: Očaki in preroki
9.poglavje: Dobeseden teden
Kakor sobota tako tudi teden izvira iz stvarjenja, svetopisemska zgodovina pa nam ga je ohranila in približala. Sam Bog je izmeril prvi teden kot vzorec naslednjih tednov do konca časa. Kakor vsak drug teden je bil tudi tisti sestavljen iz sedmih dobesednih dni. Šest dni je Bog porabil za delo stvarjenja; sedmi dan pa je počival, ga blagoslovil in odločil kot dan počitka za človeka.
V zakonu, ki je dan na Sinaju, je Bog pripoznal teden in dejstva, na katerih je bil osnovan. Po dajanju zapovedi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ," in določanju, kaj naj bi se delalo šest dni in česa naj ne bi delali sedmi dan, je navedel razlog za tako spolnjevanje tedna. Pokazal je namreč na svoj zgled: "Zakaj v šestih dneh je Gospod ustvaril nebesa in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (2 Moj 20,8.11) Ta razlog se izkaže lep in mogočen, ko razumemo, da so dnevi stvarjenja dobesedni. Prvih šest dni vsakega tedna je danih človeku za delo, ker je Bog ravno toliko časa prvega tedna uporabil za delo stvarjenja. Sedmi dan naj se človek zdržuje dela v spomin na Stvarnikov počitek.
Domneva, da dogodki prvega tedna zahtevajo tisoče in tisoče let, udari naravnost ob temelje četrte zapovedi. Predstavlja Stvarnika, ki zapoveduje človeku, naj spolnjuje teden dobesednih dni v spomin na obsežna, nedoločljiva obdobja. To ni podobno njegovemu ravnanju s svojimi stvarstvi. Za nedoločljivo in mračno naredi to, kar je naredil zelo jasno. To je nezvestoba v najbolj zahrbtni in zato najnevarnejši obliki; njen pravi značaj je tako zakrinkan, da se ga držijo in učijo mnogi, ki trdijo, da verujejo v Sveto pismo./111/
"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa in z dihom njegovih ust vsa nebeška vojska. Kajti On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno." (Ps 33,6.9) Sveto pismo ne priznava dolgih vekov, v katerih naj bi se zemlja počasi razvijala iz zmede. O vsakem zapovrstnem dnevu stvarjenja sveti zapis pravi, da je imel večer in jutro kakor vsi naslednji dnevi. Na koncu vsakega dneva je podan sad Stvarnikovega dela. Na koncu poročila prvega tedna je zapisana izjava: "To so početki nebes in zemlje, ko so bila ustvarjena." (1 Moj 2,4) To pa ne izraža zamisli, da so dnevi stvarjenja kaj drugega kakor dobesedni. Vsak dan je imenovan početek, ker je v njem Bog počel ali naredil nekaj novega deleža svojega dela.
Geologi trdijo, da so našli iz same zemlje dokaz, da je veliko starejša kakor uči Mojzesovo poročilo. Odkrili so okostja ljudi in živali, pa tudi bojne pripomočke, zoglenela drevesa in tako dalje, ki so veliko večja od današnjih ali pa tistih spred tisoč let. Iz tega sklepajo, da je bila zemlja naseljena že dolgo pred časom, ki je zapisan v poročilu o stvarjenju, naseljeval pa naj bi jo rod bitij, ki je bil po velikosti veliko večji od vsakega danes živečega človeka. Tako modrovanje je pripeljalo mnoge dozdevne svetopisemske vernike, da so sprejeli stališče, da so bili dnevi stvarjenja neizmerna, nedoločljiva obdobja.
Ampak ločeno od Svetega pisma geologi ne morejo dokazati ničesar. Tisti, ki tako zaupno modrujejo o odkritjih, nimajo ustreznih predstav o velikosti človeka, živali in dreves pred potopom ali pa o velikih spremembah, do katerih je takrat prišlo. Ostanki, ki so jih našli v zemlji, dajejo dokaze o razmerah, ki so se v številnih pogledih razlikovale od današnjih. Vendar se o času, ko so obstajale te razmere, da izvedeti samo iz Navdihnjenega poročila. V zgodovini o potopu je navdihnjenje pojasnilo to, česar sami geologi ne bi nikoli dognali. V Noetovih dneh so bili ljudje, živali in drevesa - mnogokrat večji od današnjih - pokopani in tako ohranjeni kot dokaz poznejšim rodovom, da je predpotopne prebivalce zares pogubil potop. Bog je načrtoval, da bi odkritja teh stvari utrdila vero v navdihnjeno zgodovino. Ljudje pa so s svojimi praznimi modrovanji padli v isto zmoto kakor ljudje pred potopom - stvari, ki jim jih je dal Bog v njihovo dobro, so spreobrnili v prekletstvo, ker so jih zlorabili./112/
To je ena Satanovih zvijač, s katero vodi ljudi, da sprejmejo bajke o nezvestobi. Tako namreč lahko zamrači Božji zakon, ki je sam po sebi jasen, in opogumi ljudi, da se uprejo božanski vladavini. Njegovi napori so posebno usmerjeni proti četrti zapovedi, ker tako jasno kaže na živega Boga, Stvarnika nebes in zemlje.
Ljudje se nenehno trudijo pojasniti delo stvarjenja kot sad naravnih vzrokov, človeška modrovanja pa sprejemajo celo dozdevni kristjani v nasprotju z jasnimi svetopisemskimi dejstvi. Mnogo jih je, ki nasprotujejo preiskovanju prerokb, zlasti Danijelovih in Razodetja. Pravijo, da so tako nejasne, da jih ne moremo razumeti. Ampak prav te osebe željno sprejemajo domneve geologov, ki so v protislovju z Mojzesovim poročilom. Toda če je to, kar je razodel Bog, tako težko za razumevanje, kako protislovno je potem sprejeti gole domneve glede tega, česar ni razodel.
"Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj." (5 Moj 29,29) Kako je Bog opravil stvarjenje, ni nikoli razodel človeku; človeška znanost ne more preiskati skrivnosti Najvišjega. Njegova ustvarjalna moč je tako nedoumljiva kakor njegov obstoj.
Bog je dovolil, da je na svet izlita poplava luči tako v znanosti kakor umetnosti. Toda ko dozdevni znanstveni možje s temi stvarmi ravnajo samo še s človeškega stališča, bodo zagotovo prišli do napačnih sklepov. Razgabljati o ozadju tega, kar je razodela Božja beseda, je lahko nedolžno, vse dokler naše teorije ne nasprotujejo dejstvom v Svetem pismu. Toda tisti, ki pustijo Božjo besedo in iščejo vzrok za njegova ustvarjena dela v znanstvenih načelih, se brez zemljevida ali kompasa spuščajo na neznani ocean. Tudi največji umi, če jih v njihovi preiskavi ne vodi Božja beseda, zablodijo v svojih poskusih, da bi izsledili povezavo med znanostjo in razodetjem. Ker so Stvarnik in njegova dela tako visoko nad njihovim dojemanjem, da jih ne morejo pojasniti z naravnimi zakoni, imajo svetopisemsko zgodovino za nezanesljivo. Tisti, ki dvomijo o zanesljivosti poročila Stare in Nove zaveze, bodo šli še korak dalje in dvomili o Božjem obstoju. Potem pa so, ker so izgubili svoje sidro, prepuščeni, da se razbijejo na skalah nevere./113/
Te osebe so izgubile preprostost vere. Vera v božansko oblast Božje svete besede mora biti ukoreninjena. Svetega pisma naj ne preizkušajo človeške znanstvene zamisli. Človeško znanje je nezanesljiv vodnik. Dvomljivci, ki berejo Sveto pismo zaradi dlakocepstva, lahko zaradi nepopolnega dojemanja ali znanosti ali razodetja trdijo, da so našli protislovja med njima; če pa jih razumejo pravilno, bodo v popolnem sozvočju. Mojzes je pisal pod vodstvom Božjega Duha in pravilna teorija geologije se ne bo nikoli sklicevala na odkritja, ki jih ni mogoče uskladiti s temi izjavami. Vsa resnica, naj bo v naravi ali v razodetju, je sama s seboj združljiva v vseh svojih pojavih.
V Božji besedi se porajajo mnoga vprašanja, na katera ne morejo odgovoriti niti najbolj globokoumni učenjaki. Te stvari pritegujejo pozornost, da bi videli, koliko tega je, celo med navadnimi stvarmi vsakdanjega življenja, česar omejeni človeški um z vso bahaško modrostjo ne bo nikoli popolnoma razumel.
Pa vendar znanstveniki mislijo, da lahko doumejo Božjo modrost glede tega, kar je naredil ali lahko naredi. Široko prevladuje zamisel, da ga utesnjujejo lastni zakoni. Ljudje ali zanikajo ali pa se ne zmenijo za njegov obstoj ali pa mislijo, da lahko pojasnijo vse, celo delovanje njegovega Duha na človeško srce. Zato nič več ne spoštujejo njegovega imena in se ne bojijo njegove moči. Ne verujejo v nadnaravno, ne razumejo Božjih zakonov ali neskončne moči, da po njih izvršuje svojo voljo. Splošno rabljen izraz "zakon narave" obsega, kar je bil človek zmožen odkriti glede na zakone, ki vladajo fizičnemu svetu. Toda kako omejeno je njihovo znanje in kako obširno področje, na katerem deluje Stvarnik uglašeno s svojimi zakoni, pa vendar v celoti nad dojemanjem omejenih bitij!
