Ellen G. White: Očaki in preroki

13. Preizkušanje vere

Temeljno besedilo 1 Moj 16; 17,18-20; 21,1-14; 22,1-19

Abraham je brez vprašanj sprejel obljubo o sinu, vendar ni čakal, da bi Bog uresničil besedo ob svojem času in na svoj način. Bog je dovolil zamudo, da bi preizkusil Abrahamovo vero v Božjo moč. Ta pa preizkusa ni opravil. Sara je mislila, da v svoji starosti ne more pričakovati otroka. Zato je predlagala načrt, po katerem naj bi se izpolnil božanski namen. Abraham naj bi eno od njenih služabnic vzel za drugo ženo. Poligamija se je tako razširila, da je niso več imeli za greh. Ampak ni bila nič manj kršenje Božjega zakona in je bila usodna za svetost in mir družinskega odnosa. Abrahamova poroka z Agaro se ni izkazala za slabo samo za njegovo družino, temveč tudi za prihodnje rodove.

Agara je bila polaskana s častjo novega položaja Abrahamove žene in dobila upanje, da bo mati velikega ljudstva, ki bo nastalo iz njega. Zato se je prevzela in postala domišljava. Svojo gospodarico je prezirala. Obojestranska ljubosumnost je motila mir nekoč srečnega doma. Abraham je bil prisiljen poslušati pritožbe obeh, zato si je zaman prizadeval povrniti skladnost. Čeprav je bila poroka z Agaro Sarina goreča prošnja, je zdaj karala Abrahama kot krivca. Hotela je odgnati svojo tekmico, toda Abraham tega ni dovolil. Agara je namreč pričakovala njegovega otroka, za katerega je upal, da bo obljubljeni sin. Ker pa je bila Sarina služabnica, jo je pustil v njenem nadzoru. Agarin ošabni duh pa se ni sprijaznil z osornostjo, ki jo je izzvala njena nesramnost. "Torej jo je poniževala Saraj, in ona je pobegnila izpred njenega obličja." (1 Moj 16,6)

Ušla je v puščavo. Ko pa je osamljena in brez prijateljev počivala poleg studenca, se ji je prikazal Gospodov angel v človeški podobi. Nagovoril jo je kot "Agara, Sarajina dekla", s čimer jo je spomnil na njen položaj in dolžnost, potem pa ji je rekel: "Vrni/145/ se k svoji gospodinji in ponižaj se pod njeno roko." (1 Moj 16,8.9) Vendar je bila z očitanjem pomešana tudi tolažba: "Gospod je zaslišal tvojo stisko. Silno pomnožim tvoje potomstvo, da ga ne bo moč šteti od množine." (1 Moj 16,11.10) In kot večni spomenik njegove milosti je bila naprošena, da sina imenuje Izmael - "Bog sliši".

Abraham je imel skoraj sto let, ko mu je bila ponovljena obljuba o sinu z zagotovilom, da bo prihodnji dedič Sarin otrok. Toda Abraham še ni razumel obljube. Njegove misli so se takoj obrnile k Izmaelu in se oprijele verovanja, da bodo po njem izpolnjeni Božji milostni nameni. V svoji naklonjenosti do sina je vzkliknil: "O, da bi le Izmael živel pred teboj!" (1 Moj 17,18) Zdaj je bila obljuba ponovljena z besedami, ki jih ni bilo mogoče napačno razumeti: "Vendar ti pa Sara, tvoja žena, bo rodila sina, in ga imenuj Izaka; in svojo zavezo ustanovim z njim." (1 Moj 17,19) Bogu je bilo mar za očetove molitve. Rekel je: "A tudi za Izmaela sem te uslišal: glej, blagoslovil sem ga, ... in pomnožim ga presilno." (1 Moj 17,20)

Izakovo rojstvo je po dolgem čakanju in izpolnitvi najljubše želje napolnilo Abrahamove in Sarine šotore z veseljem. Agari pa je ta dogodek uničil najgloblje gojene srčne želje. Izmaela, ki je bil zdaj mladenič, so imeli vsi v taboru za dediča Abrahamovega bogastva in naslednika blagoslovov, ki so bili obljubljeni njegovim potomcem. Zdaj pa je bil nenadoma odrinjen. V svojem razočaranju sta mati in sin zasovražila Sarinega otroka. Splošno veselje je povečalo njuno ljubosumnost, dokler se ni Izmael drznil javno posmehovati dediču Božje obljube. Sara je v Izmaelovem vzkipljivem razpoloženju videla nenehno nesoglasje, zato je to povedala Abrahamu in ga rotila, naj pošlje Agaro in Izmaela proč iz tabora. Očaka je zajel velik nemir. Kako naj izžene Izmaela, svojega še vedno ljubljenega sina? V svoji zmedenosti je prosil za božansko vodstvo. Gospod mu je po svetem angelu ukazal, naj ugodi Sarini želji. Njegova ljubezen do Izmaela ali Agare ne sme ovirati ohranitve složnosti in sreče v družini. Angel mu je dal tolažilno obljubo, da Bog ne bo pozabil Izmaela, ohranil bo njegovo življenje in bo postal oče velikega/146/ ljudstva, četudi bo ločen od doma. Abraham je ubogal angelove besede, vendar ne brez grenkega trpljenja. Očetovsko srce je bilo obteženo s tihim žalovanjem, ko je odposlal Agaro in svojega sina.

Abrahamu dano navodilo glede svetosti zakonskega odnosa naj bo nauk za vse čase. Objavlja, da morajo biti pravice in sreča tega odnosa skrbno čuvane, celo za ceno velike žrtve. Sara je bila edina resnična Abrahamova žena. Njenih pravic žene in matere ni imela pravice deliti nobena druga. Spoštovala je svojega moža in v tem je v Novi zavezi predstavljena kot vzoren zgled. Ni pa bila pripravljena Abrahamovih čustev deliti še s kom, in Gospod je ni karal zaradi prošnje za izgon svoje tekmice. Ne Abraham ne Sara nista zaupala Božji moči, in ta napaka je vodila v zakon z Agaro.

Bog je Abrahama poklical, da bi bil oče zvestih. Njegovo življenje je moralo biti zgled vere prihodnjim rodovom. Njegova vera pa ni bila popolna. Pokazal je nezaupanje v Boga, ko je zatajil dejstvo, da je Sara njegova žena, in ponovno, ko se je poročil z Agaro. Da bi dosegel najvišje merilo, ga je Bog podvrgel še enemu preizkusu, najtežjemu, ki ga je bil človek kdaj poklican zdržati. V nočni prikazni mu je bilo ukazano, naj odide v deželo Morijo in tam daruje sina kot žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana.

Ko je Abraham prejel ta ukaz, je bil star sto dvajset let. Celo vrstniki so ga imeli za starca. V svojih mlajših letih je zlahka prenašal garanje in kljuboval nevarnostim, zdaj pa je gorečnost njegove mladosti minila. Nekdo se lahko v krepkosti možatosti pogumno srečuje s težavami in bedo, ki bodo pozneje v življenju povzročile, da bo njegovo srce pešalo, ko se bodo noge opotekale proti grobu. Bog pa je prihranil svoj zadnji in najtežji preizkus za Abrahama do časa, ko so ga leta zelo težila in je hrepenel po počitku od zaskrbljenosti in garanja.

Očak je bival v Bersebi, kjer sta ga obdajala blaginja in čast. Bil je zelo bogat, zato so ga deželni vladarji častili kot mogočnega kneza. Tisoče ovac in govedi je pokrivalo planjave, ki so se razprostirale za njegovim taborom. Povsod so bili šotori njegovih hlapcev, domovi nekaj sto zvestih služabnikov. Obljubljeni sin je ob njem zrasel v moža. Zdelo se je, da so nebesa s svojim/147/ blagoslovom kronala požrtvovalno življenje v potrpežljivi vztrajnosti zakasnelega upanja.

S poslušnostjo vere je Abraham zapustil rojstno deželo - se odvrnil od grobov svojih očetov in doma svojih sorodnikov. Kakor tujec je taval v deželi svoje dediščine. Dolgo je čakal na rojstvo obljubljenega dediča. Na Božji ukaz je odposlal sina Izmaela. In zdaj, ko je dolgo pričakovani otrok prehajal iz otroka v moža in je očak končno razpoznal izpolnitev svojih upov, je bil pred njim preizkus, ki je bil večji od vseh prejšnjih.

Ukaz je bil izrečen z besedami, ki so očetovo srce obdale s tesnobo. "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, ... ter daruj mi ga ... v žgalno daritev." (1 Moj 22,2) Izak je bil luč njegovega doma, razvedrilo na stara leta, predvsem pa dedič obljubljenega blagoslova. Če bi izgubil takega sina v nesreči ali zaradi bolezni, bi bolečina razparala očetovo srce; upognila bi njegovo sivo glavo zaradi žalovanja. Ampak ukazano mu je bilo z lastnimi rokami preliti kri tega sina. To se mu je zdela strašna nemogoča stvar.

Satan ga je bil pripravljen zapeljati, saj božanski zakon pravi: "Ne ubijaj," (2 Moj 20,13) in Bog ne bi zahteval, kar je bil nekoč prepovedal. Ko je Abraham stopil iz šotora, se je ozrl v tiho in jasno nebo in si v spomin priklical obljubo, ki jo je dobil pred skoraj petdesetimi leti, da bo njegovo potomstvo nešteto kakor zvezde na nebu. Kako naj usmrti Izaka, če naj bo po njem izpolnjena obljuba? Abraham je bil skušan z vero, da se mu je vse skupaj dozdevalo. V svojem strahu in tesnobi je pokleknil na zemljo in molil, kakor ni molil še nikoli doslej. Molil je za kakšno potrditev ukaza, če mora zares izvršiti to strašno dolžnost. Spomnil se je angelov, ki so bili poslani, da mu razodenejo Božji načrt uničenja Sodome, in ti so mu prenesli obljubo, da bo dobil tega sina Izaka. Šel je na kraj, kjer je nekajkrat srečal nebeške poslance. Upal je, da jih bo ponovno srečal in prejel nadaljnja navodila. Toda nihče mu ni prišel na pomoč. Zdelo se je, da ga je ovila tema, v ušesih pa mu je zvenel Božji ukaz: "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš." (1 Moj 22,2) Ubogati je moral ta ukaz in ni si drznil odlašati. Približeval se je dan in moral se je podati na pot.

Ko se je vrnil v svoj šotor, je stopil do prostora, kjer je Izak spal globok, neobtežen spanec mladosti in nedolžnosti. Za/148/ trenutek se je oče ozrl na ljub obraz svojega sina, potem pa se tresoč obrnil. Stopil je do Sare, ki je prav tako spala. Ali naj jo zbudi, da bo še zadnjič objela svojega otroka? Ali naj ji pove o Božji zahtevi? Želel ji je izliti breme svojega srca in z njo podeliti to strašno odgovornost, vendar se je bal, da bi ga utegnila ovirati. Izak je bil njeno veselje in ponos; njeno življenje je bilo izpolnjeno v njem, zato bi materina ljubezen lahko zavrnila daritev.

Končno je Abraham poklical sina in mu povedal o ukazu, da mora darovati na oddaljeni gori. Izak je pogosto odhajal z očetom k bogoslužju k enemu od številnih oltarjev, ki so označevali očetova tavanja, zato ta klic ni izzval začudenja. Priprave za potovanje so bile kmalu končane. Drva so bila pripravljena in položena na osla in še z dvema služabnikoma so se odpravili.

Oče in sin sta v tišini potovala drug ob drugem. Očak je razmišljal o svoji obremenjujoči skrivnosti, zato ni mogel govoriti. Njegove misli so bile pri ponosni, ljubeči materi in dnevu, ko se bo vrnil domov sam. Dobro je vedel, da ji bo nož predrl srce, ko bo vzeto življenje njenemu sinu.

Tisti dan - najdaljši, kar ga je Abraham kdaj doživel - se je počasi približeval koncu. Medtem ko so sin in služabnika spali, je preživel noč v molitvi. Upal je, da bo prišel nebeški poslanec in rekel, da je dovolj preizkušanja in da se lahko mladenič nepoškodovan vrne k svoji materi. Toda nobeno olajšanje ni doseglo njegove izmučene duše. Še en dolg dan in noč ponižnosti in molitve, medtem ko mu je v ušesih odmeval ukaz, ki naj bi ga pustil brez otroka. Satan je bil blizu in mu šepetal dvome in nevero, toda Abraham se je upiral njegovim predlogom. Tik preden so odšli na pot tretji dan, je očak, oziraje se na sever, opazil obljubljeni znak, oblak slave, ki je obdajal goro Morijo. Vedel je, da je glas, ki mu je spregovoril, prišel iz nebes.

Celo zdaj ni godrnjal zoper Boga, temveč je krepil svojo dušo z razmišljanjem o dokazih Gospodove dobrote in zvestobe. Ta sin mu je bil dan nepričakovano, in ali nima On, ki mu je dal dragoceni dar, pravice odpoklicati svoje lastnine? Potem je vera ponovila obljubo: "V Izaku se ti bo imenovalo potomstvo," (1 Moj 21,12) in sicer bo tako številno kakor zrna peska na obali. Izak je bil čudežen otrok, ali ga ne bi mogla obnoviti moč, ki/151/ mu je dala življenje? Abraham je gledal vse to in se oprijel božanske besede. Pomislil je, "da more Bog zbujati tudi od mrtvih". (Heb 11,19)

Nihče razen Boga ni mogel razumeti, kako velika je bila očetova žrtev, ko je moral privoliti v sinovo smrt. Abraham ni želel, da bi bil še kdo poleg Boga priča poslovilnemu prizoru. Služabnikoma je ukazal, naj ostaneta zadaj, rekoč: "Ostanita tukaj z oslom, jaz pa in deček pojdeva do tja, in ko odmoliva, se vrneva k vama." (1 Moj 22,5) Položil je drva na Izaka, ki bo darovan, oče pa je vzel nož in ogenj in skupaj sta se vzpenjala proti gorskemu vrhu. Mladenič se je na tiho spraševal, kje bosta tako daleč od črede dobila daritev. Končno je spregovoril: "Oče moj! ... Glej, ogenj in drva, a kje je jagnje za žgalno daritev?" (1 Moj 22,7) O, kakšen preizkus je bil to! Kako so ljubke besede "moj oče" prebodle Abrahamovo srce! Pa še vedno mu ni mogel povedati. "Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev, moj sin," je odvrnil. (1 Moj 22,8)

Na določenem mestu sta postavila oltar in nanj položila drva. Potem je Abraham s tresočim se glasom svojemu sinu razkril božansko sporočilo. Izak je s strahom in začudenjem zvedel za svojo usodo, vendar se ni upiral. Lahko bi ušel svoji usodi, če bi hotel. Od žalosti strt starec, izčrpan od boja zadnjih treh strašnih dni, ne bi mogel nasprotovati volji krepkega mladeniča. Ampak Izak je bil od mladosti naučen hitro in zaupljivo ubogati, in ko mu je bil razodet Božji namen, se je voljno prepustil. Bil je sodeležnik Abrahamove vere in se je čutil počaščenega, ko je bil poklican dati svoje življenje kot daritev Bogu. Nežno je poskušal ublažiti očetovo žalost in pomagal njegovim nemirnim rokam, ko so ga vezale na oltar.

Tedaj so bile izgovorjene zadnje besede ljubezni, prelite zadnje solze in opravljen zadnji objem. Oče je dvignil nož, da bi zaklal svojega sina, ampak tedaj se je njegova roka nenadoma ustavila. "Abraham, Abraham!" Hitro je odgovoril: "Tu sem!" In spet je bilo slišati glas: "Ne iztezaj svoje roke na dečka in nič mu ne stori: kajti sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca." (1 Moj 22,11.12)/152/

Potem je Abraham zagledal ovna, ki je bil "z rogovi zapleten v trnje". (1 Moj 22,13) Hitro je pograbil novo žrtev in jo daroval "namesto svojega sina". (1 Moj 22,13) V svojem veselju in hvaležnosti je Abraham na novo poimenoval sveti kraj v "Jahve jire ... Gospod preskrbi". (1 Moj 22,14)

Na gori Moriji je Bog ponovno obnovil svojo zavezo in s svečano prisego potrdil blagoslov Abrahamu in njegovemu potomstvu po vseh prihodnjih rodovih: "Pri sebi samem prisegam, govori Gospod: Ker si to storil in mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca, te bom obiloma blagoslovil in silno pomnožil tvoje potomstvo kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob morskem obrežju, in tvoje potomstvo bo v last imelo vrata svojih sovražnikov; in blagoslovljeni bodo vsi narodi zemlje v tvojem potomstvu, ker si poslušal moj glas." (1 Moj 22,16-18)

Abrahamovo veliko dejanje vere stoji kakor steber luči, ki razsvetljuje pot Božjih služabnikov v vseh naslednjih vekih. Abraham se ni poskušal opravičiti, da mu ne bi bilo treba izvršiti Božje volje. V tistih treh dnevih potovanja je imel dovolj časa za premislek, da bi lahko dvomil o Bogu, če bi bil nagnjen k dvomu. Lahko bi razglabljal, da bi ga umor sina označil za morilca, drugega Kajna. Posledica tega bi bila, da bo njegov nauk zavržen in preziran ter bo uničena njegova moč, da dela dobro soljudem. Lahko bi se pogajal, da so leta opravičilo za njegovo neposlušnost. Toda očak se ni zatekel k nobenemu teh izgovorov. Abraham je bil človek, čigar hrepenenja in navezanost so bila kakor naša, vendar se ni ustavljal pri vprašanju, kako bo izpolnjena obljuba, če bo Izak zaklan. Ni se pogajal s svojim bolečim srcem. Vedel je, da je Bog pravičen in pošten v vseh svojih zahtevah, ter je ubogal ukaz do zadnje črke.

"Abraham pa je veroval Bogu, in vštelo se mu je za pravičnost, in Božji prijatelj je bil imenovan." (Jak 2,23) Pavel pa pravi: "Spoznajte torej, da so tisti, ki so iz vere, Abrahamovi sinovi." (Gal 3,7) Abrahamova vera se je razodevala z deli. "Ali ni bil Abraham, naš oče, opravičen iz del, ko je daroval Izaka, svojega sina, na oltarju? Vidiš torej, da je vera sodelovala z njegovimi deli, in iz del je bila vera popolna." (Jak 2,21.22) Mnogo jih je, ki ne razumejo povezave med vero in deli. Taki pravijo: "Samo veruj v Kristusa, pa boš rešen. Ni ti treba izpolnjevati/153/ zapovedi." Vendar se bo pristna vera pokazala v poslušnosti. Kristus je rekel neverujočim Judom: "Ko bi bili Abrahamovi sinovi, bi delali Abrahamova dela." (Jan 8,39) Glede očeta zvestih pa Gospod izjavlja: "Abraham je poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, naredbam in mojim postavam." (1 Moj 26,5) Apostol Jakob pa je rekel: "Tako tudi vera, ako nima del, je mrtva sama ob sebi." (Jak 2,17) Janez, ki se je zelo ukvarjal z ljubeznijo, pa nam pravi: "Kajti to je Božja ljubezen, da držimo njegove zapovedi." (1 Jan 5,3)

Po simbolu in obljubi je Bog "naprej oznanil Abrahamu blagovestje". (Gal 3,8) Očakova vera je bila uperjena na prihajajočega Odrešenika. Kristus je rekel Judom: "Abraham, vaš oče, se je veselil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se je vzradoval." (Jan 8,56) Oven, ki je bil darovan namesto Izaka, je predstavljal Božjega Sina, ki bo darovan namesto nas. Ko je bil človek obsojen na smrt zaradi prestopkov Božjega zakona, je Oče, gledajoč svojega Sina, rekel grešniku: "Ostani živ, našel sem odkupnino."

Bog je zapovedal Abrahamu zaklati sina, da bi to vtisnilo na njegov um resničnost evangelija in hkrati preizkusilo njegovo vero. Smrtni boj, ki ga je preživljal v temnih dnevih grozne preizkušnje, je bil dovoljen, da bi lahko iz lastne izkušnje razumel nekaj o velikosti daritve, ki jo bo neskončni Bog daroval za človekovo odrešitev. Noben drug preizkus ne bi Abrahamu prizadel toliko duševne muke kakor prav darovanje lastnega sina. Bog je prepustil svojega Sina smrtnemu boju in sramotitvi. Angelom, ki so bili priče poniževanju in duševni tesnobi Božjega Sina, ni bilo dovoljeno posredovati, kakor so pri Izaku. Ni bilo glasu, ki bi zaklical: "Dovolj je." Da bi rešil padli rod, je Kralj slave daroval svoje življenje. Kateri močnejši dokaz bi lahko bil dan o Božjem neskončnem sočutju in ljubezni? "On, ki lastnemu Sinu ni prizanesel, temveč ga je dal za nas vse, kako ne bo tudi z njim nam vsega podaril?" (Rim 8,32)

Daritev, ki je bila zahtevana od Abrahama, ni bila samo za njegovo dobro in ne samo za korist prihodnjih rodov. Bila je tudi v pouk brezgrešnim bitjem nebes in drugim svetovom. Bojišče med Kristusom in Satanom - polje, na katerem se izvršuje načrt odrešitve - je učbenik vesolja. Ker je Abraham/154/ pokazal pomanjkanje vere v Božje obljube, ga je Satan pred Bogom in angeli obtožil, da ni izpolnil pogojev zaveze, in zato ni vreden njenih blagoslovov. Bog je želel dokazati zvestobo svojega služabnika pred vsemi nebesi. Želel je prikazati, da ne more sprejeti ničesar manj od popolne poslušnosti, in jim hkrati popolneje pokazati načrt zveličanja.

Nebeška bitja so bila priče prizoru, ko sta bili preizkušeni Abrahamova vera in Izakova pokornost. Preizkus je bil veliko težji od Adamovega. Sporazum o prepovedi, ki je bil naložen našim prvim staršem, ni zajemal trpljenja, ukaz Abrahamu pa je zahteval najbolj bolečo žrtev. Vsa nebesa so z občudovanjem in začudenjem opazovala Abrahamovo odločno poslušnost. Vsa nebesa so ploskala njegovi zvestobi. Satanove obtožbe so se izkazale za lažne. Bog je izjavil svojemu služabniku: "Sedaj sem spoznal, da se bojiš Boga, ker mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca," čeprav te je Satan obtožil. (1 Moj 22,12) Božja zaveza, ki je bila Abrahamu potrjena s prisego pred razumnimi bitji drugih svetov, je pričala, da bo poslušnost nagrajena.

Celo angelom je bilo težko dojeti skrivnost odrešitve - dojeti, da mora Poveljnik nebes, Božji Sin, umreti za prestopnike. Ko je bil Abrahamu dan ukaz, naj daruje svojega sina, je to zbudilo zanimanje vseh nebeških bitij. S silno vnemo so opazovali vsak korak v izpolnitvi tega ukaza. Ko je na Izakovo vprašanje: "A kje je jagnje za žgalno daritev?"(1 Moj 22,7) Abraham odgovoril: "Bog si priskrbi jagnje," (1 Moj 22,8) in ko je bila očetova roka ustavljena ravno, ko je hotel zaklati sina, ter je bil namesto Izaka darovan oven - je na skrivnost odrešitve posijala svetloba. Tedaj so celo angeli jasneje razumeli čudovit ukrep, ki ga je Bog storil za človekovo zveličanje. (1 Pet 1,12)/155/                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

14. Uničenje Sodome

Temeljno besedilo 1 Moj 19

Najlepše med mesti Jordanske doline je bilo Sodoma, ki je ležalo na planjavi in je bilo po rodovitnosti in lepoti "kakor Gospodov vrt". (1 Moj 13,10) Tukaj je uspevalo bujno tropsko rastlinstvo. Tukaj je bil dom palmovih dreves, oljk in trte, rože pa so širile svojo dišavo skozi vse leto. Polja so bila odeta v bogato žetev, okoliške hribe pa so napolnjevale črede ovac in govedi. Umetnost in trgovina sta prispevali k obogatitvi ponosnega nižinskega mesta. Zakladi Vzhoda so krasili njegove palače, puščavske karavane pa so mu prinašale zaloge dragocenih stvari, da bi preskrbele trgovsko središče. Z malo premišljevanja ali dela je bilo mogoče zadovoljiti vsako življenjsko potrebo, vse leto se je zdelo ena sama zabava.

Obilje, ki je vladalo vsepovsod, je povzročilo razkošje in ošabnost. Brezdelje in dobrine zakrnijo srce, ki ga nikoli niso težile potrebe ali žalost. Lagodnost in bogastvo sta pospešila ljubezen po uživanju in ljudje so se prepustili čutnim užitkom. Prerok pravi: "Glej, to je bila pregreha tvoje sestre Sodome: v prevzetnosti, v vsem obilju in brezskrbnem pokoju je živela s svojimi hčerami, roke pa ubogim in potrebnim ni pokrepčala; a prevzetovale so in počenjale gnusobe pred mojimi očmi. Zato sem jih odpravil, ko sem bil to videl." (Ezek 16,49.50) Med ljudmi ni stvari, ki bi si je bolj želeli kakor bogastvo in brezdelje. Pa vendar je to povzročilo grehe, ki so uničili nižinska mesta. Njihovo nevredno in prazno življenje jih je naredilo za plen Satanovim skušnjavam in so popačili Božjo podobo ter raje postali satanski kakor božanski. Brezdelje je največje prekletstvo, ki lahko zadene človeka, saj mu sledijo pregrešnost in hudodelstvo. Slabi um, kvari razumevanje in znižuje dušo. Satan preži v zasedi, pripravljen uničiti nezavarovane,/156/ katerih brezdelje mu daje priložnost, da se pritihotapi v privlačni preobleki. Nikoli ni uspešnejši kakor tedaj, kadar pride k ljudem, ko so brez dela.

V Sodomi je bilo veseljačenje in popivanje, zabava in pijančevanje. Najnizkotnejših in krutih strasti niso brzdali. Ljudje so odprto kljubovali Bogu in njegovemu zakonu ter se veselili v nasilnih delih. Čeprav so imeli pred sabo vzor predpotopnega sveta in so vedeli, kako se je pokazala Božja jeza, ko ga je uničil, so vseeno hodili po isti poti hudobnosti.

Ob času Lotove selitve v Sodomo pokvarjenost še ni postala splošna in Bog je v svoji milosti dovolil, da so med moralno pokvarjenostjo svetili žarki luči. Ko je Abraham osvobodil jetnike, ki so jih zajeli Elamci, so ljudje postali pozorni na pravo vero. Abraham je bil Sodomljanom znan in njegovo češčenje nevidnega Boga je postalo predmet posmehovanja med njimi. Toda njegova zmaga nad številčno močnejšimi silami in plemenit odnos do jetnikov in plena sta izzvala občudovanje in začudenje. Ko so hvalili njegovo spretnost in pogum, ni nihče mogel podvomiti, da ga je božanska moč naredila za zmagovalca. Njegov plemeniti in nesebični duh, ki je bil tako tuj sebičnim Sodomljanom, pa je bil še en dokaz premoči vere, ki jo je častil s svojim pogumom in zvestobo.

Melhizedek je z blagoslovitvijo Abrahama priznal Jahveja kot izvir njegove moči in zmage. "Blagoslovljen bodi Abraham od mogočnega Boga, Najvišjega, Stvarnika nebes in zemlje; in hvaljen bodi mogočni Bog, Najvišji, ki je izdal tvoje sovražnike v tvojo roko." (1 Moj 14,19.20) Bog je govoril tem ljudem po svoji previdnosti, toda tudi zadnji žarek luči so zavrgli kakor vse prej.

Zdaj se je približevala zadnja noč Sodome. Oblaki kazni so že zatemnili obsojeno mesto. Vendar ljudje tega niso zaznali. Medtem ko sta se angela približevala v svojem poslanstvu uničenja, so ljudje sanjarili o blaginji in zadovoljstvu. Zadnji dan je bil kakor vsi drugi, ki so prišli in odšli. Večer je padel na prizor ljubkosti in varnosti. Pokrajina nepopisne lepote se je kopala v žarkih zahajajočega sonca. Večerni hlad je priklical mestne prebivalce/157/ in veseljačenja željne množice so hitele sem in tja, zaverovane v užitke.

V somraku sta se mestnim vratom približala dva tujca. Očitno sta bila popotnika, ki sta prišla prenočit. Nihče ni mogel v teh ponižnih romarjih prepoznati mogočnih glasnikov božanske sodbe in vesela, brezskrbna množica ni niti malo pomislila, da bo z ravnanjem s tema nebeškima poslancema to noč dosegla vrhunec krivde, ki je obsodila njihovo ponosno mesto. Bil pa je mož, ki je tema tujcema pokazal prijazno pozornost in ju povabil v svoj dom. Lot ni vedel za njun pravi značaj, ampak vljudnost in gostoljubnost sta mu bili v krvi. Bili sta del njegovih verskih naukov, ki se jih je naučil od Abrahamovega zgleda. Če ne bi gojil duha vljudnosti, bi bil prepuščen pogubi skupaj z drugimi Sodomljani. Mnoge družine, ki zapirajo vrata tujcem, tako zapro vrata Božjemu poslancu, ki bi jim prinesel blagoslov, upanje in mir.

Vsako življenjsko dejanje, naj bo še tako majhno, pričuje za dobro ali slabo. Zvestoba ali pa zanemarjanje v navidezno malih dolžnostih lahko odprejo vrata za najbogatejše življenjske blagoslove ali pa največjo nesrečo. Male stvari preizkusijo značaj. Bog z naklonjenostjo gleda na skromna vsakdanja dela nesebičnosti, ki so opravljena z veselim, voljnim srcem. Ne živimo zase, temveč za druge. In le s samozatajevanjem, z gojenjem ljubečega, na pomoč pripravljenega duha lahko svoje življenje naredimo za blagoslov. Majhne pozornosti, majhna, skromna ustrežljivost nas lahko zelo osreči, zanemarjanje teh pomembnih osnov pa povzroča človeško bedo.

Lot je videl sramotenje, ki sta mu bila izpostavljena tujca v Sodomi, zato je začutil kot svojo dolžnost, da ju obvaruje, ko bosta vstopila, tako da jima ponudi pogostitev v svoji hiši. Ko sta se tujca približala, je sedel ob mestnih vratih, opazoval ju je, potem pa vstal in jima šel naproti. Vljudno se je priklonil in rekel: "Glejta, moja gospoda, ustavita se, prosim, v hiši svojega hlapca, ter prenočita in umijta si noge." (1 Moj 19,2) Kaže, da sta odklonila njegovo gostoljubnost, rekoč: "Ne, ampak na ulicah bova prenočila." (1 Moj 19,2) Njun cilj tega odgovora je bil dvojen: preizkusiti Lotovo iskrenost in prav tako pokazati se, kakor da ne poznata značaja Sodomljanov, kakor da sta predvidevala, da je varno ostati ponoči na ulici. Po njunem odgovoru/158/ se je Lot še trdneje odločil, da ju ne bo prepustil na milost in nemilost tolpe. Vztrajal je pri svoji odločitvi, dokler se nista vdala in se mu pridružila v njegovi hiši.

Tujca je pripeljal v svoj dom po ovinkasti poti. Upal je namreč, da mu bo pred brezdelneži ob vratih uspelo prikriti to namero. Toda zaradi njunega obotavljanja in zamude ter njegovega vztrajnega prepričevanja so postali opazni. Še preden so se spravili počivat, se je pred hišo zbrala razuzdana množica. To je bila ogromna družba mladih in priletnih ljudi, ki so jih enako podžigale hudobne strasti. Tujca sta povpraševala o značaju mesta. Lot pa ju je posvaril, naj to noč ne stopita iz hiše. In prav tedaj so zaslišali tuljenje in posmehovanje drhali, ki je zahtevala, naj jim ju Lot izroči.

Lot je vedel, da bodo zlahka vdrli v hišo, če bodo izzvani k nasilju. Zato je stopil ven in jih skušal prepričati. Rekel je: "Ne, prosim, bratje, ne delajte zlega!" (1 Moj 19,7) Izraz bratje je uporabil v smislu sosedje. Upal je namreč, da jih bo pomiril in da jih bo sram hudobnih naklepov. Toda te besede so bile kakor olje na ogenj. Njihov bes je postal kakor divjanje viharja. Norčevali so se iz Lota, da se ima za njihovega sodnika, ter mu zagrozili, da bodo z njim ravnali še huje, kakor pa so nameravali narediti z gostoma. Skočili so k njemu in bi ga raztrgali na kose, če ga ne bi rešila Božja angela. Nebeška poslanca sta iztegnila svoje roke "in potegneta Lota k sebi v hišo in zapreta vrata". (1 Moj 19,10) Dogodki, ki so sledili, so razodeli značaj gostov, ki ju je povabil. "A tiste može, ki so bili pri hišnih vratih, udarita s slepoto, od najmanjšega do največjega, tako da so onemogli in niso našli vrat." (1 Moj 19,11) Če jih ne bi zadela dvojna slepota, ne bi odstopili od srčne zakrknjenosti in Božji udarec ne bi povzročil strahu, da bi odstopili od svojega hudobnega dela. Zadnje noči niso označili nič večji grehi od mnogih prejšnjih; toda tako dolgo prezirana milost se je končno prenehala potegovati zanje. Sodomljani so prestopili meje božanske prizanesljivosti - nevidno mejo med Božjo potrpežljivostjo in jezo. Ogenj njegovega maščevanja je bil tik pred tem, da zagori v Sidimski dolini.

Angela sta Lotu razodela cilj svojega poslanstva: "Kajti pokončala bova ta kraj, zato ker je veliko njih vpitje pred Gospodovim obličjem, in poslal naju je Gospod ga/159/ pogubit." (1 Moj 19,13) Tujca, ki si ju je Lot prizadeval zaščititi, sta zdaj obljubila, da bosta zaščitila njega in rešila tudi njegovo družino, ki bo z njim zbežala iz hudobnega mesta. Drhal se je naveličala in odšla, Lot pa se je odpravil posvarit svoje otroke. Ponovil je besede angelov: "Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto." (1 Moj 19,14) Vendar se jim je zdel, kakor da se mu meša. Smejali so se temu, kar so imeli za njegove vraževerne strahove. Na njegovi hčeri sta vplivala njuna moža. Dobro jima je bilo, kjer sta bili. Nista videli nevarnosti. Vse je bilo kakor po navadi. Imeli so veliko posesti in niso mogli verjeti, da bi utegnila biti čudovita Sodoma uničena.

