1. ADVENTNA NEDELJA
Opomin k čuječnosti
    Kakor pa je bilo v Noetovih dneh, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in (hčere) možili do dne, ko je Noe šel v ladjo, in niso opazili, dokler ni prišel potop in uničil vseh: tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen; dve bosta na kamnu mleli: ena bo sprejeta, druga puščena. Čujte torej, ker ne veste, katero uro pride vaš Gospod. To pa vedite, da bi hišni gospodar, ko bi vedel, ob kateri uri pride tat, čul in bi ne pustil spodkopati svoje hiše. Zato bodite tudi vi pripravljeni; zakaj ob uri, ko ne mislite, bo prišel Sin človekov.
Mt 24,37-44

ZBUDIMO SE IZ SPANJA
   Spet smo na začetku cerkvenega leta. To je priložnost, da se ustavimo in razmislimo o svojem duhovnem življenju in odnosu do Boga in bližnjega. Začetek cerkvenega leta je poimenovan z latinsko besedo »adventus« in pomeni prihod. Na koga se pripravljamo, če je naš odrešenik že prišel? Pričakujemo njegov drugi prihod v slavi, zato so štirje tedni pred božičem priložnost, da čakamo na Gospoda z upanjem in kesanjem. Liturgična barva v tem času je vijolična, kar pomeni spokornost. Naj bo zato priprava na božič čas notranje prenove, da bo Jezus našel očiščen in pripravljen prostor v našem srcu. Bog čaka na naš odgovor, našo vero, sprejetje Božjih zakonov, da lahko vzpostavi medsebojni dialog med nebom in zemljo. Bog je svoj del izpolnil in sedaj je odvisno od nas, ali se bomo srečali z Bogom in zares zaživeli kot Božji otroci.
    Prerok Izaija (2,1-5) vabi svoje poslušalce, naj z veseljem pridejo k hiši Jakobovega Boga, kajti »s Siona bo prišla postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema«. Mi dobro vemo, od kod prihaja odrešenje in od kod prihaja luč, ki nam sveti v temi. Ta luč je naš odrešenik Jezus Kristus, ki je še vedno med nami kot naš učitelj in vodnik. Bog ni pozabil na svojo obljubo: on je vedno živi Bog, ki čaka, da se mu približamo in ga sprejmemo. Samo kdor je blizu njega, občuti njegovo moč, ki ga razsvetljuje, in njegovo dobroto, ki tolaži in opogumlja.
    »Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli,« je apostol Pavel bodril v pismu Rimljane (13,11-14). Res je že nastopil čas milosti, vendar le za tiste, ki Jezusa sprejmejo medse in živijo po njegovi volji. Življenje v samozadostnosti je kratkoročno, le od danes do jutri. Sedaj je pravi čas, da se zbudimo in se odločimo za Boga in tako zase naredimo nekaj dobrega. Ne bo nas rešil svet s svojimi prodajnimi artikli, ampak samo Bog, ki je naš odrešenik. Zato samo njemu velja vsa čast in slava vekomaj.
    Jezus nas v evangeliju po Mateju (24,37-44) vabi, naj bomo budni in vedno pripravljeni na prihod Gospoda. Noetovi dnevi niso le preteklost, ampak tudi sedanjost. Na vsakem koraku namreč doživljamo, kako se svet pogreza v blato greha in hudobije. Mnogi se sicer obnašajo, kot da greha ni več, vendar tiščanje glave v pesek ne pomaga. V takšnem svetu je še posebej potrebna budnost, da nas to blato ne posrka vase, da ne podležemo zakonu množice, ki gre svojo pot mimo Gospoda. Potrebna nam je luč, ki nas bo vodila iz temin, v katerih se nahaja svet, v katerem živimo. Morda težko sprejmemo luč, saj preveč razkriva naša dela in nam je ljubše biti v mraku greha. Gospod, ki znova in znova prihaja v naš svet, je ta luč, ki jo čakamo. Gospod je vedno tu in čaka, da se zbudimo iz spanja naše nevere in mu sledimo. Zato je treba biti iskren pred seboj in pred Bogom in reči: »Gospod, bodi usmiljen z menoj, ker sem grešen človek!« Spreobrnjenec John Henry Newman je zapisal: »O moj Bog! Prišel bo dan, ko bom videl to obličje in te oči, takrat, ko se vrne moja duša k Njemu, da jo sodi. Kako prodorne so te oči! Pregledajo me skoz in skoz, nič jim ne ostane prikrito. Preštel si mi vsak las na glavi, poznaš vsak moj gib, vidiš vsak grižljaj, ki ga zaužijem. Kako čiste so te oči! Tako jasne so, da gledam v njihove globine kakor v prosojen vodnjak, ne da bi uzrl dno; zakaj ti si neizmeren. In kako ljubeče, kako krotke in mile so Tvoje oči! Kakor da govore: 'Pridi k meni!'«



Nazadnje urejal/a vitez 08 Dec 2013 23:03; skupaj popravljeno 1 krat
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BREZMADEŽNA
Oznanjenje
    V šestem mesecu pa je bil angel Gabrijel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In stopil je k njej in ji rekel: »Zdrava, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj ta pozdrav pomeni. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, zakaj milost si našla pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in bo vladal v Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne spoznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila; in zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Sin božji. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki se imenuje nerodovitna; zakaj pri Bogu ni nič nemogoče.« Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Lk 1,26-38

   Bog je v svoji vsemogočnosti izkazal po Brezmadežni Devici svojo ljubezen, modrost in dobroto. Ona je bila od vekomaj zamišljena v Očetovi stvariteljski ljubezni kot čudovita popolnost njegovega stvarstva, najbolj dragocen dragulj, najvišja umetnina, ki jo je v svoji zamisli pripravil za Mater svojemu Sinu.
    Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju izhaja iz dejstva, da je bila Marija naravno spočeta kakor vsak drug otrok. Bog jo je izbral za posebno nalogo v zgodovini odrešenja, postala je namreč Božja Mati. Zaradi njenega poslanstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha in je bila ob prvem trenutku bivanja deležna posvečujoče milosti.
    Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je dana človeštvu ne le za ideal in vzor, ampak tudi kot mati upanja, priprošnjica pri Bogu in mati usmiljenja. Praznik nas spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in nas vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi mi trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. S praznikom Brezmadežne priznavamo obstoj izvirnega greha, obenem pa utrjujemo vero v središčni pomen vstajenja, odrešenja in večnega življenja po Jezusu Kristusu.
    »O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso okrašeno z božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem… O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.« (sveti Alfonz Ligvorij)


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik oznanja
 Tiste dni se je pojavil Janez Krstnik in v Judejski puščavi oznanjal 2 z besedami: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« 3 To je tisti, o katerem je bilo rečeno po preroku Izaiju:
Glas vpijočega v puščavi:
Pripravite Gospodovo pot,
zravnajte njegove steze!
Janez je nosil obleko iz kamelje dlake in usnjen pas okoli ledij. Hranil se je s kobilicami in z divjim medom. Tedaj so prihajali k njemu ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje in iz vse pokrajine ob Jordanu. Dajali so se mu krstiti v reki Jordan in priznavali svoje grehe. Ko pa je videl, da prihaja k njegovemu krstu precéj farizejev in saducejev, jim je rekel: »Gadja zalega! Kdo vam je pokazal, kako naj ubežite prihodnji jezi? Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja.Ne domišljajte si, da lahko v sebi govorite: ›Abrahama imamo za očeta,‹ kajti povem vam, da more Bog iz teh kamnov obuditi Abrahamu otroke. Sekira je že nastavljena drevesom na korenino. Vsako drevo, ki ne rodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj. Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale. On vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju.Velnico ima v roki in počistil bo svoje mlatišče. Svoje žito bo spravil v kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.«
Mt 3,1-12