Mnogi učijo, da stvari imajo življenjsko moč; da so v snov vsajene določene lastnosti, kar je potem puščeno delovati po svoji vrojeni energiji; ter da so delovanja narave usklajena z ustaljenimi zakoni, v katere se Bog ne more vmešavati. To je napačni nauk in ga Božja beseda ne podpira. Narava je služabnica svojega Stvarnika. Bog ne ukinja svojih zakonov ali dela v nasprotju z njimi, temveč jih nenehno uporablja kot svoja orodja. Narava priča o razumu, navzočnosti, aktivni energiji, ki deluje v njenih zakonih in po njih. V naravi je trajno delo Očeta in Sina. Kristus pravi: "Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam." (Jan 5,17)/114/
Leviti so v svoji hvalnici, ki jo je zapisal Nehemija, peli: "Ti si Gospod, ti edini! Ti si naredil nebo, nebesa nebes in vso njih vojsko, zemljo in vse, kar je na njej. ... In ti jim vsem vzdržuješ obstanek." (Neh 9,6) Kar se tiče tega sveta, je Božje delo stvarjenja dokončano. Čeprav so bila Božja dela končana od ustanovitve sveta, (Heb 4,3) se vendar njegova energija še vedno uporablja za vzdrževanje vseh stvari njegove stvaritve. Utripi, vdihi in izdihi si ne sledijo zaradi mehanizma, ki bi bil enkrat vzpostavljen v delovanje in deluje po svoji vrojeni energiji. Ampak vsak vdih, vsak utrip srca, je dokaz vseprežemajoče skrbi njega, v komer "živimo in se gibljemo in smo". (Dej 17,28) Zemlja ni radodarna in se ne giblje leto za letom okoli sonca zaradi vrojene moči. Božja roka vodi planete in jih ohranja v položaju gibanja po redu skozi nebesa. "On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi presilne njegove moči in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša." (Iz 40,26) Po njegovi moči uspeva zelenje, se pojavljajo listi in cvetijo rože. On "daje, da seno rodevajo gore", (Ps 147,8) in po njem so doline sadonosne. "Vse gozdne živali ... zahtevajo od mogočnega Boga svojo hrano" (Ps 104,20.21) in vsako živo bitje, od najmanjše mušice do človeka, je vsak dan odvisno od njegove previdne skrbi. Psalmist je lepo povedal: "Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času. Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim svojo roko in sitijo se z dobrotami." (Ps 104,27.28) Njegove besede nadzorujejo prvine; On prekriva nebo z oblaki in pripravlja dež zemlji. "Daje sneg kakor volno, slano razsiplje kakor pepel. Ko se On oglaša, nastane šum voda na nebu; On vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in pripeljava veter iz svojih zakladnic." (Ps 147,16; Jer 10,13)
Bog je temelj vsega. Vsa resnična znanost je v sozvočju z njegovimi deli; vsa prava izobrazba vodi k poslušnosti njegovi vladavini. Znanost odpira našemu pogledu nova čudesa; visoko leta in raziskuje nove globine, toda nič od njenih raziskav ni v nasprotju z božanskim razodetjem. Nevednost lahko podpira lažne poglede na Boga s sklicevanjem na znanost, toda knjiga narave in pisana beseda razlivata luč druga na drugo./115/ Tako smo pripeljani do tega, da ljubimo Stvarnika in imamo razumno zaupanje v njegovo besedo.
Noben omejen um ne more popolnoma dojeti obstoja, moči, modrosti ali dejanj Neskončnega. Sveti pisec pravi: "Moreš li Božjo globokost z umom doseči ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti? Višave so to nebeške - kaj hočeš početi? Globlja je kakor šeol - kaj moreš vedeti? Daljša nego zemlja je njena mera in širša nego morje." (Job 11,7-9) Niti najmogočnejši umi zemlje ne morejo dojeti Boga. Ljudje lahko vedno raziskujejo, se večno učijo, pred njimi pa bo še vedno neskončnost.
Pa vendar dela stvarjenja pričajo o Božji moči in velikosti. "Nebesa oznanjajo slavo mogočnega Boga in delo njegovih rok kaže nebesni oblok." (Ps 19,1) Tisti, ki vzamejo pisano besedo za svojega svetovalca, bodo našli v znanosti pomoč, da bodo laže razumeli Boga. "Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih." (Rim 1,20)/116/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 05 Okt 2011 06:41 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
10. poglavje: Babilonski stolp
Ellen G. White: Očaki in preroki
10. Babilonski stolp
Temeljno besedilo 1 Moj 9,25-27; 11,1-9
Bog je ponovno želel naseliti opustošeno zemljo, ki jo je potop končno očistil njene moralne pokvarjenosti. Zato je ohranil samo Noetovo družino. Povedal mu je: "Zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu." (1 Moj 7,1) Pa vendar se je v treh Noetovih sinovih pospešeno razvijala ista velika razlika, ki jo je bilo videti v svetu pred potopom. V Semu, Hamu in Jafetu, ki naj bi bili osnovalci človeškega rodu, je bil očrtan značaj njihovega potomstva.
Noe je govoril po božanskem navdihu in napovedal zgodovino treh velikih rodov, ki bodo izšli iz teh očetov človeštva. Ko je sledil potomcem Hama, je namesto za sina izjavil za vnuka: "Preklet bodi Kanaan; hlapec hlapcev bodi svojim bratom." (1 Moj 9,25) Nenaravno hudodelstvo Hama je razkrilo, da je otroško spoštovanje dolgo pred tem izginilo iz njegove duše in razodelo brezbožnost in podlost njegovega značaja. Te zle značilnosti so se nadaljevale v Kanaanu in njegovem potomstvu, katerega ponavljajoča se krivda je nanje priklicala Božjo sodbo.
Po drugi strani pa je spoštovanje, ki sta ga pokazala Sem in Jafet do svojega očeta in s tem do božanskih predpisov, obljubljalo svetlejšo prihodnost za njune potomce. Za ta sinova je bilo rečeno: "Hvaljen Gospod, Semov Bog, in Kanaan mu bodi hlapec. Razširi naj Bog Jafeta in naj prebiva v Semovih šotorih, in Kanaan mu bodi hlapec." (1 Moj 9,26.27) Semov rod naj bi bil izvoljeno ljudstvo, rod Božje zaveze, obljubljenega Odrešenika. Jahve je bil Semov Bog. Iz njega bo prišel Abraham in Izraelovo ljudstvo, po katerem pride Kristus: "Blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod." (Ps 144,15) In Jafet "naj prebiva/117/ v Semovih šotorih". (1 Moj 9,27) Jafetovi potomci naj bi imeli poseben delež v blagoslovih evangelija.
Kanaanovo potomstvo se je spustilo na najnižjo obliko poganstva. Čeprav jih je preroško prekletstvo obsodilo na suženjstvo, je bilo to stoletja zadržano. Bog je prenašal njihovo brezbožnost in pokvarjenost, dokler niso prestopili meje božanskega potrpljenja. Potem so bili razlaščeni in postali sužnji Semovim in Jafetovim potomcem.
Noetovo prerokovanje ni bilo samovoljna napoved srda ali objava naklonjenosti. Ni zapečatilo značaja in usode njegovih sinov. Pokazalo je, kaj bo posledica smeri življenja, ki so jo posamezniki izbrali, in značaja, ki so ga razvili. To je bil izraz Božjega namena zanje in za njihovo potomstvo glede na vedenje in značaj. Pravilo je, da otroci podedujejo nagnjenja svojih staršev ter posnemajo njihov zgled. Otroci namreč iz roda v rod ponavljajo grehe staršev. Tako sta se podlost in nespoštovanje Hama odrazila na njegovem potomstvu ter prinesla prekletstvo nad mnoge rodove po njem. "Eden grešnik pokazi mnogo dobrega." (Prop 9,18)
Po drugi strani pa, kako bogato je bilo nagrajeno Semovo spoštovanje do očeta, in kakšna sijajna vrsta svetih mož je izšla iz njegovih potomcev! "Gospod pozna dneve popolnoma mu vdanih ... in v blagoslovu je njegovo potomstvo. Vedi torej, da Gospod, tvoj Bog, sam je Bog, zvesti mogočni Bog, ki hrani zavezo in milost do tisoč rodov tistim, ki ga ljubijo in drže njegove zapovedi." (Ps 37,18.26; 5 Moj 7,9)
Noetovi potomci so še nekaj časa bivali med gorami, kjer se je ustavila barka. Ko je naraščalo število prebivalstva, je odpadništvo kmalu povzročilo ločitev. Tisti, ki so želeli pozabiti svojega Stvarnika in odvreči omejitve njegovega zakona, so se nenehno neprijetno počutili zaradi naukov in zgleda njihovih bogaboječih družabnikov. Zato so se čez čas odločili zapustiti tiste, ki so služili Bogu. Zatorej so potovali v Sinearsko deželo na bregovih reke Evfrat. Pritegnila jih je lepota predela in rodovitna zemlja, in tukaj so se odločili postaviti dom.