Lot se je žalostno vrnil domov in povedal o svojem neuspehu. Angela sta ga rotila, naj vstane, vzame svojo ženo in dve hčeri, ki sta še živeli z njim, in zapusti mesto. Toda Lot se je obotavljal. Kljub šoku zaradi dnevnih prizorov zlobnosti ni imel pravega spoznanja o poniževalni in ostudni krivičnosti, ki so jo opravljali v tem pokvarjenem mestu. Ni spoznal strašne potrebe po Božji sodbi, ki bo ustavila greh. Nekateri njegovi otroci so se oklepali Sodome, žena pa ni hotela oditi brez njih. Misel, da bi odšel brez najdražjih na svetu, se mu je zdela nevzdržna. Bilo je težko zapustiti razkošni dom in vse bogastvo, ki ga je pridobil z življenjskim delom, ter postati reven popotnik. Omamljen od žalosti je zavlačeval in ni hotel oditi. Če ne bi bilo Božjih angelov, bi vsi umrli v pogubi Sodome. Nebeška poslanca sta prijela Lota, njegovo ženo in hčeri za roke ter jih vodila iz mesta.

Tam sta jih angela zapustila in se vrnila v Sodomo dokončat uničenje. Drugi - Ta, s komer se je pogajal Abraham - se je približal Lotu. V vseh nižinskih mestih ni bilo najti niti deset pravičnih, toda v odgovor na očakovo molitev je bil uničenju iztrgan edini človek, ki se je bal Boga. Silovito mu je bil dan ukaz. "Reši se zaradi svoje duše, ne oziraj se za seboj in ne ustavi se na vsej tej ravnini; otmi se na ono goro, da ne pogineš." (1 Moj 19,17) Zdaj bi bila obotavljanje in muja usodna. Ozreti se hrepeneče na ljubljeno mesto, obotavljati se za trenutek zaradi obžalovanja, da so zapustili tako lep dom, bi jih/160/ stalo življenja. Vihar božanske sodbe je čakal samo na to, da ti ubogi ubežniki zbežijo.

Lot pa ga je zmeden in prestrašen prepričeval, da ne more storiti, kakor je zahtevano, da ga ne bi dohitelo zlo in bi umrl. Zaradi življenja v tistem hudobnem mestu sredi nevere je njegova vera postala slabotna. Nebeški knez mu je stal ob strani, pa vendar je prosil za svoje življenje, kakor da ga Bog, ki je razodel tako skrb in ljubezen zanj, ne bi še naprej varoval. Popolnoma bi se moral prepustiti božanskemu Poslancu, izročiti svojo voljo in življenje v Gospodove roke brez dvoma ali vprašanj. Toda kakor mnogi drugi si je prizadeval načrtovati sam: "Glej, prosim, to mesto! Blizu je, lahko tja zbežim, in prav majhno je: tja naj se, prosim, otmem (ni li prav majhno?), da živi moja duša." (1 Moj 19,20) Tukaj omenjeno mesto je bilo Bela, ki so ga potem preimenovali v Zoar. Bilo je le nekaj kilometrov oddaljeno od Sodome in prav tako pokvarjeno ter obsojeno na uničenje. Lot pa je prosil, da bi bilo temu mestu prizaneseno, roteč, da je to le majhna prošnja, in njegovi želji je bilo ustreženo. Gospod mu je zagotovil: "Glej, ozrl sem se milostno nate tudi v tej stvari, da ne razdenem mesta, za katero si govoril." (1 Moj 19,21) O, kako velika Božja milost do njegovih grešnih stvarjenj!

Spet je bil dan resen ukaz, naj pohiti, ker bo ognjena nevihta samo še malo preložena. Vendar si je ena od ubežnic drznila pogledati nazaj na obsojeno mesto in postala je spomenik Božje sodbe. Če se Lot ne bi obotavljal ubogati angelskega opozorila in bi vneto zbežal v gore brez pogajanja in pritožb, bi tudi njegova žena ubežala. Vpliv njegovega zgleda bi jo rešil greha, ki je zapečatil njeno usodo. Ampak njegovo obotavljanje in odlašanje sta povzročila, da je površno vzela božansko opozorilo. Medtem ko je bila s telesom na planjavi, se je njeno srce oklepalo Sodome, zato je umrla skupaj z njo. Uprla se je Bogu, ker so njegove sodbe zajemale njeno posest in otroke v pogubi. Čeprav je imela to prednost, da je bila poklicana iz hudobnega mesta, je čutila, da se z njo ravna brezobzirno, ker bo pogubljeno bogastvo, ki ga je toliko let zbirala. Namesto da bi hvaležno sprejela rešitev, se je domišljavo ozrla po življenju tistih, ki so zavrgli božansko opozorilo. Njen greh je pokazal, da ni/161/ vredna življenja, zaradi ohranitve katerega je čutila tako malo hvaležnosti.

Pazimo, da ne bomo zlahka jemali Božjih milostnih ukrepov za naše zveličanje. So kristjani, ki pravijo: "Ni mi mar, da bi bil rešen, če ne bodo z menoj rešeni tudi moj tovariš in otroci." Mislijo, da nebesa zanje ne bodo nebesa brez navzočnosti njihovih dragih. Ampak ali imajo ti, ki gojijo take občutke, pravo predstavo o svojem odnosu do Boga, glede na njegovo veliko dobroto in milost do njih? Ali so pozabili, da so zvezani z najmočnejšimi vezmi ljubezni in časti in zvestobe s službo svojega Stvarnika in Odrešenika? Milostna vabila so namenjena vsem. Ali se bomo tudi mi obrnili stran, ker naši prijatelji zavračajo Zveličarjevo prosečo ljubezen? Odrešitev ljudi je dragocena. Kristus je plačal neskončno ceno za naše zveličanje. Zato nihče, ki ceni vrednost te velike daritve ali pa vrednost človeka, ne bo preziral Božje ponujene milosti, ker to počnejo drugi. Dejstvo, da se drugi ne menijo za njegove pravične zahteve, bi nas moralo spodbuditi k večji marljivosti, da bi sami častili Boga in vodili vse, na katere lahko vplivamo, da sprejmejo njegovo ljubezen.

"Sonce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prihajal v Zoar." (1 Moj 19, 23) Jasni jutranji žarki so bili videti, kakor da prinašajo nižinskim mestom samo blaginjo in mir. Na ulicah se je začenjal življenjski vrvež. Ljudje so odhajali po številnih opravkih ali pa na vsakodnevne užitke. Lotova zeta sta se posmehovala strahovom in opozorilom slaboumnega starca. Nenadoma in nepričakovano pa, kakor strela z jasnega, se je pojavil vihar. Gospod je z nebes dežil žveplo in ogenj na mesta in rodovitno nižino, na palače in svetišča, na dragocena prebivališča, vrtove in vinograde in na veselo, zabave iščočo trumo, ki je prejšnjo noč žalila nebeška poslanca. Vsi so bili uničeni. Dim požara se je dvigal kakor dim velike peči. Lepa Sidimska dolina pa je bila opustošena, prostor, ki ne bo nikoli več pozidan ali poseljen - priča vsem rodovom o gotovosti Božje sodbe nad prestopkom.

Plameni, ki so použili nižinska mesta, mečejo svojo svarilno svetlobo celo na naš čas. Poučeni smo o strašnem in resnem nauku, da dokler je Božja milost s prestopnikom, obstaja meja, ki je človek ne sme prestopiti v/162/ grehu. Ko doseže to skrajnost, so milostne ponudbe umaknjene, začne pa se opravljati sodba.

Odrešenik sveta pravi, da obstajajo večji grehi od teh, zaradi katerih sta bili uničeni Sodoma in Gomora. Ti, ki slišijo evangeljsko vabilo, ko vabi grešnike k spokorjenju, in se zanj ne zmenijo, so pred Bogom bolj krivi kakor prebivalci Sidimske doline. Še večji greh pa je greh tistih, ki trdijo, da poznajo Boga in spolnjujejo njegove zapovedi, pa vendar odbijajo Kristusa v svojem značaju in vsakodnevnem življenju. V luči Zveličarjevega svarila usoda Sodome resno opozarja ne samo te, ki so krivi greha, temveč vse, ki se igrajo z lučjo in prednostmi, katere so poslala Nebesa.

Resnična Priča je sporočila cerkvi v Efezu: "Toda imam zoper tebe, da si opustil svojo prvo ljubezen. Spominjaj se torej, odkod si padel, in spokori se in delaj prva dela; ako pa ne, ti pridem in premaknem tvoj svečnik z njegovega mesta, če se ne spokoriš." (Raz 2,4.5) Zveličar opreza za odgovori na svoje ponudbe ljubezni in odpuščanja z nežnejšim sočutjem od tistega, ki gane srce pozemskega roditelja, da odpusti svojeglavemu, trpečemu sinu. Za izgubljencem vpije: "Vrnite se k meni in obrnem se k vam." (Mal 3,7) Toda če tisti v zmoti vztrajno zavrača glas, ki ga kliče z usmiljeno in nežno ljubeznijo, bo nazadnje puščen v temi. Srce, ki je dolgo zavračalo Božje usmiljenje, zakrkne v grehu in ni več dovzetno za vpliv Božje milosti. Strašna bo usoda takega človeka, o katerem bo posredujoči Zveličar nazadnje rekel: "Združil se je z maliki, pusti ga." (Oz 4,17) Na dan sodbe bo lažje nižinskim mestom kakor pa tistim, ki so poznali Kristusovo ljubezen, pa so se vseeno obrnili stran in izbrali užitke grešnega sveta.

Vi, ki prezirate milostne ponudbe, pomislite na dolg seznam številk, ki se zbirajo proti vam v nebeških knjigah. Obstaja namreč zapis o brezbožnosti ljudstev, družin in posameznikov. Bog lahko dolgo prenaša, vendar se zapiski kopičijo. Vabila k spokorjenju in ponudbe odpuščanja so lahko dani, vendar bo prišel čas, ko bo poročilo polno in bo odločeno o človeku ter bo njegova usoda zapečatena po lastni izbiri. Takrat bo dano znamenje, da se izvrši sodba./165/

Danes razmere v verskem svetu povzročajo preplah. Z Božjo milostjo se igra. Množice razveljavljajo Jahvejev zakon, "učeč nauke, človeške zapovedi". (Mat 15,9) V mnogih cerkvah naše dežele prevladuje nevera, ne nevera v širšem smislu - odkrito zanikanje Svetega pisma - temveč nevera, odeta v krščanska oblačila, ki pravzaprav spodkopava vero v Sveto pismo kot Božje razodetje. Goreča izročitev in življenjska pobožnost sta se umaknili praznemu formalizmu. Sad tega je prevladovanje odpadništva in čutnosti. Kristus je izjavil: "Enako tudi, kakor je bilo v Lotovih dnevih, ... ravno tako bo tisti dan, ko se razodene Sin človekov." (Luk 17,28.30) Dnevno poročilo tekočih dogodkov priča o izpolnitvi njegovih besed. Svet hitro dozoreva za žetev uničenja. Kmalu bodo izlite Božje sodbe, greh in grešniki pa bodo uničeni.

Naš Zveličar je rekel: "Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada kakor zanka. Kajti tako pride na vse, ki prebivajo na licu vse zemlje - (na vse, ki jih zanima samo ta svet). Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim." (Luk 21,34-36)

Pred uničenjem Sodome je Bog poslal Lotu sporočilo: "Reši se zaradi svoje duše, ne oziraj se za seboj, in ne ustavi se na vsej tej ravnini, otmi se na ono goro, da ne pogineš." (1 Moj 19,17) Enak opozorilni glas so slišali Kristusovi učenci pred uničenjem Jeruzalema. "Kadar pa boste videli, da vojske oblegajo Jeruzalem, tedaj vedite, da se je približalo njegovo razdejanje. Takrat naj, kateri so v Judeji, zbeže na gore." (Luk 21,20.21) Ne smejo ostati, da bi vzeli kar koli svojega, temveč morajo izkoristiti priložnost in zbežati.

Takrat je oditi, odločno se ločiti od hudobnih, pomenilo rešiti si življenje. Tako je bilo v Noetovih dnevih; z Lotom; z učenci pred uničenjem Jeruzalema; in tako bo v zadnjih dneh. Spet je slišati Božji glas v opozorilnem sporočilu, proseč svoje ljudstvo, naj se loči od prevladujoče krivičnosti./166/

Stanje pokvarjenosti in odpadništva, ki bo obstajalo v zadnjih dneh v verskem svetu, je predstavil prerok Janez s prikaznijo o Babilonu: "Je veliko mesto, ki ima kraljestvo nad kralji zemlje." (Raz 17,18) Pred njegovim uničenjem bo poslano vabilo iz nebes: "Izidite iz nje, moje ljudstvo, da se ne udeležite njenih grehov in da ne prejmete od njenih šib." (Raz 18,4) Kakor v Noetovih in Lotovih dneh mora biti vidna ločitev od greha in grešnikov. Med Bogom in svetom ne more biti sporazuma, nobenega obračanja nazaj, da bi zavarovali posvetne zaklade. "Ne morete Bogu služiti in mamonu." (Mat 6,24)

Kakor prebivalci Sidimske doline ljudje tudi danes sanjarijo o napredku in miru. "Reši se zaradi svoje duše," (1 Moj 19,17) se glasi opozorilo Božjih angelov. Drugi glasovi pa pravijo: "Ne vznemirjaj se, ni vzroka za preplah." Množice vzklikajo: "Mir in varnost," (1 Tes 5,3) medtem ko Nebesa oznanjajo, da bo prestopnika doletelo hitro uničenje. Noč pred njihovim uničenjem so nižinska mesta razgrajala v zabavah ter se posmehovala strahu in opozorilom Božjega poslanca, toda ti zasmehovalci so pomrli v plamenih. Prav tisto noč so se za vedno zaprla vrata milosti hudobnim in brezskrbnim prebivalcem Sodome. Bogu se ne bo večno posmehovalo, niti se ne bo z njim večno igralo. "Glej, Gospodov dan prihaja, grozoviten, poln srda in goreče jeze, da spremeni v puščavo to deželo, da iztrebi njene grešnike iz nje." (Iz 13,9) Velika svetovna množica bo zavrgla Božjo milost ter bo premagana v hitri in nepopravljivi pogubi. Tisti pa, ki upoštevajo opozorilo, bodo bivali "v zavetju Najvišjega" in počivali "v senci Vsemogočnega". (Ps 91,1) Njegova resnica bo njihov ščit in zaščita. Njim velja obljuba: "Nasitim ga z dolgostjo življenja in storim, da z veseljem gleda moje zveličanje." (Ps 91,16)

Lot je le malo časa bival v Zoaru. Kakor v Sodomi je tudi tam prevladovala krivičnost, zato se je bal ostati, ker bi bilo mesto lahko uničeno. Ne dolgo zatem je bil požgan tudi Zoar, kakor je načrtoval Bog. Lot se je napotil v gore in bival v jami, oropan vsega, zaradi česar si je drznil svojo družino izpostaviti vplivom hudobnega mesta. Ampak prekletstvo Sodome mu je sledilo celo sem. Grešno vedenje njegovih hčera je bilo posledica zlobne povezanosti s tistim pokvarjenim krajem. Njegova moralna pokvarjenost se je/167/ tako vtkala v njun značaj, da nista mogli ločiti med dobrim in zlim. Edini Lotovi potomci so bili Moabci in Amonci. Bili so nizkotni in malikovalski rodovi, uporniki proti Bogu in zagrizeni sovražniki njegovega ljudstva.

Kako zelo se je Lotovo življenje razlikovalo od Abrahamovega! Nekoč sta bila tovariša, opravljala sta bogoslužje ob enem oltarju, bivala skupaj v romarskih šotorih, zdaj pa tako daleč narazen! Lot si je izbral Sodomo zaradi užitka in dobička. Ko je zapustil Abrahamov oltar in vsakodnevno darovanje živemu Bogu, je dovolil svojim otrokom, da se pomešajo s pokvarjenim in malikovalskim ljudstvom. Pa vendar je v njegovem srcu ostal Božji strah, saj je zanj v Svetem pismu rečeno, da je pravičen. Njegovo pravično dušo so žalostili nizkotni pogovori, katere je moral poslušati, ter nasilje in zločini, ki jih ni mogel preprečiti. Nazadnje je bil rešen kakor "glavnja, potegnjena iz ognja", (Zah 3,2) vendar brez vse lastnine, zapuščen brez žene in otrok, bivajoč v jami kakor divja zver, pokrit s sramoto v zreli dobi; svetu pa ni dal rodu pravičnih, temveč dva malikovalska naroda, ki sta bila v sovraštvu z Bogom in v vojni z njegovim ljudstvom, dokler ne bodo, ko bo njihova čaša krivičnosti polna, določeni za uničenje. Kako strašne so bile posledice, ki so nastale zaradi enega samega napačnega koraka!

Modri mož je rekel: "Ne trudi se, da bi obogatel: te svoje razumnosti se odvadi! Nesrečno dela svojo hišo, kdor se žene za dobičkom, kdor pa sovraži darila, bo živel." (Preg 23,4; 15,27) In apostol Pavel izjavlja: "Kateri pa hočejo biti bogati, padejo v skušnjavo in past in v mnoga nespametna in škodljiva poželenja, ki pogrezajo ljudi v pogubljenje in pogin." (1 Tim 6,9)

Ko je Lot prišel v Sodomo, se je nameraval držati stran od krivičnosti in enako zapovedati svoji družini. Vendar mu je popolnoma spodletelo. Vplivi pokvarjenosti okoli njega so učinkovali na njegovo vero, povezava njegovih otrok s Sodomljani pa je nekoliko povezala njegovo zanimanje z njihovim. Sad nam je znan.

Mnogi počenjajo podobne napake. Ko izbirajo dom, se ozirajo bolj po pridobitvi posvetne prednosti, kakor pa po moralnih in družbenih vplivih, ki bodo obdajali nje same in družino. Izberejo si lepo in rodovitno pokrajino ali pa se odselijo v uspešno mesto, v upanju, da si bodo zagotovili večjo/168/ blaginjo. Toda njihove otroke obdaja skušnjava in prepogosto sklenejo prijateljstva, ki niso naklonjena razvoju pobožnosti in izoblikovanju pravega značaja. Razpoloženje medle morale, nevere in brezbrižnosti do verskih stvari teži k nasprotovanju staršem. Zgledi upora starševski in božanski oblasti so mladim vedno na voljo. Mnogi se navežejo na nevernike in združijo svojo usodo z Božjimi sovražniki.

Ko izbiramo dom, Bog želi, da najprej razmislimo o moralnih in verskih vplivih, ki bodo obdajali nas in našo družino. Lahko da bomo postavljeni v preizkusne okoliščine, saj mnogi ne morejo bivati, kjer bi hoteli; in kadar koli nas kliče dolžnost, nas bo Bog usposobil, da bomo stali nepokvarjeni, če bomo pazili in molili ter zaupali v Kristusovo milost. Ne smemo pa se po nepotrebnem izpostavljati vplivom, ki niso naklonjeni razvoju krščanskega značaja. Ko se prostovoljno izpostavimo ozračju posvetnosti in nevere, žalimo Boga in izženemo svete angele iz našega doma.

Tisti, ki svojim otrokom za ceno večnosti zagotovijo posvetno bogastvo in čast, bodo na koncu spoznali, da so te prednosti strašna izguba. Mnogi vidijo kakor Lot svoje otroke pogubljene in komaj rešijo lastno dušo. Njihovo življenjsko delo je izgubljeno, njihovo življenje je žalosten neuspeh. Če bi uporabljali pravo modrost, bi imeli njihovi otroci morda manj posvetne blaginje, zagotovili pa bi si upravičenost do nesmrtne dediščine.

Dediščina, ki jo je Bog obljubil svojemu ljudstvu, ni od tega sveta. Abraham ni imel posesti na zemlji "še za stopinjo noge ne". (Dej 7,5) Bil je lastnik velike vrednosti in jo uporabljal na slavo Bogu in za blaginjo svojih bližnjih, na ta svet pa ni gledal kot na svoj dom. Gospod ga je poklical, naj zapusti svoje malikovalske rojake, in mu obljubil Kanaansko deželo kot večno posest, čeprav je nista dobila ne on ne njegov sin ne vnuk. Ko je Abraham potreboval grob za svojega mrtvega, ga je moral kupiti od Kanaancev. Vsa njegova posest v obljubljeni deželi je bil kamniti grob v Makpelski jami.

Toda Božja beseda ni razočarala; ni pa se dokončno izvršila niti tedaj, ko je izraelsko ljudstvo posedlo Kanaan. "Abrahamu pa so bile dane obljube in njegovemu potomstvu."/169/ (Gal 3,16) Sam Abraham naj bi bil deležen dediščine. Zdelo se je, da izpolnitev Božje obljube dolgo zamuja, kajti "en dan je pred Gospodom kakor tisoč let in tisoč let kakor en dan". (2 Pet 3,8) Zdelo se je, da zamuja, ampak ob določenem času "gotovo pride, se ne zakasni". (Hab 2,3) Dar Abrahamu in njegovemu potomstvu ni zajemal samo Kanaanske dežele, temveč ves svet. Apostol pravi: "Kajti ni se dala po postavi obljuba Abrahamu ali njegovemu potomstvu, da bo dedič sveta, ampak po pravičnosti vere." (Rim 4,13) In Sveto pismo jasno uči, da bodo Abrahamu dane obljube izpolnjene po Kristusu. Vsi, ki so Kristusovi, so "Abrahamovo potomstvo, in po obljubi dediči" - dediči "v prejem neminljive in neoskrunjene in nevenljive dediščine" - zemlje, rešene prekletstva greha. (Gal 3,29; 1 Pet 1,4) "In kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega. Krotki bodo podedovali deželo in se radovali v obilosti miru." (Dan 7,27; Ps 37,11)

Bog je dal Abrahamu videti nesmrtno dediščino, in s tem upanjem je bil zadovoljen. "Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube; čakal je namreč mesta, stoječega na trdnih temeljih, katerega zidar in stvarnik je Bog." (Heb 11,9.10)

O Abrahamovih potomcih je zapisano: "V veri so umrli ti vsi in niso prejeli izpolnitve obljub, temveč so jih od daleč gledali, jih pozdravljali in pripoznavali, da so tujci in priseljenci na zemlji." (Heb 11,13) Tudi mi moramo tukaj bivati kakor tujci in priseljenci, če želimo pridobiti boljšo, to je nebeško domovino. (Heb 11,16) Tisti, ki so Abrahamovi otroci, bodo iskali mesto, ki ga je iskal sam, "katerega zidar in stvarnik je Bog". (Heb 11,10)/170/                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

15. Izakova poroka

Temeljno besedilo 1 Moj 24

Abraham se je postaral in pričakoval skorajšnjo smrt. Čakalo ga je še eno dejanje, da bi zagotovil izpolnitev obljube potomcem. Izaka je Bog določil za naslednika kot izpolnjevalca Božjega zakona in očeta izvoljenega ljudstva, vendar še ni bil poročen. Kanaanci so bili predani malikovalstvu in Bog je prepovedal poroke med njimi in njegovim ljudstvom, ker je vedel, da take zveze vodijo v odpadništvo. Očak se je bal kvarnih vplivov, ki so obdajali njegovega sina. Abrahamova stalna vera v Boga in podrejenost njegovi volji sta odsevali v Izakovem značaju. Ampak mladeničeva čustva so bila močna, zato je bil nagnjen k nežnosti in popustljivosti. Če bi se družil s kakšno, ki se ne boji Boga, bi bil v nevarnosti, da žrtvuje načela zaradi skladnosti. Abrahamu je bila izbira žene za sina zelo pomembna stvar. Želel ga je poročiti s tako, ki ga ne bo odpeljala od Boga.

V starih časih so priprave na poroko v glavnem opravili starši. To je bila navada tudi med tistimi, ki so častili Boga. Od nikogar se ni zahtevalo, da se poroči s kom, kogar ne ljubi. Toda kot dokaz svoje naklonjenosti so mlade vodili njihovi izkušeni, bogaboječi starši. Starši so bili osramočeni in štelo se je celo za hudodelstvo, če se ni ravnalo tako.

Izak je zaupal očetovi modrosti in ljubezni in mu zadovoljno prepustil zadevo. Veroval je namreč, da bo tudi sam Bog vodil izbiro. Očakove misli so se vrnile k sorodstvu njegovega očeta v Mezopotamiji. Čeprav niso bili prosti malikovalstva, so gojili spoznanje pravega Boga in ga tudi častili. Izak ne sme zapustiti Kanaana, da bi odšel k njim, toda morda je med njimi najti tako, ki bi zapustila dom in se pridružila Izaku pri vzdrževanju/171/ čistega češčenja živega Boga. Abraham je pomembno zadevo zaupal "svojemu najstarejšemu hlapcu", pobožnemu, izkušenemu možu z zdravim razsojanjem, ki mu je že dolgo in zvesto služil. (1 Moj 24, 2) Od hlapca je zahteval, da svečano priseže pred Gospodom, da ne bo vzel Izaku žene izmed Kanaank, temveč bo izbral mladenko iz Nahorjeve družine v Mezopotamiji. Naročil mu je, naj ne jemlje Izaka s seboj. Če poslanec ne bo mogel najti mladenke, ki bo pripravljena zapustiti svoje sorodnike, bo prost te prisege. Očak je opogumil hlapca za težavno in občutljivo nalogo in mu zagotovil, da bo Bog storil uspešno njegovo poslanstvo. Rekel je: "Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše mojega očeta, ... on pošlje svojega angela pred teboj." (1 Moj 24,7)

Poslanec ni odlašal. S seboj je vzel deset kamel za svojo družbo in da se bo nevesta lahko vrnila z njim. Poskrbel je tudi za darove za bodočo ženo in njene prijateljice ter odpotoval čez Damask in naprej do rodovitnih nižin ob robu veletoka Vzhoda. Ko je prispel v Haran, "Nahorjevo mesto", (1 Moj 24,10) je počival zunaj obzidja blizu vodnjaka, h kateremu so ob večerih hodile zajemat ženske. Bil je zaskrbljen. Njegova izbira bo obrodila pomembne sadove ne samo za družino njegovega gospodarja, temveč tudi prihodnjim rodovom. In kako naj izbere modro med popolnimi tujkami? Spomnil se je Abrahamovih besed, da bo Bog pred njim poslal angela, zato je goreče molil za jasno vodstvo. V domu svojega gospodarja je bil navajen nenehne prijaznosti in gostoljubnosti, zato je zdaj prosil, da bi dejanje ustrežljivosti pokazalo mladenko, ki jo je izbral Bog.

Komaj je izgovoril molitev, že je bil dan odgovor. Med ženami, ki so se zbrale pri vodnjaku, je njegovo pozornost pritegnilo vljudno vedenje ene izmed njih. Ko je šla od vodnjaka, ji je šel tujec naproti in jo prosil za vodo iz vrča, ki je visel čez njeno ramo. Prošnja je naletela na prijazen odgovor in ponudbo, da bo napojila tudi kamele. To je bilo delo, ki je bilo v navadi tudi za hčere knezov, da so napojile očetove črede ovac in govedi. Tako je bilo dano želeno znamenje. Deklica je bila "silno lepe postave", njena pripravljenost pomagati pa je pričala o prijaznem srcu ter delavni/172/ in energični naravi. (1 Moj 24,16) Tako daleč je bila božanska roka z njim. Ko je poslanec nagradil njeno prijaznost z bogatimi darovi, je vprašal po njenih starših, in ko je spoznal, da je hči Betuela, Abrahamovega nečaka, se je "priklonil in molil Gospoda". (1 Moj 24,26)

Mož je vprašal, ali lahko ostane v očetovi hiši, s svojimi izrazi hvaležnosti pa je razodel dejstvo o svoji povezavi z Abrahamom. Ko se je vrnila domov, je mladenka povedala, kaj se je zgodilo, njen brat Laban pa je takoj pohitel pripeljat tujca in njegove spremljevalce, da bi jih pogostili.

Eliezer pa ni hotel pokusiti hrane, dokler ni razložil svoje naloge, svoje molitve ob vodnjaku in okoliščin, ki so to spremljale. Potem je rekel: "Sedaj torej, če vas je volja milost in zvestobo izkazati mojemu gospodu, mi povejte; če pa ne, mi povejte, da krenem na desno ali na levo." (1 Moj 24,49) Odgovorili so: "Od Gospoda je izšla ta reč, ne moreva ti reči slabega ali dobrega. Glej, Rebeka ti je na voljo, vzemi jo in odidi, in žena bodi sinu tvojega gospodarja, kakor je govoril Gospod." (1 Moj 24,50.51)

Potem ko je družina privolila, so povprašali tudi Rebeko, ali bi šla tako zelo daleč od očetove hiše, da bi se poročila z Abrahamovim sinom. Iz dogodkov je sklepala, da jo je Bog izbral za Izakovo ženo, zato je rekla: "Pojdem." (1 Moj 24,58)

Ker je služabnik vedel, kako vesel bo gospodar zaradi uspeha njegovega poslanstva, je želel hitro oditi. Zjutraj so se odpravili na pot domov. Abraham je bival v Bersebi in Izak, ki je šel pogledat črede v sosednjo deželo, se je vrnil v očetov šotor, da bi pričakal prihod poslanca iz Harana. "In Izak je šel premišljat po polju, ko se je večerilo; in ko povzdigne oči in pogleda, glej, velblode, ki so se bližali. In Rebeka povzdigne oči in zagleda Izaka, in spusti se dol z velbloda. In reče hlapcu: Kdo je oni mož, ki prihaja po polju nam naproti? In hlapec reče. Ta je moj gospod. Ona pa vzame svoje zagrinjalo ter se pokrije. Tedaj pove hlapec Izaku vse, kar je bil opravil. In Izak jo pelje v šotor Sare, svoje matere, in vzame Rebeko, da mu bo žena, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po svoji materi." (1 Moj 24,63-67)

Abraham je poznal posledice mešane poroke teh, ki se bojijo Boga, s temi, ki se ga ne boje, od Kajnovega/173/ do svojega časa. Pred očmi je imel posledice svojega zakona z Agaro in zakonske zveze Izmaela in Lota. Pomanjkanje vere pri Abrahamu in Sari je z Izmaelovim rojstvom mešalo pravično potomstvo z brezbožnim. Očetovemu vplivu na sina je nasprotovalo materino malikovalsko sorodstvo in Izmaelova zveza s poganskimi ženami. Ljubosumnost Agare in žena, ki jih je izbrala Izmaelu, so obdajale njegovo družino z oviro, ki si jo je Abraham zaman prizadeval premagati.

Abrahamovi prejšnji nauki so vplivali na Izmaela, toda vpliv njegovih žen je povzročil, da so v njegovi družini malikovali. Izmael je bil ločen od očeta in zagrenjen zaradi zdrah in povezanosti z domom, v katerem je manjkalo ljubezni in Božjega strahu. Zato je bil primoran izbrati divje in roparsko življenje puščavskega poveljnika; "njegova roka bo zoper vse in vseh roke zoper njega". (1 Moj 16,12) V poznejših dnevih se je spokoril zaradi svojih hudobnih poti in se vrnil k očetovemu Bogu, vendar je ostalo njegovo potomstvo ožigosano za zmeraj. Mogočno ljudstvo, ki je izšlo iz njega, je bilo nemirno in pogansko ljudstvo ter je vedno nadlegovalo in žalostilo Izakove potomce.

Lotova žena je bila sebična in neverna ženska ter se je trudila ločiti svojega moža od Abrahama. Če ne bi bilo nje, Lot ne bi ostal v Sodomi in ne bi bil prikrajšan za nasvet modrega, bogaboječega očaka. Vpliv njegove žene in zveza s hudobnim mestom bi ga pripeljala do tega, da bi odpadel od Boga, če ne bi imel zveste izobrazbe, ki jo je prej prejel od Abrahama. Lotova poroka in njegova izbira Sodome za dom sta bili prva člena v verigi dogodkov, ki so bili nevarni za svet v naslednjih rodovih.

Nihče, ki se boji Boga, se ne more brez nevarnosti povezati s kom, ki se ga ne boji. "Moreta li dva skupaj hoditi, če se ne sporazumeta?" (Am 3,3) Sreča in blaginja zakonskega odnosa temeljita na enotnosti zakoncev. Med vernikom in nevernikom pa obstaja osnovna razlika v okusu, nagnjenjih in namenih. Takšna služita dvema gospodarjema, med katerima ne more biti soglasja. Naj bodo načela enega še tako čista in pravilna, bo vpliv nevernega težil k temu, da bi ga oddaljil od Boga./174/

Kdor je sklenil zakon pred spreobrnjenjem, postane s svojo spreobrnitvijo še bolj obvezen biti zvest partnerju, naj se še tako razlikujeta glede vere. Vendar mora Božje zahteve spoštovati nad vsako pozemsko povezavo, čeprav zaradi tega lahko nastopijo preizkušnje in preganjanje. Z duhom ljubezni in krotkosti ima lahko taka zvestoba vpliv, da pridobi neverujočega. Poroka kristjana z nevernim pa je v Svetem pismu prepovedana. Gospodov ukaz je: "Ne vlecite tujega jarma z neverniki." (2 Kor 6,14)

Izaka je Bog zelo počastil, ko ga je naredil za dediča obljub, ki bodo v blagoslov svetu. Pa vendar se je pri štiridesetih letih pokoril očetovi presoji, ko je določil izkušenega bogaboječega služabnika, da mu izbere ženo. Sad te poroke je, kakor kaže Sveto pismo, nežna in lepa slika domače sreče: "In Izak jo pelje v šotor Sare, svoje matere, in vzame Rebeko, in ljubil jo je. Tako se je Izak potolažil po svoji materi." (1 Moj 24,67)

Kakšno nasprotje med Izakom in mladino naših dni, celo med tistimi, ki trdijo, da so kristjani! Mladi prepogosto mislijo, da je izročitev njihovih čustev stvar, o kateri se morajo posvetovati samo s seboj. Stvar, ki naj je ne bi nadzirali ne starši ne Bog. Že dolgo preden postanejo zreli moški in ženske, se imajo za sposobne za odločanje brez pomoči svojih staršev. Nekaj let zakonskega življenja po navadi zadostuje, da uvidijo svojo napako, vendar je pogosto prepozno, da bi preprečili njene pogubne posledice. Zaradi enakega pomanjkanja modrosti in samonadzora, ki sta narekovala naglo izbiro, je dovoljeno, da se zadeva slabša, vse dokler zakon ne postane težak jarem. Mnogi so si tako uničili srečo v tem življenju in upanje v prihodnje življenje.

