POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 16 od 18
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3 ... 15, 16, 17, 18  Naslednja
Ellen G. White: Hrepenenje vekov- Jezusovo življenje
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek Jezus je dejal:Zato ima ta ki me je tebi izročil, večji greh 
Jezus je dejal: "Zato ima tisti, ki me je tebi izročil, večji greh." (Jan 19,11.) S tem je mislil na Kajfa, ki je kot veliki duhovnik predstavljal judovski narod. Duhovniki so poznali načela, ki so veljala za rimske oblastnike. K temu pa so imeli še spoznanje iz prerokovanj, ki so pričala o Kristusu in njegovih naukih in čudežih. Judovski sodniki so imeli jasne dokaze o božanstvu njega, ki so ga obsodili na smrt. In po njihovem spoznanju bodo sojeni.

Največja krivda in najtežja odgovornost leži na njih, ki so bili na najvišjih ljudskih položajih, varuhi svetih zakladov, ki so jih sedaj tako sramotno izdali. Pilat, Herod in rimski vojaki so o Jezusu vedeli sorazmerno malo. Menili so, da delajo duhovnikom in poglavarjem uslugo s tem, ko so ga trpinčili. Niso imeli spoznanja, ki je bilo judovskemu ljudstvu dano tako obilno. Ko bi bila luč dana vojakom, ne bi ravnali s Kristusom tako surovo, kakor so.

Pilat je še enkrat predlagal Zveličarjevo osvoboditev. Judje pa so vpili: "Če tega izpustiš, nisi prijatelj cesarju." (Jan 19,12.) Tako so se ti hinavci pretvarjali, da so zaskrbljeni za cesarjev ugled. Judje so bili najbolj ogorčeni med nasprotniki rimske oblasti. Kadar jim ni škodovalo, so brezobzirno izsilili svoje lastne narodnostne in verske zahteve. Ko pa so hoteli uresničiti kakšen surov namen, so hvalili cesarjevo moč. Da bi dosegli Kristusovo usmrtitev, so zatrjevali svojo vdanost tuji sili, ki so jo sovražili.

Dodali so še: "Kdor se dela kralja, nasprotuje cesarju." (Jan 19,12.) Te besede so Pilata prizadele na najbolj ranljivi točki. Kajti že je bil sumljiv rimski vladi in vedel je, da bi ga takšno poročilo uničilo. Bil si je tudi na jasnem, da se bo jeza Judov obrnila proti njemu, če se jim bo uprl. Storili bodo vse, da bi se maščevali. Pred seboj je imel poseben primer upornosti, s katero so zahtevali življenje njega, ki so ga sovražili brez razloga.

Pilat je zopet sedel na svoj sodni stol in še enkrat Jezusa predstavil ljudstvu, rekoč: "Glej, vaš kralj!" Zopet se je zaslišalo besno vpitje: "Proč z njim, proč, križaj ga!" Tedaj je Pilat vprašal tako glasno, da so ga lahko razumeli vsi: "Vašega kralja bom križal?" Iz brezbožnih in bogokletnih ust je prišel odgovor: "Nimamo kralja, samo cesarja." (Jan 19,14.15.)

S tem ko so Judje izbrali poganskega vladarja, so se odpovedali/737/ Božji vladavini. Zavrgli so Boga kot svojega kralja. Odtlej niso imeli nobenega osvoboditelja, nobenega kralja razen cesarja. Tako daleč so duhovniki in učitelji zapeljali ljudstvo. Bili so odgovorni za to in za vse strašne posledice. Verski voditelji so bili krivi za greh in propad celotnega naroda.

"Ko torej Pilat vidi, da nič ne opravi, ampak da nastaja še večji hrup, vzame vode in si umije roke pred ljudstvom, rekoč: Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega. Vi glejte!" (Mat 27,24.) S strahom in samoobsojanjem je Pilat pogledal Zveličarja. Med neštetimi obrazi pred njim je samo Jezusov razodeval mir. Kazalo je, kakor da okrog njegove glave sije blaga svetloba. Pilat je dejal v svojem srcu: On je Bog. Potem se je obrnil k množici in rekel: Jaz sem čist njegove krvi. Vzemite ga in križajte. Ampak mislite na to, duhovniki in poglavarji, da sem ga razglasil za pravičnega. Ta, ki ga On imenuje za svojega Očeta, naj za ta dan pokliče na odgovornost vas, a ne mene. Nato se je obrnil k Jezusu in rekel: Odpusti mi to dejanje, toda ne morem te rešiti. In potem, ko je Jezusa dal še enkrat prebičati, ga je prepustil smrti na križu.

Pilat bi bil rad Jezusa osvobodil. Uvidel pa je, da tega ne sme narediti, če si hoče ohraniti položaj in čast. Raje je žrtvoval nedolžno življenje, kakor da bi izgubil posvetno moč. Koliko ljudi enako žrtvuje svoja načela, samo da bi se izognili trpljenju in izgubi. Vest in dolžnost kažeta drugo pot kakor pa sebične želje. Tok močno drvi v svojo smer, kdor pa se ukvarja s popuščanjem zlu, bo potegnjen v gosto temo krivde.

Pilat je popustil zahtevam drhali. Jezusa je raje izročil smrti na križu, kakor pa da bi se spravil v nevarnost, da izgubi svoj položaj. Vendar pa je kljub varnostnim ukrepom pozneje nadenj le prišla nesreča, ki se je je bal. Odvzeta sta mu bila čast in visok položaj. Kmalu po Jezusovem križanju je končal svoje življenje, ker ga je mučila slaba vest in se je čutil ponižan zaradi užaljenega ponosa. Tako bodo vsi, ki sklepajo sporazume z grehom, poželi samo žalost in pogubo. "Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt." (Preg 14,12.)

Ko je Pilat izjavil, da je nedolžen pri Kristusovi krvi, je Kajfa izzivajoče odgovoril: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke!" (Mat 27,25.) Te strašne besede so povzeli tudi duhovniki in poglavarji in so glasno odmevale med veliko množico kakor nečloveško rjovenje. Vsi so vpili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke."

Izraelski narod se je odločil. Pokazal je na Jezusa/738/ in vpil: "Proč s tem, izpusti pa nam Baraba!" (Luk 23,18.) Baraba, ropar in morilec, je bil Satanov predstavnik. Kristus pa je bil Božji predstavnik. Izbrali so si Baraba, Kristusa pa so zavrgli. Baraba bodo imeli. S to izbiro so sprejeli njega, ki je bil od začetka lažnivec in ubijalec. Njihov vodja je bil Satan. Kot narod bodo delovali po njegovem ukazu. Delali bodo njegova dela. Prenašati bodo morali njegovo vladavino. Ljudje, ki so si izbrali Baraba namesto Kristusa, bodo morali do konca časa čutiti Barabovo krutost.

Pred mučenim Božjim Jagnjetom so Judje vpili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke!" (Mat 27,25.) To strašno vpitje se je dvigalo do Božjega prestola. Ta strašna samoizrečena obsodba je bila zapisana v nebesih. Ta prošnja je bila uslišana. Kri Božjega Sina je prišla nad njihove otroke in poznejše potomce kot večno prekletstvo.

To prekletstvo se je strahotno uresničilo ob razdejanju Jeruzalema. Strašno se je razodevalo v stanju judovskega naroda v vseh stoletjih našega štetja. Bil je od trte ločena mladika, odmrla, nerodovitna veja, ki naj bi bila sežgana. Iz dežele v deželo po vsem svetu, iz stoletja v stoletje mrtvi, mrtvi v prestopkih in grehih!

Prav tako strašno bo ta prošnja uresničena na dan končne sodbe. Ko bo Kristus ponovno prišel na zemljo, ga človeštvo ne bo videlo več kot od drhali obdanega zapornika. Tedaj ga bo spoznalo kot nebeškega Kralja. Kristus se bo pojavil v svoji slavi in v slavi svojega Očeta in v slavi svetih angelov. Desettisočkrat deset tisoč in tisočkrat tisoč angelov, lepih in zmagoslavnih Božjih sinov, nepopisno ljubkih in čudovitih, ga bo spremljalo na njegovi poti. Potem bo sedel na prestol svoje slave in pred njim bodo zbrani vsi narodi. Videlo ga bo vsako oko, tudi tisti, "ki so ga prebodli". (Raz 1,7.) Namesto trnove krone bo imel krono slave, krono v kroni. Namesto obledelega škrlatnega kraljevskega plašča bo oblečen v bela oblačila, "kakor jih noben belilec na zemlji ne more ubeliti". (Mar 9,3.) Na njegovem oblačilu bo zapisano ime: "Kralj kraljev in Gospod gospodov." (Raz 19,16.) Tam bodo tudi tisti, ki so se mu posmehovali in ga tepli. Duhovniki in poglavarji bodo ponovno videli prizor iz sodne dvorane. Vse podrobnosti se bodo pojavile pred njimi, kakor bi bile napisane z ognjenimi črkami. Končno bodo ti, ki so prosili: "Njegova kri pridi na nas in naše otroke," dobili odgovor na svoje prošnje. Ves svet bo tedaj vedel/739/ in razumel. Spoznali bodo, proti komu so se bojevali kot uboga, slabotna in smrtna bitja. V smrtnem strahu in grozi bodo vpili goram in skalam: "Padite na nas in skrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na prestolu, in pred Jagnjetovo jezo, kajti prišel je veliki dan njune jeze, in kdo bo mogel obstati?" (Raz 6,16.17.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Hrepenenje vekov 78. Golgota 
Ellen G. White: Hrepenenje vekov

78. Golgota
Temeljno besedilo Mat 27,31-53; Mar 15,20-38; Luk 23,26-46; Jan 19,16-30.


"In ko pridejo na kraj, ki se imenuje mrtvaška glava, križajo tu njega." (Luk 23,33.)

"Zato je tudi Jezus, da bi z lastno krvjo posvetil ljudstvo, trpel zunaj vrat." (Heb 13,12.) Ker sta Adam in Eva prestopila Božji zakon, sta bila izgnana iz Edena. Kristus je trpel kot naš namestnik zunaj jeruzalemskega obzidja. Umrl je tam, kjer so usmrtili hudodelce in ubijalce: zunaj vrat. Polne pomena so naslednje besede: "Kristus nas je odkupil iz kletve postave, ko je postal za nas kletev." (Gal 3,13.)

Silna množica je šla za Jezusom od sodne palače do Golgote. Novica o njegovi obsodbi se je razširila po vsem Jeruzalemu, zato so ljudje iz vseh slojev in družbenih položajev hiteli na morišče. Duhovniki in poglavarji so morali obljubiti, da ne bodo nadlegovali Kristusovih sledilcev, če jim bo On izročen. Tako so se tudi učenci in verniki iz mesta in okolice pridružili množici, ki je šla za Zveličarjem.

Ko je Jezus stopil iz Pilatovega sodišča, so mu položili na njegova ranjena in krvaveča ramena križ, ki je bil pripravljen za Baraba. Dva Barabova tovariša naj bi bila usmrčena hkrati z Jezusom; tudi njima so naložili križ. Zveličarju je bilo to breme/741/ zaradi njegovega oslabljenega in trpečega stanja pretežko, kajti vse od pashalne večerje z učenci ni več ne jedel ne pil. V vrtu Getsemani se je v smrtnih mukah bojeval s satanskimi silami; prestal je bolečino izdaje, in videl je, kako so ga učenci zapustili in pobegnili. Vodili so ga od Ana h Kajfu, od njega k Pilatu, potem k Herodu in nazaj k Pilatu. Žalitve in trpinčenje, zasmehovanje in roganje ter muke dvakratnega bičanja - vso noč so se vrstili takšni dogodki, ki so do skrajnosti skušali človekovo dušo. Kristus ni podlegel. Ni izgovoril nobene besede, razen če je bila za poveličanje Boga. Med celotnim zaslišanjem, ki pa je bilo samo sramotna burka, je ohranil odločno in dostojanstveno držo. Ko pa mu je bil po drugem bičanju naložen križ, človeška narava ni mogla več nositi tega bremena. V omedlevici se je zgrudil pod njim.

Množica, ki je šla za Zveličarjem, je opazila njegove slabotne in opotekajoče se korake, vendar ni pokazala sočutja. Zmerjala ga je in ga zasmehovala, ker ni mogel nositi težkega križa. Znova so mu naložili breme, in zopet je v omedlevici padel na tla. Tedaj so njegovi mučitelji dojeli, da ne bo mogel dalje nositi bremena. Bili so v zadregi, kdo bo nosil sramotno breme. Judje tega ne bi storili, kajti s tem bi postali nečisti in zaradi tega ne bi mogli praznovati pashe. Celo iz drhali, ki je šla za njim, se nihče ne bi ponižal, da bi nosil križ.

Tedaj pa je srečal množico neki tujec, Simon iz Cirene, ki je prihajal s polja. Iz množice je slišal zasmehujoče in prostaške žalitve; slišal je ponavljanje prezirljivih besed: Naredite prehod za judovskega kralja! Ustavil se je zaradi začudenja nad prizorom; in ko je pokazal sočutje, so ga zgrabili in položili križ na njegova ramena.