Tam so se odločili zgraditi mesto in v njem tako visok stolp, da bi se mu čudil ves svet./118/ Ta podvig je bil mišljen, da bi preprečil ljudem razseliti se v tujino. Bog je ljudem ukazal, naj se razkropijo po zemlji, naj jo napolnijo in si jo podredijo. Graditelji Babela pa so se odločili, da bodo svojo skupnost zadržali združeno v enem telesu ter da bodo osnovali monarhijo, ki bi obsegala ves svet. Tako bi njihovo mesto postalo središče svetovnega cesarstva, njegova slava bi zapovedovala, da jo obožuje in spoštuje svet, in slavila osnovalce. Mogočni stolp, ki naj bi segal do nebes, bi stal kot spomenik moči in modrosti njegovih graditeljev ter ovekovečil sloves še naslednjim rodovom.
Prebivalci Sinearske dežele niso verjeli Božji zavezi, da ne bo več povzročil potopa na zemlji. Mnogi od njih so zanikali Božji obstoj in pripisali potop delovanju naravnih vzrokov. Drugi so verjeli v Vzvišeno bitje in da je to uničilo predpotopni svet. Njihovo srce je kakor Kajnovo vstalo v upor proti njemu. Cilj postavitve stolpa je bil zagotoviti lastno varnost ob ponovnem potopu. Ker bodo gradili veliko više, kakor pa so segale vode potopa, so mislili, da bodo zunaj nevarnosti. In če se bodo zmožni povzpeti do območja oblakov, so upali, da bodo dognali vzrok potopa. Ves podvig so zamislili tako, da bi še bolj poviševal ošabnost njegovih načrtovalcev in misli prihodnjih rodov obrnil stran od Boga ter jih vodil v malikovalstvo.
Nekaj prostorov delno dokončanega stolpa so uporabili za bivališča graditeljev, druge oddelke pa so sijajno okrasili in olepšali ter posvetili malikom. Ljudje so se veselili svojega uspeha in hvalili zlate in srebrne bogove ter sami sebe postavljali proti Vladarju nebes in zemlje. Nepričakovano je bilo ustavljeno delo, ki je tako čudovito napredovalo. Angeli so bili poslani, da bi preprečili namen graditeljev. Stolp je dosegel veličastno višino in delavcem na vrhu ni bilo mogoče neposredno govoriti s tistimi na dnu. Zato so postavili ljudi na različne točke. Vsak je sprejemal in poročal tistemu pod seboj navodila za potrebni material ali pa druge ukaze glede dela. Ko so poročila tako potovala od enega do drugega, je bil zmešan jezik, tako da so naročali material,/119/ ki ga niso potrebovali. Oddana sporočila pogosto niso bila enaka prejetim. Nastala sta zmeda in strah. Vse delo je prenehalo. Nič več ni bilo skladnosti in sodelovanja. Graditelji se sploh niso mogli sporazumeti zaradi čudnih medsebojnih sporočil, zato so v besu in razočaranju grajali drug drugega. Njihova zveza se je končala v prepiru in prelivanju krvi. Kot dokaz Božjega nezadovoljstva so strele z neba odlomile zgornji del stolpa in ga zvrnile na zemljo. Tako so bili ljudje prisiljeni čutiti, da obstaja Bog, ki vlada v nebesih.
Dotlej so vsi ljudje govorili isti jezik; zdaj pa so se tisti, ki so razumeli govor drug drugega, združili in odšli po skupinah v svojo smer. "Tako jih je razkropil Gospod odtod po vsej zemlji." (1 Moj 11,8) Razkropitev je bila sredstvo naselitve zemlje. Tako je bil Božji namen dosežen po sredstvih, s katerimi so ljudje poskušali preprečiti njegovo izpolnitev.
Ampak kakšna izguba je to bila za tiste, ki so nasprotovali Bogu! Njegov namen je bil, da bi ljudje, ko bi odšli osnovat narode na različnih delih sveta, s seboj nosili spoznanje njegove volje, da bi luč resnice nezastrto lahko svetila prihodnjim rodovom. Noe, zvesti oznanjevalec pravičnosti, je živel še tristo petdeset let po potopu, Sem pa petsto. Tako so njuni potomci imeli priložnost seznaniti se z Božjimi zahtevami in zgodovino njegovih ravnanj z njihovimi očeti. Niso pa bili voljni poslušati teh zanje neprijetnih resnic, niso čutili želje, da bi v svojem znanju ohranili Boga. Zatorej so bili po pomešanju jezikov precej odrezani od stikov s temi, ki bi jim lahko dali luč.
Graditelji babilonskega stolpa so se vdali duhu godrnjanja proti Bogu. Namesto da bi se hvaležno spominjali njegovega usmiljenja do Adama in veličastne zaveze z Noetom, so se pritoževali zoper njegovo strogost, ko je izgnal prvi par iz Edena in uničil svet s potopom. Medtem ko so mrmrali zoper Boga, da je samovoljen in strog, so sami sprejemali pravila najkrutejših tiranov. Satan si je prizadeval vnesti nezadovoljstvo zaradi žrtvenih daritev, ki so slikovito predstavljale Kristusovo smrt. Ko so bili umi ljudi zatemnjeni z malikovanjem, jih je napeljal, da so popačili te daritve in žrtvovali lastne otroke/120/ na oltarjih svojih bogov. Ko so se ljudje odvrnili od Boga, so božanske lastnosti - pravičnost, čistost in ljubezen - nadomestili zatiranje, nasilje in surovost.
Babilonci so se odločili vzpostaviti vlado, ki bi bila neodvisna od Boga. Med njimi je bilo nekaj takih, ki so se bali Gospoda, vendar so bili zapeljani s pretvezami brezbožnih in vpleteni v njihove zarote. Zaradi teh zvestih je Gospod prelagal svojo sodbo in dal ljudem čas, da bi si razvili pravi značaj. Ko je bil ta razvit, so Božji sinovi delali, da bi jih odvrnili od načrtov, toda ljudstvo je bilo popolnoma združeno v svojem podvigu proti nebesom. Če bi neovirano nadaljevali, bi spridili svet v njegovi otroškosti. Njihova zveza je bila osnovana na uporu, zaradi samopoviševanja je bilo vzpostavljeno kraljestvo, v katerem Bog ne bi imel ne vlade ne časti. Če bi bila ta zveza dovoljena, bi mogočna moč povzročila, da bi z zemlje izginila pravičnost, z njo pa mir, sreča in varnost. Kajti božansko zapoved, ki je "sveta in pravična in dobra", (Rim 7,12) so si ljudje prizadevali prilagoditi, da bi ustrezala njihovemu sebičnemu in krutemu srcu.
Tisti, ki so se bali Gospoda, so ga klicali, naj ukrepa. "Ali Gospod pride dol pogledat mesto in stolp, ki so ga gradili človeški otroci." (1 Moj 11,5) Iz milosti do sveta je uničil načrt graditeljev stolpa in podrl spomenik njihove predrznosti. Iz usmiljenja jim je zmešal govor in s tem postavil oviro na njihov namen upora. Bog je dolgo prenašal človeško pokvarjenost in jim dajal veliko priložnosti za spokorjenje. Zabeležil pa si je tudi vse njihove izmišljotine, s katerimi so se nameravali upreti oblasti njegovega pravičnega in svetega zakona. Od časa do časa se je nevidna roka, ki drži vladarsko žezlo, iztegnila, da bi preprečila krivičnost. Dan je nezmotljiv dokaz, da je Stvarnik vesolja, Edini neskončni v modrosti in ljubezni in resnici, glavni Vladar nebes in zemlje ter da ne more nihče nekaznovano kljubovati njegovi moči.
Načrti graditeljev Babilona so se končali sramotno in porazno. Spomenik njihovi ošabnosti je postal spomenik njihove norosti. Pa vendar si ljudje še vedno prizadevajo hoditi po isti poti - zanašati se nase in zavračati Božji zakon. To je načelo, ki ga je Satan poskušal izpeljati v nebesih, isto načelo, ki je vodilo Kajna, ko je prinesel svojo daritev.
Tudi v našem času ljudje gradijo stolpe. Neverniki razvijajo svoje/123/ teorije iz domnevnih sklepanj znanosti in pri tem zavračajo razodeto Božjo besedo. Drznejo si izrekati obtožbo zoper Božjo moralno vladavino, prezirajo njegov zakon in se bahajo z zadostnostjo človeškega razuma. Ker pa "se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce človeških otrok polno smelosti, da delajo hudo". (Prop 8,11)
V dozdevnem krščanskem svetu mnogi zapustijo jasne svetopisemske nauke in si izoblikujejo prepričanje iz človeških ugibanj in prijetnih izmišljotin. Potem pa kažejo na svoj stolp kot pot, po kateri se da splezati do nebes. Ljudje občudujoče visijo na zgovornih ustih, ki učijo, da prestopnik ne bo umrl in da se zveličanje lahko zagotovi brez poslušnosti Božjemu zakonu. Če bi dozdevni Kristusovi sledilci sprejeli Božja pravila, bi jih to združilo. Dokler pa je človeška modrost povzdignjena nad njegovo Sveto besedo, bodo razkoli in nesoglasja. Sedanja zmeda sprtih veroizpovedi in ločin je ustrezno predstavljena z izrazom "Babilon", ki ga prerokovanje (Raz 14,8; 18,2) uporablja za cerkve zadnjih dni, ki ljubijo svet.
Mnogi si želijo ustvariti nebesa s kopičenjem bogastva in moči. "Rogajo se in hudobno govore o zatiranju," (Ps 73,8) teptajo človeške pravice in ne upoštevajo božanske oblasti. Ošabni imajo lahko nekaj časa veliko moč in lahko uspevajo v vsem, česar se lotijo. Ampak na koncu jih čaka samo razočaranje in beda.
