Ellen G. White: Hrepenenje vekov- Jezusovo življenje

Predgovor

Vsak človek, ne glede na raso ali sloj, nosi v srcu neizrazljivo hrepenenje po nečem, česar nima. To hrepenenje je vsadil v človeško naravo usmiljeni Bog. Zato je človek večkrat nezadovoljen s svojimi življenjskimi razmerami in dosežki, ne glede na to, kakšni so. Bog želi, da človek išče najboljše in to najde v večni blagoslov svoje duše.

Satan je s svojim zvijačnim načrtom in prevaro popačil to hrepenenje človeškega srca. Zapeljal je ljudi k prepričanju, da se to lahko poteši z zadovoljstvi, bogastvom, udobnostjo, slavo ali močjo. Toda na milijarde zapeljanih spoznava, da vse to izgublja svoje čare in pušča dušo prav tako prazno in nezadovoljno, kakor je bila.

Božji namen je, da to hrepenenje popelje človeka k njemu, ki ga je edini zmožen zadovoljiti. To hrepenenje izvira od njega in vodi k njemu, k polnoti in izpolnitvi tega hrepenenja. Ta polnota je v Jezusu Kristusu, Sinu večnega Boga. "Kajti vzvidelo se je Očetu, da v njem prebiva vsa polnost. Ker v njem prebiva vsa polnost božanstva telesno." (Kol 1,19; 2,9.) Prav tako drži, da je v njem "dopolnjena" vsaka želja, ki jo je vsadil Bog in smo po naravi hrepeneli po njej.

Hagaj ga ima za "Dragocenosti vseh narodov", mi pa ga lahko imenujemo "Hrepenenje vekov" ali morda "Kralja vekov".

Cilj te knjige je pokazati Jezusa Kristusa kot tistega, v katerem se lahko uresničijo vse želje. Z naslovom Kristusovo življenje je napisanih veliko knjig, in sicer odličnih knjig, v katerih se lahko najde mnogo podatkov o dogodkih in navadah iz življenjepisa bogatega in razgibanega življenja Jezusa iz Nazareta. Vendar lahko rečemo, da v njih "še polovice ... niso povedali". (1 Kralj 10,7.)

Ta knjiga nima namena prikazati skladnosti Evangelijev ali podati natančnega časovnega zaporedja pomembnih dogodkov in čudovitih naukov iz Kristusovega življenja. Njen namen je opisati, kako se je Božja ljubezen razodela v njegovem Sinu, povišati božansko lepoto njegovega življenja tako, da lahko imajo vsi delež v njej, ne pa zadovoljiti želje/9/ zgolj radovednih in dvomljivih kritikov. Kakor je pritegoval učence z dobroto svojega značaja, s svojo navzočnostjo, s svojim sočutja polnim dotikom in z nesebičnostjo svoje požrtvovalnosti, kakor je spreminjal njihove značaje s svojim stalnim druženjem z njimi in je iz sebičnežev ustvarjal požrtvovalne ljudi, iz ozkosrčnih nevednežev polnih predsodkov ljudi z najširšim znanjem in globoko ljubeznijo za vse narode in rase, tako je tudi namen te knjige bralcu prikazati usmiljenega Zveličarja in ga spodbuditi, da se popolnoma približa k njemu in najde v njem kakor apostoli v davnih časih mogočnega Jezusa, "ki more tudi popolnoma rešiti" in spremeniti v svojo božansko podobo vse, "ki se po njem bližajo Bogu". (Heb 7,25.) A kako je vendar težko opisati njegovo življenje! To je podobno poskusu, da se na platno naslika živa mavrica ali da se s črno-belimi znaki napiše najslajša glasba.

Na straneh te knjige je pisateljica, ženska z globokimi in dolgoletnimi izkušnjami v Božjih stvareh, odkrila in opisala nove lepote iz Jezusovega življenja. Poudarila je nove dragulje iz te dragocene zbirke. Omogočila je dostop k neslutenemu bogastvu neomejene zakladnice. Iz številnih znanih besedil, katerih globino je bralec že prej zaslutil, sije nova in veličastna svetloba. Rečeno najbolj jedrnato, je Jezus Kristus razodet kot polnost Božanstva, neskončno usmiljeni Zveličar grešnikov, Sonce pravičnosti, usmiljeni Veliki duhovnik, Zdravnik vseh človeških tegob in bolezni, nežen in sočuten Prijatelj, zvest, vedno navzoč in ustrežljiv Tovariš, Knez Davidovega doma, Zavetišče svojega ljudstva, Knez miru, prihajajoči Kralj, večni Oče, vrhunec in uresničenje hrepenenj in upov vseh časov.

Ta knjiga je dana svetu kot poseben Božji blagoslov z molitvijo, naj Gospod s svojim Duhom stori, da bi njene besede postale besede življenja za mnoge, katerih hrepenenja so neuresničena, da bi lahko spoznali "njega in moč njegovega vstajenja in sodeleštvo njegovega trpljenja" (Filip 3,10.) ter vso večnost ob njegovi desnici uživali "popolno veselje", (1 Jan 1,4.) ki bo podarjeno njim, ki so v njem našli vse, "Odličnika med desetimi tisoči" in njega, ki je "ves ljubezniv". (Vp 5,10.18.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov  POGLED NA UPANJE:

1. "Bog z nami"
"In imenovali bodo njegovo ime Emanuel ... Bog z nami." (Mat 1,23.)

"Svetlo spoznanje Božje slave" se je videlo "v Kristusovem obličju". (2 Kor 4,6.) Gospod Jezus Kristus je bil eno z Očetom od večnih časov; bil je podoba Boga, podoba njegove velikosti in veličastva, "odsvit slave". (Heb 1,3.) Na naš svet je prišel razodet to slavo. Prišel je na to od greha pomračeno zemljo razodet svetlobo Božje ljubezni, skratka da bi bil "Bog z nami". Zato je bilo zanj prerokovano: "In imenovali bodo njegovo ime Emanuel." (Iz 7,14.)

Ko je Jezus prišel prebivat med nas, naj bi razodel Boga ljudem in angelom. Bil je Božja beseda - Božja misel, ki se je lahko slišala. V molitvi za svoje učence je rekel: "In oznanil sem jim tvoje ime," - "poln usmiljenja in milostiv, počasen za jezo in obilen v milosti in resnici," - "da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v njih." (2 Mojz 34,6; Jan 17,26.) Ampak to razodetje ni dano samo njegovim otrokom na zemlji. Naš mali svet je vesoljski učbenik. Božji čudovit namen milosti, skrivnost odrešitvene ljubezni je predmet, ki ga "angeli žele gledati," (1 Pet 1,12.) in se bo proučeval skozi neskončne veke. Odrešena in/19/ brezgrešna bitja bodo v Kristusovem križu našla svoj nauk in svojo pesem. Videlo se bo, da je slava, ki sije z Jezusovega obličja, slava požrtvovalne ljubezni. V luči z Golgote se bo videlo, da je zakon te samoodpovedujoče ljubezni - zakon življenja na zemlji in v nebesih; da ima ljubezen, ki "ne išče svojega," (1 Kor 13,5.) svoj izvir v Božjem srcu; da se je v njem, ki je bil krotek in ponižen, razodel značaj njega, ki prebiva v svetlobi, kateri se ne more približati noben človek.

V začetku se je Bog razodeval v vseh delih stvarstva. Kristus je bil ta, ki je razprostrl nebesa in položil temelje zemlji. Njegova roka je bila ta, ki je postavila svetove v prostoru in oblikovala poljsko cvetje. "Gore utrjuješ v svoji kreposti. Njegovo je morje, On ga je naredil." (Ps 65,6; 95,5.) On je ta, ki je napolnil zemljo z lepoto in ozračje s pesmijo. On je napisal sporočilo Očetove ljubezni na vseh delih na zemlji, v zraku in na nebu.

Greh je pokvaril Božje popolno delo, toda rokopis je še ostal. Še danes vse ustvarjeno oznanja slavo njegove popolnosti. Nič razen človekovega sebičnega srca ne živi samo zase. Ni ptice, ki para zrak, niti živali, ki se giblje po zemlji, a da ne bi služila nekemu drugemu življenju. Ni nobenega lista v gozdu ali skromne travne bilke, ki ne bi imela svoje službe. Vsako drevo, vsak grm in list širi življenjsko prvino, brez katere ne bi mogli živeti ne ljudje ne živali, a ljudje in živali služijo življenju dreves, grmov in listov. Cvetje širi vonj in razodeva svojo lepoto v blagoslov temu svetu./20/ Sonce razsiplje svojo svetlobo, da bi razveseljevalo tisoče svetov. Celo Ocean, vir vseh naših izvirov in studencev - sprejema vase reke vseh dežel. Toda sprejema zato, da bi zopet dal. Megle, ki izhajajo iz njegovih neder, padajo kot dež in namakajo zemljo, da bi iz nje lahko klilo novo življenje.

Angeli slave se veselijo, če lahko dajejo - če lahko ljudem, ki so padli in izgubili svetost, izkazujejo ljubezen in neutrudno bedijo nad njimi. Nebeška bitja snubijo človeška srca in prinašajo nebeško luč na ta grešni svet. S potrpežljivim in nežnim delovanjem vplivajo na človeškega duha, da bi izgubljene ljudi vodili v občestvo s Kristusom, ki je veliko trdnejše, kakor si lahko zamišljajo.

Če pa se obrnemo od vseh teh malih razodetij, gledamo Boga v Jezusu. Z gledanjem v Jezusa vidimo, da je dajanje slava našega Boga. Kristus je rekel zase: "Sam od sebe ničesar ne delam. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim zaradi Očeta. Jaz pa ne iščem svoje slave", temveč "slavo tega, ki me je poslal". (Jan 8,28; 6,57; 8,50; 7,18.) V teh besedah je podano vzvišeno načelo, ki je vesoljski zakon življenja. Kristus je vse dobil od Boga, toda vzel je samo zato, da bi spet dal. Tako se dogaja tudi v nebeških dvorih, to pa velja tudi za Jezusovo službo za vsa stvarstva: po ljubljenem Sinu so deležni Očetovega življenja vsi; po Sinu pa se vrača v hvali in veseli službi kakor plima ljubezni nazaj k velikemu viru vsega. Tako se po Kristusu sklene krog dobrodelnosti, ki razodeva značaj vzvišenega Darovalca zakona življenja.

Ta zakon pa je bil prekršen ravno v nebesih. Greh se je porodil iz sebičnosti. Lucifer, zaslanjajoči kerub, je želel biti v nebesih prvi. Prizadeval si je vladati nad nebeškimi bitji, jih odvrniti od Stvarnika in si pridobiti njihovo pokornost. Zato je Boga obrekoval/21/ in mu pripisal željo po samopoviševanju. Svoje slabe lastnosti je poskušal pripisati ljubeznivemu Stvarniku. Tako je zapeljal angele in ljudi. Napeljal jih je, da so podvomili o Božji besedi in izgubili zaupanje v njegovo dobroto. Ker je Bog Bog pravičnosti in strah vzbujajočega veličastva, jih je Satan zapeljal, da so ga imeli za trdosrčnega in nespravljivega. Tako jih je pridobil, da so se pridružili njegovemu uporu proti Bogu. S tem pa je noč trpljenja zagrnila zemljo.

Zaradi napačnega dojemanja Božjega bistva je zemljo zajel mrak. Da bi se lahko temne sence razsvetlile in bi se stvarstvo lahko povrnilo k Bogu, je morala biti uničena Satanova zvodniška moč. To pa se ni moglo uresničiti s silo. Uporaba sile je v nasprotju z načeli Božje vladavine. Pričakuje samo službo iz ljubezni. Te pa se ne da ukazati ali izsiliti s silo ali oblastjo. Samo ljubezen lahko spodbudi ljubezen. Spoznati Boga pomeni ljubiti ga. Zato se je moralo razodeti nasprotje med Božjim in Satanovim značajem. To pa je lahko opravilo samo eno Bitje v vsem vesolju; razodel jo je lahko samo On, ki pozna višino in globino Božje ljubezni. Nad temno zemeljsko nočjo naj bi vzšlo Sonce pravičnosti z zdravjem "pod njegovimi perutmi". (Mal 4,2.)

Načrt zveličanja ni bil poznejši izmislek, torej narejen šele po Adamovem padu. Bil je odkritje "skrivnosti, ki je bila večne čase zamolčana". (Rim 16,25) Je razodetje načel, ki so bila od večnosti temelj Božjega prestola. Bog in Kristus sta od začetka vedela, da bo Satan odpadel in bo človeka z delovanjem moči prevare vpletel v odpad. Bog ni načrtoval obstoja greha, je pa vnaprej videl njegov nastanek in je za ta primer ukrepal že vnaprej. Svet je tako ljubil, da je sklenil dati svojega edinorojenega Sina, "da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje". (Jan 3,16.)