Če obstaja kaj, kar mora biti skrbno premišljeno in v čemer moramo prositi za nasvet starejše in bolj izkušene osebe, potem je to zakon. Če je bilo Sveto pismo kdaj potrebno kot svetovalec, če moramo kdaj prositi za božansko vodstvo v molitvi, potem je to, preden storimo korak, ki zveže osebi za vse življenje.

Starši ne smejo nikoli pozabiti svoje odgovornosti za prihodnjo srečo svojih otrok. Izakovo spoštovanje/175/ očetove presoje je bilo sad vzgoje, ki ga je učila ljubiti življenje poslušnosti. Medtem ko je Abraham zahteval od svojih otrok, da spoštujejo starševsko oblast, je njegovo vsakdanje življenje pričalo, da ta oblast ni sebično ali samovoljno nadzorovanje, temveč temelji na ljubezni in ima za cilj otrokovo blaginjo in srečo.

Očetje in matere bi morali čutiti, da so dolžni voditi čustva mladih, da bi vzljubili primerno družbo. Za dolžnost bi morali imeti s svojimi nauki in zgledi ob pomoči Božje milosti oblikovati značaj otrok že od najzgodnejših let, da bi bili čisti in plemeniti ter bi jih privlačilo, kar je dobro in prav. Podobno privlači podobno; podobno ceni podobno. Vsadite ljubezen do resnice in čistosti in dobrote že zelo zgodaj v otroka, pa bo otrok iskal družbo tistih, ki imajo te značilnosti.

Starši naj v svojem značaju in domačem življenju ponazorijo ljubezen in dobrotljivost nebeškega Očeta. Dom naj bo poln sončne svetlobe. To bo vašim otrokom pomenilo veliko več kakor pa zemljišče ali denar. Domača ljubezen naj bo živa v njihovem srcu, da se bodo lahko na dom svojega otroštva ozirali kot na kraj miru in sreče, ki je skoraj nebeški. Člani družine nimajo vsi enakega značaja, zato bodo kdaj priložnosti za vajo iz potrpežljivosti in obzirnosti, toda z ljubeznijo in samodisciplino bodo lahko vsi povezani v najtesnejše občestvo.

Prava ljubezen je vzvišeno in sveto načelo. Po značaju se zelo razlikuje od ljubezni, ki jo prebudi vzgib in ki umre, ko je neprizanesljivo preizkušena. Z zvestobo do dolžnosti v domu staršev se morajo mladi pripraviti za svoj dom. Tukaj naj vadijo nesebičnost in razodevajo prijazno, vljudno in krščansko sočustvovanje. Tako bo ljubezen v srcu ostala topla, kdor pa bo šel iz takega doma osnovat svojo družino, bo vedel, kako povečati srečo nje, ki jo je izbral za življenjsko družico. Tako poroka ne bo konec ljubezni, temveč zgolj njen začetek./176/                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

16. Jakob in Ezav

Temeljno besedilo 1 Moj 25,19-34; 27

Izakova sinova dvojčka Jakob in Ezav predstavljata osupljivo nasprotje tako v značaju kakor tudi v življenju. To različnost je napovedal Božji angel, še preden sta se rodila. V odgovor na Rebekino žalostno molitev je izjavil, da bo rodila dva sinova, in ji predočil njuno prihodnjo zgodovino. Vsak od njiju bo postal načelnik mogočnega naroda, vendar bo eden večji od drugega, mlajši pa bo prevladal.

Ezav je zrasel in ljubil užitke ter vsa svoja zanimanja vlagal v sedanjost. Ker ni maral omejitev, je užival v divji svobodi lova, zato je zgodaj izbral lovčevo življenje. Bil je očetov ljubljenček. Tihega in miroljubnega pastirja sta privlačila smelost in živahnost njegovega starejšega sina, ki se je neustrašno podil čez hribe in puščavo ter se vračal domov z ulovom za očeta in vznemirljivimi poročili o svojih pustolovščinah. Jakob pa je bil resen, marljiv in skrben. Vedno je bolj mislil na prihodnost kakor pa sedanjost. Zadovoljen je bil, če je bil doma, zaposlen s skrbjo za črede in obdelovanjem zemlje. Njegovo potrpežljivo vztrajnost, varčnost in previdnost pa je cenila mati. Njegova čustva so bila globoka in močna, njegova neprestana pozornost jo je veliko bolj osrečevala kakor priložnostna, bučna Ezavova prijaznost. Rebeka je bolj ljubila Jakoba.

Izak in Rebeka sta imela obljube, dane Abrahamu in potrjene njegovemu sinu, za velik cilj svojih želja in upov. Jakob in Ezav sta dobro poznala te obljube. Bila sta poučena, da sta imela pravico po dediščini za stvar velike pomembnosti, saj ni zajemala samo dediščine posvetne blaginje, temveč tudi duhovno premoč. Kdor jo je prejel, je postal duhovnik svoje družine in po njegovem potomstvu bo prišel Odrešenik sveta. Po drugi strani pa so na imetniku pravice do dediščine ležale obveznosti. Kdor/177/ bo podedoval njene blagoslove, mora svoje življenje posvetiti službi Bogu. Biti mora poslušen božanskim zahtevam kakor Abraham. V zakonu, v družinskih zvezah in v javnem življenju se mora posvetovati z Božjo voljo.

Izak je sinovoma pojasnil te prednosti in pogoje ter jasno navedel, da ima Ezav kot najstarejši pravico do prvorojenstva. Toda Ezav ni ljubil posvetitve, ni bil nagnjen k verskemu življenju. Zahteve, ki so spremljale rojstno pravico do dediščine, so bile zanj nedobrodošla in celo osovražena omejitev. Božji zakon, ki je bil pogoj božanske zaveze z Abrahamom, se je Ezavu zdel kakor suženjski jarem. Nagnjen k popuščanju samemu sebi si ni ničesar želel bolj kakor svobodo, da lahko počne, kar mu je všeč. Srečo so mu pomenili moč in bogastvo, zabava in bučno veseljačenje. Žarel je v neomejeni svobodi svojega divjega, klateškega življenja. Rebeka si je zapomnila angelove besede in je jasneje videla značaj svojih sinov kakor pa njen mož. Prepričana je bila, da je dediščina božanske obljube namenjena Jakobu. Izaku je ponovila angelove besede, ampak očetova čustva so bila osredotočena na starejšega sina, zato je bil v svojem namenu neomajen.

Jakob je od svoje matere zvedel za božansko napoved, da naj bi prvorojenska pravica pripadla njemu. Zato je neubesedljivo hrepenel po prednostih, ki bi se prenesle nanj. Ni hrepenel po očetovem bogastvu, cilj njegovega hrepenenja je bila duhovna prvorojenska pravica. Da bi bil v občestvu z Bogom kakor pravični Abraham, daroval spravno daritev za svojo družino, bil duhovni oče izvoljenega ljudstva in obljubljenega Mesija ter podedoval nesmrtne posesti, ki so zajete v zaveznem blagoslovu - to so bile prednosti in časti, ki so zanetile njegove najbolj goreče želje. Njegov um je segal v prihodnost in posegal po nevidnih blagoslovih.

S skritim hrepenenjem je prisluhnil vsemu, kar je oče povedal o duhovni prvorojenski pravici. Previdno je hranil, česar se je naučil od matere. Stvar je dan in noč zaposlovala njegove misli, dokler ni to postalo to, kar ga je najbolj zanimalo v življenju. Ampak čeprav je Jakob tako cenil večne blagoslove nad začasnimi, ni imel praktičnega spoznanja o Bogu, ki ga je častil. Božanska milost še ni obnovila njegovega srca. Veroval je, da se obljuba glede njega ne more izpolniti,/178/ dokler ima Ezav pravico prvorojenca. Zato je nenehno premišljal, kako bi si izmislil način, da bi si zagotovil blagoslov, ki ga je brat jemal tako površno, njemu samemu pa je bil tako dragocen.

Nekega dne pa se je Ezav vrnil domov utrujen in izčrpan zaradi lova ter prosil za hrano, ki jo je pripravil Jakob. Ta, ki mu je bila glavna samo ena misel, je segel po priložnosti in bil pripravljen potolažiti bratovo lakoto za ceno pravice prvorojenstva. Nespameten in popustljiv lovec je zavpil: "Glej, proti smrti hitim, čemu mi tisto prvorojenstvo?" (1 Moj 25,32) Za krožnik rjave jedi se je odpovedal prvorojenstvu in potrdil prenos s prisego. V kratkem času bi mu večina zagotovila hrano v očetovem šotoru, ampak da bi zadovoljil trenutno željo, je brezskrbno prodal slavno dediščino, ki jo je sam Bog obljubil njegovim očetom. Zanimala ga je samo sedanjost. Bil je pripravljen žrtvovati nebeško za pozemsko, zamenjati prihodnjo blaginjo za trenutni užitek.

"Tako je Ezav zaničeval prvorojenstvo." (1 Moj 25,34) Ko se ga je znebil, je čutil olajšanje. Zdaj je bila njegova pot prosta, lahko je počel, kar je hotel. Koliko jih še vedno proda svoje prvorojenstvo čiste in neomadeževane večne dediščine v nebesih za divje zadovoljstvo, ki ga imenujejo svoboda!

Ezav je bil vedno podložen samo zunanjim in zemeljskim privlačnostim, zato si je vzel dve ženi izmed Hetovih hčera. Bili sta častilki lažnih bogov, njuno malikovalstvo pa je grenko žalostilo Izaka in Rebeko. Ezav je prekršil enega od pogojev zaveze, ki je prepovedovala poroko med izvoljenim ljudstvom in pogani, Izak pa kljub temu ni odstopil od namena, da mu podeli prvorojenstvo. Rebekino prepričevanje, Jakobova močna želja po blagoslovu in Ezavova brezbrižnost do njenih dolžnosti niso vplivali na spremembo očetovega namena.

Leta so minevala. Izak je ostarel in oslepel ter pričakoval skorajšnjo smrt. Tedaj se je odločil, da ne bo več odlašal podelitve blagoslova starejšemu sinu. Ker pa je vedel za Rebekino in Jakobovo nasprotovanje, se je odločil na skrivaj izpeljati svečan obred. V skladnosti z običajem, da se ob taki priložnosti naredi slavje, je očak naročil Ezavu: "Pojdi na polje ter ulovi mi lov; in pripravi mi okusno jed, ... da te blagoslovi moja duša, preden umrem." (1 Moj 27,3.4)/179/

Rebeka je sprevidela njegov namen. Bila je prepričana, da je to v nasprotju s tem, kar je Bog razodel kot svojo voljo. Izak je bil v nevarnosti, da si bo nakopal Božje nezadovoljstvo in prikrajšal svojega mlajšega sina za položaj, h kateremu ga je poklical Bog. Zaman je poskušala pregovoriti Izaka, zato se je odločila zateči k zvijači.

Ezav se ni nič prej odpravil po svojem opravku, kakor se je Rebeka odločila za izpeljavo svojega načrta. Jakobu je povedala, kaj se je zgodilo, in poudarila, da je potrebno nemudno ukrepati, da bi dokončno in nepreklicno preprečila podelitev blagoslova Ezavu. Sinu je zagotovila, da ga lahko dobi, kakor je obljubil Bog, če bo ubogal njena navodila. Jakob ni rade volje privolil v načrt, ki ga je predlagala. Misel, da bo prevaral očeta, ga je zelo vznemirila. Čutil je, da bi tak greh prej prinesel prekletstvo kakor pa blagoslov. Toda njegovi pomisleki so bili premagani in izvršil je materine predloge. Ni imel namena naravnost izgovoriti laž, ampak po prihodu v očetovo navzočnost se mu je zdelo, da je šel že predaleč in da se ne more več umakniti. Tako je s prevaro dobil želeni blagoslov.

Jakobu in Rebeki je uspel načrt, toda s prevaro sta si nakopala le težave in žalost. Bog je izjavil, da bo Jakob prejel prvorojenstvo, in njegova beseda bi se izpolnila ob njegovem času, če bi v veri čakala, da dela za njiju. Toda kakor mnogi, ki danes trdijo, da so Božji otroci, nista bila pripravljena stvari prepustiti njegovim rokam. Rebeka se je bridko spokorila zaradi napačnega nasveta, ki ga je dala sinu. To je bilo sredstvo, ki ju je ločilo, in nikoli več ni videla njegovega obličja. Od ure, ko je prejel prvorojenstvo, je Jakoba težilo samoobtoževanje. Grešil je zoper očeta, brata, sebe in Boga. V kratki uri je zakrivil delo, ki je vse življenje zahtevalo spokorjenje. V poznejših letih mu je bil ta prizor živ pred očmi, ko je njegovo dušo tiščalo hudobno ravnanje njegovih lastnih sinov.

Jakob je zapustil očetov šotor, šele ko je vstopil Ezav. Čeprav je Ezav prodal svoje prvorojenstvo in potrdil prenos s svečano prisego, je bil zdaj odločen, da si zagotovi blagoslov, ne glede na bratovo sklicevanje. Z duhovnim prvorojenstvom je bilo povezano tudi posvetno. Z njim bi postal vodja družine in dobil v posest dvojni delež očetovega/180/ premoženja. To so bili blagoslovi, ki jih je cenil. Rekel je: "Vstani, moj oče, ter jej od lova svojega sina, da me blagoslovi tvoja duša." (1 Moj 27,31)

Trepetajoč od začudenja in žalosti je slepi, ostareli oče spoznal prevaro, ki so mu jo podtaknili. Njegovi dolgo in ljubeče gojeni upi so bili preprečeni in močno je čutil razočaranje, ki je moralo doleteti njegovega starejšega sina. Skozenj je šinilo prepričanje, da je Božja previdnost preprečila njegov namen in izvršila stvar, ki jo je želel preprečiti. Spomnil se je angelovih besed Rebeki in kljub grehu, katerega je bil zdaj kriv Jakob, je videl v njem tega, ki je najbolj usposobljen doseči Božje namene. Ko je še izgovarjal blagoslov, je čutil nad sabo Duha navdihnjenja, in zdaj, ko je poznal okoliščine, je potrdil blagoslov, ki ga je nevede izgovoril nad Jakobom: "In sem ga blagoslovil. Tudi ostane blagoslovljen." (1 Moj 27,33)

Ezav je malo cenil blagoslov, dokler mu je bil dosegljiv, zdaj, ko ga je za vedno izgubil, pa ga je želel imeti. Zbudile so se vse sile njegove vzkipljive, strastne narave. Njegova žalost in jeza sta bili strašni. S skrajno bridkim vzklikom je zaklical: "Blagoslovi me, tudi mene, moj oče! Ali imaš le edin blagoslov, moj oče?" (1 Moj 27,38) Vendar se dana obljuba ni mogla preklicati. Prvorojenstva, ki ga je tako brezskrbno prodal, ne more dobiti nazaj. Za krožnik leče, za trenutno zadovoljitev teka, ki ga ni nikoli brzdal, je Ezav prodal svojo dediščino; ko pa je spoznal svojo neumnost, je bilo prepozno, da bi povrnil blagoslov. "Ko je hotel pozneje zadobiti blagoslov, (je bil) zavržen, (ni dosegel namreč izpremene misli), dasi ga je želel s solzami." (Heb 12,17) Ezav ni bil prikrajšan za prednost iskanja Božje naklonjenosti s spokorjenjem, ni pa mogel povrniti prvorojenstva. Njegova žalost ni izvirala iz prepričanja o grehu, ni se želel spraviti z Bogom. Obžaloval je posledice svojega greha, ne pa njega samega.

Ezav je zaradi svoje brezbrižnosti do božanskih blagoslovov in zahtev v Svetem pismu imenovan "nečistnik". (Heb 12,16) Predstavlja tiste, ki ne cenijo dovolj odrešenja, ki jim ga je pripravil Kristus, ter so pripravljeni žrtvovati svojo dediščino do nebes za minljive pozemske stvari. Množice živijo za sedanjost, ne da bi pomislile ali skrbele za prihodnost. Kakor Ezav/181/ vpijejo: "Jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!" (1 Kor 15,32) Nad njimi vladajo nagnjenja in raje se bodo odpovedali najvrednejšim stvarem, kakor pa da bi vadili samoodpoved. Če mora kdo opustiti ali zadovoljitev pokvarjenega teka ali nebeške blagoslove, obljubljene samo nesebičnim in bogaboječim, prevladajo zahteve teka, Bog in nebesa pa so resnično prezirani. Koliko celo dozdevnih kristjanov se oklepa zadovoljstev, ki so škodljiva za zdravje in hromijo rahločutnost duše. Ko jim je predstavljena dolžnost, da se očistijo vse umazanije mesenosti in duha ter izboljšajo svetost v Božjem strahu, so užaljeni. Vidijo, da ne morejo pridobiti teh škodljivih užitkov in si zagotoviti nebes. Zato sklenejo, da ne bodo več hodili po poti v večno življenje, ker je tako ozka.

Množice prodajajo prvorojenstvo za čutna zadovoljstva. Žrtvujejo zdravje, duševne sposobnosti oslabijo in zapravijo nebesa. Vse to le za začasni užitek - za zadovoljitev, ki slabi in ponižuje. Kakor se je Ezav prebudil in videl norost svoje prenagljene zamenjave, ko je bilo prepozno za povrnitev izgubljenega, tako bo tudi na dan Božje sodbe s tistimi, ki so svojo nebeško dediščino zamenjali za sebične užitke./182/                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

17. Jakobov beg in izgnastvo

Temeljno besedilo 1 Moj 28 do 31

Jakobu je grozila smrt zaradi Ezavove jeze, zato je pobegnil iz hiše svojega očeta, s sabo pa odnesel njegov blagoslov. Izak mu je ponovil zavezno obljubo in ga prosil, da si kot njen dedič poišče ženo v družini svoje matere v Mezopotamiji. Jakob se je na samotno potovanje odpravil z obteženim srcem. Samo s palico v roki je moral prepotovati stotine kilometrov skozi pokrajino, ki so jo naseljevala divja, klateška plemena. V svojem kesanju in plahosti se je izogibal ljudi, da ga njegov jezni brat ne bi izsledil. Bal se je, da je za zmeraj izgubil blagoslov, ki mu ga je Bog načrtoval dati, Satan pa je bil takoj ob njem, da ga je skušal.

Na večer drugega dne je bil že daleč od očetovih šotorov. Občutil je, da je izgnanec. Zavedal se je, da so vse težave prišle nadenj zaradi lastnih napak. Tema obupa je pritiskala nanj in komaj si je upal moliti. Toda bil je tako zelo osamljen, da je čutil potrebo po Božji zaščiti, kakor je še nikoli ni. V joku in globoki ponižnosti je priznal svoj greh ter milo prosil za kak dokaz, da ni popolnoma pozabljen. Njegovo obremenjeno srce pa še vedno ni čutilo olajšanja. Izgubil je vse zaupanje vase in se bal, da ga je zavrgel Bog njegovih očetov.

Ampak Bog ni pozabil Jakoba. Njegova milost se je še vedno razprostirala nad njegovim tavajočim, nezaupljivim služabnikom. Gospod je sočutno razodel prav to, kar je Jakob potreboval - Zveličarja. Grešil je, vendar se je njegovo srce napolnilo hvaležnosti, ko je videl razodeto pot, po kateri bo lahko spet pridobil Božjo naklonjenost.

Izčrpan od poti je popotnik legel na tla in za vzglavnik uporabil kamen. Ko je zaspal, je v sanjah videl jasno in svetlečo lestev, katere začetek je bil na zemlji, konec pa je segal do neba. Po tej lestvi so se vzpenjali in sestopali angeli. Na vrhu je bil Gospod slave in iz/183/ nebes je bilo slišati njegov glas: "Jaz sem Gospod, Bog Abrahama, tvojega očeta, in Izakov Bog." (1 Moj 28,13) Zemlja, na kateri je ležal kot izgnanec in ubežnik, je bila obljubljena njemu in njegovim potomcem z zagotovilom: "In v tebi in v tvojem potomstvu bodo blagoslovljene vse rodovine zemlje." (1 Moj 28,14) Ta obljuba je bila dana Abrahamu in Izaku, zdaj pa je bila ponovljena Jakobu. Potem so mu bile posebej zaradi sedanje osamljenosti in žalosti izrečene tolažilne in spodbudne besede: "Glej pa, jaz sem s teboj in te ohranim, kamor koli pojdeš, in te pripeljem nazaj v to deželo; kajti ne zapustim te, dokler ne izpolnim, kar sem ti obljubil." (1 Moj 28,15)

Gospod je poznal hudobne vplive, ki bodo obdajali Jakoba, in nevarnosti, katerim bo izpostavljen. V milosti je pred spokorjenim ubežnikom razprostrl prihodnost, da bi lahko razumel božanski namen glede sebe in bil pripravljen za upiranje skušnjavam, ki ga bodo zagotovo doletele, ko bo sam med malikovalci in spletkarji. Vedno bo pred njim visoko merilo, katero mora doseči, in spoznanje, da bo po njem Bog izvrševal svoj namen, ga mora nenehno spodbujati k zvestobi.

V tej prikazni je bil Jakobu pokazan načrt odrešitve, ne sicer v celoti, temveč v takih delih, ki so bili zanj v tistem času pomembni. Skrivnostna lestev, ki jo je videl v sanjah, je bila ista, o kateri je Kristus spregovoril v svojem pogovoru z Natanaelom. Rekel je: "Videli boste nebesa odprta in Božje angele stopati gor in dol do Sina človekovega." (Jan 1,51) Do časa človekovega upora proti Božji vladavini je obstajalo prosto občestvo med Bogom in človekom. Adamov in Evin greh pa je ločil zemljo od nebes, tako da človek ne more govoriti s svojim Stvarnikom. Ampak svet vseeno ni bil prepuščen samotarskemu brezupu. Lestev predstavlja Jezusa, določenega posrednika za zvezo. Če ne bi z lastnimi zaslugami premostil prepada, ki ga je naredil greh, službujoči angeli ne bi mogli ohranjati občestva s padlim človekom. Kristus povezuje človeka v njegovi šibkosti in nebogljenosti z izvirom neskončne moči.

Vse to je bilo Jakobu razodeto v sanjah. Čeprav je njegov um doumel del razodetja, je njegove velike in skrivnostne resnice proučeval vse življenje, in te so se vse bolj razkrivale njegovemu razumevanju./184/

Jakob se je prebudil iz sna, ko je bila še tiha noč. Svetleče oblike njegove prikazni so izginile. Njegove oči so videle samo medle obrise samotnih hribov in nad njimi nebo polno svetlečih zvezd. Imel pa je svečan občutek, da je Bog z njim. Nevidna navzočnost je napolnila samotnost. Rekel je: "Resnično, Gospod je v tem kraju, in jaz nisem vedel! ... Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata!" (1 Moj 28,16.17)

"In Jakob vstane zgodaj tisto jutro ter vzame kamenje, ki si ga je položil za podglavje, in ga postavi v spomenik in izlije olja na njegov vrh." (1 Moj 28,18) V skladu z navado počastitve pomembnih dogodkov je Jakob postavil spomenik Božje milosti, da se bo vedno, ko bo šel tod mimo, lahko ustavil na tem svetem mestu in častil Gospoda. Kraj je imenoval Betel ali "Božja hiša". Z globoko hvaležnostjo je ponovil obljubo, da bo Božja navzočnost z njim, potem pa je svečano prisegel: "Ako bo Bog z menoj ter me ohrani na tej poti, po kateri sedaj potujem, in mi da kruha za jed in oblačila, da ga oblečem, in se vrnem srečno na dom svojega očeta: tedaj mi Gospod bodi Bog, in to kamenje, katero sem postavil v spomenik, bodi Božja hiša; in kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28, 20-22)

Jakob se ni želel pogajati z Bogom. Gospod mu je že obljubil blaginjo, zato je bila prisega izliv hvaležnosti polnega srca zaradi zagotovila Božje ljubezni in milosti. Jakob je čutil, da ima Bog nad njim pravico, ki jo mora priznati, in da so mu posebni znaki božanske naklonjenosti zagotovili zaprošeno vrnitev. Tako vsak blagoslov, ki nam je dan, zahteva odgovor Viru vseh naših milosti. Kristjan bi se moral pogosto spominjati preteklega življenja in hvaležno priklicati v spomin dragocene rešitve, ki jih je zanj storil Bog - podpiral ga je v težavah in mu kazal pot, ko se je vse zdelo temno in nevarno, ter ga osveževal, ko je omagoval. Vse to bi moral prepoznati kot dokaze budne čuječnosti nebeških angelov. Če ima v mislih te neštete blagoslove, bi moral pogosto ponižno in s hvaležnim srcem vprašati: "Kaj naj povrnem Gospodu za vse njegove dobrote meni?" (Ps 116,12)

Naš čas, naši talenti in naša lastnina bi morali biti sveto izročeni njemu, ki nam je zaupal te blagoslove. Kadar koli je za naše dobro storjena rešitev ali pa so nam zagotovljene nove in/187/ nepričakovane milosti, moramo priznati Božjo dobroto ne samo z izražanjem hvaležnosti z besedami, temveč kakor Jakob z darovi in daritvami za njegovo delo. Kakor nenehno prejemamo Božje blagoslove, tako moramo nenehno dajati.

Jakob je rekel: "In kar koli mi boš dal, od vsega ti dam desetino." (1 Moj 28,22) Ali naj bomo manj naklonjeni podelitvi mi, ki uživamo popolno luč in prednosti evangelija, in zadovoljni, če dajemo Bogu manj, kakor so dajali tisti, ki so živeli prej? Ne. Ali naj naše dolžnosti ne rastejo sorazmerno z velikostjo blagoslovov, ki jih uživamo? Ampak kako malo jih cenimo! Kako jalovi so poskusi, da bi z matematičnimi pravili, časom, denarjem in ljubeznijo izmerili ljubezen, ki je neizmerljiva, in dar nepredstavljive vrednosti. Desetina za Kristusa! O boren obrok, sramotno povračilo za nekaj, kar je veliko stalo! Z golgotskega križa kliče Kristus po nepridržani posvečenosti. Vse, kar imamo in kar smo, moramo posvetiti Bogu.

Jakob je nadaljeval svojo pot v "deželo Jutrovcev" (1 Moj 29,1) z novo in trajno vero v božanske obljube ter prepričan o navzočnosti in zaščiti nebeških angelov. Kako drugačen je bil njegov prihod od Abrahamovega poslanca pred skoraj sto leti! Služabnik je prijezdil na kamelah s sprevodom spremljevalcev in z bogatimi darovi zlata in srebra. Rebekin sin pa je bil osamljen potnik bolečih nog, brez posesti razen palice. Kakor Abrahamov služabnik se je tudi Jakob ustavil ob studencu in tukaj je srečal Rahelo, Labanovo mlajšo hčer. Zdaj je stregel Jakob, ko je odvalil kamen z vodnjaka in napojil čredo. Ko je oznanil svojo rodovino, so ga povabili v Labanov dom. Čeprav je prišel brez deleža in spremstva, je nekaj tednov pokazalo vrednost njegove marljivosti in spretnosti, zato so ga prosili, naj ostane. Dogovorili so se, da bo sedem let služil za Rahelino roko.

V prejšnjih časih je moral ženin po običaju pred sklenitvijo zakona plačati tastu vsoto denarja ali pa enako vrednost v drugem blagu, kar je bilo odvisno od razmer. To je bilo jamstvo za zakonsko zvezo. Očetje so menili, da ni varno zaupati sreče hčera možu, ki ni poskrbel za vzdrževanje družine. Če niso imeli dovolj prihrankov ali moči, da bi vodili posel in pridobili živino ali zemljo, se je bilo bati, da/188/ se bo njihovo življenje izkazalo za ničvredno. Vendar je bilo poskrbljeno tudi za preizkus tistih, ki niso imeli s čim plačati za ženo. Dovoljeno jim je bilo delati za očeta hčere, ki so jo ljubili, čas dela pa je določala vrednost zahtevane dote. Če se je snubec izkazal zvest v delu in se tudi drugače izkazal za vrednega, je dobil hčer za ženo. Po navadi ji je bila dana ob ženitvi dota, ki jo je oče prejel. Pri Raheli in Leji je Laban sebično zadržal doto, ki bi jima jo moral dati. Na to sta mislili, ko sta tik pred odhodom iz Mezopotamije rekli: "Saj naju je prodal in tudi izkupiček za naju je požrl." (1 Moj 31,15)

Starodavni običaj je obrodil dobre sadove, čeprav so ga včasih zlorabili kakor Laban. S tem ko je bilo snubcu ponujeno služiti, da bi dobil nevesto, so preprečili prenagljeno poroko in pridobili priložnost preizkusiti globino njegovih čustev, pa tudi njegovo sposobnost za samostojno vzdrževanje družine. V našem času se mnogokrat izkaže slabo, ker se ravna drugače. Pogosto se dogaja, da imata osebi pred poroko premalo priložnosti, da bi spoznala navade in nagnjenja drug drugega. Zato sta si, kar se tiče vsakdanjega življenja, tujca, ko združita svoje koristi pred oltarjem. Mnogi prepozno spoznajo, da niso drug za drugega, in posledica zveze je nesreča, ki traja vse življenje. Žena in otroci pogosto trpijo zaradi brezbrižnosti in nesposobnosti ali pa zaradi moževih in očetovih slabih navad. Če se snubčev značaj preizkusi pred poroko v skladnosti s starodavnim običajem, se lahko prepreči veliko gorje.

Jakob je plačal za Rahelo sedem let zveste službe in leta, ko je služil, "so se mu zdela kakor nekaj dni, zato ker jo je ljubil". (1 Moj 29,20) Sebični in lakomni Laban pa je želel obdržati tako dobrega pomočnika, zato je s kruto prevaro zamenjal Lejo za Rahelo. Ker je sama Leja sodelovala v prevari, je Jakob ni mogel ljubiti. Njegov ogorčen očitek Labanu je naletel na ponudbo, naj dela še sedem let za Rahelo. Oče je vztrajal, da naj Leje ne odslovi, ker bi to osramotilo družino. Jakob je bil tako postavljen v boleč in preizkusen položaj. Končno se je odločil zadržati Lejo in se poročiti z Rahelo. Rahela je bila vedno najbolj ljubljena, toda njegova posebna nagnjenost do nje/189/ je vzbudila Lejino ljubosumje in zavist. Tekmovalnost med sestrama ženama je Jakobu grenilo življenje.

Jakob je ostal v Mezopotamiji dvajset let in služil Labanu, ki ni gledal na družinske vezi, temveč si je v zvezi z njimi prizadeval zagotoviti vse dobrote. Za svoji hčeri je zahteval štirinajst let garanja, in v tem času se je Jakobovo plačilo spremenilo desetkrat. Jakob pa je kljub temu ostal marljiv in zvest. Besede, ki jih je namenil Labanu v njunem zadnjem pogovoru, živo opisujejo neutrudno pazljivost, ki jo je posvetil zahtevnemu gospodarju. "Dvajset let je, odkar sem bil s teboj: tvoje ovce in koze niso bile jalove, in ovnov tvoje črede nisem jedel. Raztrganih živali nisem prinesel k tebi: sam sem škodo trpel, iz moje roke si to zahteval, ukradeno mi podnevi, ukradeno mi ponoči. Tako je bilo: podnevi me je morila vročina in mraz ponoči, spanje se je umikalo mojim očem." (1 Moj 31,38-40)

Pastir je moral čuvati črede noč in dan. Bile so v nevarnosti pred roparji in pred neštetimi, drznimi divjimi živalmi. Pogosto so v nezaščiteni čredi povzročile pravi pokol. Jakob je imel za skrb obsežne Labanove črede na voljo pomočnike, vendar je bil sam odgovoren za vse. V določenih letnih obdobjih je moral biti osebno s čredami, da jih je v sušnem obdobju obvaroval pred poginom zaradi žeje. V hladnejših mesecih pa jih je čuval pred zmrznitvijo v hladnih nočnih zmrzalih. Jakob je bil glavni pastir, služabniki, ki so mu služili, so bili nižji pastirji. Če je kakšna ovca manjkala, je izgubo utrpel glavni pastir. Ta je poklical služabnike, katerim je zaupal skrb za čredo. Zahteval je strogo poročilo, če čreda ni bila v dobrem stanju.