Čas Božje preiskave je pred vrati. Najvišji bo prišel pogledat, kaj so zgradili njegovi človeški otroci. Njegova vrhovna moč se bo razodela, dela človeške ošabnosti bodo porušena. "Iz nebes gleda Gospod, vidi vse človeške sinove. Z mesta svojega prebivališča gleda na vse prebivalce zemlje. Gospod uničuje sklepe narodov, misli ljudstev podira. Gospodov sklep pa ostane vekomaj, misli njegovega srca od roda do roda." (Ps 33,13.14.10. 11)/124/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 06 Okt 2011 07:52 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
11. poglavje: Abraham poklican
Ellen G. White: Očaki in preroki
11. Abraham poklican
Temeljno besedilo 1 Moj 12
Po razkropitvi iz Babilona je malikovalstvo ponovno postalo malodane splošno. Gospod je končno pustil, da so zakrknjeni prestopniki hodili po svoji hudobni poti. Izbral pa si je Abrahama iz Semove veje in ga naredil za varuha svojega zakona za prihodnje rodove. Abraham je odrasel sredi vraževerja in poganstva. Celo očetova družina, ki je ohranila spoznanje o Bogu, je popuščala zapeljivim vplivom, ki so jih obdajali. Služili so drugim bogovom in ne Jahveju. Prava vera pa ne bo izginila. Bog je vedno ohranil ostanek, da bi mu služil. Adam, Set, Enoh, Metuselah, Noe, Sem so v nepretrgani vrsti iz veka v vek ohranili dragocena razodetja njegove volje. Terahov sin je postal dedič svete vere. Z vsake strani ga je vabilo malikovanje, toda zaman. Zvest med nevernimi, ker ga ni pokvarilo prevladujoče odpadništvo, je stanovitno ostal zvest češčenju edinega pravega Boga. "Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v resnici." (Ps 145,18) Bog je svojo voljo sporočil Abrahamu ter mu dal razločno spoznanje o zahtevah svojega zakona in o zveličanju, ki bo doseženo po Kristusu.
Abrahamu je bila dana obljuba, ki je bila še posebno ljuba ljudstvu tistega časa, o številnem potomstvu in narodovi velikosti: "In storil te bom v velik narod in te blagoslovil, in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi." (1 Moj 12,2) Temu je bilo dodano zagotovilo, ki je bilo dediču vere dragocenejše od katerega koli, da pride iz njegovega potomstva Odrešenik sveta: "In blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Moj 12,3) Pa vendar je bil kot prvi pogoj izpolnitve potreben preizkus vere; potrebna je bila daritev./125/
Abraham je prejel sporočilo od Boga: "Pojdi iz svoje dežele in od svoje sorodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem." (1 Moj 12,1) Da bi Bog lahko usposobil Abrahama za veliko delo oskrbnika svetih prerokovanj, ga je moral ločiti od spominov prejšnjega življenja. Vpliv sorodnikov in prijateljev bi oviral vzgojo, ki jo je Gospod namenil svojemu služabniku. Zdaj ko je bil Abraham v posebnem smislu povezan z nebesi, je moral bivati med tujci. Njegov značaj je moral biti svojski, popolnoma se je moral razlikovati od sveta. Svojega delovanja tudi ni mogel pojasniti tako, da bi ga razumeli prijatelji. Duhovne stvari se duhovno razsojajo in malikovalski sorodniki niso mogli dojeti njegovih spodbud in dejanj.
"Po veri je slušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino, in odšel je, ne vedoč, kam pride." (Heb 11,8) Abrahamova brezpogojna poslušnost je eden najočitnejših dokazov vere, kar jih je možno najti v vsem Svetem pismu. Njemu je bila vera "trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje o stvareh, ki jih ne vidimo". (Heb 11,1) Zanašajoč se na božansko obljubo, brez najmanjšega vidnega zagotovila o njeni izpolnitvi, je zapustil dom, sorodnike in rodni kraj, da bi šel, kamor ga bo vodil Bog, ne da bi vedel, kam bo prišel. "Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube." (Heb 11,9)
Abrahamu ni bila določena lahka preizkušnja, niti se ni od njega zahtevala majhna žrtev. Na deželo, sorodstvo in dom so ga vezale močne vezi. Vendar se ni obotavljal poslušati klica. Ni spraševal o obljubljeni deželi: Ali je zemlja rodovitna in podnebje zdravo, ali ponuja sprejemljivo okolico in priložnosti za kopičenje bogastva? Bog je rekel in njegov služabnik mora ubogati. Najsrečnejši kraj na svetu mu je bil ta, kjer ga je želel Bog.
Mnogi so še vedno preizkušani tako, kakor je bil Abraham. Božjega glasu ne slišijo govoriti naravnost iz nebes, temveč jih kliče po naukih svoje besede in dogodkih svoje previdnosti. Morda se od njih zahteva, da zapustijo poklicni uspeh, ki obljublja bogastvo in čast, da zapustijo primerne in dobičkonosne družbe,/126/ se ločijo od sorodstva in se podajo v to, kar se zdi samo pot samozatajevanja, garanja in žrtve. Bog ima zanje določeno delo; lahkotno življenje ter vpliv prijateljev in sorodstva pa bi oviral razvoj prav tistih lastnosti, ki so pomembne za njegovo dovršitev. Kliče jih stran od človeških vplivov in pomoči ter jih vodi, da občutijo potrebo po njegovi pomoči in so odvisni samo od njega, da bi se jim lahko razodel. Kdo se je pripravljen ob klicu Previdnosti odreči priljubljenim načrtom in domačim vezem? Kdo bo sprejel nove dolžnosti in stopil na nepreizkušena polja, opravljal Božje delo z odločnim in voljnim srcem ter izgubo zavoljo Kristusovega dela imel za dobiček? Kdor bo počel to, ima Abrahamovo vero in bo z njim delil "nad vse obilno večno množino slave", s katero "trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja". (2 Kor 4,17; Rim 8,18)
Klic iz nebes je prišel Abrahamu prvič, ko je bival v Kaldejskem Uru. Iz poslušnosti temu klicu se je preselil v Haran. Tako daleč je šla z njim tudi očetova družina, kajti v češčenje pravega Boga so pomešali malikovanje. Abraham je ostal tukaj do Terahove smrti. Po očetovem pokopu ga je božanski glas spodbujal, naj gre naprej. Njegov brat Nahor se je s svojo družino oklepal svojega doma in malikov. Poleg Sare, Abrahamove žene, se je samo še Lot, sin Harana, ki je bil že dolgo mrtev, odločil živeti očakovo romarsko življenje. Pa vendar se je iz Mezopotamije odpravila velika skupina. Abraham je bil lastnik že velike črede ovac in goveda, bogastev Vzhoda, in obdan s številnimi služabniki in spremljevalci. Odhajal je iz dežele svojih očetov, kamor se ne bo vrnil nikoli več, s seboj pa je vzel vse, kar je imel: "Z vsem svojim premoženjem, katero so pridelali, in z dušami, ki so jih pridobili v Haranu." (1 Moj 12,5) Med temi je bilo veliko takih, ki jih je vodilo nekaj več kakor le služba in lastna korist. V času njihovega prebivanja v Haranu sta Abraham in Sara vodila ljudi k češčenju in službi pravega Boga. Ti so se navezali na očakovo družino in se jim pridružili na poti v obljubljeno deželo. "In odpotujejo, da bi šli v Kanaansko pokrajino. In prišli so v Kanaansko deželo." (1 Moj 12,5)
Kraj, v katerem so se najprej nastanili, je bil Sihem. Abraham se je utaboril v senci Morejevih hrastov, v široki travnati dolini z nasadi oljk in deročimi izviri, med gorama Ebal/127/ in Gerazim. Očak je stopil v dobro in prijetno deželo: "V deželo potokov, studencev in jezer, ki izvirajo po dolinah in gorah, v deželo, kjer je dosti pšenice in ječmena, vinske trte in smokvovih dreves in margaranovih jabolk, v deželo, kjer je obilo oljk in medu." (5 Moj 8,7.8) Toda za Jahvejevega častilca je ležala težka senca na gozdnatih gričih in sadjerodnih planjavah. "Bival pa je tedaj Kanaanec v deželi." (1 Moj 12,6) Abraham je dosegel cilj svojih upov: našel je deželo, ki jo je zasedel tuji rod in v njej razširil malikovalstvo. V gajih so stali oltarji lažnih bogov, na bližnjih višavah pa so darovali človeške žrtve. Medtem ko se je oklepal božanske obljube, ni postavil šotora brez žalostnih slutenj. "In Gospod se prikaže Abrahamu ter reče: Tvojemu potomstvu hočem dati to deželo." (1 Moj 12,7) Njegovo vero je okrepilo zagotovilo, da je z njim božanska navzočnost, da ni prepuščen na milost in nemilost hudobnih. "Abraham pa je postavil tam oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazal." (1 Moj 12,7) Še vedno kot popotnik se je kmalu odpravil bliže Betelu in ponovno postavil oltar in klical Gospodovo ime.
Abraham, Božji prijatelj, nam je dal zgled. Njegovo življenje je bilo življenje molitve. Kjer koli je postavil šotor, je poleg njega postavil oltar in klical vse v svojem taboru k jutranji in večerni daritvi. Ko je prestavil svoj šotor, je oltar ostal. V letih, ki so sledila, so bili med potepuškimi Kanaanci tam mnogi, ki so prejeli navodila od Abrahama. Kadar koli je kateri izmed njih prišel k takšnemu oltarju, je vedel, kdo je bil tam pred njim. Najprej je postavil šotor, potem pa še popravil oltar in tam častil živega Boga.