Lucifer je rekel: "Nad zvezde mogočnega Boga povišam svoj prestol ... enak bom Najvišjemu." (Iz 14,13.14.) O Kristusu pa je rečeno: "Kateri, ko je bil v Božji podobi, ni štel za rop biti enak Bogu, temveč samega sebe je izpraznil in je nase vzel podobo hlapca in postal enak človeku; in po zunanjosti spoznan za človeka." (Filip 2,6.7.)

To je bila prostovoljna daritev. Jezus bi bil lahko ostal poleg svojega Očeta. Lahko bi si zadržal nebeško slavo in spoštovanje angelov. Toda iz lastne spodbude je položil žezlo nazaj/22/ v Očetove roke in sestopil z vesoljskega prestola, da bi lahko prinesel luč njim, ki so v temi, in življenje pogubljenim.

Skoraj pred dva...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Skoraj pred dva tisoč leti se je razlegel z Božjega prestola skrivnostno daljnosežen glas: "Glej, prihajam! - Žrtve in daru nisi hotel, telo pa si mi pripravil. Glej, prihajam, (na čelu knjige je pisano o meni,) da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." (Heb 10,5.7.) V teh besedah je napovedano uresničenje namena, ki je bil skrit od večnih časov. Kristus je bil pripravljen priti na svet in se učlovečiti. Zato je rekel: "Telo pa si mi pripravil." Če bi se bil pojavil v slavi, ki jo je imel z Očetom pred stvarjenjem sveta, ne bi mogli prenesti svetlobe njegove navzočnosti. Da bi ga lahko gledali, ne da bi bili uničeni, je bila njegova slava zagrnjena. Njegova božanska narava je bila ogrnjena s človeško - nevidljiva slava se je razodela v človeški podobi.

Ta vzvišeni namen je bil nakazan v prispodobah in simbolih. Goreči grm, v katerem se je Kristus javil Mojzesu, je razodeval Boga. Za simbol, ki naj bi predstavil Boga, je bil izbran nizek grm, ki očitno ni imel nobene privlačnosti. Vendar pa je zagrinjal Neskončnega. Usmiljeni Bog je skril svojo slavo pod najbolj preprosto podobo, da bi ga Mojzes lahko gledal in vendar dalje živel. Z Izraelom je bil Bog povezan podnevi z oblačnim, a ponoči z ognjenim stebrom. Tako mu je razodeval svojo voljo in jim izkazoval svojo milost. Božja slava je bila ublažena, a njegovo veličastvo zagrnjeno, da bi ju slabotni človeški vid lahko zaznaval. Prav tako naj bi se Kristus pojavil v ponižanem "telesu, po zunanjosti spoznan za človeka". (Filip 2,7.) V očeh tega sveta ni imel nobene lepote, zaradi katere bi si ga poželeli; vendar pa je bil učlovečeni Bog, svetloba nebes in zemlje. Njegova slava je bila zagrnjena in njegova vzvišenost in veličastvo sta bili prikriti, da bi se lahko čisto približal nesrečnim in izkušanim ljudem.

Po Mojzesu je Bog ukazal Izraelcem: "In narede naj mi svetišče, da bom prebival med njimi." (2 Mojz 25,8.) In naselil se je v tem svetišču sredi svojega naroda. Simbol njegove navzočnosti je bil z njimi ves čas težavnega tavanja po puščavi. Tako je Kristus postavil svoj šotor sredi človeškega prebivališča. Postavil je svoj šotor poleg naših, da bi prebival med nami in bi nas lahko seznanil s svojim božanskim značajem in življenjem. "In Beseda je postala meso in je prebivala med nami (in videli smo njeno slavo, slavo kakor/23/ Edinorojenega od Očeta), polna milosti in resnice." (Jan 1,14.)

Odkar je Jezus prišel, da bi prebival med nami, vemo, da Bog pozna naše skušnjave in sočustvuje z našim trpljenjem. Vsak Adamov potomec lahko dojame, da je naš Stvarnik prijatelj grešnikov. V vsakem nauku milosti, v vsaki radostni obljubi, v vsakem dejanju ljubezni, v vsaki Božji privlačnosti, ki se je predstavilo v Zveličarjevem življenju na svetu, spoznamo, da je "Bog z nami".

Satan predstavlja Božji zakon ljubezni kot zakon sebičnosti. Trdi, da se ni mogoče ravnati po njegovih predpisih. Za pad prastaršev z vsem trpljenjem, ki je izšlo iz njega, obtožuje Stvarnika in zavaja ljudi, da imajo Boga za začetnika greha, trpljenja in smrti. Jezus je moral razkrinkati to prevaro. Kot eden izmed nas naj bi nam dal zgled poslušnosti. Zato je vzel nase našo naravo in preživljal naše izkušnje. "Zato se je moral v vsem enakega storiti bratom." (Heb 2,17.) Če bi morali zdržati nekaj, česar Jezus ni, bi Satan to prikazal tako, da Božja moč za nas ne zadostuje. Zato je bil Jezus izkušan "v vsem kakor mi". (Heb 4,15.) Prestal je vsako skušnjavo, ki smo ji izpostavljeni tudi mi. V svoj prid ni uporabil nobene moči, ki ni dosegljiva tudi nam. Kot človek se je spopadel s skušnjavo in jo premagal z močjo, ki jo je dobil od Boga. Rekel je: "Veselje mi je delati tvojo voljo, moj Bog, in tvoja postava je v mojem srcu." (Ps 40,8.) Ko je hodil iz kraja v kraj in delal dobro ter zdravil vse, ki jih je mučil Satan, je pojasnjeval ljudem značaj Božjih zapovedi in naravo svoje službe. Njegovo življenje priča, da je tudi nam mogoče poslušati Božje zapovedi.

S svojo človeško naravo se je Kristus dotaknil človeštva, s svojo božansko naravo pa je ostal povezan z Božjim prestolom. Kot Sin človekov nam je dal zgled poslušnosti, kot Božji Sin pa nam je podaril moč zanjo. Kristus je bil ta, ki je govoril z Mojzesom iz grma na gori Horeb, rekoč: "JAZ SEM, KI SEM. ... Tako boš rekel Izraelovim sinovom: JAZ SEM me je poslal k vam." (2 Mojz 3,14.) To je bilo poroštvo za Izraelovo osvoboditev. Ko je prišel k nam v človeški podobi, se je predstavil kot JAZ SEM. Dete iz Betlehema, krotki in ponižni Zveličar, je Bog "razodet v mesu". (1 Tim 3,16.) Nam pa pravi: "JAZ SEM dobri pastir. JAZ SEM živi kruh. JAZ SEM pot in resnica in življenje. Dana mi je vsa oblast/24/ v nebesih in na zemlji." (Jan 10,11; 6,51; 14,6; Mat 28,18.) JAZ SEM je zagotovilo vsake obljube. JAZ SEM, zato se ne bojte. "Bog z nami" nam zagotavlja osvoboditev od greha in moč za izpolnjevanje nebeških zapovedi.

Ko se je Kristus ponižal in vzel nase človeškost, je razodel značaj, ki je nasproten Satanu. Toda na poti ponižanja se je spustil še niže: "Se je ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu." (Filip 2,8.) Kakor je veliki duhovnik slekel svoja krasna duhovniška oblačila in opravljal svojo službo v beli laneni obleki preprostega duhovnika, tako je tudi Kristus vzel nase podobo hlapca in daroval daritev, samega sebe; bil je hkrati duhovnik in daritev. "A On je bil ranjen zaradi naših prestopkov, je bil potrt zaradi naših krivic; kazen ga je zadela zaradi našega miru." (Iz 53,5.)

S Kristusom se je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

S Kristusom se je ravnalo tako, kakor smo si zaslužili mi, da bi se z nami ravnalo tako, kakor si je zaslužil On. Bil je obsojen zaradi naših grehov, v katerih ni sodeloval, da bi bili mi opravičeni zaradi njegove pravičnosti, v kateri nimamo deleža. Zdržal je za nas določeno smrt, da bi lahko prejeli njegovo življenje. "Njegove rane so bile nam v ozdravljenje." (Iz 53,5.)

Kristus je s svojim življenjem in smrtjo dosegel več kakor samo rešitev iz pogube, ki jo je povzročil greh. Satan je hotel doseči večno ločitev med Bogom in človekom. Toda po Kristusu smo tesneje povezani z Bogom, kakor če ne bi nikoli grešili. S tem ko je Zveličar prevzel našo naravo, se je neločljivo povezal s človeštvom. Za vso večnost je povezan z nami. "Tako je Bog ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina." (Jan 3,16.) Ni ga dal samo zato, da bi nosil naše grehe in kot daritev umrl za nas; podaril ga je padlemu človeštvu. Da bi Bog nam zagotovil nespremenljivost svojega mirovnega sklepa, je dopustil svojemu edinorojenemu Sinu postati in za vedno ostati človek. To je zastavilo za to, da bo Bog tudi izpolnil svojo obljubo. "Zakaj Dete nam je rojeno, Sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo." (Iz 9,6.) Po svojem Sinu je tudi Bog vzel nase človeško naravo in jo s tem prenesel v najvišja nebesa. "Sin človekov" ima delež na prestolu vesolja. Kot "Sin človekov" se imenuje: "Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru." (Iz 9,6.) JAZ SEM je posrednik med Bogom in človekom in polaga svoje roke na oba. Ta, ki je "svet, nedolžen, brezmadežen, ločen od grešnikov", se nas ne sramuje imenovati brate. (Heb 7,26; 2,11.) V Kristusu sta med seboj povezani pozemska in nebeška družina./25/ Poveličani Kristus je naš brat. Nebesa so zajeta v človeško naravo, a človeško bistvo je objeto v naročju neskončne ljubezni.

Bog pravi o svojem ljudstvu: "Kajti bodo kakor kamni v kroni, ki se leskečejo nad njegovo zemljo. Kajti kolika bo njih dobrota in kolika njih lepota!" (Zah 9,16.17.) Poveličanje zveličanih bo večno pričevanje o Božji milosti. "V prihodnjih vekih" bo razodeval "presilno bogastvo svoje milosti v dobrotljivosti do nas v Kristusu Jezusu. Zato, da se naznani ... poglavarstvom in oblastem v nebesih ... mnogotera Božja modrost, po sklepu od vekomaj, ki ga je storil v Kristusu Jezusu, našem Gospodu." (Ef 2,7; 3, 10.11.)

S Kristusovim odrešeniškim dejanjem je opravičena Božja vladavina. Vsemogočni je razodet kot Bog ljubezni. Satanove obtožbe so zavrnjene, a njegov značaj razkrinkan. Nikoli več ne more priti do upora. Greh nikoli več ne bo stopil v vesolje. Vsi so za vso večnost zaščiteni pred odpadom. Daritev ljubezni je prebivalce zemlje in nebes povezala s Stvarnikom z vezmi neuničljive zveze.

Zveličavno delo bo popolno. Tam, kjer je nekoč vladal greh, bo obilo Božje milosti. Zemlja, ki jo Satan zahteva kot svojo lastnino, ne bo samo odkupljena, temveč tudi poveličana. Našemu malemu svetu, ki je bil zaradi prekletstva greha edini temni madež v čudovitem Božjem stvarstvu, bo izkazano več časti, kakor vsem drugim svetovom v vesolju. Tukaj, kjer je Božji Sin prebival med ljudmi, kjer je Kralj slave živel, trpel in umrl, bo nekoč "Božji šotor" med ljudmi, ko bo vse ustvaril na novo. "In prebival bo z njimi; in oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo med njimi njih Bog." (Raz 21,3.) Ko bodo odrešeni hodili v Gospodovi svetlobi vso nepretrgano večnost, ga bodo hvalili za njegov nepopisni dar, za Emanuela - "Boga z nami"


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

2. Izvoljeno ljudstvo
Več kakor tisoč let je judovski narod pričakoval Zveličarjev prihod. Na tem dogodku so temeljila njihova najsvetlejša upanja. Njegovo ime je bilo shranjeno v pesmi, v preroštvu, v tempeljski službi in v družinski molitvi. Toda ko se je pojavil med njimi, ga niso spoznali. Ljubljenec nebes je bil zanje samo kakor "korenina iz suhe zemlje. Ni imel podobe, ne lepote; in ko smo ga videli, ni imel mične zunanjosti, da bi si ga želeli. V svojo last je prišel, in svojci ga niso sprejeli." (Iz 53,2; Jan 1,11.)