Pastirjevo marljivo in skrbno življenje ter njegovo nežno sočutje do nebogljenih bitij, ki so mu bila zaupana, so navdihnjeni pisci uporabili za ponazoritev nekaterih najdragocenejših evangeljskih resnic. Kristus je v povezavi s svojim ljudstvom primerjan s pastirjem. Po padcu je videl svoje ovce obsojene na pogubo na temnih poteh greha. Da bi rešil tavajoče, je pustil čast in slavo Očetove/190/ hiše. Pravi: "Izgubljene poiščem, razgnane pripeljem nazaj, ranjene obvežem in bolne pokrepčam. Rešim svoje ovce, da vam ne bodo več v plen. Tudi zveri zemlje jih ne bodo žrle." (Ezek 34, 16.22.28) Slišati je njegov glas, ki jih kliče v svojo čredo: "In koča bo za senčnico proti vročini podnevi in za pribežališče in zavetje pred viharjem in pred dežjem." (Iz 4,6) Njegova skrb za čredo je vztrajna. Krepča šibke, tolaži trpeče, zbira jagnjeta okoli sebe in jih nosi v svojem naročju. Zato ga njegove ovce ljubijo. "A za tujcem ne gredo, temveč beže od njega, ker ne poznajo glasu tujcev." (Jan 10,5)

Kristus pravi: "Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir, ki mu ovce niso lastne, vidi volka, da gre, in zapusti ovce in zbeži, in volk trga in razganja ovce, on pa beži, ker je najemnik, in ne mara za ovce. Jaz sem dobri pastir, in poznam svoje in moje poznajo mene." (Jan 10,11-14)

Kristus, glavni Pastir, je zaupal skrb za svojo čredo svojim služabnikom kot nižjim pastirjem. Nje prosi, naj bodo enako skrbni, kakor je bil On, in naj čutijo enako sveto odgovornost za nalogo, ki jim jo je zaupal. Resno jim je zapovedal, naj bodo zvesti, naj hranijo čredo, krepčajo šibke, poživljajo omagujoče in jih zaščitijo pred požrešnimi volkovi.

Da bi Kristus rešil svoje ovce, je dal življenje. Svojim pastirjem tako kaže ljubezen, ki je bila razodeta kot zgled. On, ki je "najemnik ... ki mu ovce niso lastne", se v resnici ne meni za čredo. Dela samo zaradi zaslužka in skrbi le zase. Razmišlja o lastnem dobičku, namesto da bi mislil na svojo nalogo. V času nevarnosti bo zbežal in zapustil čredo.

Apostol Peter opominja nižje pastirje: "Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno, tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi." (1 Pet 5,2.3) Pavel pravi: "Pazite torej nase in na vso čredo, v kateri vas je Sveti/191/ Duh postavil za škofe, da pasete Božjo cerkev, ki si jo je pridobil z lastno krvjo. Jaz vem, da pridejo po mojem odhodu med vas grabljivi volkovi, ki ne bodo prizanašali čredi." (Dej 20,28.29)

Vse, ki imajo zvestim pastirjem naloženo skrb in breme za nedobrodošlo nalogo, apostol kara: "Ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno." (1 Pet 5,2) Vse take nezveste pastirje bo glavni Pastir radovoljno razrešil. Kristusova cerkev je bila odkupljena z njegovo krvjo. Zato mora vsak pastir spoznati, da je za vsako ovco v njegovi oskrbi plačana neskončna daritev. Z vsako mora ravnati kakor z neprecenljivo vrednostjo in si mora neutrudno prizadevati, da bi jih ohranil zdrave in v dobrem stanju. Pastir, ki ga spodbuja Kristusov Duh, bo posnemal njegov nesebični zgled, nenehno bo delal za blaginjo svoje naloge, čreda pa bo uspevala v njegovi oskrbi.

Vsi bodo poklicani podati natančno poročilo o svoji službi. Gospodar bo vsakega pastirja vprašal: "Kje je tista čreda, ki ti je bila izročena, čreda tvoje slave?" (Jer 13,20) Kdor bo spoznan za zvestega, bo prejel bogato nagrado. Apostol pravi: "In ko se prikaže višji Pastir, prejmete nevenljivi venec slave." (1 Pet 5,4)

Jakob se je utrudil od služenja Labanu in mu predlagal, da se vrne v Kanaan. Tedaj je rekel svojemu tastu: "Odpusti me, da odidem v svoj kraj in v svojo deželo. Daj mi moji ženi in moje otroke, za katere sem ti služil, da odidem; ti namreč znaš mojo službo, s katero sem ti služil." (1 Moj 30, 25.26) Laban pa ga je rotil, naj ostane, rekoč: "Zaznal sem, da me je Gospod blagoslovil zaradi tebe." (1 Moj 30,27) Videl je, da njegovo imetje narašča v zetovi oskrbi.

Jakob je odvrnil: "Zakaj kar si malega imel pred mojim prihodom, to se je pomnožilo." (1 Moj 30,30) Sčasoma pa je postal Laban zavisten, ker je imel Jakob večjo blaginjo. "Tako je ta mož silno obogatel, in imel je veliko drobnice in dekel in hlapcev in velblodov in oslov." (1 Moj 30,43) Labanovi sinovi so bili kakor oče zavistni in Jakobu je prišlo na ušesa njihovo zlobno govorjenje. "Vzel je Jakob, kar koli je imel naš oče, in iz imetja našega očeta si je pridobil vso tisto slavo. Videl je/192/ tudi Jakob Labanovo obličje, in glej, ni bilo do njega kakor prej." (1 Moj 31,1.2)

Jakob bi že prej zapustil svojega zvitega sorodnika, če se ne bi bal srečanja z Ezavom. Zdaj se mu je zdelo, da je v nevarnosti tudi pred Labanovimi sinovi, ki so imeli njegovo lastnino za svojo in bi si jo lahko prigrabili nasilno. Bil je zelo zaskrbljen in žalosten ter ni vedel, kam naj se obrne. Toda z mislijo na obljubo iz Betela je zadevo prinesel pred Boga in od njega prosil za navodilo. V sanjah mu je bila uslišana molitev: "Vrni se v deželo svojih očetov in k svoji rodovini, in bom s teboj." (1 Moj 31,3)

Ko Labana ni bilo doma, se je ponudila priložnost za odhod. Hitro so zbrali črede ovac in govedi in jih poslali naprej, Jakob pa je z ženama, otroki in služabniki prečkal Evfrat ter hitel proti Gileadu na kanaanskih mejah. Po treh dneh je Laban zvedel za njihov odhod in se odpravil za njimi. Dohitel jih je sedmi dan svojega potovanja. Bil je rdeč od jeze in jih silil, da se vrnejo. Brez dvoma bi jih lahko prisilil, saj je imel veliko močnejše spremstvo. Ubežniki so bili zares v veliki nevarnosti.

Laban ni izpeljal svojega sovražnega načrta samo zato, ker je sam Bog ukrepal in zaščitil svojega služabnika. Laban je rekel: "Bilo bi v moči moje roke hudo vam storiti, ali Bog vašega očeta me je ogovoril sinoči takole: Varuj se, da ne govoriš z Jakobom bodi dobro bodi hudo." (1 Moj 31,29) To pomeni, da ga ni smel ne siliti ne prositi z laskajočim pregovarjanjem, da se vrne.

Laban je zadržal doto svojih hčera in je z Jakobom vedno ravnal zvijačno in strogo. Zdaj pa ga je z značilnim hlinjenjem okaral zaradi skrivnega odhoda, zaradi česar ni imel priložnosti prirediti poslovilnega slavja, niti se posloviti od svojih hčera in njunih otrok.

V odgovoru je Jakob jasno predočil Labanovo sebično in lakomno ravnanje in se sklical nanj kot na pričo svoje zvestobe in iskrenosti. Jakob je rekel: "Ako bi mi ne bil Bog mojega očeta, Bog Abrahamov in Izakov Strah, na strani, ti bi me bil sedaj odpustil praznega. Bog se je ozrl na moje ponižanje in trud mojih rok, in te je posvaril nocoj." (1 Moj 31,42)

Laban ni mogel zanikati navedenih dejstev, zato je/193/ predlagal skleniti zavezo miru. Jakob je privolil v predlog, in postavila sta kup kamenja v znak dogovora. Laban je temu stebru dal ime "Micpa", straža, rekoč: "Straži naj Gospod med menoj in teboj, ko ne bova drug drugega videla." (1 Moj 31,49)

"Še reče Laban Jakobu: Glej ta kup in glej ta spomenik, ki sem ga postavil med menoj in teboj: ta kup bodi priča in ta spomenik bodi priča, da ne pojdem jaz čez ta kup do tebe in da tudi ti ne pojdeš čez ta kup in ta spomenik do mene na hudo. Abrahamov Bog in Nahorjev Bog, Bog njiju očeta, naj sodi med nama! In Jakob priseže pri Strahu svojega očeta Izaka." (1 Moj 31,51-53) Priredili so slavje, da bi potrdili dogovor. Noč so preživeli v prijateljskem druženju, ob zori pa so se Laban in njegovo spremstvo odpravili. Po tej ločitvi so prenehale vse vezi med Abrahamovimi otroki in Mezopotamci./194
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

HumanaSlovenija je napisal/a:

2. Stvarjenje

Temeljno besedilo 1 Moj 1 in 2

"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa in z dihom njegovih ust vsa nebeška vojska. Kajti On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno. Postavil je zemljo na njene podstave, da se ne gane na večne čase." (Ps 33,6.9; 104,5)

Ko je zemlja prišla iz rok svojega Stvarnika, je bila skrajno lepa. Njena površina je bila popestrena z gorami, hribovjem in planjavami, posuta s plemenitimi rekami in ljubkimi jezeri. Vendar hribi in gore niso bili strmi in ostri, polni strašnih strmin in groznih prepadov, kakršni so danes. Ostri, grobi robovi zemljinega skalnatega ogrodja so bili zakopani v rodovitno prst, ki je povsod obrodila bohotno zelenje. Ni bilo ostudnih močvirij ali jalovih puščav. Na vsakem koraku je oko pozdravilo milo grmičevje in nežno cvetje. Višine so bile okronane z drevesi, ki so bila veličastnejša od katerega koli, ki raste danes. Zrak, ki ni bil onesnažen s smrdljivimi nesnagami, je bil zdrav in čist. Celotna pokrajina je dajala videz lepote in je bila okrašena kakor tla najveličastnejše palače. Angelske čete so veselo opazovale prizor in se veselile v čudovitih Božjih delih.

Ko je bila v obstoj poklicana zemlja s svojimi številnimi živalmi in rastlinskim življenjem, je bil na oder delovanja postavljen človek kot krona Stvarnikovega dela, za kogar je bila postavljena lepa zemlja. Njemu je bilo dano gospostvo nad vsem, kar je doseglo njegovo oko. Kajti Bog je rekel: "Naredimo človeka po svoji podobi, ki nam bodi podoben, in gospodujejo naj morskim ribam in nebeškim pticam in živini in vesoljni zemlji. In ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril." (1 Moj 1,26.27) Tukaj je jasno podan izvir človeškega rodu. Božanski zapis je tako jasno naveden, da ni razloga za napačne/44/ sklepe. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi. Tukaj ni skrivnosti. Ni podlage za domnevo, da se je človek razvil s počasnimi razvojnimi stopnjami iz nižjih oblik živalskega ali rastlinskega življenja. Taki nauki znižujejo vzvišeno Stvarnikovo delo na raven človeških omejenih, pozemskih dojemanj. Ljudje si tako zelo prizadevajo izključiti Boga iz vesoljne nadoblasti, da znižujejo človeka in ga opeharijo za dostojanstvo njegovega izvora. On, ki je postavil zvezdne svetove na višine, je z občutljivo spretnostjo obarval cvetice na travniku. Napolnil je zemljo in nebesa s čudesi svoje moči, ko je prišel okronat svoje čudovito delo. Postavil je nekoga v sredo, da bi stal kot vladar čudovite zemlje. Ni mu spodletelo ustvariti bitja, da je bilo vredno roke, ki mu je dala življenje. Rodovnik našega rodu, kakor je dan po navdihu, sega nazaj do svojega izvora, vendar ne do verige razvijajočih se zametkov, mehkužcev in štirinožcev, temveč do vzvišenega Stvarnika. Čeprav je bil Adam oblikovan iz prahu, je bil Božji sin.

Kot Božji predstavnik je bil postavljen nad nižje vrste bitij. Te niso mogle razumeti ali priznati Božje vladavine, vendar so bile narejene tako, da so bile sposobne ljubiti človeka in mu služiti. Psalmist pravi: "Postavil si ga za vladarja delom svojih rok, vse si mu podložil pod noge: drobnico in goved, kolikor je je, in tudi poljske živali, ptice pod nebom in ribe v morju, kar koli se sprehaja po morskih stezah." (Ps 8,6-8)

Človek naj bi nosil Božjo podobo v zunanjem videzu in v značaju. Samo Kristus je "podoba njegovega (Očetovega) bitja"; človek pa je bil narejen podoben Bogu. (Heb 1,3) Njegova narava je bila v sozvočju z Božjo voljo. Njegov um je bil sposoben dojemati božanske stvari. Njegova čustva so bila čista; njegove strasti in poželenja je nadzoroval razum. Bil je svet in srečen, da je nosil Božjo podobo ter bil popolnoma poslušen njegovi volji.

Ko je človek prišel iz Stvarnikovih rok, je bil visoke postave in popolnoma sorazmeren. Njegov obraz je bil rdeč od zdravja in žarel od svetlobe življenja in veselja. Adam je bil mnogo višji kakor ljudje, ki danes prebivajo na zemlji. Eva je bila nekoliko manjše postave, pa vendar je bila njena postava veličastna in polna lepote. Brezgrešni par ni nosil umetnih oblačil. Odeta sta bila v oblačilo svetlobe in slave, kakršno imajo angeli. Dokler koli sta živela v poslušnosti Bogu, ju je obdajalo oblačilo svetlobe./45/

Potem ko je bil ustvarjen Adam, so bila predenj pripeljana vsa živa bitja, da bi jih poimenoval. Videl je, da ima vsak svojo družico, med njimi pa "se za Adama ni našla pomoč njegove vrste". (1 Moj 2,20) Med vsemi bitji, ki jih je Bog ustvaril na zemlji, ni bilo enakega človeku. In Bog je rekel: "Ni dobro biti človeku samemu; naredim mu pomoč njegove vrste." (1 Moj 2,18) Človek ni bil ustvarjen, da bi živel v samoti, bil naj bi družabno bitje. Prelepi prizori in razveseljivi posli Edena brez družbe ne bi nudili popolne sreče. Celo občestvo z angeli ne bi moglo zadovoljiti njegove želje po razumevanju in tovarištvu. Nikogar ni bilo z enako naravo, da bi ljubil in bil ljubljen.

Sam Bog je dal Adamu družico. Priskrbel mu je pomoč njegove vrste - pomočnika, ki mu ustreza - nekoga, ki je narejen za njegovega tovariša in bo eno z njim v ljubezni in razumevanju. Eva je bila ustvarjena iz rebra, ki je bilo vzeto iz Adama, kar kaže na to, da naj mu ne bi vladala kot glava, niti da bi bila teptana z nogami kot podrejena, temveč da bo ta, ki bo stala ob njegovi strani kot enaka z njim, ter jo bo ljubil in varoval. Del moža, kost njegove kosti in meso njegovega mesa, bila je njegov drugi jaz, ki je kazal na tesno občestvo in na čustveno navezanost, ki naj bi obstajalo v tem odnosu. "Kajti nihče ni nikoli sovražil svojega mesa, temveč hrani in goji ga. Zato zapusti mož svojega očeta in svojo mater in držal se bo svoje žene, in bosta v eno meso." (Ef 5,29; 1 Moj 2,24)

Bog je opravil prvo poroko. Tako ima ta ustanova za svojega začetnika Stvarnika vesolja. "Častit bodi zakon"; (Heb 13,4) to je bil eden prvih Božjih darov človeku in je eden od dveh ustanov, ki ju je Adam po padcu prinesel s seboj skozi rajska vrata. Ko se v tem odnosu pripoznavajo in poslušajo božanska načela, je zakon blagoslov; varuje čistost in srečo rodu, skrbi za človekove družbene potrebe, povzdiguje fizično, umsko in moralno naravo.

"Zasadi pa Gospod Bog vrt v Edenu proti jutru in postavi vanj človeka, ki ga je bil upodobil." (1 Moj 2,8) Kar koli je Bog naredil, je bilo popolnost lepote, in zdelo se je, da ne manjka nič, kar bi lahko osrečevalo sveti par./46/ Pa vendar je Stvarnik poskrbel za še en znak svoje ljubezni. Pripravil je vrt posebno za njun dom. V tem vrtu so rasla drevesa vseh vrst, mnoga od njih so bila polna slastnega in dišečega sadja. Rasle so ljubke trte, ki so poganjale pokončno in dajale privlačen videz, njihove veje pa so se upogibale pod težo vabljivega sadja, ki je bilo različno in bogato obarvano. Delo Adama in Eve je bilo veje trte upogniti tako, da dobijo obliko ute, da bi si tako naredila bivališče iz živih dreves, polnih listov in sadja. Tam je raslo obilo dišečega cvetja raznih barv. Sredi vrta je raslo drevo življenja, ki je s slavo prekašalo vsa druga drevesa. Njegovi sadeži so bili videti kakor zlata in srebrna jabolka in so imeli moč ohranjati življenje.

Stvarjenje je bilo zdaj dokončano. "In tako so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska. Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako." (1 Moj 2,1; 1,31) Eden je cvetel na zemlji. Adam in Eva sta imela prost dostop k drevesu življenja. Noben madež greha ali senca smrti ni omadeževala lepe stvaritve. "Ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali." (Job 38,7)

Veliki Jahve je položil temelje zemlje. Ves svet je oblekel v oblačilo lepote in ga napolnil s stvarmi, ki so uporabne za človeka. Ustvaril je vsa čudesa na kopnem in v morju. V šestih dneh je bilo dokončano veliko delo stvarjenja. In Bog je "počival sedmi dan od vsega svojega dela, ki ga je bil storil. In blagoslovil je Bog sedmi dan in ga posvetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, ki ga je bil ustvaril in storil." (1 Moj 2,2.3) Bog se je zadovoljno ozrl na delo svojih rok. Vse je bilo popolno, vredno svojega božanskega Začetnika; in počival je, ampak ne zaradi utrujenosti, temveč ker je bil zelo zadovoljen s sadovi svoje modrosti in dobrote in razodetja svoje slave.

Potem ko je Bog sedmi dan počival, ga je posvetil ali dal na stran kot dan počitka. Človek naj bi se ravnal po Stvarnikovem zgledu in počival na ta sveti dan, da bi lahko, ko se bo ozrl na nebesa in zemljo, občudoval Božje veliko delo stvarjenja. In da bi se, ko bi ugledal dokaze Božje modrosti in dobrote, njegovo srce napolnilo z ljubeznijo in spoštovanjem do svojega Stvarnika./47/

V Edenu je Bog postavil spomenik svojemu delu stvarjenja, ko je blagoslovil sedmi dan. Sobota je bila izročena Adamu, očetu in predstavniku vse človeške družine. Njeno posvečevanje naj bi bilo dejanje hvaležnega priznanja od vseh, ki bodo bivali na zemlji, da je Bog njihov Stvarnik in pravičen Vladar, da so delo njegovih rok in podložniki njegove oblasti. Tako je bila ustanova v celoti spominska in dana vsemu človeštvu. V njej ni bilo nič, kar bi bilo senca ali česar ne bi smeli vsi uporabljati.

Bog je videl, da je sobota za človeka pomembna celo v Raju. V enem od sedmih dni je moral položiti na stran svoje koristi in opravila, da bi lahko popolneje razmišljal o Božjih delih, njegovi moči in dobroti. Potreboval je soboto, da bi ga bolj živo spominjala na Boga ter v njem zbudila hvaležnost, ker je vse, kar uživa in ima, prišlo iz radodarne Stvarnikove roke.

Bog je načrtoval, da bi sobota usmerjala ljudi k razmišljanju o njegovih delih stvarjenja. Narava govori njihovim čutom in trdi, da obstaja živi Bog, Stvarnik, vrhovni Vladar vsega. "Nebesa oznanjajo slavo mogočnega Boga in delo njegovih rok kaže nebesni oblok. Dan kliče dnevu vest o njem in noč poroča noči." (Ps 19,1.2) Lepota, ki odeva zemljo, je znak Božje ljubezni. Lahko jo ugledamo v večnem gorovju, v visokih drevesih, v razprtih cvetovih in občutljivih cveticah. Vse nam govori o Bogu. Sobota vedno kaže nanj, ki je vse ustvaril, bodri ljudi, naj odprejo veliko knjigo narave in tam zasledijo Stvarnikovo modrost, moč in ljubezen.

Naši prvi starši niso bili postavljeni zunaj možnosti kršitve, čeprav sta bila ustvarjena nedolžna in sveta. Bog ju je naredil kot svobodna moralna pomočnika, ki sta sposobna ceniti modrost in dobroto njegovega značaja in pravičnost njegovih zahtev ter imata polno svobodo, da se podredita ali pa odklonita poslušnost. Uživala naj bi občestvo z Bogom in svetimi angeli, toda preden bosta izročena večni zaščiti, mora biti preizkušena njuna zvestoba. Na samem začetku človekovega obstoja je bila postavljena preizkušnja za željo po samopopustljivosti, usodno poželenje, ki je bila vzrok tudi Satanovega padca. Drevo spoznanja, ki je stalo blizu drevesa življenja na sredi vrta, je/48/ bilo določeno za preizkus poslušnosti, vere in ljubezni naših prvih staršev. Medtem ko jima je bilo dovoljeno prosto jesti z vsakega drevesa, jima je bilo s tega prepovedano poskusiti sadež, kazen pa je bila smrt. Prav tako sta morala biti izpostavljena Satanovemu skušanju, ampak če bi zdržala preizkušnjo, bi bila končno postavljena nad njegovo moč, da bi uživala neprestano naklonjenost pri Bogu.

Bog je človeka postavil pod zakon kot nujen pogoj njegovega obstoja. Bil je podložen božanski vladavini in ni vlade brez zakona. Bog bi lahko ustvaril človeka brez možnosti, da bi prestopil njegov zakon. Lahko bi zadržal Adamovo roko, da se ne bi dotaknil prepovedanega sadu, toda v tem primeru bi bil človek le robot, ne pa svoboden moralen zastopnik. Brez proste izbire njegova poslušnost ne bi bila prostovoljna, temveč prisiljena. Značaj se ne bi mogel razvijati. Taka pot pa bi bila nasprotna Božjemu načrtu v ravnanju s prebivalci drugih svetov. Bila bi nevredna človeka kot razumnega bitja in bi podpirala Satanovo obtožbo o Božjem samovoljnem vladanju.

Bog je naredil človeka poštenega, dal mu je plemenite značajske poteze brez nagnjenosti k hudemu. Obdaril ga je z visokimi razumskimi močmi ter mu predstavil najmočnejše možne povode, da bi mu ostal zvest. Popolna in nenehna poslušnost je bila pogoj večne sreče. S tem pogojem je imel pristop k drevesu življenja.

Dom naših prvih staršev naj bi bil vzorec za druge domove, ko bi se otroci razselili po zemlji. Ta dom, ki ga je olepšala roka samega Boga, ni bil kakšna prekrasna palača. Ljudje se v svoji ošabnosti veselijo v veličastnih in dragih zgradbah ter se poveličujejo z deli svojih rok. Ampak Bog je Adama postavil na vrt. To je bilo njegovo bivališče. Modro nebo je bilo njegov strop, zemlja s svojimi čudovitimi cveticami in preprogo živega zelenja je bila njegov pod, listnate veje ljubkih dreves pa so bile njegov baldahin. Stene tega doma so bile okrašene z najveličastnejšimi okraski - ročnim delom velikega mojstrskega Umetnika. Vse, kar se je dogajalo v okolici svetega para, vsebuje nauk za vse čase, da je resnično srečo možno najti v občestvu z Bogom po njegovih ustvarjenih delih, ne pa v vdajanju ošabnosti in razkošju. Če bi ljudje manj pozornosti posvečali umetnim izdelkom in bi bolj gojili večjo preprostost, bi se približali odgovoru/49/ na vprašanje o Božjem namenu njihovega stvarjenja. Ošabnost in častihlepnost se nikoli ne moreta zadovoljiti, tisti pa, ki so resnično modri, bodo našli trajno in povzdigujoče zadovoljstvo v izvirih zadovoljstva, ki jih je Bog položil na doseg vsem.

Prebivalcema Raja je bila zaupana skrb za vrt, da ga obdelujeta in varujeta. (1 Moj 2,15) Njuna zaposlitev ni bila utrujajoča, temveč prijetna in poživljajoča. Bog je določil delo človeku v blagoslov, da zaposli njegov um, krepi telo in razvija sposobnosti. V miselni in telesni dejavnosti je Adam odkril najvišje zadovoljstvo svojega svetega obstoja. In ko je bil zaradi posledic svoje neposlušnosti izgnan iz svojega lepega doma in prisiljen boriti se z neizprosno zemljo, da bi dobil vsakdanji kruh, je bilo prav to delo zaščita pred skušnjavo in vir sreče, čeprav se je zelo razlikovalo od prijetnega dela v vrtu. Tisti, ki imajo delo za prekletstvo in ga izvršujejo s trudom in bolečino, gojijo zmoto. Bogati pogosto prezirajo delavski razred, vendar se to nikakor ne ujema z Božjim načrtom, zaradi katerega je ustvaril človeka. Kaj je lastnina celo najbogatejših v primerjavi z dediščino, ki je bila dana imenitnemu Adamu? Pa vendar Adam ni bil nedelaven. Naš Stvarnik, ki ve, kaj človeku prinaša srečo, je Adamu določil delo. Resnično življenjsko srečo najdejo samo delavni ljudje. Angeli so marljivi delavci, so Božji služabniki v prid človeškim otrokom. Stvarnik ni naredil prostora za lenobo.

Dokler sta Adam in njegova družica ostala zvesta Bogu, sta vladala nad zemljo. Dan jima je bil neomejen nadzor nad vsako živo stvarjo. Lev in jagnje sta se miroljubno sprehajala okoli njiju ali pa skupaj ležala ob njunih nogah. Vesele ptičice so ju obletavale brez strahu, in ko so odmevale njihove vesele melodije v hvalo Stvarniku, sta se v izražanju hvale Očetu in Sinu pridružila tudi Adam in Eva.

Sveti par nista bila samo otroka v Božji očetovski oskrbi, temveč učenca, ki sta prejemala navodila od nadvse modrega Stvarnika. Obiskovali so ju angeli in uživala sta občestvo s svojim Stvarnikom, ne da bi bila med njimi kaka tenčica. Bila sta polna moči, ki jima jo je dajalo drevo življenja, njune umske moči pa so bile samo malo šibkejše od angelskih. Skrivnosti vidnega vesolja, "čudovita dela tistega, ki je/50/ popoln v znanju", (Job 37,16) so jima nudile neusahljivi vir navodil in navdušenja. Zakoni in delovanje narave, ki zaposlujejo človekovo proučevanje že šest tisoč let, so bili na voljo njunemu umu, ker je tako hotel neskončni Tvorec in Vzdrževalec vsega. Imela sta zvezo z listom in rožo in drevesom ter od vsega zbirala skrivnosti življenja. Z vsakim živim bitjem, od mogočnega leviatana, ki se je igral v vodi, do mušice, ki je preletavala v sončnih žarkih, je bil Adam domač. Vsakega je poimenoval in bil je seznanjen z naravo in navadami vseh. Božja slava v nebesih, nešteti svetovi v svojem urejenem gibanju, premikanje oblakov, skrivnosti svetlobe in zvoka, dneva in noči - vse to je bilo na voljo proučevanju našim prvim staršem. Na vsakem listu v gozdu ali kamnu v gorah, v vsaki sijoči zvezdi, na zemlji in v zraku in na nebu, je bilo zapisano Božje ime. Red in skladnost stvarjenja sta jima govorila o neskončni modrosti in moči. Vedno sta odkrivala kaj privlačnega, kar je napolnilo njuno srce z globljo ljubeznijo in priklicalo nove izraze hvaležnosti.

Dokler sta ostala zvesta božanskemu zakonu, je njuna sposobnost spoznavanja, uživanja in ljubezni nenehno naraščala. Nenehno sta pridobivala nove zaklade spoznanja, odkrivala osvežilne izvire sreče in dosegala vse jasnejše predstave o neizmerljivi, zanesljivi Božji ljubezni./51/


Jutri sledi poglavje 3. : Skušnjava in padec

Ja res, živimo v DOBI TEME - kali juge (ki se sicer izteka). Jezus je že kar nekaj desetletij tukaj, kot tudi Kristus (to sta dve osebi, kar je za mnoge nerazumljivo). Večina o tem ne ve nič, nemalo ljudi pa je sezanjenih s tem dejstvom. Izpolnjuje se ena od najav: "prišel bom kot tat ponoči." Torej neočitno in nespektakularno.


_________________
LUČ

Ellen G. White: Očaki in preroki

18. Nočni boj

Temeljno besedilo 1 Moj 32 in 33

Čeprav je Jakob zapustil Padan-aram poslušen božanskemu ukazu, je bil kljub temu zaskrbljen, ko se je vrnil na pot, po kateri je pred dvajsetimi leti bežal kot ubežnik. Greh, da je prevaral svojega očeta, mu je bil vedno pred očmi. Vedel je, da je dolgoletno izgnanstvo neposredna posledica tega greha. O teh stvareh je razmišljal dan in noč, očitki obtožujoče vesti pa so storili, da je bilo njegovo potovanje zelo žalostno. Ko so se v daljavi pred njim prikazali hribi rodne dežele, je bilo očakovo srce globoko vznemirjeno. Vsa preteklost se mu je živo prikazala pred očmi. S spominom na greh se je pojavila tudi misel, da mu je Bog naklonjen ter mu je obljubil svojo pomoč in vodstvo.

Bolj ko se je približeval cilju svojega potovanja, bolj ga je skrbela misel na Ezava. Ko je Jakob ušel, se je imel Ezav za edinega dediča očetovega imetja. Novice o Jakobovi vrnitvi bodo prebudile strah, da je prišel zahtevat dediščino. Ezav bi lahko zdaj bratu prizadejal veliko škodo, če bi hotel. Lahko da bo nasilno razpoložen do njega ne samo zaradi želje po maščevanju, temveč da zaščiti neskaljeno bogastvo, katero je imel tako dolgo zase.

Gospod je Jakobu ponovno podal znak o božanski skrbi. Ko je potoval južno od gore Gilead, sta ga dve četi nebeških angelov obdajali spredaj in zadaj, z njim sta napredovali in ga ščitili. Jakob se je spomnil davno minule prikazni pri Betelu. Njegovo obteženo srce se je olajšalo ob dokazu, da ga pri vrnitvi ščitijo božanski poslanci, ki so mu vlili upanje in pogum ob begu iz Kanaana. Rekel je: "Tabor Božje vojske je to; zato je imenoval tisti kraj Mahanaim" - dvojni tabor. (1 Moj 32,2)

Jakob pa je vendar čutil, da mora storiti nekaj za svojo varnost. Zato je k bratu poslal poslance s spravnim/195/ pozdravom. Poučil jih je, s katerimi besedami naj pozdravijo Ezava. Pred rojstvom je bilo o dveh bratih napovedano, da bo starejši služil mlajšemu. Če pa bi spomin na to povzročal zagrenjenost, je Jakob naročil služabnikom, da jih pošilja k "mojemu gospodu Ezavu". Ko pa bodo pripeljani predenj, se morajo o svojem gospodarju izražati kot o "njegovem hlapcu Jakobu". Želel je odstraniti strah, da se vrača kot obubožan popotnik, ki želi očetovo dediščino. Zato je bil previden in izjavil v sporočilu: "Imam pa volov in oslov, čred, hlapcev in dekel, zato sem poslal poročat to svojemu gospodu, da najdem milost v tvojih očeh." (1 Moj 32,4.5)

Hlapci so se vrnili z novico, da se Ezav približuje s štiristo možmi in ni odgovoril na prijateljsko sporočilo. Zdelo se je gotovo, da se prihaja maščevat. Tabor je prežela groza: "In Jakob se silno zboji, in bil je zbegan." (1 Moj 32,7) Ni mogel nazaj, naprej pa se je bal. Njegovo spremstvo je bilo neoboroženo in nemočno, popolnoma nepripravljeno na sovražni spopad. Zatorej jih je razdelil v dve skupini, če bo ena napadena, bo imela druga priložnost ubežati. Iz svojih obsežnih čred je poslal Ezavu radodarno darilo s prijateljskim sporočilom. Storil je vse, kar je mogel, da bi se odkupil za napako, ki jo je storil bratu, in preprečil grozečo nevarnost. Potem pa je ponižno in v spokorjenju prosil za božansko zaščito. "Velel si mi: Vrni se v svojo deželo in k svoji sorodovini, in obsujem te z dobrim. Nevreden sem vseh milosti in vse zvestobe, ki si jo izkazal svojemu hlapcu; kajti samo s svojo palico sem prekoračil ta Jordan, sedaj pa sem gospodar dveh krdel. Otmi me, prosim, iz roke mojega brata, iz roke Ezava, zakaj bojim se ga, da ne pride in me pobije, matere z otroki." (1 Moj 32,9-11)

Tako so prispeli do reke Jabok. Ko se je znočilo, je Jakob poslal svojo družino po plitvini čez reko, sam pa je ostal zadaj. Odločil se je noč preživeti v molitvi, želel je biti sam z Bogom. Bog lahko omehča Ezavovo srce. V njem je bilo očakovo edino upanje.