Abraham je nadaljeval svoje potovanje proti jugu in njegova vera je bila ponovno preizkušena. Nebesa so zadržala dež, potoki v dolini so prenehali teči in trava na planjavah se je posušila. Črede ovac in govedi niso imele paše in vsemu taboru je grozila lakota. Ali je zdaj očak podvomil o vodstvu Previdnosti? Ali se ni oziral v preteklost s hrepenenjem po obilju Kaldejskih planjav? Vsi so željno čakali, da bi videli, kaj bo naredil Abraham, ko so se nad njim druga za drugo zgrinjale težave. Dokler se je zdelo njegovo zaupanje neomajno, so čutili, da obstaja upanje; bili so prepričani, da je Bog s svojim prijateljem in da ga še vedno vodi./128/
Abraham ni mogel pojasniti vodstva Previdnosti, ni dočakal svojih pričakovanj, temveč se je trdno držal obljube: "In blagoslovil te bom, in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi." (1 Moj 12,2) V goreči molitvi je premišljal, kako bo ohranil življenje ljudi in črede, ni pa dovolil, da bi okoliščine omajale njegovo vero v Božjo besedo. Da bi se izognil lakoti, je odšel v Egipt. Ni zapustil Kanaana ali pa se v svoji skrajno hudi težavi odpravil nazaj v Kaldejsko deželo, od koder je prišel in kjer ni bilo pomanjkanja kruha. Poiskal je začasno zatočišče kolikor se je dalo blizu obljubljene dežele, ker se je v kratkem nameraval vrniti tja, kamor ga je postavil Bog.
Gospod je v svoji previdnosti nad Abrahama položil to tegobo, da bi ga naučil nauka pokornosti, potrpežljivosti in vere. Ti nauki so morali biti zapisani v dobro vseh, ki bodo pozneje poklicani zdržati trpljenje. Bog vodi svoje otroke po poti, ki je ne poznajo, vendar ne pozablja, niti ne zavrača tistih, ki zaupajo vanj. Dovolil je, da je prišlo trpljenje nad Joba, ni pa ga pozabil. Dovolil je, da je bil ljubljeni Janez izgnan na samotni Patmos, ampak tam se je z njim srečal Božji Sin in njegova prikazen je polna prizorov večne slave. Bog dovoli, da ljudi zadenejo nadloge. Tako s svojo neomajnostjo in poslušnostjo lahko obogatijo in njihov zgled lahko postane vir moči za druge. "Zakaj jaz dobro vem misli, ki jih mislim za vas, govori Gospod, misli o miru, ne pa o nadlogi." (Jer 29,11) Prav te nadloge, ki najbolj neprizanesljivo preizkušajo našo vero in dajejo videz, da nas je Bog zapustil, nas vodijo bliže h Kristusu, da bi lahko svoje breme položili k njegovim nogam in doživeli mir, ki nam ga daje v zameno.
Bog je vedno preizkušal svoje ljudstvo v peči trpljenja. Vročina peči povzroči, da se žlindra loči od pravega zlata krščanskega značaja. Jezus opazuje preizkušanje; ve, kaj je potrebno, da bi se dragocena kovina prečistila, in bi lahko odsevala blišč njegove ljubezni. Z vztrajnimi, preizkusnimi nadlogami Bog vzgaja svoje služabnike. Vidi, da ima nekdo moč, ki bi lahko bila uporabljena za napredek njegovega dela, in te osebe postavi na preizkušnjo. V svoji previdnosti jih vodi v položaje, ki preizkušajo njihov značaj ter razkrijejo pomanjkljivosti in slabosti, ki so bile skrite tudi njihovemu lastnemu spoznanju. Daje/129/ jim priložnost popraviti te pomanjkljivosti in jih usposobi za njegovo službo. Kaže jim njihove slabosti in jih uči naslanjati se nanj, kajti On je edina pomoč in zaščita. Tako doseže svoj cilj. Poučeni, izurjeni in vzgojeni pa so pripravljeni izpolniti veliki cilj, za katerega jim je dal moči. Ko jih Bog pokliče na delo, so pripravljeni, in nebeški angeli se lahko z njimi združijo v opravilu, ki mora biti dokončano na zemlji.
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 07 Okt 2011 03:24 |
|
|
HumanaSlovenija
Pridružen/-a: 18.05. 2010, 11:19
Prispevkov: 5195
Kraj: Ptuj
|
12. poglavje: Abraham v Kanaanu
Ellen G. White: Očaki in preroki
12. Abraham v Kanaanu
Temeljno besedilo 1 Moj 13 do 15; 17,1-16; 18
Abraham se je vrnil v Kanaan "silno bogat živine, srebra in zlata". (1 Moj 13,2) Lot je bil še vedno z njim in ponovno sta prišla v Betel ter tam postavila svoje šotore ob oltarju, ki sta ga postavila prejšnjič. Kmalu sta spoznala, da se z naraščanjem lastnine množijo težave. Sredi težav in preizkušenj sta skupaj živela v sozvočju, v blaginji pa je obstajala nevarnost, da se bosta sprla. Paša ni zadostovala za črede ovac in govedi obeh in pogoste prepire med pastirji sta morala poravnati gospodarja. Bilo je očitno, da se morata raziti. Abraham je bil po letih starejši od Lota in njegov nadrejeni v sorodstvu, bogastvu in položaju. Zato je prvi predlagal načrte za ohranitev miru. Čeprav mu je vse ozemlje dal osebno Bog, se je vljudno odpovedal tej pravici.
Rekel je: "Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in tvojimi pastirji, ker sva moža brata. Ali ni pred teboj vsa dežela? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo." (1 Moj 13,8.9)
Tukaj se je razodel plemeniti, nesebični Abrahamov duh. Koliko ljudi bi se v podobnih razmerah vsekakor oklepalo pravic in prednosti, ki jih imajo kot posamezniki! Koliko družin je tako razpadlo! Koliko cerkev se je tako razdelilo, zaradi česar je delo resnice postalo pregovor in očitek med hudobnimi! Abraham je rekel: "Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, ... ker sva moža brata," (1 Moj 13,8) ne samo po naravnem sorodstvu, temveč kot častilca resničnega Boga. Božji otroci povsod po svetu so ena družina. Vlada naj jim isti duh ljubezni in sprave. "Z bratovsko/132/ ljubeznijo srčno ljubite drug drugega; v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu." (Rim 12,10) To uči naš Zveličar. Gojenje vzajemne spoštljivosti in pripravljenost drugim delati to, kar želimo, da bi kdo storil nam, bi izničilo polovico življenjskih tegob. Duh samopoveličevanja je Satanov. Srce, v katerem gojimo Kristusovo ljubezen, pa bo vsebovalo ljubezen, ki ne išče svojega. Taki bodo poslušali božansko zapoved: "Ne glejte vsak na svoje, ampak vsak tudi na to, kar je drugega." (Filip 2,4)
Čeprav je Lot dolgoval svojo blaginjo zvezi z Abrahamom, ni pokazal hvaležnosti svojemu dobrotniku. Vljudnost bi narekovala, da bi izbiro prepustil Abrahamu. Namesto tega pa si je sebično prizadeval prigrabiti vse prednosti. "In Lot povzdigne oči in vidi vso Jordanovo ravan, da jo je povsod namakala voda ... kakor Gospodov vrt, kakor Egiptovsko deželo, do tja, kjer se pride v Zoar." (1 Moj 13,10) Najrodovitnejše območje v vsej Palestini je bila Jordanska dolina, ki je opazovalce spominjala na izgubljeni Raj ter enačila lepoto in rodovitnost z ravninami, ki jih je namakal Nil in so jih nedavno zapustili. Imela je tudi bogata in lepa mesta, ki so vabila k donosnemu prometu v svojih polnih trgih. Lot je zaslepljen z vizijo posvetnega dobička spregledal moralno in duhovno zlo, na katero bo tam naletel. Prebivalci ravnine so bili "hudobni in veliki grešniki pred Gospodom". (1 Moj 13,13) Tega Lot ni vedel ali pa se za to ni menil. Izbral je "vso Jordanovo ravan" in je "pomikal prav do Sodome svoje šotore". (1 Moj 13,11.12) Kako malo se je zavedal strašnih posledic sebične izbire!
Abraham je po ločitvi z Lotom znova prejel od Gospoda obljubo o darovanju celotne dežele. Kmalu potem se je preselil v Hebron, postavil svoj šotor pod Mamrejevimi hrasti in poleg njega tudi oltar Gospodu. Prebival je v prostranosti visoko ležečih planjav, z oljkovimi nasadi in vinogradi, s polji valovitega žita, zadovoljen s svojim preprostim življenjem očaka, Lotu pa je prepustil nevarno razkošje Sodomske doline.
Okoliška ljudstva so Abrahama spoštovala kot mogočnega kneza ter modrega in sposobnega poveljnika. Sosedov ni prikrajšal za svoj vpliv. Njegovo življenje in značaj sta v občutnem nasprotju z življenjem in značajem častilcev malikov kazala/133/ zgovoren vpliv v prid prave vere. Njegova vdanost Bogu je bila neomahljiva, vljudnost in dobrota sta vlivali zaupanje in prijateljstvo, neizumetničena velikost pa je zapovedovala spoštovanje in čislanje.
