4. POSTNA NEDELJA

Bog je poslal svojega Sina, da bi svet odrešil
   Tisti čas je rekel Jezus Nikodemu: »Kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, kdor veruje, imel v njem večno življenje. Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogúbil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temò kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi razkrila njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se pokažejo njegova dela, ker so narejena v Bogu.«
Jn 3,14-21

TEMA ALI LUČ?
       Evangelist Janez vzklika: »Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.« Po resnici ravna tisti, ki spolnjuje in uresničuje zapovedi. A s tem, da spolnjujemo zapovedi, še nimamo nobenih posebnih zaslug. Smo pa deležni Božjega razodevanja in njegove moči. Če upoštevamo zapovedi, nam Bog daje svoje življenje, svojo ljubezen. Zapovedi nam tako pomagajo, da v sebi spet odkrijemo tisto človeškost, ki jo je razodel in živel Jezus. Če je Bog izžareval iz Jezusove človeškosti, ker se je podredil ljudem do te mere, da smo ga lahko pohodili in ubili, pa si ni pustil iztrgati iz srca dobrotljivo ljubezen do nas, potem lahko tudi mi uzremo Božji sijaj, če smo podrejeni svojim bratom in sestram, ne da bi se pustili zvezati krivičnosti in hudobiji. To je mogoče le, če bomo svoj pogled trdno uprli v Jezusa, ki je kot človek priča takšne močne, ranjene in strastne Božje ljubezni do vsakega izmed nas. Človekovo življenje se v trpljenju utrdi in dobi novo vrednost, ko je povzdignjeno, ko je podobno Jezusovemu odmiranju samemu sebi in popolni daritvi na križu. Zato trpljenje ni proti življenju, ampak mu daje pravo vrednost. Ko pridejo ure teme, se ozrimo na Jezusa na križu, ki nas je takrat, ko je bil pribit in popolnoma brez moči, odrešil in nam odprl vrata v večno življenje. Greh nas oddaljuje od Boga. Zato se obrnimo vase in odstranimo iz sebe vse, kar je slabo, da se bo v našem srcu naselil Bog in bomo živeli v miru z Njim in med seboj.
    Če je torej brezmejna, usmiljena ljubezen Boga, ki je šel tako daleč, da je dal svojega edinega Sina v odkupnino za naše življenje, je velika tudi naša odgovornost. Vsak mora namreč priznati, da je bolan, če hoče biti ozdravljen. Vsak se mora spovedati svojega greha, da bo lahko Božje odpuščanje, že podarjeno na križu, imelo učinek v njegovem srcu in na njegovo življenje. Sv. Avguštin piše: »Bog obsoja tvoje grehe in če jih obsodiš tudi ti, se pridružiš Bogu ... Ko ti postane žal za to, kar si storil, tedaj se začenjajo tvoja dobra dela, saj si obsodil svoja slaba dejanja. Dobra dela se začnejo s priznanjem slabih dejanj.« Včasih pa ima človek raje temo kakor svetlobo, ker je preveč prilepljen na svoje grehe. Vendar samo, če se odpre svetlobi in se iskreno spove svojih grehov Bogu, ponovno najde resničen mir in veselje. Pomembno je torej redno iti k zakramentu spovedi, še posebej med postnim časom, da prejmemo Gospodovo odpuščanje in pospešimo svoje spreobrnjenje.
    Človek se ne more sam rešiti posledic lastnega greha. Samo Bog ga lahko reši njegove moralne in fizične sužnosti. Jezusova smrt, napovedana v Spevu o Božjem služabniku, je smrt, ki postane luč za ljudstva. Je smrt, ki skupaj z bogoslužjem zadoščevanja prinaša spravo. Je smrt, ki nakazuje konec smrti. Od takrat je križ znamenje upanja, prapor Jezusove zmage. Bog se ne vede oblastno, temveč neizmerno ljubi. Svoje vsemogočnosti ne kaže preko kaznovanja, temveč preko usmiljenja in odpuščanja. Razumeti vse to, pomeni vstopiti v zveličavno skrivnost. Jezus nas namreč ni prišel obsodit, temveč rešit. Z darovanjem na križu razodeva ljubeče obličje Boga. Po veri v brezmejno ljubezen, ki nam je bila podarjena v Jezusu Kristusu, vemo, da je še tako majhna moč ljubezni močnejša od največje rušilne moči in da lahko spreminja svet. In ravno po tej isti veri imamo »zanesljivo upanje« v večno življenje ter v vstajenje od mrtvih. Daj nam poguma, da bomo zapustili dela teme, dela tega sveta in sprejeli tvojo ljubezen, ki nam prinaša luč, mir in veselje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. POSTNA NEDELJA - TIHA