Bilo je v samotnem gorskem predelu, shajališču divjih zveri in skrivališču roparjev in morilcev. Osamljen in nezaščiten Jakob je bil žalosten sklonjen nad zemljo. Bila je polnoč. Vsi, ki so mu bili v življenju ljubi, so bili daleč,/196/ izpostavljeni nevarnosti in smrti. Najgrenkejša pa je bila misel, da je njegov greh spravil v nevarnost tudi nedolžne. Z iskrenimi vzkliki in solzami je molil pred Bogom. Nenadoma se je nanj spustila močna roka. Pomislil je, da ga hoče sovražnik umoriti, zato se je prizadeval osvoboditi prijema svojega napadalca. V temi sta se dva borila za prevlado. Niti beseda ni bila izgovorjena, Jakob se je z vso močjo trudil in ni niti za trenutek popustil. Ko se je tako boril za življenje, je nanj pritiskal občutek njegove krivde. Pred njim so se pojavili njegovi grehi, da bi ga ločili od Boga. Toda v svoji skrajni sili se je spomnil Božjih obljub in z vsem srcem ga je rotil za milost. Boj se je nadaljeval skoraj do svita, ko je tujec položil svoj prst na Jakobovo stegno. V hipu je bil pohabljen. Očak je sedaj razpoznal značaj svojega nasprotnika. Vedel je, da se je spopadal z nebeškim poslancem, zato tudi s skoraj nadnaravno močjo ni mogel zmagati. To je bil Kristus, "Angel zaveze", (Mal 3,1) ki se je osebno razodel Jakobu. Očak je bil zdaj nemočen in je trpel predirno bolečino, vendar ni popustil svojega prijema. Ves skesan in potrt se je oprijel Angela: "Jokal je in ga milo prosil," rotil za blagoslov. (Oz 12,5) Moral je dobiti zagotovilo, da mu je greh odpuščen. Telesna bolečina ni zadoščala, da bi ločila njegov um od tega cilja. Njegova odločnost se je še okrepila, njegova vera je postala še bolj goreča in stanovitna do samega konca. Angel se je poskušal osvoboditi, prosil je: "Pusti me, kajti zarja že vzhaja." Jakob pa je odgovoril: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Moj 32,26) Če bi bila to bahaška, domišljava predrznost, bi bil Jakob v trenutku uničen. Vendar je šlo za gotovost tega, ki priznava svojo nevrednost, pa vseeno zaupa zvestobi Boga, ki drži zavezo.

Jakob se je "boril z angelom in premagal". (Oz 12,5) Po ponižnosti, spokorjenju in samoizročitvi je ta grešni in napak poln smrtnik premagal Veličastvo nebes. Hitro se je tresoče oprijel Božjih obljub in srce Neskončne ljubezni ni moglo zavrniti grešnikove prošnje.

Napaka, ki je vodila Jakoba v greh, da si je pridobil prvorojenstvo s prevaro, je bila zdaj jasno pred njim. Ni zaupal Božjim obljubam, temveč je sam poskušal/197/ izpeljati to, kar bi Bog dovršil ob svojem času in na svoj način. Za dokaz, da mu je odpuščeno, je bilo njegovo ime spremenjeno iz tistega, ki ga je spominjalo na greh, v takšno, ki je spominjalo na njegovo zmago. Angel je rekel: "Ne Jakob (goljuf) se bo imenovalo tvoje ime, ampak Izrael: zakaj boril si se z Bogom in z ljudmi, in si zmagal." (1 Moj 32,28)

Jakob je prejel blagoslov, po katerem je tako hrepenel. Njegov greh spodrivača in zapeljivca je bil odpuščen. Kriza v njegovem življenju je minila. Dvom, zmedenost in očitanje so mu grenili obstoj, zdaj pa se je vse spremenilo. Nastopil je sladek mir sprave z Bogom. Jakob se ni več bal srečanja z bratom. Bog, kateri mu je odpustil greh, lahko gane Ezavovo srce, da bo sprejel njegovo ponižanje in spokorjenje.

Med Jakobovim bojem z Angelom je bil drug nebeški poslanec poslan k Ezavu. V sanjah je Ezav uzrl svojega brata, ki je bil dvajset let izgnan iz očetove hiše, bil je priča njegovi žalosti, ko je zvedel za materino smrt, videl ga je obdanega z Božjimi četami. Te sanje so spodbudile Ezava, da je vojakom ukazal, naj ne ranijo Jakoba, ker je z njim Bog njegovega očeta.

Dve skupini sta se nazadnje približali druga drugi, puščavski poveljnik je vodil svoje vojščake, Jakob pa je bil s svojima ženama in otroki, skupaj s pastirji in deklami, ki so jim sledile dolge vrste čred ovac in govedi. Opirajoč se na palico, je šel očak naprej, da bi se srečal s skupino vojakov. Bil je bled in nemočen zaradi nedavnega boja. Hodil je počasi in šepal pri vsakem koraku. Toda njegovo obličje sta razsvetljevala veselje in mir.

Ob pogledu na šepavega trpina mu "Ezav priteče naproti, ga objame, se mu oklene vratu in ga poljubi; in oba jočeta". (1 Moj 33,4) Celo srce grobih Ezavovih vojakov je bilo ganjeno ob pogledu na ta prizor. Kljub temu da jim je povedal o svojih sanjah, niso mogli verjeti spremembi, ki je prišla nad njihovega poveljnika. Čeprav so videli očakovo slabost, niso mislili, da je ta šibkost njegova moč.

V noči tesnobe poleg Jaboka, ko se je zdelo, da je pred njim uničenje, je bil Jakob poučen o tem, kako ničeva je/198/ človeška pomoč, kako neosnovano je vse zaupanje v človeško moč. Spoznal je, da mora vsa moč priti od njega, zoper kogar je tako žalostno grešil. Nemočen in nevreden se je potegoval za Božjo obljubo o milosti do spokorjenega grešnika. Ta obljuba je bila njegovo zagotovilo, da mu bo Bog odpustil in ga sprejel. Prej bosta prešla nebo in zemlja kakor pa njegova beseda; to ga je držalo pokonci v tistem strašnem boju.

Jakobova izkušnja v noči bojevanja in tesnobe predstavlja preizkušnjo, skozi katero mora iti Božje ljudstvo pred drugim Kristusovim prihodom. Prerok Jeremija je rekel, ko je v sveti prikazni gledal v današnji čas: "Glas trepeta čujemo, strah je in nič miru. ... In vseh obličja so obledela. Gorje! Ker velik je ta dan, da mu ni enakega: to je čas Jakobove stiske, vendar bo rešen iz nje." (Jer 30,5-7)

Ko bo Kristus opravil svoje delo posrednika v človekovo korist, se bo začel čas stiske. Potem bo odločeno o vsakem človeku in ne bo več spravne krvi, ki bi očistila od greha. Ko bo Jezus zapustil svoj položaj kot človekovega posrednika pred Bogom, bo svečano oznanjeno: "Kdor dela krivico, naj jo dela še, in kdor je nesnažen, bodi še nesnažen; in kdor je pravičen, delaj še bolj pravico, in sveti naj se še bolj posvečuje." (Raz 22,11) Potem bo z zemlje umaknjen Božji Duh, ki zadržuje zlo. Kakor je Jakobu s smrtjo grozil njegov jezni brat, tako bo Božje ljudstvo v nevarnosti pred hudobnimi, ki jih bodo želeli uničiti. In kakor se je očak vso noč bojeval za rešitev iz Ezavove roke, tako bodo pravični vpili k Bogu dan in noč za rešitev pred sovražniki, kateri jih bodo obdajali.

Satan je pred Božjimi angeli obtožil Jakoba in se skliceval na pravico, da ga lahko uniči zaradi njegovega greha. Ezava je spodbudil, da je korakal proti Jakobu, in v dolgi noči očakovega bojevanja si je Satan prizadeval, da bi mu vsilil občutek njegove krivde, da bi mu vzel pogum in uničil njegovo zaupanje v Boga. Ko se je Jakob v svoji stiski trdno oprijel Angela in ga s solzami prosil, je nebeški Poslanec preizkusil njegovo vero tako, da ga je spomnil na njegov greh in mu poskusil pobegniti. Ampak Jakob se ni dal odgnati. Vedel je, da je Bog milostljiv, zato se je oklenil njegove milosti. Pokazal je/201/ na svoje spokorjenje za greh in prosil za rešitev. Ko se je spominjal svojega življenja, ga je skoraj prevzel obup, toda trdno se je držal Angela in z gorečimi, odločnimi kriki ponavljal svojo gorečo prošnjo, dokler ni zmagal.

Taka bo izkušnja Božjega ljudstva v končni bitki s hudobnimi močmi. Bog bo preizkusil njihovo vero, njihovo stanovitnost in zaupanje v njegovo moč, da jih lahko reši. Satan si jih bo prizadeval prestrašiti z mislijo, da so njihovi primeri brezupni, da so njihovi grehi preveliki, da bi jim bilo odpuščeno. Imeli bodo globok občutek o pomanjkljivosti in če bodo v spomin priklicali svoje preteklo življenje, bo njihovo upanje tonilo. Ko pa se bodo spomnili velike Božje milosti in svojega iskrenega spokorjenja, se bodo sklicevali na njegove obljube, ki so bile dane po Kristusu za nemočne, spokorjene grešnike. Njihova vera ne bo omahnila, ker ne bo takojšnjega odgovora na molitve. Trdno se bodo oprijeli Božje moči, kakor se je Jakob oprijel Angela, in spregovorili bodo: "Ne pustim te, razen če me blagosloviš." (1 Moj 32,26)

Če se Jakob ne bi prej spokoril za greh, da je s prevaro dobil prvorojenstvo, mu Bog ne bi mogel uslišati molitev in milostno ohraniti življenja. Tako bo v času stiske. Božje ljudstvo bo premagano, če se mu bodo prikazovali grehi, ki se zanje ni spokorilo, in ga bosta mučila strah in tesnoba. Obup jim bo uničil vero in ne bodo imeli zaupanja sklicevati se na Boga za rešitev. Dokler pa bodo imeli globok občutek o svoji nevrednosti, ne bo nobenih skritih napak, ki bi lahko bile razodete. Njihove grehe je zbrisala spravna Kristusova kri, zato se jih ne bodo mogli spomniti.

Satan mnoge navaja k verovanju, da bo Bog spregledal njihovo nezvestobo v manjših življenjskih zadevah; toda Gospod je s svojim ravnanjem z Jakobom pokazal, da ne more dovoliti ali dopuščati zla. Satan bo premagal vse, ki se prizadevajo opravičevati ali skriti svoje grehe in dovolijo, da ostanejo zapisani v nebeških knjigah nepriznani in neodpuščeni. Kolikor višji je njihov poklic in bolj častitljiv njihov položaj, toliko bolj boleče bo njihovo dejanje v Božjih očeh in bolj prepričljivo bo nasprotnikovo zmagoslavje.

Pa vendar je Jakobova zgodovina zagotovilo, da Bog ne bo zavrgel tistih, ki so padli v greh in se resnično spokorjeni povrnili/202/ k njemu. Jakob je s samoizročitvijo in zaupno vero pridobil to, česar mu ni uspelo dobiti z bojem z lastno močjo. Bog je tako naučil svojega služabnika, da mu samo božanska moč in milost lahko dasta blagoslov, za katerega prosi. Tako bo s tistimi, ki bodo živeli v zadnjem času. Ko jih bodo obdajale nevarnosti in jih bo pritiskal obup, se morajo v celoti zanesti na spravne zasluge. Ničesar ne moremo storiti sami. V vsej svoji nebogljeni nevrednosti moramo zaupati v zasluge križanega in vstalega Zveličarja. Nihče ne bo pogubljen, če bo ravnal tako. Pred očmi Neskončnega je dolg, črn spisek naših prestopkov. Seznam je popoln, nobena naša žaljivka ni pozabljena. Toda On, ki je prisluhnil klicem starodavnih služabnikov, bo uslišal molitev vere in odpustil naše prestopke. Obljubil je in izpolnil bo svojo besedo.

Jakob je zmagal, ker je bil stanoviten in odločen. Njegova izkušnja priča o moči vztrajne molitve. Zdaj se moramo naučiti tega nauka vztrajne molitve in nepopustljive vere. Največje zmage Kristusove cerkve ali posameznega kristjana niso te, ki so pridobljene s talenti ali vzgojo, bogastvom ali naklonjenostjo ljudi. To so zmage, ki so pridobljene v izbi z Bogom, ko se goreča, odločna vera oprime mogočne roke moči.

Ti, ki niso pripravljeni zapustiti vsak greh in iskreno prositi za Božji blagoslov, ga ne bodo dobili. Vsem pa, ki se bodo trdno oprijeli Božjih obljub, kakor se je Jakob, in bodo prav tako goreči in vztrajni kakor on, bo uspelo in bodo dosegli svoj cilj. "Ali ne bo tudi Bog izvršil pravice svojim izvoljencem, ki vpijejo k njemu dan in noč, čeprav jim odlaša? Pravim vam, da jim stori pravico v kratkem." (Luk 18,7.8)/203/                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

19. Vrnitev v Kanaan

Temeljno besedilo 1 Moj 34; 35; 37

Jakob je prestopil Jordan in prišel "v miru do mesta Sihema, ki je v Kanaanski deželi". (1 Moj 33,18) Tako je bila uslišana očakova molitev pri Betelu, da bi ga Bog ponovno pripeljal v miru v njegovo deželo. Nekaj časa je bival v Sihemski dolini. Tukaj je Abraham pred več kakor sto leti postavil svoj prvi tabor in oltar v obljubljeni deželi. Tukaj je Jakob "kupil kos polja, na katerem je razpel svoj šotor, od sinov Hamorja, Sihemovega očeta, za sto kesit. In tu je postavil oltar in ga je imenoval: Mogočni Bog je Izraelov Bog." (1 Moj 33,19.20) Kakor Abraham je tudi Jakob poleg šotora postavil oltar Gospodu ter zjutraj in zvečer klical družinske člane k daritvi. Tukaj je tudi izkopal vodnjak, h kateremu je sedemnajst stoletij pozneje prišel Jakobov Sin in Zveličar, ob njem počival v opoldanski vročini in povedal svojim začudenim poslušalcem o vodi, "ki teče v večno življenje". (Jan 4,14)

Bivanje Jakoba in njegovih sinov v Sihemu se je končalo z nasiljem in prelivanjem krvi. Edina hči v družini je bila osramočena in užaloščena, dva brata sta bila vpletena v umor, vse mesto je bilo uničeno in poklano v maščevanju zaradi nezakonitega dejanja enega prenagljenega mladeniča. Začetek, ki je vodil v tako strašne posledice, je bilo dejanje Jakobove hčere, ki je "šla gledat hčere tistega kraja" in se tako povezala z nevernimi. (1 Moj 34,1) Ta, ki išče zabavo med temi, ki se Boga ne bojijo, se podaja na Satanovo območje in privlači njegove skušnjave.

Zahrbtna krutost Simeona in Levija ni bila neizzvana, vendar sta s svojim ravnanjem proti Sihemcem povzročila žalosten greh. Pred Jakobom sta skrbno prikrila svoje/204/ namere in novice o njunem maščevanju so ga napolnile z grozo. Z bolečim srcem zaradi prevare in nasilja svojih sinov je rekel samo: "V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja ... ko imam le malo ljudi; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in moja hiša." (1 Moj 34,30) Žalost in stud zaradi krvavega dejanja pa sta prikazana v besedah, s katerimi se je skoraj petdeset let pozneje spomnil dejanja, ko je legel na smrtno posteljo v Egiptu: "Simeon in Levi sta brata: silovitosti orodje njiju meča. V njun skrivni posvet ne pridi moja duša, v njiju shod se ne druži moja slava. ... Prekleta njiju jeza, ker je bila silna, in njiju togota, ker je bila neusmiljena." (1 Moj 49,5-7)

Jakob je občutil vzrok za globoko ponižnost. V značaju njegovih sinov sta se razodela krutost in hinavstvo. V taboru so bili lažni bogovi in malikovalstvo je nekoliko dobilo oporo celo v njegovem domu. Ali naj bi Gospod z njimi ravnal, kakor si zaslužijo, ali naj bi jih prepustil maščevanju okoliških narodov?

Jakoba so strle težave, in tedaj mu je Gospod ukazal potovati južno od tod proti Betelu. Misel na ta kraj ni očaka spomnila samo na prikazen o angelih in na Božje obljube milosti, temveč tudi na prisego, ki jo je tam storil, da bo Gospod njegov Bog. Odločil se je, da se mora njegova družina očistiti madeža malikovalstva, preden se odpravijo na tisti sveti kraj. Zato je vsemu taboru ukazal: "Stran tuje bogove, ki so med vami, in očistite se ter preoblecite! In vstanimo in pojdimo gor v Betel, da napravim tam oltar mogočnemu Bogu, ki me je uslišal v dan moje stiske in mi je bil ob strani na poti, po kateri sem hodil." (1 Moj 35,2.3)

Jakob je ganjen ponovil zgodbo o svojem prvem obisku Betela, ko je zapustil očetov šotor kot osamljen popotnik, bežeč pred smrtjo, in kako se mu je prikazal Gospod v nočni prikazni. Ko je tako obnovil čudovito Božje ravnanje z njim, se je njegovo srce omehčalo, tudi njegovih otrok se je dotaknila pomirjujoča moč. Na najučinkovitejši način jih je pripravil, da se mu pridružijo v češčenju Boga, ko bodo prispeli v Betel. "Izroče torej Jakobu vse tuje bogove, ki/205/ so bili v njihovih rokah, in obodce, ki so bili v njihovih ušesih; in Jakob jih zakoplje pod hrastom, ki je blizu Sihema." (1 Moj 35,4)

Bog je povzročil, da je nad prebivalci tiste dežele počival strah, tako da niso poskušali maščevati pokola v Sihemu. Popotniki so nemoteno prispeli v Betel. Tukaj se je Gospod ponovno prikazal Jakobu in mu ponovil zavezno obljubo. "In Jakob postavi spomenik na mestu, kjer je govoril z njim, kamnit spomenik." (1 Moj 35,14)

V Betelu je Jakob žaloval, ker je izgubil nekoga, ki je bil dolgo časa spoštovan član očetove družine - Rebekino dojiljo Deboro, ki je spremljala svojo gospodarico iz Mezopotamije v Kanaan. Navzočnost te stare ženske je bila Jakobu zelo dragocena, ker ga je spominjala na njegovo otroštvo in mladost, še posebej pa na mater, ki ga je tako nežno in močno ljubila. Deboro so pokopali z izrazi tako velike žalosti, da so hrast, pod katerim je bil njen grob, imenovali "Hrast joka". Nikar ne spreglejmo, da sta se spomin na njeno življenje zveste službe in žalovanje nad to družinsko članico štela za dovolj vredna, da se ohranita v Božji besedi.

Iz Betela je bilo samo dva dni potovanja v Hebron, toda Rahelina smrt je Jakoba zelo razžalostila. Dvakrat po sedem let je služil zanjo in zaradi ljubezni se mu je vse to garanje zdelo lahkotno. Kako globoka in trajna je bila ta ljubezen, se je pokazalo, ko je bil dolgo zatem Jakob v Egiptu blizu smrti. Jožef je prišel obiskat svojega očeta, ostarelega očaka, ki je zroč nazaj v življenje, rekel: "Jaz pa, ko sem se vračal iz Padana, je umrla meni v žalost Rahela v Kanaanski deželi na poti, ko je bilo še malo hoda do Efrate, in pokopal sem jo na poti v Efrato, to je Betlehem." (1 Moj 48, 7) V družinski zgodovini svojega dolgega in težavnega življenja se je ponovno spomnil izgube zaradi Rahele.

Rahela je pred smrtjo rodila še drugega sina. Z zadnjimi zdihljaji je imenovala sina Benoni, "sin moje bolečine". Njegov oče pa ga je klical Benjamin, "sin desnice" ali "moja moč". (1 Moj 35,18) Rahela je bila pokopana, kjer je umrla, in tam so postavili spomenik, da je ohranjal njen spomin.

Na poti v Efrato je Jakobovo družino zaznamoval še en hudodelski madež, ki je prvorojencu Rubenu odvzel prednosti in časti prvorojenstva./206/

Končno je Jakob dočakal konec svojega potovanja. Prišel je "k Izaku, svojemu očetu, v Mamro pri Kirjat-arbi, to je Hebron, kjer je nekdaj Abraham tujčeval in potem Izak". (1 Moj 35,27) Tukaj je ostal, vse dokler mu oče ni umrl. Izaku, ki je bil bolan in slep, je bila prijazna pozornost tega dolgo odsotnega sina v tolažbo v letih samote in izgubi ljubljene osebe.

Jakob in Ezav sta se srečala ob očetovi smrtni postelji. Nekoč je starejši brat na ta dogodek gledal kot na priložnost za maščevanje, toda od takrat so se njegova čustva zelo spremenila. Jakob pa, ki je bil zelo zadovoljen z duhovnimi blagoslovi prvorojenstva, je prepustil starejšemu bratu dediščino očetovega imetja - edino dediščino, ki jo je Ezav želel in cenil. Nič več ju nista ločevala zavist ali sovraštvo, pa vendar sta odšla vsak na svojo stran. Ezav se je preselil na goro Seir. Bog, ki je obilen v blagoslavljanju, je Jakobu zagotovil posvetno bogastvo kot dodatek višji blaginji, za katero je prosil. Posesti dveh bratov "sta bili preobili, da bi mogla prebivati skupaj, in zemlja njunega tujčevanja jima je bila pretesna zavoljo njunih čred". (1 Moj 36,7) Njuna ločitev se je ujemala z božanskim namenom glede Jakoba. Ker sta se brata tako zelo razlikovala glede vere, je bilo zanju boljše, da bivata narazen.

Ezav in Jakob sta bila enako poučena v spoznanju Boga in oba sta lahko živela po njegovih zapovedih in prejemala njegovo naklonjenost, pa vendar tega nista izbrala oba. Brata sta hodila po različnih poteh in njune poti so se vedno bolj razhajale.

Bog ni opravil samovoljne izbire, po kateri bi bil Ezav prikrajšan za blagoslov zveličanja. Darovi njegove milosti po Kristusu so na voljo vsem. Ni izbire razen posameznikove odločitve, po kateri je pogubljen. Bog je po svoji besedi sporočil pogoje, po katerih bo vsak človek lahko izbran za večno življenje - poslušnost njegovim zapovedim po veri v Kristusa. Bog je izbral značaj v sozvočju s svojim zakonom in vsak, kdor bo dosegel merilo, kakršno je On postavil, bo lahko stopil v kraljestvo slave. Sam Kristus je rekel: "Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; a kdor je neveren Sinu, ne bo videl življenja. Ne pride vsak, kdor mi pravi: Gospod, Gospod, v nebeško kraljestvo, ampak kdor izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih." (Jan 3,36; Mat 7,21) In v Razodetju izjavlja:/207/ "Blagor jim, ki pero svoja oblačila, da imajo oblast do drevesa življenja in da gredo skozi vrata v mesto." (Raz 22,14) Kar zadeva človekovo končno zveličanje, je to edino izvoljenje, ki je zapisano v Božji besedi.

Izvoljen je vsak čovek, ki dela za svoje zveličanje s strahom in trepetom. Izvoljen je ta, ki si bo nadel orožje in bojeval v dobrem boju vere. Izvoljen je ta, ki bo čul v molitvi, preiskoval Sveto pismo in bežal pred skušnjavo. Izvoljen bo ta, ki bo imel vztrajno vero in bo poslušen vsaki besedi, ki pride iz Božjih ust. Ukrepi odrešitve so na voljo vsem, sadove odrešitve pa bodo uživali samo tisti, ki so izpolnili pogoje.

Ezav je zaničeval blagoslove zaveze. Cenil je posvetno bolj kakor duhovne dobrote in dobil je, kar je želel. Po svoji lastni izbiri se je ločil od Božjega ljudstva. Jakob je izbral dediščino vere. Prizadeval si jo je pridobiti z zvijačo, zahrbtnostjo in lažjo, toda Bog je dovolil njegov greh, da bi se poboljšal. Vendar Jakob nikoli v vsej svoji grenki izkušnji poznejših let ni odstopil od svoje izbire ali jo opustil. Spoznal je, da se je bojeval proti Bogu, ko se je zatekel k človeški spretnosti in zvijačnosti. Od tiste noči boja poleg Jaboka je postal drug človek. Samozaupanje je bilo izkoreninjeno. Prejšnje zvijačnosti ni bilo več videti. Namesto zvijače in prevare sta njegovo življenje zaznamovali preprostost in resnica. Naučil se je nauka preprostega zanašanja na Vsemogočno Roko in sredi preizkušenj in trpljenja se je v ponižni pokornosti uklonil Božji volji. Nižje značajske prvine so bile uničene v ognjeni peči, pravo zlato je bilo prečiščeno, dokler se ni v Jakobu pokazala Abrahamova in Izakova neskaljena vera.

Jakobov greh in dogodki, ki jih je povzročil, so kazali vpliv za hudo - vpliv, ki je razodel grenke sadove v značaju in življenju njegovih sinov. Ko so ti sinovi dosegli zrelo dobo, so razvili resne napake. Posledice poligamije so se pokazale v družini. To strašno zlo teži k temu, da izsuši izvir ljubezni. Njegov vpliv oslabi najsvetejše vezi. Ljubosumnost posameznih mater je/208/ zagrenila družinski odnos. Otroci so zrasli v prepirljive in nepotrpežljive, očetovo življenje pa sta zatemnili zaskrbljenost in žalost.

Kljub temu pa je bil nekdo popolnoma drugačnega značaja - starejši Rahelin sin Jožef, čigar redka osebna lepota se je zdela kakor odsev notranje lepote uma in srca. Čist, marljiv in vesel je fant pričal o moralni iskrenosti in trdnosti. Bil je poslušen očetovim navodilom in je rad ubogal Boga. Kakovosti, ki so ga pozneje odlikovale v Egiptu - nežnost, zvestoba in resnicoljubnost - so se razodevale v njegovem vsakdanjem življenju. Ko je njegova mati umrla, so se njegova čustva še bolj oklenila očeta in Jakobovo srce se je navezalo na tega otroka, ki ga je dobil v starosti. "Izrael pa je bolj ljubil Jožefa, nego vse svoje sinove." (1 Moj 37,3)

Ampak prav ta privrženost je postala vzrok težav in žalosti. Jakob je nemodro razodeval svojo nagnjenost do Jožefa, kar je pri drugih sinovih zbudilo ljubosumnost. Ko je bil Jožef priča hudobnemu ravnanju svojih bratov, je bil zelo nesrečen. Nežno jim je očital, s čimer je le še povečal sovraštvo in zamero. Ni prenesel, ko je videl, da grešijo zoper Boga, zato je zadevo povedal očetu. Upal je namreč, da jih bo njegova oblast vodila k spremembi.

Jakob se je skrbno izogibal, da bi zbujal njihovo jezo z osornostjo in strogostjo. Globoko ganjen je izrazil zaskrbljenost za svoje otroke in jih rotil, naj imajo spoštovanje do njegovih sivih las in ne sramotijo njegovega imena, predvsem pa naj ne onečaščajo Boga s takim nespoštovanjem njegovih predpisov. Mladeniče je bilo sram, ker se je razvedelo za njihovo slabost, zato so pokazali, da so se spokorili. Vendar so samo skrili svoja resnična čustva, ki so zaradi tega razkrinkanja postala še bolj zagrenjena.

Očetovo nepremišljeno darilo Jožefu, dragocen plašč ali jopa, kakršno so po navadi nosile pomembne osebe, jim je bilo še en dokaz njegove pristranskosti. Zbudilo je sum, da namerava obiti starejše otroke in podeliti prvorojenstvo Rahelinemu sinu. Njihova zloba je še narasla, ko jim je deček nekega dne povedal svoje sanje. Rekel je: "Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okoli in se priklanjali mojemu snopu." (1 Moj 37,7)/209/

V zavistni jezi so bratje vzkliknili: "Hočeš li kar kraljevati nam ali nam kar gospodovati?" (1 Moj 37,8)

Kmalu je imel še ene sanje, enako pomembne, ki jih je prav tako povedal: "Glejte pa, sonce in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni." (1 Moj 37,9) Te sanje je razodel tako brez obotavljanja kakor prve. Oče, ki je bil navzoč, je karajoče rekel: "Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in tvoja mati in tvoji bratje, da se ti priklonimo do tal?" (1 Moj 37,10) Kljub navidezni strogosti svojih besed je Jakob verjel, da je Gospod Jožefu razkril prihodnost.

Ko je deček stal pred brati, je njegovo lepo obličje razsvetljeval Duh navdihnjenja, zato se niso mogli zadrževati, da ga ne bi občudovali. Toda niso hoteli zapustiti svojih hudobnih poti, temveč so sovražili čistost, ki je karala njihove grehe. Isti duh, ki je spodbujal Kajna, je podpihoval njihovo srce.

Bratje so se morali seliti iz kraja v kraj, da so svojim čredam zagotovili pašo, zato so bili občasno zdoma več mesecev skupaj. Po pravkar opisanih okoliščinah so se odpravili v kraj, ki ga je oče kupil pri Sihemu. Nekaj časa je minilo in nobenih novic ni bilo o njih. Zato se je oče pričel bati zanje zaradi njihove nekdanje krutosti do Sihemcev. Poslal je torej Jožefa, da jih poišče in mu prinese poročilo o njih. Če bi Jakob poznal resnična čustva svojih sinov do Jožefa, ga nikakor ne bi pustil samega k njim. Toda oni so svoja čustva previdno prikrivali.

Jožef je z veselim srcem odšel od očeta. Niti ostareli mož niti mladenič nista sanjala o tem, kaj vse se bo zgodilo, preden se bosta spet videla. Ko je po dolgem in samotnem potovanju Jožef prispel v Sihem, ni našel ne čred ne svojih bratov. Ko je poizvedoval o njih, so ga usmerili v Dotan. Prepotoval je že več kakor sedemdeset kilometrov, zdaj pa je bilo pred njim nadaljnjih petindvajset. Pohitel je naprej in pozabil na svojo utrujenost. Mislil je namreč na olajšanje strahu svojega očeta in na srečanje z brati, ki jih je kljub njihovi neprijaznosti še vedno ljubil.

Bratje so ga videli prihajati, pa vseeno nobena misel na dolgo potovanje, ki ga je opravil, da bi jih videl, ali na njegovo utrujenost in lakoto ter na njegovo pravico do njihove gostoljubnosti in bratsko ljubezen/210/ ni omehčala grenkobe njihovega sovraštva. Pogled na plašč, - znak očetove ljubezni, jih je napolnil z besom. Posmehujoč so zavpili: "Glejte, tisti gospod sanj prihaja." (1 Moj 37,19) Prevzela sta jih zavist in sla po maščevanju, ki so ju tako dolgo skrivaj gojili. Rekli so: "Dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bo iz njegovih sanj." (1 Moj 37,20)

Če ne bi bilo Rubena, bi izvršili svoj namen. Zgrozil se je pred sodelovanjem v umoru svojega brata in predlagal, da ga vržejo v vodnjak živega ter pustijo tam umreti. Skrivaj ga je nameraval rešiti in vrniti k očetu. Ko je Ruben vse prepričal, da so se strinjali s tem načrtom, je zapustil družbo. Bal se je, da ne bo mogel nadzirati svojih čustev in da bodo razkrili njegove resnične namere.

Jožef je prišel in ni nič slutil o nevarnosti. Bil je vesel, da je dosegel cilj svojega iskanja. Namesto vesele dobrodošlice so ga prestrašili jezni in maščevalni pogledi, s katerimi se je srečal. Zgrabili so ga in mu slekli plašč. Roganje in grožnje so razodeli, da ga nameravajo usmrtiti. Njegovih prošenj niso upoštevali. Popolnoma je bil v oblasti tistih ponorelih mož. Grobo so ga zvlekli h globokemu vodnjaku, ga vrgli vanj in poskrbeli, da ne bi mogel uiti. Pustili so ga tam, da bi umrl od lakote, potem pa so sedli, "da použijejo kruh". (1 Moj 37,25)

Toda nekateri so bili nezadovoljni zaradi popustljivosti. Niso čutili zadovoljstva, ker so odstopili od svojega maščevanja. Kmalu so videli prihajati družbo popotnikov. To je bil sprevod Izmaelcev izza Jordana. Potovali so v Egipt z začimbami in drugim trgovskim blagom. Juda je zdaj predlagal, da bi brata prodali tem poganskim trgovcem, namesto da bi ga pustili umreti. Tako bi ga zagotovo spravili s poti in ostali čisti njegove krvi. Poudarjal je: "Zakaj naš brat je, naše meso." (1 Moj 37,27) Vsi so se strinjali s tem predlogom in Jožefa hitro potegnili iz vodnjaka.

Ko je zagledal trgovce, ga je prešinila strašna resnica. Postati suženj je bila usoda groznejša od smrti. V smrtnem strahu se je zaman obrnil na vsakega od bratov. Nekatere je ganilo sočutje, vendar so bili tiho zaradi strahu pred posmehom. Vsi so vedeli, da so šli predaleč, da bi se umaknili. Če bi Jožefu prizanesli, bi nedvomno o tem poročal očetu./211/ Ta pa jim ne bi spregledal njihove krutosti do svojega najljubšega sina. Zaprli so svoje srce pred njegovimi prošnjami in ga izročili v roke poganskih trgovcev. Sprevod je nadaljeval pot in kmalu ga ni bilo več videti.

Ruben se je vrnil k vodnjaku, ampak Jožefa ni bilo tam. V strahu in očitanju si je raztrgal oblačila, poiskal svoje brate in vzkliknil: "Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?" (1 Moj 37,30) Ko je Ruben zvedel za Jožefovo usodo in da ga ni mogoče rešiti, je bil prisiljen, da se je pridružil drugim, ko so poskušali prikriti svojo krivdo. Zaklali so kozliča in v njegovo kri natopili Jožefovo suknjo ter jo odnesli k očetu. Rekli so mu, da so jo našli na polju in da se bojijo, da je bratova. Dejali so: "Poglej vendar, ali je to suknja tvojega sina ali ne?" (1 Moj 37,32) S strahom so čakali na ta prizor, niso pa bili pripravljeni na srce trgajočo žalost, skrajno bridkost, ki so ji bili priča. Jakob je rekel: "Suknja je mojega sina; huda zver ga je požrla; raztrgan, da, raztrgan je Jožef." (1 Moj 37,33) Zaman so si ga sinovi in hčere prizadevali potolažiti. Jakob je raztrgal svoja oblačila ter si ogrnil ledja z žimovino, "in žaloval je po svojem sinu mnogo dni". (1 Moj 37,34) Videti je bilo, da čas ni prinesel olajšanja njegovemu žalovanju. Obupno je jokal: "Kajti dol pojdem žalosten k svojemu sinu v grob." (1 Moj 37,35) Mladi možje so zgroženi zaradi svojega dejanja v strahu pred očetovimi očitki še vedno prikrivali v svojem srcu spoznanje o svoji krivdi, ki se je sedaj celo njim zdela zelo velika./212/             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

20. Jožef v Egiptu

Temeljno besedilo 1 Moj 39 do 41

Jožef je s svojimi lastniki potoval v Egipt. Ko se je sprevod pomikal južno proti kanaanskim mejam, je deček v daljavi lahko razločil hribe, med katerimi so stali očetovi šotori. Bridko je jokal ob pomisli na ljubečega očeta, ki bo osamljen in žalosten. Spet je podoživel prizore v Dotanu. Videl je svoje jezne brate in čutil vase uprte njihove besne poglede. Boleče žaljivke, s katerimi so odgovarjali na njegove vzdihujoče prošnje, so mu odzvanjale v ušesih. Plašno je zrl v prihodnost. Kakšna sprememba v okoliščinah - iz nežnega cenjenega sina v preziranega in nebogljenega sužnja! Kakšna bo usoda tega samega dečka brez prijateljev v tuji deželi, kamor so ga vodili? Za trenutek se je Jožef prepustil neobvladani žalosti in grozi.