Svoje vere ni ljubosumno čuval kakor dragocen zaklad, da bi jo užival kot edini lastnik. Prave vere ne moremo tako omejiti, ker tak duh nasprotuje načelom evangelija. Če v srcu prebiva Kristus, ni mogoče prikriti luči njegove navzočnosti, sicer, bo ta luč oslabela. Nasprotno pa bo vedno svetlejša, ko bomo iz dneva v dan s svetlimi žarki Sonca pravičnosti preganjali meglice sebičnosti in greha, ki ovijajo dušo.
Božji ljudje so njegovi predstavniki na zemlji. Namenjeni so za luč v moralni temi tega sveta. Razkropljeni po vsej deželi, v mestih, predmestjih in vaseh so Božje priče, prenosniki, po katerih neverujočemu svetu sporoča spoznanje svoje volje in čudesa svoje milosti. Njegov načrt je, da bi vsi deležniki velikega zveličanja postali njegovi misijonarji. Kristjanova pobožnost postavlja merilo, po katerem posvetni sodijo evangelij. Potrpežljivo prenašanje tegob, hvaležnost za prejete blagoslove, ponižnost, prijaznost, usmiljenje in ljubezen, ki se kažejo iz navade, so luči, ki svetijo v značaju pred svetom ter tako razodevajo nasprotje s temo, ki izhaja iz sebičnosti naravnega srca.
Abraham je imel obilno vero, bil je plemenit v radodarnosti, neomahljiv v poslušnosti in ponižen v preprostosti svojega romarskega življenja. Poleg tega je bil prav tako moder v vedenju ter pogumen in spreten v boju. Kljub temu da je bil znan kot učitelj nove vere, so mu ponudili prijateljstvo trije kraljevski bratje, vladarji Amorejske planjave, v kateri je bival. Ponudili so mu pristop v zvezo z njimi zaradi večje varnosti. Dežela je bila namreč polna nasilja in zatiranja. Kmalu se je ponudila priložnost, da se je okoristil s to zvezo.
Kedorlaomer, elamski kralj, je štirinajst let poprej zavzel Kanaan ter si ga podvrgel. Nekaj knezov se je zdaj uprlo, zato je elamski kralj s štirimi zavezniki vdrl v deželo, da bi jih prisilil k pokornosti. Pet kanaanskih kraljev je združilo svoje čete in se spopadlo z zavojevalci v Sidimski dolini, vendar so bili popolnoma poraženi. Velik/134/ del vojske so pomorili, kdor pa se je rešil, je zbežal na varno v planine. Zmagovalci so oplenili nižinska mesta in odšli z ogromnim plenom in množico ujetnikov. Med njimi so bili tudi Lot in njegova družina.
Abraham, ki je v miru bival v nasadu Mamrejevih hrastov, je od ubežnikov zvedel vse o bitki in nesreči, ki je doletela njegovega nečaka. Abraham ni gojil neprijetnih spominov na Lotovo nehvaležnost. V njem so se prebudila čustva do Lota. Zato se je odločil, da ga bo rešil. Najprej se je posvetoval z Bogom in se pripravil na boj. Iz lastnega tabora je zbral tristo osemnajst izurjenih služabnikov. Ti so bili vzgojeni v Božjem strahu, služili so svojemu gospodarju in imeli spretne roke. Njegovi zavezniki Mamre, Eskol in Aner so se mu pridružili s svojimi trumami ter so skupaj začeli zasledovati zavojevalce. Elamci in njihovi zavezniki so taborili v Danu, na severni kanaanski meji. Razvneti zaradi zmage in brez strahu pred napadom poraženih sovražnikov so se prepustili veseljačenju. Očak je razdelil svoje sile tako, da so se jim približali iz različnih smeri in tabor napadli ponoči. Z napadom, ki je bil tako silovit in nepričakovan, je hitro dosegel zmago. Elamski kralj je bil ubit in njegove zaradi strahu ohromljene čete so bile uničene. Lot in njegova družina z vsemi ujetniki in njihovimi dobrinami so bili osvobojeni, bogat plen pa je prišel v roke zmagovalcev. Zmaga je bila Abrahamova zasluga pod Božjim vodstvom. Jahvejev častilec ni samo pomagal državi, temveč se je izkazal za pogumnega moža. Izkazalo se je, da pravičnost ni strahopetnost in da je Abrahama vera naredila pogumnega, ko je treba obvarovati pravico in zaščititi zatirane. Njegovo junaško dejanje je naredilo velik vpliv na okoliška plemena. Ob vrnitvi mu je sodomski kralj prišel naproti s spremstvom, da bi počastil zmagovalca. Ponujal mu je plen, samo za ujetnike je prosil, naj jih izpusti. Po vojaških navadah je plen pripadal zmagovalcu; toda Abraham se tega dejanja ni lotil, da bi kaj pridobil, zato se ni hotel okoristiti s tujo nesrečo. Pogodil se je samo, da bi njegovi zavezniki prejeli del, do katerega so bili upravičeni.
Le malo bi se jih izkazalo za tako plemenite, če bi bili podvrženi enakemu preizkusu kakor Abraham. Le malo bi se jih uprlo skušnjavi/135/ in si ne bi zagotovili bogate koristi. Njegov zgled graja sebičnega koristoljubnega duha. Abraham je spoštoval zahteve pravice in človečnosti. Njegovo vedenje ponazarja navdihnjeno geslo: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (3 Moj 19,18) Abraham je rekel: "Povzdigujem svojo roko proti Gospodu, mogočnemu Bogu, Najvišjemu, Stvarniku nebes in zemlje, da ne vzamem ne niti, ne jermena, ne ničesar, kar je tvojega, da ne porečeš: Jaz sem obogatil Abrahama." (1 Moj 14,22.23) Ni jim hotel dati priložnosti, da bi mislili, da se je bitke udeležil zaradi dobička, ali da bi lahko pripisali njegovo blaginjo svojim darovom ali podpori. Bog je obljubil, da bo blagoslavljal Abrahama, in njemu je bilo treba pripisati slavo.
Drugi, ki je prav tako prišel izrazit dobrodošlico zmagoslavnemu očaku, je bil Melhizedek, salemski kralj. Prinesel je tudi kruh in vino za osvežitev Abrahamove vojske. Kot "duhovnik mogočnega Boga, Najvišjega" (1 Moj 14,18) je izrekel blagoslov nad Abrahamom in se zahvalil Gospodu, ki je izvršil tako veličastno osvoboditev po svojem služabniku. In Abraham "mu da desetino od vsega". (1 Moj 14,20)
Abraham se je z veseljem vrnil v svoj šotor in k svojim čredam, vendar so mu um spreletavale mučne misli. Bil je miroljuben mož. Kolikor se je dalo, se je izogibal sovraštva in boja. Z grozo se je spominjal prizorov pobijanja, ki jim je bil priča. Ljudstva, katerih čete je porazil, bodo nedvomno ponovno napadla Kanaan, on pa jim bo poseben cilj maščevanja. Ko se je tako vmešal v mednarodne spore, je bilo njegovo mirno življenje končano. Še več, ni stopil v kanaansko ozemlje, zdaj niti ni mogel upati na dediča, kateremu bi se izpolnila obljuba.
V nočni prikazni je ponovno slišal božanski glas: "Ne boj se, Abraham, jaz sem ti ščit, tvoje zelo veliko plačilo," so bile besede Kneza knezov. (1 Moj 15,1) Toda njegove misli so bile tako obremenjene s slutnjami, da se ni mogel oprijeti obljube z brezpogojnim zaupanjem kakor prej. Molil je za otipljiv dokaz, da bo obljuba izpolnjena. In kako naj bi se uresničila zavezna obljuba, ko pa še ni dobil sina? Vprašal je: "Kaj mi hočeš dati, ker jaz preminem brez otrok, in je on, ki bo posestnik moje hiše, Eliezer Damaščan." (1 Moj 15,2) Predlagal je, da bi posvojil svojega zvestega služabnika Eliezarja za sina in s tem za dediča svoje posesti. Toda dano mu je bilo zagotovilo, da/136/ bo dedič njegov lasten otrok. Potem je bil odveden izven šotora, kjer je moral pogledati v neštete zvezde, ki so se bleščale na nebu. Ko se je ozrl gor, je slišal besede: "Tako bo tvoje potomstvo." (1 Moj 15,5) "Veroval pa je Abraham Bogu, in zaračunalo se mu je za pravičnost." (Rim 4,3)
Očak pa je še vedno moledoval za vidno znamenje v potrditev svoje vere in kot dokaz za poznejše rodove, da bodo izvršeni Božji nameni zanje. Gospod se je prijazno spustil v zavezo s svojim služabnikom in sicer na tak način, ki je bil v navadi med ljudmi za potrditev svečane obljube. Po božanskem navodilu je Abraham daroval telico, kozo in ovna, vsi so bili triletniki. Trupla je razkosal in male kose položil tako, da so bili nekoliko narazen. Temu je dodal še grlico in mladega goloba, katerih pa ni razkosal. Ko je to opravil, je spoštljivo obšel dele daritev in svečano obljubil Bogu nenehno poslušnost. Bedel je in odločno ostal poleg trupel do sončnega zahoda ter jih stražil, da jih ne bi omadeževale ali pojedle ptice roparice. Ko je sonce zašlo, se je pogreznil v trden spanec. "In glej, strah in velika tema ga obideta." (1 Moj 15,12) Slišal je glas Boga, ki mu je rekel, naj ne pričakuje takojšnje zasedbe obljubljene dežele. Vnaprej mu je pokazal čas, v katerem bodo njegovi potomci trpeli, preden se bodo naselili v Kanaanu. Pred njim je bil razprostrt načrt odrešitve s Kristusovo smrtjo, veliko daritvijo, in z njegovim prihodom v slavi. Abraham je videl tudi zemljo, ki je bila obnovljena do rajske lepote, da mu bo dana v večno last kot končna in popolna izpolnitev obljube.
