Medtem pa je novica o Kristusovem vstajenju prispela do Pilata. Čeprav je bil Pilat odgovoren za to, da je Kristusa izročil smrti, ni bil zelo zaskrbljen. Četudi je Zveličarja obsodil proti svoji volji in s sočutjem v srcu, še dotlej ni imel resnih pomislekov o tem. Toda po tem sporočilu se je zgrožen zaprl v svojo hišo in ni nikogar sprejel. Duhovniki pa so vendar prišli k njemu. Pripovedovali so mu o svoji izmišljeni zgodbi in ga prosili, naj stražarjem spregleda zanemarjanje dolžnosti. Toda preden se je Pilat strinjal s tem, je še sam izprašal stražarje, ki si mu niso upa.li ničesar prikriti, ker so se bali za svojo varnost. Od njih je zvedel vse, kar se je zgodilo. Ni več posegal v to celotno zadevo, toda odtlej ni imel več miru.

Ko so Jezusa položili v grob, je Satan slavil zmago. Drznil si je upati, da Zveličar ne bo več dobil nazaj življenja. Gospodovo truplo je zahteval zase, postavil je stražo okrog groba in poskušal Kristusa zadržati kot jetnika. Bil je zelo besen, ko so njegovi angeli pobegnili zaradi približevanja nebeškega poslanca. Ko pa je videl Kristusa zmagoslavno stopati iz groba, je vedel, da se je približal konec njegovega kraljestva in bo končno moral umreti./782/

S Kristusovo usmrtitvijo so duhovniki postali Satanovo orodje. Sedaj pa so bili popolnoma v njegovi oblasti. Zapletli so se v past, iz katere niso videli izhoda, razen da se še naprej bojujejo proti Kristusu. Ko so jim poročali o njegovem vstajenju, so se zbali jeze ljudstva. Čutili so, da je njihovo življenje v nevarnosti. Njihovo edino upanje je bilo zanikati Kristusovo vstajenje in ga s tem prikazati kot sleparja. Podkupili so vojake in zagotovili, da bo Pilat molčal. Tako so razširili svoja lažna sporočila vsepovsod. Toda obstajale so priče, ki jih niso mogli utišati. Mnogi so od stražarjev slišali za Kristusovo vstajenje. Nekateri pa, ki so skupaj s Kristusom vstali od mrtvih, so se prikazali mnogim in jim pripovedovali, da je vstal. Duhovnikom so sporočili o ljudeh, ki so videli te vstale in slišali njihova pričevanja. Duhovniki in poglavarji so se neprestano bali, da bi se kje na ulici ali v samoti svojega stanovanja nenadoma znašli iz oči v oči s Kristusom. Nikjer se niso počutili varne. Ključavnice in zapahi so bili slaba zaščita pred Božjim Sinom. Noč in dan jih je preganjal tisti grozni dogodek v sodni dvorani, kjer so vpili: "Njegova kri pridi na nas in na naše otroke!" (Mat 27,25.) Nikoli več jih ne bo zapustil spomin na ta prizor. Nikoli več ne bo mirnega spanca na njihovih blazinah.

Ko se je pred Jezusovim grobom zaslišal glas mogočnega angela: "Tvoj Oče te kliče," je Zveličar prišel iz groba z življenjem, ki je bilo v njem samem. Uresničilo se je, kar je nekoč rekel: "Jaz dam svoje življenje, da ga zopet vzamem. ... Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem." (Jan 10,17.18.) Prav tako pa se je uresničilo tudi prerokovanje, ki ga je povedal duhovnikom in poglavarjem: "Poderite to svetišče, in v treh dneh ga postavim." (Jan 2,19.)

Nad odprtim Jožefovim grobom je Kristus zmagoslavno izjavil: "Jaz sem vstajenje in življenje." Te besede je lahko izgovorilo samo Božanstvo. Vsa ustvarjena bitja živijo po Božji volji in moči. So odvisni prejemniki življenja od Boga. Od najvišjega serafa do najnižjega živega bitja se vsi napajajo iz Vira življenja. Samo ta, ki je eno z Bogom, je lahko rekel: "Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem." (Jan 10,18.) Kristus je v svoji božanskosti imel moč raztrgati spone smrti.

Kristus je vstal od mrtvih kot prvina njih, ki spijo. Prispodoba zanj je bil snop majanja. Vstal je/785/ ravno tisti dan, ko so morali pred Gospoda prinesti snop majanja. Ta simbolični obred se je opravljal več kakor tisoč let. Z njiv so poželi prve klase zrelega žita, in ko je ljudstvo odšlo za praznik pashe v Jeruzalem, so snop prvin majali kot daritev hvaležnosti pred Gospodom. Vse dokler ta snop majanja ni bil prinesen Gospodu, se ni smelo začeti žeti žita in ga zvezati v snope. Bogu posvečeni snop je bil simbol za žetev. Prav tako je Kristus kot prvina predstavljal veliko duhovno žetev, ki bo zbrana za Božje kraljestvo. Njegovo vstajenje je prispodoba in jamstvo vstajenja vseh umrlih pravičnih. "Kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, tako bo Bog tudi tiste, ki so zaspali po Jezusu, pripeljal z njim." (1 Tes 4,14.)

Ko je Kristus vstal, je pripeljal nazaj v življenje mnoge, ki so bili ujeti v grobovih. Potres ob njegovi smrti je odprl njihove grobove, ko pa je vstal, so prišli z njim ven. To so bili Božji sodelavci, ki so za ceno svojega življenja pričali za resnico. Sedaj pa naj bi bili priče tudi zanj, ki jih je obudil od mrtvih.

Med svojo službo je Jezus obujal mrtve v življenje. Obudil je sina vdove iz Naina, poglavarjevo hčer in Lazarja. Toda ti niso bili oblečeni v nesmrtnost. Po svojem obujenju so bili še vedno podložni smrti. Ti pa, ki so ob Kristusovem vstajenju prišli iz grobov, so bili obujeni za večno življenje. Odšli so z njim v nebesa kot znamenje njegove zmage nad smrtjo in grobom. Zanje Kristus pravi, da niso več Satanovi ujetniki; jaz sem jih odrešil. Izpeljal sem jih kot prvino svoje moči iz grobov, da bodo tam, kjer sem jaz, da nikoli več ne bi videli smrti ali izkusili žalosti.

Ti vstali so odšli v mesto, se prikazali mnogim in oznanili, da je Kristus vstal od mrtvih in oni z njim. Tako je bila za večno postavljena sveta resnica o Jezusovem vstajenju. Vstali sveti so pričali o resničnosti besed: "Ožive tvoji mrtveci; moja mrtva trupla vstanejo." Njihovo vstajenje kaže izpolnitev prerokbe: "Zbudite se in veselo pojte, kateri prebivate v prahu! Kajti rosa svetlobe je tvoja rosa, in zemlja izvrže mrtve." (Iz 26,19.)

Kristus je verniku vstajenje in življenje. V našem Zveličarju je bilo spet obnovljeno življenje, ki je bilo izgubljeno zaradi greha. Kajti On ima življenje v sebi/786/ in lahko oživi, kogar hoče. Njemu je dana pravica podeljevati nesmrtnost. Življenje, ki ga je daroval kot človek, je vzel zopet nazaj, da bi ga lahko dal človeštvu. Dejal je: "Jaz sem prišel, da imajo življenje in da imajo obilo. Kdor koli pa se napije vode, ki mu jo jaz dam, ne bo žejen vekomaj, temveč voda, ki mu jo jaz dam, postane v njem studenec vode, ki teče v večno življenje. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jaz ga obudim poslednji dan." (Jan 10,10; 4,14; 6,54.)

Smrt je malo pomembna zadeva za vernika. Kristus govori o njej kakor o kratkem trenutku. "Ako kdo ohrani mojo besedo, ne bo videl smrti vekomaj. ... Ne okusi smrti vekomaj." (Jan 8,51.52.) Za kristjana je smrt samo spanje, trenutek tišine in teme. Njegovo življenje je skrito s Kristusom v Bogu, in "kadar se prikaže Kristus, ki je naše življenje, tedaj se prikažete tudi vi z njim v slavi". (Kol 3,4.)

Glas, ki je vzkliknil s križa: "Dopolnjeno je!" (Jan 19,30.) so slišali mrtvi; prebil je zidove grobov in ukazal spečim vstati. Tako bo tudi, ko bo z nebes odjeknil Kristusov glas. Glas bo prodrl v globine grobov in odpahnil grobnice, in mrtvi v Kristusu bodo vstali. Ko je Zveličar vstal, se je odprlo samo nekaj grobov; pri njegovem drugem prihodu pa bodo vsi dragoceni mrtvi slišali njegov glas in prišli iz grobov za slavno neminljivo življenje. Ta moč, ki je Kristusa poklicala iz groba, bo prebudila tudi njegovo cerkev in jo z njim poveličala nad vse kneževine, nad vse oblasti in nad vsako ime, ki je imenovano - ne samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

82. "Kaj jokaš?"
Temeljno besedilo Mat 28,1.5-8; Mar 16,1-8; Luk 24,1-12; Jan 20,1-18.


Ženske, ki so stale ob Kristusovem križu, so bedele in čakale, da bodo minile sobotne ure. Prvega dne v tednu so se zelo zgodaj podale na pot h grobu. S seboj so vzele dragocene dišave, da bi pomazilile Zveličarjevo telo. Niti malo niso mislile na to, da bi utegnil vstati od mrtvih. Sonce njihovega upanja je zašlo, in na njihova srca se je spustila noč. Na poti so sicer razmišljale o Kristusovih usmiljenih delih in njegovih tolažilnih besedah, niso pa se spomnile obljube: "Zopet vas bom videl." (Jan 16,22.)

Ko so se bližale vrtu, sploh niso imele pojma, kaj se je pravkar zgodilo; razmišljale pa so: "Kdo nam odvali kamen od grobnih vrat?" (Mar 16, 3.) Vedele so, da ne bodo mogle premakniti kamna, vendar so nadaljevale pot. Tedaj je nebesa nenadoma razsvetlila slava, ki ni prihajala od vzhajajočega sonca. Zemlja se je stresla. Ženske so videle, da je bil velik kamen odvaljen, grob pa prazen.

Vse ženske niso prišle h grobu iz iste smeri. Marija Magdalena je prva prišla tja. Ko je videla, da je kamen odstranjen, je stekla to povedat učencem. Medtem so že tudi druge prišle h grobu. Videle so, da je Jezusov grob močno osvetljen, vendar njegovega trupla ni bilo v njem. Ko so se tam zadrževale še nekaj časa, so na lepem opazile, da niso same. Ob grobu je sedel mladenič v svetlem oblačilu. To je bil angel, ki je odvalil kamen z groba. Sprejel je človeško podobo,/788/ da ne bi vznemirjal Jezusovih prijateljev. Vendar pa ga je obsevala svetloba nebeške slave, in ženske so se prestrašile. Že so hotele zbežati, a so jih zadržale angelove besede. "Ne bojte se!" jim je rekel. "Vem, da iščete križanega Jezusa. Ni ga tu; vstal je namreč, kakor je rekel. Pridite in poglejte mesto, kjer je ležal Gospod. In pojdite hitro in povejte njegovim učencem, da je vstal od mrtvih." (Mat 28,5-7.) Ženske so znova pogledale v grobnico in še enkrat slišale to čudovito sporočilo. Tam je bil še en angel v človeški podobi, in ta je rekel: "Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tu, nego vstal je. Spomnite se, kako vam je povedal, ko je bil še v Galileji, rekoč: Sin človekov mora biti izdan v roke ljudi grešnikov in biti križan, a vstati tretji dan." (Luk 24,5-7.)

On je vstal! On je vstal! Ženske so vedno znova ponavljale te besede. Sedaj torej niso več potrebovale mazil in dišav. Zveličar živi in ni mrtev. Zdaj so se tudi spomnile, da jim je rekel, ko je govoril o svoji smrti, da bo vstal. Kakšen dan je to za svet! Žene so se hitro oddaljile od groba "s strahom in z velikim veseljem in teko, da sporoče njegovim učencem". (Mat 28,8.)

Marija ni slišala za veselo sporočilo. K Petru in Janezu je odšla z žalostnim sporočilom: "Vzeli so Gospoda iz groba, in ne vemo, kam so ga položili." (Jan 20,2.) Učenca sta takoj stekla h grobu in ugotovila to, kar je povedala Marija. Videla sta mrliške povoje in prt, a svojega Gospoda nista našla. Vendar pa je bil tam dokaz o njegovem vstajenju. Mrliški povoji niso bili malomarno odvrženi, ampak skrbno zloženi vsak na svojem mestu. Janez je videl to in veroval. Sicer še ni razumel, da mora Kristus po Pismih vstati od mrtvih; toda sedaj se je spomnil besed, s katerimi je Zveličar napovedal svoje vstajenje.

Sam Kristus je skrbno zložil povoje na svoje mesto. Ko je mogočni angel prišel h grobu, ga je spremljal angel, ki je skupaj z drugimi stražil Gospodovo truplo. Medtem ko je nebeški angel odvalil kamen z groba, je drug angel stopil v grobnico in odvil povoje z Jezusovega telesa. Toda Zveličarjeve roke so povoje zložile in jih dale na svoje mesto. V očeh njega, ki vodi tako zvezde kakor atome, ni nič nepomembno. Red in popolnost sta vidna v vsakem njegovem delu.