Kljub temu si je Bog izvolil Izraela. Poklical jih je zato, da bi ohranili med ljudmi spoznanje njegovih zapovedi, simbolov in prerokovanj, ki so opozarjali na Zveličarja. Želel je, da bi bili vir zveličanja za ta svet. Kar so namreč bili Abraham v deželi svojega potovanja, Jožef v Egiptu in Danijel na babilonskem dvoru, naj bi bil judovski narod med narodi. Ljudem naj bi razodel Boga.

Ko je Gospod poklical Abrahama, je rekel: "Bom ... te blagoslovil ... in v blagoslov bodi ... in blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Mojz 12,2.3.) Te nauke so ponavljali tudi preroki. Celo ko je bil Izrael opustošen zaradi vojn in ujetništva, je zanj veljala obljuba: "In Jakobov ostanek bo sredi mnogih narodov kakor rosa od Gospoda, kakor dež na travo, ker ne čaka nikogar in ničesar ne pričakuje od človeških otrok." (Miha 5,6.) O jeruzalemskem templju je Bog napovedal po Izaiju: "Kajti moja hiša se bo imenovala dom molitve vsem ljudstvom." (Iz 56,7.)/27/

Toda Izraelci so usmerili svoja upanja na posvetno velikost. Po prihodu v Kanaansko deželo so se oddaljili od Božjih zapovedi in se ravnali po poganskih običajih. Zaman jih je Bog opominjal po svojih prerokih. Zaman so bili kaznovani s tem, da so jih zatirali poganski narodi. Za vsako prenovo je nastopil še globlji odpad.

Če bi bili Izraelci ostali zvesti Bogu, bi dosegel svoj cilj z njihovo uveljavitvijo in povišanjem. Če bi hodili po poteh poslušnosti, bi jih naredil "višjega mimo vseh narodov, ki jih je ustvaril, v hvali in v imenu in v časti". Mojzes je rekel: "In vsa ljudstva na zemlji bodo videla, da se imenuješ po Gospodovem imenu, in bala se te bodo." Ko bodo narodi slišali "vse te postave", bodo rekli: "Res, modro in razumno ljudstvo je ta veliki narod!" (5 Mojz 26,19; 28,10; 4,6.) Ker pa so bili nezvesti, se je Božji cilj lahko uresničil samo po stalnem trpljenju in ponižanju.

Babilon jih je podjarmil in razkropil med pogane. V stiski so mnogi obnovili svojo zvestobo zavezi. Ko so obešali svoje harfe na vrbe in žalovali po svetem templju, ki je bil opustošen, je bleščala iz njih svetloba resnice, in med pogani so širili spoznanje o Bogu. Poganski daritveni obredi so bili popačena podoba od Boga določenih daritvenih obredov. Mnogi, ki so sicer iskreno opravljali poganske obrede, so od Judov zvedeli za pomen od Boga predpisanih daritev, in so začeli verovati v obljubo o Odrešeniku.

Mnogi izgnanci so bili preganjani, in ni bilo malo njih, ki so celo izgubili življenje zato, ker niso hoteli poteptati sobote in se udeleževati poganskih praznikov. Ko so se malikovalci dvignili, da bi uničili resnico, je Gospod postavil svoje služabnike pred vladarje in kralje, da bi bili ti in njihovi podložniki razsvetljeni. Občasno so bili najmogočnejši vladarji pripravljeni priznati in oznanjati premoč Boga, ki so ga častili njihovi judovski sužnji.

Z babilonsko sužnostjo so bili Izraelci učinkovito ozdravljeni češčenja malikov. V naslednjih stoletjih so trpeli, ker so jih zatirali poganski sovražniki, dokler niso prišli do trdnega prepričanja, da je njihova blaginja odvisna od poslušnosti Božjim zapovedim. Ampak pri mnogih poslušnost ni izvirala iz ljubezni. Spodbuda je bila sebična. Bogu so služili samo na zunaj,/28/ da bi dosegli narodnostno velikost. Zato niso postali luč svetu, temveč so se ločili od njega, da bi se izognili skušnjavam malikovanja. V navodilih, ki jim jih je dal Bog po Mojzesu, je bilo omejeno njihovo druženje z malikovalci, toda ta navodila so si napačno razlagali. Njihov namen je bil zaščititi jih pred prevzemom poganskih običajev, toda izkoristili so jih za postavitev ločilnega zidu med seboj in pogani. Judje so imeli Jeruzalem za nebesa in prežela jih je ljubosumnost že pri pomisli, da bi Gospod izkazal svojo milost tudi poganom.

Po vrnitvi iz Babilona so Judje posvetili veliko pozornost verski vzgoji. Po vsej deželi so naredili shodnice, v katerih so duhovniki in pismouki razlagali postavo. Ustanavljali so šole, v katerih so poučevali poleg umetnosti in znanosti tudi načela pravičnosti. Te ustanove so se popačile; kajti med ujetništvom so mnogi sprejeli poganska pojmovanja in običaje in jih vpletli v bogoslužje. V mnogočem so se prilagodili navadam malikovalcev.

Ko so se Judje --


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ko so se Judje odvrnili od Boga, so izgubili spred oči precej naukov o obredni službi, ki jo je vpeljal sam Kristus. V vseh svojih delih je bila njegov simbol in imela obilo življenjske moči in duhovne lepote. Judje so izgubili duhovni smisel svojih obredov, zato so se oklenili mrtvih oblik. Zaupali so samim daritvam in obredom namesto njemu, na kogar so te daritve kazale. Da bi dopolnili to, kar so izgubili, so duhovniki in rabini pomnoževali lastne zahteve, in čim strožje so bile, tem manj Božje ljubezni so razodevali. Svojo svetost so merili po številu obredov, medtem ko so bila njihova srca polna ošabnosti in hinavščine.

Pri vseh teh mučno natančnih in nadležnih predpisih je bilo nemogoče izpolnjevati postavo. Kdor je želel služiti Bogu in pri tem izpolnjevati pravila rabinov, se je mučil pod težkim bremenom. Ni mogel najti miru pred obtožbami prestrašene vesti. Tako je Satan poskušal vliti v narod malodušnost, popačiti predstave o Božjem značaju in spraviti izraelsko vero na slab glas. Upal je, da bo lahko dokazal svojo trditev pri uporu v nebesih, namreč, da so Božje zahteve krivične in se jih ne da uresničiti. Trdil je, da niti Izrael ne izpolnjuje zapovedi.

Čeprav so Judje hrepeneli po Mesijevem prihodu, vendar niso imeli prave/29/ predstave o njegovem poslanstvu. Niso hoteli biti osvobojeni krivde greha, temveč rimskega jarma. Zato so pričakovali Mesija kot osvajalca, ki bo strl moč njihovih tlačiteljev in Izraelu pomagal do svetovnega vladarstva. Tako je bila zanje pripravljena pot, da zavržejo Zveličarja.

V času Kristusovega rojstva so narod tlačili tuji vladarji, poleg tega pa so ga razdirali notranji prepiri. Judom je bilo dovoljeno obdržati neko obliko samostojne uprave, vendar nič ni moglo prekriti dejstva, da so bili pod rimskim jarmom ali da so se sprijaznili z omejevanjem svoje moči. Rimljani so si zadržali pravico postaviti in odstaviti velikega duhovnika, zato je bila ta služba mnogokrat dodeljena s prevaro, podkupovanjem, pa celo ubojem. Tako je duhovščina postajala vse bolj pokvarjena. Kljub temu pa so imeli veliko moč, ki so jo izkoriščali za uresničenje sebičnih in dobičkaželjnih ciljev. Narod je bil izpostavljen njihovim trdosrčnim zahtevam, Rimljanom pa je moral plačevati visoke davke. Zato je povsod vladalo nezadovoljstvo. Mnogokrat je prišlo do narodnih vstaj. Pohlep po denarju in nasilje, nezaupanje in verska ravnodušnost so razjedali samo srce naroda.

Zaradi sovraštva do Rimljanov ter zaradi narodnostnega in duhovnega ponosa so se Judje še strože oklepali verskih oblik. Duhovniki so si prizadevali ohraniti ugled svetosti s pretirano natančnim izpolnjevanjem verskih obredov. Zatiran in v duhovni temi živeči narod kakor tudi njegovi oblasti željni gospodarji so hrepeneli po njem, ki bo premagal sovražnike in obnovil izraelsko kraljestvo. Proučevali so prerokovanja, toda brez duhovne razsvetljenosti. Zato so spregledali besedila, ki so opisovala Kristusovo ponižnost ob njegovem prvem prihodu, in napačno razumeli tiste, ki opisujejo slavo ob njegovem drugem prihodu. Ošabnost jim je zatemnila vizijo. Zato so razlagali prerokovanja po svojih sebičnih željah


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

3. "Dopolnjen čas"

"Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina, ... da odkupi tiste, ki so bili pod postavo, da prejmemo sinovstvo." (Gal 4,4.5.)

Zveličarjev prihod je bil napovedan že v Edenu. Ko sta Adam in Eva prvič slišala obljubo, sta pričakovala, da se bo hitro uresničila. Vsa srečna sta sprejela svojega prvorojenca v upanju, da bo morda on Osvoboditelj. Ampak uresničenje obljube se je zavleklo. Ti, ki so jo dobili prvi, so umrli, ne da bi videli njeno uresničenje. Od Enohovih dni so očaki in preroki prenašali to obljubo dalje in ohranjali živo upanje na njegov prihod, toda On ni prišel. Šele Danijelovo prerokovanje je napovedalo čas njegovega prihoda, toda vsi ga niso pravilno razlagali. Tako je minevalo stoletje za stoletjem, in glasovi prerokov so utihnili. Roka tlačiteljev je hudo tlačila Izraela, in zato so mnogi vzklikali: "Dnevi se na dolgo vlečejo in vsaka prikazen pride v nič." (Ezek 12,22.)/31/

Toda kakor zvezde brez zamud potujejo po svoji določeni poti, tako niti Božji nameni ne prehitevajo in ne zamujajo. Bog je s simboloma velike teme in kadeče se peči Abrahamu naznanil Izraelovo sužnost v Egiptu in mu razložil, da bo čas njihovega bivanja tam trajal štiristo let; potem pa bodo izšli "z obilnim blagom". (1 Mojz 15,14.) Ponosna moč faraona se je zaman vneto upirala temu. Kajti ko je napočil čas za uresničenje Božje obljube, se je zgodilo "ravno tisti dan, da so odrinile vse Gospodove vojske iz Egipta". (2 Mojz 12,41.) Tako je bil v nebeškem svetu določen tudi čas Kristusovega prvega prihoda. Ko je velika svetovna ura pokazala ta trenutek, se je Jezus rodil v Betlehemu.

"Ko pa je bil dopolnjen čas, je odposlal Bog svojega Sina." (Gal 4,4.) Previdnost je vodila gibanja narodov in tok človeških vzgibov ter vplivov, vse dokler svet ni dozorel za Osvoboditeljev prihod. Narodi so bili zedinjeni pod eno vladavino. Na splošno so govorili en jezik, ki je bil povsod priznan za knjižnega. Daleč naokrog razkropljeni Judje so prihajali v Jeruzalem, da bi skupaj praznovali letne praznike. Tako so lahko tudi po vrnitvi v svoje domače kraje povsod razširili sporočilo o Mesijevem prihodu.

Ob istem času je popustil vpliv poganstva na Božji narod. Naveličali so se razkošja in izmišljotin. Hrepeneli so po veri, ki bi zadovoljila srce. Čeprav je bilo videti, da se je luč resnice umaknila od ljudi, so bili vendar še vedno taki, ki so jo iskali ter bili zaskrbljeni in nesrečni. Ti so bili lačni in žejni spoznanja živega Boga in hrepeneli po gotovosti zagrobnega življenja.

Judje so se odvrnili od Boga, vera je zbledela in upanje v svetlo prihodnost je skoraj ugasnilo. Besed prerokov niso več razumeli. Za množice ljudi je bila smrt strašna skrivnost; predstave o onostranstvu so bile temne in negotove. Ni se slišalo samo žalovanje betlehemskih mater, temveč tudi jok velikega srca človeštva je segel skozi vse čase do preroka: "Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik, Rahela je plakala za svojimi otroki in ni se dala utolažiti, ker jih ni". (Mat 2,18.) Ljudje so sedeli brez tolažbe v "deželi in senci smrti". (Mat 4,16.) Hrepeneče so pričakovali Osvoboditelja,/32/ ki bo razgnal temo in pojasnil skrivnost prihodnosti.

Zunaj judovskega naroda so bili ljudje, ki so napovedali prihod božanskega učitelja. Ti ljudje so iskali resnico, zato jim je Bog podaril Duha navdihnjenja. Kakor zvezde na temnem nočnem nebu so se drug za drugim pojavljali takšni učitelji. S svojimi preroškimi besedami so prižigali upanje v srcih številnih poganov.