Kot jamstvo te zaveze Boga z ljudmi sta kadeča se peč in goreča plamenica, simbola božanske navzočnosti, obšla razkosane žrtve in jih popolnoma použila. Abraham je ponovno slišal glas, ki je potrdil, da bo kanaansko ozemlje darovano njegovim potomcem "od egiptovske reke do one velike reke, reke Evfrata". (1 Moj 15,18)
Ko je bil Abraham v Kanaanu približno petindvajset let, se mu je prikazal Gospod in mu rekel: "Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi." (1 Moj 17,1) Očak je v spoštovanju padel na obraz in sporočilo se je nadaljevalo: "Jaz sem, glej, moja zaveza je s teboj, in oče boš množici narodov." (1 Moj 17,4) V/137/ znak izpolnitve te zaveze je Bog njegovo ime, ki se je prej imenovalo Abram, spremenil v Abraham, kar pomeni oče velike množice. Sarajino ime je spremenil v Saro - kneginja, kajti, pravi božanski glas: "Blagoslovil jo bom, da bo mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje." (1 Moj 17,16)
Ta čas je bilo Abrahamu dano znamenje obreze kot "pečat pravičnosti vere, ki jo je imel v neobrezi". (Rim 4,11) Očak in njegovi potomci naj bi ga opravljali kot znak, da so posvečeni Bogu in tako ločeni od malikovalcev, Bog pa jih je sprejel kot svoj posebni zaklad. S tem obredom so bili naprošeni, da sami izpolnijo pogoje zaveze, ki je bila dana Abrahamu. S pogani se niso smeli poročati, ker bi s tem izgubili spoštovanje do Boga in njegovega svetega zakona. Skušani bi bili vpeljati grešne običaje drugih narodov in bili tako zapeljani v malikovalstvo.
Bog je Abrahamu izkazal veliko čast. Nebeški angeli so z njim hodili in govorili kakor s prijateljem. Ko naj bi Sodomo doletela obsodba, mu to dejstvo ni bilo prikrito. Postal je posrednik med Bogom in grešniki. Njegov pogovor z angeli nam kaže lep primer gostoljubnosti.
V vročem poletnem opoldnevu je očak sedel na pragu svojega šotora in strmel v tiho pokrajino. V daljavi je zagledal tri približujoče se popotnike. Preden so se približali šotoru, so se popotniki ustavili, kakor da se posvetujejo o nadaljnji poti. Ne da bi Abraham počakal na prošnjo, je hitro vstal. Ko so se navidezno obrnili v drugo smer, je pohitel za njimi in jih s skrajno vljudnostjo poprosil, naj ga počastijo in ostanejo pri njem, da se osvežijo. Lastnoročno je prinesel vodo, da bi si lahko umili prašne noge. Sam je izbral hrano zanje. Medtem ko so se hladili v drevesni senci, je bila pripravljena hrana. Spoštljivo je stal poleg njih, dokler so uživali v njegovi gostoljubnosti. To vljudno dejanje je imel Bog za dovolj pomembno, da ga je dal zapisati v svojo besedo. Tisoč let pozneje se je na ta zapis obrnil navdihnjeni apostol: "Gostoljubnosti ne pozabite: z njo so namreč nevedoma nekateri vzeli pod streho angele." (Heb 13,2)
Abraham je v svojih gostih videl samo tri utrujene popotnike./138/ Ni mu prišlo na misel, da je med njimi On, kogar lahko časti, ne da bi grešil. Toda zdaj se je razodel pravi značaj nebeških poslancev. Čeprav so bili na svojih opravkih kot služabniki jeze, so Abrahamu, možu vere, najprej govorili o blagoslovih. Bog sicer strogo obtoži krivičnost in kaznuje prestopek, vendar se ne veseli maščevanja. Delo uničevanja je neobičajno zanj, ki je neskončen v ljubezni.
"Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje." (Ps 25,14) Abraham je spoštoval Boga in Gospod je spoštoval njega. Vpeljal ga je v svoje načrte in mu razodel svoje namene. Gospod je rekel: "Ali naj bi skrival pred Abrahamom, kar nameravam storiti? Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njihov greh res silno težak: zdaj pa pojdem dol in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal." (1 Moj 18,17.20.21) Bog je dobro poznal mero sodomske krivde, vendar se je izrazil po človeški navadi, da bi lahko razumeli pravičnost njegovega ravnanja. Preden bo izvršil obsodbo nad prestopniki, bo sam raziskal njihovo ravnanje. Če niso prestopili meja božanske milosti, jim bo zagotovil čas za spokorjenje.
Dva nebeška poslanca sta odšla in pustila Abrahama samega z njim, za katerega je zdaj vedel, da je Božji Sin. In mož vere se je potegoval za Sodomljane. Enkrat jih je že rešil s svojim mečem, zdaj pa si jih je prizadeval rešiti z molitvijo. Lot in njegova družina so še vedno prebivali tam. Nesebična ljubezen, ki je silila Abrahama, da jih je rešil pred Elamci, ga je zdaj silila, da jih reši, če je po volji Bogu, pred nevihto božanske sodbe.
Z globokim spoštovanjem in ponižnostjo je izrekel svojo prošnjo: "Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu, jaz, ki sem prah in pepel." (1 Moj 18,27) V teh besedah ni bilo samozaupnosti, niti bahanja o lastni pravičnosti. Ni zahteval naklonjenosti na podlagi svoje poslušnosti ali daritev, ki jih je storil, ko je izvrševal Božjo voljo. Sam je bil grešnik, in je prosil za grešnike. Takega duha naj bi imeli vsi, ki se bližajo Bogu. Pa vendar je Abraham razodel zaupanje otroka, ki se poteguje pred ljubljenim očetom. Približal se je nebeškemu Poslancu in goreče izustil svojo prošnjo. Čeprav je postal Lot prebivalec Sodome, ni sodeloval v krivičnosti njenih prebivalcev. Abrahamu se je zdelo, da mora biti v tako naseljenem mestu še kakšen častilec resničnega Boga./139/ S tem v mislih je prosil: "Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim. ... Ali Sodnik vse zemlje ne bi delal po pravici?" (1 Moj 18,25) Abraham ni vprašal samo enkrat, temveč večkrat. Ko so bile njegove prošnje uslišane, je postal srčnejši in nadaljeval, dokler ni dobil zagotovila, da bo mestu prizaneseno, če se v njem najde samo deset pravičnih oseb.
Abrahamovo molitev je navdihnila ljubezen do ljudi, ki so bili pred pogubo. Medtem ko je sovražil grehe pokvarjenega mesta, je želel, da bi bili grešniki rešeni. Njegovo globoko zanimanje za Sodomo kaže zaskrbljenost, ki bi jo morali čutiti do zakrknjenih. Gojiti moramo sovraštvo do greha, vendar pa usmiljenje in ljubezen do grešnika. Povsod okoli nas so ljudje, ki padajo v pogubo, ki je tako brezupna in strašna kakor tista, ki je doletela Sodomo. Vsak dan se konča preizkusna doba nekaterih. Vsako uro kateri stopijo izven dosega milosti. Kje so glasovi opozoril in prošenj, ki bi grešnika pripravili k begu pred to strašno usodo? Kje so roke, ki naj bi ga iztegnjene potegnile iz smrti? Kje so tisti, ki s ponižnostjo in stanovitno vero prosijo Boga zanj?
Abraham je imel Kristusovega duha. Sam Božji Sin je veliki Posrednik v grešnikovo korist. On, ki je plačal ceno za našo odrešitev, pozna človekovo vrednost. Kristus je s sovraštvom do zla, ki lahko obstaja samo v brezmadežno čisti naravi, razodel do grešnika ljubezen, ki jo lahko spočne samo neskončna dobrota. V smrtnem boju križanja je sam obtežen s strašno težo grehov vsega sveta molil za svoje sramotilce in morilce: "Oče, odpusti jim! Saj ne vedo, kaj delajo." (Luk 23,34)
O Abrahamu je zapisano: "'Božji prijatelj' je bil imenovan." (Jak 2, 23) Bil je "oče vsem, ki verujejo". (Rim 4,11) Božje pričevanje o tem zvestem očaku pa je: "Ker je Abraham poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, mojim naredbam in postavam." (1 Moj 26,5) In spet: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedoval svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu, da bi Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil." (1 Moj 18,19) Abraham je bil poklican k vzvišenemu poklicu, da bo oče ljudstvu, ki je bilo stoletja čuvaj in ohranjevalec Božje resnice za/140/ svet - ljudstvu, po katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje s prihodom obljubljenega Mesija. Toda ta, ki je poklical očaka, ga je spoznal za vrednega. Bog je ta, ki govori. On, ki razume misli, ko so še daleč, in pravilno presodi ljudi, je rekel: "Spoznal sem ga." Abraham ne bo izdal resnice v sebične namene. Držal se bo zakona in ravnal pravično in pošteno. Ne bo se bal Boga sam, temveč bo gojil vero v domu. Svojo družino bo poučeval v pravičnosti. Božji zakon bo pravilo v njegovem domu.