Ampak po Božji previdnosti mu je bila celo ta izkušnja v blagoslov. V nekaj urah je spoznal to, česar drugače v nekaj letih ne bi mogel. Njegov oče, ki je bil močan in nežen kakor njegova ljubezen, mu je s pristranskostjo in prizanesljivostjo škodoval. Ta nemodra naklonjenost je razjezila brate in jih izzvala h krutemu dejanju, zaradi česar se je moral ločiti od doma. Učinki so se pokazali tudi v njegovem značaju. Izzvane so bile napake, ki jih je bilo zdaj treba popraviti. Postajal je samozadovoljen in zahteven. Navajen je bil na nežnost očetove skrbi, zato se ni čutil pripravljen za spopad s težavami, ki so bile pred njim v življenju tujca, za katerega ne skrbijo, in sužnja.

Potem so se njegove misli usmerile k očetovemu Bogu. V otroštvu so ga učili, da ga ljubi in se ga boji. Pogosto je v očetovem šotoru poslušal zgodbo o prikazni, ki jo je Jakob videl, ko je zbežal z očetovega doma kot ubežnik in izgnanec. Povedano mu je bilo o Gospodovih obljubah Jakobu in kako so se izpolnile - kako so ga v uri potrebe prišli Božji angeli/213/ poučit, tolažit in zaščitit. Zvedel je o Božji ljubezni, s katero je ljudem priskrbel Odrešenika. Zdaj so vsi ti dragoceni nauki živo stali pred njim. Jožef je veroval, da bo Bog njegovih očetov njegov Bog. Potem se je kar tam popolnoma izročil Gospodu in molil, da bi bil Izraelov Čuvaj z njim v deželi njegovega izgnanstva.

Njegovo srce je bilo vznemirjeno, ko se je odločil, da se bo izkazal zvest Bogu - da bo v vseh okoliščinah ravnal kakor podložnik Kralja nebes. Gospodu bo služil z nerazdeljenim srcem. S preizkušnjami in s svojo usodo se bo srečeval pogumno in vsako dolžnost bo opravil zvesto. Izkušnja samo enega dne je bila prelomnica v Jožefovem življenju. Njegova strašna nesreča ga je spremenila iz razvajenega otroka v pazljivega, pogumnega in prisebnega moškega.

Ko so prispeli v Egipt, so Jožefa prodali Potifarju, poveljniku kraljeve straže. V njegovi službi je ostal deset let. Tu je bil izpostavljen skušnjavam, ki so bile vse prej kot navadne. Bil je sredi malikovalstva. Češčenje lažnih bogov je spremljal ves kraljevi blišč, ki so ga podpirali bogastvo in kultura najbolj izobraženih narodov, ki so takrat obstajali. Vendar je Jožef ohranil svojo preprostost in zvestobo Bogu. Povsod okrog njega si lahko videl in slišal pregreho, on pa je bil kakor ta, ki ni tega ne videl ne slišal. Njegovim mislim ni bilo dovoljeno ustavljati se na prepovedanih temah. Želja, da bi si pridobil naklonjenost Egipčanov, ga ni mogla navesti, da bi prikril svoja načela. Če bi poskušal to narediti, bi ga premagala skušnjava. On pa se ni sramoval vere svojih očetov in si ni prizadeval skriti dejstva, da je Jahvejev častilec.

"A Gospod je bil z Jožefom, in bil je mož, ki mu je šlo vse po sreči. ... In njegov gospodar je videl, da je Gospod z njim in da vse, kar on počenja, pospešuje Gospod v njegovi roki." (1 Moj 39,2.3) Potifarjevo zaupanje v Jožefa je vsak dan naraščalo in končno ga je povišal v svojega oskrbnika, ki je imel popoln nadzor nad vsem njegovim imetjem. "Zato je prepustil vse, kar je imel, Jožefovi roki, in ni se brigal za nobeno stvar pri njem razen za hrano, ki jo je sam užival." (1 Moj 39,6)

Vidna blaginja, ki je spremljala vse, kar je bilo položeno v Jožefovo oskrbo, ni bila sad neposrednega čudeža, ampak je marljivost, skrbnost in delavnost kronal božanski blagoslov. Jožef je svoj uspeh pripisal Božji naklonjenosti in celo njegov malikovalski gospodar je sprejel to kot skrivnost njegovega neprimerljivega/214/ uspeha. Seveda brez odločnih, dobro načrtovanih prizadevanj nikoli ne bi dosegel uspeha. Bog je bil poveličan z zvestobo svojega služabnika. Njegov namen je bil, da bi bil vernik v Boga zaradi svoje čistosti in poštenosti v očitnem nasprotju z malikovalci - da bi tako luč nebeške milosti lahko svetila sredi teme poganstva.

Jožefova nežnost in zvestoba sta osvojili srce poveljnika straže, ki ga je cenil kakor lastnega sina in ne kakor sužnja. Mladenič je prihajal v stik z možmi visokega položaja in znanja. Pridobil si je znanje o znanosti, jezikih in dogodkih - pouk, ki je bil potreben za prihodnost egiptovskega prvega ministra.

Jožefova vera in poštenost pa sta morali biti preizkušeni v ognju preizkušnje. Žena njegovega gospodarja si je prizadevala zapeljati mladeniča, da bi prestopil Božji zakon. Do zdaj je ostal neomadeževan pred mrgolečo pokvarjenostjo v poganski deželi, ampak kako se bo spopadel s to nenadno, močno in zapeljivo skušnjavo? Jožef je dobro vedel, kaj bo posledica odpora. Na eni strani so bili prikrivanje, naklonjenost, užitki in nagrade; na drugi pa sramota, ječa in mogoče smrt. Njegovo prihodnje življenje je bilo odvisno od trenutne odločitve. Ali bo zmagalo načelo? Ali bo Jožef še vedno zvest Bogu? Angeli so opazovali prizor z neizrazljivim strahom.

Jožefov odgovor odkriva moč verskega načela. Ni želel izdati zaupanja svojega pozemskega gospodarja in bo ne glede na posledice ostal zvest svojemu nebeškemu Gospodarju. Pod budnim očesom Boga in svetih angelov si mnogi prisvojijo prednosti, za katere pred soljudmi ne bodo krivi, toda Jožefova prva misel je bila o Bogu. Rekel je: "Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?" (1 Moj 39,9)

Če bi gojili stalni vtis, da Bog vidi in sliši vse, kar naredimo in rečemo, ter hrani zvest zapis o naših besedah in dejanjih in da bomo odgovarjali za vse, bi se bali grešiti. Mladi naj si zapomnijo, da so v Božji navzočnosti, kjer koli so. Noben del našega vedenja ne ostane neopažen. Pred Najvišjim ne moremo skriti svojih poti. Čeprav so človeški zakoni občasno strogi, se jih prestopa, ne da bi bilo to odkrito, in zato ostanejo prestopki nekaznovani. Z Božjim zakonom pa ni tako. Tudi najtemnejša polnočna tema ne more prekriti nekogaršnje krivde. Lahko se mu zdi, da je sam, vendar obstaja za/217/ vsako delo nevidna priča. Božanskemu nadzoru so odprti vsi srčni vzgibi. Vsako dejanje, vsaka beseda, vsaka misel je natančno zabeležena, kakor da bi bila na svetu samo ena oseba in bi bila pozornost nebes osredotočena nanjo.

Jožef je zaradi svoje poštenosti trpel, saj se je njegova zapeljivka maščevala tako, da ga je obtožila za gnusni zločin, zaradi česar so ga vrgli v ječo. Ko bi Potifar verjel ženinim obtožbam zoper Jožefa, bi mladi Hebrejec umrl, vendar sta bili skromnost in poštenost, ki sta bili v celoti značilni za njegov značaj, dokaz njegove nedolžnosti. Da pa bi bil rešen ugled gospodarjeve hiše, je bil prepuščen sramoti in jetništvu.

Sprva so ječarji z Jožefom ravnali izredno strogo. Psalmist pravi: "Njegove noge so vklenili v spone, železo ga je stiskalo do duše, do časa, ko se je uresničila njegova beseda: Gospodov govor ga je bil prečistil." (Ps 105,18.19) Jožefov pravi značaj pa je svetil celo v temi ječe. Odločno se je držal svoje vere in potrpežljivosti. Njegova leta zveste službe so bila poplačana najbolj kruto, pa se kljub temu ni prepustil čemernosti ali nezaupljivosti. Imel je mir, ki prihaja iz nedolžne vesti, zato je svoj primer zaupal Bogu. Ni razglabljal o lastnih napakah, temveč je pozabil svojo žalost tako, da je poskusil ublažiti žalost drugih. Celo v ječi je našel delo, ki ga je bilo treba opraviti. Bog ga je v šoli trpljenja pripravljal za večjo uporabnost, Jožef pa ni zavrnil potrebne vzgoje. Ko je bil v ječi priča posledicam zatiranja, tiranije in zločina, je spoznal nauke o pravičnosti, naklonjenosti in usmiljenju, ki so ga pripravili, da je svojo oblast uporabljal modro in sočutno.

Jožef je postopno pridobival zaupanje jetniškega čuvaja, da mu je končno zaupal pregled nad vsemi jetniki. Vloga, ki jo je odigral v ječi - neoporečno vsakdanje življenje in sočutje do teh v težavah in nesreči - mu je odprla pot za prihodnjo blaginjo in čast. Vsak žarek svetlobe, ki ga razlijemo na druge, se odbije na nas. Vsaka prijazna in sočutna beseda, ki jo spregovorimo žalujočemu, vsako dejanje, ki osvobodi zatirane, vsak dar potrebnim bo obrodil blagoslove dajalcu, če ga spodbuja pravi motiv./218/

Glavni kraljevi pek in točaj sta bila vržena v ječo zaradi žalitve in prišla sta v Jožefovo oskrbo. Ko sta bila neko jutro videti zelo žalostna, ju je Jožef prijazno vprašal po vzroku. Povedala sta mu, da je vsak od njiju sanjal izredne sanje, katerih pomen sta si zelo želela izvedeti. Jožef je rekel: "Ali ni razlaganje od Boga? Povejta mi, prosim." (1 Moj 40,8) Ko mu je vsak povedal svoje sanje, je Jožef spoznal, da so pomembne. V treh dneh bo točaj vrnjen na svoj položaj in bo faraonu podajal čašo kakor prej, pek pa bo po kraljevem ukazu usmrčen. V obeh primerih se je zgodilo, kakor je bilo povedano.

Kraljevi točaj je Jožefu izrazil najglobljo hvaležnost za razveseljivo razlago njegovih sanj in za prijazna dela, ki mu jih je storil. Pozneje mu je Jožef najbolj ganljivo povedal o tem, da je sam nepravično zaprt, in ga prosil, naj v povračilo njegov primer predstavi kralju. Rekel je: "Samo spomni se mene pri sebi, ko se ti bo dobro godilo, in izkaži mi, prosim, milost in me omeni pred faraonom, da bi me izpeljal iz te hiše; zakaj prav po tatinsko sem bil ukraden iz Hebrejske dežele, in tudi tukaj nisem storil ničesar, za kar naj sem bil dejan v to temnico." (1 Moj 40,14.15) Glavni točaj je videl, da so se sanje izpolnile do potankosti. Ampak ko si je ponovno pridobil kraljevo naklonjenost, je pozabil na svojega dobrotnika. Jožef je ostal v ječi še dve leti. Upanje, ki je bilo zaneteno v njegovem srcu, je postopno zamrlo in vsem drugim preizkušnjam je bil dodan grenak občutek nehvaležnosti.

Božanska roka pa se je odločila odpreti vrata ječe. Egiptovski kralj je neko noč sanjal dvoje sanj, ki so na videz kazale na isti dogodek in so napovedovale veliko katastrofo. Ni mogel določiti njihovega pomena, in so kar naprej obremenjevale njegov um. Magi in modreci njegovega kraljestva mu jih nikakor niso mogli razložiti. Kraljeva zaskrbljenost in žalost sta naraščali, po njegovem dvoru pa se je razširil strah. Splošna vznemirjenost je spomnila glavnega točaja na njegove sanje. Skupaj s tem se je spomnil Jožefa in vest ga je zapekla zaradi njegove pozabljivosti in nehvaležnosti. Takoj je kralja obvestil, kako je njegove in pekove sanje razložil hebrejski jetnik in da so se napovedi izpolnile./219/

Za faraona je bilo ponižujoče odvrniti se od magov in modrecev svojega kraljestva ter se posvetovati s tujcem in sužnjem, vendar je bil pripravljen sprejeti tudi najnižjega služabnika, da bi bil njegov obremenjen um olajšan. Nemudoma so poslali po Jožefa. Ta je slekel jetniško obleko in se obril, saj so njegovi lasje v času sramote in zapora zelo zrasli. Potem je bil pripeljan pred kralja.

"Tedaj reče faraon Jožefu. Imel sem sanje, a ni nikogar, da bi jih razložil. Slišal sem pa o tebi praviti: ko čuješ sanje, jih lahko razložiš. Odgovori pa Jožef faraonu in reče: To ni moja reč. Bog bo odgovoril, kar je v srečo faraonu." (1 Moj 41,15.16) Jožefov odgovor kralju kaže njegovo ponižnost in vero v Boga. Skromno je odklonil čast, da ima sam najvišjo modrost. "To ni moja reč." Samo Bog lahko razlaga take skrivnosti.

Faraon je potem pripovedoval sanje: "Stal sem na bregu Nila. In glej, iz reke stopa sedem krav, debelih in lepih, in pasle so se po travi. Nato, glej, pride sedem drugih krav za njimi, suhih in zelo grdih in mršavih; nisem videl po grdosti njim podobnih v vsej Egiptovski deželi. In požrle so te mršave in grde krave prejšnjih sedem debelih krav, in dasi so jim prišle v trebuh, ni bilo tega zaznati, ampak bile so videti grde kakor poprej. In prebudil sem se. Še sem videl v svojih sanjah in glej, sedem klasov je zraslo na enem steblu, polnih in lepih. Glej pa, sedem klasov drobnih in suhih, ki jih je vzhodni veter osmodil, je pognalo za njimi. Tisti drobni klasi pa so pogoltnili sedem lepih klasov. In to sem povedal pismoukom, a nobenega ni bilo, ki bi mi razložil." (1 Moj 41,17-24)

Jožef je odvrnil: "Faraonove sanje so ene. Kar hoče storiti Bog, je razodel faraonu." (1 Moj 41,25) Nastopilo bo sedem let obilice. Polja in vrtovi bodo obrodili obilneje kakor prej. Temu obdobju pa bo sledilo sedem let lakote. "In nič se ne bo vedelo v deželi za obilost zavoljo lakote, ki pride potem, zato ker bo silno huda." (1 Moj 41,31) Ponovitev sanj je dokazovala, da so zanesljive in da se bodo kmalu izpolnile. Nadaljeval je: "Zdaj naj torej faraon poskrbi za razumnega in modrega moža in naj ga postavi čez Egiptovsko deželo. To naj stori faraon in naj postavi oblastnike tej deželi, da pobere petino/220/ pridelkov Egiptovske dežele v sedmih letih obilosti. Oni naj zbero vse žito dobrih let, ki pridejo, in zneso naj žito faraonu pod roko, v živež po mestih, in ga shranijo. In ta živež bodi v zalogo deželi za tistih sedem let lakote." (1 Moj 41,33-36)

Razlaga je bila tako razumna in skladna in način podajanja tako zdrav in spreten, da ni bilo mogoče dvomiti o njeni pravilnosti. Toda komu naj se zaupa izvršitev načrta? Od modrosti te izbire je odvisna ohranitev naroda. Kralja so mučile težave. Nekaj časa je razmišljal o imenovanju. Po glavnem točaju je vladar spoznal Jožefovo modrost in razsodnost pri gospodarjenju v ječi. Bilo je očitno, da vsebuje upravno sposobnost višje kakovosti. Točaj, ki ga je dajalo samoočitanje, se je poskušal odkupiti za prejšnjo nehvaležnost. Zato je hvalil dobrotnika. Nadaljnja kraljeva poizvedovanja so dokazala, da so točajeva poročila pravilna. V vsem kraljestvu je bil Jožef edini obdarjen z modrostjo, da bi opozoril na nevarnost, ki je grozila kraljestvu, in na potrebne priprave, da se pripravijo nanjo. Kralj je bil prepričan, da je Jožef najbolj usposobljen za izvršitev načrtov, ki jih je predlagal. Bilo je očitno, da je bila z njim božanska moč in da med kraljevimi državnimi uslužbenci ni bilo nikogar, ki bi bil tako zelo sposoben opraviti z narodnimi zadevami v tej težavi. Dejstvo, da je bil Hebrejec in suženj, ni bilo pomembno, ko pa so bili na drugi strani tehtnice njegova modrost in zdravo razsojanje. Kralj je vprašal svoje svetovalce: "Najdemo li mar temu enakega moža, ki je v njem Božji Duh?" (1 Moj 41,38)

Imenovanje so izglasovali in sporočili Jožefu nepričakovano oznanilo: "Ker ti je Bog razodel vse to, nihče ni razumen in moder kakor ti. Ti boš čez mojo hišo in po tvojem povelju se bo ravnalo moje ljudstvo, samo za ta prestol bom višji od tebe." (1 Moj 41,39.40) Kralj je nadaljeval s podelitvijo oblasti. "In faraon sname pečatni prstan s svoje roke ter ga natakne na Jožefovo roko in veli mu obleči oblačila iz tenčice in zlato verižico mu dene okoli vratu. In ukaže, naj ga peljejo na njegovem drugem vozu, in klicali so pred njim: Priklonite se!" (1 Moj 41,42.43)/221/

"Postavil ga je za gospoda svoji družini in za poglavarja vsej svoji posesti, da bi zvezaval njegove kneze po svoji volji in učil modrosti njegove starešine." (Ps 105,21.22) Iz ječe je bil Jožef povišan v vladarja čez vso Egiptovsko deželo. To je bil časten položaj, toda poln težav in nevarnosti. Človek ne more stati na visokem položaju brez nevarnosti. Kakor vihar ne poškoduje najnižjih cvetic v dolini, medtem ko izkorenini visoka drevesa na gorskih vrhovih, tako lahko skušnjave, ki spremljajo posvetni uspeh in čast, potegnejo v jamo tiste, ki so ohranili poštenost v skromnem življenju. Jožefov značaj pa je zdržal preizkušnje enako v nadlogi kakor v blaginji. Enako zvestobo je izkazoval Bogu, ko je stal na faraonovem dvoru in ko je bil v ječi. Še vedno je bil tujec v poganski deželi, ločen od svojih sorodnikov, ki so častili Boga. Popolnoma pa je verjel, da njegove korake usmerja božanska roka, in v nenehnem zanašanju na Boga je zvesto opravljal dolžnosti svojega položaja. Po Jožefu se je pozornost kralja in pomembnih Egipčanov usmerila na resničnega Boga, in čeprav so se držali malikovalstva, so se naučili spoštovati načela, ki sta jih razodela življenje in značaj Jahvejevega častilca.

Kako je Jožefu uspelo biti tako trden v značaju, pošten in moder? V mlajših letih je raje upošteval dolžnost kakor nagnjenje. Mladeničeva poštenost, preprosto zaupanje in plemenita narava so obrodili sad v dejanjih, ko je postal mož. Čisto in preprosto življenje sta prispevala k živahnemu razvoju telesnih in umskih moči. Občestvo z Bogom po njegovih delih in razmišljanje o vzvišenih resnicah, ki so bile zaupane dedičem vere, so povzdignili in oplemenitili njegovo duhovno naravo, razširili in okrepili um, kakor ga ne bi moglo nobeno drugo proučevanje. Zvesta pozornost vsem dolžnostim od najnižjih do najvišjih ravni je vzgojila moč za najvišjo službo. Kdor živi v skladnosti s Stvarnikovo voljo, si zagotovi pravilen in plemenit razvoj značaja. "Glej, Gospodov strah je modrost, in ogibati se hudega je razumnost." (Job 28,28)

Le malo jih je, ki spoznajo vpliv malih življenjskih stvari na razvoj značaja. Prav nič ni res majhno, s čimer imamo opraviti. Različne okoliščine, s katerimi imamo dan za dnem opraviti,/222/ so določene, da preizkusijo našo zvestobo in nas usposobijo za večje naloge. Z vdanostjo načelu v izvrševanju vsakdanjega življenja se um privadi držati zahtev dolžnosti nad zadovoljstvom in nagnjenji. Tako vzgojen um ne omahuje med pravilnim in nepravilnim, kakor trepeče trs v vetru, temveč je predan dolžnosti, ker se je vzgojil, da se bo ravnal po zvestobi in resnici. Z zvestobo v najmanjših stvareh pridobijo moč, da bodo zvesti v večjih.

Pošten značaj je vrednejši kakor ofirsko zlato. Brez tega se ne more nihče dvigniti do visokega položaja. Vendar se značaj ne podeduje. Ne more se ga kupiti. Moralna izvrstnost in dobre duševne kakovosti niso sad naključja. Najdragocenejši darovi nimajo vrednosti, če niso izkoriščeni. Izoblikovanje plemenitega značaja je življenjsko delo in mora biti sad marljivega in vztrajnega truda. Bog daje priložnosti, uspeh pa je odvisen od tega, kako jih bomo izkoristili./223                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

21. Jožef in njegovi bratje

Temeljno besedilo 1 Moj 41,54-56; 42 do 50

Na samem začetku rodovitnih let se je začela priprava na prihajajočo lakoto. Pod Jožefovim vodstvom so postavili ogromna skladišča v vseh glavnih krajih po Egiptu in se pripravili, da bodo lahko shranili presežek pričakovane žetve. Enako so ravnali v vseh sedmih letih obilja, dokler ni bilo žita v skladišču več, kakor so pričakovali.

Po Jožefovi napovedi se je približevalo sedem let pomanjkanja. "In bila je lakota po vseh deželah, v vsej Egiptovski deželi pa je bilo kruha. In ko je vsa Egiptovska dežela trpela lakoto, je vpilo ljudstvo k faraonu zaradi kruha; faraon pa reče vsem Egipčanom: Pojdite k Jožefu, in kar vam veli, storite! In lakota je bila po vsem površju zemlje. In Jožef je odprl vsa skladišča in prodajal Egipčanom." (1 Moj 41,54-56)

Lakota se je razširila v Kanaansko deželo in v delu dežele, kjer je bival Jakob, so jo že zelo čutili. Ko so slišali o obilni zalogi, ki jo je shranil egiptovski kralj, se je deset Jakobovih sinov odpravilo na pot, da bi kupili žito. O prihodu so jih napotili h kraljevemu namestniku in skupaj z drugimi so se prišli predstavit deželnemu vladarju. In se "priklonijo ponižno do tal. Spoznal je torej Jožef svoje brate, a oni ga niso spoznali." (1 Moj 42,6.8) Njegovo hebrejsko ime mu je kralj spremenil in le malo sta si bila podobna glavni egiptovski minister in mladenič, ki so ga prodali Izmaelcem. Ko je Jožef videl brate, kako se priklanjajo, so mu prišle na misel sanje in pretekli prizori so oživeli pred njim. Njegovo ostro oko je s pregledom skupine opazilo, da med njimi ni Benjamina. Ali je tudi on postal/224/ žrtev izdajalske krutosti teh divjakov? Odločil se je zvedeti resnico. Strogo je rekel: "Ogleduhi ste, prišli ste ogledovat nezavarovane kraje v deželi." (1 Moj 42,9)

Odgovorili so: "Ne, moj gospod, tvoji hlapci so prišli kupit žita. Mi vsi smo sinovi enega moža; pošteni smo, nikdar niso bili ogleduhi tvoji hlapci." (1 Moj 42,10.11) Želel je zvedeti, ali so še vedno ošabni, kakor so bili, ko je bil še z njimi. Prav tako pa je hotel iz njih potegniti kakšen podatek o njihovem domu, čeprav je vedel, da je lahko njihova izjava lažna. Ponovil je obtožbo, in oni so odgovorili: "Dvanajst je bilo tvojih hlapcev; bratje smo, sinovi enega moža v Kanaanski deželi; najmlajši, glej, je sedaj pri našem očetu, enega pa ni več." (1 Moj 42,13)

Ker je kraljevi namestnik dvomil o resničnosti njihove zgodbe in je še vedno nanje gledal kot na vohune, je izjavil, da jih bo preizkusil. Zahteval je, da ostanejo v Egiptu, eden izmed njih pa naj gre in pripelje sem najmlajšega brata. Če tega ne bodo storili, bodo z njimi ravnali kakor z vohuni. S tem pa se Jakobovi sinovi niso mogli strinjati, saj bi zahtevani čas pri njihovih družinah povzročil gladovanje; in kdo bi šel sam na pot ter pustil druge brate v ječi? Kako naj pridejo v takih okoliščinah očetu pred oči? Videti je bilo, da bodo verjetno umorjeni ali pa bodo postali sužnji, in če pripeljejo Benjamina, bi morda samo delil njihovo usodo. Odločili so se, da raje ostanejo in skupaj trpijo, kakor pa da bi dodatno ožalostili očeta z izgubo svojega edinega ostalega sina. Torej so bili vrženi v ječo, in v njej so ostali tri dni.

V letih, ko je bil Jožef ločen od svojih bratov, pa so se ti Jakobovi sinovi značajsko spremenili. Prej so bili zavistni, vzkipljivi, varljivi, kruti in maščevalni, zdaj pa, ko jih je zadela nadloga, so se izkazali za nesebične, zveste drug drugemu, predane očetu in podložni njegovi oblasti, čeprav so bili že v zrelih letih.

Trije dnevi v egiptovski ječi so bili dnevi grenke žalosti, ko so se spomnili svojih preteklih grehov. Če ne bodo pripeljali Benjamina, je kazalo, da bo njihova krivda kot vohunov dokazana, in le malo upanja so imeli, da bi oče privolil ostati brez njega. Tretji dan je Jožef poklical brate predse. Ni si jih drznil imeti dlje zaprtih./225/ Najbrž oče in družine, ki so z njim, že zdaj trpijo lakoto. Rekel je: "To storite in si ohranite življenje - Boga se bojim jaz: če ste pošteni, naj ostane eden vaš brat zvezan na mestu vaše ječe; vi pa pojdite, odnesite žito, da ne stradajo vaše rodbine. Svojega najmlajšega brata pa pripeljite k meni, in resnične se izkažejo vaše besede in ne umrete." (1 Moj 42,18-20) Odločili so se sprejeti ta predlog, čeprav je bilo le malo upanja, da bi oče dovolil, da se Benjamin vrne z njimi. Jožef je govoril z njimi po prevajalcu, in ker so mislili, da jih namestnik ne razume, so v njegovi navzočnosti prosto razpravljali med seboj. Obtožili so se ravnanja z Jožefom: "Res, krivi smo zaradi svojega brata, ki smo videli bridkost njegove duše, ko nas je prosil usmiljenja, a nismo poslušali; zato nas je zadela ta stiska." (1 Moj 42,21) Ruben, ki je načrtoval Jožefa v Dotanu rešiti, je spregovoril: "Ali vam nisem prigovarjal, rekoč: Ne grešite zoper dečka? Pa me niste poslušali, zato se tudi sedaj, glejte, zahteva njegova kri." (1 Moj 42,22) Jožef, ki je to poslušal, ni mogel nadzorovati svojih čustev, in je odšel ven ter se zjokal. Ko se je vrnil, je ukazal, naj pred njim Simeona zvežejo in odpeljejo nazaj v ječo. Njega je izbral, ker je bil pobudnik in glavni izvršitelj krutega ravnanja z bratom.

Preden je Jožef dovolil bratom oditi, je ukazal, naj jih oskrbijo z žitom ter skrivoma vsakemu vrnejo denar na vrh vreče. Prav tako so jih oskrbeli z živežem za živali na poti domov. Na poti je eden iz skupine razvezal svojo vrečo in presenečen v njej odkril srebro. Ko je to povedal drugim, so se zelo prestrašili in zbegali ter rekli drug drugemu: "Kaj nam je to storil Bog?" (1 Moj 42,28) Ali naj to vzamejo kot dober znak od Gospoda ali pa je to dovolil, da bi jih kaznoval za njihove grehe in jih pahnil še globlje v nesrečo? Priznali so, da je Bog videl njihove grehe in da jih zdaj kaznuje.

Jakob je vznemirjen čakal na vrnitev svojih sinov in ob njihovi vrnitvi se je ves tabor nestrpno zbral okoli njih, ko so očetu poročali, kaj se je zgodilo. Vsako srce sta napolnila preplah in zaskrbljenost. Vedenje egiptovskega namestnika je, kakor kaže, pomenilo zlobne namere. Njihovi strahovi so bili potrjeni, ko so v svojih razvezanih vrečah odkrili vsak svoj/226/ denar. Ostareli oče je v žalosti vzkliknil: "Pripravite me ob otroke! Jožefa ni več, in Simeona ni več, in Benjamina bi mi radi vzeli; zoper mene je vse to." (1 Moj 42,36) Ruben je odgovoril: "Ta dva moja sinova daj v smrt, ako ga ne pripeljem zopet k tebi. Daj ga meni v roko, in jaz ga pripeljem zopet k tebi." (1 Moj 42,37) Ta srčni govor ni olajšal Jakobovega uma. Njegov odgovor se je glasil: "Ne pojde dol moj sinček z vami; zakaj njegov brat je umrl, in ta je sam ostal, in če njega zadene nesreča na poti, na katero se pripravljate, spravite mojo sivo glavo z žalostjo v grob." (1 Moj 42,38)

Toda suša se je nadaljevala in sčasoma je pošla zaloga žita, ki so ga kupili v Egiptu. Jakobovi sinovi so dobro vedeli, da bi bila vrnitev v Egipt brez Benjamina zaman. Imeli so malo upanja, da se bo očetov sklep spremenil, zato so tiho čakali na iztek. Sence lakote so se vse bolj bližale. Starec je na zaskrbljenih obrazih vseh v taboru bral njihove potrebe, in končno rekel: "Pojdite zopet, kupite nam malo hrane." (1 Moj 43,2)

Juda je odgovoril: "Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami. Če hočeš poslati našega brata z nami, pojdemo dol in ti kupimo žito. Ako pa ga nočeš poslati, ne pojdemo dol, zakaj oni mož nam je rekel: Ne boste videli mojega obličja, ako ne bo vašega brata z vami." (1 Moj 43,3-5) Ko je videl, da oče v svoji odločitvi omahuje, je dodal: "Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo mi in ti in naši otročiči." (1 Moj 43,8) Ponudil se je za poroštvo za svojega brata in da bo za zmeraj nosil krivdo, če mu ne uspe vrniti Benjamina očetu.

Jakob ni več mogel zavlačevati odločitve in je sinovom ukazal, naj se pripravijo na pot. Velel jim je tudi, naj vladarju odnesejo darilo - stvari, ki jih ima lačna dežela na voljo: "Malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev" in dvojno vsoto denarja. (1 Moj 43,11) Rekel je: "Tudi svojega brata vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu." (1 Moj 43,13) Ko so se sinovi pripravili za odhod na negotovo pot, je ostareli oče dvignil svoje roke proti nebu in molil: "Silni Bog, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega vašega brata in Benjamina. Jaz pa, če bom brez otrok, naj bom brez otrok." (1 Moj 43,14)

Spet so potovali v Egipt in se predstavili/227/ Jožefu. Ko je zagledal Benjamina, sina svoje matere, je bil globoko ganjen. Toda še vedno je skrival čustva in velel, naj jih odvedejo v njegovo hišo, da bi z njimi kosil. Ko so jih pripeljali v namestnikov dvorec, so se bratje prestrašili, da bodo poklicani na zagovor zaradi denarja, ki so ga našli v vrečah. Mislili so, da so jim ga namenoma položili vanje; tako bi namreč dobili priložnost, da bi jih zasužnjili. V svoji nesreči so se posvetovali z upravnikom Jožefove hiše in mu povedali okoliščine svojega obiska v Egiptu. Kot dokaz o nedolžnosti so ga obvestili, da so prinesli s seboj denar, ki so ga našli v vrečah, in tudi denar za nakup hrane ter dodali: "Ne vemo, kdo je položil naš denar v naše vreče." (1 Moj 43,22) Mož je odgovoril: "Mir vam, ne bojte se! Vaš Bog in Bog vašega očeta vam je dal zaklad v vaše vreče; vaš denar sem prejel." (1 Moj 43,23) Tedaj jim je odleglo. Ko pa se jim je pridružil Simeon, ki so ga spustili iz ječe, so čutili, da je Bog res milosten z njimi.