PRIPRAVIMO GOSPODU POT
    Pričakujemo napovedanega odrešenika. Kakšni darovi bodo spremljali njegov prihod? Dar Duha bo ljudi napolnjeval z modrostjo, močjo in ljubeznijo; dar pravičnosti bo novo upanje za uboge in zavržene; dar miru bo ponovno povezal razdeljeni svet med seboj; dar ljubezni bo naklanjal eno srce in enega duha; dar spreobrnjenja bo odpiral vrata v srečno večnost. Vse to je uresničeno le delno, zato se zanašamo na Boga, ki je zvest in svoje obljube ne prelomi. Naše upanje je toliko bolj trdno, ker za nas prosi tudi Božja mati Marija, katere brezmadežno spočetje praznujemo na današnji dan. Ona nam kaže pot, ki vodi k njenemu sinu Jezusu in nas spremlja na poti našega spreobrnjenja.
    Prerok Izaija nam v odlomku (11,1-10) napoveduje mesijanske čase. Izraelski narod je bil čisto na tleh. Zaradi svojih grehov in odpada od Boga je Davidova dinastija končala v suženjstvu, toda na tem mrtvem deblu bo vzbrstel nov poganjek. »Na njem bo počival Gospodov duh: duh modrosti in razumnosti, duh svéta in moči, duh spoznanja in strahu Gospodovega.« Bog se bo usmilil svojega naroda in iz Davidove rodovine bo prišel odrešenik.
    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (15,4-9) vabi, da sprejmemo Sveto pismo, ki je bilo napisano za nas, da nas pouči in nam daje tolažbo. Kristus je prinesel na zemljo nov mir in novega Duha, ki je počelo novega stvarjenja. Kako se lahko vključimo v ta proces, ki je usmerjen k novemu, nebeškemu Jeruzalemu? Vabi nas, naj bomo enotni in z vsem srcem, kakor iz enih ust slavimo Boga.
    V evangeliju po Mateju (3,1-12) nas Janez Krstnik vabi k spreobrnjenju. Želi, da vzamemo resno prihod odrešenika in mu pripravimo pot. Kako mu pripravimo pot? Najprej poglejmo svoje življenje in ugotovimo ali gremo pravemu cilju naproti. Naš cilj je Jezus, ki je neskončno pravičen, dober in usmiljen. Zato se moramo tudi mi približati njegovemu zgledu. Ni dovolj, da rečemo: sem veren in hodim k maši, nič pa ne naredimo za brate in sestre v stiski. Krščanstvo ne more biti folklora, ampak mora biti življenjski stil. Če ostanemo le pri zunanjih obredih, bomo podobni farizejem, ki jih prav zaradi te njihove dvoličnosti Jezus pogosto graja. Vse, kar nam je dano, obredi in Božja beseda nas morajo voditi k združitvi z Jezusom, da postanemo z njim eno, kot je bila z njim eno Marija. Danes praznujemo brezmadežno spočetje device Marije. Ta praznik nam želi povedati, da je bila od spočetja brez greha, saj je bila polna Boga. Če sprejmemo Boga v svoje srce in svoje življenje, nimamo več prostora za drugo kramo. In zato vedno znova prihaja Jezus med nas. Očistimo srce in mu pripravimo pot, da ga bomo mogli sprejeti kot svojega odrešenika. Naša mati Marija pa naj nam pomaga in izprosi pri Sinu, da bi našli pot k Očetu, ki nas ljubeče pričakuje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. ADVENTNA NEDELJA

Vprašanje Janeza Krstnika in Jezusovo pričevanje o njem
    Ko pa je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih, je poslal svoje učence, da bi mu rekli: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« In Jezus jim je odgovoril: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo in hromi hodijo, gobavi se očiščujejo in gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo in ubogim se blagovest oznanja; in blagor mu, kdor se nad menoj ne spotakne.« Ko pa so ti odhajali, je začel Jezus ljudstvu govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trst, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, oblečenega v mehka oblačila? Glejte, kateri nosijo mehka oblačila, so v kraljevih hišah. Ali kaj ste šli gledat? Preroka? Dà, povem vam, več ko preroka. Zakaj ta je tisti, ki je o njem pisano: ‚Glej, pred tvojim obličjem pošiljam svojega glasnika, ki ti bo pripravljal pot pred teboj.‘ Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal nobeden večji ko Janez Krstnik; in vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.
Mt 11,2-11

VESELIMO SE
    To nedeljo je v ospredju veselje. Vse stvarstvo se veseli in je v pričakovanju Odrešenika. Zato glejmo na svojo prihodnost z vero in zaupanjem. Božja beseda nas spodbuja k velikemu zaupanju vase in v človeštvo, kajti evangelij prihaja z veselo novico o svobodi in upanju. Kristjani bodimo s svojim življenjem upanje in moč za vse, ki so izgubili vero vase, se čutijo odveč in ne najdejo smisla svojemu življenju. Bog prihaja k nam, da bi nas odrešil. Ne glejmo v preteklost, ampak živimo sedanjost, da bomo vsak dan doživljali »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in bo On po nas prisoten v svetu. Konkretno to pomeni, da živimo v pravičnosti in ljubezni, da smo vselej budni in s srcem hodimo po Gospodovi poti. Veselimo se, kajti Bog je z nami.
    »Glejte, vaš Bog … on prihaja, da vas reši!« To je bilo veselo oznanilo upanja preroka Izaija (35,1-6.10) za ostanek naroda v babilonski sužnosti. Rešitev je vedno, a mi je mnogokrat ne poznamo. Kar Bog obljubi, to tudi izpolni, človek pa velikokrat požre dano besedo. Naše oči so velikokrat slepe in ušesa gluha za dejanja ljubezni. Zato je spreobrnjenje edina možna pot rešitve. Spreobrnjenje pa je vedno milost in nezasluženi dar. Bog ni pozabil človeka, zato bodimo močni in se ne bojmo. To upanje velja tudi za naš čas in je močna tolažba za vse, ki dvomijo v moč dobrega.
    »Utrdite svoja srca, kajti Gospodov prihod je blizu!« je pisal apostol Jakob (5,7-10). Opustimo godrnjanje in sprejmimo življenje takšno, kot je. Za zgled potrpežljivosti si vzemimo preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu. Potrpljenje je vedno potrebno, kajti povsod se srečujemo z nepopolnim svetom, ki potrebuje prinašalcev upanja v moč dobrega in zmago Boga. Stopimo na pot k tistim, ki so daleč od Boga in jim govorimo ob Bogu, ki jih ima rad.
    V evangeliju po Mateju (11,2-11) zopet srečamo Janeza Krstnika. Bil je v ječi in ni bil prepričan glede Odrešenika, zato je poslal svoje učence k Jezusu z vprašanjem: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovoril, da je nastopil čas, da hodijo okrog odprtih oči, kajti dela so tista, ki razodevajo resnico. Sporočilo današnje nedelje je: ubogim se oznanja evangelij, vesela novica. Ali sploh vidimo današnje uboge okoli sebe? Ali kot kristjani oznanjamo evangelij ubogim? Uboštvo današnjega človeka je zelo raznoliko in pravzaprav se je potrebno tudi potruditi in izstopiti iz okvirov svojih predstav uboštva. Gledati moramo širše, znotraj današnjega časa. Svoje pričevanje, držo oznanjevanja pravzaprav moramo povezati z vsakdanjim stanjem, ker na ta način evangelij živi in se širi po naših običajnih dejanjih. Naši notranji zapori, ujetost, zakoreninjene predstave in predsodki naj se spreminjajo v prostor veselja, ker je Odrešenik tu. Naši obrazi naj kažejo namesto trpečih in žalostnih potez poteze zadovoljstva, miru in odrešenja. Jezus tudi po meni in tebi prihaja v najbolj nemogoče razmere in položaje. Prav tja on prinaša upanje, veselje, rešitev. Puščava, mrtva pokrajina oživi – hromi hodijo, plahi postanejo pogumni, bolni ozdravijo, slepi spregledujejo, mrtvi so obujeni …
    Naj ne bodo to zgolj samo lepe besede adventnega časa, ampak naj postanejo naša drža. »Bódite močni, nikar se ne bojte! … on prihaja, da vas reši!« (Iz 35,4).


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. ADVENTNA NEDELJA

Jezusovo rojstvo
    Z rojstvom Jezusa Kristusa pa je bilo tako: Ko je bila njegova mati Marija zaročena z Jožefom, je bila, preden sta prišla skupaj, noseča od Svetega Duha. Ker je bil Jožef, njen mož, pravičen in je ni hotel osramotiti, jo je sklenil skrivaj odsloviti. Ko pa je to premišljeval, glej, se mu prikaže v spanju Gospodov angel in pravi: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marijo, svojo ženo; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je spolnilo, kar je bil Gospod napovedal po preroku, ki pravi: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki se bo imenoval Emanuel, kar pomeni: Bog z nami.« 24 Ko se je Jožef zbudil iz spanja, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel, ter je svojo ženo vzel k sebi.
Mt. 1,18-24