Abrahamova družina je obsegala več kakor tisoč ljudi. V njegovem taboru so našli dom taki, ki so jih Abrahamovi nauki vodili k posvečevanju edinega Boga. In tam so kakor v šoli prejemali taka navodila, ki so jih pripravila za predstavnike prave vere. Tako je na njem počivala velika odgovornost. Poučeval je družinske poglavarje, njegove metode vladanja pa so ti uporabili v svojih družinah.
Nekdaj je bil oče vladar in duhovnik v družini. Tak oče je izvrševal oblast nad svojimi otroki celo, ko so ti že imeli lastne družine. Njegovi potomci so bili naučeni, da so nanj gledali kot na svojega vodja tako v verskih kakor tudi posvetnih zadevah. Tak patriarhalni sistem vladanja si je Abraham prizadeval nadaljevati, saj je imel za cilj ohraniti spoznanje o Bogu. Bilo je potrebno povezati člane družine, da bi zajezili malikovalstvo, ki se je tako zelo razširilo in poglobilo. Abraham si je z vsemi močmi prizadeval zaščititi sostanovalce svojega tabora, da se ne bi pomešali s pogani in se udeleževali njihovih malikovalskih običajev. Vedel je, da bi domačnost z zlom brezčutno pokvarila načela. Zelo je skrbel, da bi odvrnil vsako obliko lažne vere in naredil vtis na um z veličastnostjo in slavo živega Boga kot pravega predmeta češčenja.
Sam Bog je modro poskrbel, da je svojemu ljudstvu onemogočil, kolikor je bilo mogoče, povezavo s pogani. Naredil je, da so bivali sami in se niso šteli med ljudstva. Ločil je Abrahama od malikovalskega sorodstva, da bi očak lahko poučeval in vzgajal svojo družino proč od zapeljivih vplivov, ki bi jih/141/ obdajali v Mezopotamiji. Tako bodo njegovi potomci lahko ohranili pravo vero v njeni čistosti iz roda v rod.
Abrahama je ljubezen do otrok in njegove družine vodila, da je varoval vero in jim vcepil spoznanje božanskih predpisov kot najdragocenejšo zapuščino, ki jo lahko zapusti njim, po njih pa svetu. Vse je poučil, da so pod upravo nebeškega Boga. Starši niso smeli izvrševati pritiska, otroci pa niso smeli biti neubogljivi. Božji zakon je vsakemu določil njegovo dolžnost in samo s poslušnostjo njemu si je lahko kdo zagotovil srečo ali blaginjo.
Abrahamov zgled, tihi vpliv njegovega vsakdanjega življenja, je bil nenehni nauk. V domu so se razodevali neomahljiva nedotakljivost, dobrotljivost in nesebična vljudnost, ki so pridobile celo občudovanje kraljev. Bilo je čutiti vonjavo življenja, plemenitost in ljubkost značaja, ki so vsem razodevali, da je povezan z Nebesi. Zanemaril ni niti najponižnejšega služabnika. V njegovem domu ni veljal za gospodarja en zakon, za služabnika pa drug; kraljevske poti za bogate in druge za uboge. Z vsemi je ravnal pravično in sočutno, saj so bili skupaj z njim dediči milosti življenja.
"Bo zapovedal ... svoji rodbini." (1 Moj 18,19) Ne bo kriv za nebrzdanje zlih nagnjenj svojih otrok, ne bo jih razvajal s slabotno, nespametno prizanesljivo pristranskostjo, svojih prepričanj o dolžnosti ne bo podrejal zahtevam zmotnih čustev. Abraham ne bo samo dajal prava navodila, temveč bo zadržal oblast neoporečnih in pravičnih zakonov.
Kako malo je v današnjih dneh takih, ki sledijo temu zgledu! Pri mnogih starših je videti slepo in sebično čustvenost, napačno imenovano ljubezen. Ta pa se kaže tako, da otroke z njihovo neoblikovano presojo in neukročenimi strastmi prepustijo nadzoru njihove lastne volje. To je skrajno kruto do mladine in veliko zlo za svet. Starševska prizanesljivost povzroča nered v družinah in družbi. V mladih utrjuje željo, da strežejo svojim nagnjenjem, namesto da bi se podredili božanskim zahtevam. Tako odrastejo s srcem, ki se upira izvrševanju Božje volje. Tako prenašajo duha nevere in upornosti na svoje otroke in otroke otrok. Starši bi morali zapovedovati svojim družinam kakor Abraham. Poslušnost/142/ oblasti staršem je treba vzgajati in utrjevati kot prvi korak k poslušnosti Božji oblasti.
Zrahljano spoštovanje, s katerim gledajo na Božji zakon celo verski voditelji, je obrodilo veliko zla. Nauk, da božanske odredbe niso več obvezne za ljudi, se je zelo razširil in vpliva na moralo ljudi enako kakor malikovalstvo. Tisti, ki želijo zmanjšati zahteve svetega Božjega zakona, udarjajo naravnost v temelje vodstva družin in narodov. Verni starši, ki ne upoštevajo njegovih odredb, svojim družinam ne zapovedujejo, naj se držijo Gospodove poti. Božjega zakona nimajo za življenjsko pravilo. Ko si otroci ustvarijo lastne družine, se ne čutijo dolžne poučiti svojih otrok o tem, o čemer sami nikoli niso bili poučeni. Zato je toliko brezbožnih družin; zato je pokvarjenost tako ukoreninjena in razširjena.
Dokler se ne bodo sami starši držali Gospodovega zakona z nerazdeljenim srcem, ne bodo pripravljeni svojim otrokom zapovedovati, naj jih posnemajo. V tem pogledu je potrebna temeljita in obširna prenova. Starši potrebujejo prenovo, duhovniki jo potrebujejo; v svojem domu potrebujejo Boga. Da bi videli razliko v razmerah, morajo v svoj dom vnesti njegovo besedo, ki naj bo njihov svetovalec. Otroke morajo poučiti, da jih nagovarja Božji glas, ki ga morajo brezpogojno ubogati. Potrpežljivo naj jih vzgajajo ter jih prijazno in neutrudljivo učijo, kako naj živijo, da bi bili Bogu po volji. Otroci iz takih družin so se pripravljeni spoprijeti z varljivo nezvestobo. Sveto pismo so sprejeli za osnovo svoje vere, s čimer so pridobili temelj, ki ga ne bo mogla odstraniti prihajajoča plima dvomljivosti.
V premnogih družinah zanemarjajo molitev. Staršem se zdi, da nimajo dovolj časa za jutranje in večerno bogoslužje. Ne morejo si privoščiti nekaj trenutkov za zahvaljevanje Bogu za njegovo obilno milost - za blagoslov sonca in plohe dežja, zaradi česar uspeva rastlinstvo, in za varstvo svetih angelov. Nimajo časa, da bi molili za božansko pomoč in vodstvo ter za neprestano Jezusovo navzočnost v svojem domu. Na delo odidejo, kakor gresta vol ali konj, ne da bi sploh pomislili na Boga ali nebesa. Tako dragoceni so, da je dal Božji Sin zanje svoje življenje, in jih odkupil, namesto da je dovolil, da bi bili brezupno izgubljeni. Oni pa tako malo/143/ cenijo njegovo veliko dobroto, kakor jo cenijo poginjajoče zveri.
Izpovedovalci ljubezni do Boga naj povsod, kjer koli razpnejo svoj šotor, postavijo oltar Gospodu, kakor so to delali starodavni očaki. Če je bil kdaj čas, ko naj bi bil vsak dom dom molitve, potem je to zdaj. Očetje in matere naj bi pogosto povzdigovali svoje srce k Bogu v ponižni prošnji zase in za svoje otroke. Oče naj kot družinski duhovnik na Božji oltar položi jutranjo in večerno daritev, žena in otroci pa naj se združijo v molitvi in hvalnici. Jezus bo rad prebival v taki družini.
Iz vsakega krščanskega doma mora svetiti sveta luč. Ljubezen naj bi bila razodeta v dejanjih. Pretakala naj bi se v vsakem domačem druženju ter se kazala v obzirni prijaznosti, v nežni in nesebični spoštljivosti. Obstajajo domovi, v katerih živijo po tem načelu, domovi, v katerih častijo Boga in kjer vlada prava ljubezen. Iz teh domov se dviga k Bogu jutranja in večerna molitev kakor sladka dišava, njegova milost in blagoslovi pa se spuščajo na prosilce kakor jutranja rosa.
Dobro urejen krščanski dom je mogočen dokaz v korist resničnosti krščanske vere. Je dokaz, ki ga neverniki ne morejo zanikati. Vsi lahko vidijo, da je v tej družini na delu vpliv, ki vpliva na otroke, in da je z njimi Abrahamov Bog. Če imajo domovi, ki se štejejo za krščanske, pravilno versko osnovo, bodo kazali mogočen vpliv za dobro. Resnično bodo "luč svetu". Nebeški Bog z besedami, ki so bile namenjene Abrahamu, govori vsakemu zvestemu roditelju: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu, da bi Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil." (1 Moj 18,19)/144/
_________________ Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
|
| 09 Okt 2011 08:59 |
|
|
|
|
Danes je 16 Maj 2024 15:18 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 2
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
