3. POSTNA NEDELJA

Jezus očisti tempelj
    Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.
    Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.
Jn 2, 13-25


ZAPOVEDI SO ZNAMENJA
    Kdo ne bi bil rad popoln? Biti perfekten, brez napake, obdarjen samo z najboljšimi lastnostmi, to so sanje vsakega človeka. Vendar pogostokrat iščemo popolnost na napačnem kraju: v trgovinah, na banketih, na luksuznih potovanjih, na sanjskih počitniških lokacijah … To se zdi popolnost tega življenja, ki ga mnogi želijo preživeti v hedonističnem uživanju. Jezus pa nam govori, da moramo biti popolni, kot je popoln naš nebeški Oče. Popolnost torej ni v čim več imeti, vse posedovati, ampak v čim več biti in čim bolj ljubiti. Božja beseda te nedelje nam želi povedati, da nas ima Bog rad in nam želi samo dobro. Zato nas poučuje in nam daje navodila, ki nam omogočajo srečno življenje. Taka navodila so Božje zapovedi, ki so postavljene za nas, da bi znali pravilno ravnati v medsebojnih odnosih in odnosu z Bogom. Kot bi v prometu nastala zmeda, če ne bi bilo prometnih znakov, tako bi v našem življenju bil nered, če ne bi Bog dal zapovedi. Zapovedi pa niso težke, ker nam pomagajo na naši poti skozi življenje. Kot ni dobro delati prometnih prekrškov, tudi ni dobro kršiti zapovedi, saj kršitve pogosto vodijo v nesrečo.
    Prav o Božjih zapovedih nam spregovori 2. Mojzesova knjiga (20,1-17). »Ne imej drugih bogov poleg mene!« je Bog naročil izraelskemu ljudstvu in naroča tudi nam. Neverjetno kakšne bogove smo si danes ustvarili in kako se jim klanjamo. Enaindvajseto stoletje naj bi bilo stoletje duha, pa smo priča najhujšim oblikam poganstva. Po eni strani smo prepričani, da Boga sploh ne potrebujemo, a smo si hkrati ustvarili božanstva, ki nam ne morejo pomagati. To so razna božanstva, ki se imenujejo slava, moč in denar. Pehamo se za njimi in jim suženjsko služimo. Iščemo raznovrstne užitke, ki nam ne prinašajo trajnejše sreče. Na stranski tir pa postavljamo Boga, ki nam edini daje trajno srečo, pa ne samo na zemlji, ampak tudi onkraj smrti, kjer nam je pripravil večna bivališča. Prav zapovedi so smerokazi, da tega končnega cilja ne izgubimo, so ograja, da ne pademo.
    Od vsakega, ki prihaja z novo idejo ali novim naukom, pričakujemo, da bo svojo novost sposoben razložiti in podkrepiti s kašnim znamenjem. Zato so bili apostoli vedno na preizkušnji, ali bodo sposobni predstaviti Jezusovo oznanilo na tak način, da bodo poslušalci razumeli. Zavedali so se, da je prava moč in modrost samo v Kristusu, zato se niso sramovali križa, po katerem je prišlo odrešenje. Apostol Pavel v prvem pismu Korinčanom (1,22-25) pravi, da so Judje zahtevali znamenje, Grki pa so iskali modrost. Kaj pa mi? Nič. Siti smo vsega in nič, kar ni povezano z adrenalinom, nas ne premakne. Duša pa hrepeni po miru, ki ji ga ne moremo zagotoviti. Kaj se mora zgoditi, da bi zopet zahrepeneli po Bogu in ga začeli iskati?
    Evangelist Janez (2,13-25) poroča, da se je bližala judovska velika noč in Jezus je prišel s svojimi učenci v tempelj molit. In kaj je našel v templju? Bazar in trgovanje vsevprek. To ga je tako razjezilo, da je vzel bič in vse spodil iz templja. »Iz hiše mojega Očeta ne boste delali tržnice!« je rekel Jezus trgovcem v templju. Morda tudi sami večkrat pozabljamo, da je cerkev svet hram, kraj, kjer je Bog vedno navzoč in nas vedno čaka. K njemu prihajamo, da bi si pridobili notranji mir, ki nam večkrat primanjkuje, in da bi našli Božjo tolažbo in ljubezen, ki odpušča in sprejema vsakega človeka takšnega, kakršen je. Na žalost so tudi naša svetišča pogostokrat prostor za trgovanje, ko nekateri moški med pridigo sklepajo kupčije, ženske se ogledujejo, ali so po zadnji modi, mladi se spogledujejo, otroci pa se pogovarjajo in počnejo razne neumnosti. Pravi namen obiska cerkve in bogoslužja je čaščenje in slavljenje Boga. Prihajamo k njemu, da se mu zahvalimo za življenje, zdravje in uspeh, da ga počastimo. Mar ne bi tudi v naših cerkvah Jezus potreboval bič, da bi razgnal tiste, ki v Božjo hišo niso vstopili s pravim namenom. Bog ve! Kakor koli že, Bog deli mnogotere milosti, na nas pa je, ali jih želimo prejeti ali pa je vse le nekakšna folklora. P. Franc Cerar je zapisal: »Ko svet je poln prevare in zablod, težko resnico ločiš od laži, mi Kristusova Cerkev jasno sveti: na skali nezmotljivosti stoji.« Naj nam Bog pomaga, da bomo zmogli ločiti med dobrim in zlim, se odpreti Bogu in sprejeti njegovo milost ter živeti za brate in sestre, kakor nas uči naš učitelj Jezus Kristus.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. POSTNA NEDELJA

Jezus in Nikodem
    In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«
Jn 3,14-21

BOG NAS DVIGA IZ TEMIN GREHA
    Povsod, kjer smo, se srečujemo z nepopolnim svetom, v katerem je veliko slabega. Že v Stari zavezi se je pokazalo, da izvoljeni narod ne bo vreden Božjih obljub, ker se je velikokrat izkazal kot nezvesto ljudstvo; pismo Efežanom nam razkriva posledice grehov, ko je človek notranje mrtev, kar se zgodi zato, ker je svet zapadel v greh in  sovraži luč. Proti temu se lahko borimo samo z velikim občutkom za greh: »Samo človek sem, krhka posoda, ki se lahko vsak trenutek razbije!« V postu, ki je povezan z Jezusovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, se marsikdo, posebno hudo bolni, zapuščeni in zatirani sprašujejo: »Kaj vse me še čaka? Kaj se bo z menoj zgodilo, ko bo nastopil čas slovesa?« Človekovo življenje je negotovo in nihče, razen Kristusa, nam ni razločno govoril o življenju, ki nas čaka onstran groba. Če verujemo Kristusu, imamo tudi odgovor na to zadnje vprašanje: On je vesolje, svet in človeštvo spravil z Očetom, zato se je treba oprijeti na vero v večno življenje. Post je priložnost, da to vero poglobimo, da najdemo tesnejši stik z Jezusom, ki nas preko križa vodi v večno veselje.
    Druga kroniška knjiga (36, 14-16.19-23) govori o nezvestobi izvoljenega ljudstva, ko je vedno znova prelamljalo zavezo z Bogom. Kopičili so nezvestobo, posnemali gnusobe drugih narodov in oskrunili Gospodovo hišo v Jeruzalemu. To je bil popoln odpad od Boga. Bog sicer nekaj časa prenaša človekovo oddaljevanje, v določenem trenutku pa dopusti, da nas zajame kriza, ki narod prečisti. Kot nekoč v Stari zavezi, ko ljudstvo ni poslušalo Božjih poslancev, so tudi danes kristjani in nasploh verni ljudje mnogim v posmeh. Nezvestoba in različne druge gnusobe se kopičijo iz dneva v dan, človek se obnaša kot da Boga ne potrebuje več, tisti pa, ki veruje, je deležen očitkov, da zaradi svoje vere ni nič boljši od drugih ljudi. Potrudimo se, da bo ta predsodek zavržen. Ne dovolimo, da bi Božja milost šla mimo nas, ampak utrjujmo svojo zvestobo z molitvijo.
    »Bog je bogat v usmiljenju,« je Pavel pisal Efežanom (2,4-10). Greh nam vzame milost in nas pahne v temo. Toda Gospod nam odpušča grehe in nas stalno oživlja. S čim pa mi merimo bogastvo? S težo tekočega računa, dragimi avtomobili, luksuznimi hišami in drugimi stvarmi, ki jih molj razje. Sedaj je pravi čas, da spremenimo miselnost in začnemo razmišljati drugače: bogat je tisti, ki je sposoben stopiti do vsakega človeka in mu prinesti žarek upanja. Vendar se ne smemo zanašati na dobra dela in se s tem hvaliti, kajti odrešeni smo z milostjo po veri. Naša vera in naša dobra dejanja so Božji dar.
    Evangelij po Janezu (3,14-21) nam spregovori o velikih skrivnostih odrešenja. Jezus jasno pove Nikodemu, da bo Sin človekov povzdignjen, tako kot je Mojzes povzdignil kačo v puščavi. Kdor je pogledal na kačo, mu ni škodoval pik strupenih kač. Prav tako bo rešen, kdor bo pogledal na križ in veroval v Sina človekovega. Jezus nam obljublja večno življenje. Zato se je potrebno izogibati greha in se čim bolj zbližati z Jezusom, ki je luč. Tisti, ki je v grehu, ne mara luči, ker se boji, da se bodo razodela njegova slaba dejanja. Treba se je držati resnice, ki ima edina v sebi moč, da spreminja stvarstvo. Luč naredi vidno vse, kar obsveti: ne le naše sposobnosti, ampak tudi napake. Brez nje je človekova duhovna rast nemogoča, oziroma postane igra samoodreševanja, ki ne prinese nobenih rezultatov. Samo Jezus je naš odrešenik in Gospod. Kdor se njega drži, je na pravi poti. Zato vztrajajmo na duhovi poti. Približujmo se Jezusu, ki nam edini more dati večno življenje. Latinski pregovor pravi: »Kaplja ne izdolbe kamna s silo, ampak z vztrajnim padanjem.« Vztrajnost je tolažilna čednost, saj pomaga do zmage tudi šibkim, boječim in manj nadarjenim. Prosimo Gospoda, da nas s svojim blagoslovom utrjuje, da bomo vztrajali do konca, do večne sreče pri Bogu. To je tudi naš končni cilj: doseči Jezusovo obljubo – večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. POSTNA NEDELJA

Sin človekov mora biti povzdignjen
    Med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, je bilo tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.«
    »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Jn 12,20-33