GOSPOD JE BLIZU
    Advent, čas pričakovanja, se bliža koncu. Na adventnem venčku je zagorela še zadnja sveča. Tako temo razsvetljuje vedno več svetlobe. Nekdo je zapisal, da je za človeka največja nesreča osamljenost, zato najdemo največjo uteho v veri, ko srečamo Boga, ki človeka ne vara. Zato je naša molitev kot dotik s prijateljem, ki vedno čaka pripravljen, da nam pomaga. Glavni problem je torej v tem, kako premagati svojo osamljenost in se srečati z drugimi in z Bogom. Gospod, ki je prišel med nas kot otrok, ni odšel in se ni oddaljil. On želi biti z nami, vendar se nam ne vsiljuje. Zato pripravimo svoja srca na globlji stik z Jezusom, ki se želi roditi v jaslicah našega srca. Z ljubeznijo prinašajmo luč drug drugemu in sprejmimo slehernega človeka, saj tako bomo sprejeli Jezusa in mu omogočili, da se znova rodi v našem življenju.
    Kaj narediti, ko je narod v veliki stiski, kot je bilo Judovo kraljestvo v času vojne proti močnejšemu sovražniku? Prerok Izaija (7,10-14) je kralju Ahazu predlagal, naj ne razmišlja o kakšni diplomatski zvezi, ampak naj se zanese na Boga in mu zaupa. Vera je moč, ki premaga sleherno oviro, zato se ne zanašajmo nase in svojo moč, ampak se prepustimo Bogu. Ker nas Bog ima rad, nam je dal zapovedi, da se jih držimo in tako hodimo v Božji bližini. Ko prelamljamo zapovedi, se oddaljujemo od Boga. Vedno znova iščimo pot vrnitve v Božji objem, ki nam prinaša ljubezen, veselje in luč.
    Apostol Pavel je Rimljanom (1,1-7) razlagal, da morajo biti trdni, kajti Božja beseda je resnična in Božje obljube so zanesljive. Božja milost o odrešenju se je razodela vsem ljudem. Po njem smo prejeli milost, da smo Božji otroci. Kaj večjega se ne more zgoditi. Zato živimo iz vere v Boga, ki je med nami in se nam razdaja pod podobo kruha. Božje delovanje je sicer velikokrat nepredvidljivo, a on nas kliče, tako kot je poklical apostole, da smo njegovi apostoli, izbrani da oznanjamo evangelij in s Kristusom soodrešujemo.
    Kakšno vlogo je imel Jožef v zgodovini odrešenja? O tem nam pripoveduje evangelij po Mateju (1,18-24). Bog ga je izbral kot Marijinega ženina in Jezusovega krušnega očeta. To je bila zanj velika preizkušnja, a jo je sprejel in postal Božji sodelavec. Božje odločitve so velikokrat drugačne od naših načrtov in pričakovanj. Pomembno je, da odkrijemo Božji načrt in ga izpolnimo. Napoved o Jezusovem rojstvu se uresničuje: prišel bo iz Davidovega rodu, spočet in rojen bo po Mariji Devici in bo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Te resnice ni mogoče spreminjati, ampak jo je treba sprejeti kot dar. Pomembno je, da se je vse zgodilo s sodelovanjem človeka, predvsem Marije, ki je velikodušno izrekla svoj DA in Jožefa, ki je ravnal po Božjem navdihu, ko je stal pred veliko skrivnostjo učlovečenja Boga.
    Rimski vojskovodja, cesar in filozof Mark Avrelij je zapisal: »Glej vase! V sebi imaš vir dobrote, ki ti bo nenehno žuborel, če ne boš nehal kopati.« Marija nam je zgled vere, zgled v sprejemanju in poglabljanju Božje resnice. Ona ne misli, da je storila dovolj, ko je Božjo besedo sprejela: ona je tudi ostala v njej. Ni ji dovolj, da jo ima v posesti: živi iz nje. Ni ji dovolj, da ji pritrjuje: razvija jo. Ni ji dovolj, da ji uklanja svoj razum: tudi razglablja o njej. Tudi nas, podobno kot Marijo, naj Bog utrdi v našem iskanju in poglabljanju vere.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BOŽIĆ

Jezusovo rojstvo in obisk pastirjev
    Tiste dni je od cesarja Avgusta izšlo povelje, naj se popiše ves svet. To prvo popisovanje se je vršilo, ko je bil Kvirinij cesarski namestnik v Siriji. In vsi so se hodili popisovat, vsak v svoje mesto. Šel je torej tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem – bil je namreč iz Davidove hiše in rodovine – da bi se popisal z Marijo, svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Ko sta bila tam, se ji je dopolnil čas poroda. 7 In porodila je sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora. V prav tistem kraju pa so pastirji prenočevali pod milim nebom in bili na nočnih stražah pri svoji čredi. In glej, Gospodov angel je stopil k njim in Gospodova svetloba jih je obsvetila in so se silno prestrašili. Angel jim je rekel: »Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno.« In v hipu je bila pri angelu množica nebeške vojske, ki so Boga hvalili in govorili: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji.«
Lk 2,1-14

POKLEKNIMO PRED ČUDEŽEM ŽIVLJENJA
   Božič - mali Bog, Emanuel - Bog z nami je praznik novega Življenja. To je znamenje, da Bog še ni obupal nad človekom. Nasprotno, ko je bila noč najtemnejša in človeška beda največja, se je zgodilo.
   Daleč od zunanjega blišča in vrveža, v najhujši revščini - v hlevu, se je rodilo Življenje. Bog je prišel na svet tako neopazno, da ga večina ljudi ni videla. Samo tisti, ki so bili dovolj majhni, da so slišali angelski evangelij, so opazili čudež Življenja. Ni jih ovirala neugledna »štala« ne nered in umazanija v njej. Novorojeni je »zasenčil« vso nepopolnost prostora. Hlev je postal svetišče.
    To je veselo oznanilo božiča. Kajti hlev je podoba človeka, tebe in mene. Veliko smeti se nabere, nepopolna sva. A če odpreva vrata in pustiva, da se božje Življenje rodi v nama, bova lahko postala svetišče, celo tempelj Svetega Duha. Leto evharistije, ki ga je razglasil sveti oče, je priložnost, da božje Življenje pod podobo kruha postaja naša hrana. Ni naključje, da se je božična skrivnost zgodila prav v Betlehemu, v Hiši kruha. Bog se je učlovečil, da bi postal kruh za življenje sveta.
    V tem pa je tudi ves smisel našega bivanja na zemlji, da bi tudi naše življenje postalo kruh, ki se daje za druge. Naj se betlehemski čudež ponovi v nas, v našem okolju in se uresniči tudi v naših družinah, da bodo odprte za novo življenje.
                                                                                                                     Mons. Alojz Uran


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA DRUŽINA

Beg v Egipt in umor nedolžnih otrok v Betlehemu
    Ko so odšli, glej, se Gospodov angel prikaže Jožefu v spanju in pravi: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in béži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečem! Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil.« In vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater in se umaknil v Egipt. Bil je ondi do Herodove smrti, da se je spolnilo, kar je bil Gospod povedal po preroku, ki pravi: »Iz Egipta sem poklical svojega sina.«
    Ko pa je Herod umrl, glej, se Gospodov angel prikaže v spanju Jožefu v Egiptu in reče: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in pojdi v izraelsko deželo; zakaj pomrli so, kateri so detetu stregli po življenju.« In vstal je, vzel dete in njegovo mater in prišel v izraelsko deželo. Ker pa je slišal, da v Judeji vlada Arheláj namesto svojega očeta Heróda, se je bal tja iti. In v spanju opomnjen se je umaknil v galilejske kraje. Prišedši tja se je nastanil v mestu, imenovanem Nazaret, da se je spolnilo, kar so govorili preroki, da bo Nazarejec.
Mt 2,13-15.19-23

DRUŽINA JE BOŽJI DAR
    Zdi se, da je v naši družbi vse manj prostora za običajno družino, ki jo sestavljajo oče mati in otroci. Vse druge oblike skupnega življenja so nekako bolj privilegirane, na kar opozarjajo debate, ki so se razvijale okoli družinskega zakonika. Danes je pred našimi očmi sveta družina, ki je zgled vsem družinam. Običajna družina je edina, ki lahko otroku ponudi vse, kar potrebuje: telesno življenje, varnost očeta in nežnost matere, osebe za indentifikacijo, duhovno sporočilo prednikov in odkrivanje smisla življenja. Morda bomo rekli: »To je bila pač sveta družina in kot taka privilegirana.« Pa to ne drži. Sveta družina je bila čisto običajna družina, ki pa se je posebej odlikovala po odprtosti do Boga. Na vsakem koraku in vsak trenutek je prisluhnila Bogu in ravnala tako, da je izpolnila njegovo voljo. Tudi Jezus je bil v svojih deških letih na pogled čisto običajen deček, ki je včasih tudi naredil skrbi svojim staršem. Tudi raznovrstnih težav jim ni manjkalo, vendar so vse premagovali z zaupanjem v Božjo previdnost. V tem pogledu naj nam bodo zgled, da bodo naše družine zdrave in polne življenja.
    V odlomku iz Stare zaveze nam modri Sirah (3,2-6.13-14) spregovori o medsebojnih odnosih v družini. Spoštovanje staršev ni samo stvar četrte zapovedi, ampak dolžnost in znamenje hvaležnosti otrok za vse, kar prejemajo od staršev. Sirah je o očetih in materah zapisal lepo hvalnico, ki bi morala biti vodilo za naše medsebojne odnose, prežete z ljubeznijo in medsebojnim spoštovanjem, tudi ko gre kaj narobe ali ko odpove zdravje. Družina, ki gradi na trdnem temelju ljubezni do Boga in med seboj, ima prihodnost in je ne more zrušiti noben vihar, pa naj prihaja od zunaj ali od znotraj.
    Apostol Pavel je piše Kološanom (3,12-21), naj se trudijo, da si osvojijo kreposti, ki jim bodo pomagale pri ustvarjanju dobrih medsebojnih odnosov. Te kreposti so: usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost in potrpežljivost. To nam pomaga, da lažje prenašamo drug drugega. Vabi nas, da živimo v medsebojni ljubezni, ki je vez popolnosti. Vse, kar naredimo iz ljubezni, je dobro. Kristus je tisti, ki v naše medsebojne odnose prinaša mir. To še posebej velja za odnose v družini. Zato se posebej potrudimo, da bodo vse naše misli, besede in naša dejanja prežeta z ljubeznijo – tako med možem in ženo, kot tudi do otrok. Naša dejanja bodo zgled otrokom, saj se vtisnejo globoko v mlada srca.
    V življenju se nam dogaja, da velikokrat bežimo in se skrivamo. V evangeliju po Mateju (2,13-15.19-23) srečamo sveto družino, ki je v težavah, saj hoče Herod Jezusa umoriti. Jožef dobi Božje sporočilo, naj zbeži v Egipt. In on, kot že tolikokrat, ukrepa tako, kot to Bog želi. Zaveda se velikega poslanstva, ki ga je prejel, ko je bil izbran za varuha svete družine. Jožef in Marija sta se zavedala, da morata za otroka storiti vse, da bo lahko opravil zaupano nalogo. Starši so pripravljeni tudi žrtvovati svoje življenje, samo da bi rešili otroka in mu vrnili potrebno zdravje. Kaj pa hvaležnost otrok? Prav je, da spoštujemo starše, ne zato, ker se bojimo Boga in ne bi radi prekršili četrte zapovedi, ampak jih spoštujemo zaradi ljubezni, s katero so skrbeli za nas in nas vzgajali. Družina je dragoceni dar, kjer govori ljubezen, kjer deluje ljubezen in kjer se žrtvuje ljubezen. Zato se je Bog sam želel roditi v družini, da jo je naredil za steber družbe in hram ljubezni, ki poteka v vse smeri: med Bogom in člani družine, med samimi člani družine in navzven do ljudi okoli njih. Družina je dar, zato skrbno pazimo, da se ne razbije in vsled tega ne postanemo nesrečni. Naj nam pri tem pomaga Bog in zgled svete Nazareške družine.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA PO BOŽIČU

    V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalega. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema je ni sprejela. Prava luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Na svetu je bil in svet ja nastal po njem – in svet ga ni spoznal. V svojo lastnino je prišel in njegovi ga niso sprejeli. Vsem pa, kateri so ga sprejeli, je dal pravico, da postanejo božji otroci; njim, ki vanj verujejo, ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda se je učlovečila in se je naselila med nami; in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta: polno milosti in resnice.
Jn 1 1-5.9-14

LUČ PRIHAJA NA SVET
    Božični prazniki nas navdajajo z veseljem zaradi Otroka, ki je prišel k nam kot Bog in človek, da bi mi lahko spoznali Boga in ga vzljubili. To je enkraten dogodek, ko sta bila nebo in zemlja blizu. Ko sta se dotaknila eden drugega, ko je Bog sestopil iz nebes in postal nam enak v vsem, razen v grehu. Od takrat svet ni več takšen, kot je bil, kajti Novorojeni je ostal med nami in vsak dan se mu mi lahko približamo in ga zaužijemo kot nebeško hrano, ki nam odpira vrata v nebo. Zato se bližajmo tabernaklju z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, ker smo povabljeni na večno gostijo. On je z nami vsak trenutek našega življenja in nam kaže pot, ki vodi k cilju. Je luč, ki prihaja na svet in razsvetljuje našega duha in nam daje Božje otroštvo. Je večna modrost, ki prihaja od Najvišjega in se razdaja slehernemu, ki je čistega in preprostega srca.
    Odlomek modrega Siraha (24,1-4.8-12) nam želi povedati, da je Jezus prišel k nam kot Bog in človek in je hkrati poosebljena Modrost. Sirah je o tem zapel pravo hvalnico, ko pravi, da je Modrost, ki je »izšla iz ust Najvišjega, kakor megla prekrila zemljo«. In sedaj smo na vrsti mi: ob tej modrosti in Božji vsemogočnosti se je treba odločiti in jo sprejeti, če hočemo imeti delež med izvoljenimi.
    Apostol Pavel je pisal Efežanom (1,3-6.15-18), kako nas je Bog s svojim prihodom na zemljo blagoslovil z vsakršnim blagoslovom iz nebes, ko nas je že pred stvarjenjem izvolil, da bi tudi mi bili sveti in brezmadežni. Zato je tudi zdaj naša naloga, da smo čimbolj podobni popolnemu človeku Jezusu Kristusu, da smo tudi mi sveti. Naša svetost pa je v tem, da se ljubimo med seboj in molimo drug za drugega, da bi nam Bog Oče veličastva dal duha modrosti in razodetja, da bi ga mogli spoznati.
    Jezus je prišel k nam kot razodeta Božja Beseda, kot tisti, po katerem vse nastaja in h kateremu se vse vrača. V evangeliju te nedelje apostol Janez (1,1-18) spregovori o Luči, ki je prihajala in še vedno prihaja na svet. Ta luč je učlovečena Beseda, Jezus Kristus, ki se je učlovečil iz čiste ljubezni do nas, da bi nas rešil jarma greha. V njem je bilo življenje in to življenje je bilo luč ljudi, mi pa smo to luč zavrgli, ko smo Boga in Odrešenika pribili na križ in umorili. Pa nam Bog vseeno daje priložnost, da se spreobrnemo in ga sprejmemo v svoje življenje. Luč te resnice se razkriva tistemu, ki jo sprejema z vero, ker je to skrivnost ljubezni. Samo tisti, ki se odpirajo ljubezni, so obdani z božično lučjo. Tako je bilo v betlehemski noči in tako je še danes. Učlovečenje Božjega Sina je dogodek, ki se je zgodil v zgodovini, ki pa jo hkrati presega. V noči sveta se prižiga nova luč, ki se pusti videti preprostim očem vere, blagemu in ponižnemu srcu tistega, ki pričakuje Gospoda. Ker je resnica Ljubezen, zahteva vero, pristanek našega srca. In kaj v bistvu išče naše srce, če ne Resnice, ki je Ljubezen? Išče jo otrok s svojimi vprašanji, ki nas razorožijo in spodbudijo; išče jo mladostnik, ki ima potrebo po tem, da najde globlji smisel svojega življenja; išče jo človek v svoji zrelosti, da bi z njo vodil in podpiral dejavnosti v družini in pri delu; išče jo starostnik, da bi dopolnil svoje zemeljsko življenje. Verovati v Boga, ki je hotel z nami deliti našo zgodovino, je nenehna spodbuda, naj se v njej zavzamemo tudi sredi njenih protislovij. Je razlog za upanje za vse tiste, katerih dostojanstvo je prizadeto in okrnjeno, ker je on, ki se je rodil v Betlehemu, prišel osvobodit človeka od korenine vsake sužnosti. Sprejmimo Luč, ki prihaja, da bomo iz njene polnosti vsi prejeli milost za milostjo. Tako se bomo osvobodili vsakršnih spon in živeli v miru in medsebojni ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOV KRST

Jezusov krst
Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.«
Mt 3,13-17

NJEGOVI LJUBELJENI SINOVI IN HČERE
    Praznik Jezusovega krsta obhajamo kmalu po božičnih praznikih in pomeni začetek njegovega javnega delovanja in razodevanja Boga v zgodovini. Jezus se je pred začetkom javnega delovanja umaknil v gore, da bi bil sam s seboj in z Očetom. Tako je lahko v miru sprejemal prave odločitve glede svojega delovanja. Ko se je vrnil, je takoj stopil v vrsto z grešniki, da bi prejel Janezov krst, ki je bil zunanje znamenje pokore. Njemu ne bi bilo treba stopiti v reko Jordan, saj je vendar Bog, toda hotel je biti solidaren z nami. Ta program se z Jezusovim bivanjem na zemlji ni zaključil, ampak ga nadaljuje Cerkev do konca časov. Ta naloga je toliko bolj pomembna in nujna v času velikih sprememb, ko so ljudje naveličani in razočarani. Življenje je pogosto težko, zato potrebujemo prerokov, ki bi nam kazali pot in nas opogumljali, da ne bi omagali. Naš cilj je Jezus, ki ga je Oče razodel ob krstu in nam naročil, naj se oziramo nanj in ga posnemamo. Tudi mi smo s krstom postali ljudstvo nove zaveze, ki je poklicano, da s svojim življenjem pričuje, kako nas ima Bog rad.
    Kakšen bo novi Učitelj, ki se je ljudem prvikrat razodel ob krstu v Jordanu? Prerok Izaija (42,1-4.6-7) ga primerja s služabnikom, ki ga Bog podpira, zato bo na njem počival Božji duh. On je luč za tiste, ki so zašli, osvoboditev za vse, ki so v ječah, in novo upanje za osamljene in izgubljene. On ne bo zbiral okrog sebe ljudi z vpitjem in kričanjem, ampak bo vabil s preprostimi besedami: »Hodi za menoj!« In kdor bo začutil v sebi njegov pogled, bo pripravljen pustiti vse in iti za njim. Isto je danes. Smo sposobni svoje načrte zamenjati s poslanstvom, ki nam ga je Bog zaupal?
    Apostol Peter je potreboval veliko časa, da je doumel smisel Božjega sestopa na zemljo. V Apostolskih delih (10,34-38) pravi: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.« Sedaj vemo, kaj je treba narediti: Boga sprejeti in dosledno živeti po njegovih zapovedih.
    Matejev evangelij (3,13-17) nam poroča o posebnem dogodku ob Jezusovem krstu. Zgodi se namreč nekaj posebnega, kar do takrat še ni bilo videno. Ob krstu se je zaslišal glas Boga Očeta iz nebes, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje!« Nekaj podobnega se zgodi ob slehernem krstu: Bog sestopi z neba in podeli svoj blagoslov novokrščencu. »Tim, Blaž, Maja, Špela, … ti si moj sin, moja hči, rad te imam!« In kakšen bo naš odgovor? Sprejmimo to Božjo ljubezen z veliko hvaležnostjo. Jezus nam je s svojim krstom dokazal, da je odrešenje prišlo za vse, ki so pripravljeni sprejeti Boga. Bog se nikomur ne vsiljuje; on je za nas, med nami in ostane z nami, če ga hočemo sprejeti in živeti, kot nas on uči. Pisatelj Heschel je v svoji knjigi »Človek ni sam« zapisal takole: »V nas vseh je želja po pridobivanju in osvajanju. Le svoboden človek ve, da občutiš pravi smisel življenja, če daješ, skrbiš za druge, če se pobližje srečaš z bližnjim in skušaš zadovoljiti njegove potrebe. Svoboden človek ne gleda v sebi le skupek vnaprej določenih potreb, pač pa mu pomeni življenje usmeritev k določenemu cilju.« Tudi mi imamo določen cilj, ki je Jezus Kristus. Bog nas je ustvaril svobodne in nam dal zmožnosti da služimo bližnjemu, saj tako najlepše in najbolj pristno izražamo svojo bogupodobnost, in mu odgovarjamo kot njegovi ljubljeni sinovi, njegove ljubljene hčere. V moči našega krsta imamo milost, da delamo vsakomur dobro. Bog to želi od nas, vendar potrebujemo njegovo pomoč, zato ga z iskrenim srcem prosimo zanjo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA MED LETOM

Božje Jagnje
     Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem v vodi, da se on razodene Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat v vodi, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje v Svetem Duhu.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«
Jn 1,29-34

BODIMO OTROCI LUČI
    »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta,« je Janez Krstnik govoril v puščavi. Tako je ljudem razkrival tistega, ki lahko človeka in svet reši slehernega zla. Tudi danes greh še ni izgubil svoje ostrine in zato še vedno iščemo odrešenika in hrepenimo po njem. Zato mora vsak najti oseben odgovor na vprašanje: »Kdo je Jezus Kristus? Kaj mi pomeni? Je On moj odrešenik?« Za kristjane velja Jezusovo naročilo, da moramo iti po vsem svetu oznanjat veselo vest o odrešenju. Predvsem pa je potrebno, da smo najprej luč med tistimi, kjer živimo, saj se je misijonsko področje razširilo tudi na Evropo. Stara Evropa namreč pozablja, da je njena kultura zgrajena na krščanskih koreninah in da je bila prav Evropa nosilka evangelija različnim tujim narodom. Sedaj pa se bo verjetno zgodilo obratno: misijonarji iz daljnih dežel bodo morali priti, da bi rešili in spreobrnili staro Evropo. To je za nas izziv, da smo tam, kjer živimo, sol in luč,.
    Božje odrešenje ni privilegij enega naroda ali enega ljudstva, kajti Bog se je rodil kot odrešenik vsega človeštva in vesolja. Zato imamo vsi poklic oznanjevanja in pričevanja, da je Jezus res pravi Bog in naš odrešenik. Prerok Izaija (49,3.5-6) je svojim poslušalcem razlagal, kako je bil Izrael izbran, da se po tem narodu Bog razodene svetu. Takole pravi: »Zato te bom postavil za luč narodom, da boš moje odrešenje do konca zemlje.« To je velika odgovornost, kajti izbrani morajo postati luč drugim narodom. V Novi zavezi je ta obljuba prešla na vse ljudi dobre volje. Mi vsi moramo biti luč ob poti vsem, ki tavajo v temi in iščejo smisel svojega življenja. Pričevanje pa ni toliko v besedah, ampak predvsem v dejanjih, doslednem življenju po zapovedih in v dobrih delih.
    Apostol Pavel se je zavedal, da ga je Jezus izbral za veliko misijonsko nalogo: vsem poklicanim mora oznaniti novico o odrešenju. »Milost vam in mir od Boga!« tako je navadno naslavljal svoje poslušalce v svojih pismih (1 Kor 1,1-3). Res sta osnova našega odrešenja Božja milost in mir srca, kar nam lahko daje samo Bog. Kjerkoli smo, je Bog z nami. Sedaj pa smo na vrsti mi, da ta mir in Božjo ljubezen, ki smo ju prejeli, ne zakopljemo, ampak ju velikodušno delimo z vsemi. Potrudimo se, da bomo živeli v milosti in si s tem zagotavljali večno srečo.
    Evangelist Janez (1,29-34) poroča o dogodku ob reki Jordanu. Jezus se je ljudem razodel že pri svojem krstu. Takrat ga je Janez Krstnik prepoznal in je lahko vsem navzočim dejal: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. On je večji kot jaz. On vas bo krstil s Svetim Duhom.« To je pravi krst, ki nas notranje prenovi, nam izbriše grehe in nas naredi za Božje otroke. V nas prižge luč Božje milosti, da zmoremo delovati in živeti po zakonih Duha. On sam vstopa v naše življenje in nas povezuje s Stvarnikom, ki nas je ustvaril po svoji podobi. Krst v nas prebuja to, kar je Stvarnik ob stvarjenju položil v človeka, a je greh popačil in nam zakril našo resnično podobo. Le-ta je luč, ki razsvetljuje in kaže pot k Očetu. Jezus je prišel, da za vedno premaga zlo. On želi, da bi človek deloval po njegovih zakonih, zakonih ljubezni. Ustvarjeni smo, da smo sol in luč. S svojim delovanjem in besedo naj prinašamo svetu Boga in s tem v srcu slehernega človeka prižgemo luč, ki morda ugaša ali pa je že ugasnila. To je naše temeljno poslanstvo. Vesolje in srce vsakega človeka - neskončno veliko in neskončno majhno – sta ena sama delavnica, v kateri Oče, Sin in Sveti Duh oblikujejo novo stvarstvo. Zgodovino sicer ustvarjamo ljudje, vendar je v ozadju Bog, ki vse vodi. Bog naj nam pomaga, da bomo svetu prinašali veselje in luč in tako vsakega človeka vodili k Očetu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. NEDELJA MED LETOM

Jezus pokliče prve štiri učence
    Ko pa je slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. In zapustil je Nazaret in prišel v Kafarnaum, ki je ob morju, v Zabulonovi in Neftalijevi pokrajini, in se je tam nastanil. Tako se je spolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju, ki pravi:
Zemlja Zabulonova in zemlja Neftalijeva,
ob potu k morju, onkraj Jordana,
poganska Galileja,
ljudstvo, ki je sedelo v temi,
je zagledalo veliko luč;
in njim, ki so sedeli v deželi smrtne sence,
je luč zasvetila.‘ Od tedaj je začel Jezus oznanjati in opominjati: »Spreobrnite se, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo.«  
    Ko pa je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, z imenom Peter, in njegovega brata Andreja, ko sta mrežo metala v morje; bila sta namreč ribiča. Reče jima: »Hodíta za menoj in napravil vaju bom za ribiča ljudi.« In takoj sta mreže popustila in šla za njim. In ko je od tam šel dalje, je videl druga dva brata: Jakoba, Zebedejevega sina, in njegovega brata Janeza, ko sta z očetom Zebedejem v čolnu popravljala mreže, in ju je poklical. In ta dva sta čoln in očeta takoj zapustila in šla za njim.
    In Jezus je hodil po vsej Galileji, učil po njih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva; in ozdravljal je vsakršno bolezen in vsakršno slabost med ljudstvom.
Mt 4,12-23

JEZUS NAS KLIČE
    Z Jezusom so se izpolnile vse prerokbe o prihodu Mesija ali Odrešenika, ki bo za vse človeštvo. Vsi ljudje se rodimo z grehom, zato vsi potrebujemo očiščenje in priložnost, da lahko gledamo v prihodnost kot osvobojeni in  odrešeni ljudje. Danes sicer mnogi nočejo več govoriti o grehu, češ, vse so krive nečloveške okoliščine, ne pa konkretne osebe. Kljub takšnemu prepričanju nismo nič bolj svobodni. Nasprotno, vrtimo se v začaranem krogu brez izhoda. Jezus je začel svoje javno delovanje z veselim sporočilom: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.« Bog se je sklonil k človeštvu kot celoti, ne le k izvoljenemu narodu in tako je ljudstvo, ki je sedelo v temi, zagledalo veliko luč. To je največja novica, kar smo jih kdaj slišali: Bog nas ima rad brez razlike. Vsi smo postali njegovi otroci in njegova ljubezen se razdaja brez sleherne naše zasluge. Zato: sprejmimo Boga in mu naredimo prostor v svojih srcih oziroma spreglejmo in se oklenimo Kristusa.
    »Ljudstvo, ki je hodilo v temí, je zagledalo velíko luč, nad prebivalci v deželi smrtne sence je zasijala svetloba,« je prerok Izaija (8,23.9,1-3) govoril svojim poslušalcem. Takrat se bodo vsi veselili in skakali od radosti, kajti Bog bo sredi med njimi. Ta vesela novica je postala tudi za nas resničnost, ko smo sprejeli misijonarje in so se dali naši predniki krstiti. Sedaj smo med tistimi, ki jim je odrešenje blizu, ker smo spoznali Boga in se prepričali, da ni drugega odrešenika, razen Jezusa Kristusa. On je med nami, le sprejeti ga moramo in bo tudi naše življenje napolnjeno z radostjo.
    »Vsi govorite isto in med vami naj ne bo razprtij!« je pisal apostol Pavel v 1. Pismu Korinčanom (1,10-13.17). To pomeni, da moramo biti glede nauka složni in ne smemo oznanjati sebe, ampak Jezusa Kristusa. Ko se krščanske skupnosti začno deliti, ko vladajo med kristjani prepiri in prerekanja, kdo je Kristusov učenec, Cerkev, ki je Kristusovo telo, trpi. Prav je, da povsod, kjer smo, delamo za edinost med vsemi kristjani, ker je Kristus eden in edini povsod. Vsak osebni interes moramo odstraniti iz srca, kajti evangelij je treba oznanjati z veseljem in zadovoljstvom, ne pa z namenom, da bomo pometli s konkurenco. Jezusova beseda je namreč za vse enaka.
    Jezus ni iskal učencev v domači okolici, ampak bolj vstran, ob Genezareškem jezeru. Tam je začel z oznanjevanjem, da prihaja Božje kraljestvo, in vabilom k spreobrnjenju, ki je pogoj za vstop v Božje kraljestvo. Jezus je poklical nekaj moških in jih povabil, naj mu sledijo in postanejo njegovi učenci. Ti možje so se takoj odločili, pustili vse in šli za njim. Ni jih čakalo lagodno življenje, ampak učenje in delo za Božje kraljestvo. Dlje so hodili z njim, bolj so čutili, da je on tista prava izbira, ki osvobaja in odrešuje. Njegov nauk je privlačil množice, še posebej, ko je besede podkrepil s konkretnimi dejanji in čudeži. Vendar učence ni čakala slava in razne časti, ampak so bili mnogokrat deležni težkih trenutkov, posebej ko jim je primanjkovalo vere. Kristus je luč, ki je uničil staro temo, ki je predstavljala greh in smrt. Tako se je začel čas novega stvarstva, ki naj vse ljudi napolni z veseljem. Tudi danes Jezus na podoben način vabi in kliče vsakogar izmed nas, da bi mu pomagali pri delu za Božje kraljestvo. Škoda, da pogosto ne zaznamo njegovega glasu, saj smo vse preveč polni sebe in stvari, ki so okoli nas. Včasih se kar ne moremo odločiti, da bi hodili za njim, ali pa bi mu radi postavili svoje pogoje. Ljubezen ne pozna pogojev in če iskreno ljubimo Boga, nas nobena stvar ne more zadržati, da mu ne bi sledili. Pogosto nam manjka poguma, zato prosimo Jezusa, naj nam da dovolj poguma, da mu bomo brez zadržka sledili, mu izročili vse svoje življenje ter mu bili vedno na voljo, ko nas bo potreboval kot orodje, ki bo odpiralo srca ljudi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVEČNICA

Jezus v templju
    Ko so se dopolnili dnevi njunega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so ga prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici in dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi. In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelove tolažbe in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. In po navdihnjenju je prišel v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po običaju postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel:
»Zdaj odpuščaš, Gospod, po svoji besedi
svojega služabnika v miru;
zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje,
ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov:
luč v razsvetljenje poganov
in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
Lk 2,22-32

POSVETIMO ŽIVLJENJE GOSPODU
    Marija in Jožef nista prišla v tempelj z namenom, da bi Jezusa izvzela iz tempeljske službe, ampak, da bi Jezusa postavila pred Gospoda. Zavedala sta se, da Jezus pripada Bogu, kar jima je bilo razodeto že ob njegovem spočetju in še bolj ob njegovem rojstvu. Hebrejski stavek »stati pred Gospodom« pomeni »biti duhovnik«. To je bila častna služba, privilegij za izbranega. Vemo, da se je Jezus učlovečil z namenom, da bi bil most med nami in Bogom, zato je bil deležen posebnega zaupanja. On je bil drugačen duhovnik kot duhovniki Levijevega rodu. Njemu ni bilo treba darovati najprej zase in se odkupiti za svoje grehe, ampak je njegova daritev bila samo zaradi nas in odpuščanja naših grehov. V templju sta bila še dva človeka, ki sta dolgo pričakovala ta dogodek. To sta bila starček Simeon in prerokinja Ana. Za Simeona je rečeno, da je bil pravičen, bogaboječ mož in poln Svetega Duha. Za Ano pa, da je kot vdova preživela vrsto let v templju in s postom in molitvijo služila Bogu noč in dan. Oba, Simeon in Ana, sta bila sveta človeka, polna Svetega Duha. Zato sta prepoznala znamenja časa. Začutila sta Gospodov prihod. Starček Simeon je ves ganjen vzel Jezusa v naročje in zapel hvalnico Bogu: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru.« Kako je starček Simeon imenoval Jezusa? »Luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela.« Na teh svetopisemskih besedah sloni starodavni bogoslužni običaj blagoslavljanja sveč. Kot sveča preganja temo, tako naj bi Jezus v naše življenje prinašal svetlobo. Kot sveča izgoreva, ko daje luč ljudem, tako se je Jezus daroval za nas na križu. Jezus nam zapušča zgled, kako naj bi se tudi mi darovali za druge.
    Ta dan je tudi dan posvečenega življenja, ko praznujejo vsi, ki so svoje življenje posvetili Gospodu; še posebej redovnice in redovniki pa tudi vsi tisti kristjani, ki so se zaobljubili, da bodo zavzeto živeli Jezusov evangelij po vzoru kakšnega svetnika oz. svetnice. Toda mar nismo tudi zakonci posvečeni? Nismo se direktno zaobljubili Bogu, toda mar s svojim vsakdanjim življenjem, z ljubeznijo, predanostjo zakonskemu sopotniku in otrokom nismo žive priče za Jezusov evangelij in za življenjske vrednote? Prav gotovo bi lahko rekli, da smo tudi zakonci s tem, ko smo v svojo sredo povabili Boga, postali še posebej blagoslovljeni in posvečeni.
    Za trenutek se še obrnimo k starčku Simeonu, ki je vse svoje življenje čakal na izpolnitev obljube, da bodo njegove oči uzrle Božjo rešitev. In tako se je tudi zgodilo, kajti Simeon je bil pravičen in bogaboječ. Dve vrednoti, ki naj bi bili prisotni tudi v krščanskem zakonu. Prva se nanaša na odnos do človeka, na pravičnost do življenjskega sopotnika, druga na odnos do Boga, biti torej bogaboječ. In če združimo ti dve vrednoti, bi ju lahko zapisali v največjo zapoved med zapovedmi: Ljubiti Boga z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem ter svojega bližnjega kakor samega sebe! Postanimo podobni Simeonu in izpolnjujmo Jezusovo največjo zapoved, da bomo ob izteku svoje zemeljske poti lahko kakor Simeon z mirnim srcem dejali: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru.«
    Da bi bila ljubezen prava, ni treba, da je nekaj izrednega; ne potrebuje izrednih stvari, vedno pa mora biti usmerjena h Kristusu, ki ga ljubimo. Kako gori oljenka? Neprestano in počasi izgoreva olje, kapljica za kapljico. Če bi zmanjkalo olja, oljenka ne bi več gorela, ne bi imeli luči. Kaj so te majhne kaplje oljenke našega življenja, srca, dela? To so tiste majhne stvari vsakdanjega življenja: zvestoba in točnost v majhnih stvareh govorijo in dokazujejo ljubezen. Zato ne iščite Jezusa zunaj sebe, ampak najprej v sebi, v srcu, v svetem obhajilu. Potem ga poiščite in ga boste našli v drugem in mu služili. Vedno imejte svetilke svojega srca prižgane, da ga boste lahko vsak čas odkrivali.
    Prosimo Gospoda, da bi se naučili videti, ko gledamo okoli sebe. Prosimo ga, naj nam odpre oči, da bi spoznali lakoto po ljubezni, ki je večja kot lakota po kruhu. Prosimo Boga, da nas uporabi, da postanemo njegova ljubezen in njegova svetloba v današnjem svetu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. NEDELJA MED LETOM

Sol zemlje in luč sveta
    Vi ste sol zemlje; če pa se sol spridi, s čim se bo solila? Za nič drugega ni več, kakor da se proč vrže in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, marveč na svetilnik in sveti vsem, ki so v hiši. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.
Mt 5,13-16

BODIMO SOL IN LUČ
    Jezus nam pravi, da moramo biti »sol zemlje in luč sveta«. Za okusno hrano ni potrebno veliko soli in ponoči tudi ne potrebujemo močne svetlobe. Zato se moramo sprijazniti z resnico, da bomo vedno »mali ostanek« in ne velika množica, ki hodi za Jezusom. Ko bomo v dvomih in bo naše srce razdvojeno, nas mora tolažiti misel, da je moja lučka zelo pomembna, pa čeprav morda kaže pot le enemu človeku. Nebeški Oče nas vabi, da delamo dobro in naša ljubezen ne bo le v besedah, ampak bomo živeli za druge, jim zmogli služiti, kajti le tako se razodeva naša luč. Bog nam daje modrost, ki je sol v našem življenju in ta sol more popraviti ali izboljšati še tako slabo družbo. Zato je naša naloga, da to sol delimo ljudem, s katerimi živimo. To pa je pogosto precej težko, saj naša okolica dobro pozna naše napake in to nam lahko onemogoča delovanje med ljudmi. Paziti moramo, da se naša sol ne skvari. To se zgodi, ko kljub temu, da smo kristjani, ne živimo tako, da bi naše življenje izražalo skrivnostno povezanost z Jezusom.
    Ljubezen je vedno konkretna. Zato prerok Izaija (58,7-10) sporoča Izraelovemu ostanku Gospodovo besedo: »Daj lačnemu svoj kruh in pripelji uboge brezdomce v hišo. Kadar vidiš nagega, ga obleci, in ne potuhni se pred svojim rojakom. Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in tvoje zdravje se bo hitro razcvetelo.« Da se izrazi naša luč, je potrebno, da živimo tako, kot nas uči Božja beseda. Naša veličina je v služenju. Pomembno je, da Jezusa oznanjamo z besedo, toda, če naše besede niso podprte z deli ljubezni in usmiljenja, se bo vse počasi razvodenelo. Dobra dela nam edina odpirajo oči in nas vodijo k Jezusu.
    Apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (2,1-5) piše, kako ni prišel k njim s prepričevalnimi besedami, temveč je po njem deloval Božji Duh. Zato se moramo potruditi, da ne bi gradili svoje vere na lepih besedah in človeški moči, ampak na Božji modrosti. Naše besede brez te Božje modrosti so namreč podobne pesku, ki ga veter raznaša, evangelij pa jim daje modrost, ki ostane.
    Evangelist Matej (5,13-16) je zapisal Jezusovo priliko o soli in luči. Sol je potrebna ne le za to, da dobi hrana dober okus, ampak jo lahko potresemo tudi na rano, da jo prečisti. Zato kristjan ne govori le lepih besed o odrešenju, ampak tudi pokaže napake in bližnjega opozori nanje z namenom, da bi se spreobrnil in sprejel Božjo ljubezen. V takem dobrohotnem »opozarjanju« smo sol družbe. Seveda moramo tudi sami biti sposobni sprejeti »opozorilo«, najti odgovor v molitvi in premišljevanju Božje besede in ravnati v skladu z Božjo voljo. Vsekakor moramo sol najprej nasipati na svoje rane in ozdraviti samega sebe. Jezus pa spregovori tudi o luči. Svetilka je podoba našega krščanskega življenja. Vsak kristjan je poslan, da sveti in kaže pot ljudem. Zato moramo paziti, da nam svetilka ne ugasne. To se zgodi, če nam zmanjka olja vere. Zoperstaviti se je treba vsemu, kar zatemnjuje našo luč, da ne more svetiti v vsej moči. Posvetne stvari in problemi, s katerimi se srečujemo v življenju, lahko zakrijejo našo luč. Prosimo Gospoda, naj nam da milost vere, da bi vedno svetili in kazali pot k Očetu vsakemu človeku, ki si deli z nami del poti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. NEDELJA MED LETOM

Nova pravičnost
    Ne mislite, da sem prišel razvezovat postavo ali preroke; ne razvezovat, marveč dopolnit sem jih prišel. Kajti resnično, povem vam: Dokler ne preideta nebo in zemlja, ne bo prešla ne ena črka ali ena pičica postave, dokler se vse ne zgodi. Kdor bo torej kršil katero teh najmanjših zapovedi in bo ljudi tako učil, bo najmanjši v nebeškem kraljestvu. Kdor pa jih bo spolnjeval in učil, bo v nebeškem kraljestvu velik.
    Kajti povem vam: Ako vaša pravičnost ne bo obilnejša ko pismoukov in farizejev, ne pridete v nebeško kraljestvo. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne ubijaj; kdor pa koga ubije, pride pred sodbo.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se na svojega brata jezi, zasluži, da pride pred sodbo; in kdor reče svojemu bratu ‚tepec‘, zasluži, da pride pred veliki zbor; kdor pa reče ‚norec‘, zasluži, da pride v peklenski ogenj. Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pústi svoj dar tam pred oltarjem in pojdi, da se poprej s svojim bratom spraviš, in potem pridi in daruj svoj dar. S svojim nasprotnikom se hitro spravi, dokler si z njim še na poti; da te nasprotnik ne izroči sodniku in sodnik biriču, ki bi te v ječo vrgel. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne poplačaš zadnjega novčiča. Slišali ste, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prešuštvuj!‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor gleda žensko, da jo poželi, je v svojem srcu z njo že prešuštvoval. Ako te tvoje desno oko pohujšuje, ga izderi in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je izgubljen eden tvojih udov, kakor da bi bilo célo telo vrženo v pekel. In ako te tvoja desna roka pohujšuje, jo odsekaj in vrzi od sebe; zakaj bolje je zate, da je eden tvojih udov izgubljen, kakor da bi célo telo prišlo v pekel. Rečeno je bilo: ‚Kdor se od svoje žene loči, naj ji dá ločitveni list.‘ Jaz pa vam pravim: Vsak, kdor se od svoje žene loči – razen če se zaradi nečistovanja – je kriv, da ona prešuštvuje; in kdor se z ločeno oženi, prešuštvuje. Dalje ste slišali, da je bilo rečeno starim: ‚Ne prisegaj po krivem: spolni pa, kar si Gospodu prisegel.‘ Jaz pa vam pravim: Sploh ne prisegajte: ne pri nebu, ker je božji prestol; ne pri zemlji, ker je podnožje njegovih nog; ne pri Jeruzalemu, ker je mesto velikega kralja. Tudi ne prisegaj pri svoji glavi, ker ne moreš ne enega lasú napraviti belega ali črnega. Vaš govor pa bodi: Dà, dà; ne, ne; kar je več kot to, je od hudega.
Mt 5,17-37

ZAPOVEDI KAŽEJO POT
    Božja beseda današnje nedelje nam v ospredje postavi postavo in zapovedi. Še posebej težke so besede starozavezne postave glede gobavega bolnika: dokler ima gobe, je nečist, ločen naj prebiva, zunaj tabora bodi njegovo prebivališče. Iz človeške družbe je izločen, hujše obsodbe zanj ne more biti. Strahotnejši od bolezni je občutek: izvržen sem izmed ljudi, nimam več vstopa v družbo, sam sem! Ne gre za vprašanje krajevno in časovno oddaljenega gobavca, tudi ne za današnjega zasvojenca, ki ga fizična in duhovna pohabljenost izobčuje, gre za grenak občutek, da te nihče ne mara, da si odpisan in izbrisan iz javnega življenja. Toda Kristus ni pristal na tak način »zdravljenja«, zato je bolnike sprejemal in jih ozdravljal. Še več: govoril jim je, da je greh največkrat kriv, da pade človek v osamo in pristane med izbrisanimi. Zato bodimo pokončni kristjani, ki se borimo proti grehu in se trudimo za krepost.
    Modri Sirah (15,15-20) nam danes spregovori o zapovedih, ki so postavljene pred nas, da jih sprejmemo ali pa se ob njih vsak dan spotaknemo. Takole pravi: »Če hočeš, moreš spolnjevati zapovedi, in zvestobo ohraniti, je stvar tvoje proste volje … Pred človekom sta življenje in smrt; kar hoče, se mu bo dalo.« Gospod nam daje vse na izbiro, v nič nas ne sili. Od nas je odvisno, kaj bomo izbrali. Gospodova modrost je neizmerna in vidi vsa naša dejanja. Če se ne bomo odločali na podlagi resnične ljubezni, se nam lahko zgodi, da naša izbira ne bo pravilna. Zato prosimo modrosti, da bi znali v ključnih trenutkih pravilno ravnati.
    Človek je nagnjen k temu, da pokaže svojo modrost, modrost tega sveta. Veliko imamo povedati o tem in onem. Ali smo se sposobni pogovarjati ob razodeti Božji besedi zapisani v Svetem pismu, pa je že drugo vprašanje. V tokratnem odlomku iz 1. pisma Korinčanom (2,6-10) Pavel govori, da on ne oznanja ne svoje modrosti ne modrosti voditeljev tega sveta, ampak samo Božjo modrost. To je naloga vseh pričevalcev in kristjanov, naj ne oznanjamo svojega nauka, ampak razodeto Božjo besedo. Blagor nam, če smo sposobni pozabiti nase in biti le v vlogi Kristusovega poslanca.
    V evangeliju po Mateju (5,17-37) Jezus pove, da ni prišel ukinit postave, ampak le dopolnit. Tako zapovedi, ki jih je dal Bog, ostajajo in so nam kažipot skozi tuzemsko življenje. Vendar tudi tu ne smemo biti preveč ozki in se zanašati na to, da nas bo odrešilo natančno izpolnjevanje vsake zapovedi. Res je treba pravila spoštovati, vendar nas ne morejo rešiti pravila, ampak le vera v Boga. Jezus na nek način daje zapovedim še večji pomen, saj pravi, da ni potrebno, da smo dejanje izvršili, ampak smo grešili že z mislijo na to dejanje. Če si v srcu močno želimo, da bi se nekoga iznebili, smo s tem že grešili. Prav tako, če smo si želeli bližnjega žene (moža), smo že prešuštvovali … Jezus je tukaj zelo jasen, izbira pa je zopet naša. Ali bomo služili Bogu, ali pa raje mamonu, ki se kaže skozi razna naša poželenja in strasti. Iz tega se rodijo številne zamere in na kocu sovraštvo, ki je najhujši greh in je uperjen direktno v Božje usmiljeno srce. Če razmišljamo ob današnjem evangeliju, se nam morda zazdi, da imamo zelo malo možnosti, da bi se rešili. Glede na svoje misli in dejanja res, vendar Jezus nas je na križu odrešil in onemogočil zlu, da bi popolnoma zavladalo nad nami. Razen tega pa nam daje milost, da se moremo prav odločiti in živeti po njegovem nauku. Kot tretji razlog je neskončno Božje usmiljenje, zaradi katerega smemo upati, da se kljub svojim slabostim, ki se jih trudimo odpraviti, odrešimo – ne iz svoje moči, ampak zaradi Božje ljubezni do nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. NEDELJA MED LETOM

Ljubezen do sovražnikov
    Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Oko za oko in zob za zob.‘ Jaz pa vam pravim, da se hudobnežu ne upirajte; marveč, ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo; in kdor hoče s teboj začeti pravdo in ti vzeti suknjo, mu pusti še plašč; in kdor te prisili eno miljo daleč, pojdi z njim dve. Kdor te prosi, mu daj; in kdor si hoče od tebe sposoditi, se ne obračaj od njega. Slišali ste, da je bilo rečeno: ‚Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika!‘ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.
Mt 5,38-48

BODIMO SVETI
    Božja beseda te nedelje je nadaljevanje prejšnje, kjer nas Jezus pouči, kako naj izpolnjujemo zapovedi – ne po črki, temveč po duhu. Na kateri točki spoznamo pravega Jezusovega učenca? V izpolnjevanju zapovedi ljubezni: ni težko ljubiti tistega, ki ti ljubezen vrača. To delajo tudi pogani. Jezus od nas kristjanov pričakuje več: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih.« Bližje smo Bogu, tesnejši stik imamo z njim, večjo stopnjo svetosti dosegamo. Da lahko ljubimo sovražnika, potrebujemo večjo stopnjo svetosti, predvsem pa Božjo milost, ki nam je dana kot zastonjski dar. Ker nas je nebeški Oče sprejel za svoje otroke, čutimo neko dolžnost, da bi bili tudi mi takšni: ljubeznivi do vseh ljudi in vseh stvari brez razlike.
    Odlomek iz 3. Mojzesove knjige (19,1-2.17-18) pravi: »Bodite sveti, kajti jaz, Gospod, vaš Bog, sem svet.« Kako slovesen je ta stavek, ki ga je Bog po Mojzesu izročil svojemu ljudstvu kot spomin in opomin! Ta stavek je zares povzetek najlepšega testamenta, ki ga lahko oče zapusti svojim otrokom. Bog nas vabi, naj bomo takšni, kot je on, vabi nas, da ga posnemamo. Istočasno nas pa vabi, naj bomo dobri do ljudi okoli sebe, naj ne sovražimo, naj se ne maščujemo, naj pa posvarimo svojega brata, če le-ta ne dela prav. S tem ga rešimo pred pogubljenjem in sodelujemo z Bogom.
    Apostol Pavel je v svojem 1. pismu Korinčanom le-te spraševal (3,16-23): »Bratje in sestre, mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« Vprašanje je zastavljeno tudi nam: se zavedamo, da smo Božje svetišče? Sodeč po našem govorjenju in obnašanju, smo pogostokrat bolj razbojniška jama kot svetišče, ki vabi k molitvi. S svojo modrostjo – modrostjo tega sveta, lahko zaidemo na pota, ki nas peljejo stran od Boga in nas lahko samo razočarajo, saj resnična sreča je le v preprostosti in povezanosti z izvirom življenja, ki nam daje milost in svetost.
    V evangeliju po Mateju (5,38-48) Jezus pouči svoje učence v novem nauku. Vabi jih, naj bodo krotki. Krotkost je za mnoge slabost in nesposobnost biti pokončen človek. Samo v luči krotkosti in ponižnosti zmoremo izpolniti Jezusovo naročilo, naj ravnamo drugače, kot velja v svetu okoli nas. Jezus pravi, da naj se ne upiramo hudobnežu, kajti nasilje vedno rodi novo nasilje. Če nas nekdo prosi, mu ne obračajmo hrbta, ampak mu pomagajmo, saj tako služimo nebeškemu Očetu, ki je dober do slehernega bitja. Morda se nam zdi, da je še najtežje izpolniti Jezusovo naročilo, naj ljubimo svoje sovražnike in molimo za tiste, ki nas preganjajo. Tu se v resnici pokaže naša svetost in podobnost našemu nebeškemu Očetu. Če delamo drugače, smo podobni tistim, ki nimajo vere. Jezus nas hoče opomniti, kako zelo pomembno je odpuščanje, saj tudi on odpušča neprestano, če mu to dopustimo. To je dejanje, ki nas dela popolnejše in bolj podobne Jezusu. Ljubezen je tista, ki premaga vsako sovraštvo in nasilje. Ko bolj ljubimo, smo bolj podobni svojemu nebeškemu Očetu, ki ljubi vse stvarstvo in nam daje vse potrebno za dušo in telo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.