Že stoletja so bili Sveti spisi prevedeni v grščino, ki so jo tedaj govorili po vsem rimskem cesarstvu. In ker so bili Judje razkropljeni povsod, so pogani nekoliko sodelovali v njihovem pričakovanju Mesija. Med njimi, ki so jih Judje imeli za pogane, so bili ljudje, ki so bolje razumeli svetopisemska prerokovanja o Mesiju kakor izraelski pismouki. Ti so v Mesiju pričakovali osvoboditelja od greha. Filozofi so si prizadevali raziskati skrivnost judovskega gospodarstva. Toda pobožnjaštvo Judov je oviralo širjenje svetlobe. Tako zaverovano so ohranjali ločilno pregrajo med seboj in drugimi narodi, da niso hoteli z drugimi podeliti svojega znanja o prispodobni službi, kolikor so ga še imeli./33/ Priti mora pravi Razlagalec. On, na kogar je kazala, mora pojasniti njen pomen.

Bog je govoril svetu po naravi, prispodobah in simbolih, očakih in prerokih. Nauki pa so morali biti dani človeštvu tudi v človeškem jeziku. Spregovoriti je moral angel zaveze. Njegov glas se mora slišati v njegovem templju. Priti mora Kristus, da bo govoril jasne in razumljive besede. On, vir resnice, je moral ločiti resnico od plev človeških izjav, ki so jo naredile neučinkovito. Načrt zveličanja in načela Božje vladavine morajo biti jasni. Starozakonski nauki morajo biti v popolnosti postavljeni prednje.

Vendar pa so bili med Judi stanovitni ljudje, potomci tistega posvečenega rodu, ki je ohranil spoznanje o Bogu. Ti so še čakali na uresničenje očetom dane obljube. Vedno znova so krepili svojo vero s ponavljanjem zagotovila, ki ga je dal Mojzes: "Preroka vam zbudi Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril." (Dej 3,22.) Vedno znova so brali, da bo Gospod pomazilil Nekoga in ga poslal na svet oznanjat "blagovestje krotkim, ... obvezovat potrte v srcu, oznanjat svobodo jetnikom" in oklicevat "milostno Gospodovo leto". (Iz 61,1.2.) Brali so, da bo ustanovil "pravico na zemlji" in da bodo otoki "čakali njegovega nauka" ter bodo narodi prišli k njegovi svetlobi in kralji k njegovemu svitu. (Iz 42,4; 60,3.)

Z upanjem pa so jih napolnjevale besede umirajočega Jakoba: "Ne bo vzeto žezlo od Juda, ne vladarska palica izmed njegovih nog, dokler ne pride tisti, ki mu gre, in njemu bodo narodi pokorni." (1 Mojz 49,10.) Upadanje Izraelove moči je pričalo, da je Mesijev prihod pred vrati. Danijelovo prerokovanje je opisalo slavo njegove vladavine nad kraljestvom, ki bo zdrobilo vsa pozemska kraljestva, in prerok je povedal: "A sámo bo stalo na veke." (Dan 2,44.) Medtem ko je samo malo ljudi razumelo naravo Kristusovega poslanstva, pa je bilo zelo razširjeno pričakovanje, da bo prišel kot mogočni knez v Izraelu ustanovit svoje kraljestvo in da ima priti kot osvoboditelj narodov.

Čas je bil dopolnjen. Človeštvo, ki je v vekih zaradi prestopanja tonilo vse globlje, je hrepenelo po Odrešenikovem prihodu. Satan si je prizadeval poglobiti prepad med zemljo in nebesi, da bi postal nepremostljiv. S svojimi lažmi je ljudi spodbujal/34/ h grehu. Njegov namen je bil izčrpati Božjo potrpežljivost in tako pokončati njegovo ljubezen do ljudi, da bi svet končno prepustil Satanovi nadoblasti.

Satan je poskušal ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Satan je poskušal ljudem onemogočiti spoznanje o Bogu in odvrniti njihovo pozornost od njegovega templja ter vzpostaviti svoje kraljestvo. Kazalo je, da je njegov uspeh v boju za premoč popoln. Res je imel Bog v vsakem pokolenju svoja orodja. Celo med pogani so bili ljudje, po katerih je Kristus lahko deloval, da bi izpeljal ljudstvo iz greha in ponižanja. Toda ti ljudje so bili zaničevani in osovraženi. Mnogi so pretrpeli mučeniško smrt. Temna senca, ki jo je Satan vrgel čez svet, je postajala vse daljša in daljša.

Satan je po poganstvu v vseh časih ljudi odvračal od Boga, toda največjo zmago je dosegel s popačenjem vere v Izraelu. Ker so pogani gojili svoja pojmovanja in jih častili, so izgubili spoznanje o Bogu in postajali vse bolj pokvarjeni. Tako se je dogajalo tudi Izraelcem. Načelo, da se lahko človek zveliča s svojimi deli, je bilo temelj vsake poganske vere./35/ Postalo pa je tudi temelj judovske vere. To načelo je vsadil Satan. Kjer koli pa je sprejeto, ljudje nimajo nikakršne zaščite pred grehom.

Zveličavno sporočilo se oznanja ljudem po človeških orodjih. Toda Judje so hoteli obdržati izključno pravico o resnici, ki pomeni večno življenje. Nakopičili so si živo mano in jo s tem izpostavili pokvarljivosti. Vera, ki so jo hoteli imeti samo zase, se je spremenila v žalitev. Bogu so oropali njegovo slavo in varali svet s ponarejenim evangelijem. Ker se niso hoteli izročiti Bogu za zveličanje sveta, so postali Satanova orodja za njegovo uničenje.

Ljudstvo, ki ga je Bog poklical za steber in podstavek resnice, je postalo Satanov predstavnik. Opravljali so nalogo, ki jim jo je namenil Satan, da najdejo načine za napačno predstavljanje Božjega značaja in povzročijo, da ga svet ima za tirana. Celo duhovniki, ki so služili v templju, so izgubili spred oči namen službe, ki so jo opravljali. Prenehali so gledati v teh simbolih njihov resnični namen. Pri darovanju daritev so postali igralci v neki predstavi. Obredi, ki jih je vzpostavil sam Bog, so postali sredstva za zaslepljevanje uma in zakrknjenje srca. Bog s temi sredstvi ni mogel ničesar več narediti za človeštvo. Ta celotni sistem je moral biti ukinjen.

Prevara greha je dosegla svoj vrhunec. Vsa sredstva za moralno popačenje ljudi so delovala. Ko je Božji Sin opazoval svet, je videl samo stisko in trpljenje. Z usmiljenjem je opazoval, kako so ljudje postali žrtve Satanove krutosti. Sočutno je opazoval nje, ki so bili pokvarjeni, ubiti in izgubljeni. Izbrali so si vladarja, ki jih je kot ujetnike priklenil k svojemu vozu. Zapeljani in prevarani so šli v žalostnem sprevodu proti večni pogubi, smrti, v kateri ni nobenega upanja za življenje, k noči, po katerem ne nastopi jutro. Satansko delovanje se je združilo s človeškim. Telesa človeških bitij, ki so bila ustvarjena zato, da bi Bog prebival v njih, so postala prebivališča hudobnih duhov. Nadnaravne sile so spodbujale človeške čute, živce, strasti in ude k vdajanju najnižjim poželenjem. Satanov pečat je bil vtisnjen v človeške obraze. Odsevali so obraze Hudobčevih legijonov, od katerih so bili obsedeni. Takšen je bil prizor, ki se je ponujal Odrešeniku sveta. Kakšen prizor za neskončno Čistost!/36/

Greh je postal znanost, pregrešnost pa je bila posvečena kot del vere. Upor proti Bogu je pognal korenine globoko v srcu in sovražnost ljudi je bila najbolj nasilna proti nebesom. Pred vesoljem se je izkazalo, da se od Boga ločena človeška narava ne more dvigniti. Ta, ki je svet ustvaril, mora darovati novo prvino življenja in moči.

Prebivalci nepadlih svetov so z velikim zanimanjem pričakovali, da bodo videli, kako bo Jahve vstal in uničil Zemljane. In če bo Bog to naredil, je bil Satan pripravljen uresničiti svoj načrt zagotovitve vdanosti nebeških bitij. Izjavljal je, da načela Božje vladavine onemogočajo odpuščanje. Če bi Bog svet uničil, bi Satan trdil, da je imel prav, ko ga je obtožil. Pripravljen je bil obdolžiti Boga in vplesti v upor tudi druge svetove. Toda namesto da bi Bog svet uničil, je poslal svojega Sina za njegovo rešitev. Čeprav sta povsod vladala pokvarjenost in upor, je bila pripravljena pot za odrešitev človeštva. V odločilnem trenutku, ko se je zdelo, da bo Satan slavil zmago, je Božji Sin prišel s poslanstvom Božje milosti. V vseh časih, vsak trenutek, se je Božja ljubezen razodevala padlemu človeškemu rodu. Kljub njegovi zlobi je stalno prejemal vidna znamenja milosti. Ko pa je bil čas dopolnjen, je Božanstvo razodelo svojo slavo s tem, da je izlilo na svet poplavo zdravilne milosti. Ta nikoli ne bo zadržana ali odvzeta vse do uresničenja zveličavnega načrta.

Satan se je veselil, ker mu je uspelo ponižati Božjo podobo v ljudeh. Jezus je prišel obnovit v človeku podobo/37/ njegovega Stvarnika. Nihče razen Kristusa ne more obnoviti od greha uničenega značaja. Prišel je pregnat hudobne duhove, ki so zagospodarili s človekovo voljo. Prišel nas je dvignit iz prahu, preoblikovat naš popačeni značaj po Božjem zgledu in ga okrasit z lastno slavo./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

4. "Vam se je danes rodil Zveličar"
Temeljno besedilo Luk 2,1-20.


Kralj slave se je ponižal tako, da je vzel nase človeško podobo. Živel je sredi robatih in zoprnih razmer. Njegova slava je bila zakrita s pajčolanom, da ne bi veličastnost njegove zunanje podobe postala predmet pozornosti. Izogibal se je vsakemu zunanjemu razkazovanju. Bogastvo, posvetna čast in človeška velikost nikoli ne morejo duše rešiti smrti. Jezusov cilj ni bil, da bi ljudje hodili za njim zaradi pozemskih privlačnosti. Samo lepota nebeške resnice naj pritegne te, ki bi hodili za njim. Mesijev značaj je bil opisan v preroštvu, zato si je želel, da ga ljudje sprejmejo po pričevanju Božje besede.

Angeli so občudovali veličastnost načrta zveličanja. Opazovali so, kako bo Božje ljudstvo sprejelo njegovega Sina v človeški podobi. Nekateri so odšli v deželo izvoljenega naroda. Drugi narodi so verjeli v bajke in častili malike. Angeli pa so prišli v deželo, v kateri se je razodela Božja slava in v kateri je svetila luč preroštva. Neopazno so prispeli v Jeruzalem k ljudem, ki so bili poklicani za razlaganje svetih spisov, in k služabnikom Božje hiše./43/ Duhovniku Zahariju je bilo že med službo pri oltarju oznanjeno, da se bliža Kristusov prihod. Rojen je bil že tudi znanilec, in njegovo poslanstvo so potrjevali čudeži in preroštvo. Sporočilo o njegovem rojstvu in veličastnem pomenu njegovega poslanstva se je razširilo na vse strani. Vendar pa se Jeruzalem ni pripravljal, da bi z dobrodošlico pozdravil svojega Odrešenika.

Nebeški poslanci so osuplo opazovali ravnodušnost tega naroda, ki ga je Bog poklical, da svetu oznani luč svete resnice. Judovski narod je bil ohranjen kot priča, da se Kristus mora roditi iz Abrahamovega potomstva in iz Davidovega rodu; vendar pa ni vedel, da je njegov prihod pred vrati. Celo v templju, kjer so jutranje in večerne daritve vsak dan opozarjale na Božje Jagnje, niso ničesar pripravljali za njegov sprejem. Kajti tudi duhovniki in učitelji naroda niso ničesar vedeli o tem, da naj bi se kmalu zgodil največji dogodek vseh časov. Ponavljali so nesmiselne molitve in opravljali obredno službo, da bi jih ljudje videli, toda v svojem prizadevanju po bogastvu in posvetni časti niso bili pripravljeni za Mesijevo razodetje. Enaka ravnodušnost je prežemala celotno izraelsko deželo. Sebičnih in s posvetnostjo prevzetih src se ni dotaknilo veselje, ki je vladalo v nebesih. Samo nekaj ljudi je hrepenelo po tem, da bi gledali Nevidnega. Samo k njim so bili poslani nebeški sli.