UMRETI SEBI
    Zakaj je prišel Jezus na svet? Da bi bil solidaren s človekom. Ta solidarnost pa ni mogoča brez popolne zvestobe Bogu, vse do smrti in popolne podaritve življenja. V novi zavezi nas več ne rešujejo starozavezne daritve, ampak Kristusova žrtev. On je bil spravna daritev za naše grehe. Ni namreč popolnejše daritve in večje ljubezni, kot je ta, da si za drugega pripravljen dati svoje življenje. Nekateri ljudje so kot magnet: okrog sebe imajo velik krog občudovalcev, ker so polni energije, pozitivno usmerjeni in njihovo življenje je za mnoge kot sončni žarek. Ko je bil Jezus na zemlji kot človek, je tudi imel takšno magnetno moč, saj so za njim hodile množice, ne samo pobožni Judje, ampak tudi pogani. Nekaj Grkov je nekega dne pristopilo k Filipu s prošnjo: »Radi bi videli Jezusa!« Ali je Jezus še vedno tak magnet? Za tiste, ki se zadovoljijo s povprečnimi stvarmi, gotovo ne. Cenijo pa ga ljudje, ki vedo, da je življenje neprecenljivi dar, ki ga je treba sprejeti tako, da se čimbolj približamo idealnemu človeku, Jezusu Kristusu, ki je brez sleherne napake in nima nobenega greha. Njemu, ki je za naše odrešenje daroval svoje življenje, ker nas neskončno ljubi in nas želi pripeljati v Božje kraljestvo.
    Prerok Jeremija (31,31-34) je prišel k izvoljenemu narodu z veliko Božjo obljubo: »Glej, pridejo dnevi, ko bom z Izraelovo hišo in Judovo hišo sklenil novo zavezo.« Ta zaveza bo drugačna od vseh drugih zavez, kajti Bog bo položil svojo postavo v človekovo srce. Zato se ne ozirajmo okrog, ampak odkrivajmo Božjo postavo v svojem srcu in služimo Gospodu. Kakšen je pogoj za novega človeka? Marsikdo misli, da je dovolj, da imaš velike sanje in jih skušaš uresničiti tako, da se ne oziraš ne na desno ne na levo. Marsikdo pride do cilja tako, da za seboj pušča trupla. Tak uspeh je kratkoročen in maščevanje je neizogibno. Samo Bog, ki je zvest do konca, nam lahko zagotovi nove možnosti za prenovo. On je Pot, Resnica in Življenje. Če hočemo biti vsestransko uspešni, ga moramo sprejeti za sopotnika in vodnika.
    Pisatelj pisma Hebrejcem (5,7-9) nam predstavlja Kristusa kot ideal človeka, ki je zaradi pokorščine dosegel popolnost in postal naš odrešenik. Njega se je treba okleniti z molitvijo in prošnjami, da bo tudi naše življenje Božji dar za vse, ki nas potrebujejo. Jezus je bil v času svojega zemeljskega življenja v nenehnem stiku s svojim Očetom. Zvečer se je večkrat umaknil, da bi bil na samem v molitvi in pogovoru z njim. Molitve, prošnje in zahvale so znamenje naše poslušnosti Bogu in hkrati mogočno sredstvo, kako kličemo Božji blagoslov nase in na tiste, za katere molimo.
    »Radi bi videli Jezusa.« Tako so se Grki obrnili na apostole s svojo prošnjo. V človeku mora biti najprej želja in hrepenenje po Bogu, da potem iz srca privre vzklik: »Gospod, razodeni se mi.« Boga ni mogoče najti na različnih množičnih zborovanjih, ampak ga moramo iskati v tišini svoje sobice, v tihi kamrici svojega srca. Treba je umiriti svoje življenje in utihniti, da lahko Bog človeku spregovori v srcu. »Kdor ljubi svoje življenje ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« Te Jezusove besede so pravi smisel posta. Kristus je prišel umret za naše grehe, da bi nas pripeljal v novo luč. Če si to želimo, moramo hoditi po njegovih stopinjah. Radi imamo ta svet, v katerem živimo, radi imamo stvari tega sveta, toda Kristus pravi, da je On večji. Ne pravi, da je naš svet slab, da so stvari tega sveta slabe. Toda pogosto stvari tega sveta povzdignemo nad Njega. Ljudje delajo norosti za stvari, ki jih imajo radi. Za nerazumno visoko ceno kupujejo predmete slavnih ljudi ali na tisoče evrov zapravijo za lepoto telesa, za družbeni status, prijateljstva in razne prestižne predmete, samo da uživajo na svetu. Te stvari so lahko dobre. Toda obstaja nekaj večjega! Skozi celotno Sveto pismo vidimo, da nas Kristus kliče k sebi. Želi, da nam postane vse, da nam postane tisti, za katerega živimo. To je smisel »umiranja temu svetu«. Pridružimo se mu na potovanju, kot so to storili svetniki. Mati Terezija se je odpovedala sebi in živela za umirajoče na ulicah Kalkute, sv. Frančišek je bil bogat, a je razdal ves denar, da je lahko sledil Kristusu. Sv. Pavel v svojih pismih jasno pove, da se ves ta svet, vse čudovite stvari, ki jih imamo radi, ne morejo primerjati z lepoto in spoznanjem Jezusa Kristusa. To je smisel našega posta. Prosimo ga z molitvijo: »Bog, v svoji ljubezni do tebe naj si te želim bolj kot vse drugo na svetu. Naj se odpovem vsem posvetnim željam in ti sledim v novo življenje.« To nas bo pripeljalo v polnost letošnjega posta.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

CVETNA NEDELJA

Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem
    Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Bétfage in Betanije ob Oljski gori, je poslal dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« Odšla sta in našla oslička, privezanega pri vratih zunaj ob cesti, ter ga začela odvezovati. Nekateri izmed tistih, ki so tam stali, so jima rekli: »Kaj delata? Zakaj odvezujeta oslička?« Odgovorila sta jim, kakor je rekel Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta k Jezusu oslička, položila nanj svoja plašča in sédel je nanj. Veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih. Tisti, ki so šli pred njim, in tudi tisti, ki so šli za njim, so vzklikali: »Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, kraljestvo, ki prihaja!
Mr 11,1-10

KRIŽ ZNAMENJE UPANJA
    Ko govorimo o trpljenju, nimamo v ospredju le ljudi, ki so zboleli za kakšno neozdravljivo boleznijo, niti ne starčkov pri stotih, ki so že naveličani življenja, ampak tudi še veliko drugih ljudi, ki so v različnih krizah in duhovnih stiskah in ne vidijo pravega izhoda iz svojih težav. V trpljenju, o katerem bomo v velikem tednu, ki je pred nami, premišljevali, je Kristus pokazal, da je z nami solidaren. Trpljenje je del življenja, del našega vsakdana, zato je naš Odrešenik hotel iti tudi skozi to izkušnjo. Tudi mi moramo sprejeti to senčno stran našega bivanja, vendar na tak način, da bo na koncu sledila zmaga in ne poraz. Zato se je treba ozirati na Jezusa, ki je imel pred seboj vso človeško usodo in ni obupal. Takrat, ko je bil na križu negiben, ko so tudi apostoli zbežali, takrat, ko je bil pred Jezusom smrtni boj in neizogibna smrt, nas je odrešil. Od takrat naprej je križ, ki simbolizira sleherno trpljenje, znamenje odrešenja. Ko sprejmemo trpljenje kot način odreševanja sebe in naših bližnjih, trpljenje ni več krivica in nasilje, ampak zanesljiva pot, po kateri pridemo do vstajenja.
   Prerok Izaija (50, 4-7) nam spregovori o trpečem služabniku. Trpljenje je senčna stran življenja, zato se proti njemu borimo. Tudi prerok Izaija je moral skozi preizkušnjo trpljenja in tedaj je spoznal, da kot človek trpljenja ne bo premagal. Treba se je ozreti v nebo, zanesti se je treba na Boga in trpljenje ne bo več sramota, ampak moč na poti proti cilju. Kako je Božji Sin premagal smrt in trpljenje? Tako, da se je prepustil človeškim rokam. Vedel je, da nas bo lahko odrešil samo na tak način. In uspelo mu je: njegova popolna daritev je zgled za vse nas, kako popolna ljubezen ne išče nobene koristi zase.
    Jezus je bil Bog, a se s tem ni hvalil, ampak »je prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem«. Tako je pisal Pavel Filipljanom (2,6-11).Člane te krščanske skupnosti je hotel spodbuditi, naj se trudijo, da bi svojega Učitelja čim bolj posnemali in sprejemali razne stiske in trpljenje brez godrnjanja. Jezus, ki je bil Bog, se ni oklepal enakosti z Bogom, ampak se je bil pripravljen ponižati do skrajnosti, da je lahko služil tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Ali smo sposobni posnemati Jezusov zgled in pozabiti na svoje ime, na kariero, na denar, ki ga imamo na tekočem računu, ter se pomešati med reveže in brezdomce? Kadar smo namreč sami slabotni, smo lahko z Jezusom najmočnejši, ker se več ne zanašamo nase in na materialne dobrine, ampak na Boga.
    Zakaj Jezus vstopa v Jeruzalem, ali morda bolje, kako Jezus vstopa v Jeruzalem? Množica mu vzklika kot Kralju. Toda ne nasprotuje jim, ne reče jim, naj umolknejo. Toda, kakšne vrste kralj je Jezus? Poglejmo ga: jezdi osliča, ne spremljajo ga dvorjani, ne obdaja ga vojska kot simbol moči. Tisti, ki ga sprejmejo, so ponižni, preprosti ljudje, ki imajo smisel videti v Jezusu nekaj več, imajo tisti smisel za vero, ki pravi: 'To je Zveličar!' Jezus ne vstopa v sveto mesto, da bi ga sprejeli s častmi, s katerimi sprejemajo zemeljske kralje, tiste, ki imajo oblast, nadvlado. Vstopa zato, da bo prebičan, zasramovan, razžaljen; vstopa, da bo prejel trnovo krono, palico, škrlatni plašč. Njegovemu kraljevanju se bodo posmehovali, vstopa, da se bo z lesom obložen povzpel na Kalvarijo. Jezus vstopa v Jeruzalem, da bo umrl na križu. In ravno tu zasveti kot kralj po Božje. Njegov kraljevski prestol je les križa. Jezus ga sprejme nase ... Zakaj križ? Zato, ker sprejme nase zlo, umazanijo, greh sveta, tudi naš greh in ga umije, umije ga s svojo krvjo, z usmiljenjem, z Božjo ljubeznijo. Zazrimo se naokoli. Koliko ran povzroča človeštvu zlo: vojne, nasilja, ekonomski spori, ki prizadenejo najslabotnejšega, nadalje hlepenje po denarju, ki ga nihče ne more vzeti s seboj. Ljubezen do denarja, oblast, korupcija, ločitve, zločini proti človeškemu življenju, proti stvarstvu. In tudi, vsak to dobro ve in pozna, naši osebni grehi, pomanjkanje ljubezni, spoštovanja do Boga, do bližnjega ter do vsega stvarstva. Jezus na križu čuti vso težo zla, ki ga premaga z močjo Božje ljubezni, premaga s svojim vstajenjem. To je dobro, ki nam ga je Jezus vsem nam storil na prestolu križa. Kristusov križ - objet z ljubeznijo - ne vodi v žalost, temveč v veselje, v veselje, da smo odrešeni in zato želimo storiti vsaj malo od tega, kar je On storil na dan svoje smrti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VELIKA NOČ

