27. NEDELJA MED LETOM

Gospod bo dal vinograd v najem drugim
   Tisti čas je Jezus rekel velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Poslušajte drugo priliko! Bil je hišni gospodar, ki je zasádil vinograd, ga obdal z ograjo, izkôpal v njem stiskalnico in sezidal stolp; in dal ga je v najem viničarjem ter odpotoval. Ko se je približal čas trgatve, je poslal svoje služabnike k viničarjem, da bi pobrali njegov pridelek. Viničarji pa so njegove služabnike zgrabili in enega pretepli, drugega ubili in spet drugega kamnáli. Nato je poslal druge služabnike, več kakor prej, in storili so z njimi prav tako. Nazadnje je poslal k njim svojega sina, rekoč: ›Mojega sina bodo spoštovali.‹ Ko pa so viničarji zagledali sina, so sami pri sebi rekli: ›Ta je dedič. Dajmo, ubijmo ga in se polastimo njegove dediščine!‹ Zgrabili so ga, vrgli iz vinograda in ubili. Ko bo torej prišel gospodar vinograda, kaj bo stóril s temi viničarji?« Rekli so mu: »Hudobneže bo kruto pokončal, vinograd pa dal v najem drugim viničarjem, ki mu bodo ob svojem času dajali pridelek.« Jezus jim je rekel: »Ali niste nikoli brali v Pismih: ›Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogelni kamen. Gospod je to narédil in čudovito je v naših očeh.‹ Zato vam pravim: Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.«
Mt 21,33-43

BODIMO DOBRI NAJEMNIKI
    Že tretjo nedeljo zapored nam Božja beseda spregovori o delavcih v vinogradu. Primera o vinogradu je domača vsem, ki si s pridelki vinske trte služijo vsakdanji kruh. Vinogradnik dobro ve, koliko mora vložiti, preden bo trta obrodila in mu začela vračati investicije. Jezusa so poslušali preprosti ljudje, ki jim je bilo vse, kar je povezano z vinogradom, domače, zato je Jezus uporabil simboliko o vinogradu za pripoved o Božjem kraljestvu. Bog je zasadil vinograd, on je gospodar, mi vsi pa smo le najemniki. Od nas se zahteva, da pametno gospodarimo z lastnino, ki ni naša. In vendar se dogaja, da Boga izrivamo iz svojega življenja, da se ga na tak ali drugačen način znebimo, ker ne prenesemo, da bi bil naš »kontrolor«, da bi nam gledal pod prste in nas grajal. Smo si s tem naredili kakšno uslugo? Nobene. Na koncu bo kljub temu treba dati odgovor o gospodarjenju z zaupano nam lastnino. Zato je sedaj pravi čas, da krivice, ki smo jih naredili, popravimo.
    Prerok Izaija (5,1-7) govori o vinogradu, ki ga gospodar neguje, a ne rodi sadu. Sprašuje se, kaj naj še stori? Bog je stvarnik vsega živega, naš planet nam je dal v upravljanje in sedaj je od nas odvisno, kaj bomo naredili. Prav je, da se zavedamo odgovornosti, ki nam je bila zaupana. Treba se je truditi, da bo Zemlja, na kateri živimo, ostala lepa in bogata za generacije, ki bodo prišle za nami. Mi smo soustvarjalci našega planeta, zato nam ne sme biti vseeno, kaj se z njim dogaja.
    Kako veselo sporočilo na današnjo nedeljo pove apostol Pavel v Pismu Filipljanom (4,6-9): »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu …« Če zaupamo svoje življenje Bogu ob vsaki priložnosti, se nam ni ničesar bati in vse skrbi prevzame Bog sam. O, ko bi imeli toliko vere v vsakdanjem življenju. Dosti laže bi nam bilo velikokrat in manj bi iskali rešitve v svetu, ki ne more dati želenih rešitev. Zaupna vera, da je Bog z nami, nam pomaga rešiti še tako velike težave in križe. Veliko dogodkov in težav v našem življenju je povezanih s preizkušnjo naše vere. Omagujemo, dvomimo, krivimo druge, celo Boga za težke položaje, v katerih trpimo in proti katerim ni protibolečinskega sredstva. Izhodi iz takih položajev so zelo različni, včasih zelo boleči za nas, za naše najbližje. Mislimo si: »Bog nas je zapustil. Življenje je nemogoče, ne najdemo smisla. Grozno.« Kako težko je tedaj imeti v svojih mislih samo: resnično, vzvišeno, pravično, čisto, ljubeznivo, častno, količkaj krepostno in hvalevredno. Kreposti vere, upanja in ljubezni so dar od zgoraj. To je sicer resnica naše vere, ni pa samo po sebi umevno. Za to je treba izbrati poseben življenjski slog. Za to je treba »delati«. Za to, da je Bog miru z nami, je potrebna vsakdanja molitev, ki jo je potrebno gojiti, ohranjati in poživljati.
    V evangeliju nam Jezus spregovori o viničarjih, ki jim je gospodar zaupal vinograd. S podobo o viničarjih razlaga zgodovino Cerkve in tako našo zgodovino. Pove nam, kako vidi Bog našo resničnost. Bog je od samega začetka hotel, da bi bil svet lep, odsev njegovega veličastva; toda mi smo iz njega naredili grd svet, poln nasilja, ki ubija brata in sestro. Gospodu, ki spoštuje našo svobodo, ne preostaja nič drugega, kakor da postane on sam brat, nad katerim znesemo svoje nasilje. Le tako nam lahko pokaže, da smo v resnici bratje in sestre. Ali ni čudno, da mu še vedno ne verjamemo? To težavo božansko reši. Naš najhujši zločin preobrne v svoje čudovito delo odrešenja za vse. V zgodbi o ubijalskih viničarjih opisuje prepletanje naše nezvestobe z njegovo zvestobo. Prihaja nam naproti, mi pa ga zavračamo. Sad, ki ga od nas pričakuje, je ljubezen do sebe in bližnjih. Jezus je naš učitelj in odrešenik. Od nas je odvisno, ali ga bomo sprejeli kot svojega sopotnika ali pa ga bomo zavrgli. Njegova dobrota nam je vsak dan na razpolago, zato je treba biti zelo pozoren, da ne prezremo časa njegove milosti in namige, kje in kako lahko naredimo kaj dobrega za človeštvo. Na svetu nismo zaradi sebe, ampak zaradi konkretnega poslanstva, ki nam ga je Bog zaupal. Brez zaupanja v Gospoda ni Božjega blagoslova ne na tem svetu in ne za večnost. Življenjske danosti so priložnost, da vedno presegamo zemeljsko in se usmerjamo v presežno. Bodimo odgovorni in resnično dejavni, da bo naš pridelek obilen in ne bomo podobni viničarjem sveta.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM

Vsi smo povabljeni na nebeško svatbo
   Tisti čas je Jezus spregovóril velikim duhovnikom in starešinam ljudstva v prilikah: »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, ki je prirédil svatbo svojemu sinu. Poslal je svoje služabnike, da skličejo povabljene na svatbo, vendar ti niso hoteli priti. Znova je poslal druge služabnike, rekoč: ›Povejte povabljenim: Glejte, pojedino sem pripravil. Moji voli in pitana teleta so zaklani in vse je pripravljeno; pridite na svatbo!‹ Ti pa se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji; ostali pa so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Kralj se je tedaj razjézil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in njihovo mesto požgali.
   Nato je rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na potí in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečenega svatovskega oblačila. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovskega oblačila?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzíte ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«
Mt 22,1-14

POVABLJENI NA GOSTIJO
    Današnja Božja beseda nam spregovori o gostiji, ki je nekaj lepega in zaželenega. Na gostijo, na slovesno večerjo ali na gala prireditev gremo skrbno napravljeni, da ne bi gostitelja užalili. Vsako povabilo na srečanje skrbno izbrane družbe je priložnost, da pokažemo, iz kakšnega testa smo. Smo zato lahko začudeni, da na običajna nedeljska srečanja v cerkvi obiskovalci ne pridejo vedno v »tamašni« obleki, ampak so celo neprimerno oblečeni za srečanje s svojim Bogom? Bog nas vse vabi na večno gostijo ob koncu časov, ko bo uničil smrt in obrisal solze z vseh obrazov. Morda se tega ne zavedamo in se obnašamo, kot da nam ni mar za povabilo ter gremo raje po svojih opravkih. Toda srečanje z Gospodarjem življenja je za nas neizbežno. In kakšni bomo stopili pred njega, ko bo treba dati končni obračun? Ali je naša duša bolj čista od našega zunanjega videza? Našo dušo bodo krasila dobra dela ljubezni, kot grd madež pa bo vse tisto, kar je bilo protinaravno, nečloveško in grešno. Še imamo priložnost, da se popravimo in spremenimo svoje življenje in damo pravo težo srečanju pri sveti evharistiji, kamor nas Bog neprestano vabi, a mi morda raje gremo po svojih poteh, ker se nam zdijo pomembnejša od srečanja pri sveti maši. Še je čas, da kaj naredimo za svoj odnos z Bogom in Boga postavimo na mesto, ki mu pripada.
    Prerok Izaija (25,6-10) pravi, da bo Bog vsem ljudstvom pripravil gostijo s sočnimi jedili in žlahtnimi vini. Še več obljublja: uničil bo smrt in obrisal solze z vseh obrazov. Velika obljuba, ki je nihče ne bi smel zamuditi. Ali bom vreden te čudovite gostije, pa je odvisno od mene samega: ali bom prijatelj z Bogom, mu sledil in mu zaupal, ali pa bom sledil raznim prevarantom, ki obljubljajo srečo tukaj na zemlji, brez Boga. Marsikdo se premalo zaveda pomena večnosti in da je ta odvisna tudi od naše sedanje naravnanosti. Jezus hoče biti vedno naš prijatelj, zato mu dovolimo, da se nam približa in nas obogati s svojimi darovi.
    Povabilo na gostijo ni ravno nekaj vsakdanjega in težko razumemo povabljene, ki se nanj niso odzvali. So bili res tako zelo zaposleni, so se počutili nevredne ali pa se jim je povabilo zdelo nepomembno? Prvi med povabljenimi so se povabilu celo uprli. Izza tega upora začutimo prizadetost in užaljenost, zamero do gostitelja. Le iz takega čustva je moč reči: »Nočem priti.« Naslednji se za povabilo niso zmenili. Od kod ta ravnodušnost? Najprej nas lahko prešine misel, da so bile zanje gostije nekaj vsakdanjega. Pri mnogih gostijah in obilju vsega jim ni bilo nič posebnega opustiti eno vabilo. Zakaj bi se zaradi tega vznemirjali, če pa jih že naslednji trenutek nekje drugje čaka obložena miza. Toda Gospod tokrat ne govori o vsakdanji gostiji, govori nam o evharistiji in o gostiji v večnosti. Vabi nas po naših bližnjih, po sestrah in bratih, po duhovnikih in drugih pričevalcih. Če nas to vabilo doseže v trenutku prizadetosti, lahko vabilo iz svojega doživljanja jezno zavrnemo. In v trenutkih, ko nam gre dobro in smo samozadostni, vabilo preslišimo ali ob njem ostajamo ravnodušni. Preprosto nas ne gane, se nas ne dotakne, saj smo sami sebi dovolj in nam nič ne manjka. V takšnih držah res nismo vredni povabila, zato prosimo za dar ponižnosti in preprostosti. Gospod je vztrajen in še vedno vabi. Tokrat ne gleda na pomembnost, moč ali zunanji videz. Nič ne izbira; povabi vse, ki jih najde, hudobne in dobre. Saj to ni mogoče! V tem svetu to ne vzdrži. Toda pri Gospodu je vse mogoče. Ne ozira se na dotedanje življenje povabljenih. S povabilom nam daje novo priložnost. Pomembno je le, da se zavedamo veličine povabila in se nanj ustrezno odzovemo. To je povabilo v novo življenje z njim. Ko smo povabljeni, se nam ni treba ozirati na svojo dotedanjo pot, pri čemer bi se v nas gotovo prebudil občutek nevrednosti. Dovolj je le, da zaznamo ta trenutek njegove bližine in njegovega povabila. Tako velik je, da smemo in moramo zanj obleči svatovsko oblačilo čistosti, lepote in notranjega veselja. Če smo ga izgubili, ga lahko znova pridobimo s kesanjem in ponižnim priznanjem pri spovedi. Kristjani se zavedamo, da je prava zmaga samo tista, ki je podprta z ljubeznijo do vseh. Pri srcu nam mora biti samo to, kako bomo čim bolj posnemali Gospoda, ki nas uči, da moramo vse jemati z boljše strani. Zgodi se nam lahko, da nas po krivici zadene stiska in trpljenje, vendar zaradi tega ne smemo nehati odpuščati in delati dobro. Bog nam daje moči za to. Tako bomo pričevalci Božjega kraljestva.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM

Dajte cesarju cesarjevo in Bogu Božje
Tisti čas so farizeji odšli in se posvetováli, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«
Mt 22,15-21

PRAVIČNOT
   Današnja Božja beseda nas spomni, da ni nobenega drugega boga, razen Gospoda živega Boga, ki nas je izvolil in prišel med nas, ne le z besedo evangelija, ampak z močjo in Svetim Duhom. Ko farizeji Jezusa skušajo glede plačevanja davkom, jim ta jasno odgovori: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega.« Kako lepo zveni ta svetopisemski stavek, ki ga lahko v sodobni jezik prevedemo takole: »Vsakemu tisto, kar mu pripada!« To je osnova za pravičnost, ki pa zavrača načelo ljubezni: so situacije in primeri, ko si zaradi ljubezni krivičen, vzameš tistemu, ki ima, in daš tistemu, ki nima, a nujno potrebuje za svoje preživetje. Gre za navzkrižje med tem, kar je zakonsko dovoljeno in k čemur nas nagiba srce oziroma dobrota. Jezus farizejem ni tako odgovoril, pa čeprav njegovo načelo poznamo: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!« Če bomo z ljubeznijo delali, bomo vedno prav delali, čeprav se bo morda komu zdelo, da ni tako. V povezanosti z Gospodom, bodo naša dejanja boljša in bolj pravična vsaj v očeh Boga, ki edini vidi ozadje naših dejanj.
    V Božjem kraljestvu je vsak dobrodošel. Ni treba biti uradno kristjan in si kljub temu lahko dobro orodje v Božjih rokah. Tako si je Bog izbral poganskega kralja Kira, da najprej izvoljen narod odpelje v sužnost, ga postavi na realna tla, je slaba vest za odpadnike od Boga in s tem Božji glas, ki svari, opominja in kaže izhod iz krize. O tem nam spregovori prerok Izaija (45,1.4-6). Kljub temu, da Bog svoje ljudstvo preizkuša, ga ne prepusti samim sebi, ampak ga z ljubeznijo spremlja in čaka, da bodo spoznali svojo zmoto, se pokesali, se spreobrnili in znova sprejeli Boga za svojega kralja in odrešenika. On čaka, da reši človeka iz njegove stiske in ga pelje na pot v Božje kraljestvo.
    Evangelij ni prišel med nas le z lepimi besedami in spodbudami, ampak s konkretnimi dejanji. Naši predniki so nam zapustili lepe stvari, ki govorijo o tem, da je krščanstvo na naših tleh pognalo globoke korenine. Apostol Pavel nam v prvem pismu Tesaloničanom (1,1-5) polaga na srce, da smo izvoljeni in imamo evangelij, ki ni prišel samo z besedo, ampak z močjo in Svetim Duhom ter popolno zanesljivostjo. Tako imamo dobra in zanesljiva navodila za življenje. Odprimo svoje srce in sprejmimo Božjo besedo in se dajmo voditi Svetemu Duhu, ki nas zanesljivo vodi na pravo pot.
    Sodobna oblast je vedno na prepihu, kritizirana z vseh strani, v skladu z gelom: »Smo demokratična družba!« Ali lahko kritizira oblast tisti, ki ni šel na volitve, češ: »Saj se ne bo nič spremenilo. Vsi so enake barabe!« Ne sme. Ker se je izkazal za slabiča, ker nima svojega mnenja, ker je večni nezadovoljnež. Vse dolgujemo Bogu. Tako je treba razumeti Jezusove besede: »Dajte Bogu, kar je Božjega«. Človeka samega in vse njegovo okolje je ustvaril Bog. Prihaja iz Božjih rok, ne iz cesarjevih. Bog je vladar nad vsemi vladarji. Zato je narobe, če se imajo poganski kralji za sakralne veličine. Bogokletno je, če nosi vladar naziv, ki pripada samo Bogu. Zemeljski vladar ima nalogo, da skrbi za red v državi. Kristjani so tako gledanje zagovarjali tudi na zaslišanjih in zato pretrpeli mučeništvo. Bog vzdržuje v bivanju vse: naravno in nadnaravno. Božja oblast je neprimerljivo višja od politične. Kristus prizna Pilatu, da ima oblast, vendar naj ve, da je nima sam od sebe, tudi ne zgolj od ljudi, ampak jo ima »od zgoraj«. Vsaka oblast prihaja od Boga in vsi vladarji so Bogu odgovorni za vse svoje ravnanje. Denar davkoplačevalcev ni njihov, ampak last vsega ljudstva v državi. Uporaba tega denarja je nadvse odgovorna zadeva. Odgovorna pred Bogom. Varovati se je treba malikovanja politike. Politika ne more rešiti vseh človeških problemov. Ne more ljudem zagotoviti sreče. Politiki ne morejo biti odrešeniki. Njihova naloga je skrbeti za skupno blaginjo. Če resnično skrbijo zanjo v pravičnosti, lahko naredijo ogromno dobrega, zlasti še, če delujejo za odpravo revščine. Naj nam Gospod pomaga, da bomo znali razločevati, kaj je prav in kaj narobe in da se bomo trudili tudi za to, da damo Bogu to, kar mu pripada, da mu damo svoje srce, pripravljeno za molitev in dobra dela.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM

Ljubi Boga in svojega bližnjega
   Tisti čas so farizeji slišali, da je Jezus saduceje prisilil k molku, in so se zbrali na enem kraju. Eden izmed njih, učitelj postave, ga je preizkušal z vprašanjem: »Učitelj, katera je največja zapoved v postavi?« Rekel mu je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej enaka: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.«
Mt 22,34-40

ZAPOVED LJUBEZNI
    »Katera je največja zapoved?« je farizej vprašal Jezusa. Isto vprašanje danes postavljajo mnogi, pa čeprav nekoliko drugače: »Kaj je v življenju najpomembnejše?« Danes ljudje ne sprašujejo o neki splošni zakonitosti, ampak o tem, kdo mi bo največ dal za čim manj denarja oziroma zastonj. Na koncu pa je večina razočarana. Zakaj? Kdor ljubi le sebe, ostane sam in brez ljubezni. Obstaja ena sama ljubezen, ki povezuje vse niti našega življenja: »Ljubi svojega Boga z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kakor samega sebe.« V današnjem času premalo upoštevamo to Jezusovo navodilo, saj se povsod pojavlja izkoriščanje šibkejših, goljufije in razne druge oblike delovanja, ki zelo prizadenejo veliko število ljudi. K temu nas pogosto spodbujajo preko raznih sodobnih sredstev, ki postavljajo v ospredje osebne koristi in »rast« posameznika, ne oziraje se na ljudi, ki so pri tem vzponu ogoljufani. Toda vsak človek si želi biti ljubljen in hrepeni, da bi imel rad. Nekateri so o sebi prepričani, da vedno in zlahka ljubijo ter da so vedno sposobni dati prostor drugemu. Večinoma pa doživljamo, da prav na tem področju najhitreje vržemo puško v koruzo in nehamo ljubiti – sebe, druge, še posebno pa Boga. Bog je v nas položil sposobnost, da ljubimo, vprašanje je le, če smo odprti za ljubezen.
   »Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v Egiptovski deželi!« je Mojzes govoril ljudstvu, beremo v 2. Mojzesovi knjigi (22,20-26). Večina sebe zelo ceni, a krivično, kajti vse smo prejeli od svojega Stvarnika in njemu se najlepše zahvaljujemo za življenje s tem, da smo solidarni, da smo dobri do vsakega človeka. Že tu je na nek način vsebovana zapoved ljubezni. Mojzes, ki je Božji glasnik, prepoveduje neke napačne drže, ki so zelo pomembne za medčloveške odnose: izkoriščanje, zatiranje, oderuške obresti, vračanje zastavljenega, če to tisti nujno potrebuje. Ljubezen do bližnjega mora biti na prvem mestu, pred našimi koristmi.
    Apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom (1,5-10) pravi: »In vi ste začeli posnemati nas in Gospoda: besedo ste sprejeli v veliki stiski in z veseljem Svetega Duha, tako da ste postali zgled vsem verujočim.« Besede mičejo, zgledi vlečejo! Tega pravila so se držali tako kristjani prvih stoletij, kot tudi misijonarji, ki so evangelij prinesli v naše kraje. Niso toliko govorili, ampak so predvsem živeli z ljudmi, ki so bili v začetku zelo nezaupljivi. Spreobračal je predvsem zgled, ki se je odražal v dobroti in ljubezni. Isto načelo velja tudi danes: ljudje pogosto ne verjamejo zgolj besedam, prepričajo jih predvsem naša dejanja, dobra ali slaba.
    V evangeliju nam Gospod predstavi prvo in največjo zapoved, zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. Ljubezen je ali pa je ni, nekaj vmes ne obstaja. Ko razpravljamo o tem, koga bomo imeli bolj radi in koga manj, se že odmikamo od ljubezni, ki ne računa, ne išče koristi, ne dela razlik, ampak preprosto je. Ustanovitelj salezijancev sveti Janez Bosko je rad govoril: »Delaj dobro in pusti vrabčkom čivkati!« Pomembno je, da vse, kar delamo, delamo z ljubeznijo, potem je tudi v nas pravo veselje in sreča, ki jo daje edino Bog. Moč in lepoto, radost in neskončnost ljubezni lahko doživljamo le, če služimo drugim. Če se za to odločimo. Človeške ljubezni namreč ni brez odločitve za ljubezen, ki jo najprej sprejemamo od Boga in šele potem lahko delimo z drugimi. Naša ljubezen se kaže drugim predvsem v dejanjih in ne toliko v besedah. Drugemu lahko damo to, kar smo, in to, kar imamo, le z neštetimi vsakdanjimi drobnimi dejanji. Ko se odločimo, da bomo ljubili, nas napolni srčno veselje, da gre drugemu dobro. Doživljamo notranjo moč, ki krepi naše telesne, duševne in duhovne moči. Bog nas pošilja, da gremo skozi življenje ljubezni naproti. S tem njegovo življenje postaja tudi naše. Za ljubezen je namreč značilno, da drugega upodobi po sebi. To pomeni, da nas Bog, ki je ljubezen, upodablja po sebi. Želja, da bi bili kakor Bog, se nam ne uresničuje s tem, da imamo popoln nadzor nad vsem, ampak s tem, da se izročimo v roke Boga Očeta ter bratov in sester. Izročimo pa se iz ljubezni. On nas ljubi. To pomeni, da nas ne poseduje, ampak nosi v srcu. Uči nas iste ljubezni: da nosimo njega in druge v svojem srcu. Nobena ptica ne more leteti, ne da bi razprla krila in nihče ne more ljubiti, ne da bi razkril svoje srce. Naj nam Gospod pomaga, da bo naša ljubezen pristna, da se daruje za druge in dela svet boljši in lepši.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

31. NEDELJA MED LETOM

Eden je naš Učitelj, mi vsi pa smo bratje
   Tedaj je Jezus spregovóril množicam in svojim učencem: »Mojzesov stol so zasedli pismouki in farizeji. Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo. Vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakníti. Vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli. Napravljajo si širše molitvene jermene in podaljšujejo robove na obleki. Radi imajo častno mesto na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na trgih in da jim ljudje pravijo ›učitelj‹.
   Vi pa si ne pravite ›učitelj‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus. Največji med vami naj bo vaš strežnik. Kdor se bo poviševal, bo ponižan, in kdor se bo poniževal, bo povišan.«
Mt 23,1-12

PONIŽNI PRED BOŽJIM OBLIČJEM
    So danes drugačni časi od tistih, ko so nastajale prve krščanske skupnosti? Če smo pozorni na vsebino, lahko rečemo, da si tudi danes stojita nasproti dve »cerkvi«: dve definiciji religije in dve pastoralni prizadevanji, prvo je bogoslužno in drugo povezano z življenjem. Vedno je namreč nevarnost, da lahko struktura zavlada nad duhom. Zato se moramo truditi, da je naše oznanjevanje vedno povezano z molitvijo in dobrodelno dejavnostjo. Jezus je bil v dilemi, kako naj zastavi poslanstvo o novem kraljestvu, ki prihaja. Kot pravoveren Jud ni smel omalovaževati vere, ki jo je prejel že v zibelki, a hkrati je vedel, da je treba to vero notranje prenoviti, da bo kos novim nalogam. Podobno je s krščanstvom danes: soočiti se mora z raznimi sektami in oblikami duhovnosti, pri katerih ne veš, kje je rep in kje je glava. Razni učitelji in guruji ponujajo oblike duhovnosti, ki ne priznavajo Boga, kot absolutnega vladarja, niti Jezusa Kristusa kot odrešenika. Tako ponujajo pomoč pri raznih praksah, ki bi naj človeka vodile k temu, da se reši sam. Žal se človek ne more sam rešiti, ampak je potrebna Božja milost in priznanje Jezusa kot odrešenika. On nas je odkupil in rešil iz oblasti teme. Zato je treba veliko moliti in prositi razsvetljenja, da se bomo lahko v pomembnih življenjskih situacijah pravilno odločali.
    Prerok Malahija (1,14-2,8-10) Prinaša Gospodovo sporočilo: »Jaz sem velik kralj« … In zdaj, ta zapoved za vas, duhovniki! Če ne boste poslušali in če si ne boste vzeli k srcu, da bi dajali čast mojemu imenu … pošljem prekletstvo nad vas.« Kdo je pravi duhovnik: ali človek pred oltarjem, ki mašuje, ali Kristus, v čigar imenu njegov služabnik daruje sveto daritev? Res je, da je Cerkev Božja in človeška hkrati, vendar brez Kristusa Cerkve ne bi bilo, ker je človek preslaboten garant za verodostojnost nauka. Samo Kristus je zanesljiva garancija, da bo krščanstvo preživelo. Bog je edini kralj in Gospod. On nas je priklical v življenje in ob zemeljskem odhodu bomo pred njim polagali račune glede našega življenja. Zato bodimo čuječi, da bomo lahko zaznali vsak Gospodov korak in odgovorili na vsak njegov klic.
    Jezusov učenec mora nastopati z vso ljubeznivostjo in »s prav takšno toplino, s katero mati neguje svoje otroke« je Pavel pisal v prvem pismu Tesaloničanom (2,7-9). Vesela novica se ne more širiti z nasiljem, ampak z dobroto in ljubeznivostjo. Zato bodimo močni in potrpežljivi v poslušanju ter blagi in usmiljeni pri ukrepanju. Tako bodo vsi spoznali, da je v nas Jezusov duh.
    V evangeliju nas Jezus svari pred povzdigovanjem samega sebe. Marsikdaj nas prevzame želja, da bi sedeli na dveh stolčkih, da se ne bi zamerili nobenemu gospodarju. To pa je samoprevara, ker Jezus zavrača vsakega, ki ni ne vroč ne mrzel. Vsak dan je treba sprejemati jasne odločitve, sicer nas bo življenje premetavalo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Za jasne odločitve pa je treba zoreti z veliko mero potrpežljivosti in odpovedi. Še beseda za tistega, ki poklicno oznanja evangelij. Jezusov očitek je močan: »Vežejo težka in neznosna bremena ..., sami pa jih še s prstom nočejo premakniti.« Vzrok za takšno držo je, ker nimamo radi ljudi, ki jim oznanjamo. Če oznanjamo evangelij, ne da bi imeli radi človeka, nam Jezus upravičeno očita. Z Božje strani je bistveni razlog za oznanjevanje evangelija prav ljubezen. Oznanjamo ga zato, da Božja ljubezen dobiva moč v naših srcih in omogoča skupnost. Vernike oznanjevalci sicer za kratek čas lahko preslepimo, ko pa se le-ti začnejo zavedati, kako zaprto je naše srce, odidejo od nas. Naša beseda ni več kvas ali pogoj, da se Božja ljubezen razodene srcem bratov in sester. Drug Jezusov očitek oznanjevalcem je: »govorijo namreč, pa ne delajo«. Lahko ga razlagamo dobrohotno. Zavedamo se, da oznanjamo besedo, kateri nismo sposobni biti zvesti. Oznanjamo jo in ostajamo grešniki. Ali bi morali biti zato čisto tiho? Ne. S tišino bi si naložili še večji greh. Edini pogoj, poleg iskrenega srca, je, da oznanjamo besedo iz ljubezni do tistih, ki jim jo oznanjamo. Oznanjati jo moramo z isto ljubeznijo, s katero je bila izgovorjena. Takšna drža omogoča, da beseda kljub grešnosti tistega, ki jo oznanja, ljudi povabi, da sprejmejo resnično razodetje Božje ljubezni. Zato prosimo Gospoda: daj nam čistega duha, da te moremo videti … Daj nam ponižnega duha, da te moremo slišati … Daj nam duha ljubezni, da ti moremo služiti … Daj nam duha vere, da te moremo živeti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM

Gospod prihaja, pojdimo mu naproti
   Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Nebeško kraljestvo bo podobno desetim devicam, ki so vzele svoje svetilke in šle ženinu naproti. Pet izmed njih je bilo nespametnih in pet preudarnih. Nespametne so vzele svoje svetilke, niso pa s seboj vzele olja. Preudarne pa so s svetilkami vred vzele v posodicah olje. Ker se je ženin mudil, so vse podremale in zaspale.
   Opolnoči pa je nastalo vpitje: ›Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!‹ Tedaj so vse device vstale in pripravile svoje svetilke. Nespametne so rekle preudarnim: ›Dajte nam svojega olja, ker naše svetilke ugašajo!‹ Toda preudarne so odvrnile: ›Verjetno ga ne bo dovolj za nas in vas. Pojdite raje k prodajalcem in si ga kupite!‹ Medtem ko so šle kupovat, pa je prišel ženin, in tiste, ki so bile pripravljene, so šle z njim na svatbo in vrata so se zaprla. Pozneje so prišle še druge device in govorile: ›Gospod, gospod, odpri nam!‹ On pa je odgovóril: ›Resnično, povem vam: Ne poznam vas!‹ Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure!«
Mt 25,1-13

BODIMO BUDNI IN PRIPRAVLJENI
Božja beseda današnje nedelje nas nagovarja, da bodimo budni in pripravljeni, ker ne vemo, kdaj pride Gospod. Hkrati pa nam priporoča, da iščemo modrost, ki je še posebej dragocena, saj nam prinaša gotovost in odvzema skrbi. Na življenje smo se tako navadili, da se nam zdi vse samoumevno in niti ne pomislimo na meje, s katerimi se je treba soočati pri slehernem poslu in tudi v načrtovanju svojega življenja. Priti mora kak nepričakovani dogodek, da se zdrznemo in rečemo: »A res? Saj je še bil tako mlad. Kako se je lahko zgodilo kaj takega? To je krivica!« Da krivično je, da ne mislimo na cilj in smisel vsega, kar počnemo, kajti res ne vemo ne deneva ne ure, ko bo treba odgovoriti na vprašanje: »Kako si živel? Kakšno je tvoje bogastvo, ki si ga zapustil?« Še sreča, da nikoli ni prepozno. Zato izkoristimo ugoden čas, ki ga imamo, da s svojim življenjem obogatimo svoje sopotnike in si z dobrimi deli odpremo vrata v večnost.
   Pisatelj knjige Modrosti (6,12-16) pravi: »Kako blesteča in neugasljiva je modrost, z lahkoto se da spoznati tistim, ki jo ljubijo, najti tistim, ki jo iščejo; vnaprej spoznati tistim, ki po njej hrepenijo.« Modrost je dosegljiva za vse, kajti Bog ne dela razlike in pošilja dež pravičnim in krivičnim. Seveda pa moramo sami narediti prvi korak: stopiti na pot iskanja modrosti in dati Bogu na razpolago vse svoje sposobnosti, da bomo njegove dobre nasvete in spoznanja lahko udejanjili v svojih mislih, pravih nasvetih in dobrih delih. Za modrost se moramo navdušiti, kajti le tako bomo dosegli popolno preudarnost in bodo naši in tuji problemi lažje rešljivi. Če svojo skrb izročimo Božji modrosti in previdnosti, bo naše življenje potekalo veliko bolj sproščeno. Brez skrbi bomo in polni pravega veselja, ki ga daje samo on, ki nas je ustvaril in odrešil, Bog.
    Tudi apostol Pavel nas v 1. pismu Tesaloničanom (4,13-18) nagovarja, naj ne bomo zaskrbljeni glede tistih, ki jih ni več, kajti če verujemo, da je Jezus umrl in vstal, so tudi naši umrli starši, sorodniki, prijatelji in znanci dosegli večno življenje. Božje usmiljenje je neskončno; on želi deliti z nami polnost svojega življenja. Seveda pa nam nobena stvar ni vsiljena, zato se moramo potruditi in narediti vse, da nam bodo vrata v večnost na široko odprta. Gospod nas po odhodu s tega sveta pričakuje, saj nam je v kraljestvu svojega Očeta pripravil prostor. Tam je naša prava domovina, naš končni cilj, kjer ga bomo gledali v slavi. Tam bo popolna sreča, saj bomo bivali v objemu večne ljubezni usmiljenega Božjega srca, v občestvu z vsemi, ki so se v zemeljskem življenju  trudili in dosegli cilj, blaženost.
    Evangelij nam pripoveduje, kako zelo pomembno je, da modro in pametno živimo, da nam ne zmanjka olja ljubezni takrat, ko pride Gospod. Nebeško kraljestvo je namreč podobno devicam: ene so bile pametne, druge nespametne. Pametne so s seboj vzele zalogo olja, da njihove svetilke ne bi ugasnile. Nespametne tega niso storile. Prizor o prihodu ženina se dogaja ponoči, kar pomeni, da je del človekove osebnosti buden tudi med spanjem. Ko ženin končno pride, mu device hitijo naproti. Tiste, ki imajo dovolj olja, ga pospremijo v svatovsko dvorano. Tiste, ki jim olja zmanjka, zamudijo vstop, vrata se takoj zapro. V odločilni noči ženinovega prihoda ni več časa, da bi manjkajoče olje lahko kupile pri trgovcih, na tržišču torej. Velja le tisto olje, ki ga nosijo s sabo, ali bolje, v sebi. Kako poseben je tudi ženin iz Jezusove prilike. V dvorano vstopi brez neveste; pravzaprav je njegova nevesta spremstvo petih pametnih devic. V dvorani se ne pogovarja z njimi, ampak s petimi nespametnimi, ki so zunaj in obupano trkajo na vrata. Ni več vstopa! Tukaj se lahko resno vprašamo, katerim devicam iz Jezusove prilike smo podobni: ali tistim, ki so napolnile svoje svetilke z oljem, ali tistim, ki so mislile, da bodo imele še dovolj časa, ko bo ženin že pred mestnimi vrati? Od vsakega posameznika je odvisno, kako bo izkoristil svoje življenje: ali bo iskal le sebe ali pa se bo potrudil, da bo velikodušen do vseh, s katerimi se bo srečal. Bodimo vedno pripravljeni in vseskozi polnimo svoje srce z oljem ljubezni. Več je bomo dali, več je bomo imeli. Tako se nam ne more zgoditi nesreča nespametnih devic. Prosimo Gospoda, da napolni naše srce s svojo milostjo in resnično nesebično ljubeznijo, s katero bomo svetili v tem svetu in pričakali ženina našega srca, Gospoda in odrešenika.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Zvestoba v malem bo nagrajena
   Tisti čas je Jezus povedal svojim učencem tole priliko: »Neki človek se je odpravljal na potovanje in je sklical svoje služabnike ter jim izróčil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov, drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov, je šel takoj z njimi trgovat in je pridóbil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridóbil dva druga. Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skôpal jamo in skril denar svojega gospodarja.
   Po dolgem času je prišel gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je pet drugih in rekel: ›Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹ Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: ›Gospodar, dva talenta si mi izróčil, glej, dva druga sem pridóbil.‹ Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹
   Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: ›Gospodar, vedel sem, da si trd človek. Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi raztresel. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo. Glej, tu imaš, kar je tvojega!‹ Gospodar pa mu je odgovóril: ›Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem raztresel? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najglobljo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹«
Mt 25,14-30
 
TRUDIMO SE, DA POMNOŽIMO PREJETE DAROVE
   Tokrat nam božja beseda spregovori o darovih, ki jih Bog daje vsakemu izmed nas. Prejeli smo jih zato, da bi z njimi pomagali pri graditvi boljšega sveta. Nismo jih prejeli predvsem zase, niti da bi se z njimi ponašali, ampak da bi z njihovo pomočjo služili ljudem, s katerimi potujemo skozi zemeljsko življenje. Morda radi debatiramo o tem, kdo je bolj sposoben in kdo manj, kdo je genij in kdo netalentiran, kdo je normalen in kdo ne. Seveda se trudimo, da bi bili med tistimi, ki so na vrhu, ali da bi nam ti ljudje bili vsaj naklonjeni. Prilika o talentih pa nas lahko spravi v dilemo: gospodar je dal vsakemu nekaj talentov, vsakdo je imel dovolj priložnosti, da se izkaže, in tisti, ki je dobil samo en talent je bil sam kriv, da se je prepustil lenobi in talent zakopal. Stvarniku se je zdelo vredno, da živimo, in vsakdo je dovolj obdarjen, da je lahko srečen in zadovoljen že na tem svetu in samo tukaj in sedaj imamo priložnost, da si zagotovimo srečno večnost. Zato se je treba potruditi in pomagati Bogu uresničevati njegov čudoviti načrt, ki ga ima s človekom.
   Pisatelj knjige Pregovorov (31,10-13.30-31) pravi: »Vrlo ženo, kdo jo najde! Njena vrednost je daleč nad biseri.« Živimo v času, ko so ženske bolj cenjene kot nekoč, imajo več pravic, zasedajo pomembne položaje v javnem življenju, a to še ne pomeni, da je njihovo življenje neoporečno. Zato pisatelj zaključuje z opozorilom: »Milina je varljiva in lepota je prazna, žena, ki se boji Gospoda, pa je vredna hvale.« Vsi, ne samo ženske, nosimo veliko odgovornost za svoja dejanja. Nič nam ne pomaga zunanja podoba, če iz svojega življenja ne znamo narediti daru za druge.
   Gospodov dan bo prišel. Prišel bo dan sodbe. To je »Gospodov dan«, ki bo prišel, kakor pride »tat ponoči«. Srečanje z Gospodom iz oči v oči bo torej popolno presenečenje. Vsi se zavedamo, da bomo morali umreti, a kljub temu mnogi živijo lahkomiselno in zgolj posvetno skrbijo za »mir in varnost«. Ne trudijo pa se za mir in varnost v Bogu, ker se niso pripravljeni spreobrniti. Zato apostol Pavel v 1. pismu Tesaloničanom spodbuja: »Vi, bratje, niste v temi, da bi vas ta dan presenetil kakor tat.« Jezus je prinesel na svet luč, zato smo varni, dokler se držimo Božjih zapovedi in si prihodnost zagotavljamo z dobrimi deli.
   Zavedanje zveličavne resničnosti življenja nam želi razsvetliti evangelij. Pove nam, da odgovorno uporabljajmo usposobljenosti, ki nam jih je Bog dal za življenje. Tisti, ki jih prezrejo, so »malopridni in leni«. Krivi so grehov opuščanja, ki so lahko večji od grehov storitve. Kdor svoje sposobnosti zanemari in ne uporablja, jih bo izgubil, mu bodo odvzete. Kdor pa jih s pridom uporablja, mu bodo dane še nove. Z Bogom, ki nas opremi s sposobnostmi, je treba sodelovati. Če smo preleni za to sodelovanje, svoje življenje pokvarimo. Jezus izgovori grožnjo pogubljenja. »Neuporaben služabnik« bo po lastni krivdi ob sodbi vržen v pekel, ki je po Jezusovih besedah »najgloblja tema«. To pomeni zavest, potopljeno v popolno zmoto, ki je posledica zakrknjenosti, ki si jo človek nabere s sovražnimi dejanji zoper Boga in bližnjega. Jezus to grožnjo pekla izreče zato, da bi se prebudili, ozavestili in vse storili, da se zveličamo. Današnja prilika torej vztraja pri notranji drži, s katero sprejmemo in cenimo dar, ki nam je dan. Strah je pri tem prav gotovo napačna drža. Služabnik, ki se boji svojega gospodarja ter njegove vrnitve, skrije kovanec v zemljo in tako ta ne obrodi nobenega sadu. To se zgodi na primer, če nekdo, ki je prejel krst, birmo, obhajilo, skrije te darove pod preprogo predsodkov, pod napačno podobo Boga. S tem ohromi vero in dejanja ter tako izda Gospodova pričakovanja. Prilika pa tudi povzdigne dobre sadove učencev, ki se veselijo prejetega daru, ga ne skrijejo zaradi strahu ali ljubosumnosti, temveč ga množijo tako, da vabijo k udeležbi pri njem in ga delijo z drugimi. Da, to, kar nam je Kristus podaril, množimo samo, če ga podarjamo! Ta zaklad je narejen zato, da se porablja, unovči, deli z drugimi, kakor nas o tem poučuje apostol Pavel, veliki upravljavec z Jezusovimi talenti. Osnovno sporočilo se nanaša na duha odgovornosti, s katerim sprejmemo Božje kraljestvo, torej z odgovornostjo do Boga in do človeštva. To držo srca je popolnoma poosebila Devica Marija, ki je Jezusa, ki ga je sprejela kot najdragocenejši zaklad, z neizmerno ljubeznijo podarila svetu. Prosimo jo, naj nam pomaga, da bomo 'dobri in zvesti služabniki' ter bomo tako nekega dne deležni 'veselja našega Gospoda'.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

Kristus pride sodit v slavi
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.
Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: ›Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.‹ Tedaj mu bodo pravični odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?‹ Kralj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste storili meni.‹
Tedaj poreče tudi tistim, ki bodo na levici: ›Proč izpred mene, prekleti, v večni ogenj, ki je pripravljen hudiču in njegovim angelom! Kajti lačen sem bil in mi niste dali jesti, žejen sem bil in mi niste dali piti, tujec sem bil in me niste sprejeli, nag sem bil in me niste oblekli, bolan sem bil in v ječi in me niste obiskali.‹ Tedaj bodo tudi ti odgovorili: ›Gospod, kdaj smo te videli lačnega ali žejnega ali tujca ali nagega ali bolnega ali v ječi in ti nismo postregli?‹ Tedaj jim bo odgovóril: ›Resnično, povem vam: Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.‹ Ti pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.«
Mt 25,31-46

JEZUSOV DRUGI PRIHOD
    Zadnjo nedeljo cerkvenega leta praznujemo praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Bog je stvarnik vsega. Vse je naredil dobro in lepo. Greh je pokvaril harmonijo med Bogom in človekom. Toda Bog ni obupal. Poslal je Jezusa Kristusa, da bi odrešil človeški rod. Jezus je prinesel veselo oznanilo evangelija tako v besedi kot v dejanju. Hodil je iz kraja v kraj in učil ljudi tega, kar mu je naročil Oče. Njegova beseda pa ni bila navadna beseda, ampak jo je podkrepil s konkretnimi dejanji, predvsem z deli usmiljenja. Dobro se je počutil v družbi najbolj ubogih, delal zanje čudeže: ozdravljal bolne, izganjal hude duhove, obujal mrtve … Človeški napuh in hudobija sta ga pripeljala na križ, kjer je umrl iz ljubezni do nas. Toda smrt ni bila končna postaja, ampak jo je premagal z vstajenjem od mrtvih in nam tako dal novo upanje, srečo, ki nas čaka onkraj groba v večnosti. Iskrena vera, podkrepljena z dobrimi deli iz ljubezni do ubogih, revnih, bolnih, zavrženih, ljudi z roba družbe, nas dela podobne našemu Učitelju, ki bo prišel ob koncu časov in nas sprejel v nebeško kraljestvo. Tam nas čaka večna sreča. Zato stopimo iz svojega udobnega življenja in pojdimo naproti ubogim, ki prosijo pomoči, tudi tistim, ki ne morejo več prositi zaradi bolečih izkušenj, in jim podarimo nekaj svojega časa, nekaj svojih dobrin in storimo kaj dobrega zanje. To je tisto, kar šteje.
    Prerok Ezekijel (34,11-12.15-17) je svoje poslušalce opozoril, da pred Božjim prestolom ne bo priložnosti za opravičevanje in sprenevedanje, kajti »Gospod Bog bo sodil med ovco in ovco, med ovni in kozli«. Bog sam sicer vodi svoje ovce, vendar so posamezne ovce krive, če se oddaljijo od svojega pastirja. Zato je treba poslušati Božji glas in mu slediti, če hočemo varno hoditi skozi življenje. Gospod skrbi za tiste, ki mu to dovolijo in hodijo za njim. On nas varuje, nas išče, da bi nas pripeljal na pravo pot, obvezuje naše rane, nas krepča, če smo bolni … Zato se držimo njegove besede in nasvetov, da bomo varno prišli v njegov objem.
    »Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali!« je pisal apostol Pavel v 1. pismu Korinčanom (15,20-26). Jezus je prehodil vso pot pred nami, zato se lahko zgledujemo po njem, mu zaupamo in se veselimo večnega življenja pri njem. Zveličan bo namreč tisti, ki bo vztrajal do konca. Jezus je namreč na križu uničil smrt in nam odprl nebeška vrata. S svojim vstajenjem je pokazal, da smrt nima zadnje besede, ampak je obljubil, da bomo z njim vstali tudi mi. To je najlepša obljuba, ki jo je kdaj koli prejelo človeštvo: obljuba večne sreče, veselja, miru v nebeškem kraljestvu.
     V evangeliju po Mateju nam Jezus spregovori o svojem drugem prihodu, ki ga pričakujemo. Prišel bo, da bo sodil žive in mrtve. Kako se bomo prikazali pred Božjim prestolom: nasmejani, ker bodo naše roke polne dobrih del, ali žalostni, ker bodo naše roke prazne? Sedaj je priložnost, da se pripravimo na soočenje s svojim stvarnikom, ki bo spraševal o tem, kako smo ljubili samega sebe, svojega bližnjega in Boga. V evangeliju nas opozarja: »Česar niste storili enemu od teh najmanjših, tudi meni niste storili.« Poslednja sodba ne bo povezana s tem, v kaj smo verjeli, ampak s tem, kako smo živeli in kako smo s svojimi deli drugim ali koristili ali škodili. Pravimo, da ni vse zlato, kar se sveti, zato bodo tudi naša dela ocenjena kot dobra ali slaba, kot zgledna ali zavajajoča, velikodušna ali bolj iskanje časti in pohvale. Jezus nam še posebej priporoča, da delamo dela usmiljenja: da nasitimo lačne, damo piti žejnim, sprejmemo tujce, oblačimo nage, obiskujemo bolne in ljudi, ki so v zaporu. Na videz so preproste zahteve, ki prinašajo večno življenje. Pa vendar tolikokrat pozabljene, neizpolnjene, preslišane. Zakaj? Morda zato, ker se jih ne da meriti, statistično obdelati, ker nimajo ustrezne družbene cene? To so dela, ki jih spremlja in zapisuje le Božje oko. Čas je, da te besede premislimo, jih resno vzamemo in živimo. Nobena filozofija z Vzhoda, ki se kaže kot odrešujoča, nas ne bo rešila, naj bodo ob tem izrečene še tako obetajoče obljube. Edino večno veljavne vrednote in obljube so naše trdno upanje. Zato se je treba truditi. Papež ne ponavlja zastonj, da bosta človek in svet preživela samo, če bosta imela Boga. Sedaj imamo priložnost, da preverimo, kakšni smo, in popravimo svoj odnos do svojih bližnjih ter naredimo kaj dobrega zanje. Naj nam pri tem pomaga Gospod, ki odrešuje vsakogar izmed nas in nas vodi v nebeško kraljestvo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.