POVEZUJMO SE Seznam forumov
Registriraj seIščiPogosta vprašanjaSeznam članovSkupine uporabnikovPrijava



Odgovori na to temo Stran 2 od 4
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4  Naslednja
DUHOVNA MISEL NEDELJE LETO A
Avtor Sporočilo

Odgovori s citatom
Prispevek  
8. NEDELJA MED LETOM

Bog in mamon
    Nihče ne more služiti dvema gospodoma: ali bo namreč enega sovražil in drugega ljubil, ali se bo enega držal in drugega zaničeval. Ne morete služiti Bogu in mamonu. Zato vam pravim: Ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več ko jed in telo več ko obleka? Poglejte ptice pod nebom: ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice, in vaš nebeški Oče jih živi. Ali niste vi veliko več vredni ko one?

Ne bodite v skrbeh
    Kdo izmed vas pa more s svojo skrbjo dodati svojemu življenju en sam komolec? In za obleko, kaj ste v skrbeh? Poglejte lilije na polju, kako rastejo; ne trudijo se in ne predejo, a povem vam, da se še Salomon v vsem svojem sijaju ni oblačil kakor katera izmed njih. Če pa travo na polju, ki danes stoji in se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, ali ne bo mnogo bolj vas, maloverni? Ne bodite torej v skrbeh in ne povprašujte: ‚Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali s čim se bomo oblekli?‘ Zakaj po vsem tem povprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče vé, da vsega tega potrebujete. Iščite najprej božjega kraljestva in njegove pravice in vse to vam bo navrženo. Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava.
Mt 6,24-34

NE BODIMO V SKRBEH
    Božja beseda te nedelje nam govori o tem, da Bog skrbi za nas in je naša zaskrbljenost za življenje nepotrebna. Ali koga Bog pozabi? Nikogar. Zakaj smo lahko tako prepričani? Preprosto zato, ker vse, kar Bog ustvari, je dobro in lepo ter se zato nima ničesar sramovati. Za vsakogar izmed nas je dobro, da biva, ker nas ima Bog rad. Zato kljub težkim časom ne smemo biti zaskrbljeni; na prihodnost moramo gledati z upanjem in vero. Seveda se pojavljajo takšne in drugačne ovire in težave ali morda kakšna bolezen, ampak preko tega križa nas Bog ljubeče uči in nas vodi po poti za njim, ki je Pot, Resnica in Življenje. Tudi tedaj, ko je najbolj težko, ko se nam zdi, da se vse podira, da nas nihče ne razume, je z nami Bog, ki nas ljubeče gleda in nam pomaga, če mu dopustimo, da je z nami.
    Prerok Izaija (49,14-15) posreduje zagotovilo Boga, da nas ne bo pozabil, pa naj se zgodi karkoli. V življenju pridejo tudi trenutki osamljenosti in zapuščenosti. Tedaj je dobro vedeti, koga imamo ob sebi. Bog nas nikoli ne zapusti, ker nas je ustvaril iz ljubezni. Tudi če bi nas zapustili naši starši, Bog ostaja zvest, se veseli sleherne naše zmage in mu je hudo, ko smo potrti in brez upanja. Zato v težkih trenutkih uprimo pogled na Križanega.
    Apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (4,1-5) brate in sestre prosi, da bi jih imeli za Kristusove služabnike in oskrbnike Božjih skrivnosti. Posvari jih tudi glede sojenja. Kdo je naš sodnik? Noben človek in nobena človeška oblast. Naš sodnik je samo Bog, ki nas je poklical v življenje. Pred njim bomo polagali račune, zato ne sodimo pred njegovim prihodom. Še več, vzdržimo se vsake sodbe glede drugih in bodimo kritični le do sam sebe.
    Evangelij po Mateju (6,24-34) nam prinaša Jezusov nauk glede pomembnih stvari v našem življenju. Najprej nam želi povedati, da ne moremo služiti dvema gospodarjema. V življenju nas večkrat skrbi, da bi se komu zamerili. Z vsemi bi radi bili v dobrih odnosih in zato mnogi sklepajo zaveze na eni strani z Bogom, na drugi strani pa s hudičem. Radi bi sedeli na dveh stolih, kar pa je nemogoče. Služimo lahko le enemu gospodarju in sami se moramo odločiti, svobodno in brez prisile, ali bo to Bog ali mamon. Drugo pomembno sporočilo je, da naj ne skrbimo, kajti Bog vedno ljubeče skrbi za nas. Če skrbi za živali in celo za travo na polju, koliko bolj mu je mar za nas in za naše življenje. Sam pravi, da smo vredni mnogo več kot vse drugo. Naša skrb za življenje je jalova, če ni podprta z Božjo ljubeznijo in skrbjo za nas. Če bomo zaupali v Boga, nam ne bo ničesar manjkalo, kajti on je vse ustvaril zaradi nas, da bi bili mi srečni in da bi uživali v njegovi ljubezni do nas. In tretje sporočilo pravi, da naj najprej iščemo Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, vse drugo nam bo navrženo. Kako naj iščemo Božje kraljestvo? Tako da se odpremo Bogu, da nam more podariti svojo milost, saj se le z njo lahko odpravimo v globe našega srca, kjer biva Bog. Z njim je včasih težko navezati stik, saj je v naših srcih mnogo preveč vsakodnevnih skrbi, ki nas ovirajo, da bi našli stik z Bogom v sebi. Mamon nam pogosto onemogoča dostop do Božjega v nas in se zadovoljimo s površinskim odnosom z Bogom, kar tako mimogrede. Takšen odnos pa ne more roditi pravih sadov. Prihaja čas, ko bo priložnost, da očistimo srce navlake, ki se je nabrala, in se podamo k izviru milosti, da bomo slišali Božji klic. Naj bo postni čas, ki ga začenjamo na pepelnično sredo,  priložnost, da se ponovno vrnemo v globine Božje ljubezni in dobrote.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
1. POSTNA NEDELJA

Skušnjave v puščavi
    Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da ga je hudič skušal. In ko se je štirideset dni in štirideset noči postil, je bil potem lačen. In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: »Ako si božji Sin, reci, naj bodo ti kamni kruh.« On je odgovoril: »Pisano je: ‚Naj človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust.‘« Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: »Ako si božji Sin, vrzi se dol, zakaj pisano je: ‚Svojim angelom bo zate zapovedal, in na rokah te bodo nosili,
da z nogo ne zadeneš ob kamen.‘« Jezus mu je rekel: »Pisano je tudi: ‚Ne skušaj Gospoda, svojega Boga!‘« Zopet ga hudič vzame s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njihovo slavo in mu reče: »Vse to ti dam, če (predme) padeš in se mi pokloniš.« Tedaj mu Jezus reče: »Poberi se, satan; zakaj pisano je: ‚Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi!‘« Tedaj ga je hudič pustil in, glej, angeli so pristopili ter mu stregli.
Mt 4 1-11

UPRIMO SE SKUŠNJAVAM
    Postni čas nas vabi h globljemu razmišljanju o življenju, ki je vedno težje. Tudi kristjani ne moremo živeti mimo sveta, ampak moramo sprejeti dobro in slabo, življenjski cilj in svobodo, svojo veličino in nevarnost, da bomo delali to, česar nočemo. Pred nami so odločitve in od nas je odvisno, na katero stran bomo stopili, na stran Kristusa ali na stran princa teme. Na postni čas mnogi gledajo nelagodno, ker je v ospredju trpljenje in križ. Toda oboje je del našega življenja, sicer življenja ne bi znali ceniti. Kdaj začnemo življenje občudovati? Ko nam kaj manjka, ko nas doleti bolezen, ko so v krizi naši medsebojni odnosi. V težkih trenutkih res doživimo neko prerojenje in življenje se nam pokaže v novi luči. Postni čas nam želi pomagati, ko nas spodbuja, naj ne bežimo pred trpljenjem, ampak ga skušamo razumeti v luči Božje besede in Jezusove popolne daritve na križu.
    Prve strani Svetega pisma so opis stanja človeka od nekoč do danes: čeprav je kulturno človek zelo napredoval, je kljub temu ostal isti vse do danes, sposoben delati dobro in slabo. Prvi greh je kriv, da je svet padel v objem bolezni in smrti. Stvarnik vesoljstva je v začetku predvidel drugačen razplet zgodovine, vendar sta Adam in Eva hotela biti večja od svojega Stvarnika, kar je vodilo v človekov propad. Vendar Bog ni obupal nad nami: po svojem Sinu Jezusu Kristusu nas odrešuje in vabi na pot spreobrnjenja.
    Apostol Pavel v pismu Rimljanom (5,12-19) razkriva skrivnost greha in milosti: kakor je po grehu enega človeka, Adama, smrt prišla na vse ljudi, je po enem, novem Adamu, tudi prišla milost na ves svet. Ljub grehu nismo prepuščeni samim sebi, ampak nas je naš Odrešenik Jezus Kristus prenovil in nam odprl novo prihodnost. Sedaj nismo več zavržen rod, ampak novo ljudstvo, poklicano, da živi svoje življenje v polnosti. Zato sprejmimo Jezusa in njegov nauk in postanimo njegovi učenci.
    Tako kot Adam, je bil tudi Jezus postavljen na preizkušnjo. V evangeliju po Mateju (4,1-11) beremo o tem, da ga je satan preizkušal. Po štiridesetih dneh, preživetih v puščavi, v postu in molitvi, je bil lačen. Pristopil je skušnjavec in ga preizkušal glede treh oblik ustvarjanja kraljestva na zemlji. Prva skušnjava je bila povezana s posedovanjem materialnih dobrin, da bi iz kamnov naredil kruh. Za Jezusa – Boga je to nekaj najlažjega, vendar se zaveda svojega poslanstva in tega, da je za človeka nadnaravno življenje  pomembnejše kot telesni kruh. Življenja v edinosti z Bogom ne more nič odtehtati. Z drugo skušnjavo hoče izzvati čudežen poseg v naravne zakonitosti. Celo tako zvit je, da citira odlomek iz Svetega pisma. Jezus se mu upre s citatom: »Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Tretja skušnjava ponazarja malikovanje denarja in materialnega bogastva. Vse, kar vidiš, dobiš, če počastiš satana. To je najbolj nevarna skušnjava današnjega sveta, ko marsikdo namesto pravega Boga časti denar, drage avtomobile, jahte, hiše, uspešnost in druge zemeljske dobrine. Satan obljublja, a več vzame, kot da. Vzame nam dostojanstvo, srečo, zadovoljstvo in druge duhovne dobrine. Najhujše od vsega pa je, da nam vzame svobodo. Ko postavi denar na prestol Boga, se človek trudi, da bi ga dosegel, da bi ga imel vedno več, ne izbira sredstev, da se polasti najvišje dobrine, zanj je pripravljen škodovati bližnjemu in celo ubijati. To je zlo, ki ga prinaša skušnjavec. Ko podležemo skušnjavi, je zadovoljstvo kratkega veka, saj imamo vedno večje potrebe, naš duh pa trpi lakoto in žejo. Zato je pred nami postni čas, ko moremo znova premisliti svoje življenje in ovrednotiti svoja dejanja. Skušnjave se bodo vedno pojavljale, tudi ko bomo skušnjavca odgnali. Pred skušnjavami nas lahko obvaruje le močna vera, podprta z osebno molitvijo in neomajnim zaupanjem v Boga. Naredimo ta korak k spreobnjenju srca in vzemimo svoj križ ter se podajmo za Gospodom.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
2. POSTNA NEDELJA

Jezusovo spremenjenje
    Po šestih dneh je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih peljal na visoko goro. Tedaj se je pred njimi spremenil: obraz se mu je zasvetil ko sonce in njegova oblačila so postala bela ko luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija in sta govorila z njim. Oglasil pa se je Peter in Jezusu rekel: »Gospod, dobro je, da smo tukaj; ako hočeš, naredim tu tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govoril, glej, jih je obsenčil svetal oblak in, glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte!« Ko so učenci to slišali, so padli na obraz in se silno bali. Jezus pa je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in se ne bojte!« Ko pa so oči povzdignili, niso videli nikogar razen Jezusa samega. Ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne pripovedujte o tem, kar ste videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih.«
Mt 17,1-9


VELIČINA ONOSTRANSTVA
    Bog ne kliče le v duhovne poklice, ampak najprej vsakomur podari življenje in mu nato poveri poslanstvo. Zato nihče na svetu ni odveč, vsak je rojen pravi čas in na pravem kraju, s posebno nalogo, ki jo lahko izpelje samo on. Da bomo lahko odkrili svojo vlogo, je treba imeti čas zase in razmišljati o svojem življenju in o izkoriščanju talentov, ki smo jih prejeli. Nič ni samoumevno, zato se moramo vsak dan znova odločati in opredeljevati za Boga, ali proti njemu. Človek je poklican za večno življenje. To zemeljsko življenje je samo prehodno. O tem nam govori dogodek Jezusovega spremenjenja na gori, ko je izbranim apostolom na nek način pričaral predokus večnosti. Pot v večnost poteka po poti križa, ki ni znamenje prekletstva in obupa, ampak znamenje upanja. Da bomo sposobni hoditi po tej poti, moramo biti zazrti v Kristusov obraz. Samo kdor gleda pred seboj odrešenika, bo varno romal proti večnosti. Bog vedno kliče, kot nekoč, tudi danes.
    »Pojdi iz svoje dežele!« je Gospod naročil Abrahamu. (1 Mz 12,1-4) Kaj bi naredili, če bi nas Bog postavil pred podobno preizkušnjo, pred katero je bil Abraham? Bog je zahteval od njega, naj zapusti bogato pokrajino, kjer je imel vsega v izobilju in gre v neznano. Abraham se ni obotavljal: poslušal je Gospodov glas in šel.. Tak je človek vere: tudi če jasno ne vidi prihodnosti, vseeno tvega in gre, ker zaupa Gospodu. Podobno kot Abrahamu Gospod naroča vsakemu izmed nas: »Zapusti svoj svet ugodja in pojdi v svet. Ljudem, ki jih boš srečal govori, kako jih nima Bog rad!« Bog ima samo nas na razpolago, da lahko naredi kaj dobrega.
    Kakšen je poklic kristjana? Pavel je Timoteja opominjal, da smo poklicani k svetosti, k polnemu življenju in srečni večnosti, kar pomeni, da se Bog veseli srečanja z nami. (2 Tim 1,8-10) Evangelij ni kakšna koli novica, ampak vesela novica o odrešenju. Za to novico je treba tudi kaj pretrpeti, sprejeti kakšne žrtve in odpovedi. Samo na tak način bomo pokazali, da smo resni pri širjenju Božjega kraljestva in nas lahko Bog sprejme za svoje sodelavce. Pri vsem pa se ne smemo zanašati le na svoja dela, ampak moramo poglabljati vero, upanje in ljubezen do Jezusa Kristusa, kajti le on nas rešuje.
    Koga ne zanima, kaj nas čaka po smrti? Vsakdo bi rad pokukal v prihodnost in tako je Jezus izbranim učencem vsaj za kratek trenutek dal priložnost, da so se zazrli v večnost. To je storil z enim samim namenom: da ne bi obupali, ko bo prišel veliki petek in čas preganjanja. Na gori Tabor se je Jezus pred učenci spremenil in videli so ga v vsem sijaju. Še več: čutili so ugodje, ki si ga človek lahko samo želi. Zato bi najraje kar ostali v tem veličastnem trenutku, ko so zrli drug svet, drugačno lepoto in milino, ki je ta svet ne pozna. Vidijo pa tudi Mojzesa in Elija, kar še jasneje pokaže, da se življenje ne uniči, ampak spremeni v mnogo boljšo obliko. Peter izrazi željo, da bi se utaborili, da bi ostali v tem čudovitem gledanju Božjega veličastva. V to dogajanje vstopi nebeški Oče, ki enako kot pri Jezusovem krstu izreče besede: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« S tem je želel povedati pričujočim učencem, da jih vse to čaka, samo poslušati morajo Jezusa in se ravnati po njegovem nauku. Iste besede polaga tudi nam na srce. Čeprav mi ne vidimo skrivnosti onostranstva, nas čaka zrenje Boga in njegove lepote, a hoditi moramo za Jezusom, ki je Pot, Resnica in Življenje ter se ravnati po njegovih besedah in dejanjih. Naša večnost je odvisna od sedanjega trenutka. Sedaj moramo pokazati, da kljub težavam in različnim nevarnostim ostajamo močni, ker vemo, kdo je naš odrešenik in kam nas vodi. Vodi nas k popolni sreči v onostranstvu. Toda za to srečo je potrebno naše sodelovanje, predvsem dejavna vera opremljena z deli ljubezni do bližnjega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. POSTNA NEDELJA

Jezus in Samarijanka
    Pride torej k samarijskemu mestu, ki se imenuje Sihar, blizu posestva, katero je bil Jakob dal svojemu sinu Jožefu. Bil je tam Jakobov studenec. Ker je bil Jezus od pota utrujen, je pri studencu kar sédel; bilo je okoli šeste ure. Pride žena Samarijanka, da bi zajela vode. Jezus ji reče: »Daj mi piti!« Njegovi učenci so bili namreč odšli v mesto kupovat živeža. Samarijanka mu pravi: »Kako, da ti mene prosiš piti, ko si Jud, jaz pa Samarijanka?« Judje namreč niti ne govorijo s Samarijani. Jezus ji je odgovoril: »Ko bi poznala božji dar in kdo je, ki ti pravi: ‚Daj mi piti‘, bi ga ti prosila in bi ti dal žive vode.« Žena mu reče: »Gospod, nimaš s čim zajeti in vodnjak je globok; odkod imaš torej živo vodo? Si mar ti večji ko naš oče Jakob, ki nam je dal ta vodnjak in je sam iz njega pil in njegovi sinovi in njegova živina?« Jezus ji odgovori: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen; kdor koli pa bo pil od vode, ki mu jo bom dal jaz, ne bo nikdar žejen, marveč bo voda, ki mu jo bom dal, v njem postala studenec vode, tekoče v večno življenje.« Žena mu reče: »Gospod, daj mi te vode, da ne bom žejna in ne bom hodila semkaj zajemat.« Jezus ji reče: »Pojdi, pokliči svojega moža in pridi semkaj!« Žena odgovori: »Nimam moža.« Jezus ji reče: »Prav si rekla: ‚Nimam moža‘; zakaj imela si pet mož in tisti, ki ga imaš sedaj, ni tvoj mož; to si prav povedala.« Žena mu reče: »Gospod, vidim, da si prerok. Naši očetje so Boga molili na tej gori, a vi govoritie, da je kraj, kjer ga je treba moliti, v Jeruzalemu.« Jezus ji pravi: »Veruj mi, žena, da pride ura, ko ne boste Očeta molili ne na tej gori ne v Jeruzalemu. Vi molite, česar ne poznate; mi molimo, kar poznamo, kajti zveličanje prihaja od Judov. Pride pa ura in je že zdaj, ko bodo pravi molivci molili Očeta v duhu in resnici. Zakaj tudi Oče hoče takih molivcev. Bog je duh in, kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici.« Žena mu reče: »Vem, da pride Mesija, ki se imenuje Kristus; ko pride on, nam bo vse oznanil.« Jezus ji odgovori: »Jaz sem to, ki govorim s teboj!« Medtem so prišli njegovi učenci in so se čudili, da je govoril z žensko. Vendar ni nobeden rekel: »Kaj hočeš ali kaj govoriš z njo?« Žena je popustila vrč, šla v mesto in ljudem pripovedovala: »Pridite, poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila; ali ni on Kristus?« Šli so iz mesta in se napotili k njemu. Medtem so ga učenci prosili: »Učenik, jej!« On pa jim je rekel: »Jaz imam za živež jed, katere vi ne poznate.« Učenci so torej govorili med seboj: »Mar mu je kdo jedi prinesel?« Jezus jim reče: »Moja jed je, da izvršujem voljo tistega, ki me je poslal, in da dovršim njegovo delo. Ali ne pravite: ‚Še štiri mesece, pa pride žetev‘? Glejte, povem vam, povzdignite oči in poglejte polja, da so že bela za žetev. Žanjec prejema plačilo in spravlja sad v večno življenje, da se bosta skupno veselila sejavec in žanjec. Kajti v tem se uresničuje pregovor: ‚Eden seje, drugi žanje.‘ Jaz sem vas poslal, da boste želi to, za kar se niste vi trudili. Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih delo.« Iz tistega mesta je mnogo Samarijanov verovalo zaradi besed žene, ki je pričevala: »Vse mi je povedal, kar sem bila storila.« Ko so torej Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih. Ostal je tam dva dni. In še mnogo več jih je vanj verovalo zaradi njegove besede; in ženi so govorili: »Ne verujemo več zaradi tvojega pripovedovanja, zakaj sami smo ga slišali in vemo, da je on resnično Zveličar sveta.«
Jn 4,5-42

VODA, KI PRINAŠA (VEČNO) ŽIVLJENJE
    Voda je danes zelo iskana tekočina, saj jo marsikje pogrešajo. Veliko rek je onesnaženih in s tem so ogrožene tudi podtalnice, kar ima za posledico, da je v mnogih vodovodnih zajetjih ekološko ogrožena pitna voda. Vsi se zavedamo, da brez vode ni življenja in je skrajno neodgovorno, da je marsikje po svetu kolikor toliko zdrava voda le v steklenicah, ki jih prodajajo v živilskih trgovinah. Današnja Božja beseda nam govori o žeji: po ustvarjeni vodi hrepeni ljudstvo na poti iz Egipta v obljubljeno deželo; o duhovni vodi pa spregovori Jezus ob pogovoru s Samarijanko. To je živa voda, ki odžeja za večno življenje. Živo vodo nam Jezus daje po zakramentih. Kaj nam pomenijo zakramenti? Ali nas nagovarjajo, ali pa smo ravnodušni do teh virov milosti. Mnogi pravijo: »Vseeno je, v kaj veruješ!« Ali je res vse tako relativno? Zakaj smo potem tako izbirčni pri telesni hrani in pijači, če nas lahko vsak kruh nasiti in pijača odžeja? Na žalost pogosto zapostavljamo duhovno hrano in se ne menimo za duhovno žejo in lakoto. Smo morda zatrli hrepenenje po Bogu, po živi vodi?
    V odlomku iz 2. Mojzesove knjige (17,3-7) beremo o tem, kako ljudstvo godrnja zoper Mojzesa, češ da jih je izpeljal iz Egipta v puščavo, kjer bodo umrli zaradi žeje. Mojzes se obrne na Boga in tako jim z udarcem s palico po skali da piti sveže vode. Mojzes je imel z ljudstvom med potjo v obljubljeno deželo veliko težav. Ljudstvo se ni zavedalo, da je za svobodo treba nekaj žrtvovati. Podobno je danes. Mnogokrat godrnjamo, nismo pa pripravljeni ničesar narediti, da bi se kaj premaknilo.
    Apostol Pavel je pisal Rimljanom (5,1-2.5-8), da smo opravičeni po močni in živi veri v Jezusa Kristusa, ki je naš odrešenik in zagovornik pri Očetu. On nam prinaša večno življenje in nas hrani z hrano življenja in napaja z živo vodo, ki jo svoji Cerkvi v obilju daje po zakramentih. Dan nam je Sveti Duh, ki izliva v naša srca Božjo ljubezen.
    Odlomek iz evangelija po Janezu (4,5-42) nam prinaša najglobljo resnico o Jezusovem poslanstvu. Pri Jakobovem studencu sta se srečali dve žeji: žeja žene, žejne življenja, in žeja Boga, da bi to človeško žejo odrešil. Ob srečanju s Samarijanko se razodene kot izvir žive vode. Kdo si ne želi takšne vode, ki bi odžejala za vedno? Ob njem se napoji naša duša, ki potem v nas utrdi hrepenenje po nebesih in večnem življenju. Brez nebes, ki so naš končni cilj, naše življenje nima pravega smisla. Kdor pije vodo iz vodnjaka, bo zopet žejen, kdor pa bo pil od vode, ki jo daje Jezus, ne bo nikoli žejen. Še več. Če bomo pili od te vode, bo tudi v nas žuborel izvir žive vode, ki teče v večno življenje. Za to pa je potreben tesen stik z Očetom v molitvi. Ni toliko pomembno, kje molimo, mnogo pomembneje je, kako molimo. Pomembno je, da molimo v duhu in resnici. Molivec mora biti prerojen iz Duha, kot je Jezus povedal že Nikodemu. Molitev v Duhu in resnici in zakramentalno življenje nas najtesneje združijo z Očetom, ki nas tako ljubi, da je za nas daroval svojega Sina. Želi, da spremenimo svoje življenje, da spoznamo resnico, ki osvobaja. Samarijanka je spoznala Jezusa kot preroka, ker je videl v njeno srce. Spreobrnila se je in sprejela živo vodo. Nazadnje je novico o srečanju z Mesijo ponesla svojim someščanom. To je dejavno krščanstvo, ki tudi nas vabi, da sprejmemo Jezusa za odrešenika, doživimo njegovo ljubezen in to posredujemo ljudem, ki so okoli nas. Tako bomo živo vodo, ki smo jo prejeli, delili ljudem, s katerimi se srečujemo. Indijski pesnik Tagore ni bil kristjan, a so njegove pesmi pravi krik po Bogu: »Po tebi hrepenim, samo po tebi: moje srce ponavlja to brez prestanka. Vse želje, ki me poskušajo odvrniti od tebe, so napačne. Tako kot noč hrepeni po svetlobi, tako v moji podzavesti odmeva krik po tebi: Hočem te, samo tebe! Tako kot se vihar spremeni v tišino, pa čeprav se bori proti njej v vsem svojem besu, tako se moj gnev dviga proti tvoji ljubezni in hkrati vpije: Moje srce hrepeni po tebi, samo po tebi!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. POSTNA NEDELJA

Jezus ozdravi sleporojenega
    Mimo gredoč je videl človeka, ki je bil od rojstva slep. Ko je bil to izgovoril, je pljunil na tla, s slino naredil blata, mu pomazal z blatom oči in mu rekel: »Pojdi, umij se v Siloi!« (kar pomeni Poslani). Šel je torej in se umil in, ko se je vrnil, je videl. Sosedje in tisti, ki so ga prej videli, da je bil berač, so govorili: »Ali ni ta tisti, ki je posedal in beračil?« Eni so trdili: »On je,« drugi: »Nikakor, ampak podoben mu je.« Peljali so ga, poprej slepega, k farizejem. Bila pa je sobota, ko je Jezus naredil blato in mu odprl oči. A tudi farizeji so ga izpraševali, kako je spregledal. On pa jim je rekel: »Blata mi je del na oči in sem se umil in vidim.« Sedaj so nekateri izmed farizejev govorili: »Ta človek ni od Boga, ker ne praznuje sobote.« Drugi pa so govorili: »Kako bi grešen človek mogel delati taka znamenja?« In bil je razpor med njimi. Tedaj zopet rečejo slepemu: »Kaj praviš ti o njem, ker ti je odprl oči?« On pa je rekel: »Prerok je.« Odgovorili so mu: »Ves si v grehih rojen, pa nas boš ti učil?« In so ga pahnili ven. Jezus je slišal, da so ga pahnili ven; in ko je naletel nanj, mu je rekel: »Veruješ v Sina človekovega?« Odgovoril je: »Gospod, kdo je, da bi veroval vanj?« Jezus mu je rekel: »Videl si ga in s teboj govori: ta je.« In odgovoril je: »Verujem, Gospod.« In se je vrgel predenj.
Jn 9,1.6-9.13-17.34-38

KRISTUS PRINAŠA LUČ
    Kristus je prišel k nam kot luč, ki razsvetljuje človeka in kaže človeštvu smer, kjer je zanj prava rešitev in odrešenje. Pri Judih je ta ideja zorela počasi, od Mojzesa, preko sodnikov in kraljev do nastopa Jezusa Kristusa. Evropa je sicer dedič grške, rimske in judovske kulture, vendar je krščanstvo bilo sposobno vse te miselne smeri povezati med seboj, kar se izraža tudi v sodobni demokraciji. Vsi, ki to zanikajo, bi se radi vrnili v nekdanje, nerazsvetljeno poganstvo, ko bi vsakdo lahko živel, kot bi hotel. Mi pa vemo, da brez krščanstva Evropa ne bi bila to, kar je, zato ne smemo kloniti pod različnimi pritiski. Boljše ustave, kot je evangelij, še ni zapisal nobeden narod. V življenju je stalno navzoč boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo. Božja beseda nam danes odkriva Jezusa, ki je prava luč in odrešenje. David je bil maziljen z oljem in s tem izbran za posebno nalogo, apostol Pavel pa spodbuja Efežane in posredno tudi nas, da moramo biti otroci luči. Treba je priznati, iz kakšnega testa smo: smo le ustvarjena bitja in Bog je naš stvarnik in vodnik.
    Kot nekoč, tudi danes Bog izbira in kliče. V 1. Samuelovi knjigi (16,6-7.10-13) beremo, da pošlje preroka Samuela, da gre k Jeseju in izbere enega od njegovih sinov za kralja. Pri tem naj ne gleda na videz in lepo postavo, kajti Bog ne gleda tako, kot človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. Navadno izbere tiste, ki so v ozadju, o katerih nihče ne misli, da imajo kakšne posebne darove. Zato se ne smemo izgovarjati na svoje pomanjkljivosti, če nas Bog pokliče. Treba je slišati glas in mu slediti.
    Apostol Pavel je pisal Efežanom (5,8-14), naj živijo kot otroci luči, kar pomeni, naj bodo dobrotljivi, pravični in resnicoljubni. Pred Bogom nekaj velja le tisti, ki je kreposten, a se s tem ne hvali. Nekoč smo živeli v temi, zdaj smo luč v Gospodu. Sedaj se tudi mi trudimo, da bi bili dobri do drugih, pravični do vsakega in povsod iskalci resnice o Bogu in človeku. Kdor pa še spi, naj odpre svoje srce, da ga bo razsvetlil Kristus.
    Voda je simbol življenja. Evangelij prejšnje nedelje nam je spregovoril o Samarijanki, ki ji je Jezus spregovoril o vodi, ki daje večno življenje. Danes se ta simbolika nadaljuje v smeri luči: Jezus pošlje slepega k vodnjaku, da se umije in se vrne zdrav. Dogodek preseneti tiste, ki so slepega poznali, Jezus pa obrača pozornost na vero, ki človeka notranje ozdravi in ga odpre za Boga. Slepota je velika pomanjkljivost in nekateri, ki so sčasoma oslepeli, težko prenašajo to svoje pomanjkanje. Kako bi šele ostrmeli, če bi začeli  ocenjevati in meriti človekovo notranjo slepoto. Marsikdo ne vidi, da je včasih treba koga pohvaliti ali se opravičiti, priznati napako, prositi za odpuščanje. Pri odpravljanju te slepote nam ne more pomagati noben zdravnik, ampak samo Bog. Morda smo v svoji slepoti pogosto podobni farizejem, ki sodijo le po zunanjih okoliščinah: ne vidijo dobrega, ki ga je storil Jezus, ampak le zunanje okvire, ki jih je s svojim dejanjem prekršil, ker je slepega ozdravil v soboto. To je najhujša oblika duhovne slepote. Ko Jezus naredi čudež v soboto, na dan počitka, je zanje to tako velik greh, da poreko, da ta človek ni od Boga. Jezus odpre oči slepemu, ga reši večne teme, mu prinese luč, istočasno pa se zgodi drug čudež, saj ta ozdravljeni slepi ob Jezusu spozna drugo luč, notranjo luč, ki jo Bog polaga v slehernega človeka. Ta luč - luč Duha, je mnogo dragocenejša od luči dneva, ki jo zaznajo človekove telesne oči. Notranje oči vidijo luč Božje milosti, ki se kakor »živa voda« izliva v naše srce in nas vodi v večno življenje. Zato vedno znova prosimo Gospoda za milost, da bi nam odprl oči našega srca, da bi zmogli videti lepoto, ki je telesnim očem nevidna, kot pravi Mali princ: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
5. POSTNA NEDELJA - TIHA

Jezus obudi Lazarja
    Bil pa je nekdo bolan, Lazar iz Betanije, iz vasi Marije in njene sestre Marte. Marija je bila tista, ki je Gospoda mazilila z oljem in mu obrisala noge s svojimi lasmi; njun brat Lazar je bil bolan. Sestri sta mu torej sporočili: »Gospod, glej, ta, ki ga ljubiš, je bolan.« Ko je Jezus to slišal, je rekel: »Ta bolezen ni za smrt, ampak v božjo slavo, da se po njej poveliča božji Sin.« Jezus je ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja. Ko je torej slišal, da je bolan, je ostal še dva dni v kraju, kjer je bil, potem pa je rekel učencem: »Pojdimo spet v Judejo!« Učenci mu rečejo: »Učenik, pravkar so te hoteli Judje kamnáti in zopet greš tja?« Jezus je odgovoril: »Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi podnevi, se ne spotakne, ker gleda luč tega sveta. Če pa kdo hodi ponoči, se spotakne, ker pri njem ni luči sveta.« To je izgovoril in nato jim je rekel: »Naš prijatelj Lazar spi, jaz pa grem, da ga zbudim.« Njegovi učenci so mu torej rekli: »Gospod, ako spi, bo ozdravel.« Jezus pa je govoril o njegovi smrti, a oni so mislili, da govori o počitku v spanju. Tedaj jim je Jezus naravnost povedal: »Lazar je umrl in zaradi vas se veselim, da nisem bil tam, da boste verovali. A pojdimo k njemu!« Tomaž, ki se imenuje Didim, je tedaj rekel tovarišem: »Pojdimo še mi, da umrjemo z njim.« Jezus je tedaj prišel in ga dobil, ko je bil že štiri dni v grobu. Betanija pa je bila blizu Jeruzalema, oddaljena kakih petnajst tečajev. – Mnogo Judov je bilo prišlo k Marti in Mariji, da bi ju tolažili zaradi njunega brata. Ko je torej Marta slišala, da prihaja Jezus, mu je šla naproti, Marija pa je sedela doma. Marta je Jezusu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl. A tudi zdaj vem, da ti bo Bog dal, kar koli ga poprosiš.« Jezus ji reče: »Tvoj brat bo vstal.« Marta mu odgovori: »Vem, da bo vstal ob vstajenju, poslednji dan.« Jezus ji reče: »Jaz sem vstajenje in življenje. Kdor veruje v mene, bo živel, tudi če umrje; in kdor koli živi in veruje v mene, vekomaj ne bo umrl. Veruješ to?« »Dà, Gospod,« mu reče: »jaz verujem, da si ti Kristus, božji Sin, ki mora priti na svet.« Po teh besedah je odšla in na tihem poklicala svojo sestro Marijo in rekla: »Učenik je tukaj in te kliče.« Ko je ta to slišala, je hitro vstala in stopila k njemu; Jezus namreč še ni bil prišel v vas, ampak je bil še na kraju, kjer ga je bila srečala Marta. Ko so torej Judje, ki so bili z njo v hiši in jo tolažili, videli, da je Marija hitro vstala in šla ven, so šli za njo, misleč, da gre h grobu, da bi se tam zjokala. Ko je Marija prišla tja, kjer je bil Jezus, in ga je zagledala, mu je padla k nogam ter mu rekla: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umrl.« Ko jo je tedaj Jezus videl, da joka in da jokajo Judje, ki so prišli z njo, se je v duhu raztožil; in zadrhtel je ter je rekel: »Kam ste ga položili?« Rečejo mu: »Gospod, pridi in poglej!« In Jezus se je zjokal. Judje so tedaj govorili: »Glejte, kako ga je ljubil!« Nekateri izmed njih pa so rekli: »Ali ni mogel on, ki je oči odprl slepemu, tudi storiti, da bi ta ne umrl?« Jezus se spet raztoži in gre h grobu. Bila je to votlina in k njej je bil prislonjen kamen. Jezus veli: »Odvalite kamen!« Marta, sestra umrlega, mu reče: »Gospod, že dehni; kajti že četrti dan leži.« Jezus ji reče: »Ali ti nisem dejal, da boš videla božjo slavo, če boš verovala?« Odvalili so torej kamen. Jezus pa je povzdignil oči kvišku in rekel: »Oče, zahvalim te, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« In ko je to izrekel, je z močnim glasom zaklical: »Lazar, pridi ven!« In umrli je prišel ven, na nogah in rokah povezan s povoji, in njegov obraz je bil ovit s prtom. Jezus jim reče: »Razvežite ga in pustite, naj hodi.« Mnogo Judov, ki so bili prišli k Mariji in so videli, kaj je storil, je verovalo vanj;
Jn 11,1-45

BOG JE GOSPODAR ŽIVLJENJA
    Bolj se bližamo prazniku velike noči, bolj nas Božja beseda usmerja k skrivnosti vstajenja in večnega življenja. To nedeljo nam postavlja pred oči starozavezno obljubo o novem življenju v moči Svetega Duha in vstajenju mrtvih. Posebej konkreten je čudež obuditve mrtvega Lazarja, ki tudi najbolj maloverne sodobnike navda z grozo. Stoični filozof Epiktet je zapisal: »Za človeka bi bilo prekletstvo ne umreti, kot je za klas nevzdržno, da ne dozori in ni požet.« Avstrijski pesnik Rilke pa o smrti govori takole: »Hiše, v katerih živimo, ostanejo, samo mi odidemo in se spremenimo.« To sta dve skrajnosti človekovega razmišljanja. Kristjani pa vemo, h komu gremo po smrti in kako se Jezus veseli dokončnega srečanja z nami. V moči naše vere in trdnega upanja na svet popoln v Bogu, nam je lažje iti skozi trpljenje in težave tega sveta, saj nas čaka On, ki nas neizmerno ljubi in želi, da tudi mi izkazujemo tako ljubezen drug drugemu, saj bomo tako najbolj podobni Bogu in se bomo tesneje združili z njim, ki vse oživlja.
    Kdo nas lahko reši iz teme podzemlja, kjer končajo naši zemeljski ostanki? Prerok Ezekijel (37,12-14) je ljudstvu, ki je bilo podobno obupanemu majhnemu ostanku, govoril v Božjem imenu: »Glejte, jaz odprem vaše grobove, vzdignem vas iz vaših grobov, o moje ljudstvo, in vas pripeljem v Izraelovo deželo.« Veliko upanje za Izrael, kot tudi za nas, ki nas je Jezus privedel k Očetu kot novo izvoljeno ljudstvo. Obljublja tudi Svetega Duha, ki nas oživlja in nas vodi k cilju. Tudi mi se veselimo, da imamo Boga, ki nas ni zapustil, ampak nas kljub naši nezvestobi želi znova pripeljati v veselje in radost življenja pri sebi.
    Tudi apostol Pavel nas v pismu Rimljanom (8,8-18) vabi, da živimo po duhu in ne po mesu in njegovih nagnjenjih in strasteh. Dokler smo v telesu, je naš duh vklenjen. Živimo dvojno življenje: eni se bolj nagibajo k mesenemu človeku, drugi pa se bolj držijo duha. Vse, kar je materialno, nas do določene mere zasužnjuje, glede duha pa večkrat ne vemo, kateri je pravi duh. Kdor namreč nima Kristusovega Duha, ta ni njegov. Če v nas biva Sveti Duh, bodo tudi naša telesa obujena od mrtvih, saj jih bo Bog, ki je Jezusa obudil od mrtvih, priklical v večno življenje. Od nas je odvisno, v kaj se bomo zazrli in koga bomo sprejeli za odrešenika.
    Evangelist Janez (11,1-45) nam predstavi čudovito zgodbo o obuditvi mrtvega Lazarja. Umiramo navadno sami in te boleče izkušnje nam ne more nihče odvzeti. Tudi Lazar je bil v svoji uri slovesa sam, zapuščen od vseh. Vendar je bila pri njegovih dveh sestrah živa vera v življenje po smrti. Ta vera in ljubezen do velikega prijatelja je Jezusa spodbudila, da je izzval smrt: »Lazar, pridi ven!« In mrtvi je vstal in prišel ven iz groba. Bog ga je obudil in dvignil. Odlomek nam želi povedati nekaj bistvenih stvari. Jezus želi, da spoznamo Božje veličastvo. Bog je gospodar življenja in ima oblast nad smrtjo. To moremo doumeti samo v moči Svetega Duha, ki je luč v našem duhu. Če je v nas luč, se ne bomo spotaknili, ne bomo razmišljali po človeški logiki, ampak po logiki Božjega Duha. Najpomembnejša točka tega evangelija pa je Jezusov poduk: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje bo živel, tudi če umre. … Veruješ to?« To vprašanje je zastavljeno slehernemu izmed nas. Morda nam je težko verjeti, saj to presega vse naše čute, vendar z močno vero moremo upati na  večno življenje, kot sta to upali in verjeli Lazarjevi sestri Marija in Marta. Morda je v današnjem svetu vera v posmrtno življenje še bolj ogrožena, ko nam mišljenje tega sveta na piedestal resničnega vsemogočnega Boga postavlja razne nadomestke, kot so denar, sreča, imetje, … pravega Boga pa zanika in zavrača ter pogosto zasmehuje. Kakorkoli. Jezus je vstajenje in življenje, ki tistemu, ki se mu odpre, prinaša posebne radosti že na tem svetu, po smrti pa večne radosti v Božjem kraljestvu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
CVETNA NEDELJA

Pasijon po Mateju

Jezus pred Pilatom
    Jezusa so torej postavili pred poglavarja in poglavar ga je vprašal: »Ti si judovski kralj?« Jezus mu je odgovoril: »Sem.« In ko so ga veliki duhovniki in starešine tožili, ni nič odgovoril. Tedaj mu Pilat reče: »Ne slišiš, koliko zoper tebe pričajo?« In na nobeno besedo mu ni odgovoril, tako da se je poglavar zelo čudil. O prazniku pa je imel poglavar navado, da je ljudstvu izpustil ujetnika, katerega so hoteli. Imel je takrat zloglasnega ujetnika, ki mu je bilo ime Baraba. Ko so se torej zbrali, jim je Pilat rekel: »Koga hočete, da vam izpustim: Baraba ali Jezusa, ki se imenuje Kristus?« Vedel je namreč, da so ga izdali iz zavisti. Ko je sedèl na sodnem stolu, mu je njegova žena sporočila: »Nič ne imej s tem pravičnim, kajti danes sem v sanjah zaradi njega veliko trpela.« Veliki duhovniki in starešine pa so ljudstvo pregovorili, naj zahtevajo Baraba in pogubijo Jezusa. Spregovoril je poglavar in jih vprašal: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« Rekli so: »Baraba.« Pilat jim reče: »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« Vsi rekó: »Križan naj bo!« Poglavar jim je rekel: »Kaj je vendar hudega storil?« Ti pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!« Ko je Pilat sprevidel, da nič ne opravi, ampak da hrup še bolj narašča, je vzel vode in si vpričo ljudstva umil roke, govoreč: »Nedolžen sem pri krvi tega pravičnega, vi glejte!« In vse ljudstvo je odgovorilo in reklo: »Njegova kri na nas in naše otroke!« Tedaj jim je izpustil Baraba, Jezusa pa je dal bičati in ga nato izročil, da bi bil križan.

Kronanje s trnovo krono
    Poglavarjevi vojaki so potem vzeli Jezusa v sodno hišo in zbrali okrog njega vso četo. In slekli so ga ter ogrnili s škrlatnim plaščem; spletli so krono iz trnja in mu jo dali na glavo in trst v njegovo desnico. In poklekovali so pred njim ter ga zasmehovali, govoreč: »Pozdravljen, judovski kralj!« Opljuvali so ga in mu vzeli trst ter ga bíli po glavi. Ko so ga nehali zasmehovati, so mu slekli plašč in ga oblekli v njegova oblačila ter ga odvedli, da bi ga križali.

Križanje
    Gredoč ven pa so našli moža iz Cirene, z imenom Simon; tega so prisilili, da je nesel njegov križ. In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Golgota, to je Lobanja, so mu dali piti vina, mešanega z žolčem; pokusil je, pa ni hotel piti. Ko so ga pribili na križ, so si po žrebu razdelili njegova oblačila. In sedeli so tam ter ga stražili. In nad njegovo glavo so deli napis o njegovi krivdi: »To je Jezus, judovski kralj.« Takrat sta bila z njim križana dva razbojnika, eden na desni in eden na levi.

Jezusa na križu zasramujejo
    Mimo gredoči pa so ga sramotili, zmajevali z glavo in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, réši sam sebe! Če si božji Sin, stopi s križa!« Enako so se mu posmehovali tudi veliki duhovniki s pismouki in starešinami in so govorili: »Drugim je pomagal, sam sebi ne more pomagati. Če je Izraelov kralj, naj stopi zdaj s križa in bomo vanj verovali. V Boga je zaupal; naj ga zdaj reši, če mu dobro hoče; saj je rekel: ‚Božji Sin sem.‘« Prav tako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.
 
Jezusova smrt
    Ob šesti uri se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Okoli devete ure je Jezus z močnim glasom zaklical: »Elí, Elí, lama sabaktáni?« to je: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« Ko se nekateri izmed tam stoječih (to) slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Takoj je eden izmed njih pritekel, vzel gobo, jo napolnil s kisom, nataknil na trst in mu dajal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, ali ga pride Elija rešit.« Jezus pa je spet zaklical z močnim glasom in izdihnil. In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal, zemlja se je stresla, skale so se razpočile, grobovi so se odprli in mnogo teles svetnikov, ki so bili zaspali, je vstalo. In po njegovem vstajenju so šli iz grobov in prišli v sveto mesto ter se mnogim prikazali. Ko pa so stotnik in ti, ki so z njim stražili Jezusa, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in so govorili: »Resnično, ta je bil božji Sin!«
Mt 27,11-54

PREKO KALVARIJE V VSTAJENJE
    Cvetna nedelja je praznik veselja, slovesni uvod v zadnji del Jezusove zemeljske poti: množice so Jezusa pričakale s palmami v rokah in se veselile, čez nekaj dni pa bodo zahtevale, naj ga križajo. Taki smo ljudje: silno nepredvidljivi in koristoljubni. Ko je v igri izguba dobrega imena ali privilegijev, smo pripravljeni lagati in spraviti pred sodnika tudi lastnega brata ali sestro. Cvetna nedelja predstavlja vrhunec in povzetek Jezusovega triletnega delovanja in učenja. Velikonočna skrivnost – trpljenje, smrt in vstajenje – je postala središče oznanjevanja, kajti na teh treh ključnih dogodkih temelji naša vera. Vsako življenje sestavljajo veseli in žalostni trenutki, zmage in navidezni porazi, a na koncu ostanejo vera, upanje in ljubezen. Samo to troje nas drži pokonci, da v težkih trenutkih ne obupamo in v trenutkih veselja ne izgubimo pameti. Zato tudi mi sprejmimo velikonočno skrivnost kot svoj program, ne bojmo se trpljenja in smrti, ker je zadnja postaja vedno vstajenje in večno življenje.
    Prerok Izaija (50,4-7) se je zavedal svoje preroške službe in poslanstva, ki mu je bilo zaupano. Ko je prihajal pred ljudi, da bi jim govoril o tem, kaj Bog od njih pričakuje, je vedno spregovoril tudi o svoji izkušnji: »Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti.« Ko bi mi imeli takšno vero, bi tudi sami videli čudeže, ki se vsak dan dogajajo v našem življenju. Tako kot v času Izaija, tudi danes najdemo ljudi, ki so nosilci Božjega sporočila vsem oddaljenim in ljudem brez upanja. Zemlja, kamor naj bi posejali seme, pa je največkrat trda, skalnata in nerodovitna. Mnogi obračajo hrbet Bogu, se zanj ne zmenijo in nosilca sporočila spodijo s praga. Tudi danes morajo Božji poslanci sprejeti krivice in kljub odporu vztrajati, kajti žetev je velika, delavcev pa malo.
    Apostol Pavel je pisal Filipljanom (2,6-11), naj posnemajo Jezusa, kajti on je bil v Božji podobi, pa se ni skliceval na svojo enakost z Bogom, ampak je postal služabnik. Jezus Kristus je prišel k nam kot Bog in naš odrešenik, vendar je svojo Božjo podobo zakril pod podobo človeka, ki mora sprejeti sleherno zemeljsko stisko in različne oblike pohujšanja. Prepoznati Boga v človeku, ki je ubog in stiskan z vseh strani, ni lahko. Potrebna je močna vera in prepričanje, da nas Bog ni zapustil. On je med nami posebej v podobi majhnih in nepomembnih, ki jih je svet zavrgel, Bog pa jih sprejema kot neprecenljiv dar. Naredimo nekaj in nosimo bremena drug drugega, kajti le tako bomo posnemali svojega Učitelja. Ne dajmo se zmesti miselnosti tega sveta.
    To nedeljo beremo evangelij o trpljenju našega Gospoda Jezusa Kristusa, kot ga je zapisal evangelist Matej (26,14-27,66). To je pretresljivo poročilo o Jezusovem trpljenju. Trpljenje je del človekovega življenja. Tudi popoln človek, Jezus Kristus, je moral hoditi po tej poti in okusiti zapuščenost od vseh. Ko prebiramo to Jezusovo življenjsko dramo, lahko prepoznamo v tem pasijonu tudi sebe in številne ljudi, ki trpijo in umirajo sami, zapuščeni od vseh. Njihovo in naše upanje v takšnih trenutkih ostaja le Bog, ki je vedno blizu. Vsakdo izmed nas ima svojo Kalvarijo, večjo ali manjšo, preko katere gremo proti velikonočnemu jutru, zmagi nad trpljenjem in smrtjo. To trpljenje darujmo drug za drugega, saj le darovano trpljenje ima pravo težo in moč soodreševanja človeštva. Ko svoje trpljenje z ljubeznijo darujemo za odrešenje ljudi, smo voljno orodje v Božjih rokah. Ta praznični teden bodimo združeni z Jezusom, da doživimo milosti, ki nam jih prinaša, posebej preko obredov velikega četrtka, velikega petka in velike sobote, da bomo globlje doživeli skrivnost velike noči – skrivnost Jezusovega vstajenja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
VELIKONOČNO TRIDNEVJE