Angeli so spremljali Jožefa in Marijo na potovanju od njunega doma v Nazaretu do Davidovega mesta. Ukaz cesarskega Rima o popisu vseh narodov v njegovi prostrani državi je zajel tudi prebivalce galilejskih hribov. Kakor je bil nekoč poklican Cir za svetovnega vladarja, da bi osvobodil Gospodove jetnike, tako je bil sedaj tudi cesar Avgust orodje za uresničenje Božjega namena, da bi Jezusova mati prišla v Betlehem. Izhajala je iz Davidovega rodu, Davidov Sin pa se je moral roditi v Davidovem mestu. Prerok je napovedal: "Betlehem, ... iz tebe mi pride tisti, ki ima biti vladar v Izraelu; njega izviri so od starodavnosti, od dni večnosti". (Miha 5,1.) Toda v mestu njunih kraljevskih prednikov niso poznali in spoštovali Jožefa in Marije. Utrujena in brez zavetja sta hodila po dolgi ozki cesti od vhodnih vrat do skrajnega konca mesta in zaman iskala prenočišče. Zanju ni bilo več prostora v prenapolnjenem mestu. Končno sta ga našla v preprosti stavbi, ki so jo sicer uporabljali kot zavetje za živino, in v njej se je rodil Odrešenik sveta./44/

Ljudje niso ničesar vedeli o tem dogodku, nebesa pa so se ga razveselila. Zaradi globokega in vse bolj prisrčnega zanimanja so nebeška bitja zapustila svet luči in se približala Zemlji. Ves svet je bil razsvetljen zaradi njegove navzočnosti. Nad betlehemskimi griči se je zbrala nešteta množica angelov. Čakali so na znamenje, da bi svetu oznanili veselo sporočilo. Če bi bili Izraelovi voditelji ostali zvesti zaupani nalogi, bi bili lahko deležni velikega veselja, ko bi oznanjali Jezusovo rojstvo. Tako pa je šlo vse mimo njih.

Bog pravi: "Kajti vode razlijem čez žejno in potoke na suho. V temi vzhaja luč poštenim." (Iz 44,3; Ps 112,4.) Tako bodo njim, ki iščejo luč in jo z veseljem sprejmejo, svetili žarki z Božjega prestola.

Na pašnikih, na katerih je nekoč deček David pasel svoje ovce, so jih pastirji čuvali ponoči. V tihih urah so se pogovarjali o obljubljenem Zveličarju in molili za prihod Kralja na Davidov prestol. "In Gospodov angel pristopi k njim, in Gospodova slava jih obsije, in silno se prestrašijo. In angel jim reče: Ne bojte se, kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo vsemu ljudstvu: ker vam se je danes rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod, v Davidovem mestu." (Luk 2,9-11.)

Pri teh besedah je njihov um napolnila vizija velike slave. Prišel je Izraelov Osvoboditelj! Moč, povišanje in zmaga so bili povezani z njegovim prihodom. Toda angel jih je moral pripraviti na to, da bi spoznali svojega Zveličarja v uboštvu in ponižanju. "In to vam bodi znamenje: Našli boste dete v plenice povito, ležeče v jaslih." (Luk 2,12.)

Nebeški poslanec je.......


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Nebeški poslanec je pomiril njihovo bojazen. Povedal jim je, kako bodo našli Jezusa. Z nežno obzirnostjo do njihovih človeških slabosti/47/ jim je dal čas, da so se privadili na Božjo slavo. Nato pa veselja in hvalnic niso mogli več zadrževati. Božje čete so razsvetlile ravan s svojim svetlim sijajem. Zemlja je obnemela, nebesa pa so se sklonila, da bi slišala pesem:


"Slava na višavah Bogu
in na zemlji mir ljudem,
ki so mu po volji." (Luk 2,14.)
Oh, ko bi tudi danes človeška družina lahko prepoznala to hvalnico! Oznanilo, ki je bilo tedaj dano, zvok, ki je zadonel tedaj, bi se širil do konca časa in odmeval do vseh koncev sveta. Ko bo vzšlo Sonce pravičnosti z zdravjem pod svojimi perutmi, bo to petje odmevalo pomnoženo z glasovi velike množice, podobno šumenju velikih voda: "Aleluja! Ker zakraljeval je Gospod, naš Bog, Vsegamogočni." (Raz 19,6.)

Ko so se angeli oddaljili, je izginila tudi svetloba, nočne sence pa so se znova razgrnile nad betlehemskimi griči. Ampak najbolj čudovit prizor, ki so ga človeške oči kdaj videle, je ostal v spominu pastirjev. "In zgodi se, ko odidejo angeli od njih v nebesa, pa reko pastirji med seboj: Pojdimo do Betlehema in poglejmo to reč, ki se je zgodila, ki nam jo je oznanil Gospod. In pridejo jadrno in najdejo Marijo in Jožefa in dete, da leži v jaslih." (Luk 2,15.16.)

Z velikim veseljem so zopet odšli in pripovedovali, kar so videli in slišali. "In vsi, ki slišijo, se čudijo temu, kar jim pripovedujejo pastirji. Marija pa ohrani vse te besede, premišljujoč jih v svojem srcu. In vrnejo se pastirji, slaveč in hvaleč Boga." (Luk 2,18.19.)

Oddaljenost nebes od zemlje danes ni večja kakor takrat, ko so pastirji poslušali angelsko pesem. Tudi nebesa ne izkazujejo ljudem nič manj svoje skrbi kakor tedaj, ko so preprosti ljudje pri svojih vsakdanjih opravilih o belem dnevu srečevali angele ter v vinogradih in na poljih govorili z nebeškimi poslanci. Tudi nam so lahko na vsakdanji življenjski poti nebesa zelo blizu. Iz nebeških dvorov poslani angeli bodo varovali korake njih, ki živijo po Božjih zapovedih.

Betlehemska zgodba je neizčrpna tema. V njej je skrita "globočina Božjega bogastva in modrosti in znanja". (Rim 11,33.) Občudujemo Zveličarjevo daritev, ki je zamenjala nebeški prestol z jaslimi in družbo častečih/48/ angelov z živino v hlevu. Človeški ponos in samozadostnost stojita osramočena pred njim. To pa je bil samo začetek njegove čudovite ponižnosti. Če bi bil Božji Sin vzel nase človeško naravo, ko je Adam živel še nedolžen v raju, bi že tedaj bilo zanj takšno dejanje nedojemljivo ponižanje. Jezus pa je vzel nase človeškost potem, ko je bil človeški rod že oslabljen po štirih tisočletjih greha. In vendar je sprejel kakor vsak drug Adamov potomec nase posledice zakona dednosti. Življenje njegovih pozemskih prednikov nam kaže, kakšne so bile te posledice. Obremenjen s takšno dediščino je delil z nami naše stiske in skušnjave in nam dal zgled brezgrešnega življenja.

Satan je v nebesih sovražil Kristusa zaradi njegovega položaja na Božjem dvoru. To sovraštvo se je še povečevalo, ko je bil vržen s svojega položaja. Sovražil je njega, ki se je zavezal odrešiti grešni rod. Vendar je Bog na ta svet, kjer je po Satanovih trditvah vladal on sam, poslal svojega Sina kot nebogljenega in vsem človeškim slabostim podvrženega otročička. Dovolil mu je, da se skupaj z vsakim človeškim otrokom izpostavlja smrtni nevarnosti in se bojuje v življenjskem boju kakor vsak drug človeški otrok ter tvega, da bo padel in bo za večno izgubljen.

Pozemski oče je zaskrbljen za svojega sina. Ko pogleda svojemu otroku v oči, zatrepeta pri pomisli na smrtne nevarnosti. Svojega ljubljenca bi rad obvaroval pred Satanovo silo in njegovimi skušnjavami in spori. Bog pa je poslal svojega edinorojenega Sina v še hujši spopad in v veliko večje nevarnosti, da bi bila našim malčkom zagotovljena pot k življenju. "V tem je ljubezen." (1 Jan 4,10.) Čudite se, o nebesa. Umolkni, o Zemlja!/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

5. Posvečenje
Temeljno besedilo Luk 2,21-38.


Okoli štirideset dni po Kristusovem rojstvu sta Jožef in Marija odnesla otroka v Jeruzalem, da bi ga postavila pred Gospoda in opravila daritev. To je bilo po judovski postavi, Kristus kot človekova zamena pa se ji je moral podrediti v vsaki podrobnosti. Obrezan je že bil, a to je bilo jamstvo njegove poslušnosti postavi.

Postava je zahtevala, da mati daruje za žgalno daritev enoletno jagnje in mladega goloba ali grlico v daritev za greh. Če so bili starši prerevni, da bi lahko darovali jagnje, je postava dovoljevala v zameno par grlic ali dva mlada goloba, enega za žgalno daritev in drugega kot daritev za greh.

Daritve, ki so jih darovali Gospodu, so morale biti brez madeža. Predstavljale so namreč Kristusa, in iz tega je jasno, da je bil Jezus brez kakršne koli telesne hibe. Bil je Jagnje "brez hibe in brez madeža". (1 Pet 1,19.) Njegova fizična zgradba je bila brez madeža, njegovo telo je bilo krepko in zdravo. Vse svoje življenje je živel v skladnosti z naravnimi zakoni./50/ Telesno in duhovno je bil zgled tega, kar si je bil Bog zamislil za človeštvo, če bi bilo poslušno njegovim zakonom.

Posvečenje prvorojenca izvira iz pradavnih časov. Bog je obljubil, da bo dal nebeškega Prvorojenca za rešitev grešnikov. Vsaka družina naj bi priznala ta dar s posvetitvijo prvorojenca. Ta naj bi bil posvečen duhovniški službi kot Kristusov predstavnik med ljudmi.

Po osvoboditvi Izraela iz Egipta je bilo znova ukazano posvečenje prvorojencev. Medtem ko so bili izraelski otroci v egiptovski sužnosti, je Gospod poslal Mojzesa k faraonu, egiptovskemu kralju, s sporočilom: "Tako pravi Gospod: Izrael je moj sin, moj prvenec. In velel sem ti, da odpustiš mojega sina, da mi služi; a ker si se branil ga pustiti, glej, umorim tvojega sina, tvojega prvenca." (2 Mojz 4,22.23.)

Mojzes je povedal sporočilo, toda ošabni vladar je odgovoril: "Kdo je Gospod, čigar glas naj poslušam, da izpustim Izraela? Ne poznam Gospoda, tudi Izraela ne bom pustil." (2 Mojz 5,2.) Gospod je delal z znamenji in čudeži za svoj narod in poslal strašne sodbe nad faraona. Končno je angel smrti dobil ukaz, naj umori vse egiptovske prvorojence med ljudmi in živalmi. Da bi bili Izraelci pri tem obvarovani, so morali namazati podboje s krvjo zaklanega jagnjeta. Vsaka izraelska hiša je morala biti zaznamovana, da bi angel pri opravljanju svoje smrtonosne naloge šel mimo nje.

Po tej sodbi nad Egiptom je Gospod rekel Mojzesu: "Posveti meni vse prvorojeno: ... od človeka do živali moje bodi. V dan, ko sem udaril vse prvorojeno v Egiptovski deželi, sem posvetil zase vse prvence v Izraelu, od človeka do živali, naj bodo moji. Jaz sem Gospod." (2 Mojz 13,2; 4 Mojz 3,13.) Ko pa je Gospod vzpostavil službo v shodnem šotoru, si je izbral Levijev rod namesto prvencev iz vsega Izraela za opravljanje službe v svetišču. Vendar pa so prvenci še naprej veljali za Gospodovo lastnino, in zato so morali biti odkupljeni.

Tako je dobila postava o posvečenju prvorojenca poseben pomen. Medtem ko je bila spomin na Gospodovo čudovito rešitev Izraelovih otrok, je opozarjala na še pomembnejšo odrešitev po edinorojenem Božjem Sinu. Kakor je po podbojih poškropljena kri obvarovala izraelske prvorojence smrti, tako ima Kristusova kri moč rešiti svet./51/

Kakšen pomen je torej imelo Kristusovo darovanje! Toda duhovnikov pogled ni mogel prodreti skozi tančico; skrivnost za njo mu je ostala prikrita. Posvetitev otrok je bilo povsem navadno opravilo. Dan za dnem je pri posvetitvi otrok Gospodu sprejemal odkupnino. Dan za dnem je opravljal svoje ustaljeno delo, pri tem pa je namenjal posebno pozornost staršem ali otrokom samo, če je bilo na zunaj jasno, da so starši bogati ali pa imajo visok položaj. Jožef in Marija pa sta bila revna; in ko sta prišla s svojim Otrokom, je duhovnik videl samo v preprosta oblačila oblečena Galilejca. Nič na njuni zunanjosti ni vzbudilo posebne pozornosti, a poleg tega sta prinesla v tempelj samo daritev siromašnih.