Namestnik se je ponovno srečal z njimi. Tedaj so mu predstavili svoje darove in se mu ponižno "priklonili do tal". (1 Moj 43,26) Ponovno so mu na misel prišle njegove sanje, in ko je pozdravil svoje goste, jih je takoj vprašal: "Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?" (1 Moj 43,27) Ko so se mu ponovno priklonili, je dobil odgovor: "Dobro se godi tvojemu hlapcu, našemu očetu, še živi." (1 Moj 43,28) Potem je spet pogledal Benjamina in rekel: "Tale je tisti vaš najmlajši brat, o katerem ste mi govorili? ... Bog ti bodi milosten, moj sin!" (1 Moj 43,29) Ker so ga premagala čustva nežnosti, ni mogel ničesar več reči. "In stopi v svojo stanico, ter je jokal v njej." (1 Moj 43,30)

Ko se je zbral, se je vrnil, in slavje se je začelo. Po zakonu kast je bilo Egipčanom prepovedano jesti skupaj z ljudmi druge narodnosti. Zato so imeli Jakobovi sinovi mizo zase, namestnik je zaradi svojega visokega čina jedel sam, Egipčani pa so prav tako imeli ločene mize. Ko so vsi sedli, so bili bratje presenečeni, ko so videli, da so razvrščeni natanko po letih. In Jožef je "jemaje jedi pred seboj, pošiljal k njim", (1 Moj 43,34) toda Benjaminov delež je bil petkrat tolikšen kakor drugih. S tem znakom naklonjenosti Benjaminu je preveril, ali so do najmlajšega brata prav tako zavistni in sovražni, kakor so bili do njega. Ker so bratje še vedno menili, da Jožef ne/228/ razume njihovega jezika, so se sproščeno pogovarjali drug z drugim. Tako je imel Jožef priložnost spoznati njihove resnične občutke. Še jih je hotel preizkušati, zato je pred njihovim odhodom naročil, naj srebrno čašo, iz katere sam pije, skrijejo v vrečo najmlajšega.

Veselo so se odpravili na pot domov. Simeon in Benjamin sta bila z njimi, živali so bile naložene z žitom in vsi so mislili, da so varno ušli nevarnosti, za katero se je zdelo, da jih obdaja. Dosegli pa so komaj rob mesta, ko jih je dohitel namestnikov strežaj in jih ostro vprašal: "Zakaj vračate hudo za dobro? Ali ni tisto, iz česar pije moj gospod in s česar pomočjo prerokuje? Hudo ste ravnali, ko ste to storili." (1 Moj 44,4.5) Ta kupa je imela moč odkriti strupeno snov, če je bila v pijači. V tistih časih so take kupe izredno cenili kot zaščito pred umorom z zastrupitvijo.

Popotniki so odgovorili na strežajeve obtožbe: "Zakaj govori naš gospod take besede? Tega ne, da bi tvoji hlapci storili tako stvar! Glej, denar, ki smo ga našli zvrha v svojih vrečah, smo prinesli zopet k tebi iz Kanaanske dežele; kako bi bili torej ukradli iz hiše tvojega gospoda srebro ali zlato? Pri katerem izmed tvojih hlapcev se najde, on naj umre, in tudi mi naj bomo hlapci našemu gospodu." (1 Moj 44,7-9)

Strežaj je rekel: "Bodi torej po vaši besedi: pri katerem se najde, on mi bo hlapec, vi pa bodite nedolžni." (1 Moj 44,10)

Preiskava se je nemudoma začela. "Hitro so torej deli vsak svojo vrečo na tla," (1 Moj 44,11) strežaj pa je vsako preiskal. Začel je pri Rubenovi in nadaljeval po vrsti do najmlajšega. V Benjaminovi so odkrili kupo.

Bratje so raztrgali svoja oblačila v znak največje žalosti in se počasi vrnili v mesto. Po njihovi lastni obljubi je bil Benjamin obsojen na življenje sužnja. Sledili so strežaju na dvor in tam našli namestnika ter popadali pred njegovim obličjem. Vprašal jih je: "Kakšna je to pregreha, ki ste jo storili? Niste li vedeli, da mož, kakršen sem jaz, more prerokovati?" (1 Moj 44,15) Jožef se je namenil iz njih izmamiti priznanje greha. Nikoli si ni pripisoval božanske moči, zdaj pa jih je hotel navesti, da bi verjeli, da lahko bere skrivnosti njihovega življenja.

Juda je odgovoril: "Kaj bi rekli svojemu gospodu? Kaj/229/ bi pravili? Ali kako bi se opravičili? Bog sam je našel krivico tvojih hlapcev. Glej, mi smo hlapci svojemu gospodu, mi in on, v čigar roki se je našla tista kupa." (1 Moj 44,16)

Odgovor se je glasil: "Ne tako, da bi jaz to storil! Mož, v čigar roki se je našla kupa, on mi bodi hlapec, vi pa pojdite v miru k svojemu očetu." (1 Moj 44,17)

V svoji globoki žalosti se je Juda približal namestniku in vzkliknil: "Prosim, moj gospod, govori naj tvoj hlapec besedo v prijazen posluh svojega gospoda, in ne razsrdi se zoper svojega hlapca; ti namreč si prav kakor faraon." (1 Moj 44,18) Zgovorno je opisal očetovo žalost ob izgubi Jožefa in njegovo nasprotovanje, da bi šel Benjamin z njimi v Egipt, saj je bil on edini ostali sin matere Rahele, ki jo je Jakob tako vdano ljubil. Rekel je: "Zdaj torej, kadar pridem k tvojemu hlapcu, svojemu očetu, in tega dečka ne bo z nami, ko je očetova duša zvezana z njegovo dušo, se zgodi, da umre, ko bo videl, da ni tu dečka: tako bodo tvoji hlapci sivo glavo tvojega hlapca, našega očeta, z žalostjo spravili v grob. Tvoj hlapec je namreč postal porok za dečka pred svojim očetom, ker je rekel: Ako ti ga ne pripeljem, naj bom kriv zoper svojega očeta vse žive dni. Zdaj torej naj ostane, prosim, tvoj hlapec namesto dečka kot suženj svojemu gospodu, deček pa naj gre gor s svojimi brati. Kajti kako naj grem gor k svojemu očetu, ko ne bo dečka z menoj? Ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!" (1 Moj 44,30-34)

Jožef je bil zadovoljen. V svojih bratih je videl sadove resnične spokorjenosti. Ko je slišal Judovo plemenito ponudbo, je ukazal, naj se umaknejo vsi razen teh mož. Potem je, na glas jokajoč, zavpil: "Jaz sem Jožef! Ali še živi moj oče?" (1 Moj 45,3)

Bratje so negibno obstali, nemi od strahu in začudenja. Egiptovski vladar, njihov brat Jožef, ki so mu zavidali in bi ga umorili, vendar so ga končno prodali za sužnja! Doživeli so vse njihovo okrutno ravnanje z njim. Spomnili so se, kako so prezirali njegove sanje in kako so se trudili, da bi preprečili njihovo izpolnitev. Pa vendar so odigrali svojo vlogo v izpolnitvi teh sanj. Zdaj, ko so bili popolnoma v njegovi oblasti, se bo nedvomno maščeval za vse hudo, ki ga je pretrpel.

Videl je njihovo zmedo in prijazno rekel: "Pristopite sem k meni!" Ko so se približali, je nadaljeval: "Jaz sem Jožef, vaš brat, ki ste ga prodali v Egipt. Ali sedaj se ne/230/ žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje." (1 Moj 45,4.5) Ker je čutil, da so že dovolj pretrpeli zaradi svoje krutosti z njim, se je plemenito potrudil odstraniti njihove strahove in zmanjšati grenkobo njihove samograje.

Nadaljeval je: "Že je namreč dve leti lakota v deželi; še je pa pet let, v katerih ne bo oratve, ne žetve. Toda Bog me je poslal pred vami, da vam zavaruje ostanek na zemlji in vas ohrani v življenju za veliko rešitev. Tako torej, nikakor me niste vi poslali sem, temveč Bog, ki me je postavil za očeta faraonu in za gospodarja vsej njegovi hiši ter za oblastnika vsej Egiptovski deželi. Hitite in pojdite gor k mojemu očetu ter mu recite: Tako pravi tvoj sin Jožef: Postavil me je Bog za gospoda vsemu Egiptu; pridi dol k meni, ne odlašaj! In boš prebival v Gosenski deželi, in blizu mi boš ti in tvoji sinovi in sinovi tvojih sinov in tvoje črede in tvoja goveda in vse, kar imaš. In živil te bom tam, ker bo še pet let lakota, da ne obubožaš ti in tvoja rodbina in vse, kar imaš. Glejte pa, vaše oči in oči mojega brata Benjamina vidijo, da so moja usta, ki z vami govore. Nato se oklene vratu svojega brata Benjamina in se zjoka, tudi Benjamin je jokal ob njegovem vratu. In poljubi vse svoje brate in joka ob njihovem vratu. Šele potem spregovore njegovi bratje z njim." (1 Moj 45,6-12.14.15) Ponižno so priznali svoj greh in ga prosili za odpuščanje. Dolgo so trpeli v tesnobi in se kesali, zdaj pa so se veselili, da je še vedno živ.

Novice o tem, kar se je zgodilo, so se hitro razširile do kralja. Ta je želel izkazati Jožefu hvaležnost, zato je potrdil namestnikovo povabilo njegovi družini, rekoč. "Kar je najboljšega v vsej Egiptovski deželi, vaše je." (1 Moj 45,20) Bratje so bili odposlani z obilno zalogo in z vsem potrebnim za selitev njihovih družin in spremstva v Egipt. Benjamina je Jožef obdaroval z dragocenejšimi darovi kakor druge brate. Ker pa se je bal, da se bodo na poti domov prepirali, jim je naročil: "Ne prepirajte se po poti!" (1 Moj 45,24)

Jakobovi sinovi so se vrnili k očetu z veselimi novicami: "Jožef še živi in je oblastnik čez vso Egiptovsko deželo." (1 Moj 45,26) Sprva je bil ostareli mož zadržan, ni mogel/231/ verjeti, kar je slišal. Ko pa je videl dolg sprevod kočij in otovorjenih živali in da je Benjamin z njimi, je bil prepričan. Izredno vesel je vzkliknil: "Dovolj mi je! Še živi Jožef, moj sin; pojdem in videl ga bom, preden umrem." (1 Moj 45,28)

Desetim bratom je ostalo še eno dejanje ponižnosti. Očetu so zdaj priznali prevaro in krutost, ki je dolga leta grenila njegovo in njihovo življenje. Jakob od njih ni pričakoval tako poniževalnega greha, vendar je videl, da je vse premagalo dobro, zato jim je odpustil in blagoslovil svoje v greh padle otroke.

Oče, sinovi, njihove družine, črede ovac in govedi ter številni spremljevalci so se kmalu odpravili v Egipt. Pot so premagovali s srčnim zadovoljstvom. Po prihodu v Bersebo je očak daroval daritve hvaležnosti in prosil Gospoda, naj jim zagotovi, da pojde z njimi. V nočni prikazni je slišal božansko besedo: "Ne boj se iti dol v Egipt, zakaj ondi te storim v velik narod. Jaz pojdem s teboj dol v Egipt, jaz te gotovo tudi nazaj pripeljem gor." (1 Moj 46,3.4)

Zagotovilo: "Ne boj se iti dol v Egipt, zakaj ondi te storim v velik narod," je bilo pomembno. Abrahamu je bila dana obljuba o potomcih, ki bodo nešteti kakor zvezde, število izvoljenega ljudstva pa je vseeno naraščalo tako počasi. Kanaanska dežela ni mogla nuditi polj za razvoj takega ljudstva, kakršno je bilo napovedano. Zasedala so ga mogočna poganska plemena, ki bodo pregnana šele "v četrtem rodu". (1 Moj 15,16) Če bi Izraelovi potomci tukaj postali številno ljudstvo, bi morali ali izgnati prebivalce ali pa se razkropiti mednje. Slednjega po božanskem navodilu niso smeli narediti. Če bi se pomešali s Kanaanci, bi bili v nevarnosti, da jih zapelje malikovalstvo. Egipt je ponujal razmere, potrebne za izpolnitev božanskega namena. Tam jih je čakal del ozemlja, ki je bil dobro namakan in rodoviten ter je ponujal vse ugodnosti za njihov hitri prirastek. Nenaklonjenost, s katero se bodo morali spopasti v Egiptu zaradi svojega poklica, "zakaj gnus je Egipčanom vsak pastir drobnice", pa jim bo v pomoč, da se ne bodo pomešali in bodo ostali ločeno ljudstvo. (1 Moj 46,34) To jim bo pomagalo, da ne bodo sodelovali v egiptovskem malikovalstvu./232/

Po prihodu v Egipt je skupina nadaljevala pot naravnost v Gosensko deželo. Tja je prišel Jožef v svoji državniški kočiji, ki jo je spremljalo razkošno spremstvo. Blišč njegovega spremstva in dostojanstvo njegovega položaja sta bila pozabljena. Njegove misli je napolnila samo ena misel, eno samo hrepenenje je preželo njegovo srce. Ko je videl prihajajoče popotnike, ni več mogel nadzirati ljubezni, katere koprnenje je bilo toliko let zatirano. Skočil je iz kočije in pohitel naprej svojemu očetu izrazit dobrodošlico. "In se oklene njegovega vratu, in je dolgo jokal ob njegovem vratu. In Izrael reče Jožefu: Rad umrem sedaj, ko sem videl tvoje obličje, da še živiš." (1 Moj 46,29.30)

Jožef je vzel pet bratov, da jih predstavi faraonu in prejme od njega zagotovilo o zemlji, ki bo v prihodnje njihov dom. Hvaležnost do prvega namestnika je vodila vladarja, da bi jih počastil z imenovanjem v državno službo. Jožef pa, pravi Jahvejev častilec, je želel svoje brate obvarovati pred skušnjavami, ki bi jim bili izpostavljeni na poganskem dvoru. Zato jim je svetoval, naj kralju iskreno povedo svoj poklic, ko jih bo povprašal o njem. Jakobovi sinovi so ubogali ta nasvet in skrbno tudi navedli, da so prišli bivat v deželo, ne da bi postali njeni stalni prebivalci, temveč da si pridržijo pravico oditi, kadar koli si bodo želeli. Kralj jim je dodelil dom in ponudil "najboljši kraj te dežele", Gosensko deželo. (1 Moj 47,6)

Kmalu po prihodu je Jožef kralju predstavil tudi svojega očeta. Očak je bil tujec na kraljevskih dvorih, vendar se je sredi dostojanstvenih prizorov narave pogovarjal z mogočnejšim Vladarjem in je zdaj v navzočnosti nadvlade dvignil svoje roke in blagoslovil faraona.

Ko je Jakob prvič pozdravil Jožefa, je spregovoril, kakor da je po srečnem koncu svoje dolgotrajne žalosti in tesnobe zdaj pripravljen umreti. Zagotovljeno mu je bilo še sedemnajst let v mirnem zavetju Gosenske dežele. Ta leta so bila srečno nasprotje tistim pred njimi. V svojih sinovih je videl dokaze resničnega spokorjenja. Svojo družino je videl obdano z vsemi razmerami, ki so potrebne za razvoj velikega naroda. Njegova vera se je oprijela gotove obljube o njihovi prihodnji ustanovitvi v Kanaanu. Sam je bil obdan z vsemi dokazi ljubezni in naklonjenosti, ki mu jih je lahko dal glavni egiptovski namestnik. Srečen v družbi svojega dolgo izgubljenega sina je počasi in mirno tonil v grob./233/

Ko je začutil bližajočo se smrt, je poslal po Jožefa. Še vedno se je trdno oklepal Božje obljube o posesti v Kanaanu, zato je rekel: "Nikar me ne pokoplji v Egiptu. Kadar bom ležal s svojimi očeti, nesi me nazaj iz Egipta in me pokoplji v njihovem grobišču." (1 Moj 47,29.30) Jožef je obljubil, da bo tako storil, vendar Jakob ni bil zadovoljen; zahteval je svečano prisego, da ga bodo položili poleg njegovih očetov v Makpelski jami.

Še ena pomembna zadeva je vredna pozornosti. Jožefova sinova sta morala biti uradno priznana za izraelska otroka. Ko je Jožef prišel na zadnji pogovor z očetom, je s seboj pripeljal Efraima in Manaseja. Ta mladeniča sta bila po svoji materi povezana z najvišjim redom egiptovskega duhovništva in položaj njunega očeta jima je odprl poti do bogastva in ugleda, če bi izbrala, da se povežeta z Egipčani. Jožefova želja pa je bila, da bi se pridružila njegovemu ljudstvu. Razodel je svojo vero v zavezno obljubo in se v korist svojih sinov odpovedal vsem častem, ki jih je ponujal egiptovski dvor, za prostor med preziranimi pastirskimi plemeni, katerim so bile zaupane Božje prerokbe.

Jakob je rekel: "In sedaj tvoja dva sinova, ki sta se ti rodila v Egiptovski deželi, preden sem prišel k tebi v Egipt, bosta moja; Efraim in Manase bodita moja kakor Ruben in Simeon." (1 Moj 48,5) Posvojena sta bila za njegova in tako sta lahko postala načelnika dveh ločenih plemen. Tako je ena od prvorojenskih prednosti, ki jo je zapravil Ruben, padla na Jožefa - to je, dvojni delež v Izraelu.

Jakobove oči so bile od starosti meglene, zato se ni zavedal navzočnosti mladeničev. Ko pa je zagledal njuna obrisa, je rekel: "Kdo sta ta dva?" Ko mu je bilo povedano, je dodal: "Privedi ju, prosim, k meni, da ju blagoslovim." (1 Moj 48,8.9) Ko sta se približala, ju je očak objel in poljubil. Svečano je nanju položil roki za blagoslov. Potem je molil: "Bog, pred čigar obličjem sta vedno hodila moja očeta Abraham in Izak, Bog, ki mi je bil pastir, odkar živim do tega dne; Angel, ki me je rešil iz vsakega zla, blagoslovi ta mladeniča." (1 Moj 48,15.16) To ni bil duh neodvisnosti, niti zanašanje na človeško moč ali zvijača. Bog je bil njegov zaščitnik in podpora. Ni bilo slišati nobene pritožbe o preteklih dneh. Preizkušenj in tegob ni več imel za stvari, ki so bile/234/ proti njemu. Spominjal se je le Božje milosti in ljubeče prijaznosti, ki sta bili z njim ves čas romanja.

Jakob je po končanem blagoslavljanju dal svojemu sinu zagotovilo - za prihodnje rodove, ki bodo dolga leta v sužnosti in trpljenju, mu je pustil pričevanje o svoji veri: "Glej, skoraj umrem, a Bog bo z vami in vas pripelje nazaj v deželo vaših očetov." (1 Moj 48,21)

Na koncu so se ob umirajočem očetu zbrali vsi Jakobovi sinovi. In Jakob je zaklical svojim sinovom in rekel: "Zberite se in čujte, Jakobovi sinovi, poslušajte, pravim, Izraela, svojega očeta, da vam oznanim, kar se vam bo zgodilo v poznejših dnevih." (1 Moj 49,2.1) Pogosto in nemirno je razmišljal o njihovi prihodnosti. Prizadeval si je naslikati zgodovino različnih rodov. Zdaj pa, ko so otroci čakali na prejetje zadnjega blagoslova, je nad njim počival Duh navdihnjenja in v preroški prikazni mu je bila razodeta prihodnost njegovih potomcev. Drugo za drugim so bila omenjena imena njegovih sinov, opisan je bil značaj vsakega, natanko je bila napovedana prihodnja zgodovina vsakega plemena.

"Ruben, ti si moj prvenec, moja moč in začetek moje mogočnosti, prednji v visokosti in prednji v krepkosti!"(1 Moj 49,3)

Tako je oče opisal, kakšen bo položaj Rubena kot prvorojenca. Njegov ostuden greh v Edarju ga je naredil za nevrednega, da bi prejel blagoslov prvorojenstva. Jakob je nadaljeval: "Vzkipel si kakor voda, ne boš imel prednosti." (1 Moj 49,4)

Duhovništvo je bilo dodeljeno Leviju, kraljestvo in mesijanska obljuba Judu, dvojni delež dediščine pa Jožefu. Rubenov rod se ni nikoli dvignil do kakega ugleda v Izraelu, ni bil tako številen kakor Juda, Jožef ali Dan, in bil je med prvimi, ki so bili odpeljani v ujetništvo.

Naslednja po letih za Rubenom sta bila Simeon in Levi. Združila sta se v svoji krutosti proti Sihemcem. Prav tako sta bila najbolj kriva za prodajo Jožefa. O njiju je bilo izjavljeno: "Razdelim ju v Jakobu in ju razkropim v Izraelu." (1 Moj 49,7)

Pri štetju Izraela tik pred vstopom v/235/ Kanaan je bil Simeonov rod najmanjši. Mojzes v svojem zadnjem blagoslovu ni omenil Simeona. Ob nastanitvi v Kanaanu je imel ta rod le majhen delež Judovega žreba in te družine so, ko so pozneje postale mogočne, ustanovile kolonije in se nastanile na ozemlju zunaj meja Svete dežele. Levi prav tako ni prejel dediščine razen oseminštiridesetih mest, razporejenih v različnih delih dežele. Ta rod je ostal zvest Jahveju, ko so drugi rodovi odpadli. Tako si je zagotovil določitev za sveto svetiščno službo, s čimer je bilo prekletstvo spremenjeno v blagoslov.

Najvišji blagoslovi prvorojenstva so bili preneseni na Juda. Pomen imena - označuje namreč hvalo - razodeva preroška zgodovina tega rodu: "Juda, tebe, da, tebe bodo slavili tvoji bratje; tvoja roka bo tvojim sovražnikom na tilniku, priklanjali se ti bodo sinovi tvojega očeta. Levov mladič je Juda; od plena, moj sin, si prišel kvišku. Počivajoč leži kakor lev in kakor levinja, kdo se ga drzne zbuditi? Ne vzame se žezlo od Juda, niti vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride Šilo, in njemu bo pokorščina narodov." (1 Moj 49,8-10)

Lev, kralj gozda, je ustrezen simbol tega rodu, iz katerega je prišel David in Davidov Sin, Šilo, pravi Lev Judovega rodu, kateremu se bodo poklonile vse moči in vsi narodi mu bodo izkazovali spoštovanje.

Večini svojih otrok je Jakob napovedal dobro prihodnost. Nazadnje je omenil Jožefovo ime in očetovo srce je prekipevalo, ko je priklical blagoslov na "glavi Jožefovi in na temenu Odličnega med svojimi brati". (1 Moj 49,26)

"Sin rodovitnega drevesa je Jožef, sin rodovitnega drevesa ob studencu, njegove mladike se vzpenjajo čez zidovje. Hudo so ga užalili in nanj streljali in ga preganjali lokostrelci: vendar nepremičen ostane njegov lok in gibčni lahti njegovih rok, po rokah Mogočnega Jakobovega. Odtod je pastir, kamen Izraelov:/236/ od mogočnega Boga tvojega očeta, ki ti bo pomagal, in od Vsemogočnega, ki te bo blagoslovil z blagoslovi nebes od zgoraj, z blagoslovi globine od spodaj, z blagoslovi prsi in maternice. Blagoslovi tvojega očeta presegajo blagoslove mojih prednikov do meje večnih hribov; bivajo naj na Jožefovi glavi in na temenu Odličnega med svojimi brati." (1 Moj 49,22-26)

Jakob je bil vedno goreče ljubezniv mož. Njegova ljubezen do sinov je bila močna in nežna in njegovo zadnje pričevanje ni bilo izrekanje pristranskosti ali zamere. Vsem je odpustil in ljubil jih je do zadnjega. Njegova očetovska nežnost je našla izraze samo v spodbudnih besedah in v upanju, toda nad njim je počivala Božja moč, in pod vplivom Navdihnjenja je bil prisiljen izreči resnico, naj je bila še tako boleča.

Po izrečenem zadnjem blagoslovu je Jakob ponovil naročilo glede pokopa: "Ko bom zbran k svojemu ljudstvu, me pokopljite pri mojih očetih, ... v jamo, ki je na njivi Makpeli. ... Tam so pokopali Abrahama in Saro, njegovo ženo, tam so pokopali Izaka in Rebeko, njegovo ženo, in tam sem pokopal Lejo." (1 Moj 49,29-31) Tako je zadnje dejanje v njegovem življenju razodelo vero v Božjo obljubo.

Jakobova zadnja leta so prinesla večer spokojnosti in miru po težavnem in utrujajočem dnevu. Oblaki so naredili temo nad njegovo potjo, vendar je njegovo sonce zašlo čisto in svetloba nebes je razsvetljevala njegove zadnje ure. Sveto pismo pravi: "In zgodi se, da bo ob času večera svetloba. Opazuj poštenega in glej pravičnega: res, bodočnost ima mož miru." (Zah 14,7; Ps 37,37)

Jakob je grešil in globoko obžaloval. Mnoga leta garanja, skrbi in žalosti je okusil od dneva, ko je zaradi svojega velikega greha moral zbežati iz očetovih šotorov. Brezdomni ubežnik, ločen od svoje matere, ki je nikoli več ni videl, je sedem let delal za svojo ljubljeno, na koncu pa je bil ponižujoče ogoljufan. Dvajset let je garal v službi pohlepnega in skopega sorodnika. Videl je, kako njegovo bogastvo narašča in kako rastejo sinovi okoli njega, vendar je našel le malo veselja v nezadovoljnem in razdeljenem domu. Ožaloščen zaradi hčerine osramotitve, maščevanja njenih bratov,/237/ zaradi Raheline smrti in nenaravnega Rubenovega zločina, Judovega greha krute prevare in zlobe do Jožefa - kako dolg in temen je seznam hudobnih del, na voljo očem! Spet in spet je videl med sinovi ponavljajoče se grehe, ki jih je bil tudi sam kriv. Toda ne glede na to, kako grenka je bila vzgoja, je dokončala svoje delo. Očiščen pa tudi žalosten je obrodil "miru poln sad pravičnosti". (Heb 12,11)

Navdihnjenje je zvesto zapisalo spodrsljaje dobrih ljudi, tistih, ki jih označuje Božja naklonjenost. Zares so njihovi spodrsljaji opisani natančneje kakor njihove čednosti. Temu so se čudili mnogi, neverniki pa so dobili priložnost, da so se posmehovali Svetemu pismu. Ampak eden najmočnejših dokazov o resničnosti Svetega pisma je, da dejstva niso polepšana, niti niso prikriti grehi glavnih oseb. Človeški um je tako podložen predsodkom, da človeška zgodovina ne more biti popolnoma nepristranska. Če bi Sveto pismo napisale nenavdihnjene osebe, bi brez dvoma predstavljalo značaj svojih čaščenih ljudi v bolj laskajoči luči. Ker pa je takšno, kakršno je, imamo pravilen zapis njihovih izkušenj.

Ljudje, ki so Bogu všeč in katerim je zaupal velike odgovornosti, so včasih podlegli v skušnjavah in storili greh, prav tako kakor se tudi mi v današnjih časih trudimo, omahujemo in občasno zaidemo v zmoto. Njihovo življenje z vsemi napakami in neumnostmi je razodeto nam za spodbudo in opozorilo. Če bi bili predstavljeni, kakor da so brez napak, bi mi z grešno naravo lahko obupali ob naših napakah in spodrsljajih. Ko pa vidimo, da so se drugi borili z malodušnostjo, kakršna je naša, da so podlegali skušnjavam kakor mi, pa vendar spet vstali in premagali po Božji milosti, smo opogumljeni v našem prizadevanju za pravičnost. Kakor so si opomogli oni, čeprav so bili kdaj poraženi, in jih je Bog blagoslovil, tako smo tudi mi lahko zmagovalci v Jezusovi moči. Po drugi strani pa nam lahko zapis o njihovem življenju služi kot opozorilo. Kaže, da Bog nikakor ne bo očistil krivih. Greh vidi v svojih najbolj ljubljenih in z njim obračuna v njih celo bolj strogo kakor pri teh, ki imajo manj luči in odgovornosti./238/

Po Jakobovem pogrebu je srce Jožefovih bratov ponovno napolnil strah. Čeprav je bil prijazen z njimi, so zaradi zavesti o svoji krivdi postali nezaupljivi in sumničavi. Lahko da je samo preložil svoje maščevanje zaradi svojega očeta, zdaj pa jih bo kaznoval za njihovo hudodelstvo. Niso si drznili prikazati pred njim osebno, temveč so poslali sporočilo: "Tvoj oče je zapovedal pred smrtjo, veleč: Tako recite Jožefu: Ah, odpusti, prosim, prestopek svojih bratov in njih greh, da so ti hudo storili. Odpusti torej zdaj, prosimo, prestopek hlapcem Boga svojega očeta." (1 Moj 50, 16.17) To sporočilo je pripravilo Jožefa v jok, to pa je spodbudilo brate, da so prišli in padli predenj z besedami: "Glej, tvoji smo hlapci!" (1 Moj 50,18) Jožefova ljubezen do bratov je bila globoka in nesebična. Zato ga je bolela misel, da se ga bojijo, ker bi lahko gojil duha maščevanja do njih. Rekel je: "Ne bojte se; kajti, sem li jaz na Božjem mestu? Vi ste res hudo nameravali zoper mene, a Bog je obrnil v dobro, da je storil, kakor je danes, in ohranil v življenju mnogo ljudstva. Sedaj torej se ne bojte: jaz bom živil vas in vaše otroke." (1 Moj 50,19-21)

Jožefovo življenje ponazarja Kristusovo življenje. Zavist je ganila Jožefove brate, da so ga prodali za sužnja. Upali so, da mu bodo tako preprečili postati večji, kakor so bili sami. Ko je bil odpeljan v Egipt, so si laskali, da jih ne bo več nadlegoval s svojimi sanjami, ker so odstranili vse možnosti za njihovo izpolnitev. Vendar je njihovo ravnanje ovrgel Bog, da se je zgodilo prav tisto, kar so nameravali zadržati. Tako so tudi judovski duhovniki in starešine zavidali Kristusu. Bali so se, da bo pritegnil pozornost ljudi od njih. Usmrtili so ga, da bi mu preprečili postati kralj. S tem pa so pripomogli, da se je zgodilo prav to.

Jožef je po svoji sužnosti v Egiptu postal rešitelj za očetovo družino, čeprav to dejanje ni zmanjšalo krivde njegovih bratov. Tako je sovražnikovo križanje Kristusa naredilo za Odrešenika človeštva, Zveličarja padlega rodu in Vladarja nad vsem svetom; hudodelstvo njegovih morilcev pa je bilo prav tako ostudno, kakor če Božja previdna roka ne bi nadzorovala dogodkov za njegovo slavo in blaginjo človeštva.

Kakor so bratje prodali Jožefa poganom, tako/239/ je Kristusa prodal njegovim najhujšim sovražnikom eden njegovih učencev. Jožef je bil lažno obtožen in vržen v ječo zaradi svoje kreposti; tako je bil Kristus preziran in zavržen, ker je njegovo pravično in nesebično življenje grajalo greh; in čeprav ni bil kriv ničesar, je bil obsojen zaradi pričevanja lažnivih prič. Jožefova potrpežljivost in krotkost v nepravičnosti in zatiranju, njegova pripravljenost odpuščanja in plemenita dobrohotnost do svojih nečloveških bratov predstavljajo Zveličarjevo potrpežljivo prenašanje zlobe in zlorabe hudobnih ljudi ter njegovo odpuščanje ne samo njegovim morilcem, temveč vsem, ki so prišli k njemu, mu priznali svoje grehe in ga prosili za odpuščanje.

Jožef je preživel očeta za štiriinpetdeset let. Živel je tako dolgo, da "je videl Efraimove otroke do tretjega rodu, tudi sinovi Mahirja, Manasejevega sina, so se rodili Jožefu na kolenih". (1 Moj 50,23) Bil je priča množenju svojega ljudstva in njegovi blaginji. Skozi vsa leta je ostala neomajna njegova vera v Božjo premestitev Izraela v obljubljeno deželo.

Ko je videl, da se mu približuje konec, je okoli sebe zbral vse svoje sorodnike. V deželi faraonov je bil zelo spoštovan, vendar je bil Egipt zanj le kraj izgnanstva. Njegovo zadnje dejanje označuje, da je bila ta usoda določena Izraelu. Njegove zadnje besede so bile: "Bog pa vas gotovo obišče in da, da pojdete gor iz te dežele v deželo, ki jo je s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu." (1 Moj 50,24) Izraelovi otroci so mu morali svečano obljubiti, da bodo odnesli njegove kosti s sabo v Kanaansko deželo. "Nato umre Jožef, star sto in deset let; in ko so ga pomazilili z dišavami, je bil položen v rakev v Egiptu." (1 Moj 50,26) Skozi garaška desetletja, ki so sledila, je rakev, pomnik na zadnje Jožefove besede, pričala Izraelu, da so v Egiptu samo popotniki, ter jim velevala upati na obljubljeno deželo, kajti osvoboditev bo zagotovo prišla./240/          



_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

22. Mojzes

Temeljno besedilo 2 Moj 1 do 4

Egipčani so v času lakote, da bi se oskrbeli s hrano, prodali kralju svojo živino in zemljo ter se končno obsodili na tlačanstvo. Jožef je modro poskrbel zanje, dovolil jim je postati kraljevi najemniki. Zadržali so kraljevo zemljo in plačali letni prispevek, ki je znašal petino vsega njihovega pridelka.

Jakobovim otrokom pa ni bilo potrebno sprejeti takih pogojev. Zaradi službe, ki jo je Jožef opravljal Egipčanom, jim ni bil zagotovljen samo del ozemlja kot dom, temveč so bili tudi oproščeni plačevanja davka in so se prosto oskrbovali s hrano, dokler je trajala lakota. Kralj je javno oznanil, da Egipt uživa v obilici zaradi milostnega posega Jožefovega Boga, medtem ko drugi narodi umirajo od lakote. Videl je tudi, da je Jožefovo upravljanje zelo obogatilo kraljestvo, zato je njegova hvaležnost obdajala Jakobovo družino s kraljevsko naklonjenostjo.