VELIKI ČETRTEK – dan olja, kruha in vina
    Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: da je Gospod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil ter ga razlomil in rekel: »To je moje telo, ki se za vas daje; to delajte v moj spomin.« Prav tako tudi kelih po večerji, govoreč: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi; to delajte, kolikorkrat boste pili, v moj spomin.« Zakaj kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.
1 Kor 11,23-26

    Na veliki četrtek dopoldne poteka pomenljivo bogoslužje, krizmena maša, med katero duhovniki neke škofije, zbrani okrog škofa, obnovijo duhovniške obljube, sodelujejo pri blagoslovu bolniškega in krstnega olja ter posvetitvi svete krizme. „Veliki četrtek je treba razdeliti na dva dela, na dopoldanski in popoldanski, ker gre za dan z dvema močnima simbolnima vsebinama. Če ju ponazorim z neko materijo, bi rekel, da je četrtek dan olja. Kajti prav ob teh svetih oljih se združijo duhovniki posameznih škofij s škofom, pri maši pa se posvetijo tista sveta olja, ki so v uporabi vse leto: sveta krizma, bolniško olje in krstno olje. Olje pa je znamenje posebne miline in blagosti, zdravja, posvečenja“ je za Radio Ognjišče pojasnil brat frančiškan Miran Špelič. Duhovniki ob tem izražajo svojo duhovniško solidarnost in ob tem obnovijo svoje zaobljube. Ob svetih oljih, ki jih sprejmejo iz škofovih rok v materni cerkvi, se duhovniki zavežejo, da bodo služabniki Božjih zakramentov. Z obnovljeno zavezo in močjo lahko potem oznanjajo evangelij.
    Glavno vsebino praznika izraža večerna maša, ki je spomin na Jezusovo zadnjo večerjo. Veliki četrtek je namreč spominski dan dveh zakramentov: poleg ustanovitve mašniškega posvečenja se na veliki četrtek spominjamo tudi popolnega darovanja Kristusa človeštvu v zakramentu svete evharistije. „Kot simbolna predmeta četrtkovega popoldneva sta kruh in vino. Ti dve prvini kažeta na ohranjanje in dajanje življenja. Pri zadnji večerji smo ljudje dobili novo razsežnost v hrani, ki je predvsem hrana za našega duha. Kristus sam se nam daje v hrano, da bi lahko mi zares živeli, da bi v nas raslo njegovo Božje življenje,“ pravi brat Špelič. V četrtkovo večerno mašo je včasih vključen tudi obred umivanja nog. Tisti večer, ko je Kristus ob sebi zbral apostole, je dal novo zapoved ljubezni, umil jim je noge in pokazal, naj tudi oni to počnejo in naj bodo glasniki odpuščanja. Zato je tu na neki način vključen tudi zakrament spovedi. „Bog je nam, navadnim ljudem, umil noge. On nam odpušča in nam s tem daje možnost, da se učimo odpuščanja. Obred četrtkovega večera se navadno zaključi z molitveno uro, ker se že spominjamo tudi Jezusovega prijetja v Gecemaniju in njegovega prvega bivanja v ječi. Zato se takrat spominjamo besed 'niti uro niste mogli čuti z menoj', ki jih naslovi na svoje apostole. Ti so med njegovo agonijo namreč zaspali. In tudi mi velikokrat v življenju zaspimo,“ je povedal p. Špelič.

VELIKI PETEK – dan teme
    In potem – da se je spolnilo pismo – je Jezus, ki je vedel, da je vse dovršeno, rekel: »Žejen sem.« Stala pa je tam posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno gobo in mu jo podali k ustom. Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.
Jn 19,28-30

    V petek je dal Poncij Pilat Jezusa mučiti in križati, zato je veliki petek posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjamo zlasti ob molitvi križevega pota. „Na nek način hodimo po jeruzalemskih ulicah. V Sloveniji težko najdemo cerkev, ki ne bi imela vsaj simbolno nakazanih 14 postaj, ob katerih premišljujemo, kaj vse se je zgodilo tisti dan, ko je bil Bog od nas obsojen na smrt, vendar pa nam je tudi s tem svojim trpljenjem dal svoje življenje.“
    Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo svete maše. Najpomembnejši del posebnega obreda je branje Gospodovega pasijona, ki predstavlja spomin na vzroke in pomembnost odrešitve. „Ob tem obredu po cerkvi gori manj luči. Veliki petek bi zato simbolično označil kot dan teme, kajti takrat je tudi sonce izgubilo svojo svetlobe in se je zmračilo. Dejstvo je, da takrat, ko mi Bogu ne pustimo, da bi živel med nami, sebe prikrajšamo za tisto luč, v kateri bi sploh lahko videli, kdo smo, kaj smo. Obredi velikega petka nam zato želijo dramatično prikazati resnost tega trenutka in našo odgovornost zanj,“ razmišlja p. Špelič. Pri obredih se navadno prebere ali zapoje pasijon. Poleg cvetne nedelje je to edina priložnost, da prisluhnemo temu odlomku iz evangelija, medtem ko določenim odlomkom prisluhnemo večkrat. Sledijo slovesne prošnje za vse potrebe, za potrebe Cerkve in vsega sveta. Čeprav ta dan ni maše, je možnost prejeti obhajilo.
    Čaščenje križa je bilo dodano pozneje. To je bil poseben obred Cerkve v Jeruzalemu, ki je imela med najbolj dragocenimi svetinjami prav križ, na katerem je bil križan Kristus. Po nekaj stoletjih se je ta obred prenesel tudi v Rim, ki se je najprej začel z branjem Gospodovega pasijona po Evangelistu Janezu in zelo znanimi slovesnimi molitvami velikega petka. Brat Miran Špelič dodaja: „Ko se približamo lesu, ki kaže na vsa sveta drevesa v naši zgodovini odrešenja, smemo stegniti roko in prejeti ta sad.“

VELIKA SOBOTA – dan molka
    Ali mar ne veste, da smo vsi, kateri smo bili krščeni v Kristusa Jezusa, bili krščeni v njegovo smrt? Pokopani smo bili torej z njim po krstu v smrt, da bi tako, kakor je Kristus vstal od mrtvih s slavo Očetovo, tudi mi zaživeli novo življenje. Kajti če smo z njim zraščeni v podobnosti njegove smrti, bomo tudi (v podobnosti) njegovega vstajenja. Vemo namreč, da je bil naš stari človek z njim vred križan, da bi se telo greha razdejalo in bi mi grehu več ne služili.
Rim 6,3-6

    Velika sobota je za večino kristjanov dan čaščenja Jezusa v Božjem grobu, poteka pa tudi več blagoslovov. To je dan, ko se na različne načine pripravljamo na veliko noč, a ne samo z jedili, pač pa se moramo znati umakniti tudi v tihoto groba, pravi frančiškan Miran Špelič. „Ta dan je dan molka, ko tudi Bog na nek način molči. Dostikrat se nam v življenju lahko zgodi, da kričimo, molimo, iščemo Boga, njega pa kakor, da nikjer ni. A to ne pomeni, da nas je Bog zapustil. Ne, to je čas, ko se s pomnoženim hrepenenjem pripravljamo na srečanje z Gospodom. Na veliko soboto dopoldne nosimo jedi k blagoslovu. Prav je, da se takrat ustavimo tudi ob Božjem grobu, da se približamo Bogu in smo z njim,tudi ko na videz ne spregovori.“
    V soboto zgodaj zjutraj nekateri duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Velikonočna jedila imajo tudi v Sloveniji določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono.
    Velikonočna vigilija vsebuje obred veselega pričakovanja vstajenja. Pomembna dela večernega bogoslužje sta slavje luči, ki simbolizira vstalega Kristusa, in vesela aleluja, hvalnica vstalemu Kristusu. „Tista aleluja, ki smo se ji odrekali vse od pepelnice, spet zadoni. Tudi zvonovi, ki v četrtek obmolknejo, se v soboto zvečer spet oglasijo. Prav je, če se ta obred začne z mrakom, saj gre že za dogajanje velike noči. Luč sredi teme je prvi simbol velikonočne vigilije. V času, ko še ni bilo elektrike, je bil ta obred še veliko bolj pomenljiv. To je hrepenenje po luči, odrešenju, ki ga moramo v sebi obuditi, da hodimo v svetlobi Božjega odrešenjskega dogajanja,“ je povedal br. Miran Špelič, ki omenja še drugi močan simbol, krstno vodo. Z njo bodo krščeni vsi otroci v velikonočnem času. Med vigilijo navzoči obnovijo krstne obljube.
     Na velikonočno nedeljo so v Sloveniji v navadi vstajenjske procesije, na čelu katerih nosijo kip vstalega Kristusa.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
VELIKA NOČ