Simon je že slišal o Jezusu. Njegova sinova sta verovala v Zveličarja, sam pa ni pripadal učencem. Nošenje križa na Golgoto mu je bilo v blagoslov, in pozneje je bil vedno hvaležen za to previdnost. Ta ga je spodbudila, da je prostovoljno prevzel Kristusov križ in odslej veselo stal pod njegovim bremenom.

Med množico so bile tudi mnoge ženske, ki so spremljale Nedolžnega obsojenca v kruto smrt. Vsa njihova pozornost je bila usmerjena na Jezusa. Nekatere od njih so ga videle že poprej. Nekatere so pripeljale k njemu svoje bolnike in trpine. Nekatere teh je ozdravil. Pripovedovale so o prizorih, ki so se zgodili. Čudile so se sovraštvu množice do njega, zaradi kogar so se njihova srca topila in bila pripravljena počiti./742/ Kljub vedenju razjarjene množice in jeznim besedam duhovnikov in poglavarjev so javno izrazile svoje sočutje. Ko je Jezus omedlel pod križem, so bruhnile v žalosten jok.

To sočutje je bilo edino, kar je pritegnilo Kristusovo pozornost. Čeprav je sam zelo trpel, ko je prenašal greh tega sveta, ni bil ravnodušen do izraza žalosti. Gledal jih je z nežnim usmiljenjem. Te ženske niso verovale vanj; vedel je, da ga ne objokujejo kot od Boga poslanega, temveč jih k temu spodbujajo občutki človeškega usmiljenja. Njihovega sočutja ni zavračal, temveč je to v njegovem srcu spodbudilo še večje sočutje do njih. Rekel jim je: "Jeruzalemske hčere, ne jokajte nad menoj, marveč nad seboj jokajte in nad svojimi otroki." (Luk 23,28.) Kristus je s prizora pred svojimi očmi gledal v čas razdejanja Jeruzalema. V tem strašnem prizoru bodo mnoge teh žensk, ki so sedaj jokale nad njim, umrle skupaj s svojimi otroki.

Od padca Jeruzalema so se njegove misli podale še k pomembnejši sodbi. V uničenju nespokorjenega mesta je videl simbol končnega uničenja, ki bo doletelo ves svet. Zato je nadaljeval: "Tedaj jamejo praviti goram: Padite na nas! in hribom: Pokrijte nas! Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo godilo s suhim?" (Luk 23,30.31.) Z zelenim drevesom je Jezus predstavil samega sebe, nedolžnega Odrešenika. Bog je dovolil, da je njegova jeza zaradi prestopka zadela njegovega ljubljenega Sina. Jezus je moral biti križan za grehe ljudi. Koliko bi potem morali trpeti grešniki, ki ostajajo v svojih grehih? Nespokorjeni in neverni bi morali prestati takšno žalost in bedo, ki se ne da opisati z besedami.

Veliko teh, ki so šli za Zveličarjem proti Golgoti, ga je pri njegovem zmagoslavnem vhodu v Jeruzalem pozdravilo z radostnimi vzkliki hosana in mahanjem s palmovimi vejicami. Ne malo teh, ki so ga takrat glasno častili, ker je bilo to priljubljeno, so se sedaj združili pri vzklikanju: "Križaj, križaj ga!" (Luk 23,21.) Ko je Kristus prijezdil v Jeruzalem, so bili upi učencev na vrhuncu. Zadrževali so se v Učiteljevi neposredni bližini in čutili, da je velika čast biti povezan z njim. Sedaj pa so v njegovem ponižanju hodili za njim od daleč. Bili so napolnjeni z bolečino in sklonjeni zaradi razočaranih upov. Kako so se uresničile Jezusove besede: "Vi vsi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede." (Mat 26,31.)/743/

Ko so prišli na morišče, so zapornika privezali na mučilno orodje. Razbojnika sta se trgala iz rok njih, ki naj bi ju privezali na križ; Jezus pa se ni upiral. Njegova mati je ob podpori njegovega ljubljenega učenca Janeza šla za Sinom do Golgote. Videla je, kako je omedlel pod bremenom, in si želela, da bi lahko njegovo ranjeno glavo podprla s svojimi rokami in umila čelo, ki je nekoč počivalo na njenih prsih. Toda niti ta žalostna prednost ji ni bila dovoljena. Še vedno je z učenci vred gojila upanje, da bo Jezus razodel svojo moč in se osvobodil sovražnikov. S potrtim srcem se je spominjala njegovih besed, s katerimi je napovedal sedanje dogodke. Medtem ko je gledala, ko so razbojnika privezovali na križ, se je z globoko bolečino spraševala: Mar se bo pustil križati ta, ki je mrtvim vračal življenje? Ali se bo Božji Sin pustil tako kruto usmrtiti? Ali naj opusti svojo vero, da je Jezus Mesija? Ali mora biti priča njegovi sramoti in bolečini, ne da bi mu smela streči v njegovi muki? Videla je iztegnjene roke na križu; prinesli so kladivo in žeblje, in ko so se ti zarili v nežno meso, so morali do skrajnosti pretreseni učenci odnesti omedlelo Jezusovo mater s krutega prizorišča.

Iz Zveličarjevih ust ni prišla nobena...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Iz Zveličarjevih ust ni prišla nobena pritožba. Njegov obraz 
Iz Zveličarjevih ust ni prišla nobena pritožba. Njegov obraz je ostal miren in zbran, vendar so stale na njegovem čelu velike znojne kaplje. Nobena milostna roka se ni zganila, da bi obrisala smrtno roso z njegovega čela in njegovega človeškega srca niso poživile besede sočutja in stanovitne zvestobe. Medtem ko so vojaki opravljali strašno delo, je Jezus molil za svoje sovražnike: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Luk 23, 34.) Kljub bolečinam so se njegove misli ukvarjale z grehi svojih mučiteljev in s strašnim maščevanjem, ki jih bo doletelo. Ni preklinjal vojakov, ki so tako grobo ravnali z njim. Nikakršnega maščevanja ni klical nad duhovnike in poglavarje, ki so se naslajali nad uspehom svojega načrta. Kristusu so se smilili zaradi njihove nevednosti in krivde. Šepetaje je prosil za njihovo odpuščanje: "Saj ne vedo, kaj delajo."

Če bi bili vedeli, da mučijo njega, ki je prišel rešit grešni rod pred večno pogubo, bi jih preželi slaba vest in groza. Toda njihova nevednost ni odvzela njihove krivde, kajti imeli so prednost spoznati in sprejeti Jezusa kot svojega/744/ Zveličarja. Nekateri od njih bodo uvideli svoj greh, se spokorili in spreobrnili. Nekateri pa bodo ostali zakrknjeni in tako bodo onemogočili, da bi se uresničila Jezusova prošnja zanje. Toda ravno na ta način se je uresničeval Božji načrt. Jezus je dobil pravico postati posrednik ljudi pred nebeškim Očetom.

Ta Kristusova molitev za sovražnike je zajela svet. Zajema vsakega posameznega grešnika, ki je že živel ali šele bo od začetka sveta do konca časa. Na vseh leži krivda za križanje Božjega Sina. Vsakomur je brezplačno ponujeno odpuščanje. "Kdor hoče," (Raz 22,17.) lahko ima mir z Bogom in podeduje večno življenje.

Brž ko so Jezusa pribili na križ, so ga močni možje dvignili in ga z vso močjo zasadili v za to pripravljen prostor. To postavljanje križa je Božjemu Sinu povzročilo hude bolečine. Pilat je dal pritrditi nad Jezusovo glavo napis v hebrejščini, grščini in latinščini. Glasil se je: "Jezus, Nazarečan, kralj Judov." (Jan 19,19.) Ta napis je razjezil Jude. V sodni dvorani so vpili: "Križaj ga! ... Nimamo kralja, samo cesarja." (Jan 19,15.) Vsakogar, ki je koga drugega imel za kralja, so imeli za izdajalca. Pilat je v napisu zajel čustvo, ki so ga izrazili. Kajti proti Jezusu ni bilo nobene druge obtožbe razen te, da je judovski kralj. Ta napis je pravzaprav potrdil podložniško pokorščino Judov rimski oblasti. Govoril je namreč, da je vreden smrti vsak, ki bi hotel biti izraelski kralj. Duhovniki so se prevarali. Med kovanjem zarote zoper Kristusa je Kajfa menil, da je boljše, da umre eden za rešitev naroda. Sedaj se je razodela njihova hinavščina. Da bi uničili Kristusa, so bili pripravljeni žrtvovati celo obstoj svojega naroda.

Ko so duhovniki dojeli, kaj so naredili, so prosili Pilata, naj spremeni napis. Rekli so mu: "Ne piši: Kralj Judov, ampak da je sam rekel: Kralj Judov sem." (Jan 19,21.) Toda Pilat, ki je bil jezen zaradi svoje prejšnje popustljivosti in je zelo preziral ljubosumne in hinavske duhovnike in poglavarje, je hladno odgovoril: "Kar sem pisal, sem pisal." (Jan 19,22.)

Ta napis je ukazala pritrditi nad Jezusovo glavo višja sila, kakor pa je bila Pilatova ali Judov. Po Božji previdnosti naj bi spodbujal ljudi k razmišljanju in proučevanju Svetega pisma. Kraj križanja je bil blizu mesta. V Jeruzalemu je bilo na tisoče ljudi iz mnogih dežel; in napis, ki razglaša Jezusa/745/ iz Nazareta za Mesija, je pritegnil njihovo pozornost. To je bila živa resnica, napisana z roko, ki jo je vodil Bog.

S Kristusovim trpljenjem na križu se je uresničilo prerokovanje. Stoletja pred križanjem je Zveličar napovedal vse, kar se mu bo zgodilo, rekoč: "Kajti obdali so me psi, krdelo hudobnikov me je obkrožilo, prebodli so moje roke in moje noge. Seštel bi lahko vse svoje kosti; oni pa gledajo, všečno se ozirajo vame. Moja oblačila dele med seboj in za mojo suknjo mečejo kocko." (Ps 22,16-18.) Prerokovanje o njegovem oblačilu se je izpolnilo dobesedno brez spodbude ali posredovanja prijateljev ali sovražnikov Križanega. Vojaki, ki so ga križali, so dobili njegovo oblačilo. Kristus je slišal njihov prepir, ko so si delili njegovo obleko. Njegova suknja je bila stkana brez šiva, zato pa so rekli: "Trgali je ne bomo, ampak srečkajmo, čigava bo." (Jan 19,24.)

V nekem drugem prerokovanju je Zveličar izjavil: "Sramotenje je potrlo moje srce in hudo sem bolan; in čakal sem, da bi me kdo miloval, pa ni bilo nikogar, čakal sem tolažiteljev, pa jih nisem dobil. Da, za jed so mi dali žolča in v moji žeji so mi dali piti octa." (Ps 69,20.21.) Umirajočim na križu je bilo dovoljeno dati neko opojno pijačo, da bi se ublažil občutek bolečin. Takšno pijačo so ponudili tudi Jezusu, ko pa jo je okusil, jo je zavrnil. Ni hotel vzeti ničesar, kar bi mu pomračilo um. Njegova vera se je morala trdno zanašati na Boga. To je bila njegova edina moč. Omamiti čute bi pomenilo dati prednost Satanu.

Jezusovi sovražniki so izlivali svojo jezo nanj, ko je visel na križu. Duhovniki, poglavarji in pismouki so se skupaj z drhaljo rogali umirajočemu Zveličarju. Pri krstu in spremenjenju se je slišal Božji glas, ki je oznanil, da je Kristus njegov Sin. Tudi tik pred izdajo je Oče potrdil božanstvo svojega Sina. Toda sedaj so nebesa molčala. Ni bilo slišati nobenega pričevanja v Kristusovo korist. Sam je prestajal trpinčenje in zasmehovanje zlobnih ljudi.

"Če si Božji Sin, stopi s križa," so govorili. (Mat 27,40.) "Drugim je pomagal, naj pomore sebi, če je ta Kristus, Božji izvoljenec." (Luk 23,35.) V puščavi skušnjave je Satan rekel: "Če si Božji Sin, reci, naj postane to kamenje kruh. Če si Božji Sin, spusti se dol" z vrha templja. (Mat 4,3.6.) Tudi sedaj je bil Satan s svojimi angeli v človeški podobi navzoč na kraju križanja./746/ Hudič je s svojimi četami sodeloval z duhovniki in poglavarji. Učitelji ljudstva so nevedno drhal spodbudili, da je izrekla sodbo njemu, ki ga mnogi poprej še nikoli niso videli, vse dokler niso bili prisiljeni pričati proti njemu. Satanska blaznost je združila duhovnike, poglavarje, farizeje in brezčutno množico. Verski voditelji so se povezali s Satanom in njegovimi angeli. Vsi ti so izvrševali njegove ukaze.

Trpeči in umirajoči Jezus....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Trpeči in umirajoči Jezus je slišal vsako besedo duhovnikov, 
Trpeči in umirajoči Jezus je slišal vsako besedo duhovnikov, ko so rekli: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Izraelov kralj je, naj stopi sedaj s križa, in verovali mu bomo." (Mat 27,42.) Kristus bi lahko stopil s križa. Ker pa ni hotel rešiti samega sebe, lahko grešnik upa na odpuščanje in milost pred Bogom.

Ko so možje, ki so se imeli za tolmače preroških spisov, zasmehovali Zveličarja, so ponavljali ravno tiste besede, ki jih je Navdihnjenje napovedalo, da se bodo uporabljale ob tej priložnosti. Niti v svoji zaslepljenosti niso dojeli, da uresničujejo prerokovanje. Ti, ki so porogljivo govorili: "Zaupal je v Boga, naj ga reši sedaj, če ga ima rad; saj je rekel: Božji Sin sem," (Mat 27,43.) niso slutili, da bo njihovo pričevanje odmevalo skozi vse čase. Čeprav so bile te besede izgovorjene s posmehom, so spodbudile mnogo ljudi, da so preiskovali Svete spise, kakor jih niso še nikoli poprej. Modri ljudje so slišali, preiskovali, o vsem razmišljali in molili. Bili so taki, ki niso mirovali prej, dokler niso s primerjanjem svetopisemskih besedil dojeli pomena Kristusovega poslanstva. Nikoli poprej ni bilo spoznanje o Jezusu tako razširjeno kakor takrat, ko je visel na križu. Luč resnice je zasvetila v srcu mnogih, ki so opazovali Kristusovo križanje in slišali njegove besede.

Do Jezusa je med smrtno muko na križu prišel žarek tolažbe. To je bila prošnja spokorjenega razbojnika. Oba hudodelca, ki sta bila križana skupaj z Jezusom, sta ga najprej žalila; posebno eden je zaradi bolečin postajal vse bolj obupan in kljubovalen. Njegov tovariš pa ni ravnal tako. Ta ni bil zakrknjen hudodelec, zapeljala ga je slaba družba, vendar je bil manj kriv od mnogih, ki so stali okrog križa in se rogali Zveličarju. Jezusa je videl in slišal, in njegov nauk ga je prepričal, toda duhovniki in poglavarji so ga odvrnili od njega. Medtem ko je hotel zatreti svoje pridobljeno prepričanje, je tonil vse globlje v greh, dokler ga niso prijeli, ga obtožili kot hudodelca in obsodili na smrt s križanjem. V sodni dvorani in na poti na Golgoto je bil v družbi z Jezusom. Slišal je tudi Pilatove besede: "Ne vidim na njem nobene krivice." (Jan 19,4.) Opazil je Jezusovo/749/ božansko vedenje in milostljivo odpuščanje mučiteljem. S križa je videl mnoge verske gorečneže, kako so prezirljivo kazali jezik Gospodu Jezusu in ga smešili. Videl je, kako so porogljivo majali z glavo. Slišal je, kako ga je sramotil njegov tovariš v krivdi: "Če si ti Kristus, pomagaj sebi in nama." (Luk 23, 39.) Slišal pa je tudi, da je marsikateri mimoidočih zagovarjal Jezusa. Slišal je, da ponavljajo njegove besede in pripovedujejo o njegovih delih. V njem se je znova pojavilo prepričanje, da je ta Kristus. Obrnil se je k drugemu razbojniku in mu rekel: "Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si sam prav tako obsojen?" (Luk 23,40.) Umirajočima razbojnikoma se ni bilo več treba bati ljudi; toda eden je postajal vse bolj prepričan, da obstaja Bog, ki se ga je treba bati, in tudi prihodnost, ki ga je pripravila do tega, da je trepetal. Sedaj je bil tik pred koncem svojega z grehom omadeževanega življenja. Zato je zastokal: "Midva sicer po pravici (trpiva), kajti prejemava po svojih delih, kar sva zaslužila; ta pa ni storil nič nepristojnega." (Luk 23, 41.)

Nič več ni imel vprašanj. Ni dvomil in ni očital. Ko je bil ta razbojnik obsojen za svoje hudodelstvo, je zabredel v brezupnost in obup. Ampak zdaj so se v njem prebudile nenavadne in nežne misli. Spomnil se je vsega, kar je slišal o Jezusu, kako je zdravil bolne in odpuščal grehe. Slišal je besede njih, ki so verovali v Jezusa in mu jokaje sledili. Videl je in bral napis nad Zveličarjevo glavo. Mimoidoče je slišal ponavljati te besede - nekatere s trepetajočimi ustnicami, druge pa polne posmeha in poroga. Sveti Duh je razsvetlil njegov razum in postopoma so se dokazi združili v verigo. V ranjenem, zasmehovanem in križanem Jezusu je videl Božje Jagnje, ki je vzelo nase greh sveta. Njegov glas je izražal hkrati upanje in bojazen, ko se je kot nebogljen umirajoč človek izročil umirajočemu Zveličarju: "Jezus, spomni se me, kadar prideš v svoje kraljestvo." (Luk 23,42.)

Hitro je dobil odgovor. Besede so bile mehke in v melodičnem glasu, ki je bil poln ljubezni, sočutja in moči: "Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju." (Luk 23,43.)

Dolge mučne ure so do Jezusovih ušes prihajali roganje in zasmehovanje. Medtem ko je visel na križu, so do njega še vedno prihajali glasovi preklinjanja in posmehovanja. S hrepenenjem v srcu je želel od učencev slišati besedo vere. Na žalost pa je slišal samo njihove besede tarnanja: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela." (Luk 24,21.) Kako hvaležen je bil Zveličar za izraz vere in ljubezni, ki mu ga je izrazil umirajoči razbojnik! Medtem ko so ga judovski poglavarji zatajili in so celo njegovi učenci dvomili o njegovem božanstvu, je ta ubogi,/750/ na pragu večnosti stoječi razbojnik, Jezusa imenoval Gospod. Mnogi so mu bili pripravljeni reči Gospod, ko je še delal čudeže, in potem, ko je vstal iz groba; toda nihče se ni priklonil pred njim, ko je umiraje visel na križu in v zadnji uri rešil spokorjenega razbojnika.

Okrog stoječi so slišali, da je razbojnik Jezusa imenoval Gospod. Glas spokorjenega grešnika je pritegnil njihovo pozornost. Celo vojaki, ki so se ob vznožju križa prepirali za njegovo oblačilo in metali kocko zanj, so prisluhnili. Njihovi jezni glasovi so utihnili. Z zadržanim dihom so pogledali na Kristusa in čakali odgovor z umirajočih ust.

Ko je izgovarjal obljubo, je sijajna in nezadržna svetloba prebila temen oblak, ki je zagrinjal križ. Spokorjeni razbojnik je doživel popoln mir Božjega sprejemanja. Kristus je bil poveličan v svojem ponižanju. Ta, ki so ga vsi drugi imeli za premaganega, je bil Zmagovalec. Razodet je bil kot Nosilec greha. Ljudje so lahko mučili njegovo človeško telo. Lahko so prebodli sveta senca s trnovo krono. Lahko so mu slekli oblačilo in se prepirali zanj. Toda niso mu mogli odvzeti moči za odpuščanje grehov. Še ko je umiral, je pričal o svojem božanstvu in Očetovi slavi. Njegova ušesa niso gluha, da ne bi slišala, njegova roka ni tako kratka, da ne bi mogel rešiti. Njegova kraljevska pravica je zveličati do zadnjega vse, ki po njem prihajajo k Bogu.

"Resnično ti pravim danes...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju." (Luk 23, 
"Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju." (Luk 23,43.) Kristus ni obljubil, da bo z razbojnikom v raju še na dan križanja. Saj niti sam tisti dan ni šel v raj. Do jutra vstajenja je počival v grobu in tedaj je rekel Mariji: "Ne dotikaj se me, ker še nisem šel gor k Očetu." (Jan 20,17.) Toda na dan križanja, na dan navideznega poraza in teme, je bila dana obljuba. "Danes," medtem ko je sam kot hudodelec umiral na križu, je Kristus zagotovil ubogemu grešniku, da bo z njim v raju.

Z Jezusom so križali razbojnika, "enega na desni, a drugega na levi". (Luk 23,33.) Tako so zahtevali duhovniki in poglavarji. Kristusov položaj med razbojnikoma naj bi nakazal, da je največji hudodelec izmed vseh treh. Toda s tem se je zopet uresničilo Pismo: "Je bil grešnikom prištet." (Iz 53,12.) Ampak duhovniki niso dojeli pravega pomena svojega ravnanja. Kakor je bil Jezus križan med razbojnikoma in postavljen na sredino, tako njegov križ stoji sredi grešnega sveta. Besede odpuščanja, ki jih je izgovoril spokorjenemu razbojniku, so prižgale luč, ki bo svetila do najbolj oddaljenih predelov sveta./751/

Angeli so z občudovanjem opazovali brezmejno Jezusovo ljubezen, ki je med najhujšimi telesnimi in duševnimi mukami mislil samo na druge in skesanega človeka spodbudil k veri. V svojem najglobljem ponižanju se je kot prerok obrnil k jeruzalemskim hčeram; kot duhovnik in zastopnik je prosil Očeta za odpuščanje svojim morilcem; kot ljubeči Zveličar je odpustil grehe spokorjenemu razbojniku.

Ko je Jezus pogledal množico, ki je stala okrog križa, je neka oseba zbudila njegovo pozornost. Ob vznožju križa je stala njegova mati, opiraje se na učenca Janeza. Zanjo bi bilo nevzdržno, če bi ne bila blizu svojega Sina. Ko je Janez videl, da se bliža konec, je Marijo spet pripeljal h križu. Kristus se je v svoji smrtni uri spomnil na mater. Ko je gledal njen zaradi bolečine zmučeni obraz in potem Janeza, ji je rekel: "Žena, glej, tvoj sin!" in Janezu: "Glej, tvoja mati!" (Jan 19,26.27.) Janez je razumel Kristusove besede in sprejel zaupanje. Takoj je odpeljal Marijo v svoj dom in od te ure nežno skrbel zanjo. Kako usmiljen in ljubeč Zveličar! V svojih nepopisnih telesnih mukah in svoji duševni bolečini je skrbeče mislil na svojo mater! Ni imel nobenih sredstev, ki bi ji zagotavljala udobje. Toda imel je prostor v srcu svojega učenca, in temu je zaupal svojo mater kot dragoceno dediščino. S tem je dal svoji materi to, kar je najnujneje potrebovala - nežno sočutje človeka, ki jo je ljubil, ker je ljubila Jezusa. In s tem, ko jo je sprejel kot sveto zastavilo, je tudi sam Janez dobil velik blagoslov, kajti Marija ga je stalno spominjala na ljubljenega Učitelja.

Kristusova zgledna sinovska ljubezen sveti z neskaljenim bliščem skozi meglo vseh časov. Skoraj trideset let je Jezus z vsakdanjim garanjem pomagal prenašati družinska bremena. In še sedaj v smrtnem boju je skrbel za svojo žalujočo, ovdovelo mater. Enakega duha bodo razodevali vsi pravi Gospodovi učenci. Kdor hodi za Kristusom, bo čutil, da je del vere spoštovati starše in skrbeti zanje. Kdor ohrani njegovo ljubezen v srcu, ne bo prenehal očetu in materi izkazovati skrbne nege in nežnega sočutja.

Gospod slave je umiral kot odkupnina za človeštvo. Medtem ko je Kristus daroval svoje dragoceno življenje, ga ni spodbujalo zmagoslavno veselje. Nad vsem je ležala moreča tema. Vendar ga ni težil strah pred smrtjo. Nepopisnih muk mu nista povzročila mučenje in sramota križa. Kristus je bil knez trpečih; njegovo trpljenje pa je izviralo iz zavesti o hudobnosti greha, iz spoznanja,/752/ da postanejo ljudje zaradi druženja z grehom slepi za njegovo ostudnost. Kristus je videl, kako globoko je greh zakoreninjen v človeškem srcu, in kako malo jih je pripravljenih na ločitev od njegove moči. Vedel je, da bo človeštvo pogubljeno brez Božje pomoči, in videl je, kako nešteto ljudi propada, čeprav bi lahko dobili zadostno pomoč.

Na Kristusa kot našega namestnika in poroka je bila položena krivda vseh nas. Bil je prištet med prestopnike, da bi nas lahko odrešil prekletstva zapovedi. Krivda vseh Adamovih potomcev je težko bremenila njegovo srce. Božja jeza nad grehom, strašni izraz njegovega nezadovoljstva zaradi krivičnosti, je z grozo prežel dušo njegovega Sina. Kristus je vse življenje padlemu svetu oznanjal veselo sporočilo o Očetovi milosti in odpuščajoči ljubezni. Snov njegovega pogovora je bilo zveličanje tudi največjega med vsemi grešniki. Ampak sedaj, ko je prenašal strašno breme greha, ni mogel videti odpuščajočega Očetovega obraza. Umik božanskega obličja od Zveličarja v tej uri največjega trpljenja je prebodel njegovo srce s tako žalostjo, ki je človek nikoli ne more popolnoma razumeti. Njegove duševne muke so bile tako velike, da je komaj zaznaval telesne bolečine.

Satan je napadal Jezusovo srce s hudimi skušnjavami. Zveličarjev pogled ni mogel prodreti skozi grobna vrata. Upanje mu ni kazalo, da bo iz groba prišel kot zmagovalec, in ni mu govorilo, da je Oče sprejel njegovo daritev. Bal se je, da je greh Bogu tako ogaben, da se bosta za večno ločila. Čutil je tesnobo, ki bo obvzela grešnike, ko se zveličavna milost ne bo več zavzemala za krivični rod. Občutek greha, zaradi katerega je Očetova jeza padla nanj kot na človekovo zameno, je zagrenil njegov kelih, ki ga je pil, in strl srce Božjemu Sinu.

Angeli so z osuplostjo opazovali Zveličarjev grozni smrtni boj. Nebeške čete so zakrile svoj obraz pred tem strašnim prizorom. Neživa narava je sočustvovala s svojim zasramovanim in umirajočim Stvarnikom. Sonce ni hotelo biti priča tega groznega prizora. Še opoldne so padali na zemljo njegovi obilni svetli žarki; nenadoma pa se je zdelo, kakor da je ugasnilo. Popolna tema je zagrnila križ kakor z mrliškim prtom. "Od šeste ure pa nastane tema po vsej zemlji do devete ure." (Mat 27,45.) To ni bil sončni mrk ali kakršen koli drug naravni pojav, ki bi povzročil to temo, da je bila tako gosta kakor noč brez meseca ali zvezd. To je bilo čudežno pričevanje, ki ga je dal Bog, da bi okrepil vero poznejših rodov.

V tej gosti temi je bila skrita...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek V tej gosti temi je bila skritaBožja navzočnost.On dela temo 
V tej gosti temi je bila skrita Božja navzočnost. On dela temo za svoj šotor, in skriva svojo slavo pred človeškimi očmi. Bog in/753/ njegovi sveti angeli so stali pri križu. Oče je stal poleg svojega Sina. Toda njegova navzočnost se ni razodela. Če bi njegova slava zasvetila skozi oblak, bi uničila vse človeške opazovalce. V tej grozni uri Kristusa ni smela potolažiti navzočnost njegovega Očeta. Sam je tlačil v tlačilnici, in nikogar izmed ljudi ni bilo z njim.

Bog je ogrnil zadnje človeške duševne muke svojega Sina z gosto temo. Vsi, ki so videli Kristusovo trpljenje, so bili prepričani o njegovem božanstvu. Kdor je enkrat videl njegov obraz, ga nikoli več ni mogel pozabiti. Kakor je Kajnov obraz izražal njegovo krivdo ubijalca, tako je Kristusov obraz razodeval nedolžnost, vedrino in dobroto - Božjo podobo. Njegovi tožniki pa se niso ozirali na ta nebeški znak. Dolge ure polne bolečin je posmehujoča množica strmela v Kristusa. Sedaj pa ga je Bog usmiljeno zagrnil s plaščem.

Kazalo je, kakor da bi grobna tišina legla na Golgoto. Nepopisni strah je prežel okrog križa stoječo množico. Preklinjanje in zasmehovanje je bilo prekinjeno sredi stavka. Moški, ženske in otroci so se vrgli na tla. Svetli bliski so občasno presekali oblake in razsvetlili za delček sekunde križ in križanega Odrešenika. Duhovniki, poglavarji, pismouki, rablji in drhal so menili, da je prišla ura maščevanja. Čez nekaj časa so nekateri zašepetali, da bo Jezus sedaj stopil s križa. Drugi so tipaje poskušali najti pot v mesto in se bili po prsih ter ihteli od strahu.

Okrog devete ure se je tema umaknila z zbranih; zagrinjala je samo še Zveličarja. To je bil simbol smrtne muke in groze, ki sta bremenila njegovo srce. Nobeno oko ni moglo predreti teme, ki je zakrivala križ, in nihče ni mogel predreti še gostejše teme, ki je zakrivala Kristusovo trpečo dušo. Zdelo se je, kakor da so ostri bliski usmerjeni nanj, ki je visel na križu. Potem je Jezus zavpil "z močnim glasom, rekoč: Eli, Eli, lama sabahtani? To je: Moj Bog, Moj Bog, zakaj si me zapustil?" (Mat 27,46.) Ko se je tema okrog Zveličarja zgostila, so različni glasovi vpili: Božje maščevanje počiva na njem. Puščice Božje jeze letijo nanj, ker se je izdajal za Božjega Sina. Mnogi, ki so verovali vanj, so tudi slišali njegov obupni krik. Zapustilo jih je upanje. V kaj naj bi potem še zaupali njegovi sledilci, če je sam Bog zapustil Jezusa?

Ko se je tema dvignila s Kristusovega potrtega duha, se je pri njem zopet pojavil občutek telesnih bolečin, zato je vzkliknil: "Žejen sem!" (Jan 19,28.) Eden/754/ rimskih vojakov, ki ga je ganilo sočutje, ko je videl Jezusove suhe ustnice, je vzel gobo, jo nataknil na dolgo isopovo trsko, jo pomočil v ocet in jo podal Jezusu. Duhovniki pa so se norčevali iz njegove smrtne muke. Ko je tema zajela zemljo, so bili v strahu; ampak brž ko je njihov strah popustil, so se zbali, da bi jim še vedno lahko pobegnil. Njegove besede: "Eli, Eli, lama sabahtani?" (Mat 27,46.) so razumeli napačno. Z jedkim zaničevanjem in posmehovanjem so rekli: "Ta kliče Elija." (Mat 27,47.) Niso izkoristili zadnje priložnosti, da bi mu pomagali. Dejali so: "Pusti, da vidimo, ali pride Elija in ga reši." (Mat 27,49.)

Brezmadežni Božji Sin je visel na križu; njegovo telo je bilo izmrcvarjeno zaradi bičanja; roke, s katerimi je tolikokrat blagoslavljal, so pribili na tramove; noge, ki so neutrudno hodile v službi ljubezni, so prav tako pribili na križ; kraljevska glava je bila ranjena zaradi trnove krone; z drhtečih ustnic je prišel krik gorja. Vse, kar je prestajal - z njegove glave, iz njegovih rok in nog kapljajoča kri, smrtne muke, ki so mučile njegovo telo, in nepopisna bolečina, ki je napolnjevala njegovo dušo, ko je Oče zakril svoj obraz - jasno govori otroku človeške družine, rekoč: Zate je bil pripravljen prenašati to breme krivde; zate je strl oblast smrti in znova odprl rajska vrata. Ta, ki je umiril razdivjano jezero in hodil po penečih se valovih, pred katerim so trepetali hudobni duhovi, izganjal bolezni, slepcem vračal vid in mrtve obujal v novo življenje, je samega sebe daroval na križu, in sicer iz ljubezni do tebe./755/ On, Nosilec greha, je prestajal jezo božanske pravičnosti in je zaradi tebe postal greh.

Opazovalci so molče čakali na konec tega strašnega prizora. Sonce je zopet posijalo; samo okrog križa je bila še tema. Duhovniki in poglavarji so gledali proti Jeruzalemu. Opazili so, da se je na mesto in judejsko ravnino spustil temen oblak. Sonce pravičnosti, Luč sveta, je umaknilo svoje žarke temu nekoč ljubljenemu mestu Jeruzalemu. Švigajoči bliski Božje jeze so bili usmerjeni proti obsojenemu mestu.

Nenadoma se je tema okrog križa...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročam svojega duha! 
Nenadoma se je tema okrog križa umaknila in Jezus je vzkliknil z jasnim glasom kakor trobenta, ki je odmeval skozi celotno stvarstvo: "Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!" (Jan 19,30; Luk 23,46.) Luč je razsvetlila križ in Zveličarjev obraz je zažarel kakor sončni sij. Potem je nagnil svojo glavo na prsi in umrl.

Sredi strašne teme, navidezno zapuščen od Boga, je Kristus do dna izpil kelih človeškega trpljenja. V teh strašnih urah se je zanašal na poprej dana zagotovila, da ga bo Oče sprejel. Poznal je značaj svojega Očeta, in je razumel tudi njegovo pravičnost, usmiljenje in veliko ljubezen. V veri je počival v njem, katerega je vedno z veseljem poslušal. Ko je sedaj svoje življenje ponižno zaupal Bogu, se je počasi izgubil občutek, da mu Oče ni naklonjen. Kristus je z vero postal zmagovalec.

Svet še nikoli ni doživel takšnega prizora. Množica je stala kakor ohromela in je z zadržanim dihom strmela v Zveličarja. Še enkrat se je nad množico zgrnila gosta tema in zaslišalo se je glasno bobnenje podobno hudemu grmenju. To je bil močan potres. Ljudi je vrglo drug na drugega. Nastali sta strašna zmešnjava in prepadenost. V okoliških hribih so se lomile skale in bobneče padale v globino; odprli so se grobovi, iz njih so vstajali mrtvi. Kazalo je, kakor da razpada celotno stvarstvo v najmanjše delce. Duhovniki, poglavarji, vojaki, rablji in vsi drugi so nemi od groze ležali na tleh.

Ko je Kristus izgovoril besede: "Dopolnjeno je!" so v templju duhovniki ravnokar darovali večerno daritev. Pripeljali so daritveno jagnje, ki je predstavljalo Kristusa, da bi ga zaklali. Duhovnik, oblečen v simbolično in krasno oblačilo, je stal z dvignjenim nožem kakor nekoč Abraham, ko se je pripravljal zaklati svojega sina. Ljudstvo je z velikim zanimanjem opazovalo. Toda tedaj se je zemlja nenadoma stresla in zadrhtela;/756/ kajti bližal se je sam Gospod. Z lahnim šumom je nevidna roka raztrgala notranje tempeljsko zagrinjalo od vrha do tal, a ljudje so zagledali najsvetejše, kjer se je nekoč razodeval Bog. Tam je bivala Božja slava ali šekina, tam je Bog razodeval svojo moč nad prestolom milosti. Nihče razen velikega duhovnika ni nikoli odgrnil zagrinjala, ki je ločevalo ta prostor od drugih delov templja. Enkrat na leto je stopil vanj opravit spravo za grehe ljudstva. Toda sedaj je bilo to pregrinjalo pretrgano na dva dela. Najsvetejši prostor pozemskega svetišča ni bil več svet.

Povsod sta zavladali groza in zmeda. Duhovnik se je prav tedaj pripravljal zaklati žrtev, toda nož je padel iz njegove tresoče se roke, jagnje pa je zbežalo. Resničnost in simbol sta se srečala v smrti Božjega Sina. Darovana je bila velika daritev. Odprta je bila pot do najsvetejšega. Nova in živa pot je bila odprta za vse. Grešnemu v strahu živečemu človeštvu ni bilo treba več čakati na prihod velikega duhovnika. Odslej bo sam Zveličar služil v nebesih vseh nebes kot duhovnik in zagovornik ljudi. Bilo je, kakor da bi bil živ glas spregovoril molilcem: Konec je za vse žrtve in daritve za greh. Prišel je Božji Sin, kakor je obljubil: "Glej, prihajam (na čelu knjige je pisano o meni), da izpolnim, o Bog, tvojo voljo." Šel je "po svoji lastni krvi enkrat za vselej v svetišče, ko je bil pridobil večno rešitev". (Heb 10,7; 9,12.)/757/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Hrepenenje vekov 79. poglavje:Dopolnjeno je 
Ellen G. White: Hrepenenje vekov

79. poglavje: "Dopolnjeno je!"
Kristus ni izročil svojega življenja, dokler ni dokončal dela, ki ga je prišel opravit, in z dihom, ki ga je zapuščal na križu, je vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Bitka je bila dobljena. Njegova desnica in rama njegove svetosti sta izbojevali zmago. Kot Zmagovalec je postavil svojo zastavo na večnih višavah. Mar zaradi tega ni zavladalo veselje med angeli? Vsa nebesa so slavila Zveličarjevo zmago. Satan je bil premagan in se je zavedal, da je njegovo kraljestvo propadlo.

Za angele in nepadle svetove je imel vzklik: "Dopolnjeno je!" globok pomen. Zanje, kakor tudi za nas, je to bilo znamenje, da je bilo veliko delo odrešitve opravljeno. Sadove Kristusove zmage si delijo z nami.

Pravi Satanov značaj ni bil popolnoma razodet angelom in vsem brezgrešnim svetovom do Kristusove smrti. Praodpadnik se je tako spretno pretvarjal, da niti sveta bitja niso razumela njegovih načel. Niso jasno spoznala narave njegovega upora.

Bitje čudovite moči in slave se je uprlo Bogu. Gospod je rekel o Luciferju: "Pečat dovršenosti si bil, poln modrosti in popoln v lepoti." (Ezek 28,12.) Lucifer je bil zaslanjajoči kerub. Stal je v luči Božje navzočnosti. Bil je najvišji med vsemi ustvarjenimi bitji in glavni pri razodevanju Božjih namenov vesolju. Potem ko se je pregrešil, je bila njegova moč prevare/758/ še toliko večja in razkritje njegovega pravega značaja še težje zaradi vzvišenega položaja, ki ga je bil imel pri Očetu.

Bog bi bil uničil Satana in njegove privržence s tako lahkoto, kakor človek vrže kamenček na zemljo, toda tega ni naredil. Upor ni smel biti premagan s silo. Prisilni ukrepi se uporabljajo samo pod Satanovo oblastjo. Gospodova načela pa so drugačna. Njegova oblast temelji na dobroti, milosti in ljubezni; izvaja pa se z uporabljanjem teh načel. Božja vladavina je moralna; resnica in ljubezen pa morata biti prevladujoči sili.

Božji namen je bil, da vse stvari postavi na večne temelje varnosti. Po nebeškem sklepu je bilo določeno, da se Satanu da čas za razvoj njegovih načel, na katerih naj bi počivala njegova vladavina. Trdil je, da so ta načela bolj vzvišena od Božjih. Razvoju Satanovih načel je bil dan čas, da bi jih lahko videlo nebeško vesolje.

Satan je ljudi zapeljal v greh, in načrt zveličanja je začel delovati. Štiri tisočletja je Kristus deloval za poboljšanje človeštva, Satan pa si je prizadeval za njegov propad in uničenje. In vesolje je vse to opazovalo.

Ko je Jezus prišel na svet, se je Satanova moč usmerila proti njemu. Od časa, ko se je pojavil kot novorojenček v Betlehemu, je samozvanec delal, da bi ga uničil. Na vse mogoče načine je poskušal Jezusu preprečiti, da bi dosegel popolno otroštvo, neoporečno možatost, sveto službo in brezmadežno daritev. Toda bil je poražen. Jezusa ni mogel zapeljati v greh. Ni mu mogel vzeti poguma in ga oddaljiti od naloge, ki jo je prišel opravit na zemljo. Od puščave pa do Golgote ga je šibalo neurje Satanove jeze; toda čim bolj neusmiljeno je tolklo po njem, tem trdneje se je oklepal Očetove roke in hitreje tekel po okrvavljeni stezi. Vsa Satanova prizadevanja, da bi ga zatrl in premagal, so še bolj osvetlila njegov brezmadežni značaj.

Vsa nebesa in brezgrešni svetovi so bili priče temu spopadu. Z naraščajočim zanimanjem so opazovali zadnje prizore tega boja. Videli so, kako je Zveličar prišel v vrt Getsemani in kako je bila njegova duša sključena pod grozo velike teme. Slišali so njegov boleč vzklik: "Moj Oče, ako je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene." (Mat 26,39.) Ko se je Oče umaknil od njega, so ga videli žalostnega v grenkobi bolečine, ki je prekašala njegov zadnji veliki boj s smrtjo. Krvavi pot je prodiral iz njegovih por/759/ in kapljal na zemljo. Trikrat je privrela z njegovih ustnic molitev za rešitev. Nebesa niso mogla dalje prenašati tega prizora, zato je bil Božjemu Sinu poslan glasnik tolažbe.

Nebesa so videla, da je bila Žrtev izdana v roke morilske drhali, da jo je s posmehom in surovostjo gonila iz ene sodne dvorane v drugo. Slišala so porogljiv smeh Jezusovih preganjalcev, ki so se posmehovali njegovemu preprostemu rojstvu. Slišala so, kako ga je z zaprisego in rotenjem zatajil eden njegovih najbolj ljubljenih učencev. Opazovali so Satanovo besneče delovanje in njegovo moč nad človeškimi srci. Kakšen strašen prizor! Zveličarja so prijeli opolnoči v Getsemaniju, ga vlačili sem in tja med palačo in sodno dvorano, ga dvakrat zaslišali pred duhovniki, dvakrat pred Velikim zborom, dvakrat pred Pilatom in enkrat pred Herodom, zasmehovali, bičali, obsodili in mu potem naložili križ ter peljali sredi joka jeruzalemskih hčer in tuljenja sodrge do morišča.

Nebesa so z bolečino ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Nebesa so z bolečino in osuplostjo opazovala na križu viseče 
Nebesa so z bolečino in osuplostjo opazovala na križu visečega Kristusa, ko je kri tekla iz njegovih ranjenih senc in je krvavo obarvan pot stal na njegovem čelu. Z njegovih rok in nog je kri kapljala na skalo, v katero so bili izdolbli jamo za križ. Telesna teža je povečevala rane, ki so jih naredili žeblji, ker je telo viselo na rokah. Njegovo ovirano dihanje je bilo vse globlje in hitrejše, medtem ko je njegova duša ječala pod bremenom grehov sveta. Vsa nebesa so se čudila, ko je Kristus sredi te strahovite bolečine molil: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo." (Luk 23,34.) Vendar pa so okrog križa stali po Božji podobi ustvarjeni ljudje, ki so se združili pri uničenju življenja njegovega edinorojenega Sina. Kakšen prizor za nebeške svetove!

Okrog križa so bili zbrani poglavarji in moči teme in metali peklenske sence nevere na srca ljudi. Ko je Gospod ustvaril ta bitja, da bi stala pred njegovim prestolom, so bila lepa in veličastna. Njihova ljubkost in svetost sta ustrezali njihovemu vzvišenemu položaju. Bili so bogati Božje modrosti in opremljeni z vsem nebeškim orožjem. Bili so služabniki Jahveja. Kdo je še lahko prepoznal v teh padlih angelih slavne serafe, ki so nekoč služili v nebeških dvorih?

Satanske sile so se združile s hudobnimi ljudmi in jih spodbudile k verovanju, da je Kristus največji med grešniki, in zato vreden gnusa. Ti, ki so zasmehovali na križu visečega Kristusa, so bili pod vplivom duha prvega velikega upornika. On jih je hujskal k nesramnemu/760/ in priskutnemu govorjenju ter spodbujal njihovo roganje. Toda z vsem tem ni dosegel ničesar.

Če bi se lahko na Kristusu našel kakšen greh, če bi bil samo v najmanjšem popustil Satanu, da bi se izognil strašnim mukam, bi Božji in človeški sovražnik slavil zmago. Kristus je sklonil svojo glavo in umrl, toda ohranil je svojo vero in poslušnost Bogu. "In slišal sem velik glas v nebesih, govoreč: Zdaj je prišlo zveličanje in moč in kraljestvo našega Boga in oblast njegovega Kristusa, ker vržen je dol naših bratov tožnik, ki jih je tožil pred našim Bogom noč in dan." (Raz 12,10.)

Satan je spoznal, da je njegova krinka odstranjena. Njegovo ravnanje je bilo razodeto pred brezgrešnimi angeli in celotnim vesoljem. Sam se je razkril kot morilec. S tem ko je prelil kri Božjega Sina, se je iztrgal iz naklonjenosti nebeških bitij. Odtlej je bilo njegovo delovanje omejeno. Ne glede na njegovo stališče, ki bi ga zavzel, ni mogel več čakati na angele, prihajajoče iz nebeških dvorov, in pred njimi obtoževati Kristusove brate, da so oblečeni v nečista in z grehom omadeževana oblačila. Tako je bila prekinjena zadnja zveza naklonjenosti med nebeškim svetom in Satanom.

Vendar pa Satan tedaj ni bil uničen. Celo še tedaj angeli niso dojeli, kaj vse zajema ta veliki boj. Načela, za katera je šlo, so morala biti najprej popolneje razodeta. In zaradi ljudi je moral biti ohranjen Satanov obstoj. Ljudje in angeli so morali dojeti veliko nasprotje med Knezom luči in Knezom teme. Odločiti so se morali, komu bodo služili.

V začetku tega velikega boja je Satan izjavil, da Božjih zapovedi ni mogoče izpolnjevati, da sta pravičnost in usmiljenje nezdružljiva, zato grešnik ne more doseči odpuščanja, če bi prekršil zapovedi. Vsak greh mora biti kaznovan, je poudarjal Satan, a če bi Bog spregledal kazen, ne bi bil Bog resnice in pravičnosti. Kadar koli ljudje prestopajo Božje zapovedi in se upirajo njegovi volji, se Satan veseli. Vedno zatrjuje, da je znova dokazano, da zapovedi ni mogoče izpolnjevati in da ljudem ne more biti odpuščeno. Ker je bil po svojem uporu vržen iz nebes, zahteva, da mora biti tudi človeštvo prikrajšano za Božjo naklonjenost. Trdil je, da Bog ne more biti pravičen in hkrati grešniku izkazovati milost.

Četudi je človek postal grešnik, je bil vendar v drugačnem položaju kakor Satan. Lucifer se je namreč pregrešil v nebesih v svetlobi Božje slave. Njemu je bila Božja ljubezen razodeta bolj kakor kateremu koli drugemu ustvarjenemu bitju./761/ Razumel je Božji značaj in poznal njegovo dobroto, pa se je vendar odločil ravnati po svoji sebični in neodvisni volji. Njegova izbira je bila dokončna. Bog ni mogel ničesar več narediti za njegovo rešitev. Človek pa je bil prevaran, njegov um je bil potemnjen s Satanovo zvijačnostjo. Ni poznal višine in globine Božje ljubezni. Zanj je obstajalo upanje v spoznanju Božje ljubezni. Z opazovanjem njegovega značaja bi se lahko zopet vrnil k Bogu.

Ljudem je bilo Božje usmiljenje razodeto po Jezusu; toda usmiljenje ne odpravlja pravičnosti. Zapovedi razkrivajo značilnosti Božjega značaja, in nobena črka ali pičica se ne sme spremeniti, da bi se prilagodile človeku v njegovem padlem stanju. Bog ni spremenil svojih zapovedi, temveč se je sam daroval v Kristusu za odrešitev človeštva. "Bog je namreč bil v Kristusu in je svet spravil s seboj." (2 Kor 5,19.)

Zapovedi zahtevajo pravičnost - pravično življenje, popoln značaj; človek tega ne more izpolniti. Ne more zadostiti zahtevam Božjih svetih zapovedi. Toda Kristus, ki je prišel na svet kot človek, je živel sveto življenje in si izoblikoval popoln značaj. To dvoje ponuja vsakomur, ki ju želi sprejeti. Njegovo življenje jamči za življenje ljudi. Tako dobivajo po Božji potrpežljivosti odpuščanje prejšnjih grehov. Pa še več: Kristus prežame ljudi z Božjimi lastnostmi. Oblikuje človekov značaj po podobnosti z božanskim značajem in usklajuje duhovno moč in lepoto. Tako se uresničuje pravičnost zapovedi v Kristusovih vernikih. Torej je "Bog sam pravičen in opravičitelj tega, ki je iz Jezusove vere". (Rim 3,26.)

Božja ljubezen se v njegovi pravičnosti ne izraža nič manj kakor v njegovi milosti. Pravičnost je temelj njegovega prestola in sad njegove ljubezni. Satan je hotel ločiti milost od resnice in pravičnosti. Poskušal je dokazati, da je pravičnost Božjih zapovedi sovražnik miru. Kristus pa je pokazal, da je po Božjem načrtu oboje neločljivo povezano med seboj in da drug brez drugega ne moreta obstajati. "Milost in resnica se bosta srečevala, pravičnost in mir se poljubita." (Ps 85,10.)

Kristus je s svojim življenjem in smrtjo dokazal, da Božja pravičnost ne izničuje njegovega usmiljenja, ampak da bo greh odpuščen, da so zapovedi pravične in se lahko popolnoma izpolnjujejo. Tako so bile ovržene Satanove obtožbe. Bog je dal človeku nezmotljiv dokaz svoje ljubezni.

Sedaj pa je Satan začel z...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Sedaj pa je Satan začel z drugačno prevaro. 
Sedaj pa je Satan začel z drugačno prevaro. Razlagal je, da je milost uničila pravičnost, in da je Kristusova smrt odpravila Očetove zapovedi. Če bi bilo možno spremeniti ali odpraviti zapovedi, potem Kristusu ne bi bilo treba umreti. Toda odpraviti zapovedi/762/ bi pomenilo ovekovečiti prestopke in podrediti svet Satanovemu nadzoru. Ker pa so bile zapovedi nespremenljive in je bil človek lahko rešen samo s poslušnostjo njihovim predpisom, je bil Jezus dvignjen na križ. Sredstva, s katerimi je Kristus ustanovil zapovedi, pa Satan predstavlja tako, kakor da so jih uničila. Zaradi tega se bo vnel zadnji spopad velikega boja med Kristusom in Satanom.

Satan sedaj trdi, da zapovedi, ki jih je objavil sam Bog s svojim glasom, niso pravilne in da so nekateri predpisi ukinjeni. To je zadnja velika prevara, ki jo bo prinesel na svet. Saj mu ni treba napadati vseh zapovedi, kajti če lahko zapelje ljudi k temu, da prezirajo samo en predpis, potem bo njegov namen dosežen. "Kajti kdor bi izpolnjeval vso postavo, pa bi se pregrešil zoper eno zapoved, je postal kriv vseh." (Jak. 2,10.) Če ljudje privolijo k prestopanju samo enega predpisa, se podvržejo Satanovi moči. Satan poskuša obvladovati ta svet s tem, da postavi človeške zapovedi na mesto Božjega zakona. To delo je bilo napovedano že v preroški besedi. Za veliko odpadniško silo, katere predstavnik je Satan, je rečeno: "In govoril bo besede zoper Najvišjega in zatiral svetnike Najvišjega, in namerjal bo spremeniti čase in postavo, in dani bodo v njegovo roko." (Dan. 7,25.)

Ljudje bodo zagotovo s svojimi zakoni nasprotovali Božjim. Poskušali bodo prisiliti vest drugih, da bi v svoji gorečnosti z vsilitvijo svojih zakonov zatirali svoje bližnje.

Boj proti Božjim zapovedim, ki se je začel v nebesih, se bo nadaljeval do konca časa. Vsak človek bo preizkušen. Poslušnost ali neposlušnost je vprašanje, o katerem se mora odločiti ves svet. Vsi se bodo morali odločiti med Božjimi in človeškimi zapovedmi. Potegnjena bo velika ločnica. Potem bosta samo dve skupini. Značaj vsakega človeka bo popolnoma razvit, in vsi bodo pokazali, ali so si izbrali zvestobo ali upor.

Potem bo prišel konec. Bog bo obranil svoje zapovedi in odrešil svoje ljudstvo. Satan in vsi, ki so se z njim združili v uporu, bodo uničeni. Greh in grešniki bodo izginili in ne bodo jim ostale "ne korenine ne mladike" (Mal 4,1.) - Satan kot korenina, njegovi sledilci pa kot mladike. Božja beseda se bo uresničila na knezu zla: "Ker si naredil svoje srce kakor Božje srce, ... zato sem te pahnil kot nesvetega z Božje gore in sem te, o kerub zaslanjajoči, pogubil izmed ognjenih kamnov. ... Strahota si vsem, in nikdar več te ne bo. Brezbožnika ne bo več, in ogledoval si boš njegovo mesto, a njega ne bo. In bodo kakor taki, ki jih nikdar ni bilo." (Ezek 28,6.16. 19; Ps 37,10; Obad 16.)/763/

To ni ravnanje samovoljne Božje moči. Prezirljivci njegove milosti žanjejo to, kar so sejali. Bog je vir življenja; kdor pa si izbere službo grehu, se loči od Boga in se sam odreže od življenja. So "odtujeni Božjemu življenju". (Ef 4,18.) Kristus pravi: "Vsi, ki me sovražijo, ljubijo smrt." (Preg 8,36.) Bog jih nekaj časa pusti, da bi si lahko razvili značaj in razodeli svoja načela. Potem pa prejmejo sadove svoje izbire. Satan in njegovi zavezniki se z uporniškim življenjem spravljajo v tako popolno neskladnost z Bogom, da je zanje celo njegova navzočnost požirajoči ogenj. Uničila jih bo slava njega, ki je ljubezen.

V začetku velikega boja angeli niso tega razumeli. Če bi Satan in njegove čete že tedaj morale požeti vse posledice svojega greha, bi bili pogubljeni. Ampak tedaj nebeška bitja ne bi mogla jasno dojeti, da je to uničenje neizogibna posledica greha. Dvom o Božji dobroti bi ostal v njihovem umu kot seme zla, ki bi obrodilo svoj smrtni sad greha in gorja.

Ob koncu velikega boja pa ne bo tako. Ker bo tedaj dopolnjen veliki načrt zveličanja, bo Božji značaj razodet vsemu razumnemu stvarjenju. Predpisi njegovih zapovedi se bodo izkazali popolni in nespremenljivi. Greh je razodel svojo naravo in Satan svoj značaj. Tedaj bo izkorenitev greha opravičila Božjo ljubezen in povzdignila njegovo čast v vesolju, katerega prebivalci z veseljem izpolnjujejo njegovo voljo in imajo njegove zapovedi v svojem srcu.

Tako so se lahko angeli veselili, ko so opazovali Zveličarjev križ. Čeprav še niso vsega dojeli, so vendar vedeli, da je za vekomaj zanesljivo uničenje greha in Satana, in da je odrešitev človeštva zagotovljena in da je vesolje za večno zaščiteno. Sam Kristus je dobro poznal sadove svoje daritve na Golgoti. Vse to je gledal pred seboj, ko je na križu vzkliknil: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Hrepenenje vekov 80. V Jožefovem grobu 
Ellen G. White: Hrepenenje vekov

80. V Jožefovem grobu

Jezus je končno počival. Dolg dan sramotenja in mučenja je bil končan. Ko so zadnji žarki zahajajočega sonca najavili soboto, je Božji Sin ležal v tišini Jožefovega groba. Po dokončanju svojega dela je s sklenjenimi rokami mirno počival v svetih sobotnih urah.

V začetku sta Oče in Sin v soboto počivala od svojih del stvarjenja. Ko "so bila dodelana nebesa in zemlja in vsa njih vojska", (1 Mojz 2,1.) se je Stvarnik veselil z vsemi nebeškimi bitji pri pogledu na čudovit prizor, "ko so pele vkup jutranje zvezde in vsi Božji sinovi radostno ukali". (Job 38,7.) Sedaj je Jezus počival od dela odrešenja, in kljub žalosti njih, ki jih je na svetu ljubil, je v nebesih vladalo veselje. Obljuba prihodnosti je bila slavna v očeh nebeških bitij. Obnovljeno stvarjenje, odrešen rod, ki nikoli več ne bo mogel pasti, ker je premagal greh - tako so videli Bog in angeli sadove Kristusovega dokončanega dela. S to podobo je za vedno povezan Jezusov dan, ko je počival, kajti "njegovo delo je popolno", in "vse, kar Bog dela, bo za večno". (5 Mojz 32,4; Prop 3,14.) Sobota stvarjenja in dan, v katerem je Jezus počival v Jožefovem grobu,/769/ bo še vedno dan počitka in veselja tudi v času "preuredbe vsega, kar je Bog povedal z usti svojih svetih prerokov od nekdaj". (Dej 3,21.) Nebesa in zemlja bosta združeno slavili Boga, a narodi rešenih bodo "od sobote do sobote" (Iz 66,23.) častili Boga in Jagnje.

Med sklepnimi dogodki na dan križanja je bil dan svež dokaz o uresničenju prerokovanj in novo pričevanje o Kristusovem božanstvu. Ko se je mrak dvignil s križa in je izzvenel Zveličarjev smrtni vzklik, se je takoj zaslišal glas, govoreč: "Resnično je bil ta Božji Sin." (Mat 27,54.)

Te besede niso bile izgovorjene šepetaje. Vse oči so se ozrle, da bi videle, od kod prihajajo. Kdo je spregovoril? Nihče drug kakor stotnik, rimski vojak. Zveličarjeva božanska potrpežljivost, njegova nenadna smrt z vzklikom zmage na ustnicah sta zelo vplivali na tega pogana. V ranjenem in bičanem telesu na križu je prepoznal podobo Božjega Sina. Ni mogel drugače kakor priznati svojo vero. Tako je bilo znova potrjeno, da bo Odrešenik videl trud svoje duše. Na dan njegove smrti so trije možje različnih vrst in položajev izrazili svojo vero: poveljnik rimske straže, nosač Zveličarjevega križa in razbojnik na križu ob njem.

Ko se je zvečerilo, je nad Golgoto lebdela nenavadna tišina. Drhal se je razšla, in mnogi so se vrnili v Jeruzalem spremenjeni v duhu. Mnogi so prišli h križanju iz radovednosti, ne pa zaradi sovraštva do Kristusa. Ampak verjeli so obtožbam duhovnikov in so v njem videli hudodelca. Spodbujeni so bili z nenaravnim vznemirjenjem drhali in se pridružili sramotnim vzklikom proti Jezusu. Ko pa se je zemlja nenadoma zavila v gosto temo in jih je njihova vest hudo obtoževala, so se počutili krive za velik prestopek. Med to strašno temo ni bilo več slišati nobene šale ali porogljivega smeha, ko pa se je tema dvignila, so resnobno molče odšli zopet domov. Spoznali so, da so bile obtožbe duhovnikov lažne in da Jezus ni bil slepar. Ko je Peter nekaj tednov pozneje na petdesetnico pridigal, so bili med tisočimi, ki so se spreobrnili h Kristusu.

Judovski poglavarji pa so ostali nespremenjeni ob dogodkih, katerim so bili priče. Njihovo sovraštvo do Jezusa ni popustilo. Tema, ki je med križanjem zagrnila zemljo, ni bila bolj gosta od duhovne teme, ki je še vedno zagrinjala ume duhovnikov in poglavarjev. Zvezda je spoznala Kristusa ob njegovem rojstvu/770/ in vodila modre k jaslim, v katerih je ležal. Nebeške čete so ga spoznale in mu pele hvalnice nad betlehemskimi poljanami. Morju je bil znan njegov glas in je poslušalo njegov ukaz. Bolezen in smrt sta priznavali njegovo oblast in mu vračali svoj plen. Sonce ga je spoznalo in ob pogledu na njegov smrtno muko skrilo svoje žarke. Skale so ga spoznale in so se razdrobile ob njegovem smrtnem kriku. Neživa narava je poznala Kristusa in pričala o njegovem božanstvu. Duhovniki in poglavarji v Izraelu pa niso spoznali Božjega Sina.

Vendar pa duhovniki in poglavarji niso našli miru. Dosegli so svoj namen in Kristusa umorili, ampak niso občutili zmage, kakor so pričakovali. Celo v uri svoje navidezne zmage so jih vznemirjali dvomi, kaj neki se bo še zgodilo. Slišali so vzklik: "Dopolnjeno je! Oče, v tvoje roke izročam svojega duha." (Jan 19,30; Luk 23,46.) Videli so tudi drobljenje skal in čutili silen potres ter bili zaradi tega nemirni in zaskrbljeni.

Ko je še živel, so bili ljubosumni zaradi Kristusovega vpliva, ki ga je imel na ljudi, sedaj pa so bili ljubosumni nanj celo v smrti. Mrtvega Kristusa so se bali bolj kakor kdaj prej živega. Bali so se, da se bo pozornost ljudi še naprej usmerjala na dogodke, ki so se zgodili ob njegovem križanju. Bali so se posledic svojega ravnanja tistega dne. Zato njegovo telo nikakor ni smelo ostati čez soboto na križu. Ta se je bližala in zaradi na križu visečih teles bi bila oskrunjena svetost tega dneva. Ta izgovor so uporabili judovski poglavarji in prosili Pilata, naj se skrajša smrtni boj obsojencev in se snamejo njihova trupla s križa pred sončnim zahodom.

Poleg njih tudi Pilat ni bil pripravljen pustiti, da bi Jezusovo telo viselo na križu. Z njegovim privoljenjem so razbojnikoma zlomili noge, da bi jima pospešili smrt. Jezus pa je bil že mrtev. Grobi vojaki so bili ganjeni zaradi vsega, kar so o Kristusu videli in slišali, in mu zato niso polomili udov. Tako se je pri darovanju Božjega Jagnjeta uresničil pashalni predpis: "Nič naj ga ne puste do jutra, tudi nobene kosti v njem naj ne zlomijo." (4 Mojz 9,12.)

Duhovniki in poglavarji so bili presenečeni, ko so videli, da je Kristus že umrl. Smrt na križu je pomenila dolgotrajno umiranje in težko je bilo ugotoviti,/771/ kdaj je življenje ugasnilo. Bilo je nenavadno, če je kdo umrl prej kakor v šestih urah po križanju. Duhovniki pa so hoteli biti prepričani o Jezusovi smrti, in na njihov predlog je neki vojak s kopjem prebodel Zveličarjeve prsi. Iz te tako povzročene rane sta pritekli voda in kri vsaka zase. To so videli vsi, ki so stali okrog križa, Janez pa je ta dogodek opisal zelo natančno: "Eden od vojakov mu prebode s sulico stran, in precej priteče kri in voda iz nje. In ta, ki je videl, je izpričal, in njegovo pričevanje je resnično, in on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. Kajti to se je zgodilo, da se izpolni pismo: Nobene kosti mu ne bodo prelomili. In zopet drugo pismo pravi: Gledali ga bodo, ki so ga prebodli." (Jan 19,34-37.)

Po vstajenju so duhovniki in poglavarji ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Po vstajenju so duhovniki in poglavarji razširili govorico.. 
Po vstajenju so duhovniki in poglavarji razširili govorico, da Kristus na križu ni umrl, temveč je samo omedlel, in pozneje oživel. Trdili so tudi, da v grob niso položili pravega telesa iz mesa in kosti, temveč samo neko ponarejeno telo. Ravnanje rimskih vojakov pa je te laži ovrglo. Nog mu niso polomili zato, ker je bil že mrtev. Samo da bi zadovoljili duhovnikom, so prebodli njegove prsi. Če njegovo življenje že ne bi bilo ugasnilo, bi ta rana povzročila takojšnjo smrt.

Jezusove smrti pa niso povzročili ne ubod s sulico ne bolečine na križu. Vzklik "z močnim glasom" (Mat 27,50; Luk 23,46.) v trenutku umiranja ter voda in kri iz njegove rane potrjujejo, da je umrl zato, ker mu je počilo srce. Vzrok za strto srce so bile duševne muke. Usmrtil ga je greh sveta.

Kristusova smrt je pogasila upe učencev. Opazovali so njegove zaprte oči, njegovo nagnjeno glavo in s krvjo prepojene lase, njegove prebodene roke in noge, in to jih je nepopisno bolelo. Do zadnjega trenutka niso verovali, da bo umrl; težko jim je bilo verjeti, da je resnično umrl. Ker so bili strti zaradi žalosti, se niso spomnili njegovih besed, ki so napovedale ravno te dogodke. Nič tega, kar jim je povedal, jih ni moglo potolažiti. Videli so samo križ in krvavečo Žrtev. Prihodnost jim je bila videti zatemnjena z brezupnostjo. Njihova vera v Jezusa je izginila, toda nikoli niso Gospoda ljubili bolj kakor sedaj. Nikoli poprej niso močneje čutili njegove pomembnosti in potrebe po njegovi navzočnosti.

Za učence je bilo celo Kristusovo mrtvo telo nadvse dragoceno. Radi bi ga dostojno pokopali, samo niso vedeli, kako naj to uresničijo./772/ Jezus je bil obsojen zaradi upora proti rimski oblasti. Zaradi takega prekrška usmrčene ljudi pa so pokopavali na pokopališču, ki je bilo posebej določeno za take hudodelce. Učenec Janez je z ženskami iz Galileje ostal na kraju križanja. Telesa svojega Gospoda niso hoteli prepustiti brezčutnim vojakom, da bi ga pokopali v tako nečasten grob. Toda tega niso mogli preprečiti, kajti od judovskih oblasti niso mogli pričakovati nobenega razumevanja, a tudi na Pilata niso imeli nobenega vpliva.

V tej stiski sta jim prišla na pomoč Jožef iz Arimateje in Nikodem. Oba sta bila člana Velikega zbora in dobra Pilatova znanca. Poleg tega pa sta bila še bogata in zelo vplivna. Odločila sta se, da bosta Jezusovo telo častno pokopala.

Jožef je odločno odšel k Pilatu in ga prosil za Jezusovo truplo. Ta je šele tedaj zvedel, da je že umrl. Slišal je že nasprotujoča si poročila o dogodkih ob križanju, toda spoznanje o njegovi smrti so mu načrtno prikrili. Duhovniki in poglavarji so ga že opozorili o poskusu prevare Kristusovih učencev glede njegovega trupla. Zato je po Jožefovi prošnji poslal po stotnika, ki je s svojo četo stražil ob križu in je od njega dobil zagotovilo o Jezusovi smrti. Ta mu je tudi poročal o dogodkih na Golgoti, ki so potrdili Jožefovo pričevanje.

Jožefova prošnja je bila uslišana. Medtem ko je bil Janez v skrbeh glede Učiteljevega pogreba, se je Jožef vrnil od Pilata z dovoljenjem za njegovo truplo. Nikodem je nabavil okoli sto liber dragocene mešanice mire in aloje za maziljenje. Najbolj uglednemu v vsem Jeruzalemu ne bi mogli ob smrti izkazati večje časti. Učenci so bili začudeni, ko so videli, da sta ta bogata poglavarja kazala za pogreb njihovega Gospoda enako zanimanje kakor oni sami.

Niti Jožef niti Nikodem nista javno sprejela Zveličarja, ko je še živel. Vedela sta, da bi ju takšen korak izključil iz Velikega zbora; poleg tega sta upala, da ga bosta lahko na posvetih ščitila s svojim vplivom. Kaže, da jima je nekaj časa to uspevalo. Toda prekanjeni duhovniki so preprečili njune zaščitne ukrepe, ko so opazili njuno naklonjenost do Kristusa. Jezusa so obsodili v njuni odsotnosti in ga izročili smrti na križu. Sedaj pa, ko je bil mrtev, nista več skrivala svoje privrženosti. Medtem ko so bili učenci preboječi, da bi se javno priznali za njegove sledilce,/773/ sta jim Jožef in Nikodem pogumno prišla pomagat. Pomoč teh bogatih in spoštovanih mož je bila v tem času izredno pomembna. Za mrtvega Učitelja sta lahko naredila to, kar bi bilo ubogim učencem nemogoče. Njuno bogastvo in vpliv sta ju zelo ščitila tudi pred podlostjo duhovnikov in poglavarjev.

Previdno in spoštljivo sta s svojimi rokami snela Jezusovo truplo s križa. Solze sočutja so jima tekle iz oči, ko sta opazovala njegovo poškodovano in ranjeno telo. Jožef je imel nov, v skalo vklesan grob. Določil ga je zase, ker pa je bil blizu Golgote, ga je sedaj pripravil Jezusu. Telo so skupaj z dišavami, ki jih je prinesel Nikodem, skrbno zavili v mrliški prt in Odrešenika odnesli h grobu. Tam so ti trije učenci zravnali njegove ranjene ude in prekrižali njegove ranjene roke na njegove mirne prsi. Ženske iz Galileje so se prišle prepričat, ali je storjeno vse, kar se je lahko naredilo za truplo njihovega ljubljenega Učitelja. Potem so videle, da so pred grobno votlino zvalili težak kamen in Zveličarja pustili počivati. Ženske so bile zadnje pri križu, bile pa so tudi zadnje ob Kristusovem grobu. Medtem ko so se spuščale večerne sence, so se Marija Magdalena in druge Marije zbrale ob Gospodovem počivališču in z grenkimi solzami objokavale usodo njega, ki so ga ljubile. Ko pa so se vrnile, so "v soboto počivale po zapovedi". (Luk 23,56.)

To je bila sobota, ki je ne bodo nikoli pozabili žalujoči učenci, a ravno tako tudi duhovniki, poglavarji, pismarji in ljudstvo. Ob sončnem zahodu na dan priprave so se oglasile trobente, ki so naznanile začetek sobote. Pasho so praznovali kakor že stoletja, medtem ko so njega, na kogar je opozarjala, umorile zlobne roke in je ležal v Jožefovem grobu. V soboto je bilo preddverje templja polno vernikov. Veliki duhovnik z Golgote je bil čudovito okrašen v svojem duhovniškem oblačilu. Duhovniki z belimi turbani so vneto opravljali svoje dolžnosti. Toda nekateri navzoči so bili nemirni, ko se je v daritev za greh darovala kri telet in koz. Niso se zavedali, da je simbol doživel uresničitev. Niso se zavedali, da je bila darovana neskončna daritev za grehe sveta. Niso vedeli, da nadaljnje opravljanje obredne službe ni imelo vrednosti. Še nikoli poprej niso bili ljudje pri bogoslužju s tako nasprotujočimi si čustvi. Trobente, glasbila in glasovi pevcev so zveneli tako glasno in jasno kakor vedno. Vendar so vsi čutili, da se dogaja nekaj čudnega./774/ Drug drugega so spraševali, kaj nenavadnega se je zgodilo. Najsvetejše, ki je bilo dotlej zavarovano pred nepoklicanimi, je bilo sedaj odprto pred očmi vseh. Težko zagrinjalo, stkano iz čistega lanu in okrašeno z zlatom in škrlatom in purpurjem, je bilo pretrgano od vrha do tal. Prostor, kjer se je shajal Jahve z velikim duhovnikom, da bi mu razodel svojo slavo, prostor, ki je bil Božja sveta sprejemnica, je bil odkrit očem vseh - bil je kraj, ki ga Gospod ni več priznaval. Duhovniki so s temnimi slutnjami služili pri oltarju; razkritje svete skrivnosti v najsvetejšem jih je preželo z grozo pred prihajajočo nesrečo.

Misli mnogih so se še ukvarjale....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Misli mnogih so se še ukvarjale z dogodki na Golgoti. 
Misli mnogih so se še ukvarjale z dogodki na Golgoti. Od križanja do vstajenja so mnoge budne oči stalno raziskovale prerokbe. Nekateri so se hoteli prepričati o polnem pomenu praznovanja pashe. Drugi so hoteli ugotoviti, da Jezus ni bil to, za kar se je izdajal; nekateri so spet z žalostnim srcem iskali dokaze, da je bil pravi Mesija. Čeprav so raziskovali z različnimi cilji, so se vendar vsi prepričali o isti resnici: da se je prerokovanje uresničilo v dogodkih minulih dni in da je Križani Odrešenik sveta. Mnogi, ki so bili pri tem bogoslužju, se nikoli več niso udeležili pashalnih obredov. Celo mnogi duhovniki so bili prepričani o pravem Jezusovem značaju. Prerokb niso preiskovali zaman; po Jezusovem vstajenju so ga priznali za Božjega Sina.

Ko je Nikodem videl Jezusa povzdignjenega na križu, se je spomnil njegovih besed, ki jih je izgovoril tisto noč na Oljski gori: "In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (Jan 3,14. 15.) Tisto soboto, ko je Kristus ležal v grobu, je Nikodem imel priložnost za razmišljanje. Sedaj je jasna svetloba razsvetlila njegov razum, zato mu Jezusove besede niso bile več skrivnost. Čutil je, da je veliko zamudil, ker se ni povezal z Zveličarjem, dokler je ta še živel. Spomnil se je dogodkov z Golgote. Kristusova molitev za njegove morilce in njegov odgovor na razbojnikovo prošnjo sta govorila srcu tega učenega svetovalca. V duhu je še enkrat zagledal Zveličarja v smrtni muki in znova je slišal tisti zadnji vzklik, ki je bil izgovorjen kakor iz ust osvajalca: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) Znova je videl majajočo se zemljo, zatemnjeno nebo, pretrgano zagrinjalo in tresoče se skale, in njegova vera se je za vedno utemeljila. Ravno dogodek,/775/ ki je učencem uničil upanje, je Jožefa in Nikodema prepričal o Jezusovem božanstvu. Njune bojazni so bile premagane s pogumom trdne in neomajne vere.

Še nikoli Kristus ni vzbudil toliko pozornosti množice kakor sedaj, ko je počival v grobu. Po navadi so ljudje prinašali bolne in trpeče v tempeljsko preddverje in spraševali: Kdo nam lahko pove, kje je Jezus iz Nazareta? Mnogi so prišli od zelo daleč, da bi videli njega, ki je ozdravljal bolne in obujal mrtve. Od vseh strani se je slišal vzklik: Hočemo Kristusa, Zdravnika! Ob tej priložnosti so duhovniki pregledali nje, za katere so menili, da imajo znamenja gobavosti. Mnogi so morali slišati, da so njihovi možje, žene ali otroci razglašeni za gobave. Ti reveži so potem morali zapustiti svoje domove, se odpovedati skrbstvu svojih prijateljev in vsakega tujca opozarjati z žalostnim klicem: "Nečist, nečist!" Prijateljske roke Jezusa iz Nazareta, ki se niso branile z ozdravljajočo močjo dotakniti gnusnih gobavcev, so sedaj sklenjene počivale na njegovih prsih. Njegove ustnice, ki so na prošnje gobavcev odgovarjale s tolažilnimi besedami: "Hočem, bodi očiščen!" (Mat 8,3.) so utihnile. Mnogi ljudje so zaman prosili duhovnike in poglavarje, naj imajo sočutje z njimi in jim pomagajo. Bilo je očitno, da so odločno hoteli zopet imeti živega Kristusa med seboj. Z vztrajno gorečnostjo so povpraševali po njem. Niso se hoteli odpraviti. Zato so jih nagnali iz tempeljskega preddverja. Pri vratih so stali vojaki, ki naj bi zadržali množico z bolniki in umirajočimi, ki je hotela vstopiti.

Bolniki, ki so prišli, da bi jih Zveličar ozdravil, so omagali pod bremenom razočaranja. Ulice so bile polne stokanja. Trpeči so umirali, ker se jih Jezusova ozdravljajoča roka ni mogla dotakniti. Zaman so povpraševali za nasvet zdravnike. Nihče ni imel sposobnosti moža, ki je sedaj ležal v Jožefovem grobu.

Stokanje trpečih je prepričalo tisoče, da je na svetu ugasnila velika luč. Brez Kristusa je bilo na svetu mračno in temno. Mnogi, ki so s svojimi glasovi okrepili vpitje: "Križaj ga, križaj ga!" so zdaj spoznali, kakšna nesreča jih je doletela. Če bi še živel, bi sedaj hrepeneče vzklikali: Izpusti nam Jezusa!

Ko so ljudje zvedeli, da so duhovniki povzročili Jezusovo smrt, so se podrobneje zanimali o tem. Podrobnosti njegovega zaslišanja so zadržali čimbolj v tajnosti, toda medtem ko je počival v grobu, je na tisoče ustnic izgovarjalo njegovo ime, poročila/776/ o njegovem sramotnem zaslišanju in o nečloveškem ravnanju duhovnikov in poglavarjev pa so krožila med ljudmi. Razumni ljudje so od duhovnikov in poglavarjev zahtevali, naj jim pojasnijo starozakonska prerokovanja o Mesiju, ti pa so si poskušali izmisliti laži v odgovor in se vedli kakor blazni. Niso mogli pojasniti prerokovanj, ki so se nanašala na Kristusovo trpljenje in smrt, mnogi raziskovalci pa so se prepričali, da so se Spisi uresničili.