Prazen grob
    Prvi dan tedna je Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, šla h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta se torej odpravila in šla h grobu. Skupaj sta tekla, pa je oni drugi učenec prehitel Petra in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl na tleh povoje – vendar ni vstopil. Tedaj je prišel Simon Peter, ki je šel za njim, in je stopil v grob. Videl je, da so povoji na tleh in da prtič, ki je bil na njegovi glavi, ni ležal med povoji, ampak posebej, zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prišel h grobu, in je videl in veroval. Nista še namreč umela pisma, da mora vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9

VESELIMO SE – ALELUJA!
    Velika noč je največji krščanski praznik. Brez Jezusovega vstajenja je namreč prazna naša vera. Ta praznik pa ni samo spomin na Jezusov največji čudež, ampak hkrati že okušanje tega, kar nas čaka po smrti. Tudi mi bomo poveličani, ker je Jezus v nebesih za nas pripravil prostor. Zato lahko z velikim veseljem pojemo velikonočno alelujo in vzklikamo: »To je dan, ki ga je naredil Gospod, radujmo se in veselimo se ga!« Velika noč je namreč praznik zmage. Jezus je vstal od mrtvih in premagal smrt, zato odslej smrt nima več tiste moči, kot jo je imela. To stvarnost gledamo še nejasno, kot v zrcalu, nekoč pa bo postala resničnost za vsakogar od nas. Tako kot pomlad premaguje mrzlo zimo, bo naše življenje slavilo zmago nad smrtjo, ko se bomo srečali z Jezusom iz oči v oči. Sedaj pa kot nemočni ljudje in grešniki priznavamo, da je v Bogu naša moč in naše odrešenje.
    Apostoli so prve zanesljive priče Jezusovega vstajenja. Šli so v svet in začeli oznanjati veselo novico, da trpljenje in smrt nimata zadnje besede, ampak jo imata vstajenje in večno življenje. Apostol Peter je, kot je zapisano v Apostolskih delih (10,37-43), svojim poslušalcem spregovoril o dogodkih velikega tedna. Nastopil je kot tisti, ki je bil zraven, ki je vse doživel. Tudi sam se je spopadal s svojo nemočjo, ko Jezusovega vstajenja ni bil sposoben dojeti s svojim razumom. Jezus se mu je prikazal in mu odprl oči. Tudi mi moramo gledati s srcem in z vero na Jezusovo in svoje vstajenje.
    Če hočemo razumeti vstajenjski dogodek in ga sprejeti kot vrhunec krščanske vere, moramo postati novi ljudje. Apostol Pavel nam v 1. pismu Korinčanom (5,6-8) naroča, naj postrgamo stari kvas, da bomo novo testo. Z Jezusovim vstajenjem so nastopili novi časi, zato ne smemo uporabljati starega kvasu hudobije in zla. Kristus nas je spravil s svojim Očetom in sedaj smo mi dolžni podati desnico vsakemu. Naj se velika noč pozna tudi v tem, da ne delamo razlik med ljudmi glede na njihovo uspešnost in družbeni položaj. Pred Bogom smo vsi bratje in sestre.
    Komu je Jezus najprej oznanil novico o vstajenju? Ženam, ki jih v takratnih časih nihče ni upošteval in niso imele pravice, da bi javno nastopale in se trudile pri vzpostavitvi boljših razmer. In Jezus se je obrnil ravno nanje in jim s tem pokazal, da jim popolnoma zaupa. Tako danes oznanjevanje evangelija in največje novice, da je Jezus vstal od mrtvih, ni več le privilegij apostolov, ampak dolžnost in pravica vsakega kristjana. Marija Magdalena, Peter in Janez so trije očividci, ki so našli prazen grob, ko so iskali Jezusa. Ko se je Jezus nato njim in vsem apostolom ter še mnogim drugim učencem očitno prikazal, je njihovo upanje postalo trdno prepričanje. Nam, ki nismo bili med očividci, samo močna vera naredi vstajenjski dogodek za razlog upanja, da je po smrti tudi za nas pripravljeno poveličanje. Vera nima nič skupnega z gledanjem in vstajenjski dogodek nič skupnega s starim, umrljivim človekom. Potrebna sta milost in prerojenje, da lahko vstanemo kot novi ljudje in velikonočni kristjani. Velikonočni kristjan je vesel, radosten kristjan, ki je poln upanja in ljubezni. Naj nam vstali Gospod pomaga, da bomo veseli kristjani in bomo povsod navdušeno pričevali za vero v vstalega Jezusa.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BELA NEDELJA - PRAZNIK BOŽJEGA USMILJENJA

Jezus se prikaže apostolom
    Zvečer tistega dne, prvega v tednu, je prišel Jezus pri zaklenjenih vratih (tja), kjer so iz strahu pred Judi bili učenci, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče poslal mene, tudi jaz pošljem vas.« In po teh besedah je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
    Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se imenuje Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je Jezus prišel. Pripovedovali so mu torej drugi učenci: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Ako na njegovih rokah ne vidim znamenja žebljev in svojega prsta ne vtaknem v znamenja od žebljev in svoje roke ne položim v njegovo stran, ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci zopet notri in Tomaž med njimi. Jezus pride pri zaprtih vratih, stopi v sredo in reče: »Mir vam bodi!« Potem reče Tomažu: »Deni svoj prst semkaj in poglej moje roke; podaj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren!« Tomaž mu odgovori: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu reče: »Ker si me videl, veruješ; blagor tistim, ki niso videli in so verovali.«
    Še mnogo drugih znamenj je storil Jezus vpričo svojih učencev, katera niso zapisana v tej knjigi. Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus – Kristus, božji Sin, in da bi po veri imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31

LJUBEZEN IN USMILJENJE
    Drugo nedeljo po veliki noči imenujemo tudi bela nedelja. Izraz je povezan s prvim obdobjem krščanstva, ko so nove, odrasle kristjane sprejemali v Cerkev s krstom na velikonočno vigilijo. Ti so potem teden dni hodili v belih oblačilih in v nedeljo po veliki noči so odložili slovesna bela oblačila. Za njih se je začelo normalno življenje, povezano z vsakodnevnimi skrbmi, ko je treba praktično pokazati svoje prepričanje. Bog se jih je usmilil in jim podaril novo življenje z vodo in Svetim Duhom. Pokojni papež, sveti Janez Pavel II., pa je na to nedeljo umestil praznik Božjega usmiljenja. Lahko rečemo, da je to celo smiselno, kajti biti član Jezusove Cerkve je privilegij, povezan z neskončno Božjo dobroto in njegovim usmiljenjem. Koliko razlogov, da praznujemo in se veselimo. Bog še ni obupal nad nami: rad nas ima kljub naši nezvestobi. Najbolj mu bomo hvaležni s tem, da živimo iz krstne milosti in s svojim življenjem pričujemo, da nas je Jezus prepričal in zato hodimo za njim. Bodimo veseli in srečni kristjani.
    Apostolska dela (4,32-35) nam poročajo o življenju prvih kristjanov. Krščanstvo je je namreč na začetku hitro širilo. Moč je dajal vstali Jezus, ki so ga učenci videli. Vsem so govorili, da je njegovo vstajenje resnično in Jezus je podpiral njihovo delo s čudeži in znamenji. Vsi so čutili, da so kakor »eno srce in ena duša«, ker jih novi nauk povezuje med seboj. Biti enega srca in ene duše! To je ideal, po katerem vsi hrepenimo. To ne pomeni, da vsi enako mislimo, ampak, da se vsi trudimo, da bi v skladu z darovi, ki smo jih prejeli, bili sol in kvas za sodobno družbo. Zavedamo se sicer svoje človeške krhkosti, ki pa jo premagujemo z Božjo močjo in globokim prepričanjem, da smo orodje v Božjih rokah. Kot prva Cerkev smo tudi mi dolžni skrbeti za brate in sestre v pomanjkanju.
    Apostol Janez v svojem 1. pismu (5,1-6) piše tedanjim vernikom, istočasno pa tudi nam osebno, da je ljubezen razpoznavno znamenje kristjana: kdor ljubi, mu nobena stvar ni težka, z lahkoto sprejema zapovedi in bližnji mu niso nasprotniki, ampak bratje v Kristusu. V ljubezni je moč, da lahko kljubujemo mikom tega sveta in premagamo skušnjave.
    Evangelij po Janezu (20,19-31) nam prikaže, kako Jezus pooblašča svoje učence, da v njegovem imenu oznanjajo velika Božja dela. Vstali Gospod je prišel k učencem kot tisti, ki prinaša mir. Vsakič, ko se sreča z učenci, jih pozdravi: »Mir vam bodi!« V njihove strahove in negotovost prinaša mir, ki jih rešuje spon strahu. Ta mir je v moči Svetega Duha, ki so ga apostoli prejeli in tako dobili moč za oznanjevanje. Nismo močni zaradi samega sebe, ampak zaradi Boga, ki nas vodi in varuje. »Prejmite Svetega Duha!« je rekel Jezus svojim učencem ob slovesu. Moč Svetega Duha je potrebna. Če hočemo biti pokončni, veseli kristjani, moramo biti odprti za Božje posege in predvsem v kritičnih, prelomnih časih veliko moliti za razsvetljenje, prave besede in zares iskreno ljubezen; delati moramo dobro povsod, kamor nas zanese naš korak. Vsi smo namreč poslani, da govorimo in pričujemo, da je odrešenje samo v Bogu, ki nas ljubi in nam odpušča grehe. Apostol Tomaž ne verjame, da je Jezus zares vstal. Želi ga videti in otipati, se prepričati s svojimi čuti. Dvomi, a ko sreča Jezusa, ko ga povabi, da se prepriča, se njegov dvom razblini in Tomaž izpove vero. Ali ni pogosto naša vera podobna Tomaževi pred srečanjem z vstalim? Tudi nam stopa naproti Jezus in nas vabi, da pogledamo njegov obraz in spregledamo, da se dotaknemo njegovih ran in rečemo: »Moj Gospod in moj Bog!« Naproti nam prihaja usmiljeni Jezus, ki nam želi dati številne milosti. “Glej človek, zate sem na zemlji postavil prestol usmiljenja. Ta prestol je tabernakelj in s tega prestola usmiljenja želim vstopiti v tvoje srce. Glej, nisem se obdal ne s spremstvom, ne s stražo. Vsak trenutek imaš dostop do mene. Ob vsakem dnevnem času se želim pogovarjati s teboj in te obsipati z milostmi.” (Iz dnevnika sv. Faustine Kowalske). Ne obotavljajmo se in se odprimo za vse milosti, ki nam jih Jezus v svoji dobroti in usmiljenju  želi dati.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus se prikaže apostolom
    Tudi onadva sta pripovedovala, kaj se je bilo zgodilo na poti in kako sta ga spoznala po lomljenju kruha.
    Ko pa so o tem govorili, je Jezus sam stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« Vznemirili so se in se prestrašili ter so mislili, da vidijo duha. In rekel jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam v srcih vstajajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz; potipljite in poglejte, zakaj duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tu kaj jesti?« Dali so mu kos pečene ribe. In vzel je ter vpričo njih jedel.
    In rekel jim je: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Treba je, da se dopolni vse, kar je o meni pisano v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl razum, da so umevali pisma. In rekel jim je: »Tako je pisano in tako je bilo treba Kristusu trpeti in tretji dan od mrtvih vstati ter v njegovem imenu oznaniti pokoro in odpuščenje grehov med vsemi narodi, začenši v Jeruzalemu. Vi pa ste priče teh reči.
Lk 24,35-48

MIR VAM BODI!
    Vsi bi bili radi mladi, lepi in poskočni, toda telo je podvrženo zakonom razpadljivosti. Kaj pa naša duša in naš duh? Z leti ne postanemo drugačna osebnost, ker nam je Bog dal dušo, ki je samo naša in se ne spreminja. Božji duh daje tej duši svežino in lepoto, zato blagor človeku, ki je Bog njegova ljubezen in upanje. Varen je pred miki tega sveta, ker je njegov cilj v nebesih, tja pa ne pridemo avtomatsko. Potrebno je veliko truda, da ohranimo Božjo lepoto, ki nam je bila podarjena. Vendar se splača: Jezusov vstajenjski dogodek je edino zagotovilo, da za velikim petkom pride vedno velika noč. Čeprav smo iz mesa in krvi, si prizadevajmo, da bomo, kolikor je le mogoče, brez krivde, čisti in neomadeževani. Imejmo  močno voljo in se trudimo, da bi dosegali vsaj relativno popolnost. Krivdo je sicer težko priznati, vendar medsebojne odnose rešujemo le z iskrenostjo in z željo vseh članov, da vsak naredi dobro, ki ga je sposoben narediti. Bog namreč pošilja svoj blagoslov na naša prizadevanja. In ne obstaja kakšen greh ali kakšna človekova slabost, ki je Bog ne bi mogel odpustiti in človeku zagotoviti lepšo prihodnost.
    Človek ubija in uničuje vse, kar naj bi bilo večje od njega. Naš napuh je tako velik, da ne dovolimo, da bi bil kdo večji od nas, da bi bil nad nami Bog, ki se vpleta v naše intimne zadeve. Človek težko sprejema resnico, da je ubijalec in glavni krivec. Apostolska dela (3,13-15) pa poročajo, da je apostol Peter jasno povedal Judom, ki so ga poslušali: »Začetnika življenja ste ubili. Toda Bog ga je obudil.« Peter je bil priča teh dogodkov, zato ni mogel govoriti drugače. Tudi nam je Jezus izkazal neskončno ljubezen, ko nas je posinovil, zato moramo govoriti in s svojim življenjem dokazati, da je Jezus naš odrešenik.
    Zakaj je Jezus sprejel smrt na križu? Da bi postal za nas spravna daritev. S svojim trpljenjem in smrtjo nas je odkupil, zato je sedaj odrešenje naša prihodnost. Apostol Janez nam v 1. pismu (2,1-5) piše: »Otroci moji, to vam pišem zato, da ne bi grešili. Če pa že kdo stori greh, imamo pri Očetu zagovornika, Jezusa Kristusa, pravičnega.« Zato se ne bojmo, ampak zaupajmo v Božjo previdnost, njegovo ljubezen in usmiljenje. Z veseljem in ljubeznijo sprejmimo njegov nauk in živimo tako, kot nas uči. To ni težko za tistega, ki zares ljubi. Ljubezen je edina stvar, ki ostane in lahko spremeni svet.
    Vstali Jezus je apostole večkrat presenetil, ker je prišel iznenada, ko ga niso pričakovali. Marsikateri izmed njih je bil prestrašen, kajti vstajenjski dogodek ni bil matematična formula, ampak nekaj, za kar si potreboval močno vero. Evangelij po Luku (24, 35-48) nam da vedeti, da jih je Jezus pomirjal z besedami: »Mir vam bodi!« … »Mesija je moral trpeti in tretji dan vstati. In vi ste priče teh stvari!« Vstali zveličar ne prinaša v svet razdora in maščevanja, ker smo ga pribili na križ in umorili, ampak prinaša odpuščanje in nam podarja novo upanje. Zato se ne bojmo, On je z nami vse dni do koca sveta. S svojim vstajenjem nam je pokazal, da se naše življenje ne konča tukaj na zemlji, ampak gre preko groba. To je zares vesela novica, zato se trudimo, da bomo tako živeli, da bomo dosegli obljubljeni raj. Gotovo smo negotovi, tudi apostoli so bili negotovi, saj jim je Jezus moral pokazati, da je resničen. Jezus je resničen. To je naše upanje, da bomo tudi mi vstali in z njim živeli v večnosti. Zaradi tega je zelo pomembno, da to novico, to upanje, širimo in tako pritegnemo tudi druge ljudi k Jezusu, ki je umrl in vstal za vsakogar. Jezus čaka, da se pridružimo skupnosti verujočih, da ga sprejmemo in živimo po njegovem nauku, da se mu pustimo najti. On nas bo končno popeljal v svojo slavo. Naj nam Bog pomaga, da bomo ljubili svoje brate in sestre in uresničevali čudoviti Božji načrt, ki ga ima z nami.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. VELIKONOČNA NEDELJA - NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

Jezus dobri pastir
     Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da volk prihaja, ovce popusti ter zbeži in volk jih pograbi in razkropi. Najemnik zbeži, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in svoje poznam in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in za ovce dam svoje življenje. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga zopet prejmem. Nihče mi ga ne more vzeti, ampak ga jaz dam sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga zopet vzamem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
Jn 10,11-18

JEZUSA SKRBI ZA NAS
    Podoba dobrega pastirja je zelo stara, že od začetkov krščanstva, saj so prvo upodobitev našli v rimskih katakombah. Jezus je voditelj, ki nima pred seboj samo elite, tiste najboljše in najbolj poslušne, ampak mu ni vseeno, kaj se dogaja s tistim enim, ki se je oddaljil, ki je zašel, ki tava v temi, ki je ogrožen, ki je obupan, ker ne vidi smisla svojega življenja. Božja dobrota je neizmerljiva, zato Jezus pusti pridne in ubogljive ter gre iskat izgubljene. Lahko celo rečemo, da so mu izgubljeni najbolj pri srcu, saj je v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori in spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi. Danes hočemo vsako stvar oceniti in določiti njeno vrednost. In koliko sem jaz vreden? Koliko je vreden človek, za katerega je Kristus umrl? Nobena banka ne premore denarja, s katerim bi lahko plačala pravo vrednost vsakega človeškega bitja. Samo Bog ve, koliko sem vreden. Zanj sem bil dragocen, zato me je ustvaril. Jaz pa se večkrat igram z življenjem in svoje bivanje postavljam na kocko. Naj mi Bog oprosti, če sem na kak način preizkušal njegov najdragocenejši dar.
    Smo sposobni delati čudeže? Ne, nismo, saj smo samo ljudje. Samo Bog lahko dela čudeže in obuja od mrtvih. Apostol Peter je dobro vedel, da sam ni sposoben narediti čudeža, lahko pa je dobro orodje v Božjih rokah. O tem beremo v Apostolskih delih (4,8-12). Peter in Janez sta v Jezusovem imenu ozdravila bolnega človeka. To sta storila v moči vere v Boga. Vsak čudež, ki ga storimo ali ga prepoznamo, je vedno povezan z vero. Bog je namreč tisti, ki po naših rokah lahko rešuje, tolaži, nasičuje in blagoslavlja. V njem je odrešenje, v njem dobi človeška zgodovina pravo smer. Brez vere ni čudežev, ker jih nismo sposobni zaznati, pa čeprav se čudeži vedno dogajajo, le ne vidimo jih.
    Kako se najbolj pokaže Božja ljubezen? Tako, da nas je nebeški Oče priznal za svoje otroke in nas posinovil. O tem spregovori Prvo Janezovo pismo (3,1-2). Biti Božji otrok je največja čast, ki nam jo je Bog naklonil. Nisem Božji ljubljenec, ker sem storil mogočna dela, tudi nisem si mogel te časti pridobiti s kakšnim privilegijem. Bog me ima rad, zato me je posinovil, me sprejel za svojega in mi odprl zaklade svoje ljubezni. Jezusovo poslanstvo kot človeka in Boga, ki je živel med nami, je bilo, da nam razkrije podobo svojega Očeta, ki nas ima rad in mu ni vseeno, kaj se z nami dogaja. Sedaj smo Božji otroci, zato se moramo truditi, da tega dostojanstva ne zapravimo. Kako lepo bi bilo, da bi vsak človek enkrat za zmeraj začutil, kako ga ima Bog rad.
     Evangelij po Janezu (10,11-18) nam spregovori o dobrem pastirju. Morda sodobnemu človeku podoba dobrega pastirja ni več tako blizu, še manj podoba ovce, ki jo sodobni svet pogosto uporablja za človeka, ki ne razmišlja s svojo glavo. Vendar je prav podoba dobrega pastirja najbolj idealna podoba sožitja med Bogom in človeštvom. Pastir je zelo preprost človek, katerega najpomembnejša naloga je, da pase čredo na dobri paši in da skrbi, da se katera ovca ne bi zgubila, ali da je ne bi napadel volk, ki preži nanjo, da bi jo ubil. Pastirju je vsaka ovca zelo dragocena, saj mu prinaša vir preživetja, zato je do vsake ovce ljubezniv in ga skrbi zanjo tako podnevi, ko je na paši, kot ponoči, ko je v staji. Če se kateri ovci zgodi nesreča, jo brž poišče in poizkusi rešiti, jo prinese nazaj k čredi in obveže. Kakšna je razlika med pastirjem in najemnikom? Pastir ima rad svojo čredo in se trudi, da se nobeni ovci ne bi zgodilo nič hudega. Najemnik pa je v službi in mu je prav malo mar, kaj se dogaja s čredo, ker čreda ni njegova. Jezus je za vsakega izmed nas daroval svoje življenje in nam tako pokazal, kakšna je popolna ljubezen. Ali smo pripravljeni posnemati Jezusa kot dobrega pastirja ali pa smo neodgovorni najemniki. Samo ti dve možnosti imamo. Ker je Bog moj pastir, mi nič ne manjka; vsega imam v izobilju, pri njem sem popolnoma na varnem. Sprejmimo ljubezen Boga, ki nam s podobo dobrega pastirja želi povedati, da nas ljubi bolj kot si moremo misliti, da ga skrbi za nas in nas želi obvarovati pred volkovi, ki na vsakem koraku prežijo na nas, da bi nas uničili, predvsem da bi nas odtrgali od Jezusa in nas speljali na kriva pota ter nas pahnili v nesrečo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. VELIKONOČNA NEDELJA

Prava vinska trta
    Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, katera ne rodi sadu, odstrani; in vsako, katera rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besed, ki sem vam jih govoril. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika sama od sebe ne more roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu; zakaj brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, se vrže ven kakor mladika in usahne; in jih poberó, vržejo v ogenj in zgoré. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. tem je poveličanje mojega Očeta, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.
Jn 15, 1-8

OSTANIMO V NJEGOVI LJUBEZNI
    Kdo je Jezusov učenec? Tisti, ki pozna njegov nauk in po njem živi. Vera je res iz oznanjevanja, vendar nas praksa prvih krščanskih skupnosti uči, da se je Jezusov nauk usidral tam, kjer so kristjani živeli, kakor je Jezus učil. Bili so povezani kot bratje in sestre med seboj, živeli so v ljubezni, ko jim je naročil ljubljeni Učitelj, saj so skrbeli drug za drugega in si v vseh pogledih medsebojno pomagali. Ko so drugi videli, kako lepo živijo kristjani, jih je Jezusov nauk pritegnil in prepričal. Kako pa je danes? Ali smo zmožni živeti evangelij ljubezni in hrepenimo po tem, da bi storili dobro bližnjemu? K taki drži nas vabi Jezus, ki želi, da smo tudi današnji kristjani povezani med seboj in z Bogom. Želi, da spregledamo kot Savel, ki je iz preganjalca kristjanov po Božji milosti postal goreč zagovornik in oznanjevalec evangelija. Apostol Janez nam priporoča, da ne ljubimo le z besedo, ampak v dejanju in resnici, kajti le tako bomo tesno povezani z Bogom kot mladika na trti. Jezus nas vedno znova vabi, da ostanemo v njegovi navzočnosti. In takšni zgledi dobrih, požrtvovalnih, resnicoljubnih in svetih ljudi vlečejo tudi danes. Kristjani smo povabljeni, da damo zgled, ki bo prepričal tudi druge ljudi, da je evangelij nekaj zelo življenjskega in da na njem lahko gradimo boljšo družbo in boljši svet.
    Apostolska dela  (9,26-31) govorijo o tem, da so učenci bili nezaupljivi do Savla, saj so ga poznali kot velikega preganjalca prve Cerkve. Vsi poznamo teorijo o prvem vtisu in kako težko ga je spremeniti. Tudi pri Pavlu, ki je bil prej Savel, ni bilo nič drugače. Čeprav je prišel iz Damaska kot nov človek in goreč Kristusov učenec, je trajalo kar nekaj časa, preden ga je sprejel zbor apostolov. Dobro je, da smo previdni, vendar moramo vedeti, da je Bog Resnico zelo razpršil in se zato lahko veliko naučimo tudi od takih, ki niso kristjani, pa imajo vendar lepo oblikovano vest. Za nas kristjane pa je še posebej pomembno, da je naš zgled jasen in čist, da drugi lahko spoznajo v nas pravi Kristusov obraz in ne popačeno podobo.
    Danes ljudje več ne verjamejo besedam. Besede so pogosto plehke in velikokrat ne razodevajo resnice. Zato nas apostol Janez v svojem 1. pismu (3,18-24) opominja, da Ljubezen ni v besedah, ampak v dejanjih. Kako pogosto uporabljamo besedo ljubezen in na koncu ne verjamemo več samemu sebi. Povsod govorimo o ljubezni, a hkrati ugotavljamo, da ljubezni ni nikoli dovolj. Morda je prišel čas, da bomo nehali govoriti o ljubezni in bomo začeli ljubiti. Šele takrat bo morda prišel tisti odločilen trenutek, ko bomo zares mirni, ker nas srce ne bo več obsojalo.
    Evangelist Janez (15,1-8) spregovori o vinski trti in mladikah. Kako lepa primera, ki govori o življenju, a danes marsikateri otrok in mladostnik nič ne ve o spomladanskem izbruhu življenja, ker je zaprt med betonske zidove, kjer vladata hlad in brezbrižnost virtualnega sveta. Treba se je prepustiti spomladanski rasti in postati del novega življenja, da doživimo, kako je imel Jezus prav, ko je rekel: »Jaz sem trta, vi mladike!« Ta Jezusovo primerjava je zelo živa in jo razume vsak vinogradnik. Mladike niso nič brez zdrave trte. Treba je imeti globoke korenine in rasti na rodovitni zemlji, da lahko mladike dobijo dovolj soka in hrane. Mladika sama na sebi ni nič. Svoje življenje dolguje trti, od katere vse prejema. Podobno je z nami: v duhovnem življenju smo sami brez neke prihodnosti. Vse dolgujemo Bogu, ki je naše središče, Pot, Resnica in Življenje. S primerjavo trte in mladik želi Jezus pokazati povezanost neba in zemlje, Boga Očeta in neodrešenega človeka. Odrešenje je v sprejetju Božjega načrta: On nas je sprejel za svoje in nas posinovil. Mi smo Božji otroci, smo mladike, ki morajo biti povezane z Bogom, sicer nimajo življenja v sebi. Bog nam dobrotno daje svoje Božje življenje in nas neguje, kot neguje vinogradnik trto in pazi na vsako mladiko, kajti le zdrava mladika rodi sad. Zato ostanimo v njem, da bo tudi on prebival v nas, kajti le tako bomo obrodili sadove Duha. Iščimo Božjo iskro v sebi in ostanimo v njegovi navzočnosti, da bo mogel Bog delati po nas velike reči. Naj nam Bog pomaga, da bi v moči Božje pričujočnosti znali in zmogli dejavno ljubiti, da bi zmogli ovreči slabo mnenje o svojem bližnjem in da bi kot mladike vedno ostali povezani z Jezusom, ki je trta in vir ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Ostanite v moji ljubezni
    Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas; ostanite v moji ljubezni! Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostal v njegovi ljubezni. To sem vam rekel, da bo moje veselje v vas in da se vaše veselje dopolni. To je moja zapoved, da se med seboj ljubíte, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo za svoje prijatelje dá svoje življenje. Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem. Ne imenujem vas več služabnike, zakaj služabnik ne vé, kaj dela njegov gospod. Vas pa sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas in postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane; da vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj.
Jn 15, 9-17

LJUBEZEN JE BOŽJI DAR
    Kdo je med izbranimi? Vsakdo bi želel vedeti, ali je njegovo mesto v nebesih zagotovljeno. Marsikdo je pripravljen plačati veliko vsoto, samo, da bi si zagotovil mesto čim bolj spredaj. Toda Božje ljubezni ni mogoče omejevati. Vsak od sedmih milijard ljudi na zemeljski obli ima enake možnosti. Z nastopom krščanstva ni več izvoljenega naroda, ampak smo vsi sprejeti kot Božji otroci in Očetovi ljubljenci, če seveda tega privilegija ne zapravimo, ko načrtno zavržemo Božjo ljubezen. Bili smo izbrani in sedaj moramo ljubezen, ki smo jo prejeli, posredovati naprej. Ljubezen je razpoznavno znamenje prave vere. Bog, ki ne bi bil ljubezen in ne bi imel vseh ljudi enako rad, bi bil tiran. Prav tako pravega vernika ne opredeljuje toliko teološko znanje, ampak v prvi vrsti življenje iz vere. Ljubezen nas povezuje, sovraštvo nas ločuje. Zato je Jezus združil dve zapovedi o ljubezni – do Boga in do ljudi - v eno samo in nam s svojo smrtjo na križu pokazal, da ni večje ljubezni, kakor je ta, da si sposoben dati življenje za bližnjega. On je šel celo do skrajnosti: življenje je daroval za tiste, ki so ga sovražili.
    Ko je Peter prišel h Korneliju in videl delovanje Božje milosti, je priznal: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.« (Apd 10,34-35) Bog ni poslal svojega Sina samo zaradi Judov, ampak zaradi vsega človeštva. Vsi smo Božji otroci in vse nas ima Bog Oče enako rad.
Odrešenje je velik dar; z ničemer si ga nismo zaslužili. Zato je še toliko bolj pomembno, da se ljubimo med seboj, kot nas pouči apostol Janez v svojem 1. pismu (4,7-10). Boga morem spoznati tako, da ga ljubim. Ni toliko pomembno, da veliko vem o Bogu, ampak da Božjo ljubezen sprejmem in se nanjo odzovem z ljubeznijo. Ljubezen je namreč v tem, da nas je Bog prej ljubil in tvegal vse samo zato, da bi nas pridobil. Jezus od nas pričakuje ljubezen. Prava ljubezen prihaja od Boga. Vse, kar nam je podarjeno, je treba deliti in s tem bogatiti človeštvo. Ljubezen smo prejeli kot zastonjski dar in je ne smemo zadržati zase. Ljubezen je edino bogastvo, ki ga imamo, in s tem bogastvom je treba razveseljevati druge in tako množiti ljubezen.
    Kako pa ostanemo v ljubezni? Tako, da izpolnjujemo Božje zapovedi, pravi evangelist Janez (15,9-17). Vse zapovedi niso nič drugega kot jasno znamenje, kako nas ima Bog Oče rad. Vse stvari bi rad razdelil med vse svoje otroke in zato želi, da bi mu bili čim bolj podobni. Jezus je Očetova podoba: kdor je gledal njega, je gledal Očeta. Kakor je Oče njega ljubil, tako je on ljubil apostole in vse ljudi, s katerimi se je srečeval. Danes ni nič drugače: Jezus je zvest in svoje ljubezni ne omejuje, le naš odgovor ni vedno pravi. Ker nas on ljubi, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. Kristusovo mišljenje je merilo pravega mišljenja. Če je Kristusovo mišljenje v nas, se znamo vživeti v mišljenje sočloveka in razločevati, kaj je v njegovem mišljenju že Kristusovega, kaj pa še ne, oziroma kaj v njegovem mišljenju Kristusovemu nasprotuje. Dostikrat lahko začutimo, da smo prešibki, da bi to nalogo zadovoljivo izpolnili. Prav to pa je nagib za ponižno priporočanje Svetemu Duhu. Zdrav odnos do Boga je, če se stalno zavedamo, da naše duhovne naloge tako presegajo naše sposobnosti, da nam samo Bog lahko pomaga, da jih opravimo.. Ko opravljamo v Cerkvi delo, pri katerem nam lahko samo Bog pomaga, je potrebno, da je stalno med nami ljubezen. »Ljubimo se med seboj,« pravi Janez, kajti »ljubezen je od Boga«. Tako od Boga je, da je »vsak, ki ljubi,« »iz Boga rojen in Boga pozna«. Boga pozna iz izkustva ljubezni. Bog je ljubezen. Bog je Duh. Bog je Luč. To so trije poskusi, kako simbolično opisati Božje bivanje. Moliti in izpolnjevati Božjo voljo pomeni Boga ljubiti. Ne smemo ga istovetiti s predmetnim svetom. Navzoč je znotraj vsega ter obenem vse presega, kar pomeni, da je transcendenten. Luč pomeni, da je v njem resnica. Blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal: »Ljudje, ki so nezvesti Bogu, ne bodo zvesti bližnjemu. Kdor je brez strahu pred Bogom, je brez vesti tudi v svoji vsakdanji službi.« Naj Gospod vodi naše misli, besede in dejanja, da bomo moč njegove ljubezni prinašali v življenja svojih bližnjih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezusova velikoduhovniška molitev
    Že nisem več na svetu; oni so na svetu, a jaz odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani v svojem imenu te, ki si mi jih dal, da bodo êno kakor midva. Dokler sem bil med njimi, sem jih varoval in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sinu pogubljenja, da se spolni pismo. Zdaj pa grem k tebi; in o tem govorim na svetu, da bi imeli v sebi polnost mojega veselja. Jaz sem jim izročil tvoj nauk in svet jih je sovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih varuješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posvéti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. In jaz se posvečujem zanje, da bodo tudi oni posvečeni v resnici.
Jn 17, 11-19


POVEZANI V LJUBEZENI
    Ko se je Jezus poslovil s tega sveta, je svoj pogled usmeril v prihodnost. Videl je prve krščanske skupnosti in predvidel tudi težave, s katerimi se bodo morali apostoli soočati. Zato je prosil Očeta za edinost med apostoli in krščanskimi skupnostmi. Neenotnost je še danes najtežje breme v Cerkvi. To ni problem vodstva Cerkve, ampak se moramo vsi truditi, da Jezusov nauk postane način našega življenja. Kaj je pravo jamstvo, da človek preživi? Občutje ljubezni. Brez ljubezni ni življenja. Nismo samotni otoki, ampak smo celina, povezani med seboj in zato potrebujemo ljubezen, sprejemanje in zaupanje. Samo to nas naredi pravo, živo občestvo. Jezus se je trudil, da je v času svojega zemeljskega življenja apostole držal povezane med seboj z ljubeznijo. In to jih prosi ob svojem odhodu v nebo: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« To prosi tudi vsakega izmed nas, ki pripadamo njegovi Cerkvi. Samo po ljubezni nas bodo spoznali, da smo njegovi učenci.
    Ker je Juda Iškarijot odpadel od zbora apostolov, je bilo treba dobiti zamenjavo. Apostol Peter je predlagal, da naj bo to eden izmed tistih, ki so stalno hodili za Jezusom, beremo v Apostolskih delih (1,15-17.20.26). Žreb je določil Matija. Tako so apostoli po molitvi in žrebu sami izbrali in posvetili prvega škofa. To se ponavlja vse do današnjih dni. Krajevne Cerkve ni brez škofa, ki je Kristusov namestnik na zemlji in prvi voditelj vernega ljudstva. Prav je, da molimo za svojega pastirja in ga podpiramo pri njegovem poslanstvu. To poslanstvo pa ni lahko, saj danes močno čutimo pomanjkanje Božjih sodelavcev, pomanjkanje predvsem tistih, ki bi se trudili, da bi evangelij živeli v vsakdanjem življenju. Zato je treba moliti in prositi, da bi mladi čutili Božji klic in se velikodušno odzvali.
    Apostol Janez v 1. pismu (4,11-16) pravi, da ljubezen ni ena od izbir, ampak je dolžnost: »Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj.« Samo ljubezen nas bo povezala z drugimi in Bogom. »Kako naj ljubim Boga, če ga ne vidim?« otrok sprašuje kateheta. »Boga boš videl v človeku, ki mu boš naredil kaj dobrega in mu pomagal!« navadno odgovori katehet. Kjer se ljubimo med seboj, tam je Bog vedno med nami. To nam zagotavlja apostol Janez: »Boga ni nikoli nihče videl. Če se med seboj ljubimo, ostaja Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna.«
    Ko se je Jezus poslavljal, je mislil na svoje učence in na širjenje veselega oznanila. Vsebinsko jih je sicer dobro pripravil, saj so tri leta hodili za njim, vendar življenje je navadno čisto nekaj drugega, kot lep nauk. Preizkušnje marsikoga vržejo s tira, da pozabi na prehojeno pot in se obrne po vetru. Zato je Jezus prosil Očeta: »Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak, da jih obvaruješ hudega.« Zakaj Jezus pred odhodom v nebo prosi za učence? Zaveda se, da bodo začetki krščanstva povezani s prelivanjem krvi in trpljenjem nedolžnih, zato prosi Očeta, da jim da notranjo moč, da bodo sposobni vztrajati. V današnji liberalni družbi ni nič drugače: za vero je vedno treba zastaviti samega sebe in vztrajati do konca. Hranimo se z Jezusovimi spodbudami, a nam lahko marsikdo očita dvoličnost med besedami in dejanji. To ne velja le za duhovnike, ampak za vse, ki se imenujemo kristjani. Vedno bolj bo potrebno razumeti, da današnji svet potrebuje našo pričevanjsko držo. To ne pomeni, da stojim na svojem bregu in si sam pri sebi rečem: Z menoj ni nič narobe, vsi drugi ljudje imajo problem. Včasih nam kdo očita: »Saj med vami kristjani in tudi duhovniki ni nič drugače kot v kakšnem podjetju, ravno tako se grdo gledate med seboj in si mečete polena pod noge in ne podpirate drug drugega.« Ob takšnem očitku, bi se moral vsakdo izmed nas močno zamisliti in si izprašati vest glede svojega krščanskega življenja. Pomembno se mi zdi spodbujati k temu in premagovati zamere, užaljenost, predsodke in podobno. Ne moremo kazati s prstom na vse navidezne zunanje sovražnike. Jezusova prošnja je bila edinost – »da bodo eno kakor midva«. Ali res razumem, kaj to pomeni?


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BINKOŠTI

Delovanje Svetega Duha
Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj. Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«
Jn 15,26-27; 16,12-15

ODPRIMO SE ZA DAROVE DUHA
    Ko se je Jezus poslovil od svojih učencev, jih ni zapustil kot sirote. Obljubil jim je Duha Tolažnika, dobrega svetovalca in vodnika. Res smo velikokrat v dilemi, kako naj se odločimo, zato nam vedno manjka pravih svetovalcev. In najboljši svetovalec  je gotovo Bog, ki ljubi vse ljudi in je vsak posameznik zanj največja dragocenost. On ne gleda na to, kdo je na kateri strani, ampak daje vsakemu novo priložnost, da se dokaže. In kako naj odgovorimo na takšno neizmerno Božjo ljubezen? Samo z ljubeznijo in zaupanjem. Kako birmanci z veseljem pričakujejo dan birme, ker  je z birmo povezano obdarovanje. Apostoli pa so z Marijo vztrajali v molitvi, ker so potrebovali moč od zgoraj, da so lahko neustrašeno stopili iz zaklenjene dvorane in vsem oznanili veselo novico o vstajenju. Kaj bi se moralo zgoditi, da bi mlade generacije in tudi mi z enakim veseljem čakali na prihod Svetega Duha? Binkoštni čudež  je vedno potreben, kajti pogosto smo podobni apostolom pred prihodom Svetega Duha, saj se pogosto ne upamo javno izpostaviti in pričati za Jezusa.
    O prvih binkoštih nam slikovito spregovorijo Apostolska dela (2.1-11). Pojavi se vihar, ki je napolnil vso hišo, pojavijo se jeziki podobni plamenom nad njihovimi glavami in vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom. Začeli so govoriti v jezikih, ki jih niso poznali, zato je bilo to veliko presenečenje za vse navzoče in tiste, ki so se zbrali kasneje. Nihče ni pričakoval, da bo zunanji vihar postal predvsem notranje doživetje veselja in navdušenja. Apostoli so bili naenkrat pripravljeni na oznanjevanje, ki so ga mnogi od njih končali tako kot njihov učitelj, z nasilno smrtjo. Pripoved o prvih binkoštih sprejmimo z veliko željo, da nas Sveti Duh razsvetli in posveti za neustrašeno oznanjevanje ljudem današnjega časa. Tudi ljudem, s katerimi se srečujemo, moramo oznaniti veselo novico, da je Bog tu za nas in nas neskončno ljubi.
    Apostol Pavel, ki je doživel milost spreobrnjenja in srečanja z Jezusom, nam v pismu Galačanom (5,16-25) sporoča, naj živimo v Duhu in ne strežemo poželenju mesa. Reklame nam govorijo, da obstajajo izdelki, ki bodo potešili vsa naša pričakovanja. To je velika laž. Na ta način nas želijo zapeljati v lažne užitke, ki dejansko so tisti trenutek užitki, a nas pustijo prazne. Meso in duh, materija in duhovnost, si vedno stojijo nasproti drug drugemu in se največkrat izključujejo. Pa ne bi smelo biti tako: nismo angeli, ampak telesna bitja, vendar tudi nismo živali, ampak bitja, ki so ustvarjena po Božji podobi in sličnosti. Zato morajo vse naše mišljenje, govorjenje in dejanja prežemati sadovi Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost … Seveda se darov Svetega Duha ne da kupiti, ampak si jih moramo izmoliti in izprositi, predvsem pa se odpreti Božji ljubezni, ki nam jih radodarno daje, samo tega pogosto ne opazimo, ker smo zaposleni z deli mesa.
    Kdo je Duh resnice, ki ga je Jezus obljubil? O tem nam spregovori evangelij po Janezu (15,25-27; 16,12.15). Duh resnice izhaja iz Očeta in nas poučuje o vsem, kar je potrebno za zgledno, smiselno življenje. Kot Božji otroci doživljamo moč ljubezni, ki vse prenese in vse odpusti. Zato nam je Oče blizu kot tisti, ki nas razume in se veseli z nami, ko smo pogumni in se pustimo voditi Svetemu Duhu. Binkoštna nedelja nas vabi, da razmišljamo o Svetem Duhu. Vabi nas, da oživimo v sebi okus po birmi, da se zavemo vseh sedmih darov, ki smo jih sprejeli in so v nas. Dar modrosti, dar umnosti, dar sveta, dar moči, dar vednosti in pobožnosti in dar strahu božjega. Duhovno bogastvo in razkošje, ki nam je dano, pa je prepogosto v nas kot speča princeska. Da bi prišlo do prebujenja, se priporočimo Svetemu Duhu. Prosimo ga! Morda ne znamo negovati odnosa s Svetim Duhom. Zato je pomembno, da ga vsak dan prosimo, naj nas razpoloži za vedoželjnost, naj nas razsvetljuje in nam daje moč, da bomo v odnose z ljudmi prinašali ljubezen. In zvečer se mu zahvalimo za bližino in za pomoč. Počasi pronica v nas dar strahu božjega, da smo za vse svoje početje odgovorni sami pred sabo, pred drugimi in pred Bogom. Ko naredimo trden sklep, da bomo zvesti odločitvam, ne gre vedno tako gladko in sproščeno. Stvari zapletemo in podležemo tistemu, kar želi meso. Zato še posebej prosimo Svetega Duha, naj v nas premaga dela mesa in nam da svoje darove, ki nas delajo novega človeka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

NEDELJA SVETE TROJICE

Jezus se v Galileji prikaže apostolom in jih razpošlje po svetu
    Enajst učencev pa je šlo v Galilejo, na goro, kamor jim je bil naročil Jezus. In ko so ga ugledali, so ga molili, a nekateri so dvomili. In Jezus je pristopil in jim spregovoril te besede: »Dana mi je vsa oblst v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Mt 28,16-20

BOG ŽIVI ZA NAS IN NAS LJUBI
   O Bogu zelo težko govorimo. On je večna skrivnost, nikoli dovolj razumljena, raziskana in razkrita. Zato o troedinem Bogu in o Sveti Trojici bolj stokamo in se ne smemo prepustiti iluziji, da govorimo o stvari, ki bi bila dosegljiva in prepričljiva za naš razum. Sicer pa to ni nič slabega. Kje pa piše, da bi morali Boga zaobjeti s svojim razumom. Bog ostaja večna skrivnost, a hkrati tudi Bog, ki ga čutimo, ker se nam razodeva v vsakodnevnih dogodkih. Tudi danes se godijo čudeži, vendar jih tisti, ki prisega na razum in je brez vere, ne zaznava, a mnogi jih celo nočejo videti, ker bi to pomenilo, da morajo spremeniti svoj način življenja. Kateri Bog je tako blizu, kot je naš Bog, ki se je izkazal kot veliki in vsemogočni že ob stvarjenju sveta, ki je potem ponudil roko padlemu človeku in mu poslal odrešenika? Ta isti Bog nas sedaj vodi po svojem Duhu, ki vse dela novo. Hkrati pa ta troedini Bog ostaja skrivnost. Ta živi Bog nas vsak dan vabi k sebi in nas obdarja s svojo  milostjo, da smo pogumni in vztrajni na poti, ki vodi k njemu. Zato je najbolje, da sklonimo glave in rečemo z iskrenim srcem: »Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, tako zdaj in vselej in vekomaj.«
    V peti Mojzesovi knjigi (4, 32-34. 39.40) beremo, kako je Mojzes spodbujal Izraelce na poti v obljubljeno deželo: »Spoznaj torej danes in si vtisni v srce: Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni!« Isto govori tudi nam: »Spoznaj, kdo je tvoj Stvarnik in se mu pokloni! Sprejmi Boga v svoje življenje, da boš srečen na zemlji in tudi v nebesih.« Morda tudi nam manjka zgodovinski spomin: zgodovine ne jemljemo kot učiteljice in drža naših prednikov nas ne prepriča, da bi verovali in sprejeli krščansko vero kot dogodek, ki je nekoč vodil naša očete in lahko danes osmišlja tudi naše življenje.
   Kdo je ta veliki Bog, ki dovoli, da ga kličemo Oče? To je Bog, ki nam daje pravico, da smo lahko njegovi otroci in s tem dediči. Ker smo resnični Božji otroci, se moramo dati voditi Božjemu Duhu. Apostol Pavel je namreč v pismu Rimljanom (8,14-17) zapisal: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci!« Kdor se pusti voditi Božjemu Duhu, zanj je odprta prihodnost. Pri Očetu ima vsakdo od nas svoj prostor, zato se moramo potruditi, da z nespametnim življenjem ne izgubimo pravice biti pri Bogu in se veseliti z njim. Kljub vsemu se mnogi prepuščajo zemeljskemu duhu, ki jim razkriva svet, ki je minljiv in brez prave prihodnosti. Treba je odpreti srce za Božjo milost, ker je v tem za nas edina rešitev.
    V evangeliju po Mateju (28,16-20) nas Bog vabi v svojo skupnost in nas sprejema kot svoje sodelavce. Z Jezusovim odhodom v nebesa njegovo delo na zemlji še ni končano. Zato vsakemu od nas polaga na srce svoje veliko naročilo: »Pojdite po vsem svetu in poučujte vse narode!« Bog ima vso oblast in zato nas pošilja v svet, kot je poslal v svet apostole. Brez oznanjevanja ni prihodnosti in brez vere v moč troedinega Boga ni preživetja. »Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo!« je rekel Pavel Korinčanom (Apd 17,28). Podobno pravi  sv. Avguštin, ki je prišel do te izkušnje po številnih stranpoteh, ko se je dal voditi miselnosti tega sveta. Toda Bog ga je našel in ga naredil za svojega pričevalca. Verjetno tudi mi razmišljamo  in gledamo z očmi tega sveta. Tudi če Kristusa »poznamo«, si ne upamo govoriti o njem, ali pa te potrebe ne čutimo. Vendar Bog želi, da sleherna stvar priča o veličini Stvarnika. Morda svojo vero jemljemo preveč površinsko, ali pa gremo v cerkev zaradi tradicije. Ob tem se ne zavedamo, kaj vse smo zamudili, ker se nismo odprli Božji milosti, da bi ljubezen troedinega Boga delovala v nas. Lahko smo preštudirali učene teološke knjige in vemo tako rekoč vse o Bogu, če ga nismo srečali v svojem življenju kot živega Boga, občutili njegove bližine in ljubezni, nam vse znanje ne koristi nič. Toda še je čas, da se damo voditi Svetemu Duhu, da ga spustimo v svoje življenje, saj Bog čaka na ta trenutek, na trenutek združitve z njim, ker mu pripadamo, ker smo njegovi otroci, ker on obstaja tudi za nas, da je z nami in nas ljubi do skrajnih meja. Zato se ustavimo in se potopimo v njegovo navzočnost, predajmo mu svoje skrbi, težave, zaupajmo mu svoje želje in načrte, kajti tako bo naše življenje ena sama pesem veselja in  ljubezni. Ne obremenjujmo se s težavami tega sveta, ampak bodimo z njim, živimo z njim, delajmo z njim in predvsem ljubimo ga in skupaj z njim ljubimo vse ljudi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

10. NEDELJA MED LETOM

Vedenje Jezusovih sorodnikov
    Pridejo v hišo in zopet se zbere množica, da še kruha ne morejo zaužiti. In ko so njegovi to slišali, so šli, da bi se ga polastili; govorili so namreč: »Iz uma je.«
    Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Od Beelzebula je obseden in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Poklical jih je in jim govoril v prilikah: »Kako more satan izganjati satana? In ako je kraljestvo sámo v sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. In ako je hiša sama v sebi razdvojena, ta hiša ne more obstati. In ako se je satan vzdignil zoper sebe in je razdeljen, ne more obstati, ampak ga bo konec. Nihče ne more priti v hišo močnega in mu opravo ugrabiti, če močnega poprej ne zveže; šele tedaj bo njegovo hišo oplenil. Resnično, povem vam: Človeškim otrokom bo odpuščeno vse, kar so zagrešili grehov in kletvin; kdor pa izreče kletev zoper Svetega Duha, nikoli ne dobi odpuščanja, temveč je kriv večne pregrehe.« Trdili so namreč: »Od nečistega duha je obseden.«
    Tedaj pridejo njegova mati in njegovi bratje in ga zunaj stoječ dadó poklicati. Sedela pa je okoli njega množica, ko so mu rekli: »Glej, tvoja mati in tvoji bratje so zunaj in te iščejo.« Odgovoril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozre se po tistih, ki so sedeli okoli njega in pravi: »Glejte, moja mati in moji bratje! Kdor namreč spolni božjo voljo, ta mi je brat in sestra in mati.«
Mr 3,20-35


BOG NAS OSVOBAJA
    Velikonočni čas se je končal. Jezus nas danes postavi pred korenito odločitev, ki določa njegov in naš odnos do Boga Očeta. On sledi Očetovi volji. Ali mu pustimo, da to voljo pokaže tudi nam? Pismouki Jezusovo ravnanje razlagajo na najslabši možni način, na hudoben način. Kako pa mi presojamo delovanje ljudi, ki nas obkrožajo? Kdo je Bog in kdo sem jaz? Odgovor na to vprašanje je zelo pomemben. Šele, ko se sprejemam kot ustvarjeno bitje z različnimi omejitvami, ki so povezane z mojo človeško naravo in z zakonitostmi zemeljskega življenja, lahko svoje življenje opredeljujem med tem, kar sem že in kar še ne. Sem v nenehnem nastajanju, ki ni odvisno le od mene, ampak tudi od tistega, ki mi je podaril življenje in mi zaupa. Vse, kar bom postal, je v veliki meri naravnano nanj, ki je moj stvarnik in odrešenik. Njemu sledim in se ga oklepam, ker sem le ob njem varen in močan vsak trenutek svojega življenja.
    Adam je hotel biti več, kot mu je dopuščala njegova narava. Ker se je obrnil od Boga, se je pustil preslepiti in je prelomil zahtevo Boga, kot beremo v 1. Mojzesovi knjigi (3,9-13). Če sem človek, ne morem biti hkrati bog oziroma vse premorem v njem, ki mi daje moč. S svojim Odrešenikom sem sposoben živeti brez Adamove krivde in v svet prinašati življenje, ki ne mine.
    Vera je samo ena, ker imamo enega in edinega odrešenika, ki je prehodil našo pot, bil na koncu izdan in križan. Vendar je zaradi nas vstal od mrtvih in nam tako odprl prihodnost, ki nima konca. Apostol Pavel nas v 2. pismu Korinčanom (4,13-5,1) nagovarja: »Bratje in sestre, ker imamo istega duha vere … tudi mi verujemo in govorimo. Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja.« Gospod skrbi za nas in nam zagotavlja, da je pri njem prostor za vsakega izmed nas.
    Jezus je delal čudeže in z njimi potrjeval, da ni navaden človek, ampak Bog. Jezus najprej odgovori pismoukom, nato pa pojasni, kdo so v resnici njegovi sorodniki. Ravnanje pismoukov imenuje greh proti Svetemu Duhu. S priliko pove, da je sam poln Svetega Duha. Pove, da z Božjo močjo, ki se ji satan ne more upreti, izganja demone in dela tudi vse druge čudeže, ki presegajo človeško omejenost. So znamenje tega, da ima Bog glavno besedo. Jasno pokaže, da ima oblast odpuščati grehe. Ve, kaj hoče Bog in kako je treba razumeti Božje zapovedi. Dobro tudi ve, kateri grehi so odpuščeni in kateri niso. Kletev proti Svetemu Duhu je greh, ki nas ujame in zapre v upor ter sovraštvo do Boga, zato ni odpuščen. Iz sobesedila je razvidno, da storimo greh proti Svetemu Duhu takrat, ko srečamo človeka, ki je poln Svetega Duha in deluje z Božjo močjo, a mi tega ne priznamo, ampak trdimo, da ta človek dela s satanovo močjo. Jezus o pismoukih in njihovih razlogih za takšno lažno razlago ne izreče dokončne sodbe. Pove pa jim, naj ne varajo samih sebe. Pokaže jim, da sami sebe postavljajo v strašno nevarnost, ko sodijo njega. S tem nam jasno pokaže, na kakšen odpor tudi v nas naleti Jezusovo delovanje. Tako bomo laže razumeli, zakaj je bil obsojen na smrt. Sorodnikom, morda smo to tudi mi, jasno pove, da smo njegovi sorodniki le, če mu resnično pripadamo in uresničujemo Božjo voljo. Naša vez z Jezusom je odvisna od našega vedenja v odnosu do Boga. Srčika Jezusove osebnosti je spolnjevanje Očetove volje. Z njim smo lahko povezani le tako, da smo poslušni Bogu. Jezus ve, kaj hoče Bog Oče od njega. Po njem Bog Oče tudi nam kaže, kakšna je njegova volja za nas in za vse: vsem pokazati Njegovo ljubezen in iz nje zajemati za pravi odnos do sebe, drugih in stvarstva. Biti moramo prinašalci miru in ljubezni. Na žalost se večkrat zgodi, da sklepamo kompromise z ljudmi, ki ne sledijo Bogu in nas hočejo spraviti na napačno pot. Zato se vsak dan trudimo za živo in močno vero v Jezusa Kristusa tako, da prosimo Boga za milost vere, upanja in ljubezni. On naj nam pomaga, da ga bomo prepoznavali v vsakdanjih dogodkih in ga častili v Duhu in resnici.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

11. NEDELJA MED LETOM

Prilika o rastočem žitu
    In govoril je: »Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo: sam ponoči spi in podnevi bedí, seme pa poganja in raste in on sam ne ve, kako. Zemlja namreč poraja sama od sebe: najprej bilko, potem klas, nato polno žito v klasu. Kadar pa sad dovoli, pošlje takoj srp, ker je čas žetve.«
    In govoril je: »Čému naj primerjamo božje kraljestvo ali v kakšni priliki naj ga ponazorimo? Kakor gorčično zrno je, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko pa se vseje, raste in postane večje ko vsa zelišča in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba prebivati v njegovi senci.«
    In v mnogih takih prilikah jim je oznanjal nauk, kakor so ga mogli umevati. Brez prilike jim ni govoril, svojim učencem pa je vse posebej razlagal.
Mr 4,26-34

VELIČINA BOŽJEGA KRALJESTVA
    Zemeljsko kraljestvo si ni težko predstavljati: v njem so na najboljšem tisti, ki so najbolj preračunljivi, z veliko vsoto v banki, z razkošnimi avtomobili in jahtami, glede morale pa prisegajo na načelo: »Znajdi se!« In kakšno naj bi bilo Božje kraljestvo? Težko si ga predstavljamo, ker ga je Jezus razlagal s prilikami, ki so povezane z majhnostjo in nepomembnostjo. Jezus postavlja v ospredje to, kar je majhno, skrito in zavrženo, kar ima pred Bogom veliko večjo vrednost kot vsi zakladi tega sveta. Zato je zelo pomembno, da znamo ceniti skromnost, ki naredi človeka zares velikega pred Bogom in pred ljudmi. Kmet dobro ve, da seme, ki je položeno v zemljo počasi klije in brsti. Treba je potrpežljivo čakati, da iz tega, kar se skriva v uničenem in zgnitem zrnu, ki ima v sebi ves potencial novega življenja, počasi zraste novi sad. Ljudje današnjega časa pa smo pogosto nepotrpežljivi, ne znamo čakati, premalo vlagamo v vzgojni proces in bi radi takoj videli obilno žetev. Mi sicer naredimo prvi korak, ko seme posejemo, ali se odločimo za vzgojo, Bog pa mora dajati rast in pustiti človeku svobodo, da stopa v življenju s takšnimi koraki, kot jih je sposoben v določenem trenutku narediti.
    Bog veliko obljublja in svoje obljube tudi drži. Po preroku Ezekijelu (17,22-24) nam sporoča: »Jaz, Gospod, sem govoril in bom to tudi naredil.« On hoče, da bi bil človek srečen in zadovoljen na tem svetu, zato si je izbral izvoljeni narod in ga vodil v obljubljeno deželo. Ljudstvo je sicer večkrat odpadlo od Boga, vendar ga je njegov Odrešenik vedno reševal in s tem dokazoval, kateri je pravi in edini Bog. Za Boga ima namreč vsakdo neprecenljivo vrednost. Prav tisti, ki misli, da ni prejel ničesar in meni, da je Bog pozabil nanj, se mora potruditi, da odkrije skrite darove in občuti, kako ga Bog neskončno ljubi. Bog nikogar ne pozabi, zanj smo vsi enkratni.
    Ko je hudo, ko izgubljamo tla pod sabo, ko se nam podrejo vsi življenjski načrti, nam ostaneta le še upanje, da nismo sami in pogum, da kljub slabim izgledom vseeno vztrajamo. Pogostokrat je treba hoditi v veri in ne v gledanju, na kar nas spominja apostol Pavel v 2. pismu Korinčanom (5,6-10). Kajti življenje na zemlji je podobno potovanju, ki ima cilj onstran zemeljske stvarnosti. Zato je zelo pomembno, da govorimo o pogumu in veselju, pa čeprav smo v gospodarski krizi. Kriza nam namreč odkriva lepoto duhovnega življenja, na katerega smo morda pozabili, pa je vendar edino, ki ostane in nam odpira vrata v Božje kraljestvo. Bolj skromne materialne razmere nam odkrivajo bogastvo, ki ga nosimo v srcu: Boga, ki nas nikoli ne zapusti.
    Evangelij po Marku (4,26-34) nam spregovori o Božjem kraljestvu. Jezus prikaže to resničnost v prilikah iz vsakdanjega življenja, saj je le-te takratni človek najbolje razumel. Kaj se dogaja s semenom, ki je vrženo v zemljo? Seme neodvisno od nas klije in raste, mi mu ne moremo pri tem nič pomagati. Vsako živo bitje ima svoj načrt razvoja, mi moramo samo čakati in upati, da se bo vse razvijalo v pravem redu. To je pouk za vse, še zlasti za starše, ki so pri vzgoji večkrat nepotrpežljivi in ne dovolijo, da bi si otrok izbral tisto pot v življenje, ki mu je pisana na kožo. Podobna je prilika o gorčičnem zrnu, ki je najdrobnejše od vseh semen, a v sebi ima moč, da zraste v drevo in postane lepo zatočišče za različne ptice. Morda se sami večkrat počutimo kot drobno gorčično zrno brez neke prave vrednosti. Toda, ko dovolimo, da nas usmiljeni in vsemogočni Bog prežari s svojo milostjo, lahko iz tega, kar ni nič, nastane nov človek, ki s svojimi majhnimi deli spreminja svet. Pomembno je, da zaupamo svojo rast in rast naših bližnjih Bogu, ki je vedno z nami, ki bdi nad nami, da vse poteka tako, kot mora. Žal pogosto ne sledimo Bogu, včasih se mu celo upiramo in s tem zaviramo rast Božjega kraljestva v nas. Premalo se zavedamo, kak pomembna je njegova milost za našo rast. Božja milost je podobna soncu, brez katerega bi bil svet v hipu pogubljen, postal bi gmota večnega ledu v najbolj črni temi. Tudi naša duša, bi brez Božje milosti bila v neskončni duhovni temi. Že to, da se ne odpremo Božji milosti, ji naredi veliko škodo, saj izgubi stik z virom luči in moči. Božje kraljestvo nam je podarjeno, zato se mu odprimo z vsem srcem in mu dopustimo, da zraste v nas kot neizmerni vir moči, ki nas bo vodil skozi življenje in nas varno pripeljal v srečno večnost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.