Prazen grob
    Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9

BODIMO VELIKONOČNI LJUDJE
    Svete skrivnosti presegajo človeški um. Zgodovinsko poznavanje Jezusa Kristusa je premalo, če globoko v srcu ne čutimo, da je On tisti, ki ga s človeškimi besedami imenujemo Ljubezen.
    Prišel je, trpel, umrl in tudi vstal in še vedno živi za vsakega človeka, za nas vse. Res: za vse ljudi, brez izjeme; tako za te, ki jim velika noč pomeni le prijetno druženje, kot tudi za tiste, ki niti ne poznajo njenega pomena, ali one, ki v srcu iščejo upanje v pravičnost, mir in dobro. Koliko bolj se lahko veselimo Gospodovega mimohoda verniki, ki verujemo, da je Jezus Kristus naša pot, resnica in življenje.
    Podoživljanje Gospodovega trpljenja velikega tedna dobi smisel v velikonočnem jutru, jutru vstajenja, ko srce in duša zapojeta: Kristus je vstal. Če hočemo to doživeti pristno, je potrebno pristno živeti tudi to, kar nas Gospod uči: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« On nam je dal zgled, saj je ljubil in želi po nas še vedno ljubiti. Kaj pa mi?
    Dogodki velikega tedna pred dva tisoč leti so zrcalna slika potrebe po Ljubezni našega časa:
    Brezpravni delavci kličejo: »Oče, zakaj si nas zapustil?« Ali znamo s svojim časom, darom, jasno besedo pokazati, da jih Oče ni zapustil, ker je ustvaril nas, da z njimi delimo svoj čas, svojo besedo in svoje imetje?
    Ali niso Judeževi srebrniki tudi danes plačilno sredstvo, ko je za denar, za dobiček, za bogastvo dovoljeno vse?
    Ali ni naša demokracija podobna času Poncija Pilata? Vsi si umivajo roke, nihče ni nič kriv; ulica pa vpije: »Križaj ga!« Koga?
    Ali ne zabijamo žebljev brezposelnim, trpinčenim materam, zlorabljenim otrokom? Ali nerojenih otrok in nemočnih ostarelih ne imenujemo nebodijihtreba?
    Kristus je vstal, velikonočni ljudje po vsem svetu zapojmo: Aleluja! Prepričana sem, da so v zrcalni podobi današnjega časa tudi številne podobe Veronik, ki s prtom dobrote brišejo solze na obrazih nesrečnih ljudi pri nas, na Japonskem, v Afriki in drugod; da imamo množico Simonov iz Cirene, ki nesebično pomagajo nositi križe in težave preizkušanim bratom in sestram; imamo veliko usmiljenih žena, ki molijo in darujejo čas za svoje družine in ljudi v stiski. Imamo pa tudi velike može in žene, ki s svojim življenjem pričujejo za Boga in človeka ter nam kakor kmalu blaženi Janez Pavel II. vlivajo poguma in povedo, da nas imajo radi.
    Želim vam, da bi v ogledalu velikonočnega jutra videli ob obrazu poveličanega Gospoda tudi svoj obraz, ki je pripravljen pokloniti bližnjemu del sebe in pomagati nositi breme drugemu. Bodimo velikonočni ljudje, veselimo se in privoščimo to veselje in to upanje drug drugemu.
    Na poti v Emavs bodimo pogumni, da bodo pri lomljenju zemeljskega kruha ljudje v nas videli in spoznali moč in luč vstajenja.
                                                    Vir Družina Jožica Ličen


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
BELA NEDELJA - NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA

Jezus se prikaže apostolom
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.«
    Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31

MIR VAM BODI
    Danes je bela nedelja in obenem nedelja Božjega usmiljenja. Novokrščenci so na današnji dan odložili bela oblačila, za njih se je začelo normalno življenje, ko so morali sredi vsakdanjih opravil pokazati, kako kristjan ne klone pred različnimi težavami, ampak hodi naprej proti cilju z močno vero in zaupanjem v Boga. Moč mu daje usmiljeni Gospod, ki sprejema vsakega takšnega, kot je, in mu odpušča. V evangeliju se bomo srečali z apostolom, ki nam je zelo podoben, s Tomažem, ki je hotel videti in se dotakniti Jezusovih ran. Skoraj vsi smo dvomljivci in ne verjamemo v stvari, o katerih nimamo nobenih pravih izkušenj. Vera v vstajenje od mrtvih je takšna izkušnja, ki je nima nihče in zato si ne znamo predstavljati, kaj se je dejansko dogajalo s Kristusom in kakšno je bilo njegovo poveličano telo. Ali so res vse stvari fizično dokazljive? Kako lahko dokažemo ljubezen? Ne moremo je, pa čeprav navadno dobro zaznamo, kdaj je v ozadju ljubezen in kdaj je ni. Za razumevanje duhovnih stvari pač potrebujemo razsvetljenje, ki je dar Svetega Duha, in milost, ki nam jo usmiljeni Jezus želi dati, a na žalost jo preveč pogosto odklonimo, saj mnogo bolj zaupamo temu, kar vidimo in razumemo.
    Kaj je dajalo moč prvim krščanskim skupnostim, da so bile neutrudne v oznanjevanju? Apostolska dela (2,42.47) pripovedujejo, da so bili bratje »stanovitni v nauku apostolov in v bratskem občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah«. Bili so skupnost, ki je bila pripravljena deliti med seboj ne le materialne, ampak tudi duhovne dobrine. Prav molitev je tista sila, ki združuje med seboj po naravi in prepričanju različne osebe, da postajajo v Bogu eno telo in ena duša. Apostoli so oznanjali z velikim ognjem, kar je ljudi prepričalo, da so jim sledili. Kaj pa mi? Ali je tudi naša vera tako prežarjena z vstajenjskim veseljem, da bi bili pripravljeni zanjo žrtvovati vse? Na žalost se nam pogosto niti moliti ne ljubi, kaj šele, da bi kaj naredili za bližnjega v imenu Boga.
    Preizkušnje in nerazumevanje spadajo k vsakdanjemu življenju. To nam večkrat jemlje pogum in voljo, da bi vztrajali na svoji poti. Zato nas apostol Peter v prvem pismu (1,3-9) bodri: »Bodite veseli, čeprav morate zdaj nekaj časa trpeti v raznih preizkušnjah!« Z veseljem je treba sprejeti vse, kar nam življenje prinaša. Prava zmaga nas čaka na koncu in nobena zmaga ni slajša od tiste, ki nam jo obljublja Bog. Nikoli pa se ne pozabimo Bogu zahvaljevati za velika dela njegove ljubezni. Največji čudež in dar človeštvu je Jezusovo vstajenje. Ko z vero sprejemamo to resnico, postajamo tudi mi del vstajenjske skrivnosti. Zato se smemo veseliti v Gospodu, ki je naše vstajenje in življenje.
    Vera v Jezusovo vstajenje in večno življenje je zares nekoliko zavita v temo in skrivnostnost. Ker nam manjkajo prave izkušnje, je treba gledanje zamenjati z vero. Ne bodimo neverni Tomaži, ki se oklepajo le tega, kar je mogoče videti, slišati, okusiti in stehtati. Današnji evangelij po Janezu (20,19-31) nam spregovori o dvomu. Tomaž, ki je hodil z Jezusom, preprosto ne more verjeti, da je Gospod res vstal. Ko mu apostoli pripovedujejo, da so se srečali z vstalim Jezusom, ima njihovo pripovedovanje za blodnjo. Njegov razum se upira taki misli, zato želi Jezusa videti, slišati in se ga dotakniti. Ko se Jezus zopet prikaže apostolom, jih pozdravi z velikonočnim pozdravom: »Mir vam bodi, jaz sem!« Jezus pokaže Tomažu rane od žebljev in prebodeno stran, da pokaže svojo resničnost. Srečanje z Jezusom Tomaža prevzame in veruje vanj. Tudi mi smo velikokrat dvomljivci in težko verjamemo, da je srečanje z Jezusom tudi danes mogoče. Da je Jezus delal velika dela, še nekako razumemo, saj nam o tem govori Sveto pismo, a da jih dela tudi danes, je mnogo težje doumeti. Zato pojdimo vase in se srečajmo z njim v globini svojega srca in prosimo vstalega Gospoda, da nam odpre notranje oči, da bi videli in doumeli, da je on vedno z nami, nam daje svojo milost in nam usmiljeno odpušča tudi vsakršen dvom.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
3. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus se prikaže učencema na poti v Emavs
    In glej, dva izmed njih pa sta prav tisti dan šla v kraj, ki se imenuje Emavs in je šestdeset tečajev oddaljen od Jeruzalema. Med seboj sta govorila o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Medtem ko sta se pogovarjala in se vpraševala, se je približal sam Jezus in šel z njima, njune oči pa so bile zadržane, da ga nista spoznala. Rekel jima je: »Kakšni so pogovori, ki jih imata po poti med seboj?« Žalostna sta obstala. Eden, ki mu je bilo ime Kelopa, mu je odgovoril: »Ali si ti edini tujec v Jeruzalemu in nisi zvedel, kaj se je ondi zgodilo te dni?« In rekel jima je: »Kaj?« Ta dva sta rekla: »Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, v dejanju in besedi mogočen pred Bogom in vsem ljudstvom: kako so ga naši veliki duhovniki in poglavarji izdali v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael. Vrhu vsega tega je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo. Pa tudi nekatere žene izmed naših so nas ostrašile; šle so namreč zarana h grobu in, ko njegovega telesa niso našle, so prišle in pripovedovale, da so videle tudi prikazen angelov, ki pravijo, da živi. In nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli tako, kakor so žene rekle, njega samega pa niso videli.« On jima je rekel: »O nespametna in po srcu kesna za verovanje vsega tega, kar so povedali preroki! Ali ni bilo potrebno, da je Kristus to pretrpel in šel v svojo slavo?« In začel je z Mojzesom in vsemi preroki ter jima je razlagal, kar je bilo o njem v vseh pismih. Približali so se kraju, kamor so šli, in on se je delal, da gre dalje. In silila sta ga, govoreč: »Z nama ostani, zakaj proti večeru gre in dan se je že nagnil.« Vstopil je, da bi ostal z njima. Ko pa je z njima sédel k mizi, je vzel kruh, ga blagoslovil, razlomil in jima dal. In oči so se jima odprle in sta ga spoznala: on pa je izginil izpred njiju. In rekla sta drug drugemu: »Ali ni bilo najino srce v nama goreče, ko nama je po poti govoril in razlagal pisma?« In še tisto uro sta vstala in se vrnila v Jeruzalem; našla sta zbrane enajstere in tiste, ki so bili z njimi; in ti so pripovedovali: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu.« Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.
Lk 24,13-35

  POVABLJENI SMO K PRIČEVANJU
    Krst, evharistija in Božja beseda so tri oblike Jezusove navzočnosti v Cerkvi in v življenju slehernega kristjana. Na teh treh zakramentih odrešenja temelji tudi kateheza, bogoslužje in naše vsakdanje življenje. Bog nam prihaja blizu z različnimi oblikami svoje navzočnosti, mi pa moramo narediti svoj korak: treba je zahrepeneti po Jezusu in ga sprejeti za svojega odrešenika. Kdo pa prepozna Jezusa v vsakdanjem življenju? Zelo redki posamezniki, ki so stalno v dialogu s svojim stvarnikom. Mi navadni smrtniki smo pogosto daleč od Boga, ne le pod korom, ampak veliko dlje. Bojimo se Boga, ker bi morda radi nekaj pred njim skrili. Ne čutimo se dovolj pripravljene, da bi z njim globlje sodelovali. Nimamo dovolj moči, da bi se odtegnili vsakdanjemu življenju in vzeli v roke Božjo besedo in poskusili odkriti Božjo voljo. Če bomo s tem namenom prebirali sveto pismo, ne bo trajalo dolgo, da bomo spet odkrili Boga, ki nas čaka v tabernaklju in si želi, da bi lahko prišel v naše srce.
    Apostolska dela (2,14.22-28) nam pripoveduje, kako Peter poln poguma, ki ga je prejel od Svetega Duha, na ves glas reče zbrani množici: »Vi ste umorili Jezusa!« Najprej je treba slišati resnico, da lahko spremenimo svoje življenje. Samo resnica nas bo osvobodila. Naslednji korak pa je, da zahrepenimo po Bogu. Kdor ga išče, temu se bo Bog dal spoznati. In ko se Bogu približamo, ga je treba vzljubiti, da lahko pride tudi nad nas njegov blagoslov. Kakor Jezus ni mogel ostati v podzemlju, tako se tudi naše življenje ne konča z zemeljsko smrtjo, ampak smo vsi poklicani k večnemu življenju in Kristus je za vse nas garancija: Poslal nam je Svetega Duha, ki nas na tej poti vodi.
   Kdo nas bo odkupil in nam odprl vrata v večnost? Odgovor na to vprašanje najdemo v 1. Petrovem pismu (1,17-21). Ne zlato, ne srebro, niti dobra dela ne. Odkupila nas je Jezusova odrešujoča kri. Zaradi nas se je ponižal in se ni obotavljal za nas darovati svoje življenje. Zato obudimo svojo vero in se z velikim zaupanjem ozirajmo vanj, da bomo deležni njegovega miru.
    Evangelist Luka (24,13-35) nam opiše dogodek, ki se je zgodil na veliko noč na poti v Emavs. Učenca sta bila zaslepljena: gledala sta le to, kar so bile sposobne videti njune telesne oči. Jezus jima je zato odpiral oči, da sta razumela Staro zavezo in pomen vere v življenju kristjana. Naši čuti nas pogosto oddaljujejo od resničnosti, zato ne hodimo  na poti h Gospodu v gledanju, ampak z vero in ljubeznijo. Kako sta učenca spoznala Jezusa? Po lomljenju kruha. Mi vsako nedeljo lomimo z Jezusom kruh, pa ga ne spoznamo, ampak smo pogosto hladni ob njem. Kaj se mora zgoditi, da bo Jezus postal kralj našega srca? Le nekaj več ponižnosti je potrebno in čim manj oholosti. Bog se namreč pred vzvišenimi umika in se pred njimi skriva. Najprej moramo imeti željo, da Jezusa spoznamo. Kako pa naj spoznamo Jezusa, če ne v Svetem pismu. Ko beremo Sveto pismo, se zgodi podobno, kot se je zgodilo učencema na poti v Emavs. Goreče sta poslušala, a nista doumela, zakaj se je moglo vse to zgoditi z Jezusom. Nista še doumela, da njun Učitelj živi, da ju spremlja na poti, da ju znova uči in razlaga Pisma. Ko je bilo njuno srce pripravljeno, se jima tudi razodene in sicer na isti način, kot pred odhodom na Kalvarijo. Sedaj ob lomljenju kruha doumeta, da Kalvarija ni bil konec, ampak je šele pravi začetek. Ko jima Jezus izgine izpred oči, začneta z oznanjevanjem. Takoj odideta nazaj v Jeruzalem, kjer povesta bratom, da Gospod živi. Tu se začne oznanjevanje. Tudi mi ga moremo spoznati po lomljenju kruha, a smo takoj povabljeni, da izkušnjo srečanja z njim podelimo z ljudmi, s katerimi živimo. Oznanjevanje se nikoli ne konča, ampak se nadaljuje in širi vse do konca sveta. Pomembno je, da vanj vložimo svojo ljubezen, kajti edino tako bo naše pričevanje pristno. Naj nam vstali Gospod pomaga, da ga bomo spoznali in z ljubeznijo ponesli v vsakdanje življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
4. VELIKONOČNA NEDELJA - NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

Dobri pastir
    »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne pride v ovčji hlev skozi vrata, ampak prileze drugod, ta je tat in ropar. Kdo pa pride skozi vrata, je pastir ovác. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in on svoje pokliče po imenu in jih vodi ven. Kadar svoje ovce izpusti, gre pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujim pa ne pojdejo, ampak bodo zbežale od njega, ker ne poznajo glasu tujih.« To priliko jim je povedal Jezus; oni pa niso razumeli, kaj je pomenilo, kar jim je govoril. Jezus jim je torej zopet spregovoril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata k ovcam. Vsi, kolikor jih je prišlo pred mano, so tatje in roparji, ovce pa jih niso poslušale. Jaz sem vrata: kdor stopi skozi mene, bo rešen in bo hodil ven in bo našel pašo. Tat ne pride, razen da krade in kolje in pogublja; jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju.
Jn 10,1-10

ZAUPAJMO DOBREMU PASTIRJU
    Filozof H. Bergson je zapisal: »Prebral sem na stotine knjig, a nobena mi ni prinesla toliko luči in navdušenja kot verz iz 23. psalma: 'Gospod je moj pastir, nič  mi ne manjka.'« Ta izpoved je središče bogoslužja na nedeljo Dobrega pastirja. Ta stavek je pesem veselja in solidarnosti za vse nas, ki živimo v svetu, v katerem je veliko teme in nevarnosti s strani različnih tatov, ki nas vsak dan ogrožajo. »Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar,« nam govori Jezus v današnjem evangeliju. Marsikdo se trudi, da bi prilezel v nebesa po kakšni drugi poti, a to ni mogoče. Samo ozka vrata vodijo v nebo in kdor ravna drugače, kot uči Jezus, jih ne bo našel. Božja milost je velika, vendar smo sami krivi, če jo zavračamo. Bog je vedno izbira in odločitev, ali ga bomo sprejeli ali zavrgli, je odvisna od vsakega posameznika. Zato: pamet v glavo in srce na prežo, da ne bomo zgrešili tistega trenutka, ki je ugoden prav za nas.
    V Apostolskih delih (2,14.36-41) je Peter množici v obraz povedal, da so morilci, ker so Jezusa pribili na križ. »Kaj naj storimo?« so ga vprašali poslušalci. Peter jim je odgovoril, da je potrebno, da se spreobrnejo in najdejo pot h Kristusu. Isto pravi nam. Tudi mi smo potrebni spreobrnjenja srca, kajti le tako bomo lahko sledili Kristusu, ki je edini vodnik v nebeško kraljestvo. Mi smo sveti krst in druge zakramente že prejeli. Toda če ne živimo iz moči zakramentov, je bilo vse zaman. Božja milost računa z našim sodelovanjem. Samo to nas bo obdržalo močne in trdne, da ne bomo nasedli prevaram tega sveta.
    Od kod prihaja rešitev? Peter je v 1. pismu (2,20-25) pisal svojim vernikom, naj posnemajo Kristusa in hodijo po njegovih stopinjah, ker nam je on dal zgled, kako je treba umreti grehu in hoditi po njegovih stopinjah. Kdor blodi, potrebuje vodnika in boljšega vodnika, kot je Kristus, ni mogoče najti! Zato pogumno stopajmo za njim. Delajmo dobro zaradi Kristusa, ki je navzoč v najbolj ubogih, kajti samo dobrota in ljubezen delata čudeže. Zelo pomembno je, kakšni so naši motivi pri opravljanju dobrih del. Bog vidi v naše srce, zato bodimo iskreni pred seboj, ljudmi in Bogom.
    V evangeliju po Janezu (10,1-10) nam Jezus spregovori in dobrem pastirju. Kdo je pravi pastir? Tisti, ki se ne pritihotapi v hlev skozi luknjo v ogradi, ampak upa vstopiti v hlev skozi glavna vrata. Tistega, ki prihaja naravnost, se ovce ne bojijo, ker nič ne skriva, ampak pozna ovce in one poznajo njega. Za Kristusa, ki prihaja k nam kot dobri pastir, se je treba potruditi: njegove zapovedi so sicer zahtevne, a nas zanesljivo vodijo v srečno večnost. Ali je mogoče priti v nebesa brez Jezusa Kristusa? Za nas kristjane je to nemogoče, ker poznamo svojega odrešenika. Zato sedaj nismo več pod postavo, ampak nas rešuje samo vera v njega, ki je prišel na svet kot človek, da bi nas odrešil. Jezus predstavlja vrata k ovcam, on nas pričakuje in ima pripravljen prostor za vsakega od nas. Daje nam popolno svobodo in nas vodi na sočne pašnike svoje ljubezni. Želi si, da smo srečni in veseli v zavetju njegovega srca. Daje nam vse, če ga sprejmemo za svojega odrešenika in vodnika. Daje nam največ, kar je  mogoče, daje nam življenje v obilju, večno življenje obsijano z lučjo ljubezni in radostjo. Na nas je, ali se bomo oklenili njega, ki nam želi dobro, ali pa se bomo raje ozirali za lažnimi preroki, ki nam kažejo lažno srečo tega sveta in nas vodijo proč od Božje ljubezni. Tatov in roparjev je danes povsod polno. To so ljudje, ki nas izkoriščajo in se okoriščajo na račun majhnih, tisti, ki zatirajo reveža, ki v človeku vidijo samo orodje za dosego svojih ciljev – materialnega bogastva. Resnična sreča – tudi že tu na zemlji - je samo v Bogu. On edini nam zagotavlja pravi dom, kjer domuje sreča. Zato se z vsem srcem oklenimo Dobrega pastirja, da nas pripelje v objem Božje ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
5. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus je pot k Očetu
    Vaše srce naj se ne vznemirja. V Boga verujete, tudi vame vérujte. V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč. Če bi ne bilo tako, bi vam bil povedal, ker odhajam, da vam pripravim prostor. In če odidem in vam pripravim prostor, bom zopet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz. In kam grem, veste in za pot veste.« Tomaž mu reče: »Gospod, ne vemo, kam greš; in kako bi mogli vedeti za pot?« Jezus mu reče: »Jaz sem pot in resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. Če ste spoznali mene, boste poznali tudi mojega Očeta. Zdaj ga poznate in videli ste ga.« Filip mu reče: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu odgovori: »Toliko časa sem med vami, Filip, in me nisi spoznal? Kdor vidi mene, vidi Očeta. Kako moreš govoriti: ‚Pokaži nam Očeta‘? Ne veruješ, da sem jaz v Očetu in Oče v meni? Besed, ki vam jih govorim jaz, ne govorim sam od sebe. Oče, ki prebiva v meni, on izvršuje dela. Verujte mi, da sem jaz v Očetu in da je Oče v meni. Če pa ne, verujte zaradi del samih. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje vame, bo dela, ki jih izvršujem jaz, tudi sam izvrševal; in še večja ko ta bo izvrševal, ker grem k Očetu.
Jn 14,1-12

BIVALIŠČE V OČETOVI HIŠI
    Cerkev je skupnost verujočih, v kateri vsakdo najde svoj prostor. Drugi vatikanski cerkveni zbor ni pozabil na laike in na vse ljudi dobre volje, ki čutijo, da so poslani za pričevanje tja, kjer živijo. Že prva apostolska skupnost je ugotovila, da apostoli ne zmorejo opravljati vseh del sami. Zato je za dobrodelno dejavnost izbrala zgledne može, ki so bili na dobrem glasu in jim zaupala nalogo služenja vsem, ki so bili v takšnih ali drugačnih potrebah. Tako so se apostoli lahko popolnoma posvetili oznanjevanju in obhajanju evharistije. Danes ni nič drugače: Cerkev nas potrebuje, potrebuje vsakega izmed nas, da povsod oznanjamo Jezusa in ljudem prinašamo upanje. Krščanstvo ni le lepa teorija in logičen filozofski nauk, ampak verska praksa, ko Jezusov nauk tudi dejansko uresničujemo v svojem vsakdanjem življenju. Samo tako nas morejo ljudje prepoznati in slediti našemu zgledu. Kaj je torej razpoznavni znak kristjana? To so dela storjena iz ljubezni do bližnjega. Zato ne bodimo slepi za stisko bližnjega, ampak po zgledu našega Učenika pomagajmo vsakomur, ki nas potrebuje. Jezus je vedno z nami, čeprav je odšel k Očetu, da nam pripravi prostor. Oče nas pričakuje, vendar želi, da tu na zemlji opravimo svojo nalogo: da ljubimo bližnjega, smo usmiljeni do njega. Papež Frančišek nas s svojim zgledom vabi k temu.
    Po Jezusovem vstajenju in binkoštih se je začelo krščanstvo zelo hitro širiti, kot poročajo Apostolska dela (6,1-7). Tisti, ki so hodili z Jezusom, so bili neustrašeni v svojem oznanjevanju in kmalu jim niso sledili le verniki iz judovstva, ampak tudi pogani. Privlačila jih je velika iskrenost in gostoljubnost kristjanov, ki so bili pripravljeni vsakomur priskočiti na pomoč. Apostoli kmalu niso bili kos vsemu delu, zato so za karitativno dejavnost postavili stalne diakone. S tem so lahko uresničevali oba pomembna vidika krščanskega življenja: oznanjevanje in skrb za uboge. Ljubezen je vedno konkretna, zato ne moremo gledati ob sebi reveža, ki se bori za preživetje, ne da bi mu pomagali.
    Apostol Peter je v svojem 1. pismu (2,4-9) svojim poslušalcem govoril, da se morajo približati Gospodu, ki je dragocen živi kamen, na katerem stavba skladno raste v svet tempelj. Tudi mi smo taki živi kamni, ki smo vgrajeni v duhovno stavbo in se trudimo, da bi bili člen, ki ni slaboten, ampak dovolj močan, da zdrži pritiske visoke stavbe. Cerkev je zares velika stavba, ki potrebuje velikodušne delavce, ki ne gledajo na žrtve, ampak se velikodušno dajejo za druge. Kakršni že smo, smo dragoceni kamni, saj nas je Bog izbral, da oznanjamo veličastna dela njega, ki nas je poklical iz teme k luči, ki nikoli ne ugasne.
    »Vaše srce naj se ne vznemirja!« nam v današnjem evangeliju po Janezu (14,1-12) govori Jezus. Lahko smo mirni, ker je Jezus že v nebesih, kjer je pripravljen prostor tudi za nas. Ali se je sploh mogoče v tem svetu naglice, stiske in nevarnosti zanesti na človeka? To smo sicer že velikokrat poskusili, a smo ostali razočarani. Samo Jezus je zvest do konca, tudi takrat, ko mi nismo in se opiramo na človeško moč. Jezus nas želi pripeljati v hišo nebeškega Očeta, saj nam je tam že pripravil prostor. Nas na žalost bolj mika tuzemsko življenje, ki ga vidimo in otipamo, vendar Jezusova ljubezen in usmiljenje presegata vse to. Podobni smo Tomažu, ki nikakor ne razume in ne more spoznati skrivnosti, zato sprašuje za pot. Jezus odgovarja, da je on pot, resnica in življenje in nihče ne more mimo njega priti k Očetu, kajti Oče in Sin sta eno. Podobni smo Filipu, ki prav tako ne razume, da sta Oče in Sin eno. Potrebujemo razsvetljenje Svetega Duha, da bi mogli spoznati skrivnost Božje ljubezni in skrivnost življenja v večnosti. Zato iščimo Jezusa in ga prosimo, da nam pomaga s svojo milostjo, kajti tako bomo odprti za Božje življenje v nas in sočloveku ter pomagali bratom in sestram na poti v Očetovo hišo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
6. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus obljubi Svetega Duha
     Ako me ljubite, ohraníte moje zapovedi. In jaz bom prosil Očeta in vam bo dal drugega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj, Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in tudi ne pozna; vi pa ga poznate, zakaj prebiva pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot; prišel bom k vam. Še malo in svet me ne bo več videl; vi pa me boste videli, zakaj jaz živim in vi boste živeli. V tistem času boste spoznali, da sem jaz v svojem Očetu in vi v meni in jaz v vas. Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, ta me ljubi; a kdor ljubi mene, ga bo ljubil moj Oče in ga bom ljubil jaz in se mu razodel.«
Jn 14,15-21

ODPRIMO SE BOŽJEMU DUHU
    Krščansko vero bi danes marsikdo rad potisnil v preteklost, češ da ni več v skladu z modernim življenjem. Zato smo pogosto na razpotju, ko ne vemo, po kateri poti naj gremo. Navadno sta pred nami dve poti, a le ena je prava. Življenjske prelomnice zato od nas zahtevajo veliko razmišljanja, preudarjanja in odločanja. Ko človek reče ne zakramentom in ne dovoli Božjemu Duhu, da bi ga prevetril, zares lahko govorimo o veri preteklosti. Jezus je za to vedel, zato je pred svojim odhodom v nebo zagotovil: »Prosil sem Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj!« In kako si zagotovimo Duha Tolažnika? Da živimo po Božjih zapovedih, ki so povzetek vse resnice o človeku in Bogu. Zato odprimo na stežaj vrata svojega srca, da vstopi Božji Duh in nas predrami, spodbudi in razpoloži za dejavno služenje Kristusu, ki je med nami skrit v različnih potrebah ljudi, ki čakajo na nas.
    Božji Duh deluje, kjer hoče in kakor hoče. Filipa je vodil v glavno mesto Samarije, da tam oznanja evangelij. Apostolska dela (8,5-8.14-17) pripovedujejo, da mu je množica prisluhnila in mnogi so sprejeli krščansko vero, ker so v njem videli človeka, ki je gorel za svojega Boga, kar so potrdila številna ozdravljenja. V mestu je nastalo veliko veselje. Ali tudi mi premoremo kaj tega veselja, ki ga prinaša Božja beseda? Se tudi po našem življenju ljudje spreobračajo h Kristusu? Če ni tako, se bo treba vrniti v čase prvotne gorečnosti. Nova evangelizacija je priložnost, da se vrnemo k izviru, iz katerega so črpali apostoli in mnogi kristjani, ki so z veseljem živeli krščanstvo in ga sprejeli kot način življenja. Krščanstvo je način življenja, sicer ne premoremo  doživeti Božjega dotika, ki nas spodbuja k pričevanju.
    Peter nam v Prvem pismu (3,15-18) polaga na srce, da moramo biti vsakomur pripravljeni odgovoriti o razlogih našega upanja. Priporoča nam, da slavimo Kristusa v svojih srcih, kajti to prinaša veselje. Vedno pogosteje prihajamo v položaj, ko so pred nami ljudje, ki so brez upanja, ki iščejo trdne opore. Slabi kristjani bi bili, če ne bi tem ljudem v stiski priskočili na pomoč z močno vero in trdnim upanjem, saj vse vodi in usmerja Bog. Vanj moramo zaupati, on je tudi resnični vir našega upanja, saj nam je obljubil, da bo vedno z nami.
    V evangeliju po Janezu (14,15-21) nam Jezus direktno pove: »Kdor me ljubi, bo spolnjeval moje zapovedi!« To je res. Tistega, ki ga imamo radi, ne želimo izgubiti, zato se trudimo, da ne bi prekinili prijateljstva z njim. To je pravo razumevanje strahu božjega. Ne bojimo se Boga, bojimo se izgubiti prijateljstvo z njim. Tam, kjer je ljubezen, tam je sprejemanje, razumevanje, dom. Če imamo Jezusa radi, nobena stvar ne bo težka, ker bomo vedeli za razloge svojih odločitev. Jezus je namreč prišel, da bi imeli življenje v izobilju. Jezus je apostolom pred odhodom obljubil Duha Tolažnika. To je Duh resnice, ki ga pošilja tudi nam. Le v moči Svetega Duha zmoremo ljubiti Jezusa. Samo kdor resnično ljubi Jezusa, ga more videti, občutiti. Ko se srečamo z njim v globini svojega srca, se nas dotakne in nam da moč za oznanjevanje. Ko smo zaljubljeni, tega ne skrivamo in se ne menimo za komentarje ljudi okoli nas, ampak nas ta ljubezen žene s tako silo, da je ni mogoče ustaviti. Podobno je v odnosu do Boga. Ko se nas dotakne s svojim Svetim Duhom, živimo samo še zanj in nas neodobravanje sveta ne more odvrniti od njega. To je moč Duha, ki nas vodi preko vseh preprek h končnemu cilju, k združitvi z Jezusom, saj je obljubil, da bomo večno živeli z njim. Zato zberimo pogum in odprimo vrata svojega srca Svetemu Duhu, da nas prepoji z milostjo in v nas odpre studenec žive vode, ki teče v večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran

Odgovori s citatom
Prispevek  
7. VELIKONOČNA NEDELJA

Velikoduhovniška molitev
    Po teh besedah je Jezus povzdignil oči k nebu in rekel: »Oče, ura je prišla. Poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča tebe, kakor si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bo vsem, katere si mu dal, podelil večno življenje. To pa je večno življenje, da poznajo tebe, edinega pravega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa. Poveličal sem te na zemlji – dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga izvršim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet. Tvoje ime sem razodel ljudem, katere si mi dal od sveta. Bili so tvoji in si jih dal meni: in tvojo besedo so ohranili. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe. Zakaj besede, ki si mi jih dal, sem dal njim; oni so jih sprejeli in so resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me poslal ti. Zanje prosim. Ne prosim za svet, ampak za tiste, katere si mi dal, ker so tvoji; in vse, kar je moje, je tvoje in, kar je tvoje, je moje, in poveličan sem v njih. Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo êno kakor midva.
Jn 17,1-11

IŠČIMO ENOST Z BOGOM
    Vsi hrepenimo po lepšem in boljšem življenju, ki ne pozna ne bolečine ne trpljenja ne duhovne stiske. Večnost nam je prirojena, zato se ji ne moremo in ne smemo odpovedati. In v čem je večno življenje? Jezus sam ga je razkrival v načrtu Boga Očeta. On nas je ustvaril in naredil za svoje otroke. Kdor ljubi, je vedno bolj podoben usmiljenemu Očetu, ki vse vabi k sebi. Večnost je pri njem, ki nas ima rad, ne glede na to, ali si to zaslužimo. Ko je Jezus zapuščal apostole, je vedel, da jih zapušča kot sirote. Šli bodo namreč v svet, ki je krut, in bodo doživeli različne oblike zapostavljanja, zavračanja in šikaniranja. Zato je prosil svojega Očeta: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.« Podobno prosi Jezus danes. On nas potrebuje, zato nam želi, da bi bili pri oznanjevanju dovolj preudarni in previdni, da nas svet ne bi posrkal vase. Mi smo sedaj njegove priče v svetu in od nas je odvisna prihodnost krščanstva.
    Apostolska dela (1,12-14) pripovedujejo, da so se po Jezusovem vnebohodu apostoli vrnili v Jeruzalem in skupaj z ženami, z Jezusovo materjo Marijo in z njegovi brati vztrajali v molitvi in tako pričakovali prihod Svetega Duha. Ko smo utrujeni, iščemo kotičke miru, kjer bi bili radi sami s seboj in nas ne bi nihče motil. Mir pa nam ne zagotavlja le kraj, ampak oseba, ki nam lahko podari ta mir. Zato nam molitev, naš vsakodnevni pogovor z Jezusom, ki je naš mir in naša sprava, prinaša moč v preizkušnjah. Tudi mi se po vzoru prve Cerkve  radi umaknimo na samoten kraj, kjer bomo lažje vzpostavili notranji odnos z Bogom.
    Kaj nas druži: morda enaka stiska, trpljenje, garanje za preživetje? Morda. Eno pa je gotovo: da lahko vztrajamo, nas mora družiti ljubezen, ki nikogar ne zavrača, ampak vse odpušča. Apostol Peter nam v 1. pismu (4,13-16) pravi, da moramo biti veseli, če lahko zaradi Jezusa kaj pretrpimo. Če zaradi njega trpimo, naj nas ne bo sram, ampak poveličujmo Boga. Trpljenja ne bomo odpravili s tega sveta, a z ljubeznijo lahko naredimo trpljenje bolj človeško; obenem si s tem pletemo venec nebeške slave.
    V evangeliju nam evangelist Janez (17,1-11) predstavi velikoduhovniško molitev, kjer Jezus Očeta prosi za svoje, ki mu jih je dal, da jih obvaruje zla in nesloge. Ne prosi samo za apostole, ampak za vsakogar izmed nas, ker vsakega izmed nas ljubi in ga želi pripeljati k Očetu. Jezusovo poslanstvo je bilo, da nam približa in razodene svojega Očeta. Jezus je bil eno z Očetom. Nobene pomembne stvari ni storil, ne da bi se pogovoril z njim. Ko je zaključil svojo nalogo, se je poslovil od nas in se vrnil k Očetu. Morda se tudi mi včasih v dvomu sprašujemo, kakšen je Oče. Odprimo Sveto pismo in se poglobimo v Jezusove govore, njegove čudeže in velikonočno skrivnost, pa bomo spoznali Očeta: kdor vidi Kristusa, vidi Očeta in kdor vidi nas, naj bi videl Kristusa. Oznanjevanje ni privilegij, ampak je poslanstvo krščanske skupnosti. Skupaj se moramo dogovarjati, kaj nam je storiti, da bi bil Jezusov evangelij aktualen tudi danes. Ko bomo med seboj edini in bomo imeli pred seboj samo en cilj, uresničiti Božji načrt, se bodo mnogi vrnili in sprejeli Jezusa za svojega odrešenika. Najbolj pomembna je torej edinost in ljubezen med nami kristjani. Le z vztrajanjem v molitvi, notranjim mirom in ljubeznijo bomo sposobni v današnjem sekulariziranem svetu prikazati lik Očeta, ki daje večno življenje in želi, da sprejmemo ta velik milostni dar, ki nam je pripravljen od začetka sveta. Papež sv. Janez XXIII. je pisal svojemu bratu Janezu: »Zdravilo za vse, prav zares, imamo pri nas doma in tudi jaz si ga prizadevam uporabljati: to je vzljubiti uboštvo, biti zadovoljen z malim, delati in zaupati v Boga. Telesno zdravje, mirna vest, ljubezen do dela in ljubezen do miru v pričakovanju nebeških dobrin, to je radost življenja.« Prosimo Gospoda, naj nenehno poživlja in utrjuje v nas to življenjsko radost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
Poglej uporabnikov profil Pošlji zasebno sporočilo Pošlji E-sporočilo Obišči avtorjevo spletno stran
Pokaži sporočila:
Odgovori na to temo Stran 2 od 4
Pojdi na stran Prejšnja  1, 2, 3, 4  Naslednja
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu