Ellen G. White: Hrepenenje vekov
59. Duhovniška zarota
Temeljno besedilo Jan 11,47-54.
Betanija je bila tako blizu Jeruzalema, da je novica o Lazarjevem vstajenju hitro prispela v mesto. Po vohunih, ki so bili priče čudežu, so bili judovski poglavarji hitro obveščeni o dogodku. Takoj je bil sklican Veliki zbor, da bi se odločili o nadaljnjih ukrepih. Sedaj je Kristus popolnoma razodel svojo oblast nad smrtjo in grobom. S tem mogočnim čudežem je Bog dal ljudem vrhunski dokaz, da je svojega Sina poslal na svet zaradi njihovega zveličanja. To razodetje božanske moči je zadostovalo, da prepriča vsakega, ki se je ravnal po razumu in razsvetljeni vesti. Mnogi teh, ki so bili priča Lazarjevemu vstajenju, so začeli verovati v Jezusa. Toda sovraštvo duhovnikov do njega se je še povečalo. Zavrnili so vse manjše dokaze njegovega božanstva, ta novi veliki čudež pa jih je samo še bolj razjaril. Umrli je vstal sredi belega dne in pred množico prič. Takega dokaza pa ni mogla ovreči nobena zvijača. Zaradi tega je sovraštvo duhovnikov postalo še bolj usodno. Bolj kakor kdaj prej so se odločili preprečiti Kristusovo delo.
Čeprav saduceji niso bili naklonjeni Kristusu, vendar niso bili tako polni zlobe do njega kakor farizeji. Njihovo sovraštvo do njega ni bilo tako ostro. Sedaj pa so bili zelo vznemirjeni, saj niso/537/ verovali v vstajenje mrtvih. Postavili so si tako imenovano znanost, po kateri so sklepali, da je nemogoče oživiti mrtvo telo. Kristus pa je z nekaj besedami ovrgel njihovo teorijo. Pokazal jim je, da ne poznajo niti Pisma niti Božje moči. Niso videli nobene možnosti, da bi zbrisali vtis, ki ga je čudež dosegel pri ljudeh. Kako bi lahko ljudi odvrnili od njega, ki mu je uspelo mrtvega oteti iz okovov groba? Širili so lažna poročila, čudeža pa niso mogli zanikati, zato niso vedeli, kako naj bi preprečili njegovo delovanje. Dotlej niso podpirali načrta o Kristusovem uboju. Po Lazarjevem vstajenju pa so uvideli, da lahko samo z njegovo smrtjo ustavijo njegove neustrašne obtožbe proti njim.
Farizeji so verovali v vstajenje, in niso mogli drugače kakor uvideti, da je ta čudež dokaz, da je Mesija med njimi. Toda vedno so nasprotovali Kristusovemu delu. Že od samega začetka so ga sovražili, ker je razkrinkaval njihove hinavske zahteve. Strgal je z njih plašč strogih obredov, pod katerim se je skrivala njihova moralna popačenost. Čista vera, ki jo je učil, je obsodila njihovo prazno izpovedovanje pobožnosti. Žejalo jih je po maščevanju zaradi njegovih strogih ukorov. Poskušali so ga izzvati, da bi rekel ali naredil kaj, kar bi jim dalo priložnost za obsodbo. Nekolikokrat so ga poskušali kamnati, ampak mirno se je umaknil njihovim pogledom.
Čudeži, ki jih je naredil v soboto, so bili namenjeni prizadetim, toda farizeji so ga poskušali obsoditi kot prestopnika sobote. Poskušali so proti njemu nahujskati herodovce. Razlagali so, da poskuša vzpostaviti nasprotniško kraljestvo, in se z njimi posvetovali, kako bi ga uničili. Da bi izzvali Rimljane proti njemu, so izjavili, da poskuša spodkopati njihovo oblast. Na razne načine so mu poskušali preprečiti, da bi vplival na ljudstvo. Toda vsi dotedanji poskusi so spodleteli. Množica, ki je pričala o njegovih delih usmiljenja in poslušala njegove čiste in svete nauke, je vedela, da to niso dejanja in besede prestopnika sobote ali bogokletnika. Celo na uslužbence, ki so jih poslali k njemu farizeji, so njegove besede vplivale tako, da ga niso mogli prijeti. V obupu so Judje končno izdali uredbo, da naj se izključi iz shodnice vsak človek, ki bi priznal vero v Jezusa.
Duhovniki, poglavarji in starešine so se na svojem posvetu odločili, da bodo utišali njega, ki je vse navduševal s tako veličastnimi/538/ deli, katerim so se čudili vsi ljudje. Farizeji in saduceji so bili bolj složni kakor kdaj poprej. Dotlej needini so se zedinili v svojem nasprotovanju Kristusu. Nikodem in Jožef nista bila poklicana na ta posvet, ker sta na prejšnjih preprečila Jezusovo obsodbo. Na to posvetovanje so bili povabljeni drugi vplivni ljudje, ki so verovali v Jezusa, ampak njihov vpliv ni mogel premagati vpliva hudobnih farizejev.
Vendar pa med vsemi člani tega zbora ni bila dosežena složnost. Veliki zbor v tem času ni bil zakonita skupščina. Obstajal je samo zato, ker so ga pač prenašali. Nekateri člani so se spraševali, ali je modro Kristusa obsoditi na smrt. Bali so se, da bi to izzvalo ljudski upor, kar bi Rimljanom dalo povod, da duhovništvu ukinejo posebne pravice in moč, ki jih je še imelo. Saduceji so bili složni v svojem sovraštvu do Kristusa, vendar pa so se nagibali k obzirnosti v svojem ravnanju, ker so se bali, da jim bodo Rimljani odvzeli njihov visok položaj.
Na tem posvetovanju, ki se je bilo zbralo, da bi načrtovalo Kristusovo smrt, je bila tudi Priča, ki je slišala Nebukadnezarjeve hvalisave besede, videla Belsazarjeve malikovalske gostije in bila navzoča, ko se je Kristus v Nazaretu imenoval za Maziljenca. Ta Priča je opominjala poglavarje, kaj delajo. Dogodke iz Kristusovega življenja so videli tako jasno, da jih je to vznemirjalo. Spomnili so se prizora iz templja, ko je Jezus tedaj kot dvanajstletni deček stal pred izobraženimi učitelji postave in jim zastavljal osupljiva vprašanja. Pravkar opravljeni čudež je pričal, da Jezus ni nihče drug kakor Božji Sin. Spisi Starega zakona, ki so se nanašali na Kristusa, so zasijali v njihovem umu v pravem pomenu. Vznemirjeni in zmedeni poglavarji so se spraševali: "Kaj čemo storiti?" (Jan 11,47.) Mnenje zbora je bilo razdeljeno. Pod vplivom Svetega Duha se duhovniki in poglavarji niso mogli otresti prepričanja, da se bojujejo proti Bogu.
Ko je bil Veliki zbor na ..
_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!