Maščevanje, za katero so duhovniki menili, da bo sladko, jim je postajalo vse grenkejše. Vedeli so, da bodo izpostavljeni hudim očitkom ljudstva, vedeli so, da so se zdaj prav ti, katere so nahujskali proti Jezusu, najbolj zgražali nad njihovim sramotnim ravnanjem. Ti duhovniki so poskušali prepričati ljudi, da je Jezus slepar; toda to je bilo zaman. Nekateri od njih so stali ob Lazarjevem grobu in so videli, kako se je mrtvi vrnil v življenje. Trepetali so od strahu, da bo sam Kristus vstal od mrtvih in se zopet pojavil pred njimi. Saj so slišali, ko je rekel, da ima moč dati svoje življenje in ga zopet vrniti. Spomnili so se tudi na to, da je rekel: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.) Judež jim je ponovil Jezusove besede, ki jih je izgovoril učencem na poti v Jeruzalem: "Glejte, gor v Jeruzalem gremo, in Sin človekov bo izdan višjim duhovnikom in pismarjem, in ga obsodijo na smrt, in ga izroče poganom, naj ga zasmehujejo in bičajo in na križ razpno; a tretji dan vstane od mrtvih." (Mat 20,18.19.) Tedaj so se iz teh besed norčevali in se jim posmehovali. Toda zdaj so se spomnili, da so se doslej uresničile vse Kristusove napovedi. Rekel je, da bo tretji dan vstal, in kdo bi lahko trdil, da se tudi to ne bo uresničilo? Sicer so si prizadevali pregnati te misli, toda ni jim uspelo. Verovali so enako kakor njihov oče Hudič in trepetali.

Ko se je silno razburjenje poleglo, se je njihovemu umu vse bolj vsiljevala Kristusova podoba. Videli so ga stati pred svojimi sovražniki mirnega in brez godrnjanja in kako mirno prenaša zasramovanje in trpinčenje. Celoten potek sojenja in križanja se je še enkrat odvil v njihovih mislih in okrepil prepričanje, da je Božji Sin. Čutili so, da se lahko vsak hip pojavi pred njimi, ampak ne več kot obtoženec, temveč kot tožnik, ne več kot obsojenec, temveč kot sodnik. Usmrčeni bo zahteval pravičnost z uničenjem svojih morilcev.

Tisto soboto niso našli veliko miru.,,,


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Tisto soboto niso našli veliko miru. Čeprav sicer nikoli ne 
Tisto soboto niso našli veliko miru. Čeprav sicer nikoli ne bi prestopili/777/ praga poganske hiše, ker so se bali, da bi se s tem oskrunili, so se vendar zbrali, da bi se posvetovali glede Kristusovega trupla. Smrt in grob nista smela vrniti tega, ki so ga križali. "Drugi dan pa ... se zbero višji duhovniki in farizeji pri Pilatu, govoreč: Gospod, spomnili smo se, da je ta slepar, ko je še živel, dejal: Čez tri dni vstanem od smrti. Zapovej torej, naj se grob zavaruje do tretjega dne, da morda ne pridejo njegovi učenci in ga ukradejo ter reko ljudstvu: Vstal je od mrtvih; in zadnje sleparstvo bo hujše od prvega. Pilat pa jim reče: Vzemite stražo, pojdite, dobro zavarujte, kakor veste." (Mat 27,62-65.)

Duhovniki so dali navodila za zavarovanje groba. Pred vhod so zvalili velik kamen, čez katerega so napeljali vrvi, pritrdili njihove konce na veliko skalo in jih zapečatili z rimskim pečatom. Kamna se torej ni dalo odstraniti, ne da bi se poškodoval pečat. Okrog groba so postavili sto vojakov, da bi ga varovali pred nepoklicanimi. Duhovniki so naredili vse, kar je bilo mogoče, da bi Kristusovo truplo ostalo tam, kamor je bilo položeno. On je bil tako zavarovan, kakor da naj bi za večno ostal v grobu.

Tako so se posvetovali in načrtovali slabotni ljudje. Ti morilci sploh niso dojeli nesmisla svojih prizadevanj. Toda ta njihov ukrep je poveličal Boga. Kajti prav ta prizadevanja za preprečitev Kristusovega vstajenja naj bi bila najbolj prepričljivi dokazi zanj. Kolikor večje je bilo število stražarjev njegovega groba, toliko močnejše naj bi bilo pričevanje o njegovem vstajenju. Več stoletij pred Kristusovo smrtjo je Sveti Duh po psalmistu izjavil: "Zakaj hrume narodi in ljudstva si izmišljajo prazne reči. Vzdigujejo se kralji zemlje in knezi se skupaj posvetujejo zoper Gospoda in zoper njegovega Maziljenca. ... On, ki stoluje v nebesih, se smeje, zasmehuje jih Gospod." (Ps 2,1.2.4.) Rimski vojaki in rimsko orožje je bilo brez moči, da bi Gospoda življenja zadržali v grobu. Bližala se je ura njegove osvoboditve.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek Ellen G. White: Hrepenenje vekov 81. Gospod je vstal 
Ellen G. White: Hrepenenje vekov

81. Gospod je vstal
Temeljno besedilo Mat 28,2-4.11-15.


Noč prvega dne je počasi minevala. Prišlo je obdobje najtemnejše ure, tik pred svitanjem. Kristus je še ležal kot ujetnik v tesnem grobu. Velik kamen je še ležal na svojem prostoru, pečat je bil nepoškodovan in rimski vojaki so stali na straži. Tudi nevidni stražarji so bili tam. Čete hudobnih angelov so se postavile na svoj prostor. Ko bi bilo možno, bi bil Knez teme s svojo odpadlo vojsko za vselej ohranil zapečaten grob, ki je imel ujetega Božjega Sina. Toda tudi nebeške čete so obdale grob. Z odlično močjo opremljeni angeli so prav tako stražili in čakali na to, da bodo pozdravili Kneza življenja.

"In glej, velik potres nastane; zakaj Gospodov angel je prišel z neba in pristopivši odvali kamen od vrat in sede nanj." (Mat 28,2.) Oblečen v Božje orožje je ta angel zapustil nebeške dvore. Svetli žarki Božje slave so šli pred njim in mu osvetljevali pot. "Bilo je pa njegovo obličje kakor blisk in njegova obleka bela kakor sneg. In od strahu pred njim strepetajo stražniki in postanejo kakor mrtvi." (Mat 28,3.4.)

Torej, duhovniki in poglavarji, kje je zdaj moč vaše straže? Pogumni vojaki, ki se nikoli niso prestrašili človeške sile, so bili kakor ujetniki brez meča ali kopja. Obličje, ki so ga videli, ni bilo podoba/779/ smrtnega vojščaka; videli so postavo najmogočnejšega v Gospodovi vojski. Ta poslanec ni bil nihče drug kakor ta, ki zaseda položaj, s katerega je Satan padel. Bil je isti, ki je tudi na betlehemskih poljanah naznanil Kristusovo rojstvo. Ko se je bližal zemlji, je vztrepetala, vojske teme so pobegnile, in ko je odvalil kamen, se je zdelo, kakor da bi nebesa prišla na zemljo. Vojaki so videli, da je kamen potisnil stran kakor prodnik, in slišali njegov klic: Božji Sin, pridi ven! Tvoj Oče te kliče! Potem so videli, da je Jezus stopil iz groba, nad praznim grobom pa je vzkliknil: "Jaz sem vstajenje in življenje." Ko je prihajal iz groba v veličastvu in slavi, so se nebeške čete globoko priklonile v čast pred Odrešenikom in mu za dobrodošlico pele hvalnice.

Potres je zaznamoval čas, ko je Kristus daroval svoje življenje, zopet je potres potrdil trenutek, ko ga je zmagoslavno zopet vzel. Ta, ki je premagal smrt in grob, je stopil kot zmagovalec iz svoje grobnice med majanjem zemlje, med šviganjem bliskov in bobnenjem gromov. Ko pa bo zopet prišel na zemljo, ne bo potresel "samo zemlje, ampak tudi nebo. Zemlja bo omahovala kakor pijanec, zibala se bo kakor viseča rogoznica. In nebo se zvije kakor knjiga. Prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore. A Gospod je pribežališče svojemu ljudstvu in trdnjava Izraelovim sinovom." (Heb 12,26; Iz 24,20; 34,4; 2 Pet 3,10; Joel 3,16.)

Ob Jezusovi smrti so vojaki videli podnevi zemljo zagrnjeno v temo, pri njegovem vstajenju pa so videli, kako je sijaj angelov razsvetlil noč, in slišali nebeške prebivalce peti z velikim veseljem in zmagoslavjem: Ti si premagal Satana in sile teme; ti si v zmagi požrl smrt!

Kristus je prišel iz groba poveličan, in rimska straža ga je videla. Niso mogli odvrniti svojega pogleda od obličja, ki so ga pred kratkim še tako zasmehovali in se mu rogali. V tem poveličanem Bitju so spoznali ujetnika, ki so ga videli v sodni palači, komur so spletli trnovo krono. To je bil prav tisti, ki je brez upora stal pred Pilatom in Herodom in čigar telo je bilo ranjeno zaradi krutega bičanja. Njega so pribili na križ in nad njim so duhovniki in poglavarji, ki so bili polni samozadovoljstva, majali z glavo, govoreč: "Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati." (Mat 27,42.) To je bil On, ki so ga položili v nov Jožefov grob. Toda po ukazu iz nebes je bil/780/ jetnik osvobojen. Čeprav bi nad njegovim grobom nakopičili gore in planine, mu nič ne bi moglo preprečiti izhoda.

Ob pogledu na angele in poveličanega Zveličarja so vojaki omedleli in postali kakor mrtvi. Ko je potem nebeško spremstvo izginilo spred njihovih oči, so vstali in tekli k izhodu iz vrta, kolikor so jih nesle tresoče se noge. Kakor pijani so se opotekali v mesto in pripovedovali čudovito novico vsem, ki so jih srečali. Namenjeni so bili k Pilatu, njihovo sporočilo pa je že prišlo do judovskih oblasti, zato so najprej poslali ponje veliki duhovnik in poglavarji. Vojaki so bili videti nenavadno. Trepetaje od strahu in z bledimi obrazi so pričali o Kristusovem vstajenju. Pripovedovali so vse prav tako, kakor so videli, saj niso utegnili misliti ali govoriti kaj drugega kakor resnico. Z bolečim izrazom so rekli: Ta, ki je bil križan, je Božji Sin. Slišali smo, da ga je angel pozdravil kot Veličastvo nebes, kot Kralja slave.

Smrtna bledica je legla na obraze duhovnikov. Kajfa je poskušal govoriti. Njegove ustnice so se premikale, toda nobenega glasu ni bilo slišati. Vojaki so že hoteli oditi, a jih je zadržal neki glas. Kajfa je končno spet lahko spregovoril. Čakajte, čakajte, je rekel. Nikomur ne pripovedujte, kar ste videli.

Naročili so jim, naj širijo lažne govorice. "Recite, da so prišli ponoči njegovi učenci in so ga ukradli,/781/ ko smo mi spali." (Mat 28,13.) S tem so duhovniki prekanili sami sebe. Kajti kako bi vojaki lahko rekli, da so učenci ukradli truplo, medtem ko so oni spali? Kako bi lahko vedeli, ko pa so spali? A če bi se dokazalo, da so učenci ukradli Kristusovo truplo, mar jih ne bi duhovniki prvi obsodili? Ali če bi stražarji pri grobu res spali, mar jih duhovniki ne bi prvi tožili pri Pilatu?

Vojaki so se zgrozili ob pomisli, da naj bi se tako rekoč sami obtožili, da so na straži spali. To je bil prekršek, ki se je kaznoval s smrtjo. Ali naj pričajo lažno, varajo ljudstvo in spravljajo svoje življenje v nevarnost? Mar niso budno opravljali svoje utrujajoče službe? Kako bi lahko celo zaradi denarja prestali zaslišanje, če bi sedaj krivo prisegli?

Da bi se zamolčalo pričevanje, za katero so se bali, da bi se razvedelo o njem, so duhovniki obljubili, da bodo poskrbeli za varnost stražarjev, in poudarili, da si Pilat z njimi vred ne želi, da bi se to sporočilo razširilo. Rimski vojaki so prodali svoje poštenje Judom za denar. K duhovnikom so prišli obremenjeni z najbolj vznemirljivim, resničnim sporočilom, od njih pa so odšli obteženi z denarjem in lažnim sporočilom na jeziku, katerega so si duhovniki izmislili zanje.

Medtem pa je novica ,,,


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 16 od 18
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3 ... 15, 16, 17, 18  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu