Med Knezom luči in knezom teme ni nikakršne zveze, zato ne more obstajati niti med njunimi pristaši. Ko so kristjani privolili v združitev z njimi, ki so se samo delno spreobrnili iz poganstva, so stopili na pot, ki jih je vse bolj vodila od resnice. Satan je slavil zmago, ko mu je uspelo prevarati tako veliko Kristusovih sledilcev. Potem je napel vse svoje moči, da bi še bolj vplival na prevarane in jih spodbudil k preganjanju njih, ki so ostali zvesti Bogu. Nihče ni mogel bolje razumeti, kako se učinkovito nasprotuje pravi krščanski veri, kakor pa tisti, ki so jo nekoč zagovarjali. Ti odpadli kristjani so se združili s svojimi polpoganskimi tovariši in usmerili svoje napade proti najpomembnejšim točkam Kristusovega nauka.

Tisti, ki so hoteli ostati zvesti, so morali pretrpeti obupen boj, da bi kljubovali prevaram in pregreham, ki so se vtihotapile v cerkev, preoblečene v duhovniška oblačila. Sveto pismo ni več veljalo za pravilo vere. Nauk o verski svobodi je bil žigosan kot krivoverje, njeni zagovorniki pa so bili osovraženi in preganjani.

Po dolgem in hudem boju se je malo število zvestih odločilo pretrgati sleherno zvezo z odpadlo cerkvijo, če se še dalje ne bo hotela osvoboditi laži in malikovalstva. Spoznali so, da se morajo ločiti, če želijo poslušati Božjo voljo. Niso smeli dati zgleda, ki bi utegnil spraviti v nevarnost vero njihovih otrok in vnukov. Za ohranitev miru in edinosti so bili pripravljeni popustiti v vsem, kar ni nasprotovalo zvestobi Bogu; vendar pa so čutili, da bi bil mir predrago plačan, če bi ga morali kupiti za ceno žrtvovanja načel. Če bi zaradi ohranitve edinosti morali žrtvovati resnico in pravičnost, potem naj raje nastane prepir ali celo vojna./45/

Za cerkev in svet bi bilo dobro, ko bi načela, ki so navduševala te zveste ljudi, znova oživela v srcih njih, ki trdijo, da so Božje ljudstvo. Opaža pa se zaskrbljujoča ravnodušnost do naukov, ki so stebri krščanske vere. Krepi se mnenje, da pravzaprav niso tako pomembni. To popačevanje podpira Satanova orodja, tako da danes tisoči, ki trdijo, da so Kristusovi sledilci, z naklonjenostjo gledajo na lažne teorije in nevarna slepila, medtem ko so zvesti v preteklih vekih darovali svoja življenja, da bi jih razkrinkali in se jim uprli.

Prvi kristjani so bili zares posebno ljudstvo. Njihovo neoporečno vedenje in neomahljiva vera sta bila neprestana graja, ki je grešnikom motila mir. Čeprav so bili maloštevilni, brez bogastva, položaja in častnih naslovov, so bili vendar povsod strah in trepet za hudobne ljudi, kjer koli sta bila znana njihov značaj in vera. Zato so jih grešniki sovražili, kakor je brezbožni Kajn sovražil Abela. Kateri so si želeli biti svobodni pred omejitvami Svetega Duha, so morili Božje otroke iz istega vzroka, zaradi katerega je Kajn ubil Abela. Iz enakega vzroka so Judje zavrgli in križali Zveličarja - čistost in svetost njegovega značaja sta namreč neprestano grajali njihovo sebičnost in pokvarjenost. Od Kristusovih dni pa vse do danes so njegovi zvesti učenci vedno izzivali sovraštvo in nasprotovanje tistih, ki ljubijo pot greha in hodijo po njej.

Kako se potem evangelij lahko imenuje sporočilo miru? Ko je Izaija napovedal Mesijevo rojstvo, ga je imenoval Knez miru. Ko so angeli objavili pastirjem Jezusovo rojstvo, so peli nad Betlehemsko ravnino: "Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji." (Luk 2,14.) Obstaja navidezno protislovje med tema preroškima napovedima in Kristusovimi besedami: "Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč." (Mat 10,34.) Toda če ta dva izraza pravilno dojamemo,/46/ se popolnoma ujemata. Evangelij je sporočilo miru. Krščanstvo je ustroj, ki širi mir, skladnost in srečo po vsem svetu, če ga sprejmemo in se ravnamo po njem. Kristusova vera združuje v pristno bratstvo vse, ki sprejmejo njen nauk. Jezusovo poslanstvo je bilo spraviti ljudi z Bogom in med seboj. Toda večina sveta je pod nadzorstvom Satana, Kristusovega najbolj ogorčenega sovražnika. Evangelij opozarja ljudi na življenjska načela, ki docela nasprotujejo njihovim navadam in željam, zato se mu upirajo. Sovražijo čistost, ki razodeva in obsoja njihove grehe, zato preganjajo in uničujejo vse, ki oznanjajo njegova pravična in sveta načela. Evangelij se imenuje meč zato, ker vzvišene resnice, ki jih prinaša, izzivajo sovraštvo in boj.

Skrivnostna previdnost, ki dovoljuje roki hudobnih preganjati pravične, je povzročila veliko zmedo pri slabotnih v veri. Nekateri so celo pripravljeni zavreči zaupanje v Boga, ker pač pušča, da hudobni napredujejo in hkrati s svojo surovo močjo mučijo in zatirajo najboljše in najbolj poštene. Nekateri se sprašujejo, kako to, da tisti, ki je pravičen, usmiljen in ima neomejeno moč, lahko trpi takšno krivičnost in nasilje? To je vprašanje, ki se nas ne tiče. Bog nam je dal zadosti dokazov o svoji ljubezni, a mi ne smemo dvomiti o njegovi dobroti, če ne razumemo dejanj njegove previdnosti. Ali ni Zveličar rekel svojim učencem, ko je vnaprej videl dvom, ki bo vznemiril njihove duše v dneh skušnjave in teme: "Spominjajte se besede, ki sem jo vam jaz rekel: Hlapec ni večji od svojega gospodarja. Če so mene preganjali, bodo preganjali tudi vas." (Jan 15,20.) Jezus je bolj trpel za nas, kakor pa utegne sploh kateri njegovih sledilcev trpeti zaradi surovosti hudobnežev. Kdor je poklican zdržati muke in mučeniško smrt, hodi samo po stopinjah Božjega dragega Sina./47/

"Gospod ne odlaša obljube." (2 Pet 3,9.) Ne pozablja in ne zanemarja svojih otrok, vendar pa dovoljuje hudobnim razodeti svoj pravi značaj, da ne bi živel v zmoti glede njihovega značaja nihče, kdor želi izpolnjevati njegovo voljo. Pravični prihajajo v peč stiske, da bi se očistili in s svojim zgledom še druge prepričali o resničnosti vere in pobožnosti ter da bi njihovo stanovitno vedenje obsodilo brezbožne in neverne.

Bog dovoljuje, da hudobni napredujejo in pokažejo svoje sovraštvo do njega, da bi spoznali njegovo pravičnost in milost v svojem popolnem uničenju, ko bodo napolnili mero svoje hudobnosti. Približuje se dan njegovega maščevanja, ko bodo prejeli pravično plačilo za svoja dela vsi, ki so teptali njegove zapovedi in tiranili njegovo ljudstvo. Tedaj bo vsaka surovost in nepravičnost do Božjih zvestih služabnikov kaznovana, kakor da je bila storjena samemu Kristusu.

Obstaja pa še eno zelo pomembno vprašanje, ki mora danes pritegniti pozornost cerkve. Apostol Pavel je izjavil, da "bodo preganjani vsi, ki hočejo pobožno živeti v Kristusu Jezusu". (2 Tim 3,12. - Ek) Zakaj je potem videti, kakor da je preganjanje skoraj prenehalo? Edini razlog je ta, da se je cerkev prilagodila svetu, in zato ne izziva nikakršnega nasprotovanja. Vera naših dni nima več tistega čistega in svetega značaja, ki je bil značilen za krščansko vero v Kristusovem in apostolskem času. Krščanstvo je videti tako priljubljeno v svetu samo zaradi svojega sporazumnega popuščanja grehu, ker se na vzvišene resnice Božje besede gleda tako ravnodušno in ker je v cerkvi tako malo prave pobožnosti. Brž ko se bodo verni povrnili k veri in moči apostolske cerkve, bo znova oživel duh preganjanja in ogenj preganjanja se bo znova razvnel./48/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

3. Odpadništvo
Apostol Pavel je v svojem drugem listu Tesaloničanom napovedal veliki odpad od vere, katerega sad bo vzpostavitev papeške oblasti. Povedal je, da mora pred Kristusovim prihodom "priti odpad in se razodeti veliki upornik, sin pogube. Ta se bo uprl in se povzdignil nad vse, kar se imenuje Bog ali uživa Božje češčenje, tako da se bo celo usedel v Božje svetišče in se razkazoval, kakor da je Bog." Nadalje jih je opozoril: "Skrivnost hudobije je namreč že na delu." (2 Tes 2,3.4.7. - Ek) Že zgodaj je videl, da se v cerkev vtihotapljajo zmote, ki bodo pripravile pot razvoju papeštva.
Skrivnost hudobije (ali krivičnosti) se je razvijala po malem, najpoprej kradoma in tiho, ko pa se je okrepila in dobila oblast nad človeškim razumom, je vse bolj odprto kazala svoje lažno in bogokletno delo. Poganski običaji so si skoraj neopazno utrli pot v krščansko cerkev. Velika preganjanja, ki jih je cerkev trpela od poganov, so nekaj časa brzdala duha sporazumnega popuščanja in približevanja svetu. Ko pa je preganjanje prenehalo in je krščanstvo stopilo v kraljevske dvore in palače, je skromno preprostost Kristusa in apostolov zamenjalo s sijajem in ošabnostjo poganskih duhovnikov in vladarjev. Na prostor Božjih zahtev je postavilo človeške teorije in izročila. Navidezno Konstantinovo spreobrnjenje/49/ v začetku IV. stoletja je povzročilo veliko veselje; in tako je svet stopil v cerkev ogrnjen s plaščem pravičnosti. Pokvarjenost je hitro napredovala. Na videz premagano poganstvo je pravzaprav postalo zmagovalec. Njegov duh je zavladal cerkvi. Njegov nauk, ceremonije in praznoverje so se vtihotapili v vero in bogoslužje njih, ki so se imeli za Kristusove sledilce.
To sporazumno popuščanje med poganstvom in krščanstvom je povzročilo razvoj "sina pogube", ki je v prerokovanju napovedan kot tisti, ki bo nasprotoval Bogu in se dvigal nadenj. Ta ogromni ustroj lažne vere je mojstrovina Satanove moči - spomenik njegovih prizadevanj, da bi sedel na prestol in upravljal zemljo po svoji volji.
Satan je nekoč poskušal napraviti sporazum s Kristusom. Stopil je k Božjemu Sinu v puščavi skušnjav, mu pokazal vsa kraljestva sveta in njihovo slavo in mu predložil, da mu bo dal vse to, če bo hotel priznati vrhovno oblast Kneza teme. Kristus je pokaral drznega skušnjavca in ga prisilil, da je odšel. Satan pa je dosegel večji uspeh, ko je enake skušnjave postavil pred človeka. Da bi si cerkev zagotovila svetovne zaklade in časti, je začela iskati naklonjenost in podporo velikašev zemlje. Zavrgla je torej Kristusa in s tem prišla tako daleč, da je obljubila zvestobo predstavniku Satana, rimskemu škofu.
Eden od glavnih naukov rimske cerkve je, da je papež vidna glava vesoljne Kristusove cerkve in ima vrhovno oblast nad škofi in duhovniki v vseh delih sveta. Papežu se celo dajejo božanska imena. Imenovan je "Gospod Bog papež",(a) razglašen je za nezmotljivega.(b) Zahteva, naj ga vsi častijo. Isto zahtevo, ki jo je Satan podal v puščavi skušnjave, ponovno podaja po rimski cerkvi, in veliko število ljudi se mu je s pripravljenostjo poklonilo./50/
Toda tisti, ki se bojijo Boga in ga častijo, bodo odgovorili na to bogokletno zahtevo tako, kakor je Kristus zavrnil zapeljevanje zahrbtnega sovražnika: "Gospoda, svojega Boga, moli in njemu samemu služi." (Luk 4,8.) Bog nikjer v svoji besedi ni omenil, da bo kakšnega človeka postavil za glavo cerkve. Nauk o papeževi nadoblasti naravnost nasprotuje nauku Svetega pisma. Papež ne more imeti nikakršne moči v Kristusovi cerkvi, razen če si jo prilasti protizakonito.
Rimska cerkev vztrajno dolži protestante zaradi krivoverja in samovoljne ločitve od prave cerkve. Vendar se ta obtožba lahko najprej uporabi prav zanjo. Ona je spustila Kristusovo zastavo in odstopila od prave vere, "ki je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Juda 3. - Ek)
Satan je dobro vedel, da bo Sveto pismo omogočilo ljudem spoznati njegove prevare in se upreti njegovi moči. Sam Zveličar sveta se je uprl Satanovim napadom prav s Svetim pismom. Kristus je vsak napad dočakal s ščitom večne resnice, rekoč: "Pisano je." Vsakemu sovražnikovemu nagovarjanju je postavil nasproti modrost in moč Božje besede. Satan lahko vzpostavi svojo moč nad ljudmi in utrdi papeško protizakonito dobljeno oblast samo tako, da obdrži svet v neznanju o Svetem pismu. To povišuje Boga in omejenega človeka postavlja na njegov pravi prostor, zato morajo njegove svete resnice ostati skrite in prepovedane. To prepričanje je sprejela rimska cerkev. Več stoletij je bilo širjenje Svetega pisma prepovedano. Ljudstvu ni bilo dovoljeno, da bi ga bralo ali imelo doma; nevestni duhovniki in prelati so njegove nauke razlagali tako, da so podprli svoje zahteve. Tako je prišlo do tega, da je bil papež splošno priznan za Božjega namestnika na svetu, ki ima oblast nad cerkvijo in državo.
Ker pa je bil odstranjen odkrivalec zmot, je Satan lahko delal, kakor je hotel. Prerokovanje je napovedalo, da si bo papeštvo prizadevalo "premeniti čase in postavo". (Dan 7,25.)/51/ Ni se obotavljalo začeti tega dela. V krščansko bogoslužje se je postopoma vpeljevalo češčenje podob in relikvij, da bi se spreobrnjenim iz poganstva ponudil nadomestek za češčenje malikov in se jim olajšalo sprejemanje krščanstva. Splošni cerkveni zbor je uzakonil ta ustroj malikovalstva.(c) Da bi Rim spopolnil bogokletno delo, si je upal iz Božjih zapovedi izbrisati drugo zapoved, ki prepoveduje češčenje podob, deseto zapoved pa je razdelil na dva dela, da bi ostalo število zapovedi nespremenjeno.
Duh sporazumnega popuščanja s poganstvom ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Duh sporazumnega popuščanja s poganstvom je odprl pot za nadaljnje preziranje nebeške oblasti. Satan je uporabil neposvečene cerkvene voditelje, da bi izstrelil svojo puščico na četrto zapoved; poskušal je odstraniti staro soboto, dan, ki ga je Bog blagoslovil in posvetil, (1 Mojz 2,2. 3.) in na njen prostor postavil praznik, ki so ga pogani praznovali kot "častni sončni dan". Ta sprememba se je v začetku poskušala izpeljati skrivoma. V prvih stoletjih so vsi kristjani posvečevali pravo soboto. Goreli so za Božjo čast, ker so bili prepričani o nespremenljivosti njegovih zapovedi, in ljubosumno pazili na njegova sveta načela. A da bi Satan dosegel svoj cilj, je zvito delal po svojih orodjih. Ljudstvu je bila postavljena nedelja na vidno mesto tako, da je bila razglašena za praznik v čast Kristusovega vstajenja. Ta dan so sprva imeli bogoslužje, vendar pa so ga šteli za razvedrilni dan, soboto pa so še vedno imeli za sveto.

Satan je za delo, ki ga je nameraval opraviti, pripravil pot tako, da je zapeljal Jude še pred prvim Kristusovim prihodom, da so soboto obremenili s strogimi predpisi in jim je njeno posvečevanje postalo breme. Sedaj pa je izkoristil lažno luč, v kakršno je postavil njeno spoštovanje, in tako povzročil, da so nanjo gledali s prezirom kot na judovsko uredbo. Medtem ko so kristjani dalje praznovali nedeljo kot dan veselja, jih je zapeljal, naj pokažejo sovraštvo do judovstva tako,/52/ da so iz sobote naredili dan posta, otožnosti in žalosti.

V začetku IV. stoletja je cesar Konstantin izdal odlok, s katerim je nedeljo razglasil za splošni praznik vsega rimskega cesarstva.(č) Dan sonca so častili poganski podložniki, praznovali pa so ga tudi kristjani; cesarjeva politika je bila združiti nasprotujoče si koristi poganstva in krščanstva. K temu so ga nagovorili cerkveni škofje, ki so prežeti s hrepenenjem in željo po oblasti spoznali, da če bodo kristjani in pogani praznovali isti dan, bodo s tem spodbudili pogane formalno sprejeti krščanstvo, kar bo povečalo cerkveno moč in slavo. Čeprav so mnogi pobožni kristjani začeli postopno spoštovati nedeljo kot nekoliko sveti dan, so še vendar posvečevali pravo soboto kot sveto Gospodu in jo praznovali poslušni četrti zapovedi.

Vrhovni slepar ni dokončal svojega dela. Odločil se je zbrati krščanski svet pod svojo zastavo in svojo oblast uresničiti po svojem namestniku, ošabnem pontifeksu, ki je trdil, da je Kristusov predstavnik. Svoj namen je izpeljal po napol spreobrnjenih poganih, častihlepnih prelatih, duhovnikih, ki so ljubili svet. Od časa do časa so bili veliki cerkveni zbori, katerih so se udeležili visoki cerkveni dostojanstveniki iz vsega sveta. Kmalu je bila na vsakem od teh zborov sobota, ki jo je Bog vzpostavil, vse bolj spodrivana, nedelja pa toliko bolj povišana. Tako so slednjič začeli poganski praznik spoštovati kot Božjo ustanovo, medtem ko je bila svetopisemska sobota razglašena za judovski ostanek, njeni posvečevalci pa prekleti.

Velikemu odpadniku je uspelo, da se je dvignil nad vse, "kar se zove Bog ali kar se po Božje časti". (2 Tes 2,4.) Upal si je spremeniti edini predpis Božjih zapovedi, ki nezmotljivo kaže vsemu človeštvu na pravega in živega Boga. Bog se v četrti zapovedi/53/ razodeva kot stvarnik nebes in zemlje, s čimer se razlikuje od vseh lažnih bogov. Sedmi dan je bil posvečen za dan počitka za vse človeštvo kot spomenik stvarjenja. Določen je bil, da ljudi stalno spominja na Boga kot vir življenja, kogar smo dolžni moliti in častiti. Satan si prizadeva ljudi narediti nezveste Bogu in neposlušne njegovim zapovedim. Zato je svoj napor usmeril posebno proti tisti zapovedi, ki kaže na Boga kot stvarnika.

Današnji protestanti trdijo, da je Kristusovo vstajenje iz nedelje naredilo krščansko soboto. Toda ta trditev nima dokaza v Svetem pismu. Ne Kristus ne njegovi apostoli niso temu dnevu izkazali takšne časti. Praznovanje nedelje kot krščanske uredbe ima svoj vir v "skrivnosti hudobije", ki je začela svoje delo že v Pavlovih dneh. (2 Tes 2,7. - Ek) Kje in kdaj je Gospod posvojil tega otroka papeštva? Kakšen veljaven dokaz je možno najti za spremembo, ki je Sveto pismo ne odobrava?

Papeštvo se je v VI. stoletju že močno utrdilo. Prestol njegove moči je bil postavljen v cesarskem mestu, rimski škof pa je bil razglašen za glavo celotne cerkve. Poganstvo je odstopilo prostor papeštvu. Zmaj je dal zveri "svojo moč in svoj prestol in veliko oblast". (Raz 13,2.) Tedaj se je začelo 1260 let papeškega nasilja, ki je napovedano v prerokovanjih Danijela in Razodetja. (Dan 7,25; Raz 13,5-7.)(d) Kristjani so bili prisiljeni, naj si izberejo, ali bodo opustili svoja načela in sprejeli papeške ceremonije in bogoslužje ali pa bodo svoje življenje končali v ječah, na natezalnicah, na grmadi ali pa jim bo odsekana glava. Sedaj so se začele izpolnjevati Kristusove besede: "Izdajali pa vas bodo celo roditelji in bratje in sorodniki in prijatelji, in nekatere izmed vas umore; in sovražili vas bodo zavoljo mojega imena." (Luk 21,16.17.) Začelo se je veliko preganjanje vernih, ki je bilo strašnejše kakor kdaj prej,/54/ in svet je postal ogromno bojišče. V naslednjih stoletjih je Kristusova cerkev našla zavetje v samoti in temi. Prerok pravi o tem: "In žena je bežala v puščavo, kjer ima kraj pripravljen od Boga, da jo tam žive tisoč dvesto šestdeset dni." (Raz 12,6.)

Prihod rimske cerkve na oblast označuje začetek temačnega veka. Bolj ko je rasla njena moč, tem gostejša je postajala tema. Vera je bila s Kristusa kot pravega temelja prenesena na rimskega papeža. Namesto da bi se ljudje za odpuščanje grehov in večno zveličanje obračali k Božjemu Sinu, so gledali v papeža in njegove pooblaščene duhovnike in prelate. Ti so učili ljudstvo, da je papež njihov pozemski zastopnik in da se samo po njem lahko približajo Bogu; da je on Božji namestnik, in se mu zato morajo brezpogojno pokoravati. Odstopanje od njegovih ukazov je bil zadostni razlog, da so prestopnika kaznovali z najstrašnejšo duševno in telesno kaznijo. Tako so bile človeške misli odvrnjene od Boga na ljudi, ki so bili podložni grehu, zmotam in jezi, v resnici torej na samega kneza teme, ki je po njih izvrševal svojo oblast. Greh je bil pokrit s plaščem svetosti. Kadar se potepta Sveto pismo in človek začne sebe imeti za vrhovno bitje, lahko kot posledico tega pričakujemo samo prevaro, laž in krivičnost. S poviševanjem človeških zakonov in izročil se je pojavila pokvarjenost, ki je bila vedno posledica zavračanja Božjih zapovedi.

To so bili dnevi nevarnosti za Kristusovo cerkev. ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

To so bili dnevi nevarnosti za Kristusovo cerkev. Kristusovih zvestih sledilcev je bilo zares malo. Čeprav resnica ni ostala brez prič, je vendar včasih kazalo, da bosta zmota in praznoverje popolnoma prevladala in da bo prava vera izginila s sveta. Evangelij je bil zanemarjen, verski obredi so se množili, ljudje pa so bili obremenjeni s strogimi zahtevami.

Ljudje so bili poučeni, naj ne gledajo na papeža samo kot na svojega posrednika, temveč naj zaupajo tudi v svoja dela kot v sredstvo za očiščenje grehov. Dolga romanja, spokorniška dela, češčenje relikvij,/55/ zidanje cerkev, templjev in oltarjev, dajanje velikih vsot denarja cerkvi - takšna in podobna dela so se zahtevala kot sredstva, ki lahko utišajo Božjo jezo in zagotovijo njegovo naklonjenost. Kakor da je Bog podoben človeku, ki se razjezi zaradi malenkosti, a se ga lahko z darovi in spokorniškimi deli pripravi do tega, da je usmiljen!

Čeprav so pregrehe zavladale celo med vodji rimske cerkve, je vendar njen vpliv vse bolj rastel. Pri koncu VIII. stoletja so papeževi pristaši trdili, da so rimski škofje v prvih stoletjih cerkve imeli enako duhovno oblast, kakršno so si sedaj prilastili. Da bi tej trditvi dali videz resnice, so morali najti sredstva, s katerimi bodo to dosegli; oče laži je poskrbel za to. Menihi so si izmislili lažne stare rokopise. Odkriti so bili dotlej neznani odloki cerkvenih zborov, ki so dokazovali papeževo svetovno oblast od najbolj zgodnjih časov. A cerkev, ki je zavrgla resnico, se je željno oprijela te laži.(e)

Malo število zvestih, ki so zidali svojo vero na pravem temelju, (1 Kor 3,10.11.) je bilo zmedenih, ker so smeti lažnega nauka ovirale njihovo delo. Podobno zidarjem jeruzalemskih zidov v Nehemijevem času so bili nekateri pripravljeni reči: "Moč je bremenarjem oslabela in groblje so še velike, tako da ne moremo zidati zidu." (Neh 4,10.) Utrujeni zaradi neprestanega boja s preganjanji, prevarami, krivičnostmi in z drugimi ovirami, ki si jih je izmislil Satan, da bi ustavil njihov napredek, so nekateri zvesti zidarji vendar izgubili pogum; zaradi ljubega miru in varnosti svojega življenja in imetja so opustili pravi temelj. Drugi pa, ki se niso bali nasprotovanja sovražnikov, so pogumno govorili: "Nikar se jih ne bojte, spominjajte se Gospoda, velikega in groznega," in dalje opravljali svoje delo, sleherni opasan s svojim mečem. (Neh 4,14; Ef 6,17.)

Isti duh sovraštva in nasprotovanja resnici je v vseh časih navdihoval Božje sovražnike,/56/ od njegovih služabnikov pa se je zahtevala ista budnost in zvestoba. Prvim učencem namenjene Kristusove besede veljajo tudi njegovim sledilcem v zadnjem času: "Kar pa vam pravim, pravim vsem: Čujte!" (Mar 13,37.)

Kazalo je, da se tema vse bolj gosti. Češčenje podob je postalo nekaj navadnega. Pred podobami so se prižigale sveče in njim so bile namenjene molitve. Prevladovali so najbolj nerazumni in najbolj praznoverni običaji. Človeške misli so bile toliko prežete s praznoverjem, da je celo sam razum izgubil svojo moč. Ker pa so sami duhovniki in škofje ljubili užitke in bili meseni in pokvarjeni, ali se je potem moglo pričakovati kaj drugega kakor pa to, da je samo ljudstvo, ki so ga vodili, padlo v globoko neznanje in pregreho?

Drugi korak v papeževi častihlepnosti je bil storjen, ko je v XI. stoletju papež Gregor VII. razglasil, da je rimska cerkev popolna. Med drugim je izjavil, da po Svetem pismu cerkev nikoli ni in nikoli ne bo naredila napake. Vendar ta trditev ni bila podprta s svetopisemskimi dokazi. Ošabni pontifeks je trdil tudi, da ima oblast odstavljati in postavljati kralje ter da nihče ne more spremeniti njegove odločitve, on pa ima pravico spremeniti odločitve vseh drugih.(f)

Očitni primer surovega značaja tega zastopnika nezmotljivosti je njegovo ravnanje z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ta vladar si je papeški oblasti drznil odpovedati spoštovanje, zato je bil izključen iz cerkve in vržen s prestola. Ker se je bal zapustitve in groženj svojih knezov, ki jih je papež spodbudil k vstaji, je spoznal, da se mora spraviti z Rimom. Sredi zime je odšel čez Alpe v spremstvu svoje žene in nekega zvestega služabnika, da bi se ponižal pred papežem. Ko je prišel do njegovega dvorca, so ga brez spremljevalcev odpeljali v zunanje dvorišče, tam pa je izpostavljen hudemu mrazu z nepokrito glavo,/57/ bosih nog in oblečen v revno oblačilo čakal, da mu papež dovoli stopiti predenj. Šele po treh dneh posta in pokore je papež privolil, da mu odpusti. Celo to je naredil pod pogojem, da mora cesar počakati posebno papeževo dovoljenje, preden se bo okrasil z znamenji cesarskega dostojanstva in začel opravljati cesarsko oblast. Gregor VII. se je napihnjen s svojim uspehom hvalil, da je njegova dolžnost ponižati ošabnost cesarjev.

Kako očitna je razlika med drzno ošabnostjo tega domišljavega pontifeksa ter krotkim in blagim Kristusom, ki se je pokazal, da stoji pred vrati srca in prosi za vstop, da bi prinesel odpuščanje in mir, in je učil učence: "Kdor koli hoče biti prvi med vami, bodi vam hlapec." (Mat 20,27.)

Naslednja stoletja so pričala ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Naslednja stoletja so pričala o neprestanem povečevanju zmot, ki jih je širil Rim. Še pred ustoličenjem papeštva je bil nauk poganskih filozofov cenjen in je vplival na cerkev. Mnogi na videz spreobrnjeni so se še vedno držali poganske filozofije in je niso samo še dalje proučevali, temveč so jo tudi vsiljevali drugim kot sredstvo za širjenje njenega vpliva med pogani. V krščansko vero so se priteple resne zmote. Ena od glavnih je vera v človekovo prirojeno nesmrtnost in o zavestnem stanju mrtvih. Ta nauk je temelj, na katerem je Rim postavil priprošnjo svetnikov in češčenje device Marije. Iz tega je izšel lažni nauk o večnih mukah dokončno nespokorjenih, ki se je zgodaj vtihotapil v papeško verovanje.

S tem je bila pripravljena pot za vpeljavo še ene poganske izmišljotine, ki jo je Rim imenoval vice in jo uporabljal za zastraševanje lahkoverne in praznoverne množice. Ta lažni nauk trdi, da obstaja prostor muk, v katerem se mučijo duše njih, ki si niso zaslužili večne pogube,/58/ iz njega pa odidejo v nebesa, ko se poprej očistijo greha.(g)

Rimu je bila potrebna še ena izmišljotina, da bi izkoriščal strah in pregrehe svojih sledilcev. To je bil nauk o odpuščanju grehov z odpustki. Popolno odpuščanje preteklih, sedanjih in prihodnjih grehov ter osvoboditev od vseh muk in zasluženih kazni je bilo obljubljeno njim, ki bodo sodelovali v vojnah vrhovnega duhovnika zaradi razširjanja njegove oblasti, kaznovanja njegovih sovražnikov in iztrebljenja vseh, ki bi si upali zanikati njegovo duhovno nadoblast. Ljudje so bili tudi poučevani, da se lahko osvobodijo grehov z dajanjem denarja cerkvi, prav tako pa lahko osvobodijo duše umrlih prijateljev, ki se mučijo v vicah. Na tak način je Rim polnil svoje blagajne in podpiral razsipništvo, sijaj in pregrehe tako imenovanega predstavnika njega, ki ni imel kam položiti glave.(h)

Svetopisemska uredba o Gospodovi večerji je bila nadomeščena z malikovalsko daritvijo maše. Papeški duhovniki so trdili, da s svojim nerazumljivim mrmranjem spreminjajo navadni kruh in vino v pravo "Kristusovo telo in kri".(1) Z bogokletno domišljavostjo so si odkrito lastili moč, da lahko ustvarijo Boga, Stvarnika vseh stvari. Od kristjanov se je pod smrtno kaznijo zahtevalo, da verujejo v to strašno krivoverstvo, ki je kletvina zoper Boga. Mnogi, ki tega niso hoteli, so bili izročeni plamenom.(i)

V XIII. stoletju je bila vpeljana inkvizicija, najbolj grozno papeško orodje. Tukaj je knez teme sodeloval z vodji papeške hierarhije. Na njihovih tajnih sejah so Satan in njegovi angeli vodili razum teh hudobnih ljudi, sredi njih pa je stal nevidni Božji angel in zapisoval grozne sklepe njihovih brezbožnih odločitev ter pisal zgodovino del, ki so bila tako strašna, da se jih ne sme podati pred človeške oči. "Veliki Babilon je bil pijan krvi svetih." Spačena telesa milijonov mučencev/59/ so vpila k Bogu po maščevanju nad to odpadniško močjo.

Papeštvo je postalo tiran sveta. Kralji in cesarji so se klanjali odločitvam rimskega škofa. Kazalo je, da je sedanja in večna usoda ljudi v njegovi oblasti. Več stoletij je bil rimski nauk brezpogojno in splošno sprejet, njegovi obredi so se opravljali s spoštovanjem, prazniki pa so se praznovali povsod. Njegovo duhovništvo se je spoštovalo in velikodušno podpiralo. Rimska cerkev nikoli pozneje ni dosegla večje časti, sijaja in moči.

Toda "papeško poldne je bilo polnoč za svet".(2) Sveto pismo je bilo neznano ne samo ljudstvu, temveč tudi duhovnikom. Papeški vodje so kakor nekdaj farizeji sovražili luč, ki je razodevala njihove grehe. Odstranili so Božje zapovedi, merilo pravičnosti, prilastili neomejeno moč in se vdajali neobrzdani razuzdanosti. Prevara, lakomnost in pregreha so prevladovale povsod. Ljudje se niso bali nikakršnega hudodelstva, če je bilo po njem mogoče priti do bogastva ali položaja. Palače papežev in škofov so bili prostori najhujše razuzdanosti. Nekateri papeži so se vdali tako nizkotnim hudodelstvom, da so posvetni vladarji poskušali odpraviti te visoke cerkvene dostojanstvenike kot čudna strašila, ki jih ni mogoče trpeti. Evropa dolga stoletja ni dosegla nikakršnega napredka v znanosti, umetnosti in omiki. Krščanstvo je zadela moralna in umska paraliza.

Pod rimsko oblastjo je položaj v svetu pomenil strašno in porazno izpolnitev besed preroka Ozeja: "Uničuje se moje ljudstvo, ker nima spoznanja; ker si ti zavrgel spoznanje, te tudi jaz zavržem, da mi ne boš duhovnik; ker si pozabil postavo svojega Boga, pozabim tudi jaz tvoje otroke. Ni resnice in ni usmiljenja in ni Božjega spoznanja v deželi. Kletje je tu samo in laž in umor in tatvina in prešuštvovanje; nasilstvo počenjajo in kri za kri prelivajo." (Oz 4,6.1.2.) Takšne so bile posledice zavračanja Božje besede.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

4. Valdenžani
V temi, ki je zajela zemljo v dolgi dobi papeške nadoblasti, luči resnice ni bilo mogoče povsem pogasiti. V vsakem veku so živele Božje priče - ljudje, ki so gojili vero v Kristusa kot edinega posrednika med Bogom in ljudmi, imeli Sveto pismo za edino načelo življenja in posvečevali pravo soboto. Nikdar ne bomo vedeli, koliko svet dolguje tem ljudem. Ožigosali so jih kot krivoverce, napadali njihove nagibe, obrekovali njihov značaj, njihove spise so uničevali, napačno razlagali ali krnili. Kljub temu pa so ostali trdni in iz veka v vek ohranjali svojo vero čisto kot sveto dediščino za prihodnje rodove.

Zgodovina Božjih mož in žena v temačnem srednjem veku, ki je nastopil z rimsko nadoblastjo, je zapisana v nebesih, v človeških zapisih pa zavzema malo prostora. Najdemo lahko le še maloštevilne sledi njihovega obstoja, pa še te večinoma samo v obtožbah njihovih preganjalcev. Rim je načrtno brisal vsako sled nestrinjanja s svojimi nauki in odločbami. Vse krivoverstvo je želel uničiti, pa naj je šlo za ljudi ali spise. Izrazi dvoma ali vprašanja o veljavnosti papeških verskih naukov so bili že dovolj za izgubo življenja bodisi bogataša ali reveža, na visokem ali nizkem položaju. Rim si je prizadeval uničiti tudi vsak spomin na svojo krutost zoper drugače misleče. Papeški zbori so ukazali sežgati vse knjige in dokumente,/61/ ki vsebujejo takšne zapise. Pred izumom tiska je bilo število knjig majhno, pa tudi po obliki niso bile primerne za shranjevanje; tako se ni dalo storiti mnogo, da bi rimskim zagovornikom preprečili izvršitev njihovega namena.

Nobena cerkev znotraj dosega rimske uprave ni dolgo nemoteno uživala svobode vesti. Brž ko je papeštvo dobilo moč, je stegnilo roke, da bi uničilo vse, kar se je upiralo njegovemu vplivu, in cerkve so druga za drugo padale pod njegovo oblast.

V Veliki Britaniji se je prvotno krščanstvo zakoreninilo zelo zgodaj. Rimsko odpadništvo še ni pokvarilo evangelija, ki so ga Britanci sprejeli v prvih stoletjih. Edino darilo Rima prvotnim britanskim cerkvam je bilo, da so poganski cesarji s preganjanjem dosegli celo te oddaljene obale. Mnogi kristjani, ki so zbežali pred preganjanjem v Angliji, so našli zatočišče na Škotskem; od tod so resnico prenesli na Irsko, in povsod je bila sprejeta z veseljem.

Ko so Britanijo zasedli Saksonci, je nadzor prevzelo poganstvo. Zavojevalci so prezirali nauke svojih sužnjev, in kristjani so se morali umakniti v gore in neobljudena barja. Kljub temu pa je luč, čeprav nekaj časa skrita, gorela še naprej. Na Škotskem je čez stoletje zasijala s takšnim sijajem, da je obsijala tudi oddaljene dežele. Z Irskega so prišli pobožni Columba in njegovi sodelavci. Okrog sebe so zbrali vernike od vsepovsod na samotnem otoku Iona in ga naredili za središče svojega misijonarskega delovanja. Med temi evangelisti je bil posvečevalec svetopisemske sobote, in tako je ta resnica prišla med te ljudi. Na Ioni je bila ustanovljena šola, iz katere so odhajali misijonarji ne le na Škotsko in v Anglijo, temveč tudi v Nemčijo, Švico in celo Italijo.

Rim pa je postal pozoren na Britanijo in se odločil, da si jo bo podredil. V VI. stoletju so se njegovi misijonarji lotili spreobračanja poganskih Saksoncev./62/ Ponosni barbari so jih sprejeli z naklonjenostjo, zato so jih na tisoče prepričali, da so priznali rimsko vero. Medtem ko je delo napredovalo, so se papeški voditelji in njihovi spreobrnjenci srečali s prvotnimi kristjani. Pokazala se je presenetljiva razlika med njimi. Slednji so bili preprosti in ponižni in so se v značaju, nauku in vedenju ravnali po Svetem pismu, medtem ko so prvi izkazovali vraževerje, blesk in predrznost papeštva. Rimski poslanec je zahteval od teh krščanskih cerkev, naj priznajo papeževo vrhovno pristojnost. Britanci so blago odgovorili, da želijo ljubiti vse ljudi, vendar papež nima pravice do nadoblasti v cerkvi in da so mu lahko pokorni le toliko, kolikor so dolžni biti pokorni vsakemu Kristusovemu sledilcu. Rim si jih je še naprej poskušal pokoriti, vendar so ti skromni kristjani, osupli ob napuhu, ki so ga pokazali njegovi poslanci, neomajno odgovorili, da ne poznajo nobenega drugega gospodarja poleg Kristusa. Zdaj je papeštvo pokazalo svoj pravi obraz. Rimski voditelj je dejal: "Če nočete sprejeti bratov, ki vam prinašajo mir, boste dobili sovražnike, ki vam bodo prinesli vojno. Če nočete združeni z nami pokazati Saksoncem, kako naj živijo, boste od njih prejeli smrtni udarec."(1) To niso bile prazne grožnje. Vojne, spletke in prevare so izkoreninjale te priče svetopisemske resnice, dokler niso bile britanske cerkve uničene ali pa prisiljene priznati papeževo moč.

V deželah zunaj dosega rimske oblasti so mnoga stoletja živeli kristjani, ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V deželah zunaj dosega rimske oblasti so mnoga stoletja živeli kristjani, ki so bili skoraj povsem varni pred pokvarjenostjo papeštva. Obdajali so jih pogani in čez stoletja so zmote poganstva vplivale nanje; še zmeraj pa so gledali na Sveto pismo kot na edino vodilo vere in ostali zvesti mnogim njegovim resnicam. Ti kristjani so verovali v večnost Božjih zapovedi in posvečevali soboto četrte zapovedi. Cerkve, ki so se držale te vere in navade, so obstajale v srednji Afriki in med azijskimi Armenci./63/

Med uporniki proti poseganju papeške moči so najbolj izstopali Valdenžani. Prav v tisti deželi, kjer si je papeštvo utrdilo položaj, so najbolj neomajno zavračali njegovo hinavstvo in pokvarjenost. Dolga stoletja so cerkve v Piemontu obdržale neodvisnost; nazadnje pa je Rim sklenil, da si jih bo podredil. Po neuspešnih bojih proti njegovemu tiranstvu so voditelji teh cerkev neradi sprejeli nadoblast moči, kateri je, kakor je kazalo, ves svet izkazoval čast. Vendar pa so še bili ljudje, ki se niso hoteli ukloniti oblasti papeža ali prelatov. Odločili so se ostati zvesti Bogu in ohraniti čistost in preprostost svoje vere. Zato so se ločili. Tisti, ki so ostali zvesti starodavni veri, so se zdaj umaknili; drugi so zapustili rodne Alpe in razvili prapor resnice v tujih deželah; tretji so našli zavetišče v osamljenih globelih in skalnatih gorskih utrdbah ter tam ohranili svojo svobodo, da častijo Boga.

Vera, ki so jo valdenžanski kristjani dolga stoletja izpovedovali in po njej živeli, je bila v ostrem nasprotju z lažnim rimskim naukom. Njihova vera je temeljila na Božji besedi, ki je pravi vir krščanstva. Toda ti ponižni kmetje, ki so živeli v svojih zavetiščih daleč od sveta, skrbeli za svoje črede in obdelovali vinograde, niso sami po sebi prišli do resnice, ki je bila v tolikšnem nasprotju z verskimi nauki in krivoverstvom odpadle cerkve. Njihova vera ni bila nekakšna nova tvorba. Podedovali so jo od očetov. Ti so se bojevali za vero apostolske cerkve, "za vero, ki je bila svetim izročena enkrat za vselej". (Juda 3. - Ek) "Cerkev puščave", ne pa ošabna duhovščina ustoličena v svetovni prestolnici, je bila Kristusova prava cerkev, čuvaj zaklada resnice, ki ga je Bog zaupal svojemu ljudstvu, da ga oznani svetu./64/

Eden glavnih vzrokov, ki je povzročil, da se je prava cerkev ločila od Rima, je bilo sovraštvo slednjega do svetopisemske sobote. Papeška moč je poteptala resnico, kakor je napovedalo prerokovanje. Božje zapovedi so bile teptane, človeška izročila in navade pa poviševane. Cerkve, nad katerimi je vladalo papeštvo, so bile zgodaj prisiljene praznovati nedeljo kot sveti dan. Sredi zmot in praznoverja, ki so prevladovala, so bili mnogi celo med zvestim Božjim ljudstvom toliko zmedeni, da so se izogibali delu v nedeljo, čeprav so posvečevali soboto. To pa papeških voditeljev ni zadovoljilo. Niso zahtevali samo, da bi se praznovala nedelja, ampak da se tudi sobota skruni; z najostrejšimi besedami so napadali nje, ki so si jo upali posvečevati. Mirno je lahko izpolnjeval Božje zapovedi samo ta, ki je pobegnil z ozemlja rimske moči.

Valdenžani so bili prvi med evropskimi narodi, ki so dobili prevod Svetega pisma.(j) Nekaj sto let pred reformacijo so ga imeli v rokopisu v svojem ljudskem jeziku. Imeli so nepotvorjeno resnico, in zaradi tega so postali poseben predmet sovraštva in preganjanja. Oznanili so, da je rimska cerkev padli Babilon iz Razodetja, in so kljub smrtni nevarnosti vstali, da bi se uprli njenim pokvarjenostim. Medtem ko so nekateri pod pritiskom dolgotrajnih preganjanj popustili v svoji veri in po malem odstopili od svojih določenih načel, so se drugi trdno držali resnice. V času temačnih stoletij odpada so bili Valdenžani tisti, ki so zavračali vrhovno rimsko oblast in se niso hoteli klanjati podobam, ker so to imeli za malikovanje, in posvečevali pravo soboto.(k) V najhujših burjah sovraštva so ohranili vero. Neomahljivo so zagovarjali Božjo besedo in njeno čast, čeprav so jih prebadali s savojskimi sulicami in sežigali na rimskih grmadah.

Valdenžani so našli dobro zavetje za visokimi gorskimi utrdbami/65/ - v zavetišču preganjanih in tlačenih v vseh vekih. Tam je gorela luč resnice sredi teme srednjega veka. Tam so tisoč let priče resnice ohranile svojo staro vero.

Bog je svojemu ljudstvu pripravil veličastno svetišče - kakršno je ustrezalo vzvišenim resnicam, ki mu jih je zaupal. Tem zvestim pregnancem so bile gore simbol neomahljive Jahvejeve pravičnosti. Svojim otrokom so kazali višave, ki so se dvigale nad njimi v nespremenljivem veličastvu, in jim govorili o njem, v komer ni niti trohe spremembe in čigar beseda je trdno utemeljena kakor večni hribi. Gospod je utrdil planine in jih opasal z močjo; nobena roka razen neskončne sile jih ne more premakniti z njihovih temeljev. Na enak način je utrdil tudi svoje zapovedi, temelj svoje vladavine v nebesih in na zemlji. Človeška roka lahko zgrabi ljudi in uniči njihovo življenje; ne more pa premakniti planin z njihovih temeljev in jih vreči v morje, kakor ne more spremeniti niti ene zapovedi Božjega zakona niti izbrisati niti ene njegove obljube njim, ki izvršujejo njegovo voljo. Tudi Božji služabniki morajo biti prav tako trdni v zvestobi njegovim zapovedim kakor nepremakljivi griči.

Gore, ki so obdajale njihove mirne doline,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Gore, ki so obdajale njihove mirne doline, so bile stalne priče Božje ustvarjalne moči in zanesljivo jamstvo njegove pokroviteljske skrbi. Ti potniki so vzljubili neme simbole Jahvejeve navzočnosti. Nikoli se niso pritoževali zaradi težav svojega položaja; nikoli se niso počutili osamljeni sredi planinske samote. Hvaležni so bili Bogu, ker jim je pripravil zavetje pred človeško jezo in okrutnostjo. Veselili so se, da ga lahko molijo v svoji svobodi. Pogosto so jim mogočni hribi dajali varno zaščito, ko so jih preganjali sovražniki. Z vrhov nedostopnih skal so peli slavo Bogu, in rimske vojske niso mogle utišati njihove hvalnice./66/

Pobožnost teh kristjanov je bila čista, preprosta in prisrčna. Načela resnice so jim bila dragocenejša od hiš, zemljišč, prijateljev, sorodnikov in celo od samega življenja. Skrbno so si prizadevali ta načela vsaditi v srca mladine. Od najbolj zgodnjega otroštva so otroke poučevali iz Svetega pisma, učili so jih zahteve Božjih zapovedi imeti za svete. Prepisi Svetega pisma so bili redki, zato so se učili na pamet njegove dragocene besede. Mnogi so se naučili na pamet dolge odlomke Starega in Novega zakona. Misli o Bogu so se združevale z veličastnimi prizori narave in skromnimi blagoslovi vsakdanjega življenja. Majhne otroke so učili s hvaležnostjo gledati na Boga, darovalca slehernega blagoslova in tolažbe.

Čeprav so bili starši nežni in polni ljubezni, so modro pazili, da otrok ne bi navadili ugajati samemu sebi. Pred njimi je stalo življenje polno skušnjav in težav, a morda celo mučeniška smrt. Od otroštva so bili vzgajani prenašati težave, se pokoravati ukazom, a vendar misliti in delati samostojno. Že od zgodnje mladosti so bili naučeni prenašati odgovornosti, previdno govoriti in dojeti modrost molčanja. Ena nepremišljena beseda, ki bi jo slišalo sovražnikovo uho, je utegnila spraviti v nevarnost ne samo življenje njega, ki jo je izgovoril, ampak tudi življenje stotine njegovih bratov; kajti kakor namreč volkovi zasledujejo plen, tako so sovražniki resnice preganjali nje, ki so si upali zahtevati versko svobodo.

Valdenžani so žrtvovali svojo posvetno blaginjo za ljubezen do resnice in se z vztrajno potrpežljivostjo bojevali za svoj vsakdanji kruh. Vsak del obdelovalne zemlje med planinami je bil skrbno obdelan; doline in slabo rodovitni obronki so bili spremenjeni v rodovitne. Varčevanje in strogo samoobvladovanje sta bila sestavna dela vzgoje, ki so jo otroci dobili kot edino dediščino. Poučevali so jih, da je Bog določil življenje za šolo in da svoje potrebe lahko zadovoljijo samo z osebnim delom, bistroumnostjo, skrbnostjo in vero. Ta način vzgoje je bil težak in mučen,/67/ vendar zato zdrav; bil je prav to, kar je človeku potrebno v njegovem grešnem stanju, šola, ki jo je Bog določil za njegovo izobrazbo in razvoj. Medtem ko so se mladi navajali na delo in trud, ni bil zapostavljen niti umski razvoj. Poučevali so jih, da vse njihove sposobnosti pripadajo Bogu in jih morajo izpopolnjevati in razvijati za njegovo službo.

Valdenžanske cerkve so bile po svoji čistosti in preprostosti podobne cerkvi apostolskih časov. Zavrgli so vrhovno oblast papeža in škofov ter imeli Sveto pismo za edino najvišjo in nezmotljivo veljavo. Njihovi pridigarji so se v nasprotju z gosposkimi rimskimi duhovniki ravnali po zgledu svojega Učitelja, ki je prišel, ne da bi se streglo njemu, temveč da bi stregel On. Pasli so Božjo čredo in jo vodili na zelene pašnike in k živim vodam svete Božje besede. Ljudje se niso zbirali v ogromnih cerkvah in velikih stolnicah, temveč v senci hribov v alpskih dolinah daleč od spomenikov človeškega sijaja in ošabnosti ali pa, če je bilo nevarno, v skalnatih trdnjavah, da bi poslušali besedo Kristusovih služabnikov. Pridigarji pa niso samo oznanjevali evangelija, temveč so tudi obiskovali bolne, poučevali otroke, opominjali tavajoče, prizadevali si zgladiti spore ter pospešiti slogo in bratsko ljubezen. V času miru so se vzdrževali s prostovoljnimi darovi; toda vsak je bil kakor Pavel, ki je bil izdelovalec šotorov, izučen kakšne obrti ali poklica, s čimer se je lahko preživljal, ko je bilo potrebno.

Pridigarji so poučevali mlade. Sveto pismo je bilo glavni predmet poučevanja, ob tem pa niso opustili niti različnih panog splošnih znanosti. Evangelije po Mateju in Janezu so se naučili na pamet, prav tako pa tudi mnoge liste. Mladi so tudi prepisovali Sveto pismo. Nekateri prepisi so vsebovali celotno Sveto pismo, drugi samo kratke odlomke s kratkimi razlagami vrst, kar so napisali tisti, ki so bili sposobni razlagati Sveto pismo. Na ta način je bil postavljen na svetlo zaklad resnice,/68/ ki so ga tako dolgo skrivali tisti, kateri so si prizadevali, da bi se povišali nad Boga.

S potrpežljivim in neutrudnim delom so včasih v globokih temnih podzemnih jamah pri luči bakel prepisovali svete spise vrsto za vrsto, poglavje za poglavjem. Tako je delo napredovalo, razodeta Božja resnica pa je sijala kakor čisto zlato. Koliko je bilo to delo slavno in vzvišeno šele zanje, ki so trpeli zaradi njega in sodelovali v njem! Nebeški angeli so obdajali te zveste delavce.

Satan je spodbudil papeške duhovnike in škofe, da so pokopali besedo resnice pod razvaline zmot, lažnih naukov in praznoverja; vendar pa je bila na najbolj čudovit način ohranjena in nepokvarjena skozi vse temačne veke. Ni nosila človekovega žiga, temveč Božji pečat. Ljudje so si neutrudno prizadevali zatemniti jasen in preprost pomen Svetega pisma in ga prikazati kakor protislovno samemu sebi. Toda podobno čolnu na vzburkanem morju je Božja beseda kljubovala vsem burjam, ki so ji grozile z uničenjem. Kakor rudnik skriva bogate žile zlata in srebra pod površjem zemlje in morajo kopati vsi, ki želijo priti do njegovega dragocenega zaklada, tako tudi Sveto pismo vsebuje zaklade resnice, ki jih lahko odkrijejo samo tisti, ki jih iščejo resno, ponižno in z molitvijo. Bog je določil Sveto pismo za učbenik vsemu človeštvu; učbenik v otroštvu, v mladosti in v zrelih letih, ki se bo vedno proučeval. Ljudem je dal svojo besedo kot razodetje samega sebe. Sleherna nova resnica, ki smo jo spoznali, je novo razodetje značaja njenega pisca. Proučevanje Svetega pisma je od Boga določeno sredstvo, ki ima za cilj ljudi spraviti v tesnejšo zvezo s Stvarnikom in jim dati jasnejše poznanje njegove volje. To je sredstvo zveze med Bogom in človekom.

Valdenžani so imeli Gospodov strah za začetek modrosti, ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Valdenžani so imeli Gospodov strah za začetek modrosti, zavedali pa so se tudi pomena vzdrževanja zveze s svetom, poznavanja ljudi/69/ in resničnega življenja za umski razvoj in pospeševanje dojemanja. Iz planinskih šol so poslali izbrane mladeniče na vseučilišča v Francijo in Italijo, kjer so imeli širše območje za študij, razmišljanje in opazovanje kakor v naročju rodnih Alp. Ti mladeniči so bili izpostavljeni različnim skušnjavam. Bili so priče razuzdanosti in se srečevali s spretnimi Satanovimi orodji, ki so jih želela vplesti v najfinejše zmote in najnevarnejša slepila. Toda njihova vzgoja v otroštvu je bila takšna, da jih je pripravila na vse.

V šolah, kamor so odšli, niso smeli zaupati nikomur. Njihova obleka je bila skrojena tako, da so vanjo lahko skrili največji zaklad - dragocene rokopise Svetega pisma. Te rokopise, ki so bili sad večmesečnega in večletnega dela, so nosili s seboj. Kjer koli jim je bilo mogoče, so previdno, da ne bi izzvali suma, dali del teh rokopisov v roke njim, katerih srca so se jim zdela odprta za sprejem resnice. Mladi Valdenžani so se že od materinega naročja vzgajali s takšnim pogledom na svojo življenjsko nalogo; razumeli so svoje delo in ga zvesto izpolnjevali. V teh znanstvenih središčih so se mnogi spreobrnili k pravi veri in pogosto so njihova načela prežemala vso šolo. Papeški vodje niso mogli priti na sled temu tako imenovanemu kvarnemu krivoverstvu, čeprav so opravljali najstrožje preiskave.

Kristusov duh je misijonski duh. Prvo hrepenenje prerojenega srca je še druge pripeljati k Zveličarju. Tega duha so imeli valdenžanski kristjani. Čutili so, da Gospod pričakuje od njih nekaj več, kakor pa da samo ohranijo isto resnico v svojih cerkvah. Na njih je počivala resna odgovornost, da bi luč resnice zasvetila tudi med njimi, ki so živeli v temi. Z mogočno močjo Božje besede so si prizadevali strgati verige, ki jih je nadel Rim. Valdenžanski pridigarji so se pripravljali za misijonsko službo. Vsakdo, ki je imel v načrtu stopiti v pridigarsko službo, je moral najprej doživeti izkušnjo kot evangelist./70/ Vsakdo je moral tri leta delati v kakšnem misijonskem polju, preden je lahko sprejel službo v kaki domači cerkvi. Takšna služba, ki je že na samem začetku zahtevala samoodpoved in žrtve, je bila ustrezna priprava za pridigarski poklic v tistih časih človekove preiskušnje. Mladeniči, ki so se posvetili tej sveti službi, niso imeli pred seboj možnosti za pozemsko bogastvo in čast, temveč življenje dela in nevarnosti, a morda tudi mučeniško smrt. Misijonarji so odhajali po dva in dva, kakor je Jezus poslal učence. Z vsakim mladim je navadno šel starejši in izkušen spremljevalec, ki je bil vodja mlajšemu in odgovoren za njegovo vzgojo, a mlajši se mu je moral podrejati. Ta sodelavca nista bila vedno skupaj, toda pogosto sta se shajala k molitvi in svetovanju ter se tako med seboj krepila v veri.

Odkriti cilj svojega poslanstva bi pomenilo povzročiti njegov poraz; zato so previdno skrivali svojo pravo nalogo. Vsak pridigar je bil izučen kakšne obrti ali poklica in ti misijonarji so opravljali svoje delo pod plaščem kakšne posvetne dejavnosti. Navadno so prihajali kot trgovci ali prodajalci od hiše do hiše. "Prodajali so svilo, dragotine in druge predmete, ki so se lahko tisti čas kupili samo v najbolj oddaljenih središčih. Zato so bili kot trgovci dobro sprejeti tam, kjer bi jih kot misijonarje pregnali."(2) Neprestano so dvigali srca k Bogu in prosili za potrebno modrost, da bi lahko razodeli zaklad, ki je dragocenejši od zlata in biserov. Na skrivaj so nosili s seboj prepise Svetega pisma v celoti ali v delih. Kjer koli pa se jim je ponudila priložnost, so obračali pozornost svojih kupcev nanje. Pogosto so na ta način zbudili zanimanje za branje Božje besede. Tedaj so radi pustili kakšen del Svetega pisma njim, ki so si ga želeli imeti.

Dejavnost teh misijonarjev se je začela v ravninah in dolinah ob podnožju njihovih planin, toda širila se je daleč za temi mejami. Bosonogi, oblečeni v groba oblačila, prašni od potovanja so ti potniki podobni svojemu Učitelju/71/ hodili skozi velika mesta in prišli do oddaljenih dežel. Povsod so sejali dragoceno seme. Ob njihovih poteh so klile cerkve, mučeniška kri pa je pričevala v prid resnici. Božji dan bo pokazal bogato žetev duš kot sad dela teh zvestih ljudi. Božja beseda je skrito in tiho potovala skozi krščanstvo ter naletela na vesel sprejem v mnogih domovih in srcih.

Božja beseda za Valdenžane ni bila samo poročilo o Božjem ravnanju z ljudmi v preteklosti ter razodetje o sedanjih dolžnostih in odgovornostih, temveč jim je tudi razodevala nevarnosti in slavo prihodnosti. Verovali so, da se približuje konec vseh stvari. Med proučevanjem Svetega pisma z molitvijo in solzami so bili še bolj ganjeni z njenimi dragocenimi mislimi in so še jasneje videli svojo dolžnost, da še drugim oznanijo njene zveličavne resnice. Na svetih svetopisemskih straneh so videli jasno razodet načrt zveličanja in v veri v Jezusa so našli tolažbo, upanje in mir. Bolj ko je luč resnice obsevala njihov razum in prinašala veselje v njihova srca, bolj so si želeli njene žarke razširiti nanje, ki so živeli v temi papeških zmot.

Spoznali so, da se ljudstvo pod vodstvom papeža....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Spoznali so, da se ljudstvo pod vodstvom papeža in duhovnikov zaman prizadeva dobiti odpuščanje grehov z mučenjem svojega telesa. Ljudje so stalno gledali nase, ker so jih naučili iskati zveličanje v svojih dobrih delih. Ko so spoznali svoje grešno stanje, so menili, da so izpostavljeni Božji jezi, zato so mučili svoje telo in dušo, vendar niso našli nikakršnega olajšanja. Tako so bile vestne duše zvezane z rimskimi nauki. Tisoči so zapuščali svoje prijatelje in sorodnike in preživljali svoje dneve v samostanskih celicah. S stalnim postom, bičanjem, dolgim nočnim bedenjem, dolgim klečanjem na mrzlih in vlažnih tleh svojih revnih celic, z dolgimi romanji, s poniževalnim trpljenjem in strašnim mučenjem so tisoči zaman iskali pomiritev svoje vesti. Obremenjeni z občutkom greha in s trepetom pred Božjo maščevalno jezo/72/ so mnogi trpeli, dokler niso stopili v grob popolnoma onemogli in brez enega samega žarka luči in resnice.

Valdenžani so si prizadevali tem lačnim dušam lomiti kruh življenja, da bi jim razodeli sporočilo miru, ki ga vsebujejo Božje obljube, in jih pripeljali h Kristusu, njihovemu edinemu upanju zveličanja. Za zmoto so šteli nauk, da se z dobrimi deli da opraviti pokora za prestopek Božjih zapovedi. Zaupanje v človeške zasluge preprečuje pogled na neskončno Kristusovo ljubezen. Jezus je umrl kot daritev za človeka, kajti padlo človeštvo ni moglo storiti ničesar za priporočilo pri Bogu. Zasluge križanega in od mrtvih obujenega Zveličarja so temelj krščanske vere. Odvisnost duše od Kristusa je tako resnična in zveza z njim mora biti tako tesna, kakor je zveza med posameznimi udi in telesom ali med trto in mladikami.

Nauki papeža in duhovnikov so zapeljali ljudi, da je Božji in celo Kristusov značaj strog, temačen in neusmiljen. Zveličar je bil prikazan, kakor da je toliko brez sočutja do padlega človeka, da je nujno priklicati na pomoč duhovnike in svetnike za posrednike. Tisti, katerih srca so bila razsvetljena z Božjo besedo, so hrepeneli take ljudi usmeriti k Jezusu, ki jih ljubi, sočustvuje z njimi in z razširjenimi rokami vabi vse, naj pridejo k njemu s svojim bremenom greha, s svojimi skrbmi in težavami. Hrepeneli so odstraniti ovire, ki jih je Satan naložil ljudem, da ne bi videli obljub in se naravnost Bogu spovedali grehov ter sprejeli odpuščanje in mir.

Valdenžanski misijonar je rad razodeval dragocene resnice evangelija ljudem, ki so se zanimali zanje. Previdno je podajal pozorno prepisane dele Svetega pisma. Njegovo največje veselje je bilo prebuditi upanje v zavedni in z grehom ranjeni duši, ki je dotlej poznala samo maščevalnega Boga, ki čaka, da bo pravično kaznoval. S tresočimi ustnicami, s solznimi očmi, pogosto na kolenih,/73/ je svojim bratom razodeval dragocene obljube, ki so edino grešnikovo upanje. Tako je luč resnice prodirala v mnoga temna srca, razganjala temne oblake, v srcu pa se je porajalo sonce pravičnosti s svojimi zdravilnimi žarki. Pogosto se je dogajalo, da so posamezne dele Svetega pisma brali večkrat, kajti poslušalec je hotel, da se mu ponovijo, ker se je želel prepričati, ali je pravilno slišal. Posebno so si želeli ponoviti naslednje besede: "Kri Jezusa Kristusa, njegovega Sina, nas očiščuje slehernega greha. In kakor je Mojzes povišal kačo v puščavi, tako mora biti povišan Sin človekov, da se ne pogubi, kdor koli veruje vanj, temveč da ima večno življenje." (1 Jan 1,7; Jan 3,14.15.)

Na ta način so se mnogim odprle oči glede rimskih zahtev. Spoznali so, kako zaman je upati v posredništvo ljudi ali angelov v grešnikovo korist. Ko je prava luč razsvetlila njihov um, so veselo dejali: "Kristus je moj duhovnik; njegova kri je moja daritev; njegov oltar je moja spovednica." Popolnoma so se oprli na Jezusove zasluge in ponavljali besede: "Brez vere pa je nemogoče biti Bogu po volji. Zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Heb 11,6; Dej 4,12.)

Mnogi teh ljudi, ki jih je premetaval vihar, niso bili zmožni dojeti jamstva Zveličarjeve ljubezni. Tako veliko olajšanje jim je prineslo to spoznanje, tako velik pramen luči se je izlil nanje, da se jim je zdelo, kakor da so v nebesih. Z zaupanjem so položili roke v Kristusovo roko in s svojimi nogami trdno stopili na Skalo vekov. Izginil je sleherni strah pred smrtjo. Sedaj so bili pripravljeni za zapor in grmado, samo če bi s tem poveličali Odrešenikovo ime.

Božjo besedo so včasih brali na skrivnih .....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Božjo besedo so včasih brali na skrivnih prostorih le eni osebi, včasih pa majhni skupini, ki je hrepenela po luči in resnici. Pogosto so tako prebedeli cele noči. Navdušenje in občudovanje poslušalcev je bilo tako veliko, da je bil glasnik evangelija pogosto prisiljen prenehati brati,/74/ da bi poslušalci dojeli sporočilo zveličanja. Pogosto so se slišale besede: "Ali bo Bog zares sprejel mojo daritev? Ali bo usmiljeno pogledal name? Ali mi bo odpustil?" Tedaj je bil prebran odgovor: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil." (Mat 11,28. - Ek)

Poslušalec je z vero sprejel obljubo, potem pa se je slišal vesel odgovor: "Nič več dolgih romanj, nič več mučnih potovanj na svete prostore. K Jezusu lahko pridem takšen, kakršen sem, grešen, neposvečen, in On ne bo zavrgel moje spokorniške molitve. 'Odpuščajo se ti grehi!' Moji, tudi moji so lahko prav tako odpuščeni!"

Val svetega veselja je napolnil srce, Jezusovo ime pa se je poveličevalo s hvalnico in zahvaljevanjem. Ti srečni ljudje so se vračali na svoje domove razširit luč in povedat drugim svoje nove izkušnje, kolikor so mogli, in da so našli pravo pot življenja. Čudna in veličastna moč se je skrivala v besedah Svetega pisma, ki so naravnost govorile resnice željnim srcem. Božji glas je bil ta, ki je prepričeval poslušalce.

Glasnik resnice je nadaljeval svojo pot; njegov videz ponižnosti, gorečnosti in iskrenosti pa je bil predmet mnogih pogovorov. V mnogih primerih ga poslušalci niso vprašali, od kod prihaja in kam gre. Toliko so bili prežeti z občudovanjem, potem pa še s hvaležnostjo in veseljem, da niso niti pomislili česa takega vprašati. Če so ga zaprosili, naj stopi v njihov dom, jim je odgovoril, da mora obiskati izgubljene ovce črede. Tedaj so se mnogi vprašali: "Ali ni bil to angel iz nebes?"

V mnogih primerih niso nikoli več videli glasnika resnice. Odšel je v druge dežele ali pa je preživljal življenje v kakšnem neznanem zaporu ali pa so njegove kosti trohnele na kakšnem prostoru, kjer je bil priča za resnico./75/ Toda besed, ki jih je zapustil, nihče ni mogel uničiti. Te so opravljale svoje delo v človeških srcih. Samo sodni dan bo popolnoma odkril njihove blagoslovljene sadove.

Valdenžanski misijonarji so prodrli v Satanovo kraljestvo in s tem spodbudili oblasti teme k večji budnosti. Knez hudobnosti je opazoval vsak napor širjenja resnice in spodbujal svoja orodja, naj se tega boje. V delu teh ponižnih popotnikov so papeški voditelji videli znamenje nevarnosti za svojo zadevo. Če bi dovolili, da bi luč resnice neovirano svetila, bi razgnala težke oblake zmot, v katerih je živelo ljudstvo. Misli ljudi bi usmerila k samemu Bogu in na koncu uničila rimsko vrhovno oblast.

Že sam obstoj tega ljudstva, ki je varoval stanovitno vero apostolske cerkve, je bil neprestana graja odpadniškemu Rimu, zato je izzival najbolj ogorčeno sovraštvo in preganjanje. Njihovo odklanjanje izročitve Svetih pisem je bila žalitev, ki je Rim ni mogel prenašati. Odločil se je, da jih bo iztrebil z zemlje. Tedaj so se začele najbolj grozovite križarske vojne proti Božjemu ljudstvu v njihovih planinskih domovih. Inkvizitorji so jih zasledovali in pogosto se je ponavljal prizor, v katerem je nedolžni Abel padel v roke ubijalca Kajna.

Večkrat so bila njihova rodovitna polja opustošena, njihovi domovi in molilnice zravnani z zemljo, tako da je tam, kjer je bilo nekoč rodovitno polje tega preprostega in marljivega ljudstva, ostala samo puščava. Kakor krvoločna zver vse bolj besni, ko okusi kri, tako so rimski pristaši postali vse bolj okrutni, ko so videli muke svojih žrtev. Mnogi teh prič čiste vere so bili preganjani kakor zveri po planinah in nagnani v doline, kjer so našli zavetje v objemu prostranih gozdov in skalnatih vrhov.

Nikakršne krivde ni bilo mogoče najti proti moralnemu značaju tega izobčenega ljudstva. Celo njihovi sovražniki so potrjevali, da je miroljubno, tiho in pobožno ljudstvo. Njihova velika krivda je bila, da niso hoteli služiti Bogu po papeški volji./76/ Zaradi te krivde so morali trpeti ponižanja, zasramovanja in muke, ki si jih lahko izmislijo samo ljudje in hudobni duhovi.

Ko se je Rim odločil iztrebiti osovraženo ločino, je papež izdal odlok, s katerim jih je obsodil kot krivoverce in dal pomorit.(l) Niso bili obdolženi kot lenuhi, nepošteni in zanikrni, pač pa je bilo zanje rečeno, da imajo takšno vrsto pobožnosti in svetosti, ki zapeljuje "ovce prave črede". Zato je papež ukazal: "Če se ta hudobna in gnusna ločina ne bo hotela odpovedati svoji veri, jo je treba streti kakor strupenjačo."(3) Ali je ta ošabni oblastnik računal na to, da se bo nekoč srečal s temi besedami? Ali je vedel, da so zapisane v nebeških knjigah in ga bodo srečale na sodni dan? Jezus pravi: "Kar koli ste storili enemu teh najmanjših mojih bratov, ste storili meni." (Mat 25,40.)

Ta papeški odlok je pozval vse vernike cerkve, da se združijo v križarski vojni zoper krivoverce. Da bi jih navdušil za sodelovanje v tem strašnem delu, jih je osvobodil vseh cerkvenih pokor in kazni, splošnih in posebnih. Sleherne dane prisege je razrešil vse, ki so se pridružili temu križarskemu pohodu. Priznal je za veljavno vse, kar so dosegli nezakonito, in obljubil odpuščanje vseh grehov njim, ki ubijejo kakšnega krivoverca. Razglasil je za neveljavne vse pogodbe v korist Valdenžanov, ukazal je njihovim služabnikom, naj jih zapustijo, prepovedal je vsem, da bi jim kakor koli pomagali, in pooblastil vsakogar, da sme odvzeti njihova posestva."(4) Ta dokument jasno razodeva, s čigavim duhom so bili navdihnjeni ti prizori. Kar se je tam slišalo, je bilo zmajevo rjovenje, ne pa Kristusov glas.

Papeški vodje niso hoteli prilagoditi svojega značaja merilom Božjih zapovedi, temveč so postavili merilo, ki je bilo njim všeč, in se odločili prisiliti vsakogar, da se prilagodi njemu, ker je tako hotel Rim. Dogajale so se najbolj grozovite tragedije. Pokvarjeni in bogokletni duhovniki in papeži so igrali vlogo, ki jim jo je določil Satan./77/ V njihovih srcih ni bilo milosti. Isti duh, ki je križal Kristusa in pomoril apostole ter spodbujal Nerona proti zvestim kristjanom tistega časa, je deloval tudi sedaj, da bi izkoreninil z zemlje otroke, ki jih je Bog ljubil.

Te pobožne ljudi so spremljala preganjanja skozi mnoga stoletja, vendar so jih potrpežljivo prenašali in si vztrajno želeli poveličati Odrešenika. Dalje so širili dragoceno resnico kljub križarskim vojnam proti njim in nečloveškemu morjenju, na katero so bili obsojeni. Bili so preganjani do smrti, toda njihova kri je namakala posejano seme, da ni ostalo brez sadu. Tako so Valdenžani pričali o Bogu več stoletij pred Lutrovim rojstvom. Razkropljeni po raznih deželah so sejali seme reformacije, ki se je začela v Wyclifovem času, se razširila in utrdila v Lutrovih dneh ter jo morajo v zadnjem času nadaljevati tisti, ki so pripravljeni pretrpeti vse za Božjo besedo in pričevanje Jezusa Kristusa. (Raz 1,9.)


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White:
Veliki boj med Kristusom in Satanom

5. John Wyclif

Pred reformacijo je obstajalo le nekaj izvodov Svetega pisma, vendar Bog ni dopustil, da bi bile njegove besede popolnoma uničene. Njegove resnice niso smele biti za vedno skrite. Prav tako brez težav je lahko snel okove besedam življenja, kakor je lahko odprl tudi vrata ječe in odpahnil železna vrata, da bi osvobodil svoje služabnike. V različnih državah Evrope je Sveti Duh spodbudil ljudi, da so preiskovali resnico kakor skriti zaklad. Po Božji previdnosti vodeni k svetim spisom so proučevali svete strani z velikim zanimanjem. Bili so pripravljeni zase sprejeti luč za vsako ceno. Čeprav niso razumeli čisto vsega, so bili usposobljeni dojemati dolgo zakopane resnice. Kakor iz nebes poslani sli so šli naprej, trgali okove zmot in praznoverja ter vabili tiste, ki so bili tako dolgo zasužnjeni, naj vstanejo in zahtevajo pravico do svobode.
Božja beseda je bila povsod razen pri Valdenžanih dolga stoletja zaklenjena v jezikih, ki so jih znali samo šolani ljudje. Toda nastopil je čas, ko naj bi bila prevedena in dana ljudem različnih dežel v njihovem jeziku. Svet je prekoračil polnoč. Ure teme so minile in v mnogih krajih so se pojavili znaki prihajajoče zarje./79/
V XIV. stoletju je v Angliji vstala "jutranja zvezda reformacije". John Wyclif(m) je bil glasnik reforme ne samo za Anglijo, ampak tudi za vse krščanstvo. Veliki ugovor proti Rimu, ki si ga je dovolil izreči, ni bil nikoli več utišan. Ta ugovor je povzročil boj, katerega sad je bila osamosvojitev posameznikov, cerkev in narodov.
John Wyclif je bil vzgajan v svobodomiselnem duhu in zanj je bil Gospodov strah začetek modrosti. Na šoli je bil znan tako po goreči pobožnosti kakor tudi po izredni nadarjenosti in globoki učenosti. V žeji po znanju si je prizadeval biti seznanjen z vsako znanstveno panogo. Bil je izobražen v klasični filozofiji, cerkvenih predpisih in državnem pravu, zlasti v pravu svoje države. V njegovem kasnejšem delu je bila vidna takšna zgodnja izobrazba. Temeljita seznanitev s čisto teoretično filozofijo njegovega časa ga je usposobila za razkrinkavanje njenih zmot; ob študiju državnega in cerkvenega prava se je bil pripravljen spopasti z velikim bojem za državno in versko svobodo. Medtem ko je vihtel orožje Božje besede, si je pridobil umsko disciplino šol in razumel taktike srednjeveških vseučiliščnih učiteljev. Moč njegove nadarjenosti ter obsežnost in temeljitost njegovega znanja so zahtevali spoštovanje prijateljev in sovražnikov. Njegovi privrženci so gledali z zadovoljstvom, da njihov prvak stoji kot najodličnejši med vodilnimi misleci naroda; a njegovi sovražniki niso mogli spraviti na slab glas dela reformacije s kazanjem na neznanje ali slabost njenega zagovornika.
Wyclif je že v šoli začel proučevati Sveto pismo. Tisti zgodnji čas, ko je Sveto pismo obstajalo samo v starodavnih jezikih, so lahko samo izobraženi ljudje našli pot k izviru resnice, neizobraženim pa je ostala zaprta. Tako je bila pripravljena pot prihodnjemu Wyclifovemu reformatorskemu delu./80/ Izobraženi ljudje so proučevali Božjo besedo in našli v njej vzvišeno resnico o brezplačni milosti. V svojih predavanjih so širili znanje o tej resnici in tako so tudi druge spodbujali, da so se vrnili k živim Božjim razodetjem.
Ko je Wyclif posvetil pozornost Svetemu pismu, ga je začel proučevati z enako temeljitostjo, kakršna ga je usposabljala obvladati druge šolske predmete. Do tedaj je čutil veliko praznino, ki je nista mogla zapolniti ne sholastični ne cerkveni nauk. V Božji besedi je našel to, kar je poprej zaman iskal. Spoznal je načrt zveličanja in Kristusa kot edinega postavljenega posrednika za človeka. Posvetil se je Kristusovi službi in sklenil objaviti resnice, ki jih je našel.
Wyclif s poznejšimi reformatorji vred...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Wyclif s poznejšimi reformatorji vred v začetku svojega dela ni vedel, kam ga bo to odpeljalo. Rimu ni nasprotoval s premišljenostjo. Vdanost resnici pa ga je morala pahniti v spopad z zmoto. Kolikor jasneje je spoznaval zmote papeštva, toliko bolj goreče je razlagal svetopisemski nauk. Spoznal je, da je Rim zapustil Božjo besedo zaradi človeškega izročila; brez strahu je karal duhovnike, ker so pregnali Sveto pismo, in zahteval, da ga znova dajo ljudstvu, da bi se njegova veljava ponovno vzdignila v cerkvi. Bil je sposoben in goreč učitelj ter zgovoren pridigar in njegovo vsakdanje življenje je pričevalo v prid resnicam, ki jih je oznanjal. Njegovo poznanje Svetega pisma, moč njegovega razsojanja, čistost njegovega življenja, njegov neomahljiv pogum in poštenost so mu zagotovili splošno spoštovanje in zaupanje. Mnogi izmed ljudstva so bili nezadovoljni s svojo dotedanjo vero, ko so spoznali krivičnost, ki vlada v Rimski cerkvi, zato so z odprtim veseljem sprejemali resnice, ki jim jih je razodeval Wyclif; papeževi vodje pa so se tresli od jeze, ko so videli, da je ta reformator dobil večji vpliv kakor oni./81/

Wyclif je bil spreten odkrivalec zmot in je pogumno napadal mnoge zlorabe, ki jih je odobravala rimska oblast. Kot kraljevski kaplan je pogumno nastopil proti plačevanju davka, ki ga je papež zahteval od angleškega kralja, in dokazal, da papeževo prisvajanje oblasti nad svetovnimi vladarji nasprotuje ne samo razumu, ampak tudi razodetju. Papeževe zahteve so v Angliji izzvale veliko ogorčenje, Wyclifovi nauki pa so močno vplivali na narodne voditelje. Kralj in plemiči so se združili v odpovedi vrhovni oblasti papeža in mu niso hoteli plačati davka. Tako je papeška nadoblast dobila učinkovit udarec v Angliji.

Drugo zlo, zoper katero je reformator vodil dolg in odločen boj, je bil beraški meniški red. Ti redovniki so preplavili Anglijo in zelo ovirali velikost in napredek naroda. Proizvodnja, vzgoja, morala - vse to je čutilo njihov škodljiv vpliv. Meniško življenje lenosti in beračenja ni bilo samo težko breme za narodni dohodek, ampak je izzvalo tudi prezir do koristnega dela. Mladina je izgubila moralo in se pokvarila. Pod vplivom menihov so mnogi odšli v samostane in se posvetili meniškemu življenju, a to so storili ne samo brez odobritve staršev, temveč celo brez njihovega znanja in proti njihovi volji. Eden prvotnih očetov rimske cerkve je poviševal meniško življenje nad dolžnost otroške ljubezni in poslušnosti ter izjavil: "Če bi tvoj oče ležal pred tvojimi vrati, jokal in vpil, ter ko bi tvoja mati kazala telo, ki te je nosilo, in prsi, ki so te dojile, se ne obotavljaj odriniti ju in oditi naravnost h Kristusu." "S to strašno nečlovečnostjo," kakor jo je pozneje imenoval Luter, "ki je bolj podobna volku ali tiranu kakor pa kristjanu in človeku, so otroška srca otrdela do staršev."(1) Tako so papeževi/82/ voditelji kot nekdanji farizeji razveljavljali Božje zapovedi zaradi svojega izročila. Domovi so ostajali pusti, starši pa brez družbe sinov in hčer.

Celo vseučiliščni študenti so bili zapeljani z lažnimi predstavami menihov in spodbujeni, naj stopijo v njihov red. Mnogi so se kasneje skesali, ko so videli, da so izgubili osebno srečo in ražzalostili starše. Toda ko so bili enkrat ujeti v mrežo, ni bilo mogoče znova dobiti svobode. Mnogi starši niso poslali svojih sinov na univerzo, ker so se bali vpliva menihov. Posledica tega je bila zmanjševanje števila študentov, ki so obiskovali velika središča učenosti. Šole so se redčile, prevladovalo pa je neznanje.

Papež je dal tem menihom pravico spovedovati grehe in dajati odpuščanje. To je postalo vir velikega zla. Redovniki berači so želeli povečati svoje dohodke, zato so dajali odpustke tako zlahka, da so k njim drveli zlikovci vseh vrst, da bi dobili odpuščanje. Posledica tega pa je bila, da so se hitro začele množiti strašne pregrehe. Bolni in revni so bili prepuščeni trpljenju, a darovi, s katerimi bi se ustreglo njihovim potrebam, so odhajali k redovnikom, ki so z zastraševanjem izsilili iz ljudstva miloščino in razglasili za brezbožne vse, ki niso hoteli darovati za njihov red. Kljub njihovi navidezni revščini se je bogastvo teh beraških redov povečevalo. Njihove veličastne palače in razkošne pojedine so še bolj poudarjale iz dneva v dan naraščajočo revščino ljudstva. Medtem ko so preživljali svoj čas v razkošju in veseljačenju, so namesto sebe pošiljali v svet neučene ljudi, ki so zabavali ljudstvo z lepimi zgodbami, legendami in šalami ter jih tako utrjevali v vse večjem zaupanju menihom. Beraški redovi pa so poleg tega vplivali tudi na praznoverno množico, da je verovala, da vsa njihova verska dolžnost sestoji iz priznavanja vrhovne oblasti papeštva, spoštovanja svetnikov in dajanja miloščine menihom ter da je to dovolj, da bi si zagotovili prostor v nebesih./83/

Učeni in pobožni ljudje so si zaman prizadevali ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Učeni in pobožni ljudje so si zaman prizadevali reformirati ta meniški red. Wyclif pa je zaradi svoje izredne pronicljivosti spoznal korenino zla in izjavil, da je sam ustroj napačen in ga je potrebno ukiniti. Nastale so razprave in vprašanja. Mnogi, ki so videli menihe hoditi okrog po svetu in prodajati papeževe odpustke, so začeli dvomiti o tem, da bi se odpuščanje lahko kupilo za denar, in se spraševali, ali ne bi bilo treba prositi za odpuščanje Boga namesto rimskega škofa.(h) Nemalo se jih je zgražalo nad nenasitno lakomnostjo menihov. Govorili so: "Rimski menihi in duhovniki nas bodo pojedli kakor rak. Bog nas mora rešiti, sicer bo ljudstvo moralo propasti."(2) Da bi ti menihi berači opravičili svojo lakomnost, so izjavili, da se ravnajo po Zveličarjevem zgledu, rekoč, da so Jezus in njegovi učenci živeli od radodarnosti ljudstva. Ta trditev jim je škodila, saj je spodbudila mnoge, da so proučevali Sveto pismo in sami spoznali resnico, to pa je bilo zadnje, kar si je želel Rim. Ljudje so bili opozorjeni na Vir resnice, ki ga je Rim hotel skriti.

Wyclif je začel pisati in objavljati razprave proti menihom, pa ne toliko zato, da bi se z njimi prepiral, temveč da bi usmeril pozornost ljudi na nauk Svetega pisma in njenega pisca. Izjavil je, da papež nima večje oblasti pri dajanju odpustkov ali izključitvi iz cerkve kakor nasploh duhovniki in da nihče ne more biti polnoveljavno izključen, če ni sam priklical nase Božje obsodbe. Noben drug način ne bi mogel biti uspešnejši od tega, s katerim se je lotil dela, da bi podrl ogromno stavbo duhovne in posvetne oblasti, ki jo je postavil papež in je držala v sužnosti milijone ljudi.

Wyclifa so znova poklicali branit pravice angleške krone proti rimskemu vmešavanju; kot kraljevski poslanec je preživel dve leti na Nizozemskem, kjer se je pogajal z rimskimi predstavniki. Tam je prišel v zvezo/84/ z duhovščino Francije, Italije in Španije; lahko je videl, kaj se dogaja za kulisami, in spoznal mnogo stvari, ki bi mu v Angliji ostale skrite. Naučil se je marsičesa, kar mu je pomagalo v njegovem poznejšem delu. Po teh predstavnikih papeškega dvora je lahko spoznal pravo naravo in cilje hierarhije. Ko se je vrnil na Angleško, je začel oznanjati bolj odkrito in še z večjo gorečnostjo; izjavil je, da so lakomnost, ošabnost in goljufija rimski bogovi.

V neki svoji razpravi je takole povedal o papežu in njegovih pobiralcih davka: "Iz naše dežele odnašajo sredstva, ki so namenjena siromakom. Letno odide na tisoče mark kraljevega denarja za zakramente in duhovne stvari, a to je prekleto krivoverstvo simonije. Storili so, da celotno krščanstvo sprejema in ohranja to krivoverstvo. In če bi naša kraljevina imela veliko goro zlata, a od nje ne bi jemal nihče drug razen izterjevalcev ošabnega in posvetnega pontifeksa, bi bila čez nekaj časa porabljena. Jemljejo namreč iz naše dežele vsak dinar, ne dajo pa nam ničesar drugega razen Božjega prekletstva zaradi simonije."(3)

Kmalu zatem, ko se je Wyclif vrnil v Anglijo, ga je kralj imenoval za župnika v Lutterworthu. To je bil dokaz, da kralj ni bil niti najmanj nezadovoljen z njegovim govorom. Wyclifov vpliv se je čutil pri odločitvah dvora in v oblikovanju narodne vere.

Kmalu so se vanj zagnali papeževi gromovi. V Anglijo so bile poslane tri papeževe poslanice: univerzi, kralju in višjim duhovnikom. Vse tri so ukazovale, da se takoj odločno ukrepa in zapre usta učitelju krivoverja.(4) Pred prihodom teh poslanic so škofje v svoji gorečnosti povabili Wyclifa, naj pride prednje na zaslišanje. Toda dva najmogočnejša kneza v kraljestvu sta ga spremljala na sodišče. Ljudstvo, ki se je zbralo okoli stavbe, je vdrlo v sodno dvorano in toliko prestrašilo sodnike,/85/ da je bila preiskava ustavljena, Wyclif pa je smel mirno oditi. Kmalu zatem je umrl Edvard III., ki so ga škofje v njegovi starosti ščuvali proti reformatorju, kraljev prestol pa je zasedel nekdanji Wyclifov varuh.

Papeževa poslanica je pozivala Anglijo, naj ujame in zapre krivoverca.(n) Ti ukrepi so bili pot naravnost na grmado. Kazalo je, da bo padel kot maščevanje Rima. Toda tisti, ki je nekoč rekel: "Ne boj se ... jaz sem ti ščit," je spet iztegnil svojo roko, da bi zaščitil svojega služabnika. (1 Mojz 15,1.) Smrt ni doletela reformatorja, temveč papeža, ki je ukazal Wyclifa usmrtiti. Gregor IX. je umrl, a duhovniki, ki so se zbrali, da bi usmrtili Wyclifa, so se razšli.

Božja previdnost je še naprej nadzorovala.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Božja previdnost je še naprej nadzorovala dogodke, ki so omogočili napredek reformacije. Po Gregorjevi smrti sta bila izvoljena dva protipapeža. Dve nasprotujoči si moči, a obe sta se imenovali nezmotljivi in zahtevali poslušnost.(b) Vsak papež je vabil verne, naj mu pomagajo v boju proti nasprotniku, svoje zahteve pa je podkrepil s strašnim prekletstvom proti nasprotniku in obljubljal nebeško nagrado vsem svojim pomočnikom. Ta dogodek je zelo oslabil papeško oblast. Nasprotujoči si stranki sta bili zaposleni z medsebojnim bojem, Wyclif pa je nekaj časa imel mir. Prekletstva in medsebojne obtožbe so letele s papeža na papeža in potoki krvi so bili preliti v boju za zmago njunih nasprotujočih si koristi. Hudodelstva in škandali so poplavili cerkev. Reformator pa je marljivo delal v tišini svoje župnije v Lutterworthu, da bi pozornost ljudi s papežev, ki sta se med seboj bojevala, usmeril na Jezusa, Kneza miru.

Razdor v cerkvi je s povzročenimi prepiri in pokvarjenostjo pripravil pot reformaciji ter omogočil ljudstvu spoznati pravo naravo papeštva. Wyclif je v svoji razpravi z naslovom O razdoru papežev/86/ povabil ljudi, naj presodijo, ali ne govorita oba papeža resnico, ko drug drugega imenujeta antikrist. Rekel je: "Bog ni hotel več prenašati, da bi sovražnik vladal samo po enem takem duhovniku ... temveč je oblast razdelil med dva, da bi ju verni v Kristusovem imenu laže premagali."(5)

Wyclif je oznanjal evangelij revežem kakor njegov Učitelj. Ni bil zadovoljen, da bi se luč resnice širila samo po skromnih domovih njegove župnije v Lutterworthu, zato se je odločil resnico odnesti v vse angleške predele. Da bi to dosegel je organiziral skupino pridigarjev, preproste in pobožne ljudi, ki so ljubili resnico in si niso ničesar toliko želeli kakor njeno razširitev. Ti ljudje so šli na vse strani in oznanjevali resnico po trgih, ulicah velikih mest in vaseh. Obiskovali so stare, revne in bolne ter jim oznanjali vesela sporočila Božje milosti.

Wyclif je kot profesor teologije v Oxfordu oznanjal Božjo besedo v vseučiliščnih dvoranah. Tako zvesto je podajal resnico svojim študentom, da so ga imenovali doktor evangelija. Toda največje delo njegovega življenja je bil prevod Svetega pisma v angleščino. V svojem delu O resnici in pomenu Svetega pisma je izjavil, da ima namen prevesti Sveto pismo, da bo lahko vsak Anglež v svojem jeziku bral o čudovitih Božjih delih.

Njegovo delo pa je bilo na lepem prekinjeno. Čeprav še ni napolnil 60 let, so neprestano delo, učenje in napadi njegovih sovražnikov oslabili njegovo moč, da je predčasno ostarel. Zbolel je za hudo boleznijo. Novica o tem je razveselila menihe. Mislili so, da se bo grenko skesal za zlo, ki ga je naredil cerkvi, zato so pohiteli v njegovo sobo, da bi slišali njegovo spoved. Štirje verski redi so poslali svoje poslance, ki so skupaj s štirimi posvetnimi uslužbenci obdali tega človeka, za katerega so menili, da leži na smrtni postelji./87/ Govorili so mu: "Na ustih vam je smrt, skesajte se za svoje grehe in v naši navzočnosti prekličite vse, kar ste govorili zoper nas." Reformator je mirno poslušal, potem pa zaprosil svojega služabnika, naj ga dvigne v postelji, odločno uperil pogled v čakajoče na njegov preklic ter rekel z močnim in trdnim glasom, ki jih je pogosto prisilil k trepetanju: "Ne bom umrl, temveč bom še živel in naprej žigosal hudobna dela menihov."(6) Menihi so zmedeni in osupli pohiteli iz sobe.

Wyclifove besede so se izpolnile. Živel je še naprej, da bi svojim someščanom dal najmočnejše od vseh sredstev proti Rimu - Sveto pismo, to iz nebes določeno sredstvo za osvoboditev, razsvetlitev in spreobrnitev ljudstva. Da bi se pa to delo opravilo, je bilo potrebno premagati ogromne ovire. Wyclif je telesno zelo oslabel. Vedel je, da mu je za delo ostalo samo še nekoliko let. Videl je nasprotovanje, s katerim se bo spopadel, toda hrabrile so ga obljube Božje besede, zato je šel pogumno naprej. Posebna Božja previdnost mu je neoslabljeno ohranila umsko moč in bogato izkušnjo ter ga tako pripravila za to njegovo največje delo. Medtem ko je v vsem krščanstvu vladal nemir, se je reformator v svoji župniji v Lutterworthu posvetil svojemu izvoljenemu delu, ne da bi posvečal pozornost zunaj besnečemu viharju.

Končno je bilo delo opravljeno - prvi prevod Svetega pisma v angleščino je bil dokončan. Božja beseda je bila dostopna Angliji. Reformator se sedaj ni bal ne zapora ne grmade. V roke angleškemu ljudstvu je izročil luč, ki nikoli ni smela ugasniti. Ko je dal Sveto pismo svojim rojakom, je naredil več, da bi se strgale verige neznanja in pregreh ter da bi svoje ljudstvo osvobodil in povzdignil, kakor pa so to storile najslavnejše zmage na bojiščih.

Tiskarska spretnost takrat še ni bila znana, zato so se novi prepisi Svetega pisma lahko dobili samo s počasnim in napornim delom. Zanimanje za to knjigo je bilo tako veliko,/88/ da so se mnogi prostovoljno posvetili prepisovanju, vendar niso mogli zadovoljiti vseh, ki so jo zahtevali. Nekateri bogatejši kupci so hoteli imeti celotni prepis Svetega pisma. Drugi so kupovali samo posamezne dele Božje besede. Pogosto se je združilo nekoliko družin, da so si kupili skupni izvod. Tako je Wyclifov prevod Svetega pisma hitro našel pot v domove ljudstva.

Sklicevanje na zdrav človeški razum je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!