Duhovnik je opravil obred službenega dela. Otroka je vzel v roke in ga podržal pred oltarjem. Potem ga je vrnil materi in vpisal ime "Jezus" v zvitek prvorojencev. Niti malo ni mislil, da je Dete, ki ga je pravkar držal v rokah, Veličastvo nebes, Kralj slave. Ni pomislil na to, da je to otrok, o katerem je pisal Mojzes: "Preroka vam zbudi Gospod, vaš Bog, izmed vaših bratov kakor mene; njega poslušajte v vsem, kar koli vam bo govoril." (Dej 3,22.) Ni niti slutil, da je bil to Deček, čigar slavo je Mojzes želel videti. V njegovih rokah je bil večji od Mojzesa, in ko je vpisal otrokovo ime v zvitek, je vpisal ime njega, na katerem je temeljil celotni judovski življenjski slog. Ime je bilo samo zase smrtna obsodba; z njim je zastarala postava o daritvah in darovih, simbol se je uresničil, senca se je umaknila resničnosti.

Čeprav se je oblak slave umaknil od svetišča, ga je sedaj vendar v Otroku iz Betlehema zagrnila slava, pred katero se klanjajo angeli. Ta otrok, ki se sploh še ni zavedal sebe, ni bil nihče drug, kakor obljubljeni potomec, na katerega je kazal že prvi oltar pred edenskimi vrati. On je bil Šilo, prinašalec miru. Bil je ta, ki se je Mojzesu predstavil kot JAZ SEM in je potem v oblakovem in ognjenem stebru vodil Izraela. Že zdavnaj so ga preroki napovedali. On je bil Hrepenenje vseh narodov, Davidova Korenina in Izraslek, svetla zvezda Danica. Ime tega nebogljenega otroka vpisano v Izraelov rodovnik za znamenje, da je naš brat, je bilo upanje padlega človeštva. Otrok, za katerega je bilo treba plačati odkupnino, je bil ta, ki bo plačal odkupnino za grehe vsega sveta. Bil je pravi Veliki duhovnik "čez Božjo hišo", Poglavar, ki ima "nespremenljivo duhovništvo",/52/ Zagovornik na desnici "veličastva v višavah". (Heb 10,21; 7,24; 1,3.)

Duhovne stvari je treba duhovno presojati. Božji Sin je bil v templju posvečen za delo, ki ga je prišel opravit. Duhovnik pa ni videl v njem nič več kakor v katerem koli drugem otroku. Toda čeprav ni videl ali čutil nič posebnega, je dobro znano postalo dejstvo, da je Bog poslal svojega Sina na svet. Priložnost pa vendar ni minila, ne da bi bil Kristus prepoznan. "In glej, v Jeruzalemu je bil človek, ki mu je bilo ime Simeon, in ta človek je bil pravičen in pobožen in je čakal Izraelove tolažbe, in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne zazre Gospodovega Kristusa." (Luk 2,25.26.)

Ko je Simeon stopil v tempelj, je videl družino, ki predstavljata svojega prvenca duhovniku. Njuna zunanjost je pričala o siromaštvu; toda Simeon je razumel opozorilo Duha, in je bil globoko ganjen, ko je spoznal, da je pravkar Gospodu posvečeni otrok Izraelova Tolažba, ki si ga je tako zelo želel videti. Začudenemu duhovniku se je Simeon zdel kot zanesenjak. Ko je bilo dete vrnjeno Mariji, ga je Simeon vzel v naročje, da bi ga pokazal pred Bogom. Pri tem ga je preželo veselje, ki ga ni čutil še nikoli poprej. Dete Zveličarja je povzdignil proti nebu in rekel: "Sedaj odpuščaš svojega hlapca, Gospod, po svoji besedi v miru, ker so videle moje oči tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov, luč v razsvetljenje poganov in v slavo tvojega ljudstva Izraela." (Luk 2,29-32.)

Duh preroštva je prežel tega Božjega moža, in medtem ko sta se Marija in Jožef čudila njegovim besedam, ju je blagoslovil in rekel Mariji: "Glej, ta je postavljen v padec in v vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo (a tebi sami presune meč dušo), da se razodenejo misli iz mnogih src." (Luk 2,34.35.)

Prišla pa je tudi ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Prišla pa je tudi prerokinja Ana in potrdila Simeonovo pričevanje o Kristusu. Medtem ko je Simeon še govoril, je njen obraz razsvetlila Božja slava, in se je iz dna srca zahvalila za to, da ji je bilo omogočeno videti Kristusa Gospoda.

Ti ponižni častilci niso zaman raziskovali prerokb. Toda ti, ki so bili vladarji in duhovniki v Izraelu, niso hodili po Gospodovih poteh, čeprav so tudi poznali dragocene izjave prerokov. Zato njihove oči niso mogle zagledati Luči življenja./55/

Tudi danes je tako. Dogajajo se stvari, na katere so pozorna vsa nebesa, duhovni voditelji in molilci v Božjem domu pa nimajo razumevanja zanje in gredo neopazno mimo njih. Ljudje priznavajo zgodovinskega Kristusa, od živega pa se odvračajo. Kristus, ki vabi k samoodpovedi po svoji besedi, kakor tudi po siromašnih in trpečih, ki prosijo za pomoč, a po pravični stvari, ki zajema siromaštvo, težave in sramoto, je danes prav tako malo sprejet, kakor je bil v letih ob začetku našega štetja.

Marija je razmišljala o Simeonovem obsežnem in daljnosežnem prerokovanju. Kadar koli je pri pogledu na otroka pomislila na besede betlehemskih pastirjev, sta jo prešinila hvaležna radost in svetlo upanje. Sedaj pa so jo Simeonove besede spomnile na Izaijevo prerokovanje: "In mladika požene iz obsekanega Jesejevega debla, in odraslek iz njegovih korenin prinese sad; in Gospodov duh bo počival nad njim, duh modrosti in razumnosti, duh sveta in moči, duh spoznanja in Gospodovega strahu. In pravičnost bo pas njegovih ledij in zvestoba pas njegovega bedra. Ljudstvo, ki je hodilo po temi, je videlo veliko svetlobo; in kateri so bivali v deželi smrtne sence, jim je zasijala luč. Zakaj dete nam je rojeno, sin nam je dan, in vladarstvo pride na njegovo ramo, in njegovo ime se bo imenovalo: Čudoviti, Svetovalec, Mogočni Bog, Oče večnosti, Knez miru." (Iz 11,1.2.5; 9,2. 6.)

Vendar pa Marija ni dojela Kristusovega poslanstva. Simeon je o njem prerokoval kot o luči, ki bo razsvetlila pogane, in o slavi za Izraela. V tem smislu so angeli oznanili Zveličarjevo rojstvo kot veselo sporočilo za vse narode. Bog je želel odpraviti ozko predstavo Judov o Mesijevem poslanstvu. Želel si je, da v njem ne bi videli samo Izraelovega osvoboditelja, temveč tudi Odrešenika sveta. Toda moralo je miniti še mnogo let, da je sama Jezusova mati dojela njegovo poslanstvo.

Marija je pričakovala Mesijevo vladavino na Davidovem prestolu, toda ni dojela, da bo to dosegel šele po krstu trpljenja. Simeon pa je razodel, da Mesija ne čaka prosta pot skozi svet. Po njej namenjenih besedah: "A tebi sami presune meč dušo," (Luk 2,35.) je Bog v svoji nežni milosti napovedal Jezusovi materi, kakšne bolečine bo preživljala zaradi njega.

Simeon je rekel: "Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogim v Izraelu in za znamenje, kateremu se bo nasprotovalo." (Luk 2,34.)/56/ Kdor hoče ponovno vstati, mora pasti. Pasti moramo na Skalo in se razbiti, preden nas bo Kristus lahko povzdignil. Naš jaz mora s prestola in naš ponos se mora ponižati, če želimo spoznati slavo duhovnega kraljestva. Judje so odvrnili od sebe čast, ki se lahko doseže s ponižnostjo. Zato pa tudi niso hoteli sprejeti svojega Odrešenika. Bil je znamenje, ki so mu nasprotovali.

"Da se razodenejo misli iz mnogih src." (Luk 2,35.) V luči Zveličarjevega življenja se bodo razodela srca vseh od Stvarnika do Kneza teme. Satan je predstavil Boga kot sebičnega in krutega, kot takega, ki zahteva vse zase, a ničesar ne da; ki zahteva službo svojih stvarstev za svojo slavo, a sam se nič ne žrtvuje za njihovo blaginjo. Kristusova daritev pa razodeva, kaj je v Očetovem srcu. Priča, da ima Bog za nas samo "misli o miru, ne pa o nadlogi". (Jer 29,11.) Pravi, da je sicer Božje sovraštvo do greha močno kakor smrt, a vendar je njegova ljubezen do grešnika močnejša od nje. Potem ko je prevzel nase nalogo naše odrešitve, bo storil vse, ne glede na ceno, da bi jo tudi uresničil. Nobene osnovne resnice za naše zveličanje ne bo zadržal, nobenega milostnega čudeža ne bo zanemaril, nobena božanska pomoč ne bo nezaposlena. Izkazuje nam dobroto za dobroto in daje dar za darom. Vsa nebeška zakladnica je odprta zanje, ki jih želi rešiti. Vse vesoljske zaklade in vse premoženje svoje brezmejne moči je dal na voljo Kristusu, rekoč: "Vse to je za človeka. Uporabi te darove, da bi ga prepričal, da ni niti v nebesih niti na zemlji večje ljubezni od moje. Svojo največjo srečo naj najde v ljubezni do mene."

Ob križu na Golgoti sta si stali nasproti ljubezen in sebičnost. Tam sta se obe razodeli najbolj jasno. Kristus je živel samo, da bi tolažil in blagoslavljal; Satan pa je razodel vso hudobnost svojega sovraštva do Boga s tem, ko ga je umoril. S tem je jasno pokazal, da je bil edini cilj njegovega upora vreči Boga s prestola in uničiti njega, po katerem se je razodela Božja ljubezen.

S Kristusovim življenjem in smrtjo so se razodele tudi človeške misli. Od jasli do križa je bilo Jezusovo življenje stalno vabilo k samoodpovedi in k sodeleštvu v njegovem trpljenju. Na njem so se razodeli nameni ljudi. Jezus je prišel z nebeško resnico in pritegnil k sebi vse, ki so poslušali glas Svetega Duha. Častilci lastnega jaza so se odločili za Satanovo kraljestvo. Njihovo stališče do Kristusa je vsem razodevalo, na čigavi strani so. Tako si vsak sam izreka sodbo./57/

Na dan končne sodbe si bo vsaka izgubljena duša na jasnem o naravi svojega zavračanja resnice. Vsak um, ki je bil zaslepljen zaradi prestopkov, bo spoznal križ in videl njegovo resnično breme. Pred vizijo Golgote z njeno skrivnostno Daritvijo bodo grešniki stali obsojeni. Vsak lažni izgovor bo zavržen. Človekov odpad bo prišel na dan v vsem svojem ostudnem značaju. Tedaj bo vsak spoznal, kaj si je izbral. Vsako vprašanje resnice in zmote v dolgem boju bo pojasnjeno. Pred vesoljsko sodbo bo stal Bog opravičen in prost očitka, da je odgovoren za obstoj ali trajanje zla. Izkazalo se bo, da Božje odredbe niso sokrivci za greh. Na Božji vladavini ni nobenega madeža in ni dala povoda za nezadovoljstvo. Ko se bodo razodele misli mnogih src, bodo zvesti in uporniki skupno vzkliknili: "Pravična in resnična so tvoja pota, o Kralj narodov. Kdo bi se te ne bal, Gospod, in ne slavil tvojega imena? ... Ker razodela so se tvoja pravična dela." (Raz 15,3.4.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

6. "Kajti videli smo njegovo zvezdo"
Temeljno besedilo Mat 2


"Ko se je pa Jezus rodil v Betlehemu Judejskem, v dneh kralja Heroda, glej, pridejo modrijani z Jutrovega v Jeruzalem, govoreč: Kje je kralj Judov, ki se je rodil? Kajti videli smo njegovo zvezdo na Jutrovem, pa smo prišli, da se mu poklonimo." (Mat 2,1.2.)

Modri z Vzhoda so bili filozofi. Pripadali so velikemu in vplivnemu družbenemu sloju, ki je zajemal plemenite, bogate in izobražene ljudi. Mnogi med njimi so izkoriščali lahkovernost naroda. Drugi pa so bili pošteni. Ti so proučevali znamenja Previdnosti v naravi in so uživali velik ugled zaradi poštenja in modrosti. Takšnega značaja so bili modri, ki so prišli k Jezusu.

Božja luč je v vseh časih razsvetljevala temo poganstva. Ko so ti modri opazovali zvezdnato nebo in poskušali prodreti v skrivnost njihovih sijajnih poti, so lahko opazovali Stvarnikovo slavo. Pri iskanju večjega spoznanja so se obrnili na judovske Svete spise. V njihovi deželi so bili ohranjeni preroški spisi, ki so napovedovali prihod božanskega učitelja. Tudi Balaam je pripadal magom, čeprav je bil nekaj časa Božji prerok. Po Svetem Duhu je napovedal Izraelovo blaginjo in Mesijev prihod, njegova prerokovanja/59/ pa so se po izročilu prenašala iz stoletja v stoletje. V Starem zakonu pa je bil Zveličarjev prihod napovedan še veliko jasneje. Tako so modri z veseljem ugotovili, da je njegov prihod blizu in bo ves svet napolnil s spoznanjem Gospodove slave.

Tisto noč, ko je Božja slava obsijala betlehemske griče, so videli neko skrivnostno svetlobo na nebu. Ko je ta svetloba zbledela, se je pojavila svetla zvezda, ki se je počasi premikala na nebeškem svodu. To ni bila niti zvezda stalnica niti planet, zato je ta čudežni pojav zbudil največje zanimanje. Modrijani pa niso mogli vedeti, da je ta zvezda zelo oddaljena skupina sijajnih angelov. Vendar so bili prepričani, da ima zanje poseben pomen. Posvetovali so se z duhovniki in filozofi in tudi sami raziskovali stare spise. Balaamovo prerokovanje je napovedalo: "Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela." (4 Mojz 24,17.) Ali bi lahko bila ta nepoznana zvezda znanilec Obljubljenega? Modri so izrazili dobrodošlico iz nebes poslani luči resnice; zasvetila jim je še močneje. V sanjah so dobili navodila, naj iščejo novorojenega Princa.

Kakor je nekoč Abraham z vero odšel na Božje vabilo, "ne vedoč, kam pride", (Heb 11,8.) in kakor je Izrael z vero šel za oblakovim stebrom v obljubljeno deželo, tako so odšli tudi ti pogani iskat obljubljenega Zveličarja. Dežele na Vzhodu so bile bogate z dragocenostmi, zato magi niso odšli na potovanje praznih rok. Po običaju, da se iz spoštovanja izročijo vladarjem ali drugim visokim osebnostim darovi, so vzeli s seboj najbolj izbrane dragocenosti dežele kot dar njemu, v katerem naj bi bile blagoslovljene vse rodovine zemlje. Da bi lahko spremljali zvezdo, so morali potovati ponoči. Za krajši čas so se potniki pogovarjali o ustnih in pisnih izjavah starih prerokov o njem, ki so ga iskali. Pri vsakem počitku so raziskovali prerokovanja, in tako se je vse bolj krepilo njihovo prepričanje, da so pod božanskim vodstvom. Zvezdi kot zunanjemu znamenju se je pridružilo še notranje pričevanje Svetega Duha, ki je deloval na njihova srca in jih navdihoval z upanjem. Tako je bilo njihovo dolgo potovanje zanje veselo doživetje.

Končno so prispeli v izraelsko deželo in se spuščali z Oljske gore ter gledali pred seboj Jeruzalem, a glej, zvezda, ki jih je vodila po vsej težavni poti, se je ustavila nad templjem in čez nekaj časa izginila spred njihovih oči. Hitro so šli naprej zanesljivo prepričani, da je Mesijevo rojstvo v vseh jezikih pomenilo radostni pripev./60/ Toda vsa njihova poizvedovanja so ostala brezuspešna. Po prihodu v sveto mesto so se podali v tempelj. Na svoje začudenje niso našli nikogar, ki bi kaj vedel o novorojenem kralju. Njihova vprašanja niso vzbudila nobenega veselja, ampak prej občutek neprijetnega presenečenja in strahu, ki je bil pomešan s podcenjevanjem.

Duhovniki so se zakopali v izročila. Njihovo versko razumevanje in način njihove pobožnosti sta jim bila nad vsem, medtem ko so imeli Grke in Rimljane za popolne pogane in grešne. Tudi modre so Judje imeli za pogane, čeprav niso bili malikovalci in so bili v Božjih očeh veliko boljši kakor ti dozdevni njegovi častilci. Celo pri varuhih Svetih spisov njihovo goreče povpraševanje ni naletelo na razumevanje.

O prihodu magov se je hitro razvedelo po vsem Jeruzalemu. Njihovo nenavadno sporočilo je med meščani povzročilo veliko vznemirjenje in prodrlo celo do Herodove palače. Zvijačni Edomec se je prestrašil že ob sami omembi možnega tekmeca. Nešteti umori so omadeževali njegovo pot do prestola. Poleg tega je bil še tujega rodu, in zato zasovražen pri narodu, kateremu je vladal. Njegova edina gotovost je bila naklonjenost Rimu. Toda ta novi Princ je imel večjo pravico. Bil je rojen za kraljestvo.

Herod je sumil duhovnike, da kujejo skupaj s temi tujci zaroto, da hočejo med narodom izzvati upor in ga vreči s prestola. Sicer je skril svoje nezaupanje, toda odločil se je, da jih bo prelisičil pri uresničenju njihovih načrtov. K sebi je poklical velike duhovnike in pismouke in pri njih poizvedel,/61/ kaj učijo njihovi Sveti spisi o kraju Mesijevega rojstva.

To poizvedovanje ugrabitelja prestola, ki so ga spodbudili tujci, je užalilo ponos judovskih učiteljev. Očitna ravnodušnost, s katero so se lotili preiskovanja preroških spisov, pa je razdražila vladarjevo ljubosumnost. Menil je, da želijo prikriti, kar vedo o tej zadevi. Z oblastjo, ki se ji niso upali nasprotovati, jim je ukazal, naj natančno raziščejo in mu sporočijo rojstni kraj svojega pričakovanega Kralja. "Oni mu pa reko: V Betlehemu na Judejskem, kajti tako je pisano po preroku:


In ti Betlehem, Judova zemlja,
nikakor nisi najmanjši med Judovimi knezi,
kajti iz tebe pride vojvoda,
ki bo pasel moje ljudstvo, Izraela." (Mat 2,5.6.)
Potem je Herod povabil mage na zaupni pomenek. Čeprav sta v njegovem srcu divjala jeza in strah, je na zunaj ohranil svoj mir in vljudno sprejel tujce. Pozanimal se je, kdaj se jim je prikazala zvezda, in hlinil, da pozdravlja veselo sporočilo o Kristusovem rojstvu. Končno jim je ukazal: "Pojdite in skrbno vprašujte po detetu, a ko ga najdete, sporočite mi, da tudi jaz pridem in se mu poklonim." (Mat 2,8.) S temi besedami jih je odpravil na pot v Betlehem.

Duhovniki in jeruzalemski starešine niso bili tako nevedni glede Kristusovega rojstva, kakor so se delali. Sporočilo o obisku angelov pri pastirjih je prodrlo tudi v Jeruzalem, toda rabini ga niso imeli za vrednega, da bi ga upoštevali. Čeprav bi bili lahko sami našli Jezusa in odpeljali mage v njegov rojstni kraj, so morali modri priti k njim in jim usmeriti pozornost na Mesijevo rojstvo. Dejali so: "Kje je kralj Judov, ki se je rodil? Kajti videli smo njegovo zvezdo, pa smo prišli, da se mu poklonimo." (Mat 2,2.)

Ošabnost in zavist sta ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ošabnost in zavist sta zaprli vrata pred lučjo. Če bi bili verovali sporočilu pastirjev in modrih, bi jih to spravilo v zelo neprijeten položaj, ovrglo bi namreč njihovo trditev, da so zastopniki Božje resnice. Ti izobraženi učitelji se niso hoteli ponižati, da bi jih poučili ti, katere so imeli za pogane. Po njihovem mnenju ni bilo možno, da bi Bog šel mimo njih in bi se razodel/62/ nevednim pastirjem in neobrezanim poganom. Zato so se odločili, da bodo prezirali sporočila, ki so vznemirila kralja Heroda in ves Jeruzalem. Niso se niti hoteli podati v Betlehem, da bi ugotovili, ali je tako. Ljudstvo pa so zapeljali, da je imelo zanimanje za Jezusa za prenapeto sanjarjenje. Duhovniki in rabini so že s tem začeli zametavati Kristusa. Njihov ponos in trmoglavost sta končno prerasla v strupeno sovraštvo do Zveličarja. Medtem ko je Bog odprl vrata poganom, so si jih judovski voditelji zaprli.

Modri so sami odšli iz Jeruzalema. Ko pa so v večernem mraku pustili za seboj jeruzalemska vrata, so na svoje veliko veselje spet zagledali zvezdo, ki jih je vodila do Betlehema. Njim ni bilo povedano kakor pastirjem, v kakšnih revnih okoliščinah bodo našli Jezusa. Po dolgem potovanju so bili namreč zelo razočarani zaradi ravnodušnosti judovskih voditeljev in so Jeruzalem zapustili še z manjšim zaupanjem, kakor so ga imeli o prihodu vanj. V Betlehemu niso našli kraljevske straže, ki naj bi varovala novorojenega kralja. Noben posvetni dostojanstvenik ni bil navzoč. Jezus je ležal v jaslih. Njegovi starši, neizobraženi vaščani, so bili njegovi edini varuhi. Ali je mogoče, da je to ta, o katerem je pisano, da bo "povzdignil Jakobove rodove in nazaj pripeljal Izraelove ohranjence" ter bo za "luč poganskim narodom" in "zveličanje prav do konca zemlje"? (Iz 49,6.)

"In pridejo v hišo in vidijo dete z Marijo, njegovo materjo, in padejo na tla ter se mu poklonijo." (Mat 2,11.) Tudi pod preprosto Jezusovo zunanjostjo so prepoznali navzočnost božanstva. Tako so mu dali kot svojemu Zveličarju svoja srca in mu izročili darove, "zlato in kadilo in miro". (Mat 2,11.) Kolikšno vero so dokazali s tem!/63/ Tudi o teh možeh z Jutrovega bi bil Jezus lahko rekel, kar je pozneje rekel o rimskem stotniku: "Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolike vere." (Mat 8,10.)

Modri niso dojeli Herodovih namenov z Jezusom. Zato so se, ko so uresničili cilj svojega potovanja, odpravljali v Jeruzalem, da bi ga obvestili o svojem uspehu. V sanjah pa so dobili Božje navodilo, naj nimajo z njim nobene zveze več. Zato so se izognili Jeruzalemu in se vrnili v domovino po drugi poti.

Na enak način je bilo tudi Jožefu rečeno, naj pobegne z Marijo in otrokom v Egipt. Angel mu je rekel v spanju: "Ostani tam, dokler ti ne povem, kajti Herod bo iskal dete, da bi ga pogubil." (Mat 2,13.) Jožef je poslušal brez odlašanja, zaradi večje varnosti pa je odšel na pot ponoči.

Po modrih je Bog usmeril pozornost judovskega naroda na rojstvo svojega Sina. Njihova poizvedovanja v Jeruzalemu, in s tem splošno prebujeno zanimanje in celo Herodova ljubosumnost, ki je izsilila pozornost duhovnikov in rabinov, so usmerila ljudi k proučevanju prerokovanj o Mesiju in hkrati k velikemu dogodku, ki se je pravkar zgodil./64/

Satan se je odločil zagrniti božansko luč pred svetom in Zveličarja uničiti z največjo zvijačo. Toda ta, ki nikoli ne spi in ne dremlje, je bedel nad ljubljenim Sinom. Kakor je nekoč oskrboval Izraela z mano iz nebes in hranil Elija v času lakote, tako je tudi sedaj pripravil Mariji in detetu Jezusu zavetišče v poganski deželi. Z darovi magov iz poganskih dežel je Gospod priskrbel sredstva za potovanje v Egipt in za bivanje v tuji deželi.

Magi so bili med prvimi, ki so pozdravili Odrešenika. Njihovi darovi so bili prvi, ki so mu bili položeni pred noge. Kakšno neprimerljivo službo so opravili s tem darom! Bog spoštuje dar ljubečega srca tako, da ga naredi za najbolj uspešnega v njegovi službi. Če smo Jezusu izročili svoje srce, mu bomo prinesli tudi svoje darove. Svoje zlato in srebro, najdragocenejše pozemske dobrine, najboljše duševne in duhovne sposobnosti bomo prostovoljno posvetili njemu, ki nas ljubi in je dal samega sebe za nas.

Herod pa je v Jeruzalemu nepotrpežljivo pričakoval vrnitev modrih. Ker pa je čas mineval, oni pa se niso vrnili, se je znova prebudil njegov sum. Nepripravljenost rabinov, da mu povedo Mesijev rojstni kraj, mu je dala slutiti, da so spoznali njegove načrte in da so se mu modrijani namerno izognili. Ta misel ga je razjarila. Ker s svojo ukano ni dosegel ničesar, mu je kot zadnje sredstvo preostala samo še sila. Iz tega otroka kralja je želel narediti zgled. Ošabni Judje naj vidijo, kaj jih čaka, če bodo poskušali namesto njega ustoličiti drugega vladarja.

Takoj je poslal vojake v Betlehem z ukazom, naj umorijo vse otroke stare do dveh let. Tihi domovi Davidovega mesta so postali prizorišče groznega dogodka, ki je bil že pred šeststo leti pokazan preroku. "Glas se je slišal v Rami, jok in velik krik, Rahela je plakala za svojimi otroki in ni se dala utolažiti, ker jih ni." (Mat 2,18.)

To nesrečo so si Judje povzročili sami. Če bi živeli zvesto in ponižno pred Bogom, bi jih na zelo jasen način ubranil kraljeve jeze. Toda s svojimi grehi so se ločili od Boga in zavrgli Svetega Duha, svojo edino zaščito. Niso preiskovali Pisem z željo, da bi izpolnjevali Božjo voljo. Preiskovali so samo prerokovanja, ki so jih razlagali tako, da so poviševali sebe in pokazali, kako Bog prezira druge narode. Ponosno so se hvalili,/65/ da bo Mesija prišel kot kralj, premagal svoje sovražnike in bo v svoji jezi poteptal pogane. S tem so spodbudili sovraštvo svojih vladarjev. Ker so si napačno predstavljali Kristusovo poslanstvo, jih je Satan zapeljal k načrtovanju Zveličarjevega uničenja. Toda vse se je povrnilo na njihove glave.

To kruto dejanje je bilo eno zadnjih, ki je omadeževalo Herodovo vladavino. Kmalu po odvratnem pomoru nedolžnih otrok je postal sam žrtev usode, ki se ji nihče ne more izogniti. Umrl je strašne smrti!

Jožef, ki je bil še vedno v Egiptu, je dobil od Božjega angela naročilo, naj se vrne v izraelsko deželo. V domnevi, da je Jezus dedič Davidovega prestola, se je želel naseliti v Betlehemu. Ko pa je zvedel, da namesto očeta vlada nad Judejo Arhelaj, se je bal, da bi sedaj sin utegnil uresničiti očetove namere zoper Kristusa. Od vseh Herodovih sinov mu je bil po značaju najbolj podoben Arhelaj. Že njegov prihod na prestol so spremljali neredi v Jeruzalemu in pokol, v katerem je rimska vojska pobila na tisoče Judov.

Jožef je bil spet poslan na varno mesto. Vrnil se je v Nazaret, v svoj prejšnji kraj prebivanja, kjer naj bi Jezus preživel trideset let svojega življenja, "da se izpolni, kar je rečeno po prerokih: Nazarečan se bo imenoval." (Mat 2,23.) Sicer je v Galileji vladal Herodov sin, toda v njej je bilo veliko več tujcev kakor v Judeji./66/ Tako je bilo manj zanimanja za izključno judovske zadeve in bodo Jezusove trditve izzvale manjšo zavist vladajočih.

Tako je bil sprejet Zveličar, ko je prišel na svet. Kazalo je, da za malega Odrešenika ni varnega prostora za počitek. Bog ni mogel svojega ljubljenega Sina zaupati ljudem celo tedaj ne, ko si je prizadeval za njihovo zveličanje. Zato je postavil angele, naj ga spremljajo in ščitijo, dokler ne bo opravil svojega poslanstva na svetu in umrl po rokah teh, ki jih je prišel rešit./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

7. Jezusovo otroštvo
Temeljno besedilo Luka 2,39.40.


Otroštvo in mladost je Jezus preživel v majhni gorski vasi. Na svetu ni bilo niti enega kraja, ki se ne bi imelo za počaščeno zaradi njegove navzočnosti. Za kraljevske palače bi bila prednost, če bi bil njihov gost. Toda On je šel mimo hiš bogatašev, kraljevskih dvorov in znamenitih središč znanosti ter se naselil v zakotnem in zaničevanem Nazaretu.

Izjemno pomembno je kratko poročilo o njegovih prvih letih: "Dete je raslo in se krepilo v duhu in se napolnjevalo modrosti, in Božja milost je bila z njim." (Luk 2,40.) V sončni luči Očetovega obličja je Jezus "napredoval v modrosti in rasti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh". (Luk 2,52.) Njegov um je bil živahen in prodoren, a preudarnost in modrost sta presegali njegova leta. Kljub temu pa je bil njegov značaj lep v svoji simetričnosti. Umske in telesne moči so se razvijale v skladnosti z zakoni otroštva.

Jezus je že kot otrok kazal nagnjenost k posebni ljubkosti. Njegove ustrežljive roke so bile vedno pripravljene streči drugim. Razodeval je neomajno potrpežljivost/68/ in resnicoljubnost, ki nikoli ne bi žrtvovala poštenosti. Njegovo življenje, ki je bilo v načelih trdno kakor skala, je pokazalo krepost nesebične ustrežljivosti.

Z veliko skrbnostjo je mati opazovala razvoj njegovih darov in izpopolnjevanje njegovega značaja. Z veseljem si je prizadevala spodbujati njegov bister in dovzeten um. Sveti Duh ji je dajal modrost, da je sodelovala z nebeškimi orodji pri razvoju otroka, ki je imel edino Boga za svojega Očeta.

Zvesti Izraelci so že od nekdaj zelo skrbno vzgajali svoje otroke. Gospod jim je dal navodila, da naj otroke že od zgodnje otroške dobe poučujejo o njegovi dobroti in velikosti tako, kakor sta se razodeli v njegovih zapovedih in zgodovini izraelskega naroda. Petje, molitev in proučevanje Svetih spisov se je moralo prilagoditi dovzetnemu umu. Očetje in matere so morali svoje otroke učiti, da je Božji zakon izraz njegovega značaja in da se s sprejemanjem njegovih načel v srce prenaša Božja podoba na duha in dušo. Večji del tega poučevanja je potekal ustno; mladi pa so se učili tudi brati judovske spise; pergamentni zvitki starozakonskih Pisem so bili dostopni njihovemu proučevanju.

Vas ali mesto, kjer niso ničesar naredili za versko vzgojo mladih, so v Kristusovem času imeli za prekleto od Boga. Vendar pa je pouk postajal vse bolj formalen. Izročila so precej odrinila Svete spise. Prava vzgoja mora spodbuditi mlade, da bi "iskali Boga, ne bi li ga kako otipali in našli". (Dej 17,27.) Judovski učitelji pa so posvetili svojo pozornost obredom. Um je bil obremenjen s snovjo, ki je bila nekoristna za učence in ne bi bila priznana v višji nebeški šoli. Izkušnja, ki je bila pridobljena z osebnim sprejemanjem Božje besede, ni imela prostora v vzgojnem sistemu. Zaradi samih zunanjih obredov učenci niso našli časa, da bi preživeli z Bogom mirne trenutke. Niso slišali njegovega glasu, ki govori srcu. V svojem iskanju spoznanja so se odvrnili od Izvira modrosti. Zanemarili so najpomembnejše v službi Bogu. Načela zapovedi so bila popačena. Tako so naredili visoko izobrazbo za največjo oviro pravemu razvoju. Rabinski način vzgoje je zaviral moč mladih. Njihovo razmišljanje je postalo okorno in ozko./69/

Mladi Jezus ni bil poučevan v shodniških šolah. Njegova mati je bila njegova prva človeška učiteljica. Iz njenih ust in iz preroških spisov je zvedel za nebeške resnice. Istih besed, ki jih je sam govoril Izraelu po Mojzesu, se je sedaj učil v materinem naročju. Tudi ko je iz dečka zrasel v mladeniča, mu ni bilo mar za rabinske šole. Ni mu bila potrebna vzgoja iz takšnih virov, kajti njegov učitelj je bil Bog.

Vprašanje, ki je bilo zastavljeno v času Zveličarjevega delovanja: "Kako je ta učen v pismih, ko se ni šolal?" (Jan 7,15.) ne kaže na to, da Jezus ni znal brati, ampak samo to, da ni imel rabinske izobrazbe. Ker si je moral pridobiti znanje na enak način kakor mi, njegovo dobro poznavanje Svetega pisma dokazuje, kako marljivo je v svojih mladih letih proučeval Božjo besedo. Poleg tega je bila pred njim odprta tudi velika knjižnica Božjih ustvarjenih del. On, Stvarnik vseh stvari, je sedaj sam proučeval nauke, ki jih je z lastno roko zapisal na zemljo, morje in nebo. Izogibal se je nesvetim posvetnim načinom in zbiral znanstvena spoznanja iz narave. Proučeval je življenje rastlin, živali in ljudi. Že od zgodnje mladosti je imel pred seboj en cilj: živeti v blagoslov drugim. Vire za to je našel v naravi; nove zamisli o načinih in sredstvih so se na lepem pojavile v njegovem umu med proučevanjem življenja rastlin in živali. Stalno si je prizadeval iz vidnega povzeti primere za ponazarjanje žive Božje besede. Prilike, v katere je med svojim delovanjem rad ogrnil svoje nauke o resnici, jasno kažejo, kako zelo je bil njegov um sprejemljiv za vplive narave in kako je povzel duhovne nauke iz danosti svojega vsakdanjega življenja.

Medtem ko si je Jezus prizadeval dojeti pomen stvari, se mu je razkril pomen Božjih besed in del. Spremljala so ga nebeška bitja, On pa je gojil svete misli in občestvo. Od prvih svitanj svojega razumevanja je stalno napredoval v duhovni milosti in spoznanju resnice.

Vsak otrok lahko doseže spoznanje tako, kakor ga je Jezus. Ko si prizadevamo seznaniti z nebeškim Očetom po njegovi besedi, nam bodo angeli blizu, naš duh bo okrepljen in naš značaj oplemeniten in prefinjen. Tako bomo postali vse bolj podobni našemu Zveličarju. Z opazovanjem vsega lepega in čudovitega v naravi se naša čustva usmerijo k Bogu. Dotik z Neskončnim po njegovih delih nam zbuja spoštovanje v duhu in krepi dušo. Občestvo z Bogom/70/ v molitvi razvija umske in moralne sposobnosti, med razmišljanjem o duhovnih stvareh pa se krepijo duhovne moči.

Jezusovo življenje je bilo v skladnosti z Bogom. Dokler je bil otrok, je sicer razmišljal in govoril kakor otrok, toda noben madež ni popačil Božje podobe v njem. Ni bil osvobojen skušnjav. Zloba Nazarečanov je postala pregovor. Slab glas, ki se jih je v glavnem držal, kaže Natanaelovo vprašanje: "More li iz Nazareta priti kaj dobrega?" (Jan 1,46.) Jezus je bil postavljen mednje, da bi se preizkusil njegov značaj. Da bi ohranil svojo čistost, je moral biti stalno oprezen. Prihranjen mu ni bil noben boj, ki ga moramo izbojevati tudi mi, da bi nam lahko bil zgled v otroštvu, mladosti in v zreli dobi.

Satan si je neutrudno prizadeval premagati nazareškega Otroka. Čeprav so Jezusa od najbolj zgodnje mladosti varovali angeli, je njegovo življenje vendar pomenilo dolg boj proti silam teme. Za kneza teme je bila žalitev in osuplost, da bi kdo na zemlji živel življenje, ki bi ostalo neomadeževano z grehom. Ni bilo sredstva, s katerim ne bi poskušal Jezusa zaplesti v svojo past. Noben otrok nikoli ne bo poklican živeti sveto življenje sredi tako srditega boja s skušnjavami kakor naš Zveličar./71/

Jezusovi starši so bili revni in odvisni od vsakdanjega garanja. Tako je tudi On spoznal siromaštvo, samoodpoved in pomanjkanje. Ta izkušnja mu je pomenila varnost. V njegovem delovnem življenju ni bilo trenutkov brezdelja, ki bi privabljali skušnjavo. Nobena brezciljna ura ni odprla vrat slabi družbi. Pred skušnjavcem je zaprl vrata, kolikor tesno se je dalo. Niti dobiček ali zabava niti odobravanje ali graja ga niso mogli zapeljati, da bi odobraval zlo dejanje. Bil je razumen, da je prepoznal zlo, in dovolj močan, da se mu je uprl.

Kristus je bil edini brezgrešni človek...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!