Ko pa je čas tekel dalje, je umrl veliki mož, kateremu je Egipt toliko dolgoval in po čigar delu so bila ljudstva blagoslovljena. "Nastopi pa v Egiptu nov kralj, ki ni poznal Jožefa." (2 Moj 1,8) Ni šlo toliko zato, da mu ni bila znana Jožefova služba narodu. Ampak je ni hotel priznati in si je na vso moč prizadeval, da bi čimprej utonila v pozabo. "Ta reče svojemu ljudstvu: Glejte, ljudstvo Izraelovih sinov je številnejše in mogočnejše od nas. Dajte, pametno ravnajmo proti njemu, da se ne razmnoži, in zgodilo bi se, ako nastane vojna, da se tudi ono pridruži našim sovražnikom in se bo vojskovalo zoper nas in odšlo iz dežele." (2 Moj 1,9.10)

Izraelci so se že zelo namnožili. Bili so "plodoviti, rodili so se obilo, razmnoževali so se in postali/241/ so zelo, zelo mogočni; in napolnila se je zemlja z njimi". (2 Moj 1,7) S pomočjo Jožefove redne skrbi in naklonjenosti kralja, ki je takrat vladal, so se hitro razširili po deželi. Ohranili pa so se ločene, nič skupnega niso imeli z Egipčani glede običajev ali vere. Njihovo naraščajoče število je zdaj prebudilo strah kralja in njegovega ljudstva, da bi se ob vojni pridružili egiptovskim sovražnikom. Vodstvo je prepovedalo Izraelcem oditi iz dežele. Mnogi so bili sposobni in razumni delavci in so veliko prispevali k narodni blaginji. Kralju so bili taki delavci potrebni za postavitev veličastnih dvorov in templjev. Zatorej jih je uvrstil med Egipčane, ki so sebe skupaj s posestvom prodali kraljestvu. Kmalu so bili nadnje postavljeni priganjači in njihovo suženjstvo je postalo popolno. "In neusmiljeno so Egipčani priganjali Izraelove sinove k delu; in grenili so jim življenje s trdim delom z ilovico in opeko in z vsakovrstnim opravilom na polju, z vsem njih delom, katero so jim nakladali neusmiljeno. A čim bolj so jih tlačili, tem bolj so se razmnoževali, tem bolj so se razširjali." (2 Moj 1,13.14.12)

Kralj in njegovi svetovalci so upali, da bodo podjarmili Izraelce s težaškim delom ter tako zmanjšali njihovo število in zlomili njihovega neodvisnega duha. Ker jim to ni uspelo, so se zatekli k še krutejšim ukrepom. Babicam so ukazali, naj ob rojstvu uničijo hebrejske dečke. Te zadeve je spodbudil Satan. Vedel je, da bo Osvoboditelj obujen izmed Izraelcev. Ko je kralja napeljal, da uniči njihove otroke, je upal, da bo uničil božanski načrt. Babice pa so se bale Boga in si niso drznile izvršiti krutega ukaza. Gospod je bil zadovoljen z njimi in jim je pomagal k uspehu. Kralj, ki je bil jezen zaradi neuspeha svojega načrta, je ukazal še bolj resno in obširno. Ves narod je bil poklican izslediti in pobiti nemočne žrtve. "In zapove faraon vsemu svojemu ljudstvu, rekoč: Vsakega sina, ki se jim narodi, vrzite v reko, a vsako hčer ohranite živo." (2 Moj 1,22)

Med popolno veljavo tega odloka se je rodil sin Amramu in Jokebedi, ki sta bila pobožna Izraelca iz Levijevega rodu. Otrok je bil "zalo dete". (Heb 11,23) Ker so bili starši prepričani, da se približuje čas Izraelove osvoboditve in da bo Bog obudil rešitelja svojemu ljudstvu, so se odločili, da svojega otroka/242/ ne bodo žrtvovali. Vera v Boga je okrepila njihovo srce, "in niso se bali kraljevega ukaza". (Heb 11,23)

Materi je uspelo skrivati otroka tri mesece. Potem pa je, ko je ugotovila, da ga ne more več obvarovati, pripravila majhno košaro iz ločja, jo prevlekla z ilovico in smolo, da je bila zatesnjena proti vdiranju vode, vanjo položila dečka ter ga odnesla na breg reke med ločje. Ni si upala ostati, da bi ga čuvala, saj bi bila tako oba z otrokom usmrčena. Ostala pa je njegova sestra Mirjama, ki se je na videz brezbrižna pomudila in nestrpno čakala, da bi videla, kaj se bo zgodilo z njenim bratcem. Navzoči pa so bili še drugi opazovalci. Materine goreče molitve so izročile otroka Božji skrbi, in nevidni angeli so lebdeli nad njegovo zibajočo se posteljico. Angel je tja poslal faraonovo hčer. Njeno radovednost je pritegnila majhna košara, in ko je v njej zagledala ljubkega otročička, ji je bilo v trenutku vse jasno. Otrokove solze so v njej prebudile sočutje in sočustvovala je z neznano materjo, ki se je zatekla k temu, da bi ohranila življenje svojega dragocenega otroka. Odločila se je, da mora biti rešen; posvojila ga bo za svojega.

Mirjama je skrivaj opazovala vsak trenutek, ko pa je videla, da z otrokom ravnajo nežno, je stopila bliže in končno spregovorila: "Ali naj grem in ti pokličem ženo dojnico izmed Hebrejk, da ti odgoji to dete?" (2 Moj 2,7) Dobila je dovoljenje.

Sestra je pohitela k materi z veselo novico in se z njo nemudoma vrnila k faraonovi hčeri. Princesa je rekla: "Vzemi tega otročička in odgoji mi ga, in dam ti tvoje plačilo." (2 Moj 2,9)

Bog je uslišal materine molitve, njena vera pa je bila nagrajena. Z globoko hvaležnostjo se je lotila zdaj varne in srečne naloge. Zvesto je izkoristila priložnost in svojega otroka vzgojila za Boga. Bila je prepričana, da je bil ohranjen zaradi nekega velikega dela. Vedela je, da ga bo kmalu treba izročiti njegovi kraljevski materi, kjer ga bodo obdajali vplivi, ki ga bodo poskušali odpeljati stran od Boga. Vse to je pripomoglo, da ga je še bolj marljivo in skrbno poučila kakor druge svoje otroke. Prizadevala si je njegov um prežeti z Božjim strahom in ljubeznijo do resnice in pravičnosti ter goreče molila,/243/ da bi bil zaščiten pred vsakim kvarnim vplivom. Pokazala mu je neumnost in grešnost malikovalstva ter ga zgodaj naučila poklekniti in moliti živega Boga, ki ga edini lahko sliši in mu pomaga v vsaki težavi.

Fanta je obdržala, kolikor dolgo je mogla, vendar ga je bila dolžna izročiti, ko mu je bilo dvanajst let. Iz svoje skromne koče je bil odpeljan na kraljevski dvor k faraonovi hčeri, "in bil ji je za sina". (2 Moj 2,10) Celo tukaj ni pozabil vtisov, ki jih je prejel v otroštvu. Naukov, ki se jih je naučil ob materi, ni mogel pozabiti. Ščitili so ga pred ošabnostjo, nevero in pregreho, ki je cvetela med dvornim bliščem.

Kako daljnosežen je bil vpliv ene Hebrejke, ki je bila povrh vsega izgnanka in sužnja! Celotno prihodnje Mojzesovo življenje in veliko poslanstvo, ki ga je izpolnil kot Izraelov vodja, priča o pomembnosti dela krščanske matere. Nobeno delo se ne more izenačiti s tem. Mati v veliki meri drži v rokah usodo svojih otrok. Opraviti ima z razvijajočim se umom in značajem, učinek njenega dela pa ni samo začasen, temveč večen. Seje seme, ki bo pognalo in obrodilo sad ali za dobro ali za slabo. Ni ji treba poslikati modela z lepoto na platnu ali ga izklesati iz marmorja, marveč mora v človeško dušo vtisniti podobo božanskega. Odgovornost izoblikovanja značaja svojega otroka počiva na njej zlasti v zgodnjih letih. Vtisi, ki jih pridobijo razvijajoči se umi zdaj, bodo ostali z njimi vse življenje. Starši bi morali nadzorovati pouk in vzgojo svojih otrok, dokler so še zelo mladi, pa do konca, da bodo lahko kristjani. Zaupani so nam v vzgojo, ne zato da bi postali dediči prestola pozemskega kraljestva, temveč da bodo kot kralji pri Bogu vladali skozi neskončne veke.

Vsaka mati naj čuti, da so njeni trenutki neprecenljivi, njeno delo bo preizkušeno na svečan dan obračuna. Takrat se bo videlo, da je mnogo človeških spodrsljajev in hudodelstev nastalo zato, ker česa niso vedeli in so kaj zanemarili tisti, katerih dolžnost je bila voditi otroške noge na pravo pot. Takrat bo jasno, da so se mnogi, ki so blagoslavljali svet z lučjo nadarjenosti, resnice in svetosti, krščanski materi, ki je veliko molila, dolžni zahvaliti za načela, ki so bila izvir njihovega vpliva in uspeha./244/

Na faraonovem dvoru je bil Mojzes deležen najvišje meščanske in vojaške vzgoje. Vladar se je odločil, da bo svojega posvojenega vnuka naredil za prestolonaslednika, zato so mladeniča šolali za tako velik položaj. "In naučil se je Mojzes vse modrosti Egipčanov, in je bil mogočen v svojih besedah in dejanjih." (Dej 7,22) Zaradi svoje sposobnosti vojaškega voditelja je postal priljubljen v egipčanskih vojskah in na splošno so ga imeli za izredno osebnost. Satanov namen je bil poražen. Sam odlok, ki je hebrejske otroke obsodil na smrt, je Bog izrabil za izobraževanje in vzgojo bodočega voditelja svojega ljudstva.

Izraelove starešine so angeli poučili, da je čas njihove osvoboditve blizu, in da je Mojzes človek, ki ga bo Bog uporabil za dokončanje tega dela. Angeli so poučili tudi Mojzesa, da ga je Jahve izbral, da bi prelomil okove njegovega ljudstva. Mojzes je predvideval, da naj bi svobodo pridobili z vojaško silo. Pričakoval je, da bo povedel hebrejsko vojsko v boj proti egipčanski. S tem v mislih je čuval svoja čustva, da si ne bi v stiku z mačeho ali s faraonom zapravil možnost za izvršitev Božje volje.

Po egiptovskem zakonu so morali biti člani duhovniškega reda vsi, ki so zasedli faraonov prestol. Mojzes je moral biti kot njihov naslednik vpeljan v skrivnosti ljudske vere. Ta dolžnost je bila zaupana duhovnikom. Medtem ko je bil marljiv in neutruden učenec, ga ni bilo mogoče napeljati, da bi sodeloval v češčenju bogov. Grozili so mu z izgubo prestola in ga svarili, da se mu bo princesa odrekla, če bo vztrajal v vdanosti hebrejski veri. Toda Mojzes je bil neomajen v svoji odločitvi, da ne bo izkazoval spoštovanja nikomur drugemu razen edinemu Bogu, Stvarniku nebes in zemlje. Prepričeval je duhovnike in častilce ter jim kazal neumnost njihovega vraževernega češčenja brezčutnih stvari. Nihče ni mogel ovreči njegovih dokazov ali spremeniti njegovega namena. Nekaj časa so prenašali njegovo odločnost zaradi njegovega visokega položaja in naklonjenosti, ki sta mu jo izkazovala kralj in ljudstvo.

"Po veri se je Mojzes, ko je bil odrasel, branil imenovan biti sin faraonove hčere, ker je rajši hotel zlo trpeti z Božjim ljudstvom nego imeti začasen užitek od greha, in je imel Kristusovo sramoto za večje bogastvo/245/ nad egiptovske zaklade; kajti gledal je na povračilo." (Heb 11, 24-26) Mojzes je bil usposobljen prevzeti oblast med zemeljskimi velikaši, da bi svetil na dvorih najveličastnejšega kraljestva in vodil žezlo njegove moči. Umska velikost ga je odlikovala med velikaši vseh vekov. Kot zgodovinarju, pesniku, filozofu, poveljniku vojsk in zakonodajalcu mu ni bilo para. Pa vendar je imel v svetu, v katerem je živel, moralno moč, da se je odrekel laskajočim obetom bogastva, velikosti in slave, "ker je rajši hotel zlo trpeti z Božjim ljudstvom nego imeti začasen užitek od greha". (Heb 11,25)

Mojzes je bil poučen o končni nagradi, ki bo dana ponižnim in poslušnim Božjim služabnikom. V primerjavi z njo se mu je zdel posvetni dobiček povsem nepomemben. Veličastna faraonova palača in vladarjev prestol so bili Mojzesu izpostavljeni kot spodbuda. On pa je vedel, da so na odličnem dvoru grešni užitki, ki povzročijo, da človek pozabi Boga. Zrl je čez sijajno palačo, čez vladarjevo krono do visokih časti, ki bodo podeljene svetim Najvišjega v kraljestvu, ki ga ni omadeževal greh. Z vero je videl neuničljivo krono, ki jo bo Kralj nebes položil na zmagovalčevo čelo. Ta vera ga je vodila, da se je odvrnil od pozemskih imenitnosti in se pridružil ponižnemu, ubogemu in preziranemu ljudstvu, ki je raje izbralo poslušnost Bogu, kakor da bi služilo grehu.

Mojzes je ostal na dvoru do svojega štiridesetega leta. Pogosto je mislil na hlapčevsko stanje svojega ljudstva in obiskoval rojake v njihovi sužnosti ter jih spodbujal z zagotovilom, da jih bo Bog osvobodil. Pogosto ga je zabolelo, ko je videl nepravičnost in zatiranje, in je kar gorel ob misli, da bi se maščeval za krivičnost nad njimi. Ko je bil nekega dne daleč, je videl, da Egipčan tepe Izraelca. Planil je in ubil Egipčana. Razen Izraelca ni bilo druge priče dejanju, in Mojzes je nemudoma zagrebel truplo v pesek. Zdaj se je pokazal pripravljenega braniti stvar svojega ljudstva in upal je, da jih bo videl, kako bodo znova vzpostavili svobodo. "Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje; toda oni tega niso razumeli." (Dej 7,25) Niso še bili pripravljeni na svobodo. Naslednji dan je Mojzes videl, da se prepirata dva Hebrejca,/246/ eden od njiju je bil očitno kriv. Mojzes je okaral krivca, ta pa se je takoj znesel nad grajavcem, da se nima pravice vmešavati, ter ga nizkotno obtožil hudodelstva. "Kdo te je postavil za kneza in sodnika nam?" je vprašal. "Misliš li me umoriti, kakor si umoril Egipčana?" (2 Moj 2,14)

Vsa stvar je bila hitro naznanjena Egipčanom in je zelo napihnjena kmalu dosegla faraonova ušesa. Kralju je bilo predstavljeno, da to dejanje veliko pomeni, da se je Mojzes odločil svoje ljudstvo popeljati proti Egipčanom, strmoglaviti vlado in zasesti prestol. Zatorej ne bo varnosti za kraljestvo, dokler živi. Vladar se je takoj odločil, da ga je treba ubiti. Ko se je Mojzes zavedel nevarnosti, je ušel v Arabijo.

Gospod je vodil njegovo pot in našel je dom pri Jetru, madianskem duhovniku in knezu, ki je prav tako častil Boga. Čez nekaj časa se je Mojzes poročil z eno od Jetrovih hčera. V službi svojega tasta, kjer je pasel njegove črede, je ostal štirideset let.

Mojzes je z ubojem Egipčana naredil enako napako, ki so jo tako pogosto naredili njegovi očetje - v svoje roke je vzel delo, za katero je Bog obljubil, da ga bo opravil. Ni bila Božja volja, da osvobodi svoje ljudstvo z vojno, kakor je menil Mojzes, temveč z lastno mogočno močjo, da bi bilo možno slavno moč pripisati samo njemu. Toda celo to prenagljeno dejanje je Bog uporabil, da je uresničil svoj namen. Mojzes še ni bil pripravljen za svoje veliko delo. Še se bo moral učiti enakega nauka vere, ki sta se ga morala naučiti Abraham in Jakob - ne zanašati se na človeško moč ali modrost, marveč na Božjo moč, da bo izpolnil svoje obljube. Obstajali so tudi drugi nauki, ki jih je sprejemal Mojzes sredi gorske samote. V šoli samoodpovedi in težkega dela se je moral naučiti potrpežljivosti in krotenja svojih strasti. Preden bo lahko modro vladal, se mora naučiti ubogati. Njegovo srce mora biti popolnoma v sozvočju z Bogom, preden bo lahko Izraela učil o spoznanju Božje volje. Z lastnimi izkušnjami se mora pripraviti izvrševati očetovsko skrb nad vsemi, ki bodo potrebovali njegovo pomoč.

Človek bi opustil to dolgo časovno obdobje garanja in nejasnosti, saj bi ga imel za veliko izgubo časa. Toda Neskončna Modrost je poklicala njega, ki naj bi postal vodja njegovega ljudstva, da je porabil/247/ štirideset let v ponižnem delu pastirja. Navade varovanja, pozabljanja nase in nežne skrbi za čredo, ki jih bo tako razvijal, ga bodo pripravile, da bo postal sočuten in potrpežljiv Izraelov pastir. Nobena prednost, ki jo lahko nudi človeška vzgoja ali nega, ne more zamenjati te izkušnje.

Mojzes se je naučil mnogo tega, kar mu je bilo odveč. Vplivi, ki so ga obdajali v Egiptu - ljubezen njegove mačehe, visok položaj kot kraljevi vnuk, zapravljanje na vsakem koraku, uglajenost, pretkanost in skrivnostnost lažne vere, blišč malikovalskega češčenja, svečana imenitnost gradbeništva in kiparstva - vse to se je globoko vtisnilo v njegov razvijajoči se um in nekoliko oblikovalo njegove navade in značaj. Samo čas, sprememba okoliščin in občestvo z Bogom so lahko odstranili te vplive. Od Mojzesa je to zahtevalo boj kakor za življenje, da bi se odrekel zmoti in sprejel resnico, vendar ko so se boji zdeli pretežavni za človeško moč, je bil Bog njegov pomočnik.

V vseh, ki so bili izbrani dokončati delo za Boga, je videti človeško prvino. Pa vendar ne gre za ljudi ustaljenih navad in značaja, ki bi bili zadovoljni in ostali v tem stanju. Iskreno si želijo pridobiti modrost od Boga in se naučiti delati zanj. Apostol pravi: "Če pa ima kdo izmed vas premalo modrosti, naj je prosi Boga, ki vsem daje obilo in nikomur ne oponaša; in dala se mu bo." (Jak 1,5) Bog pa ne bo podelil ljudem božanske luči, če so zadovoljni s tem, da ostanejo v temi. Da bi bil človek deležen Božje pomoči, mora spoznati svojo šibkost in pomanjkljivost; svoj um mora usmeriti na veliko spremembo v sebi, spodbujen mora biti k iskreni in vztrajni molitvi in trudu. Napačne navade in običaje je treba zavreči. Samo z odločnim prizadevanjem je možno popraviti napake in se podrediti pravičnim načelom, da se lahko pridobi zmaga. Mnogi se nikoli ne povzpnejo do položaja, ki bi ga lahko zasedli, ker čakajo, da bo Bog naredil zanje to, za kar jim je dal moč, da lahko naredijo sami. Vsi, ki so sposobni za koristnost, morajo biti vzgajani z najstrožjo duševno in moralno disciplino, Bog pa jim bo pomagal z združitvijo božanske moči in človeškega truda.

Mojzes je bil zaprt med gorskimi braniki sam/248/ z Bogom. Veličastni templji v Egiptu s svojo vraževernostjo in krivo vero niso nič več vplivali na njegove misli. V svečani veličastnosti večnih gora je opazoval dostojanstvo Najvišjega in v nasprotju spoznal, kako nemočni in nepomembni so egiptovski bogovi. Povsod okrog njega je bilo zapisano Stvarnikovo ime. Zdelo se je, da Mojzes stoji v njegovi navzočnosti in ga zasenčuje njegova moč. Tukaj je odvrgel svojo ošabnost in samozadostnost. V neizprosni preprostosti svojega puščavskega življenja so izginile posledice egiptovske lagodnosti in razkošja. Mojzes je postal potrpežljiv, spoštljiv in ponižen, "zelo krotek, bolj kakor vsi ljudje, ki so bili na zemlji", (4 Moj 12,3) pa vendar močan v veri v mogočnega Jakobovega Boga.

Ko so minevala leta in je taval s svojimi čredami v osamljenih krajih ter razmišljal o razmerah svojega zatiranega ljudstva, je razglabljal o Božjem ravnanju z njegovimi očeti in obljubah, ki so bile dediščina izvoljenega ljudstva. Noč in dan so se dvigovale njegove molitve za Izraela. Nebeški angeli so okoli njega razlili svojo luč. Tukaj je pod navdihom Svetega Duha napisal prvo Mojzesovo knjigo. Dolga leta, ki jih je preživel sredi samotne puščave, so bila bogato blagoslovljena ne samo za Mojzesa in njegovo ljudstvo, temveč tudi za svet v vseh naslednjih vekih.

"In zgodi se v mnogih tistih dneh, da umre egiptovski kralj. In Izraelovi sinovi so zdihovali zaradi tlake in vpili so, in njih vpitje od tlačanstva je prišlo k Bogu. In uslišal je Bog njihovo stokanje, in spomnil se je Bog svoje zaveze z Abrahamom, z Izakom in z Jakobom. In Bog je pogledal na Izraelove sinove, in spoznal jih je Bog." (2 Moj 2,23-25) Prišel je čas Izraelove osvoboditve. Božji namen bo izpolnjen na način, da se bo na človeški napuh izlilo nezadovoljstvo. Osvoboditelj naj bi šel naprej kot ponižni pastir, samo s palico v roki, Bog pa bo naredil palico za simbol svoje moči. Ko je Mojzes nekega dne vodil svojo čredo blizu Horeba, Božje gore, je videl goreči grm. Veje, listje in deblo, vse je gorelo, pa ni zgorelo. Prišel je bliže, da bi si ogledal čudoviti prizor, ko je iz notranjosti gorečega grma zaslišal glas, ki ga je poklical po imenu. S trepetajočimi ustnami je odgovoril: "Tukaj sem." (2 Moj 3,4) Bil je posvarjen, naj se ne približuje nespoštljivo: "Sezuj obuvalo s svojih nog, kajti mesto, ki na njem stojiš, je sveta zemlja. ... Jaz sem Bog/251/ tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov." (2 Moj 3,5.6) To je bil On, ki se je kot Angel zaveze razodel očetom v preteklih letih. "In Mojzes si zastre obraz, kajti boji se ozreti v Boga." (2 Moj 3,6)

Ponižnost in spoštljivost bi morali označevati vse, ki pridejo v Božjo navzočnost. V Jezusovem imenu lahko pridemo pred Boga z zaupanjem, ne smemo pa se mu približati s predrzno domišljavostjo, kakor da bi bil eden izmed nas. Obstajajo taki, ki se obračajo na velikega in vsemogočnega ter svetega Boga, ki prebiva v nepristopni svetlobi, kakor da bi se obrnili na sebi enakega ali celo nižjega. So taki, ki se v njegovi hiši vedejo tako, kakor si nikoli ne bi drznili v dvorani posvetnega vladarja. V mislih morajo imeti, da so pred očmi njega, ki ga častijo serafimi in pred komer si angeli zastirajo svoj obraz. Boga je treba zelo spoštovati. Vsi, ki se resnično zavedajo njegove navzočnosti, se bodo ponižno priklonili pred njim in vzkliknili kakor Jakob, ko je ugledal Božjo prikazen: "Kako častitljiv je ta kraj! Ni nič drugega kakor Božja hiša, in tu so nebeška vrata!" (1 Moj 28,17)

Ko je Mojzes v spoštljivem strahu čakal pred Bogom, je slišal besede: "Videl sem, videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in njihovo vpitje pred njihovimi priganjači sem slišal, kajti jaz poznam njegove bolečine. In stopil sem dol, da ga otmem iz rok Egipčanov in odpeljem iz one dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri teče mleko in med. Sedaj torej pojdi, da te pošljem k faraonu, in popelji moje ljudstvo, Izraelove sinove, iz Egipta." (2 Moj 3,7.8.10)

Mojzesa je ukaz presenetil in prestrašil, zato se je umaknil, rekoč: "Kdo sem jaz, da naj grem k faraonu ter popeljem Izraelove sinove iz Egipta?" (2 Moj 3,11) Odgovor se je glasil: "Jaz bom s teboj, in to ti bodi znamenje, da sem te jaz poslal: ko popelješ ljudstvo iz Egipta, boste služili Bogu na tejle gori." (2 Moj 3,12)

Mojzes je pomislil na težave, ki jih bo treba premagati, na nevednost, omejenost in nevero svojega ljudstva, na mnoge, ki so bili skoraj brez kakršnega koli spoznanja o Bogu. Rekel je: "Glej, ko pridem k Izraelovim sinovom in jim porečem:/252/ Bog vaših očetov me je poslal k vam, in mi oni reko: Katero je njegovo ime? Kaj naj jim povem?" (2 Moj 3,13) Odgovor je bil: "JAZ SEM, KI SEM. ... Tako boš rekel Izraelovim sinovom: JAZ SEM me je poslal k vam." (2 Moj 3,14)

Mojzesu je bilo zapovedano, naj najprej zbere Izraelove starešine, najplemenitejše in najpravičnejše med njimi, ki so dolgo žalovali zaradi svoje sužnosti, ter jim oznani sporočilo od Boga z obljubo o rešitvi. Potem je moral iti s starešinami pred kralja in mu reči:

"Gospod, Bog Hebrejcev, nam je prišel naproti. In sedaj dovoli, da gremo tri dni hoda v puščavo in darujemo Gospodu, svojemu Bogu." (2 Moj 3,18)

Mojzes je bil vnaprej opozorjen, da se bo faraon uprl pozivu, naj pusti Izraela oditi. Pogum Božjega služabnika pa ni smel upasti, ker naj bi Gospod iz tega naredil priložnost za razodetje svoje moči pred Egipčani in svojim ljudstvom. "In iztegnem svojo roko in udarim Egipt z vsemi svojimi čudovitimi deli, katera bom storil sredi njega; in potem vas izpusti." (2 Moj 3,20)

Dan je bil tudi ukaz glede priprave na potovanje. Gospod je izjavil: "In zgodi se, ko izidete, ne pojdete prazni: marveč vsaka žena bo izprosila od svoje sosede in domačinke srebrnih in zlatih dragotin ter oblačil." (2 Moj 3,21.22) Egipčani so se nepravično obogatili z delom Izraelcev. Ko se bodo kasneje odpravili na potovanje v svoj novi dom, je bilo prav, da zahtevajo nagrado za leta svojega garanja. Prosili naj bi za vredne in lahko prenosljive stvari, Bog pa bo poskrbel, da si bodo pridobili naklonjenost Egipčanov. Mogočni čudeži, ki se imajo zgoditi za njihovo rešitev, bodo prestrašili zatiralce, da bodo ustregli zahtevam sužnjev.

Mojzes je pred sabo videl težave, ki so se zdele nepremostljive. Kakšen dokaz naj da svojemu ljudstvu, da ga je v resnici poslal Bog? Rekel je: "Glej, pa oni mi ne bodo verovali in ne bodo poslušali mojega glasu, ampak porečejo: Ni se ti prikazal Gospod." (2 Moj 4,1) Dan mu je bil dokaz, ki je ugajal njegovim čutom. Rečeno mu je bilo, naj vrže na tla svojo palico. Naredil je to "in postala je kača, in Mojzes zbeži pred njo". (2 Moj 4,3) Bilo mu je ukazano, naj jo zgrabi, in v njegovi roki se je spremenila v palico./253/ Nadalje je slišal, naj vtakne roko v nedrje. Ubogal je, in "ko jo iztegne, glej, njegova roka je gobava in bela kakor sneg". (2 Moj 4,6) Ko jo je po naročilu ponovno vtaknil v nedrje, je ob izvleki ugotovil, da je ponovno čista kakor druga. S temi znamenji je Gospod Mojzesu zagotovil, da bo njegovo ljudstvo s faraonom vred prepričano, da se je med njimi razodel nekdo Mogočnejši od egiptovskega kralja.

Božjega služabnika pa je še vedno mučila misel na čudno in čudovito delo, ki ga je čakalo. V svoji žalosti in strahu se je zdaj izgovarjal, da ni govornik: "Prosim, Gospod, jaz nisem zgovoren mož, niti nisem bil kdaj poprej, niti odkar si spregovoril s svojim hlapcem; kajti imam okorna usta in težek jezik." (2 Moj 4,10) Tako dolgo je bil stran od Egipčanov, da ni več tako dobro obvladal njihovega jezika kakor tedaj, ko je bil še med njimi.

Gospod mu je rekel: "Kdo je naredil usta človeku? In kdo stori koga nemega ali gluhega ali videčega ali slepega? Ali ne jaz, Gospod?" (2 Moj 4,11) K temu je bilo dodano še drugo zagotovilo: "In sedaj pojdi, in jaz bom pri tvojih ustih in te naučim, kaj naj govoriš." (2 Moj 4,12.) Mojzes pa je še naprej vztrajal, naj izbere primernejšo osebo. Ti izgovori so najprej prihajali iz ponižnosti in skromnosti. Ko pa je Gospod obljubil, da bo odstranil vse težave in mu dal končni uspeh, je nadaljnje umikanje in pritoževanje zaradi nesposobnosti kazalo nezaupanje v Boga. Vsebovalo je strah, da ga Bog ne more usposobiti za veliko delo, h kateremu ga je poklical, ali pa da je naredil napako, ko je izbral njega.

Mojzes je bil zdaj opozorjen na Arona, starejšega brata, ki je bil popolnoma sposoben govoriti egiptovski jezik, ker ga je uporabljal vsak dan. Bog mu je povedal, da mu prihaja Aron naproti. Naslednje Gospodove besede so bile brezpogojni ukaz:

"Ti pa govori k njemu in položi moje besede v njegova usta, in jaz bom pri tvojih ustih in pri njegovih ustih, in učil vaju bom, kaj naj storita. On naj govori ljudstvu namesto tebe; in zgodi se, da bo on tebi za usta in ti boš njemu kakor Bog. In v svojo roko vzemi to palico, ki boš z njo storil ona znamenja." (2 Moj 4,15-17) Nič več se ni mogel upirati, ker so bili odstranjeni vsi razlogi za izgovore./254/

Mojzes je dobil božanski ukaz, ko je bil brez zaupanja vase, nezgovoren in boječ. Premagal ga je občutek lastne nesposobnosti, da bi bil Božja usta Izraelu. Ko pa je enkrat sprejel delo, ga je opravljal z vsem srcem in popolnoma zaupal v Gospoda. Velikost njegovega poslanstva je zahtevala njegove najboljše umske moči. Bog je blagoslovil njegovo pripravljenost poslušati, in Mojzes je postal zgovoren, poln upanja, zbran in dobro usposobljen za največje delo, ki je bilo kdaj dano človeku. To je primer, kaj naredi Bog, da okrepi značaj tistih, ki mu popolnoma zaupajo in se neomejeno podredijo njegovim ukazom.

Če človek sprejme odgovornosti, ki mu jih naloži Bog, bo pridobil moč in zmogljivost ter jih bo izvrševal pravilno z vsem srcem. Naj bo človekov položaj še tako skromen ali njegova sposobnost še tako omejena, bo ob zaupanju v božansko moč pridobil resnično velikost in bo želel svoje delo opraviti zvesto. Če bi se Mojzes zanesel na lastno moč in modrost ter nestrpno sprejel veliko nalogo, bi pokazal popolno nesposobnost za tako delo. Dejstvo, da človek občuti svojo šibkost, vsaj nekoliko dokazuje, da se zaveda velikosti dela, ki mu je zaupano, in takemu bo Bog Svetovalec in njegova moč.

Mojzes se je vrnil k svojemu tastu in izrazil svojo željo, da bi obiskal rojake v Egiptu. Dobil je Jetrovo privoljenje in blagoslov: "Pojdi v miru!" (2 Moj 4,18) Mojzes se je odpravil na pot z ženo in otroki. Ni si drznil oznaniti namena svojega poslanstva, drugače jim mogoče ne bi bilo dovoljeno, da bi se mu pridružili. Preden so dospeli v Egipt, pa je sam pomislil, da bi bilo varneje zanje, če jih pošlje nazaj domov v Madian.

Strah pred faraonom in Egipčani, katerih jezo je zanetil proti sebi pred štiridesetimi leti, Mojzesu še vedno ni dopuščal, da bi se vrnil v Egipt. Ko pa se je odločil ubogati božanski ukaz, mu je Gospod razodel, da so njegovi sovražniki mrtvi.

Na poti iz Madiana je Mojzesa doletelo vznemirljivo in strašno Gospodovo nezadovoljstvo. Na grozen način se mu je prikazal angel, kakor da ga bo takoj uničil. Nobeno pojasnilo mu ni bilo dano, vendar se je Mojzes spomnil, da ni upošteval ene od Božjih zahtev. Vdal se je/255/ prepričevanju svoje žene in ni opravil obreda obreze na najmlajšem sinu. Ni izpolnil pogoja, po katerem bodo njegovi otroci upravičeni do blagoslovov Božje zaveze z Izraelom. Pri ljudstvu bi se utegnila zmanjšati moč božanskih navodil, če bi jih zanemarjal njihov izbrani voditelj. Zifora je obred opravila sama, ker se je zbala, da bo njen mož usmrčen. Potem je angel dovolil Mojzesu nadaljevati potovanje. V svojem poslanstvu pred faraonom bo Mojzes izpostavljen veliki nevarnosti. Njegovo življenje bo ohranjeno samo z zaščito svetih angelov. Ampak dokler zanemarja znane dolžnosti, ne bo zaščiten, ker ga Božji angeli ne bodo zavarovali.

V času stiske tik pred Kristusovim prihodom bodo pravični ohranjeni s posegom nebeških angelov. Toda za prestopnika Božjega zakona ne bo varnosti. Angeli ne morejo zaščititi takih, ki prezirajo eno samo božansko navodilo./25           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!