Marija je šla za Janezom in Petrom h grobu. Ko pa sta se ta vrnila v Jeruzalem, je ona ostala tam. Medtem ko je gledala v prazen grob, je žalost vse bolj polnila njeno srce. Tedaj pa je zagledala v grobu stati dva angela, enega ob glavi/789/ in drugega ob nogah tam, kjer je Jezus ležal. "In ona ji rečeta: Žena, kaj jokaš? Reče jima: Ker so mojega Gospoda vzeli, in ne vem, kam so ga položili." (Jan 20,13.)

Nato se je obrnila od angelov, misleč, da mora najti koga, ki bi ji povedal, kaj se je zgodilo z Jezusovim telesom. Tedaj pa jo je ogovoril neki drug glas: "Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?" Ker so bile Marijine oči zamegljene s solzami, je videla podobo nekega moža. Mislila je, da je vrtnar, zato ga je vprašala: "Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil; in jaz ga bom vzela." (Jan 20,15.) Če naj bi bila grobnica tega bogatega moža preveč častna za Jezusov pokop, bo sama našla prostor zanj. Obstajal je grob, ki ga je Kristusov glas izpraznil, namreč grob, v katerem je bil ležal Lazar. Mar ne bi tam našla prostora za pokop svojega Gospoda? Čutila je, da bi bila v njeni žalosti velika tolažba zanjo, če bi skrbela za dragoceno križano truplo.

Tedaj pa ji je Jezus rekel z njej dobro znanim glasom: "Marija!" Hipoma je vedela, da to ni tujec, ki jo je tako ogovoril, in ko se je obrnila, je videla pred seboj živega Kristusa. V svojem veselju je pozabila, da je bil križan. Pognala se je proti njemu, kakor da bi hotela objeti njegove noge, in vzkliknila: "Učitelj!" Tedaj je Jezus dvignil svojo roko in ji rekel: "Ne dotikaj se me, ker še nisem šel gor k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim povej. Grem gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu in k svojemu Bogu in vašemu Bogu." (Jan 20,16.17.) In Marija je pohitela k učencem z veselim sporočilom.

Jezus ni hotel sprejeti češčenja svojih ljudi, dokler ne bo dobil zagotovila, da je Oče sprejel njegovo daritev. Odšel je v nebeške dvore in dobil od samega Boga zagotovilo, da je njegova spravna daritev za grehe človeštva zadostovala, tako da lahko po njegovi krvi vsi ljudje dobijo večno življenje. Oče je potrdil s Kristusom sklenjen dogovor, da bo sprejel poslušne in spokorjene ljudi in jih bo ljubil tako, kakor ljubi svojega Sina. Kristus pa je moral zato dokončati svoje delo in izpolniti jamstvo, "da bo mož dražji od prečistega zlata in človek od ofirskega zlata". (Iz 13,12.) Knezu življenja je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Vrnil se je k svojim sledilcem na grešnem svetu, da bi jim podelil svojo moč in slavo.

Medtem ko je Zveličar v Božji navzočnosti prejemal darove za svojo cerkev, so učenci razmišljali o njegovem praznem grobu, žalovali in jokali. Dan, ki so ga vsa nebesa praznovala kot dan veselja, je bil za učence dan negotovosti, zmede in nemira. Njihova nevera/790/ do pričevanja žensk dokazuje, kako globoko je padla njihova vera. Novica o Kristusovem vstajenju se je tako zelo razlikovala od njihovih pričakovanj, da tega niso mogli verjeti. Menili so, da je prelepo, da bi lahko bilo resnično. Toliko so slišali o naukih in tako imenovanih znanstvenih teorijah saducejev, da si niso mogli predstavljati vstajenja. Težko so dojeli, kaj pomeni vstajenje od mrtvih. Niso bili sposobni dojeti tega velikega dogodka.

Angela sta naročila ženskam...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Angela sta naročila ženskam: "Pojdite, povejte njegovim učencem in Petru, da gre pred vami v Galilejo; tam ga boste videli, kakor vam je rekel." (Mar 16,7.) Ta angela sta bila s Kristusom kot stražarja med pozemskim življenjem. Bila sta priči zasliševanju in križanju. Slišala sta besede, ki jih je govoril učencem. To je bilo tudi razvidno iz sporočila učencem, da bi jih prepričalo o njihovi resničnosti. Takšne besede lahko prihajajo samo od poslancev vstalega Gospoda.

Angela sta naročila: "Povejte njegovim učencem in Petru." (Mar 16, 7.) Od Kristusove smrti je bil Peter zelo potrt zaradi slabe vesti. Njegova sramotna zatajitev Gospoda in Zveličarjev pogled, poln ljubezni in bolečine, sta mu bila vedno pred očmi. Od vseh učencev je on najbolj grenko trpel. Sedaj pa mu je bilo dano zagotovilo, da je bilo njegovo spokorjenje sprejeto in njegov greh odpuščen; saj je bil imenovan po imenu.

"Povejte njegovim učencem in Petru, da gre pred vami v Galilejo; tam ga boste videli." (Mar 16,7.) Vsi učenci so zapustili Gospoda, vabilo k srečanju z njim pa je znova zajelo vse. On jih ni zavrgel. Ko jim je Marija Magdalena sporočila, da je videla Gospoda, je ponovila vabilo k srečanju v Galileji. Trikrat jim je bilo poslano vabilo. Potem ko se je Jezus vrnil od svojega Očeta, se je prikazal še drugim ženskam in jim naročil, rekoč: "Pozdravljene! One pa pristopijo in se oklenejo njegovih nog ter ga molijo. Tedaj jim reče Jezus: Ne bojte se! Pojdite, sporočite mojim bratom, naj gredo v Galilejo, in tam me bodo videli." (Mat 28,9.10.)

Kristusovo prvo delo na zemlji po njegovem vstajenju je bilo prepričati učence o nezmanjšani ljubezni in nežni pozornosti do njih. Hotel jim je dokazati, da je njihov živi Zveličar, ki je raztrgal smrtne vezi in ga sovražnica smrt ni mogla zadržati. Spoznali naj bi, da ima še isto ljubeče srce kakor prej, ko je med njimi živel kot njihov ljubljeni Učitelj. Zato se jim je vedno znova prikazoval in še tesneje povezoval z vezmi ljubezni. "Pojdite povedat mojim bratom, da me bodo srečali v Galileji," je rekel./793/

Ko so učenci slišali za to tako jasno napovedano srečanje, so se spomnili Kristusovih besed, ki so napovedale njegovo vstajenje. Vendar se še niti sedaj niso veselili. Niso se še mogli osvoboditi dvoma in zmede. Še celo tedaj, ko so jim ženske sporočile, da so videle Gospoda, učenci niso hoteli verjeti. Menili so, da so zaslepljene.

Kazalo je, kakor da se težave vrstijo druga za drugo. Šestega dne tedna so videli umreti svojega Učitelja; prvega dne novega tedna so ostali brez njegovega telesa in bili obdolženi, da so ga ukradli, ker so hoteli prevarati ljudstvo. Izgubili so upanje, da se bodo lahko kdaj rešili lažnih vtisov, ki so se vse bolj krepili proti njim. K temu pa so se še bali sovraštva duhovnikov in jeze ljudstva. Hrepeneli so po Jezusovi navzočnosti, ki jim je pomagal v vsaki stiski.

Mnogokrat so ponavljali besede: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela." (Luk 24,21.) Osamljeni in žalostni v srcu so se spominjali naslednjih njegovih besed: "Če namreč z zelenim drevesom tako delajo, kaj se bo godilo s suhim?" (Luk 23,31.) Zbrali so se v zgornji izbi, zaklenili in zapahnili vrata, saj so se zavedali, da jih lahko vsak čas doleti usoda njihovega ljubljenega Učitelja.

Ves ta čas pa bi se lahko močno veselili spoznanja, da je Zveličar vstal. Marija je jokaje stala na vrtu, ko je Jezus stal blizu nje. Njene oči so bile tako polne solz, da ga ni spoznala. A tudi srca učencev so bila tako obtežena z žalostjo, da niso mogli verjeti niti angelskemu sporočilu niti besedam samega Kristusa.

Kako mnogo jih še vedno ravna tako, kakor so tedaj učenci! Koliko jih z Marijo vred obupano ponavlja vpitje: "Vzeli so mojega Gospoda, in ne vem, kam so ga položili." (Jan 20,13.) Koliko ljudem bi lahko Zveličar spregovoril: "Kaj jokaš? Koga iščeš?" (Jan 20,15.) Stoji tik ob njih, toda njihove od solz zaslepljene oči ga ne opazijo. Govori jim, vendar ga ne razumejo.

O, ko bi se te povešene glave dvignile, ko bi ga objokane oči lahko videle in ušesa slišala njegov glas! "Pojdite hitro in povejte učencem, da je vstal od mrtvih." (Mat 28,7.) Prosite jih, naj ne upirajo svojega pogleda na Jožefov novi grob, ki je zaprt s težkim kamnom in zapečaten z rimskim pečatom. Kristusa ni tam. Ne glejte praznega groba. Ne tarnajte kakor ljudje, ki so brez upanja in pomoči. Jezus živi! In ker živi, bomo živeli tudi mi. Iz hvaležnega srca in z ustnic, ki se jih je dotaknil sveti ogenj, naj se razlega vesela pesem: Kristus je vstal! Živi zato, da bi se potegoval za nas. Oprimite se tega upanja, ki bo držalo vaše duše kakor zanesljivo in preizkušeno sidro. Veruj, pa boš videl Božjo slavo./


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

83. Pot v Emavs
Temeljno besedilo Luk 24,13-33.


Pozno popoldne na dan vstajenja sta šla dva učenca v Emavs, okoli 12 kilometrov od Jeruzalema oddaljeno mestece. Ta učenca nista imela kake opazne vloge v Kristusovem delu; vendar pa sta resno verovala vanj. V mesto sta prišla praznovat pasho in sta osupnila nad dogodki, ki so se nedavno zgodili. Zjutraj sta slišala novico, da je bilo Kristusovo telo odstranjeno iz groba, a tudi poročilo žensk, ki so videle angele in srečale Jezusa. Sedaj sta se vračala domov razmišljat in molit. Žalostno sta hodila po poti ta večer in se pogovarjala o zaslišanju in križanju. Še nikoli nista bila tako malodušna. Obupana in razočarana sta hodila v križevi senci.

Nista še prišla daleč, ko se jima je pridružil neki tujec. Toliko sta se zatopila v žalost in razočaranje, da si ga nista natančneje ogledala. Dalje sta se pogovarjala in izražala svoje srčne misli. Pogovarjala sta se o naukih, ki jih je Kristus podajal, ampak jih, kakor kaže, nista mogla razumeti. Ko sta se znova začela pogovarjati o nedavnih dogodkih, si je Jezus zaželel, da bi ju potolažil. Videl je njuno žalost in razumel nasprotujoče si in zmedene zamisli, ki so v njiju vzbujale misel:/795/ Ali bi lahko bil Kristus ta mož, ki se je pustil tako zelo ponižati? Svoje žalosti nista mogla več obvladati, pa sta jokala. Jezus je vedel, da sta ga zelo ljubila, zato bi bil rad obrisal njune solze in ju prežel z veseljem in radostjo. Toda najprej jima mora podati nekaj naukov, ki jih nikoli ne bosta pozabila.

"On jima pa reče: Kaki so to pogovori, ki jih imata gredoč med seboj? In ustavita se, gledaje žalostno. Odgovori pa eden, po imenu Kleopa, in mu reče: Si li ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne veš, kaj se je te dni v njem zgodilo?" (Luk 24,17.18.) Pripovedovala sta mu o svojem razočaranju zaradi Učitelja, "ki je bil mož prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali". (Luk 24,19.20.) S srcem, ki je bilo ranjeno zaradi razočaranja, in z drhtečimi ustnicami sta še dodala: "Mi pa smo se nadejali, da je On ta, ki ima odrešiti Izraela. Ali vrhu vsega tega je danes že tretji dan, kar se je to zgodilo." (Luk 24,21.)

Kako nenavadno je bilo, da se učenca nista spomnila Kristusovih besed in se zavedla, da je dogodke zadnjih dni napovedal vnaprej! Nista dojela, da se bo zadnji del njegovih odkritij prav tako uresničil kakor prvi in da bo končno tretji dan vstal. Prav tega dela bi se morala spominjati. Duhovniki in poglavarji tega niso pozabili. "Drugi dan pa, ki je za dnem pripravljanja, se zbero višji duhovniki in farizeji pri Pilatu, govoreč: Gospod, spomnili smo se, da je ta slepar, ko je še živel, dejal: Čez tri dni vstanem od smrti." (Mat 27,62.63.) Učenci pa se niso spomnili teh besed.

"In On jima veli: O vi nespametneži in lenega srca, da bi verovali vse, kar so govorili preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to trpel in tako šel v svojo slavo?" (Luk 24,25.26.) Učenca sta se čudila, kdo neki bi mogel biti ta tujec, ki je doumel njuno notranjost, in jima govori s takšno resnostjo, nežnostjo in sočutjem in vendar tako poln upanja. Prvič po Kristusovi izdaji sta se zopet malo opogumila. Večkrat sta resno pogledala svojega spremljevalca in si mislila, da njegove izjave natančno ustrezajo besedam, ki jih je govoril Kristus. Zelo sta bila presenečena in njuni srci sta začeli hitreje utripati v veselem pričakovanju.

Kristus je začel z Mojzesom, s prvo črko svetopisemske zgodovine, in jima razlagal navedke, ki so se nanašali nanj./796/ Če bi se jima dal takoj spoznati, bi bilo njuno srce zadovoljno. In v svojem velikem veselju ne bi hrepenela po ničemer več. Vendar pa je bilo za njiju nujno dojeti prispodobe in starozakonske prerokbe, ki so se nanašale nanj. Kajti na tem naj bi bila utemeljena njuna vera. Kristus ni naredil nobenega čudeža, da bi ju prepričal, marveč je videl svoje prvo delo v tem, da jima pojasni Pisma. Njegovo smrt sta imela za uničenje vseh svojih upov. Iz prerokov pa jima je pokazal, da je ravno najmočnejši dokaz za njuno vero.

Pri poučevanju teh učencev je Jezus opozoril na pomembnost Starega zakona kot na pričo svojega poslanstva. Mnogi domnevni kristjani danes zavračajo Stari zakon in trdijo, da ni več uporaben. Toda Kristusov nauk ni tak. Sam ga je cenil tako visoko, da je nekoč dejal: "Če Mojzesa in prerokov ne poslušajo, se tudi ne dado prepričati, če kdo od mrtvih vstane." (Luk 16,31.)

Kristusov glas govori po očakih in prerokih od Adama pa vse do konca časa. Zveličar je v Starem zakonu enako jasno razodet kakor v Novem. Ravno svetloba preroške preteklosti poudarja Kristusovo življenje in nauke Novega zakona v vsej jasnosti in lepoti. Kristusovi čudeži so dokaz njegovega božanstva; toda še močnejši dokaz, da je Odrešenik sveta, najdemo, če primerjamo starozakonska prerokovanja z zgodovino Novega zakona.

Z razlago prerokb je Kristus dal...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Z razlago prerokb je Kristus dal učencema natančno podobo tega, kar naj bi bil v človeški podobi. Njuno pričakovanje Mesija, ki naj bi vzpostavil svoj prestol in kraljevsko moč v skladnosti s človeškimi željami, je bilo napačno. To pojmovanje je preprečilo pravilno dojeti njegov sestop z najvišjega do najnižjega možnega položaja. Kristus je želel, da bi bile predstave njegovih učencev v vsaki podrobnosti jasne in pravilne. Kolikor je bilo možno, naj bi razumela vse, kar je bilo povezano s kelihom trpljenja, ki mu je bil določen. Pokazal jima je, da pomeni strašen boj, ki ga doslej še nista mogla dojeti, uresničitev zaveze, ki je bila sklenjena, preden so bili položeni temelji sveta. Kristus je moral umreti, kakor mora umreti vsak prestopnik zapovedi, če vztraja v svojem grehu. To je bilo torej nujno; toda konec naj ne bi bil poraz, temveč slavna, večna zmaga. Jezus jima je še povedal, da je potrebno storiti vse, da bi se svet rešil greha. Njegovi sledilci morajo živeti tako, kakor je živel On, in delovati z resno in vztrajno vnemo kakor On./799/

Tako je Kristus govoril učencema in jima odprl um, da bi razumela Svete spise. Res je, da sta bila učenca utrujena, toda pogovor ni zamrl. Z Zveličarjevih ustnic so tekle besede življenja in jamstva. Toda njune oči so bile še zaprte. Ko jima je pripovedoval o razdejanju Jeruzalema, sta s solzami gledala na obsojeno mesto. Še sedaj nista slutila, kdo je njun sopotnik. Nista mislila na to, da hodi z njima predmet njunega pogovora, kajti Kristus je namreč govoril o sebi kot o kom drugem. Imela sta ga za enega teh, ki so prišli na praznik pashe, in se sedaj vrača domov. Prav kakor onadva je previdno stopal po ostrem kamenju in se občasno z njima vred ustavil, da bi se malo oddahnil. Tako sta hodila po gorski poti, poleg njiju pa je stopal On, ki bo kmalu sedel na Božji desnici, in ki je lahko rekel o sebi: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mat 28,18.)

Med potovanjem je sonce zašlo, in še preden sta popotnika prispela domov, so kmetje na polju prenehali delati. Ko sta učenca hotela stopiti v svoj dom, je bilo videti, kakor da bi tujec hotel nadaljevati pot. Toda učenca sta čutila, da ju privlači. Njuna duša je hrepenela, da bi zvedela še več. Prosila sta ga: "Ostani z nama." (Luk 24,29.) Kazalo je, kakor da ni sprejel vabila, zato sta ga še bolj silila in vztrajno prosila: "Ker se večeri in dan se je že nagnil." (Luk 24,29.) Nato je Kristus popustil njunemu rotenju ter šel in ostal z njima.

Če ga učenca ne bi tako zelo vabila, ne bi bila zvedela, da je bil njun sopotnik vstali Gospod. Kristus nikomur ne vsiljuje svoje družbe, toda zanima se za vse, ki ga potrebujejo. Rad stopa v najskromnejše domove in razveseli srce najbolj ponižnega. Če pa so ljudje preveč ravnodušni, da bi mislili na nebeškega Gosta ali ga prosili, naj ostane pri njih, potem gre dalje. Mnogi tako veliko izgubijo. Kristusa potem ne poznajo bolje, kakor učenca, ki je hodil z njima.

Preprosti obrok je bil hitro pripravljen in ponujen gostu, ki je sedel na čelu mize. Tedaj je iztegnil roko in blagoslovil hrano. Učenca sta onemela od osuplosti. Njun sopotnik je prav tako razširil roke, kakor je imel navado njihov Učitelj. Ponovno sta ga pogledala, in glej, zapazila sta na njegovih rokah brazgotine od žebljev. Oba hkrati sta vzkliknila: To je Gospod Jezus! Vstal je od mrtvih!/800/

Vstala sta, da bi mu padla pred noge in mu izkazala čast, toda zginil jima je spred oči. Pogledala sta tja, kjer je sedel ta, katerega telo je še pred kratkim počivalo v grobu, in rekla drug drugemu: "Ali ni srce gorelo v naju, ko nama je govoril po poti, ko nama je razlagal pisma?" (Luk 24,32.)

Ta velika novica, ki jo morata oznaniti, jima ni dovolila, da bi dalje sedela in se pogovarjala. Pozabila sta na utrujenost in lakoto. Večerjo sta pustila nedotaknjeno, in polna veselja sta se takoj in hitro podala na isto pot, po kateri sta prišla, zopet nazaj v mesto, da bi lahko učencem prenesla to sporočilo. Na nekaterih mestih pot ni bila varna, toda vzpenjala sta se čez strmine in drsela po gladkih skalah. Nista videla in vedela, da sta pod zaščito njega, ki je šel z njima po tej poti. S palico v rokah sta hitela naprej in želela hoditi še hitreje kakor doslej. Včasih sta zgubila stezo in jo zopet našla. Včasih sta tekla, včasih se spotikala; hitela sta naprej s sopotnikom ob sebi na vsej poti.

Noč je temna, toda Sonce pravičnosti sije nanju. Srce je grozilo, da bo od veselja izskočilo. Počutila sta se kakor v novem svetu. Kristus je živi Zveličar! Ni jima več treba žalovati po njem kakor po mrtvem. On je vstal - vedno znova in znova sta to ponavljala. To sporočilo sta nosila žalostnim. Morata jim pripovedovati čudovito zgodbo o svoji poti v Emavs. Morata povedati, kdo se jima je pridružil na poti. Tako sta nosila največje sporočilo, ki je bilo kdaj dano svetu, veselo sporočilo, na katerem počiva upanje človeške družine za sedaj in za večnost.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

84. "Mir vam!"
Temeljno besedilo Luk 24,33-48; Jan 20,19-29.


Učenca sta po prihodu v Jeruzalem stopila v mesto skozi vzhodna vrata, ki so bila o praznikih odprta tudi ponoči. V hišah je bilo vse temno in mirno, toda popotnika sta našla svojo pot med ozkimi ulicami ob svetlobi vzhajajoče lune. Odšla sta v gornjo izbo, kjer je Jezus preživel zadnji večer pred svojo smrtjo. Vedela sta, da bosta tam našla svoje brate. Čeprav je bilo že pozno, sta vedela, ne bodo odšli prej počivat, preden ne bodo natančneje zvedeli, kaj se je zgodilo s truplom njihovega Gospoda. Vrata sobe so bila trdno zaklenjena. Potrkala sta, da bi vstopila, toda odgovora ni bilo. Vse je bilo mirno. Potem sta se predstavila. Končno so se vrata previdno odpahnila. Vstopila sta in z njima še eden, Nevidni. Nato so vrata znova zapahnili, da bi se zavarovali pred vohuni.

Popotnika sta našla vse navzoče presenečene in vznemirjene. Zbrani so vedno znova izražali hvalnice in zahvalo ter vzklikali: "Res je vstal Gospod in se je prikazal Simonu." (Luk 24,34.) Potem sta popotnika, ki sta bila zaradi hitre hoje še čisto upehana, pripovedovala čudežen dogodek o tem, kako se jima je prikazal Jezus. Ko sta ravno končala svojo pripoved in so nekateri menili, da vsega tega ne morejo verjeti, ker je prelepo, da bi bilo res, je nenadoma pred njimi stala neka druga Oseba. Oči vseh so se uprle v Tujca. Nihče ni potrkal, da bi vstopil./802/ Nihče ni slišal korakov. Učenci so bili osupli in se čudili, kaj neki to pomeni. Toda tedaj so zaslišali glas, ki je bil lahko samo glas njihovega Učitelja. Jasno in razločno so prišle z njegovih ustnic besede: "Mir vam!" (Luk 24,36.)

"In oni se uplaše in vsi prestrašeni mislijo, da vidijo duha. In jim reče: Kaj se plašite? In zakaj dvomljive misli obhajajo vaša srca? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam; potipajte me in poglejte! Saj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz. In rekši to, jim pokaže svoje roke in noge." (Luk 24,37-40.)

Učenci so pogledali njegove kruto preluknjane roke in noge. Spoznali so tudi njegov glas, ki jim je ostal v spominu bolj ko kateri drug, kar so jih slišali. "Ker pa še ne verjamejo od veselja in se čudijo, jim reče: Imate li kake jedi? Oni pa mu dado kos pečene ribe in satovja. In vzame in poje pred njimi. Razvesele se tedaj učenci, videč Gospoda." (Luk 24,41-43; Jan 20,20.) Veselje in vera sta zamenjali njihovo nevero. S čustvi, ki se ne dajo izraziti z besedami, so priznavali svojega vstalega Zveličarja.

Ob Jezusovem rojstvu je angel naznanil ljudem na zemlji mir in dobro voljo. Sedaj pa, ko se je Zveličar po vstajenju prvič prikazal učencem, jih je pozdravil z blaženima besedama: "Mir vam!"/803/ Jezus je vedno pripravljen dati mir ljudem, ki so obremenjeni z dvomi in strahom. Čaka na to, da mu odpremo vrata svojega srca in mu rečemo: Ostani pri nas. On pravi: "Glej, pri vratih stojim in trkam; če kdo čuje moj glas in odpre vrata, vstopim k njemu, in večerjal bom z njim in on z menoj." (Raz 3,20.)

Jezusovo vstajenje je prispodoba končnega vstajenja vseh, ki počivajo v njem. Videz vstalega Zveličarja, vedenje in način govorjenja so učenci poznali. Kakor je Jezus vstal od mrtvih, tako bodo vstali tudi ti, ki počivajo v njem. Spoznali bomo prijatelje, kakor so učenci Jezusa. Če so bili v življenju pohabljeni, bolni in znakaženi, bodo vstali lepo oblikovani in popolnoma zdravi. Vendar pa bo v poveličanem telesu popolnoma ohranjena značilnost njihove osebnosti. Tedaj bomo spoznali, kakor smo bili tudi mi spoznani. (1 Kor 13,12.) V obrazih, ki jih bo osvetljevala iz Jezusovega obraza izhajajoča svetloba, bomo zopet spoznali poteze naših dragih.

Ko se je Jezus prikazal učencem, jih je spomnil na besede, katere jim je govoril pred svojo smrtjo, da se mora namreč uresničiti vse, kar je o njem pisano v Mojzesovem zakonu, v prerokih in Psalmih. "Tedaj jim odpre um, da bi razumeli pisma; in veli jim:/804/ Tako je pisano in tako je moral Kristus trpeti in vstati tretji dan od mrtvih, in se mora oznanjevati v njegovem imenu spokorjenje in odpuščanje grehov med vsemi narodi, počenši od Jeruzalema. Vi pa ste priče temu." (Luk 24,45-48.)

Učenci so začeli dojemati naravo in obseg svojega dela. Svetu naj bi oznanili čudovite resnice, katere jim je zaupal Kristus. Dogodki iz njegovega življenja, njegova smrt, njegovo vstajenje, prerokovanja, ki so kazala na te dogodke, svetost Božjih zapovedi, skrivnost načrta zveličanja, Jezusova moč odpuščanja grehov - vsemu temu so bili priče, in to naj bi oznanili svetu. Oznanjali naj bi evangelij miru in zveličanja po spokorjenju in z Zveličarjevo močjo.

"In ko je to rekel, dahne vanje in jim veli: Prejmite Svetega Duha. Katerim koli odpustite grehe, so jim odpuščeni, katerim koli jih zadržite, so jim zadržani." (Jan 20,22.23.) Sveti Duh še ni bil popolnoma razodet, ker Kristus še ni bil poveličan. Obilnejši dar Duha jim ni bil dan pred njegovim vnebohodom. Dokler se to ni zgodilo, niso mogli izpolniti naročila, naj svetu oznanijo evangelij. Zdaj so sprejeli Duha s posebnim ciljem. Preden bodo učenci lahko opravljali svojo službo v zvezi s cerkvijo, jim je Kristus vdihnil Svetega Duha. S tem jim je zaupal najsvetejšo odgovornost. Želel je, naj spoznajo dejstvo, da brez Duha ne morejo opraviti naloge.

Sveti Duh je dih duhovnega življenja duše. Napolniti koga z Duhom pomeni napolniti ga s Kristusovim življenjem. Duh prežame prejemnika s Kristusovimi lastnostmi. Samo ti, ki so tako poučeni od Boga in čutijo notranje delovanje Duha ter razodevajo Kristusu podobno življenje, morejo stati kot predstavniki ljudi in služiti cerkvi.

"Katerim koli odpustite grehe," je rekel Kristus, "so jim odpuščeni, katerim koli jih zadržite, so jim zadržani." (Jan 20,23.) S tem Gospod nikomur ne daje svobode, da druge obsoja. Že v pridigi na Gori blagrov je to prepovedal. Ta posebna pravica pripada samo Bogu. Toda cerkvi kot organizaciji je Bog dal odgovornost za vsakega posameznega vernika. Te, ki so padli v greh, je cerkev dolžna opominjati, poučevati in jih obnoviti, če je možno. "Prepričuj, kaznuj, opominjaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem," (2 Tim 4,2.) je rekel Gospod./805/ Ravnajte pravično z njimi, ki grešijo. Opominjajte vsakega človeka, ki je v nevarnosti. Nikogar ne prepustite samoprevari. Imenujte greh s pravim imenom. Oznanjajte, kaj pravi Bog o laži, o prestopanju sobote, o kraji, malikovanju in vsakem drugem zlu. "Tisti, ki to delajo, ne bodo podedovali Božjega kraljestva." (Gal 5, 21.) Če bodo ostali v svojem grehu, bo nad njimi izrečena v nebesih obsodba, katero ste jim napovedali iz Svetega pisma. S tem ko si izberejo greh, zavrnejo Kristusa; cerkev mora pokazati, da ne odobrava njihovih dejanj, ali pa sama onečasti svojega Gospoda. Greh mora presojati tako, kakor ga Bog. Prestopke mora obravnavati prav tako, kakor je predpisal Bog, potem bo njeno ravnanje potrjeno v nebesih. Kdor zaničuje pooblastilo cerkve, zaničuje Kristusovo oblast.

Toda ta ponazoritev ima še ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Toda ta ponazoritev ima še svetlejšo stran: "Katerim koli odpustite grehe, so jim odpuščeni." (Jan 20,23.) Ta misel naj prevladuje. Pri delu s tavajočimi naj bodo vse oči uprte v Kristusa! Pastirji naj vodijo čredo Gospodove paše z nežno skrbjo. Tavajočim naj pripovedujejo o odpuščajoči Zveličarjevi milosti in grešnike spodbujajo, da se spokorijo in verujejo vanj, ki lahko odpusti. Naj oznanjajo z oblastjo Božje besede: "Če pripoznavamo svoje grehe, je zvest in pravičen, da nam odpusti grehe in nas očisti sleherne krivice." (1 Jan 1,9.) Vsi, ki se spokorijo, imajo zagotovilo: "Ti se nas vnovič usmiliš, pogaziš naše krivice; ti vržeš v globočino morja vse naše grehe." (Miha 7,19.)

Cerkev naj s hvaležnim srcem sprejme grešnikovo spokorjenje. Skesanca naj vodi iz teme nevere v luč vere in pravičnosti. Njegova drhteča roko naj položi v ljubečo Jezusovo. Takšno odpuščanje bodo odobravala nebesa.

Samo v tem smislu ima cerkev oblast odpustiti grešniku. Kajti odpuščanje greha se lahko doseže samo po Kristusovi zaslugi. Nobenemu človeku, niti ljudskemu telesu ni dana oblast osvoboditi človeka krivde. Kristus je pooblastil učence oznanjati odpuščanje grehov v njegovem imenu vsem narodom, toda sami niso bili pooblaščeni odvzeti niti madeža greha. Zveličanje je samo v Jezusovem imenu, "zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati". (Dej. 4,12.)

Ko se je Jezus prvič prikazal učencem v zgornji izbi, Tomaža ni bilo z njimi. Res je slišal poročila drugih in dobil dovolj dokazov za Jezusovo vstajenje; toda kljub temu je bilo njegovo srce prežeto s potrtostjo in nevero. Ko je slišal učence pripovedovati o čudovitih prikazovanjih vstalega Zveličarja, ga je to pahnilo še globlje v obup. Če je Jezus/806/ resnično vstal od mrtvih, potem ni nobenega upanja več za dobesedno pozemsko kraljestvo. Prizadeta je bila tudi njegova nečimrnost, če je pomislil na to, da se je Učitelj razodel vsem učencem razen njemu. Zato se je odločil, da ne bo verjel, in ves teden je tuhtal o svoji potrtosti, ki se mu je zdela v primerjavi z upanjem in vero svojih bratov še toliko bolj temna.

Tiste dni je Tomaž večkrat izjavil: "Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj od žebljev in ne položim svojega prsta v rano od žebljev in ne denem svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval." (Jan 20,25.) Ni hotel gledati z očmi svojih bratov ali imeti vero, ki se opira na njihovo pričevanje. Svojega Gospoda je vneto ljubil, toda dovolil je, da sta se ljubosumnost in nevera vtihotapili v njegov um in srce.

Za nekatere učence je bila priljubljena zgornja izba začasno bivališče, in zvečer so se tam zbirali vsi razen Tomaža. Neki večer se je tudi on odločil priti skupaj z drugimi. Kljub svoji neveri je gojil majhno upanje, da bi vendarle utegnilo biti resnično tisto dobro sporočilo. Pri večerji so se učenci pogovarjali o dokazih, ki jim jih je Kristus dal po prerokovanjih. Nenadoma "Jezus pride, ko so duri zaklenjene, in stopi v sredo mednje in reče: Mir vam!" (Jan 20,26.)

Potem se je obrnil k Tomažu in rekel: "Položi svoj prst sem, in poglej moje roke; in podaj svojo roko in položi jo v mojo stran; in ne bodi neveren, ampak veren." (Jan 20,27.) Te besede razodevajo, da so mu bile dobro znane Tomaževe misli in besede. Dvomeči učenec je vedel, da nihče njegovih prijateljev en teden ni videl Jezusa. Zato Učitelju niso mogli povedati, da ne veruje. Tedaj je v osebi pred seboj spoznal svojega Gospoda. Ni hotel nobenega dokaza več. V prekipevajočem veselju se je vrgel k Jezusovim nogam in vzkliknil: "Moj Gospod in moj Bog!" (Jan 20,28.)

Jezus je sprejel njegovo priznanje, vendar ga je nežno pokaral zaradi njegove nevere: "Ker si me videl, Tomaž, veruješ; blagor jim, ki ne vidijo, pa verujejo." (Jan 20,29.) Tomaževa vera bi Kristusa bolj veselila, če bi bil veroval pričevanjem svojih bratov. Če bi ves svet danes sledil Tomaževemu zgledu, potem nihče ne bi veroval v zveličanje; kajti vsi, ki sprejemajo Kristusa, se morajo opirati na pričevanje drugih.

Mnogi, ki so nagnjeni k dvomu, se opravičujejo z zatrjevanjem, da bi verovali, če bi dobili dokaz, kakršnega je dobil Tomaž od svojih tovarišev. Toda ne dojemajo, da nimajo samo tega dokaza,/807/ ampak še veliko več. Mnogi, ki čakajo kakor Tomaž, da se odstrani vsak vzrok za dvom, ne bodo nikoli uresničili svojih hrepenenj. Postopoma se bodo vse globlje zapletli v nevero. Kdor se vzgaja zato, da gleda samo na temno stran, da godrnja in tarna, se ne zaveda, kaj dela. Seje seme dvoma in bo tudi žel žetev dvoma. V času, ko sta vera in zaupanje posebno pomembna, mnogi ne bodo mogli upati in verovati.

Jezus je s svojim ravnanjem s Tomažem dal svojim sledilcem nauk. Njegov zgled nam kaže, kako naj ravnamo s slabotnimi v veri in dvomljivci. Jezus Tomaža ni zasipal z očitki in tudi ni razpravljal z njim. Dvomljivcu se je razodel. Tomaž je ravnal zelo nerazumno, ko je določil, pod katerimi pogoji bi lahko veroval. Jezus pa je s svojo velikodušno ljubeznijo in obzirnostjo podrl vse ovire. Nevera se redko kdaj premaga z razpravljanjem. Navadno uporabi samoobrambo in najde vedno nove razloge in izgovore. Toda Jezus naj bo razodet v svoji ljubezni in usmiljenju kot križani Zveličar, pa bodo mnoge nekoč nejevoljne ustnice ponovile Tomaževo priznanje: "Moj Gospod in moj Bog!"


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

85. Še enkrat ob jezeru
Temeljno besedilo Jan 21,1-22.


Jezus je določil, da se bo srečal z učenci v Galileji. Kmalu po koncu pashalnega tedna so se podali tja. Če med praznovanjem ne bi bili v Jeruzalemu, bi se to štelo za nevero in odpad. Zato so tam ostali do konca in šele potem veselo hiteli domov, da bi se srečali z Zveličarjem, kakor je naročil.

Sedem učencev je hodilo skupaj. Oblečeni so bili v skromno ribiško obleko. Bili so revni glede posvetnih dobrin, toda bogati v spoznanju in življenju po resnici, zaradi česar so jim nebesa podelila najvišji položaj učiteljev. Niso obiskovali nobene preroške šole, ampak jih je tri leta poučeval najboljši Vzgojitelj, ki ga je svet kdaj poznal. Zaradi njegovega vpliva so postali plemenitejši, razumnejši in prečiščeni - orodja, po katerih je bilo možno druge ljudi voditi k spoznanju resnice.

Večji del časa Kristusove službe so preživeli v bližini Genezareškega jezera. Ko so se učenci zbrali na kraju, kjer jih ne bi vznemirjali drugi, so opazili, da jih okolje spominja na Jezusa in njegova mogočna dela. Na tem jezeru jih je po velikih valovih prišel rešit, ko so bila njihova srca prestrašena in je divji vihar pretil, da jih bo uničil. Tukaj so njegove besede pomirile vihar. Pred seboj so videli obalo, kjer je bilo več kakor deset tisoč ljudi nahranjenih z nekaj majhnimi hlebi in ribami. Ne daleč stran je ležal Kafarnaum, prizorišče mnogih čudežev. Ko so učenci/809/ opazovali pokrajino, so bili v mislih popolnoma pri Zveličarjevih besedah in dejanjih.

Bil je prijeten večer in Peter, ki je ohranil še veliko od svojega nekdanjega navdušenja za čolne in ribolov, je predložil, da bi se podali na jezero in vrgli mreže. Vsi so pripravljeno sprejeli njegov načrt, kajti potrebovali so hrano in oblačila, izkupiček uspešnega nočnega lova pa bi jim to pomagal priskrbeti. Tako so v svojih čolnih odrinili, toda ničesar niso ulovili. Vso noč so delali, ampak brezuspešno. V utrudljivih nočnih urah so se pogovarjali o svojem odsotnem Gospodu in se spominjali čudežnih dogodkov, katerim so bili priča med njegovim delovanjem ob jezeru. Spraševali so se, kaj neki jim bo prinesla prihodnost. Pogled vanjo jih je ražzalostil.

Ves čas jim je z obale sledil osamljeni opazovalec s svojim pogledom, sam pa je ostal neviden. Končno se je začelo daniti. Čoln se je že zelo približal obali, in tedaj so učenci zagledali tujca, ki jih je ogovoril: "Otroci, imate kake jedi?" Ko so mu odgovorili, da nimajo, jim je tujec rekel: "Vrzite mrežo na desno stran ladje, pa najdete. Vržejo torej, a sedaj je ne morejo izvleči zaradi množice rib." (Jan 21,5.6.)

Janez je spoznal tujca in je Petru zaklical: "Gospod je!" Peter je bil tako prevzet in vesel, da je v svoji neučakanosti s čolna skočil v vodo in je bil tako kmalu pri svojem Gospodu. Drugi učenci so se pripeljali v čolnu in vlekli za sabo mrežo polno rib. "Ko pa izstopijo na kopno, ugledajo žerjavico pripravljeno in na njej ribo položeno in kruh." (Jan 21,9.)

Preveč so bili presenečeni, da bi vprašali, odkod sta ogenj in hrana. Jezus jim je rekel: "Prinesite od rib, ki ste jih sedaj ujeli." (Jan 21,10.) Peter je pohitel k mreži, ki jo je prej spustil, in jo je pomagal bratom privleči na kopno. Ko so opravili svoje delo in vse pripravili, je Jezus prosil učence, naj z njim obedujejo. Ko je lomil kruh in jim ga delil, ga je vseh sedem spoznalo in priznalo. Nenadoma so se spomnili čudežne nahranitve pet tisočev na pobočju. Toda prevzelo jih je skrivnostno spoštovanje in so molče strmeli v vstalega Zveličarja.

Živo so se spominjali dogodka ob jezeru, ko jim je Jezus ukazal, naj gredo za njim. Spomnili so se, kako so na njegov ukaz odrinili na jezero, vrgli svoje mreže in je bil ulov tako bogat, da je grozilo, da se bodo mreže raztrgale. Potem jih je Jezus povabil, naj pustijo svoje ribiške čolne; obljubil jim je, da bo iz njih naredil/810/ lovce ljudi. Da bi v njih oživil ta dogodek in poglobil njegov vtis, je zopet ponovil čudež. To dejanje je učencem obnovilo naročilo. Pokazal jim je, da Učiteljeva smrt ni zmanjšala njihove obveznosti pri opravljanju naloge, ki jim jo je določil. Čeprav so ostali brez osebnega druženja z njim in ne bodo pridobivali življenjskih sredstev z opravljanjem prejšnjega poklica, bo vstali Zveličar še vedno skrbel zanje. Dokler koli bodo delali njegovo delo, bo skrbel za njihove potrebe. Jezus je imel namen z naročilom, naj vržejo mrežo na desno stran čolna. On je stal na tisti strani obale. To je bila stran vere. Če bodo sodelovali z njim in bodo človeška prizadevanja združili z Božjo močjo, uspeh ne bo izostal.

Kristus je moral dati še en nauk, ki je veljal posebej za Petra. Njegova zatajitev Gospoda je bila v sramotnem nasprotju z njegovo poprejšnjo zaobljubo o zvestobi. Kristusa je onečastil in si nakopal nezaupanje svojih bratov. Ti so menili, da ne sme več imeti prejšnjega položaja med njimi, in tudi sam je čutil, da je zapravil zaupanje. Preden je bil zopet poklican, naj prevzame svojo apostolsko službo, je moral pred vsemi dokazati svoje spokorjenje. Sicer bi lahko njegov greh spodkopal njegov vpliv, ki ga je imel kot Kristusov delavec, pa čeprav se je spokoril. Zveličar mu je dal priložnost, da si je znova pridobil zaupanje svojih bratov in, kolikor se da, odpravil sramoto, ki jo je povzročil evangeliju.

S tem je bil dan nauk vsem Kristusovim sledilcem. Evangelij ne sklepa nobenega dogovora z zlom. Ne more opravičiti greha. Skrivni grehi naj se priznajo Bogu na skrivnem, javni grehi pa zahtevajo javno priznanje. Če učenci grešijo, zadene očitek Kristusa. To povzroča Satanovo zmagoslavje in spotikanje omahljivim ljudem. Ko vernik dokazuje spokorjenje, kolikor koli more, odpravi ta očitek.

Medtem ko je Kristus z učenci ob obali obedoval, je vprašal Petra: "Simon Jonov, ljubiš li me bolj nego ti?" (Jan 21,15.) kar se je nanašalo na njegove tovariše, ker je nekoč izjavil: "Če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se nikoli ne pohujšam." (Mat 26,33.) Zdaj se je znal bolje oceniti. Odvrnil je: "Da, Gospod, ti veš, da te ljubim." (Jan 21,15.) To ni nobeno goreče zagotavljanje, da njegova ljubezen presega ljubezen njegovih bratov. Ni niti izrazil svojega mnenja o svoji vdanosti, marveč je prosil njega, ki pozna vse spodbude srca, naj presodi o njegovi iskrenosti. "Gospod, ti veš, da te ljubim." Jezus mu je naročil: "Pasi moja jagnjeta." (Jan 21,15.)/811/

Jezus je znova preizkušal Petra s tem, ko je ponovil vprašanje: "Simon Jonov, ali me ljubiš?" Tokrat ga ni vprašal, ali ga ljubi bolj kakor bratje. Tudi drugi odgovor je bil kakor prvi brez pretiranega zagotavljanja: "Da, Gospod, ti veš, da te ljubim." Nato mu je Jezus rekel: "Pastiruj mojim ovcam." (Jan 21,16.) Zveličar mu je še enkrat zastavil preizkusno vprašanje: "Simon Jonov, ali me ljubiš?" Tedaj se je Peter ražzalostil, ker je pomislil, da Jezus dvomi o njegovi ljubezni. Vedel je, da ima Gospod vzrok za nezaupanje. Zato je odvrnil z bolečim srcem: "Gospod, ti vse veš; ti znaš, da te ljubim." Jezus mu je spet naročil: "Pasi moje ovčice." (Jan 21,17.)

Peter je trikrat javno zatajil Gospoda, zato je Jezus trikrat od njega zahteval zagotovilo njegove ljubezni in zvestobe, pri čemer je poudarjeno vprašanje Petra zadelo v ranjeno srce kakor ostra puščica. Jezus je pred zbranimi učenci razodel, kako globoko je Petrovo spokorjenje; tako so spoznali, kako temeljito se je ponižal nekdanji hvalisavi učenec.

Peter je bil vročekrvne in nagle ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Peter je bil vročekrvne in nagle narave, in Satan je te značajske lastnosti izrabil, da bi ga obvladal. Pred samim Petrovim padcem mu je Jezus rekel: "Simon, Simon! Glej, Satan si je izprosil, da vas sme presejati kakor pšenico; ali jaz sem prosil zate, naj ne izgine tvoja vera; in ti, ko se nekoč spreobrneš, potrjuj svoje brate." (Luk 22,31.32.) Zdaj je prišel ta čas, in sprememba v Petru je bila jasna. Gospodova neposredna preizkusna vprašanja niso izzvala predrznih samozadovoljnih odgovorov. Ponižnost in spokorjenje sta Petra pripravila bolje kakor kdaj prej za pastirja črede.

Prvo delo, ki ga je Kristus zaupal Petru, ko ga je zopet postavil v službo, je bilo pasti jagnjeta. To je bilo delo, v katerem je Peter doslej imel le malo izkušenj. Zahtevalo bo veliko vestnosti, nežnosti, veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. To je bilo vabilo služiti mladim v veri. Poučeval naj bi nevedne, jim odpiral Spise in jih vzgajal za koristne sodelavce v Kristusovi službi. Dotlej Peter ni bil sposoben za to nalogo, niti ni razumel njene pomembnosti. Toda prav za to nalogo ga je Jezus tedaj povabil. Njegovo trpljenje in spokorjenje sta ga pripravila za to delo.

Peter je pred padcem vedno govoril nepremišljeno, iz trenutne spodbude. Vedno je bil pripravljen popravljati druge in izraziti svoje mnenje, preden si je bil popolnoma na jasnem o sebi ali tem, kar je imel povedati. Spreobrnjeni Peter pa je bil drugačen. Res si je ohranil prejšnje navdušenje, toda Kristusova milost je pravilno usmerjala njegovo vnemo. Ni bil več oster, samozaupen in prevzeten, temveč miren,/812/ obrzdan in dovzeten za pouk. Lahko je pasel jagnjeta enako kakor ovce Kristusove črede.

Zveličarjevo ravnanje s Petrom je vsebovalo nauk zanj kakor tudi za njegove brate. Poučilo jih je, da se s prestopnikom ravna potrpežljivo, sočutno in z odpuščajočo ljubeznijo. Čeprav je Peter zatajil svojega Gospoda, se Jezusova ljubezen do Petra nikoli ni omajala. Prav takšno ljubezen naj bi imel nižji pastir za ovce in jagnjeta, ki so mu zaupane v oskrbo. Peter naj bi ob spominu na svoje slabosti in padec ravnal prav tako rahločutno s svojo čredo, kakor je Kristus z njim.

Vprašanje, ki ga je Kristus zastavil Petru, je bilo pomembno. Omenil je samo en pogoj, da bi kdo postal učenec in delal zanj. Dejal je: "Ali me ljubiš?" To je najpomembnejša usposobljenost. Čeprav bi imel Peter vse mogoče sposobnosti, pa brez Kristusove ljubezni ne bi mogel biti zvesti pastir Gospodove črede. Znanje, dobrohotnost, zgovornost, hvaležnost in gorečnost so pomožna sredstva pri dobrem delu, toda če krščanski služabnik nima Jezusove ljubezni v srcu, bo delal zaman.

Nato je Jezus govoril s Petrom na samem, kajti bilo je nekaj, kar se je hotel pogovoriti samo z njim. Pred svojo smrtjo mu je Jezus rekel: "Kamor grem, ne moreš zdaj iti za menoj; pozneje pa prideš za menoj." (Jan 13,36.) Na to mu je Peter odgovoril: "Gospod, zakaj ne morem sedaj iti za teboj? Svoje življenje dam zate." (Jan 13,37.) Ko je to rekel, je slutil le malo, do kakšnih višin in globin bo ta pot popeljala Kristusove noge. Peter se je spotaknil, ko je prišla preizkušnja; toda zopet je dobil možnost dokazati svojo ljubezen do Kristusa. Da bi ga Zveličar okrepil za končno preizkušnjo vere, mu je razodel njegovo prihodnost. Povedal mu je, da bo po plodnem življenju, ko bo starost izčrpala njegove moči, res šel za Gospodom. Dejal je: "Ko si bil mlajši, si se opasoval sam in hodil, kamor si hotel; ko se pa postaraš, raztegneš svoje roke in drugi te opaše in te povleče, kamor ti nočeš. To pa je povedal, da naznači, s kako smrtjo bo oslavil Boga." (Jan 21,18.19.)

Jezus je Petra povsem odkrito seznanil z načinom njegove smrti; napovedal mu je celo, da bo razširil roke na križu. Potem ga je znova pozval: "Pojdi za menoj!" (Jan 21,19.) Peter zaradi tega razodetja ni postal malodušen. Bil je pripravljen za svojega Gospoda pretrpeti kakršno koli smrt.

Dotlej je Peter poznal Kristusa po telesu, kakor ga mnogi poznajo tudi danes; toda nič več naj ne bil tako omejen. Ni ga poznal nič drugače kakor tedaj, ko se je družil z njim kot s človekom./815/ Jezusa je ljubil kakor človeka, kakor iz nebes poslanega Učitelja; sedaj pa ga je ljubil kakor Boga. Postopoma je spoznal, da mu je Kristus vse v vsem. Sedaj je bil pripravljen imeti delež v Gospodovem poslanstvu požrtvovalnosti. Preden so ga križali, je bil zaprosil, da so ga pribili na križ z glavo navzdol. Štel si je za preveliko čast trpeti na enak način kakor njegov Učitelj.

Za Petra so bile izredno poučne besede: "Pojdi za menoj." (Jan 21, 19.) Ta nauk mu ni bil dan samo za njegovo smrt, temveč tudi za vsak korak njegovega življenja. Doslej je Peter raje deloval samostojno. Poskušal je sam izdelati načrte za Božje delo, namesto da bi čakal in se ravnal po Božjem načrtu. S tem ko je hitel pred Gospodom, ni pridobil ničesar. Jezus ga je povabil: "Pojdi za menoj." (Jan 21,19.) Ne teci pred menoj. Potem se ti ne bo treba samemu spopasti s Satanovimi četami. Dovoli mi, da hodim pred teboj, pa te sovražnik ne bo premagal.

Ko je Peter tako hodil poleg Jezusa, je opazil, da za njima hodi Janez. Želel je zvedeti tudi njegovo prihodnost. "Ko torej Peter vidi tega, reče Jezusu: Gospod, kaj pa ta? Reče mu Jezus: Ako hočem, da ostane dotlej, ko pridem, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj!" (Jan 21,21.22.) Peter bi bil moral pomisliti, da mu bo Gospod razodel vse, kar bi bilo dobro zanj, da ve. Dolžnost vsakega je hoditi za Kristusom, ne da bi pri tem gojil nepotrebne skrbi o delu, ki je določeno drugim. Ko je Jezus rekel za Janeza: "Ako hočem, da ostane dotlej, ko pridem," (Jan 21,22.) s tem nikakor ni zagotovil, da bo ta učenec živel do Gospodovega drugega prihoda. S temi besedami je pojasnil zgolj svojo neomejeno moč; in če bi si res želel česa takega, to sploh ne sme vplivati na Petrovo delo. Janezova in Petrova prihodnost je bila v rokah njunega Gospoda. Dolžnost obeh pa je bila, da mu poslušno sledita.

Koliko ljudi je danes podobnih Petru! Skrbijo za zadeve drugih in želijo spoznati njihove dolžnosti, medtem pa so v nevarnosti, da zanemarijo svoje. Naša naloga je gledati na Kristusa in hoditi za njim. V življenju drugih ljudi bomo videli napake in pomanjkljivosti v njihovem značaju. Človeška narava je obremenjena s slabostmi, v Kristusu pa bomo našli popolnost. Z gledanjem nanj se bomo spreminjali.

Janez je dosegel zelo visoko starost. Doživel je razdejanje Jeruzalema in uničenje čudovitega templja - prispodobe končnega uničenja sveta. Do svojih zadnjih dni je zvesto hodil za svojim Gospodom. Bistvena vsebina njegovih pričevanj cerkvam se glasi: "Ljubljeni, ljubimo se med seboj; kajti ljubezen je iz Boga. In kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog v njem." (1 Jan 4,7.16.)/816/

Peter je bil zopet vrnjen v apostolsko službo, toda čast in oblast, ki ju je dobil od Kristusa, ne pomenita nobene prednosti pred njegovimi brati. Kristus je to pojasnil, ko je na Petrovo vprašanje "Kaj pa ta?" odgovoril: "Kaj tebi za to. Ti pojdi za menoj!" (Jan 21,21.22.) Petra niso častili kot glavo cerkve. Milost, ki mu jo je izkazal Kristus s tem, da mu je odpustil njegov padec in mu zaupal skrb za čredo, kakor tudi njegova zvesta hoja za njim sta Petru povrnila zaupanje njegovih bratov. V cerkvi je imel velik vpliv. Toda nauk, ki mu ga je dal Kristus ob Genezareškem jezeru, si je Peter zapomnil vse življenje. Pod vplivom Svetega Duha je pisal cerkvam: "Starešine med vami torej opominjam jaz, sostarešina in priča Kristusovega trpljenja in tudi deležnik slave, ki se ima razodeti: Pasite Božjo čredo, ki je pri vas, nadzorujoč jo ne po sili, ampak prostovoljno, po Bogu; tudi ne za grd dobiček, ampak radovoljno; tudi ne kakor gospodovalci svoje posesti, temveč tako, da ste zgledi čredi. In ko se prikaže višji Pastir, prejmete nevenljivi venec slave." (1 Pet 5,1-4.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

86. Pojdite učit vse narode
Temeljno besedilo Mat 28,16-20.


Kristus je stal le še korak daleč od nebeškega prestola, ko je dal učencem naročilo, rekoč: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode. Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarjenju!" (Mat 28,18.19; Mar 16,15.) Vedno znova so bile te besede ponovljene, da bi učenci dojeli njihov pomen. Nebeška svetloba naj bi močno svetila vsem Zemljanom, vzvišenim in preprostim, bogatim in revnim. Učenci naj bi sodelovali z Odrešenikom za rešitev sveta.

Naročilo je bilo dano dvanajsterim že tedaj, ko se je Kristus sešel z njimi v gornji izbi; sedaj pa naj bi bilo sporočeno večjemu številu. Vsi verniki, ki so lahko bili obveščeni, so se zbrali na nekem hribu v Galileji. Sam Kristus je pred smrtjo določil čas in kraj tega srečanja. Angel ob grobu je učence spomnil na njegovo obljubo, da se želi z njimi srečati v Galileji. Ta obljuba je bila ponovljena vernikom, ki so se v pashalnem tednu zbrali v Jeruzalemu, po njih pa mnogim osamljenim, ki so objokovali Gospodovo smrt. Vsi so se z gorečim zanimanjem veselili tega pogovora. Na kraj srečanja so prišli po stranskih poteh iz raznih smeri, da pri nezaupljivih Judih ne bi izzvali suma. Prišli so z začudenjem v srcu in se vneto pogovarjali o novicah, ki so jih zvedeli o Kristusu.

Ob določenem času se je znašlo okoli petsto vernikov v majhnih skupinah na pobočju. Vsi so želeli zvedeti čimveč od teh,/818/ ki so videli Kristusa po vstajenju. Učenci so hodili od skupine do skupine, govorili o vsem, kar so o Jezusu videli in slišali, ter jim razlagali Pisma, kakor so slišali od njega. Tomaž je govoril o svoji neveri in pripovedoval, kako so bili odpravljeni njegovi dvomi. Na lepem pa je stal Jezus med njimi. Nihče ni mogel povedati, od kod ali kako je prišel. Mnogi navzoči ga niso še nikoli doslej videli, toda na rokah in nogah so opazili sledove križanja. Njegovo obličje je bilo kakor Božje, in ko so ga zagledali, so mu izkazali čast.

Nekateri pa so dvomili. Tako bo vedno. To so ti, ki jim je težko verovati, zato se postavijo na stran dvomljivcev. Taki zaradi svoje nevere veliko izgubijo.

To je bil edini Jezusov pogovor s številnimi verniki po njegovem vstajenju. Stopil je mednje in rekel: "Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji." (Mat 28,18.) Učenci so se mu poklonili, še preden jim je spregovoril, toda te besede so prišle iz ust, ki so bila v smrti zaprta, in navzoče prežele s posebno močjo. Zdaj je bil vstali Zveličar. Mnogi od njih so videli, kako je uporabil svojo moč, da bi ozdravil bolne in si podredil Satanove moči. Verovali so, da ima moč vzpostaviti svoje kraljestvo v Jeruzalemu, streti vsako nasprotovanje in obvladovati naravne sile. Pomiril je razdivjane vode, hodil je po penečih se valovih in mrtve obujal v življenje. Sedaj pa je izjavil, da mu je dana "vsa oblast". Njegove besede so popeljale misli poslušalcev nad pozemske in minljive stvari k nebeškim in večnim. Dobili so najvišjo predstavo o njegovem dostojanstvu in slavi.

Kristusove besede na pobočju so razodele, da je bila njegova daritev za človeštvo popolna in dokončna. Pogoji za spravo so bili izpolnjeni; delo, zaradi katerega je prišel na svet, je bilo opravljeno. Sedaj pa je bil na poti k Božjemu prestolu, da bi ga častili angeli, poglavarstva in oblasti. Nastopil je svojo posredniško službo. Opremljen z neomejeno oblastjo je dal svojim učencem naročilo: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar koli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,19.20.)

Judje so bili določeni za varuhe svete resnice, toda zaradi farizejstva so postali najbolj vzvišeni, domišljavi/819/ in svetohlinski ljudje na svetu. Vse, kar je bilo v zvezi z duhovniki in poglavarji - njihova oblačila in navade, njihovi obredi in izročila - jih je onesposobilo biti luč sveta. Judovski narod je gledal nase, kakor da pomeni ves svet. Kristus pa je naročil učencem oznanjati vero in bogoslužje, ki nima nič skupnega z družbenim položajem ali narodno pripadnostjo, vero, ki jo bodo lahko sprejeli vsi narodi, narodnosti in sloji ljudi.

Preden je Kristus zapustil učence, jim je jasno prikazal naravo svojega kraljestva. Spomnil jih je na to, kar jim je o tem govoril poprej. Pojasnil jim je, da ni imel namena ustanoviti na tem svetu minljivega kraljestva, temveč duhovno. Tudi ni želel vladati kot pozemski kralj na Davidovem prestolu. Znova jim je odprl Pisma in pokazal, da je bilo vse, kar je pretrpel, določeno na posvetu med njim in Očetom. Vse pa so napovedali s Svetim Duhom navdihnjeni ljudje. Rekel je: Vidite, da se je zgodilo vse to, kar sem vam povedal o tem, da me bodo zavrgli kot Mesija. Prav tako se je uresničilo vse, kar sem vam povedal o svojem ponižanju, ki sem ga moral pretrpeti, in o smrti, ki sem jo prestal. Tretji dan pa sem vstal. Še naprej marljivo preiskujte Pisma, pa boste spoznali, da so se uresničile vse preroške podrobnosti o meni.

Kristus je naročil učencem, naj opravijo nalogo, ki jim jo je zapustil, začnejo pa naj v Jeruzalemu. Jeruzalem je bil prizorišče, kjer se je zgodilo njegovo osupljivo ponižanje za človeški rod. Tam je trpel, tam je bil zavržen in obsojen. Judeja je bila njegova rojstna dežela. Tam je v človeški podobi bival z ljudmi, a samo malo jih je spoznalo, kako zelo so se nebesa približala zemlji, ko je Jezus živel med njimi. Tudi delo učencev se je moralo začeti v Jeruzalemu.

Glede na vse to, kar je Kristus tam pretrpel, in glede na neuspeh njegovega delovanja, bi si učenci lahko izprosili obetavnejše področje dela; ampak nobene takšne želje niso izrekli. Učenci naj bi obdelali ravno tla, kjer je Jezus že posejal seme resnice; setev bo vzklila in obrodila obilno žetev. Pri delu bodo naleteli na preganjanja zaradi ljubosumnosti in sovraštva Judov; toda tudi njihov Učitelj je to zdržal, in zato niti njim ni bilo treba bežati pred tem. Prva ponudba milosti naj velja Zveličarjevim morilcem.

V Jeruzalemu je bilo veliko ljudi, ki so na skrivnem verovali v Jezusa, in ni jih bilo malo, ki so jih prevarali duhovniki in poglavarji. Tudi ti so morali biti seznanjeni z evangelijem. Povabljeni so morali biti k spokorjenju./820/ Čudovita resnica, da se odpuščanje grehov lahko doseže samo po Kristusu, se mora jasno oznanjati. Medtem ko je bil celoten Jeruzalem notranje razburjen zaradi grozljivih dogodkov zadnjih nekaj tednov, bi evangeljska pridiga naredila najgloblji vtis.

Božje delo se s tem ne ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Božje delo se s tem ne sme končati. Razširi naj se do najbolj zakotnih krajev sveta. Kristus je rekel učencem: Vi ste priče, da sem živel življenje samopožrtvovalnosti za blaginjo tega sveta. Videli ste tudi moje prizadevanje za Izraela. Čeprav niso hoteli priti k meni, da bi dobili življenje, čeprav so duhovniki in poglavarji ravnali z menoj, kakor se jim je zljubilo, čeprav so me zavrgli, kakor so Pisma napovedala - vendar naj dobijo še eno priložnost za sprejem Božjega Sina. Videli ste, da rad sprejemam vse, ki pridejo k meni in priznajo grehe. Kdor pride k meni, ga nikakor ne bom zavrgel. Vsi, ki hočejo, se lahko spravijo z Bogom in dobijo večno življenje. Vam, svojim učencem, izročam to sporočilo milosti. Najprej naj se oznanja Izraelu, potem pa vsem drugim narodom, jezikom in ljudstvom. Slišati ga morajo Judje in pogani. Vsi verujoči naj se zberejo v eni cerkvi.

Z darom Svetega Duha naj bi učenci dobili čudežno moč in njihovo pričevanje naj bi potrjevali znamenja in čudeži. Čudežev naj ne bi delali samo apostoli, temveč tudi ti, ki sprejmejo njihovo sporočilo. Jezus je obljubil: "V mojem imenu bodo izganjali zle duhove, govorili bodo nove jezike, kače bodo prijemali, in če izpijo kaj strupenega, jim ne bo škodovalo, na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo." (Mar 16,17.18.)

V tistem času so ljudi pogosto zastrupljali. Brezvestni ljudje niso omahovali s takšnimi sredstvi odstraniti tistih, ki zavirajo njihovo častihlepje. Jezus je vedel, da bo s tem ogroženo tudi življenje njegovih učencev. Mnogi bodo mislili, da opravljajo službo Bogu z morjenjem njegovih prič. Zato jim je obljubil zaščito pred to nevarnostjo.

Učenci naj bi imeli enako moč, kakor jo je imel Jezus, da bi ozdravljali "vsako bolezen in vsako slabost med ljudstvom". (Mat 4,23.) S tem ko bi v njegovem imenu ozdravljali telesne bolezni, bi pričali o njegovi moči za ozdravitev duše. Sedaj jim je bila obljubljena še neka nova sposobnost. Ker naj bi učenci oznanjevali tudi drugim narodom, bodo dobili sposobnost govoriti druge jezike. Apostoli in njihovi spremljevalci so bili nepismeni ljudje, toda po izlivanju Duha o petdesetnici je postal njihov govor jasen, preprost in brez napak, in sicer v izbiri in izgovorjavi besed, ne glede na to, ali so govorili materinščino ali tuji jezik./821/

Tako je Kristus dal učencem nalogo. Vse je pripravil za opravljanje dela in sam prevzel odgovornost za uspeh. Vse dokler se bodo ravnali po njegovih besedah in delali povezani z njim, ne bodo doživeli neuspeha. Ukazal jim je, naj gredo k vsem narodom. Pojdite do najbolj oddaljenih krajev naseljenega sveta in vedite, da bom tudi tam z vami. Delajte z vero in zaupanjem, kajti nikoli se ne bo zgodilo, da bi vas zapustil.

Zveličarjevo naročilo učencem zajema vse vernike. Do konca časa zajema vse, ki verujejo v Kristusa. Usodna napaka je misliti, da se delo reševanja ljudi nanaša samo na posvečene pridigarje. Veselo sporočilo je zaupano vsem, ki so deležni nebeškega navdihnjenja. Kdor je dobil Kristusovo življenje, je posvečen za sodelovanje pri zveličanju bližnjih. Za to delo je bila ustanovljena cerkev, in vsi, ki sprejmejo nase to sveto zavezo, so s tem zavezani kot Kristusovi sodelavci.

"In Duh in nevesta govorita: Pridi! In kdor sliši, naj reče: Pridi!" (Raz 22,17.) Vsak, ki sliši, mora ponoviti vabilo. Ne glede na svoje poklicne dolžnosti, naj bo njegova prva naloga pridobivati ljudi za Kristusa. Morda ne bo sposoben govoriti zbranim, vendar lahko uspešno dela s posamezniki. Njim lahko podaja nauke, ki jih je dobil od Gospoda. Pridigarska služba ni samo oznanjevanje. Opravljajo jo tudi taki, ki lajšajo muke bolnim in trpečim, pomagajo potrebnim in tolažijo potrte in maloverne. Povsod so ljudje, ki so potrti, ker se zavedajo svoje krivde. Človeštva ne onečaščata težaško delo ali siromaštvo, ampak krivda in grešna dela. To povzroča nemir in nezadovoljstvo. Kristus pričakuje od svojih služabnikov, da pomagajo ljudem, ki so oboleli zaradi greha.

Učenci so morali začeti opravljati svoje delo tam, kjer so bili. Niso se smeli izogniti najtežjemu in najmanj obetavnemu polju. Tako mora vsak Kristusov delavec začeti tam, kjer je. Morda so v naših lastnih družinah ljudje, ki hrepenijo po sočutju in stradajo kruha življenja. Morda so tam otroci, ki jih je potrebno vzgojiti za Kristusa. Pogane najdemo kar pred svojimi vrati. Zato moramo vestno opraviti najbližje delo. Šele nato lahko naša prizadevanja razširimo tako daleč, do koder nas bo vodila Božja roka. Morda se zdi, da je delovanje mnogih ljudi omejeno zaradi razmer, toda ne glede, kje se opravlja, se bo čutilo do najbolj oddaljenih krajev sveta, če je opravljeno z vero in z vso vnemo. Ko je Kristus živel na svetu, je kazalo, da je področje njegovega dela omejeno na majhen predel, vendar pa je slišalo njegovo sporočilo mnogo ljudi v vseh dotlej znanih deželah. Bog mnogokrat uporablja preprosta sredstva za dosego največjih uspehov./822/ Njegov načrt je, da je vsaka panoga njegovega dela odvisna od vseh drugih, kakor je med seboj usklajeno delovanje koles. Najponižnejši delavec se bo spodbujen s Svetim Duhom dotaknil nevidnih strun, katerih tresljaji se bodo nadaljevali do koncev zemlje in se zlivali v pesem skozi vse čase.

Ampak ukaza: "Pojdite po vsem svetu," nikoli ne smemo izgubiti spred oči. Poklicani smo, da usmerimo svoj pogled "po vsej deželi". (Dej 13,49.) Kristus je podrl ločilno pregrajo predsodkov o narodni pripadnosti in učil o ljubezni do vseh pripadnikov človeške družine. Ljudi je povzdignil nad ozek krog, ki jim ga predpisuje sebičnost. Odpravil je vse narodnostne meje in vse umetno ustvarjene družbene razlike. Kristus ne dela nobene razlike med sosedom in tujcem, med prijateljem in sovražnikom. Uči nas, naj gledamo na vsakega človeka v stiski kot na svojega brata in na svet kakor na svoje delovno področje.

Ko je Zveličar dejal: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode," je rekel tudi: "Tiste pa, ki verujejo, bodo spremljala ta znamenja: V mojem imenu bodo izganjali zle duhove, govorili bodo nove jezike, kače bodo prijemali, in če izpijo kaj strupenega, ne bo jim škodovalo, na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo." (Mar 16,17.18.) Ta obljuba je prav tako daljnosežna kakor naročilo. Seveda ne bo vsak vernik dobil vseh darov, kajti Duh podeljuje "vsakemu posebej, kakor hoče". (1 Kor 12,11.) Toda darovi Duha so vsakemu verniku obljubljeni po njegovi potrebi v Gospodovem delu. Ta obljuba je še danes prav tako veljavna in vredna zaupanja kakor v apostolskih dneh. Ta znamenja bodo dana njim, "ki verujejo". To je prednost Božjih otrok, in vera naj se okrepi v vsem, kar je mogoče sprejeti z vero.

"Na bolnike bodo pokladali roke, in ozdravijo." (Mar 16,18.) Ta svet je velika bolnišnica, toda Kristus je prišel ozdravljat bolne in oznanjat osvoboditev Satanovim jetnikom. Sam je poosebljal zdravje in moč. Tako je od svoje življenjske moči dajal bolnim, prizadetim in obsedenim. Nikogar ni zavrnil, ki je prišel k njemu po ozdravljajočo moč. Dobro je vedel, da so ti, ki so ga prosili za pomoč, zboleli po svoji krivdi, vendar ni odklonil, da bi jih ozdravil. In ko je ta iz Kristusa delujoča moč prodrla v te uboge ljudi, so se prepričali o grehu, in mnogi so bili ozdravljeni svojih duhovnih in telesnih bolezni. Evangelij ima še danes isto moč. Zakaj potem tudi danes ne bi pričakovali enakih sadov?

Kristus občuti gorje vsakega trpina. Če človeško telo mučijo hudobni duhovi, potem Kristus občuti prekletstvo. Če vročina izčrpava življenjski tok, On čuti smrtni boj. Še danes je prav tako pripravljen ozdraviti bolne kakor tedaj, ko je osebno živel na svetu. Kristusovi služabniki so njegovi/823/ predstavniki, prenosniki njegovega delovanja. Po njih želi dajati svojo ozdravljajočo moč.

V Zveličarjevem načinu zdravljenja so se ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V Zveličarjevem načinu zdravljenja so se učencem razodeli mnogi nauki. Ob neki priložnosti je namazal oči nekega slepca z blatom in mu ukazal: "Pojdi, umij se v kopeli Siloam. Odide torej in se umije ter se vrne z vidom." (Jan 9,7.) Ozdravljen bi bil lahko samo z močjo velikega Zdravnika, vendar pa je Kristus uporabljal preprosta naravna sredstva. Medtem ko ni podpiral zdravljenja z omamljajočimi zdravili, je odobril uporabo preprostih in naravnih zdravil.

Marsikateremu poprej obupanemu ozdravljencu je rekel: "Ne greši več, da se ti kaj hujšega ne prigodi." (Jan 5,14.) Tako je učil, da je bolezen posledica prestopanja Božjih zakonov, naravnih in duhovnih. Na svetu ne bi bilo velike bede, če bi ljudje živeli v skladnosti s Stvarnikovim načrtom.

Kristus je bil vodja in učitelj starega Izraela in je poučeval ljudstvo, da je zdravje nagrada za poslušnost Božjim zapovedim. Vzvišeni Zdravnik, ki je zdravil bolnike v Palestini, je nekoč govoril iz oblakovega stebra svojemu ljudstvu in pojasnil, kaj morajo narediti sami, in kaj bo Bog naredil zanje. Rekel je: "Ako boš res poslušal glas Gospoda, svojega Boga, in delal, kar je prav v njegovih očeh, in pazil na njegove zapovedi in čuval vse njegove postave, ne pošljem nadte nobene teh bolezni, ki sem jih poslal nad Egipt, zakaj jaz sem Gospod, tvoj zdravnik." (2 Mojz 15,26.) Kristus je dal Izraelcem natančna navodila za njihove življenjske navade in jim zagotovil: "Gospod odvrne od tebe vsako bolezen." (5 Mojz 7,15.) Vse dokler so izpolnjevali pogoje, se je na njih uresničevala obljuba: "In ni ga bilo, ki bi bil pešal med njih rodovi." (Ps 105,37.)

Ti nauki so dani tudi nam. Za ohranitev zdravja obstajajo pogoji. O njih morajo biti poučeni vsi. Nihče ni Gospodu po volji, če ne pozna njegovih naravnih ali duhovnih zakonov. Sodelovati moramo z Bogom, da bi si obnovili telesno in duhovno zdravje.

Poklicani smo poučevati druge, kako si lahko ohranijo in zopet pridobijo zdravje. Pri bolnikih moramo uporabljati zdravila, ki jih je Bog dal v naravi, in moramo ljudi usmeriti nanj, ki edini lahko obnovi. Naše delo je nositi bolne in trpeče na rokah vere h Kristusu in jih učiti verovati v vzvišenega Zdravnika. Poleg tega moramo zaupati njegovi obljubi in moliti za razodetje njegove moči. Pravo jedro evangelija je obnova. Zveličar pričakuje od nas,/824/ da spodbudimo bolne in brezupne ter prizadete k oprijemanju njegove moči.

V vsaki ozdravitvi, ki jo je opravil Kristus, je bila razodeta moč ljubezni. Samo če z vero sodelujemo z njo, smo lahko orodja za njegovo delo. Če opustimo svojo božansko zvezo s Kristusom, ne more teči po nas na druge obilna reka življenjske moči. Bili so kraji, v katerih Zveličar ni mogel narediti veliko mogočnih del zaradi nevere njihovih prebivalcev. Tako tudi danes nevera ločuje cerkev od njenega božanskega Pomočnika. Slabo se drži večne vrednote. Zaradi takšnega pomanjkanja vere je Bog razočaran in oropan svoje slave.

Če cerkev opravlja Kristusovo delo, ima obljubo njegove navzočnosti. On je dejal: "Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode. ... In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,19.20.) Eden prvih pogojev za pridobitev njegove moči je, da vzamemo nase njegov jarem. Samo življenje cerkve je odvisno od tega, s kakšno vdanostjo uresničuje Gospodovo naročilo. Če se to naročilo zanemarja, sta zagotovo posledici tega duhovno usihanje in propad. Kjer ni dejavnega dela za druge, upada ljubezen in vera slabi.

Kristus pričakuje od svojih služabnikov, da vzgajajo cerkev za evangeljsko delo. Poučujejo naj ljudi, kako lahko iščejo in rešujejo izgubljene. Toda ali res opravljajo to nalogo? Na žalost, kako malo jih je, ki garajo, da bi razvneli iskro življenja v umirajoči cerkvi! Koliko cerkev negujejo kakor bolna jagnjeta ti, ki bi morali v resnici iskati izgubljene ovce! Ob istem času pa umira na milijone in milijone ljudi brez Kristusa.

Božanska ljubezen se je zaradi ljudi razodela do nedoumljivih globin, in angeli se čudijo, da prejemniki te vzvišene ljubezni kažejo samo površno hvaležnost. Prav tako se čudijo, kako ljudje malo cenijo Božjo ljubezen. Nebesa so ogorčena zaradi malomarnosti, ki se kaže do ljudi. Ali bi radi vedeli, kako Kristus gleda na to? Kako neki bi se počutila oče in mati, ko bi zvedela, da so njihovega otroka v mrazu in snegu spregledali ljudje, ki bi ga lahko rešili, a so ga pustili umreti? Mar ne bi bila strašno žalostna in hkrati tudi skrajno razburjena? Mar ne bi teh morilcev obtožila z jezo, ki je tako vroča kakor njune solze in močna kakor njuna ljubezen? Trpljenje vsakega človeka je trpljenje Božjih otrok, kdor pa ne ponudi svoje roke umirajočemu sočloveku, izziva njegovo pravično jezo. To je Jagnjetova jeza. Vsem, ki trdijo, da imajo občestvo s Kristusom, pa so vendar ravnodušni do potreb soljudi, bo na dan zadnje velike sodbe rekel: "Ne poznam vas, odkod ste. Odstopite od mene vsi, ki delate krivico." (Luk 13,27.)/825/

Kristus v naročilu učencem ni le poudaril njihovega dela, temveč jim je tudi podal njihovo sporočilo. "Učeč jih, naj izpolnjujejo vse, kar koli sem vam zapovedal." (Mat 28,20.) Učenci naj bi ljudi poučevali to, kar jih je poučeval On. To zajema vse, kar je razodel bodisi osebno bodisi po starozaveznih prerokih in učiteljih. Iz tega so izključeni človeški nauki. V tem naročilu ni prostora za izročilo, človeške teorije in sklepe ali cerkvena pravila. V njem ni prostora niti za zakone cerkvenih oblasti. Kristusovi služabniki naj ne oznanjajo ničesar od tega. "Postava in preroki" s poročili o njegovih besedah in dejanjih so zaklad, ki je zaupan učencem za oznanjevanje svetu. Kristusovo ime je njihovo geslo in razpoznavno znamenje; je njihova zveza edinosti, pooblastilo za njihovo delo in vir njihovega uspeha. Kar nima njegovega napisa, ne bo priznano v njegovem kraljestvu.

Evangelij naj se ne podaja kot neživljenjski nauk, temveč kot živa moč, ki spreminja življenje. Bog želi, da bi prejemniki njegove milosti postali priče njegove moči. Vse, katerih pot je bila zanj žalitev, rad sprejema. Ko se spokorijo, jim podari božanskega duha, jim zaupa najbolj vzvišeni položaj in jih pošilja v tabor nezvestih oznanjat njegovo brezmejno usmiljenje. Želi si, da njegovi služabniki pričajo, da kot ljudje lahko imamo po njegovi milosti Kristusu podoben značaj in se lahko veselimo v zagotovilu njegove vzvišene ljubezni. Želi si, da pričamo o tem, da je On zadovoljen šele tedaj, ko je človeški rod spreobrnjen in obnovljen v svojih svetih prednostih kot Božji sinovi in hčere.

V Kristusu so združeni pastirjeva skrb,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V Kristusu so združeni pastirjeva skrb, naklonjenost staršev in neprimerljiva milost usmiljenega Zveličarja. Svoje blagoslove podarja v najbolj privlačnih pogojih. Ne zadovoljuje se s tem, da nam te blagoslove samo obljublja, temveč jih predstavlja na najbolj privlačen način tako, da bi si jih zaželeli imeti. Tako naj njegovi služabniki oznanjajo bogastvo slave tega nepopisnega Daru. Čudovita Kristusova ljubezen mehča in podreja srca, stalno ponavljanje naukov pa ničesar ne doseže. "Tolažite, tolažite moje ljudstvo, govori vaš Bog. Idi na visoko goro, o Sion, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni močno svoj glas, Jeruzalem, ki oznanjaš veselo vest; povzdigni ga, ne boj se, reci Judovim mestom: Glejte, vaš Bog! Kakor pastir bo pasel svojo čredo, s svojo roko bo zbiral jagnjeta in jih nosil v svojem naročju, in doječe bo vodil rahlo." (Iz 40,1.9.11.)/826/

Pripovedujte ljudem o njem, ki "je odličnik med deset tisoči, in ves je ljubezniv". (Vp 5,10.16.) Toda same besede ne morejo tega povedati. Morajo se razodeti v značaju in življenju. Kristus želi, da se njegova podoba zrcali v vsakem učencu. Bog je vse ljudi določil za to, "da bodo enaki podobi njegovega Sina". (Rim 8,29.) V vsakem posamezniku naj se razodevajo svetu Kristusova potrpežljiva ljubezen, svetost, krotkost, usmiljenje in resnica.

Prvi učenci so odšli v svet oznanjat besedo. Kristusa so razodevali s svojim življenjem. "In Gospod je sodeloval z njimi in potrjeval besedo s čudeži, ki so se obenem godili". (Mar 16,20.) Ti učenci so se pripravili za svoje delo. Še pred petdesetnico so se zbrali in odpravili vsa nesoglasja. Bili so enodušni. Zaupali so Kristusovi obljubi, da bodo dobili njegov blagoslov, in v veri so molili zanj. Toda niso prosili blagoslova samo zase, saj so čutili težko breme za zveličanje ljudi. Evangelij naj bi odnesli na vse konce sveta, zato so prosili za sposobnost moči, ki jim jo je obljubil Kristus. Tedaj je bil izlit Sveti Duh, in na tisoče se jih je spreobrnilo v enem dnevu.

Tako je lahko tudi danes. Namesto človeških mišljenj naj se oznanja Božja beseda. Kristjani naj odpravijo svoje spore in se izročijo Bogu, da bi tako lahko delali za reševanje izgubljenih. V veri naj prosijo za blagoslov, pa jim bo dan. Izlivanje Duha v apostolskih dneh je bilo "zgodnji dež", in sadovi so bili mogočni. Toda "pozni dež" bo še obilnejši. (Joel 2,23.)

Vsi, ki Bogu posvetijo svoje telo, dušo in duha, dobivajo stalno novo telesno in duševno moč. Na voljo so jim neizčrpne nebeške zaloge. Kristus jim daje dih svojega Duha in življenje svojega življenja. Sveti Duh s svojimi najvišjimi močmi deluje na srce in um. Božja milost povečuje in množi njihove sposobnosti, in vsaka popolnost božanske narave jim pomaga pri reševanju ljudi. Po sodelovanju s Kristusom so popolni v njem in kljub svojim človeškim slabostim so sposobni opravljati dela Vsemogočnega.

Zveličar hrepeneče čaka na to, da bi lahko vsemu svetu razodel svojo milost in nanj vtisnil svoj značaj. Svet je njegova odkupljena last in želi ljudi osvoboditi, očistiti in posvetiti. Čeprav si Satan prizadeva preprečiti ta namen, se vendar lahko po preliti krvi dosežejo zmage, ki bodo v slavo Bogu in Jagnjetu. Kristus ne bo zadovoljen prej, preden zmaga ne bo popolna, dokler ne bo "od nadloge/827/ svoje duše videl sad in se sitil". (Iz 53,11.) Vsi narodi zemlje morajo slišati veselo sporočilo o njegovi milosti. Drži, da je ne bodo sprejeli vsi, a "potomstvo mu bo služilo; pripovedovali bodo o Gospodu prihodnjemu rodu". (Ps 22,30.) "Kraljestvo in gospostvo in velikost kraljestev pod vsem nebom se bo dala ljudstvu svetnikov Najvišjega. Zakaj vsa zemlja bo polna Gospodovega spoznanja, kakor vode pokrivajo globočino morja. In bali se bodo od zahoda Gospodovega imena in njegove slave od sončnega vzhoda." (Dan 7,27; Iz 11,9; 59,19.)

"Kako lepe so na gorah noge blagovestnika, ki razglaša mir, oznanja blagovest o dobrem, razglaša zveličanje, ki govori Sionu: Tvoj Bog kraljuje! Vdajte se radosti, skupaj pojte veselo, jeruzalemske razvaline! Zakaj Gospod je potolažil svoje ljudstvo. ... Razgalil je Bog ramo svoje svetosti pred očmi vseh narodov in vsi kraji zemlje bodo videli zveličanje našega Boga." (Iz 52,7.9.10.)/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Hrepenenje vekov

87. "K mojemu Očetu in vašemu Očetu"
Temeljno besedilo Luk 24,50-53; Dej 1,9-12.


Za Kristusa je prišla ura, da odide k Očetovemu prestolu. V nebeške dvore se bo vrnil kot božanski zmagovalec s trofejami svoje zmage. Pred svojo smrtjo je rekel Očetu: "Delo sem dokončal, ki si mi ga dal, da ga storim." (Jan 17,4.) Po vstajenju je za kratek čas še ostal na svetu, da bi ga njegovi učenci lahko spoznali v njegovem vstalem in poveličanem telesu. Sedaj pa se je hotel posloviti. Neovrgljivo je dokazal, da je živi Zveličar. Učencem ni bilo več treba razmišljati o grobu ob mislih nanj. O njem so lahko razmišljali kot o poveličanem pred nebeškim vesoljem.

Za kraj svojega vnebohoda si je Jezus izbral tisti prostor, ki je bil tolikokrat posvečen z njegovo navzočnostjo, ko je še prebival med ljudmi. Niti gora Sion, na kateri je stalo Davidovo mesto, niti gora Morija, na kateri je stal tempelj, naj ne bi bila počaščena s tem dogodkom. Tam so Kristusa sramotili in zavrgli. Tukaj so se valovi milosti, vračajoč se z močnejšo plimo ljubezni, odbijali od src, trdih kakor skala. Od tam je odšel Jezus utrujen in s težkim srcem, da bi na Oljski gori našel mir. Ko se je Božja slava umaknila od prvega templja, se je zadržala na vzhodnem hribu, kakor da ne bi hotela zapustiti izvoljenega mesta. Prav tako je Kristus stal na Oljski gori in otožno gledal na Jeruzalem. Gaji in kotanjaste doline Oljske gore/829/ so bile posvečene z njegovimi molitvami in solzami. Na strmih pobočjih je odmevalo zmagoslavno vpitje množice, ki ga je razglasila za kralja. Na pobočjih na drugi strani hriba je našel dom pri Lazarju v Betaniji. Ob vznožju hriba v vrtu Getsemaniju je sam molil in trpel. In s te gore je hotel sedaj oditi v nebesa. Na njenem vrhu bodo počivale njegove noge, ko se bo zopet vrnil. Toda ne več kot mož bolečin, temveč kot zmagovit in zmagoslaven Kralj bo tedaj stal na Oljski gori, medtem ko se bo hebrejski vzklik Aleluja mešal s poganskim Hosana in se bodo glasovi odrešenih kot mogočne vojske zlili v hvalnico: Kronajte ga, Gospoda vseh gospodov!

Zdaj je Jezus z enajsterimi odšel proti gori. Ko so šli skozi jeruzalemska vrata, so mnogi začudeno gledali za majhno skupino, katero je vodil ta, ki so ga poglavarji pred nekaj tedni obsodili in križali. Učenci niso vedeli, da bo to njihov zadnji pogovor z Učiteljem. Jezus se je ves čas pogovarjal z njimi in ponovil prejšnja navodila. Ko so se bližali vrtu Getsemaniju, se je Jezus ustavil, da bi se učenci spomnili naukov, ki jim jih je dal v noči svojega smrtnega boja. Znova je opazoval trto, s katero je takrat primerjal povezanost svoje cerkve s seboj in svojim Očetom, in znova jim je ponovil resnice, katere jim je odkril že poprej. Vse okrog njega je spominjalo na njegovo ljubezen, ki je ostala brez odziva. Celo učenci, ki so bili tako ljubi njegovemu srcu, so ga osramotili in zapustili v uri njegovega ponižanja.

Kristus je bil na svetu triintrideset let. V tem času je prestajal zaničevanje, žalitve in posmeh; bil je zavržen in križan. Zdaj se je pripravljal oditi na prestol slave - in je še enkrat razmišljal o nehvaležnosti njih, ki jih je prišel rešit - mar jim ne bo odtegnil svojega sočutja in ljubezni? Ali se njegova naklonjenost ne bo nagnila tja, kjer je zelo cenjen in kjer brezgrešni angeli čakajo na njegove ukaze? O, ne; tem, ki jih ljubi in jih mora zapustiti na svetu, je obljubil: "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.)

Po prihodu na Oljsko goro jih je vodil čez njen vrh na stran proti Betaniji. Tam se je ustavil, učenci pa so se zgrnili okrog njega. Kazalo je, kakor da žarki svetlobe sijejo z njegovega obraza, ko jih je ljubeče opazoval. Ni jih grajal zaradi njihovih napak in neuspehov. Zadnje besede, ki so prišle iz Gospodovih ust in so dosegle ušesa njegovih poslušalcev, so bile izgovorjene z najglobljo nežnostjo. Z razširjenimi/830/ blagoslavljajočimi rokami, ki so zagotavljale njegovo zaščitniško skrb, se je počasi dvigal iz njihove srede. Proti nebu ga je pritegovala moč, ki presega vsako moč pozemske privlačnosti. Ko se je oddaljeval proti nebu, so učenci napeto in s spoštovanjem zrli za njim, da bi ujeli še zadnji pogled njihovega odhajajočega Gospoda. Potem pa ga je oblak slave zagrnil pred njihovim pogledom. Ko ga je sprejel angelski voz podoben oblaku, so znova zaslišali besede. "Jaz sem z vami vse dni do konca sveta." (Mat 28,20.) Hkrati pa so zaslišali v višavi ljubke z veseljem prežete pesmi angelskega zbora.

Medtem ko so učenci še vedno strmeli navzgor, jih je ogovoril glas, ki je zvenel kakor najbolj razkošna glasba. Obrnili so se in zagledali dva angela v človeški podobi, ki sta jim rekla: "Možje Galilejci, kaj stojite in zrete v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas/831/ gor v nebo, prav tako pride, kakor ste ga videli, da je šel v nebo." (Dej 1,11.)

Ta angela sta pripadala skupini, ki je v sijajnem oblaku čakala na Jezusa, da bi ga spremljala v njegovo nebeško domovino. Najbolj vzvišena izmed množice angelov sta bila ta dva ob grobu v času Kristusovega vstajenja; a tudi v času njegovega pozemskega življenja sta bila vedno poleg njega. Z gorečo željo so vsa nebesa čakala na konec njegovega bivanja na svetu, ki ga je pokvarilo prekletstvo greha. Končno je za nebeški svet prišel čas za sprejem njihovega Kralja. Mar si nista tudi ta dva želela biti v skupini, ki je pozdravila Jezusa? Toda iz sočutja in ljubezni sta ostala, da bi tolažila nje, ki jih je zapustil. "Niso li vsi služabni duhovi v službo pošiljani zaradi njih, ki imajo podedovati zveličanje?" (Heb 1,14.)

Kristus je odšel v nebesa....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Kristus je odšel v nebesa v človeški podobi. Učenci so videli, da ga je sprejel oblak. Isti Jezus, ki je hodil poleg njih, se z njimi pogovarjal in molil, z njimi lomil kruh, bil skupaj z njimi v njihovih čolnih na jezeru in se še isti dan z njimi mukoma povzpel na Oljsko goro - isti Jezus je sedaj odšel, da bi z Očetom delil nebeški prestol. Angela sta jim zagotovila, da bo prav On, ki so ga videli odhajati v nebesa, ravno tako prišel, kakor so ga videli odhajati. Prišel bo "z oblaki, in videlo ga bo vsako oko. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem z glasom nadangela in z Božjo trobento, in mrtvi v Kristusu vstanejo najprej. Kadar pa pride Sin človekov v svoji slavi in vsi angeli z njim, tedaj bo sedel na prestol svoje slave." (Raz 1,7; 1 Tes 4,16; Mat 25,31.) Tako bo izpolnjena tudi Gospodova obljuba, ki jo je dal učencem: "In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz." (Jan 14,3.) Tako so se učenci lahko veselili v upanju na Gospodovo vrnitev.

Ko so se vrnili v Jeruzalem, so jih ljudje začudeno opazovali. Menili so, da jih bodo videli po Kristusovem zasliševanju in križanju potrte in osramočene. Njihovi sovražniki so pričakovali, da bodo videli na njihovih obrazih žalost in poraz. Namesto tega pa so ižzarevali veselje in zmagoslavje. Obrazi so jim žareli od sreče, ki ni bila zemeljskega izvora. Niso več žalovali zaradi razočaranega upanja, temveč so bili polni hvale in hvaležnosti Bogu. Z veseljem so pripovedovali čudovite dogodke o Kristusovem vstajenju in vnebohodu, in njihovo pričevanje je sprejelo veliko ljudi./832/

Učenci niso bili več nezaupljivi do prihodnosti. Vedeli so, da je Jezus v nebesih, a da so vseeno deležni njegovega prisrčnega zanimanja. Zavedali so se, da imajo na Božjem prestolu prijatelja, zato so z vso gorečnostjo prinašali pred Očeta svoje prošnje v Jezusovem imenu. V svetem spoštovanju so se priklonili v molitvi in ponovili zagotovilo: "Kar koli boste Očeta prosili, dá vam v mojem imenu. Doslej niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in prejmete, da bo vaša radost dopolnjena." (Jan 16,23.24.) Stegovali so roko vere vse više z mogočnim zagotovilom: "Kristus Jezus je, ki je umrl, pa je tudi vstal, ki je na desnici Boga, ki tudi prosi za nas." (Rim 8,34.) Petdesetnica pa jim je prinesla polnoto veselja v navzočnosti Tolažnika, kakor je bil Kristus obljubil.

Vsa nebesa so čakala na to, da Zveličarja pozdravijo z dobrodošlico v nebeških dvorih. Ko je odhajal, je šel naprej, za seboj pa je vodil dolg sprevod njih, ki so bili ujeti v grobovih in osvobojeni po njegovem vstajenju. Nebeške čete so spremljale ta veseli sprevod z glasnimi hvalnimi vzkliki in sijajnimi pesmimi.

Bližajoč se Božjemu mestu, so spremljajoči angeli glasno vzkliknili: "Dvignite, vrata, svoje glave in dvignite se, večne duri, da vstopi Kralj slave!"

Stražarji so jim veselo odgovorili: "Kdo pa je ta Kralj slave?"

Tega niso vprašali zato, ker ne bi vedeli, kdo je ta Kralj, temveč zato, da bi v odgovor slišali vzvišeno hvalnico: "Gospod, krepak in mogočen, Gospod, mogočen v boju. Dvignite, vrata, svoje glave, dvignite se, pravim, večne duri, da vstopi Kralj slave!"

Zopet se je zaslišal izziv: "Kdo je On, ta Kralj slave?"

Angeli se namreč nikoli ne utrudijo, če poslušajo poveličevanje njegovega imena. Tako so spremljajoči angeli zopet odgovorili:

"Gospod nad vojskami, On je Kralj slave!" (Ps 24,7-10.)

Potem so na stežaj odprli vrata Božjega mesta in trume angelov so med glasnimi zvoki veličastne glasbe stopile skozi vrata./833/

Tam je prestol obdan z mavrico ,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!