Če seme umre, obrodi obilen sad
   Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsájde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovóril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počástil Oče. Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govóril.«
Jezus je odgovóril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Jn 12,20-33

UMRETI IN ŽIVETI
   Nekaj Grkov je pristopilo k Filipu in so ga prosili: »Radi bi videli Jezusa!« Veliko so slišali o Jezusu in radi bi ga spoznali. Tudi danes Jezus zelo privlači. Otroci pogosto postavijo vprašanje: »Kje je Jezus sedaj? Radi bi ga videli!« Če jim odgovorimo: »Zazrimo se v nebo! Vidimo Jezusa?« »Ne!« odgovorijo v zboru. »Sedaj pa se naj vsak ozre v svoje srce, za nekaj časa utihne in dovoli, da vanj pride močna svetloba Jezusa, ki te ima rad!« Poslušajo in sledijo brez obotavljanja. Sledi še zadnje dejanje: »Podajte desnico svojemu sosedu in se mu nasmehnite!« V tem nasmehu je Jezus. Ko drugega pogledamo v oči in se mu nasmehnemo, ga gledamo kot Jezus. Drugi zazna in nam z nasmehom prizna, da je v nas prepoznal Boga.
   Jezus nam razloži, v čem je naša pridružitev njegovemu poslanstvu. Ko govori o svoji bližnji zveličavni smrti, uporabi preprosto, a hkrati zelo zgovorno prispodobo: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Sebe primerja z razpadajočim pšeničnim zrnom, ki bo prineslo vsem obilne sadove, kakor se je slikovito izrazil sv. Atanazij in le preko smrti in križa bo Kristus prinesel obilo sadov za vse čase. Ni bilo dovolj, da se je Božji Sin učlovečil. Za izpolnitev božanskega načrta vesoljnega zveličanja je bilo potrebno, da je bil umorjen in pokopan. Le tako je bila v polnosti prevzeta človeška resničnost, da se je po njegovi smrti in vstajenju razodelo zmagoslavje Življenja, zmagoslavje Ljubezni in se je potrdilo, da je ljubezen močnejša od smrti.
   Vendar pa je človek Jezus, ki je bil pravi človek z enakim čutenjem kot mi, zaznal težo preizkušnje in grenke žalosti zaradi tragičnega konca, ki ga je čakal. Ravno zato, ker je bil Človek – Bog, je toliko bolj okusil grozo pred prepadom človeškega greha in tem, kar je umazanega v človeštvu, saj si je to moral naložiti nase in použiti v ognju svoje ljubezni. Vse to je moral nositi s seboj in spremeniti v svojo ljubezen.
   To je zahtevna pot križa, ki jo Jezus nakaže vsem svojim učencem. Večkrat je namreč rekel: »Če kdo meni služi, naj hodi za menoj.« Za kristjana, ki hoče uresničiti lastno poklicanost, ni namreč druge izbire. Postava križa, ki je opisana s prispodobo pšeničnega zrna, ki umrje, da lahko vzklije novo življenje, je logika križa, ki smo jo slišali v današnjem evangeliju: »Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« »Sovražiti« svoje življenje je močen protisloven semitski izraz, ki pa dobro izrazi korenito popolnost tistega, ki hodi za Kristusom in iz njegove ljubezni služi bratom. Torej izgubi življenje, da ga tako najde. Na nobeni drugi poti ne bomo tako okušali veselja in rodovitnosti Ljubezni, kakor na poti dajanja, podarjanja, izgubljanja zaradi najdevanja. Naj nam pri tem pomaga Božja milost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

CVETNA NEDELJA

Slovesni vhod v Jeruzalem
   Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Betfage in Betanije ob Oljski gori, pošlje dva izmed svojih učencev in jima reče: »Pojdita v vas, ki je pred vama; in ko stopita vanjo, bosta takoj našla privezano žrebe, na katerem še noben človek ni sedel; odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ‚Kaj to delata?‘, recita: ‚Gospod ga potrebuje‘, in takoj ga bo pustil semkaj.« Odšla sta in našla žrebe privezano pred vrati zunaj ob cesti, in ga odvezovala. Nekateri izmed tam stoječih so jima govorili: »Kaj delata, da žrebe odvezujeta?« Odgovorila sta, kakor je bil naročil Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta torej žrebe k Jezusu. In nanj so položili svoja oblačila in je sédel nanj. In mnogi so na pot pogrinjali svoje plašče, drugi pa so z dreves sekali zelenje in ga stlali po poti. In kateri so šli pred njim in za njim, so vzklikali: »Hosana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Blagoslovljeno prihajajoče kraljestvo našega očeta Davida! Hosana na višavah!«
Mr 11,1-10

BLAGOSLOVLJEN, KI PRIHAJA    
    Cvetna nedelja je kot velik obokan vhod, ki nas uvede v veliki teden, med katerem se je Gospod Jezus napotil proti višku svojega zemeljskega življenja. On se je namreč povzpel v Jeruzalem, da bi izpolnil Pisma in bil razpet na les križa, na prestol, s katerega bo kraljeval za vedno ter privlačeval k sebi človeštvo vseh časov, da bi ponudil vsem dar odrešenja. Jezus je prišel iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namreč pričakovali Mesijev prihod. Naprej je poslal dva svoja učenca, katerima je rekel, da bosta našla privezanega osla, mladiča, na katerega se ni še nihče povzpel. Odvežeta naj ga in mu ga pripeljeta. Učenca sta našla osla in ko so ju vprašali, če imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je šel Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naročil vrniti njegovemu gospodarju.
    Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: učenca sta položila svoja oblačila na osla. Evangelist Marko preprosto zapiše: »in Jezus je sedel nanj.«  Ne vemo, kaj so si romarji natančno predstavljali, ko so pri Jezusovem »ustoličenju« govorili o prihajajočem kraljestvu našega očeta Davida'. Lomili so namreč veje z dreves in vzklikali besede Psalma 118, molitvene besede Izraelovega romarskega bogoslužja, ki v njihovih ustih postanejo mesijanska razglasitev: »Hozana! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!« Globlji pomen nam podaja celotno Sveto pismo, ki nas spominja, da bo Mesija izpolnil obljubo blagoslova, ki ga je Bog izrekel Abrahamu. Zato je Ta, kateremu je množica vzklikala, da je blagoslovljen, istočasno tudi Ta, v katerem bo blagoslovljeno vse človeštvo. Tako se v Kristusu človeštvo prepozna globoko povezano in kakor ovito v plašč božanskega blagoslova. Blagoslova, ki vse prežema, vse vzdržuje, vse odrešuje, vse posvečuje.
    Ker je množica vzklikala in pozdravljala Jezusa kot Mesija, nekaj dni zatem pa je jeruzalemsko ljudstvo vzklikalo pred Pilatom: »Križaj ga!«, njegovi učenci pa so ga zapustili, je prav, da se vprašamo: Kdo je za nas Jezus iz Nazareta? Kakšno idejo imamo o Mesiji, kakšno idejo imamo o Bogu? V tem velikem tednu se namreč podajamo na pot za našim Kraljem, ki je izbral prestol križa. Poklicani smo hoditi za Mesijem, ki nam ne zagotavlja neke lahke zemeljske sreče, temveč srečo v nebesih, Božjo blaženost.
    Jezusovo trpljenje je zgodba, v kateri so vsi soudeleženi. Ni življenja brez trpljenja, ni rasti brez umiranja, kajti pot v večnost in poveličanje je speljana preko Kalvarije. Zato je treba trpljenje sprejeti kot del vsakdanjika, kot zgodbo, ki jo sestavljamo od rojstva do smrti, kamenček za kamenčkom. Celotno podobo bomo videli šele v večnosti, ko bo navzoče vse hkrati, ko bodo posamezni prizori dobili svoj smisel. Zato se še posebej zahvaljujmo za prehojeno življenjsko pot in prosimo, da bi bil Bog z nami še naprej, da bi nas opogumljal in tolažil v urah trpljenja, nezadovoljstva in iskanja smisla.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VELIKA NOČ

Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih
    Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9

VESELIMO SE
   Velikonočno jutro nam je znova prineslo staro in vedno novo sporočilo: »Kristus je vstal!« Odmev tega dogodka, ki se je sprožil v Jeruzalemu pred dvajsetimi stoletji, še vedno odmeva v Cerkvi, ki nosi v srcu živo in drhtečo vero Marije, Jezusove matere, vero Magdalene in drugih žena, ki so prve videle prazen grob, vero Petra in drugih apostolov.
   Vse do danes – tudi v naši dobi ultratehnoloških komunikacij – vera kristjanov temelji na tem oznanilu, na oznanilu teh sester in teh bratov, ki so videli najprej prevrnjeno skalo in prazen grob, potem skrivnostne glasnike, ki so trdili, da je Jezus, Križani, vstal; nato se je on sam, Učitelj in Gospod, živ in otipljiv, prikazal Mariji iz Magdale, učencema iz Emavsa, slednjič vsem enajsterim, zbranim v dvorani zadnje večerje.
   Luč, ki je zaslepila stražarje, postavljene, da bdijo nad Jezusovim grobom, je posegla skozi čas in prostor. Prav ta drugačna luč, božanska luč je zdrobila temo smrti in prinesla na svet božji sijaj, sijaj Resnice in Dobrega.
Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico.
   Naj se veselita nebo in zemlja zaradi pričevanja tolikih, ki trpijo nasprotovanja ali celo preganjanja zaradi svoje vere v Gospoda Jezusa. Oznanilo njegovega zmagovitega vstajenja naj jim vlije pogum in zaupanje!
   Vstali Kristus hodi pred nami proti novim nebesom in novi zemlji, kjer bomo končno vsi živeli kot ena sama družina, otroci istega Očeta. On je z nami do konca sveta. Hodimo za njim v tem ranjenem svetu in pojmo aleluja. V našem srcu je veselje in bolečina, na naših obrazih nasmeh in solze. Taka je naša zemeljska resničnost. Kristus pa je vstal, je živ in hodi z nami. Zato pojmo in hodimo, zvesti svojim dolžnostim na tem svetu in s pogledom uprtim v nebo. (Iz homilije papeže Benedikta XVI.)


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA - BELA

Čez osem dni je prišel Jezus
   Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
   Tomaža, enega izmed dvanajstérih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.«
   Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Polôži svoj prst sèm in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo polôži v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovóril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« Jezus je vpričo svojih učencev stóril še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da vérujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31

BOŽJE USMILJENJE JE NESKONČNO
    Na koncu velikonočne osmine je postavljena bela nedelja ali nedelja Božjega usmiljenja. Evangelij nam spregovori o vstalem Gospodu, ki se prikazuje učencem in skuša odpraviti iz njihovega srca zbeganost velikega petka. Učenci ne morejo verjeti svojim očem, a se končno le razveselijo, ko začutijo v svojem srcu mir, ki jim ga prinaša vstali Gospod. Enega ni bilo med njimi, Tomaža. Ta ne verjame na besede, ampak se hoče dotakniti, svojo vero hoče zamenjati z gledanjem. Ni odprt za mir in Božje usmiljenje, ker apostoli, ki so videli, ne znajo svojega doživetja prenesti v vero in osebno pričevanje. Tudi večina od nas je podobna Tomažu, ki ne verjame: nismo dovolj odprti za Božjo milost, zato nas Božja ljubezen ne prevzame. Treba je narediti prvi korak: Jezusa prositi, da postane gospodar našega srca, da nas prevzame s svojim mirom.
    Pot, ki nam jo kaže vstali Učitelj, je »enosmerna pot«: iti ven iz sebe, da bi pričevali o zdravilni moči ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo človeštvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine bolečine in negotovosti. Ko slišimo krik po usmiljenju in miru, slišimo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« Kjer je Gospod, tam je usmiljenje. Trmoglavost kljubuje poslanstvu in kljubuje usmiljenju. Prosimo Gospoda, da bi nam pomagal razumeti, kakšno je njegovo srce, kaj pomeni usmiljenje, kaj pomeni, ko nam pravi: »Usmiljenja hočem in ne daritve!« Bog pa naj razlije svoje usmiljenje nad nas, kajti Božje usmiljenje lahko razumemo le takrat, ko je bilo izlito na nas, na naše grehe, na našo bedo.
    »Ne bodi neveren, ampak veren!« je Jezus rekel Tomažu. Brez vere v presežnost našega življenja, brez močnega hrepenenja po večnosti, smo brez kompasa, izgubljeni sredi puščave različnih mnenj in »zlatih telet«, ki se jih oklepamo, a nam ne morejo pomagati. Jezus je vstal; on je preroštvo našega življenja. Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.
    Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Ker se je Jezus ponovno prikazal osmi dan po vstajenju, so ta dan poimenovali »Gospodov dan«, to je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred.
Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v zbrani skupnosti; tu nam govori po Svetem pismu, lomi za nas kruh večnega življenja ter nam podarja svoj mir. Jezus je apostolom, zbranim v dvorani zadnje večerje, večkrat ponovil pozdrav »Mir vam bodi!« Ta mir lahko da samo On, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. »Mir«, ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni,
    Sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove: ljubezen, veselje in mir. Sveta Marija, Mati usmiljenja, naj nam jih izprosi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. VELIKONOČNA NEDELJA

Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih
   Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.«
Lk 24,35-48

SREČANJE Z JEZUSOM
    Danes veliko govorimo o novi evangelizaciji, ki je drug izraz za pokristjanjevanje. Veliko govorimo, a pogrešamo sadove našega oznanjevanja. Kaj smo naredili narobe? Vera je res milost, a milost predpostavlja naravo. Dokler se ne sprejmemo kot ustvarjena bitja, dokler se ne počutimo kot grešniki, milosti ne bomo občutili oziroma imamo vrata svojega srca zaklenjena in Bog ne more vstopiti. Treba je narediti prvi korak: stopiti v spovednico, opraviti življenjsko spoved in milost bo našla primeren prostor, da se lahko naseli vanj in nas spremeni. Nova evangelizacija se bo začela v spovednici. Vsaka maša pa je milostni čas, da se zavemo svoje grešnosti in obudimo iskreno kesanje.
    Predstavljajmo si, da sedimo skupaj z apostoli v istem prostoru … Vsak od nas ima svoje skrbi, vsak svoja vprašanja. Ni nam do pogovora, ker vemo, da bi bile lahko izrečene samo stare oguljene fraze. Prideta tista dva učenca in pripovedujeta, kaj se je zgodilo na poti v Emavs. Marsikdo se sumničavo spogleduje s Tomažem. Ko smo tako zbrani, enaki med enakimi, vstopi Jezus in izreče: »Mir vam bodi! Jaz sem, ne bojte se!« Kot da bi se pričel vrteti popolnoma nov film. Najprej smo preplašeni, vendar smo nagovorjeni. Prav to nas spreminja. Skupaj smo tudi pri obedu, pravzaprav nas on vpraša, ali imamo kaj jesti. Ravno obed nas je povezoval in nam dajal moči. Ko smo bili pri obedu, so bile izrečene besede, slišali smo se, občutili podporo, odpuščanje, kovali smo načrte, … Močna elementa, ki sta nas povezovala, sta bila miza in Jezus, ki je bil med nami. Prav to smo doživljali tudi sedaj, ko je stopil med nas. Ta preprosti dogodek se je tako močno zapisal v srce in nas spremenil, da smo postali drugačni. To so opazili tudi drugi, ker so naša dejanja postajala drugačna. Kot da je s svojim vstopom med apostole vstopil pravzaprav v vsakogar izmed nas osebno.
    Ali ni to dogodek, ki nas opisuje med sveto mašo? Zbrani smo, vsak s svojimi problemi, zamišljeni, z bremeni v glavi in srcu. Pride On in nam razlaga besede, sedi z nami pri mizi. Prav sveta maša nas spominja na zbrane apostole, tu in tam se pojavi nekdo, ki je s svojim življenjem živa priča – kot emavška učenca med nami. Vprašanje visi v zraku predvsem pri zadnjem dejanju: Ali nas ta dogodek spreminja, da postajamo drugačni? Ali se ob Jezusovem vstopu med nas pretrga pusta siva koprena, ki sicer visi nad nami? Ali se spremeni resnobnost naših obrazov, ki ni nič drugega kot odsev brazd našega vsakdanjika?
    V občestvu, ki se imenuje Cerkev, je potrebno biti drugačen zaradi srečanja z Jezusom. Prav vsakega posameznika more prežeti klic po drugačnosti. Naša tradicionalna drža nas ne sme tako močno omejevati, da ne bi postajali drugačni v svojem ravnanju, govorjenju, mišljenju … v vsakdanjem življenju. Božja Mati naj nam pomaga, da bomo pozorno poslušali Gospodovo Besedo in se vredno približevali mizi evharistične daritve ter s tem postajali priče novega človeštva.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. VELIKONOČNA NEDELJA - DOBRI PASTIR

Dobri pastir da življenje za svoje ovce
   Tisti čas je Jezus rekel: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce. Najemnik pa, ki ni pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi te moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
Jn 10,11-18

JEZUS NAS IŠČE
    Cerkev nas vabi, da še naprej premišljujemo o stvarnosti vstalega Jezusa kot živega in osebno navzočega tukaj in sedaj, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. On nam omogoča, da smo deležni njegove življenjske moči. Podoba dobrega pastirja govori prav o tem. A kot vedno ima Božja beseda še veliko več pomenov in globine, kot smo mi danes sposobni doumeti in sprejeti. Jezus je dobri pastir. To radi ponavljamo, ko govorimo o duhovnih poklicih oziroma ko kritiziramo duhovnike, ki niso pastirji, ampak najemniki in za ovce niso v skrbeh. Večkrat imamo tehtne razloge za svojo kritiko, a skoraj nikoli ne pomislimo, da smo velikokrat tudi sami krivi, da imamo takšne dušne pastirje. Kadar ovca ne posluša glasu svojega pastirja in se od črede oddalji, povzroča skrbi in če je takih ovac veliko, je pastir zbegan, ker ne ve, kako bo izgubljene našel in jih privedel nazaj. Pozitivna kritika je dobrodošla, a mora biti podprta z molitvijo, kajti imeli bomo takšne duhovnike, redovnike in redovnice, kakšne si bomo pri Bogu izprosili s svojo molitvijo.
    Jezus se nam predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje za nas. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga Oče ljubi. S tem, ko da življenje za nas, Jezus pokaže najvišjo moč ljubezni. Ko pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, je sad Očetove ljubezni do njega. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen. Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega bom lahko spoznal le, če mu bom dal na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja za bližnje.
    Če mi Jezusove podaritve ne zaznavamo, iz nje tudi ne bomo mogli živeti, ampak bomo vse skupaj dojemali in živeli egoistično. To pomeni, da bomo razumela Božjo ljubezen kot pripomoček za svoje lastno dobro počutje. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda. Jezus izroči samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da nam vsem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. In to njegovo hotenje Jezus imenuje zapoved. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi nam omogoča, da imamo življenje v izobilju. Tudi mi lahko povečamo dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podarimo svoje življenje drugim.
    Naj nam Gospod pomaga, da bi več molili za duhovnike, da bi vedno bolj ljubili Gospoda in njegovo čredo – sveto Cerkev in vse ljudi. Molimo tudi drug za drugega, da bi nas Gospod nosil in bi se naučili nositi drug drugega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. VELIKONOČNA NEDELJA

Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Jaz sem prava vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, otrebi, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti po besedi, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«
 Jn 15,1-8

BITI POVEZANI Z JEZUSOM
    V današnjem evangeliju nam Jezus spregovori o trti in mladikah. V naših krajih je trta doma, zato nam je ta primera še toliko bližja. Veliko dejavnikov vpliva na to, ali bo trta dala grozdje. Dobra zemlja, voda, sonce in še kaj bi lahko našteli. Ta evangeljski odlomek, je tako preprost in temeljen za našo vero in duhovno življenje. Kristus je pogosto uporabljal prilike, da bi ga vsi dobro razumeli. Vinogradnik se dobro spozna na svoj vinograd, zato ve, kako je treba trto obrezovati in kako poskrbeti za mladike, da bo pridelek čim kvalitetnejši. Jezus uporabi primero o trti in mladikah, da spregovori o sebi in tistih, ki jim je odrešenje namenjeno. Lahko smo podobni mladikam, ki odpadejo od trte, ali pa smo živo povezani s trto, z Jezusom, ki je naš vodnik in učitelj. Vsakdo se sam odloči glede svojega življenja, sam stopi na pot in hodi po njej in od njegovih odločitev je odvisno, ali bo prišel na cilj ali pa se bo na poti izgubil. Ker smo slabotni, je dobro imeti pravega vodnika. Kdo bo to? Jezus, ali kdo, ki je morda celo slabotnejši od mene? Jezus hoče, da smo v življenju rodovitni, da smo srečni že tukaj na zemlji in še bolj v večnosti. Zato bodimo dobri učenci, na katere se lahko Jezus vedno zanese, da bomo govorili resnico in posnemali njegov zgled ljubezni.
      Prav zaradi jasnega sporočila je ta prilika uporabna pri krščevanju otrok. Kristus sebe primerja s trto, nebeški Oče je vinogradnik, nas pa z mladikami. Temeljno sporočilo te prilike je, da nismo sami. Da je na naši življenjski poti z nami Kristus, če smo z njim povezani. Karkoli se zgodi, smo z njim, saj smo vcepljeni na trti. Če smo z njim, se v nas pretaka življenjski sok trte in bo on ter Božja beseda, ki je polna Duha, obrodila bogate sadove.
    Ob tem odlomku se človek navadno vpraša tudi, kakšna mladika sem. Enako se lahko vprašamo kot občestvo. Človek se v teku svojega življenja spremeni, a pomembno je, da ohranja živ prav ta temeljni odnos s Kristusom. Kajti le tako lahko obrodimo sadove. Odnos s Kristusom je živ, podvržen različnim preizkušnjam, spremembam, skušnjavam, je pa tudi radosten. Dobro je vedeti, da nam je vedno na voljo tolažba Svetega Duha, še posebej za našo rast v krščanskem življenju. Zakrament svetega krsta, ki je zakrament uvajanja v krščansko življenje, potrebuje »nadgradnjo«, kar pomeni življenje tudi iz drugih zakramentov. Sveta maša je hrana našega življenja in sveta spoved odlična priložnost, da se odnos s Kristusom prečisti, da se »kanal« med Bogom in človekom spet odpre, če je bil morda dolgo časa zasut ali težko prehoden. Tako lahko spet postanemo živa mladika, ki je vcepljena na Kristusa, in obrodimo sadove ljubezni v »dejanju in resnici«. Pri tem so nam dober smerokaz v življenju prav božje zapovedi. Naj bomo vedno bolj živa mladika v veselje vseh z bogatimi sadovi!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Kdor zares ljubi, da življenje za svoje prijatelje
   Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostaníte v moji ljubezni! Če boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem tudi jaz izpolnil zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljúbite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvôlil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljúbite med seboj!«
Jn 15,9-17

LJUBIMO BOGA IN LJUDI
    Današnji evangelij nam želi povedati, da je ljubezen najpomembnejša v našem življenju. Jezus je pri zadnji večerji, ko se je poslavljal od svojih učencev, dejal: »Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam.« Prijateljstvo je vedno zaveza, zaupanje in pripadnost. Pravi prijatelj ne moreš biti od danes do jutri, ne sprejemaš drugega le v lepih trenutkih, ampak mu stojiš ob strani, ko je hudo, ko je v krizi, ko dvomi vase, ko izgublja tla pod nogami. Jezus hoče biti tak prijatelj, zato od nas pričakuje, da mu zaupamo, da se zanesemo nanj, da ga sprejmemo kot vsakodnevnega spremljevalca. In naš odgovor? Prijateljstva ne smemo zlorabiti, ampak ga moramo krepiti s svojo zvestobo.
   »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.« Jezus ves in v celoti računa na Očeta. Kakor da bi nam rekel: vse veselje, ki ga ima Oče do mene, imam jaz do vas. V meni ste tudi vi poklicani, da vstopite v to veselje in uživate njegove sadove. Očetovo veselje do Jezusa in nas traja vso večnost in skozi vso zgodovino. Jezus nam tudi pove, pod kakšnimi pogoji bomo lahko uživali sadove tega veselja: »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.« Očetove zapovedi so odrešenje za vsakega človeka. Omogočajo nam sodelovanje pri njegovem veselju. Omogočajo nam sožitje v ljubezni. In prav to je smisel vse človeške zgodovine. Kdor te razsežnosti ne dojame, zanj bo življenje nesmiselno ali pretrdo. Besede »ostanite v moji ljubezni« pomenijo bližino, zaupnost in domačnost z Bogom. Pogoj za izpolnjevanje zapovedi je Božja ljubezen, ki je vir življenja in hkrati tudi odločitev, da bomo iz tega vira živeli. V tem je vir našega veselja in dostojanstva. Bog ni tisti, ki bi napolnjeval samo mojo potrebo po ljubezni in me nasičeval. Takšna sebična ljubezen nima nič skupnega z Božjo ljubeznijo, ki prihaja do nas po Jezusu. Ljubezen je takšna, da zajame vse ali pa se izgubi. Ljubezni ni mogoče omejiti le na nekoga, drugim pa jo zanikati. Takšna ljubezen ne bi bila več Jezusova ljubezen. Resničnost Jezusove ljubezni je konkretna in jo lahko preverimo z naslednjimi besedami: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem jaz vas ljubil.« Ljubezen do vseh pomeni, da vse zajamemo v vzajemno ljubezen. Ne prezrimo, da Jezus ne govori o zapovedih, ampak o eni sami zapovedi. To pomeni, da ta zapoved vse druge zapovedi povzame in hkrati pokaže edini cilj vseh zapovedi. Vzajemna ljubezen je neposredno odvisna od izkustva Gospodove odrešujoče ljubezni.    
    Ljubezen do Boga in do bližnjega sta neločljivi. Je samo ena zapoved. Obe pa živita iz Božje ljubezni, ki nam jo podarja Bog; saj nas je prvi vzljubil. To ni več od zunaj dana »zapoved«, ki nam predpisuje nekaj nemogočega, ampak od znotraj podarjena izkušnja ljubezni, ki se po svojem bistvu mora dalje razdajati drugim. Ljubezen je »Božja«, ker prihaja od Boga in nas združuje z Bogom. V tem združitvenem procesu nas preoblikuje v Mi, kar presega naše ločitve in nam omogoča, da postanemo eno. Končno bo »Bog vse v vsem«. Naj nam Gospod pomaga, da se bomo mogli odpreti njegovi ljubezni in jo živeti v vsakdanjem življenju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. VELIKONOČNA NEDELJA

Verniki naj bodo eno, kakor sta Oče in Sin eno
   Tisti čas je Jezus povzdignil oči k nebu in molil: »Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogúbil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli v sebi polnost mojega veselja. Izróčil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici.«
Jn 17,11-19

VABILO K EDINOSTI
    Ob svojem slovesu je Jezus prosil očeta, naj apostole varuje, da bodo ostali v ljubezni med seboj in z Bogom. Tako mnogi starši molijo za svoje otroke, ker se bojijo, da jih bo svet premamil in se bodo izgubili. Ljubezen je vedno boleča, ker nam ni vseeno, kaj se bo z osebo, ki jo ljubimo, zgodilo. Prav je tako. Lepo je, da smo v skrbeh drug za drugega, ker to krepi zaupanje in ljubezen. Ko smo v stiski, čutimo, da nas podpirajo mnogi, da nam želijo dobro in to nam daje moč, da vztrajamo na svoji poti. Jezus nas ima rad, zato mu zaupajmo, v stiski se zatecimo k njemu, kajti pri njem smo vedno varni.
    Oče nas je izročil Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli za nas, da bi bili eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. Razdeljenost in sprtost sta sopomenki za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.
    V Jezusu nam Bog skazuje usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Prav zaradi njegovega usmiljenja smo lahko eno z njim in postajamo takšni, kot je on. Postajamo Očetova sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre, ki so sposobni premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni. Oče nas vse, ki mu pustimo, varuje pred hudičem, ki nas ločuje od Njega in od bratov in sester, da bi živeli v osamljenosti in žalosti. V Jezusu prepoznamo, da izviramo iz Očeta, ne iz sveta. To je vir veselja. Vstali Jezus tudi nas pošilja v svet, da bi razodevali Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane naše poslanstvo. Mi smo sinovi, če se obnašamo kot bratje. Če ne postanemo bratje in sestre, nismo ne sinovi ne hčere.
    Kaj lahko naredi vsakdo izmed nas, da bi dejavno sodeloval pri naporu za edinost? Edinost bomo dosegli, če si ne bomo prizadevali, da bi druge spreobrnili k nam, ampak se bomo vsi skupaj spreobrnili k Jezusu Kristusu. Eno bomo postali, če bomo v središče vsega spet postavili njega. Ko se bomo vsi skupaj odpravili k njemu, se bomo približali tudi med seboj, dokler ne bomo »eno samo srce in ena sama duša«, kakor so bili prvi kristjani. Pri tem pa ima središčno mesto molitev za edinost. Jezus je molil za edinost in nas tako molče povabil, da delamo enako tudi mi. Kljub vsem naporom edinost kristjanov ostaja cilj, ki presega naše moči. Preveč je razlik in ran iz preteklosti. Samo Božja milost jo lahko udejanji z novimi binkoštmi in zato jo moramo prositi od njega. »Ali je pri Bogu kaj nemogoče?«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BINKOŠTI

Duh resnice vas bo vodil v vso resnico
   Kadar pa pride Tolažnik, ki vam ga bom jaz poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni. Pa tudi vi boste pričevali, ker ste od začetka pri meni. 1Še mnogo vam imam povedati, a zdaj bi še ne mogli nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo vodil k popolni resnici; ne bo namreč govoril sam od sebe, temveč bo govoril, kar bo slišal, in vam bo oznanjal prihodnje reči. On bo poveličal mene, ker bo jemal iz mojega in oznanjal vam. Vse, kar ima Oče, je moje; 15 zato sem rekel, da bo jemal iz mojega in oznanjal vam.
Jn 15,26-27;16,12-15

SVETI DUH NAS OPOGUMLJA
    V življenju so pomembni prebliski ali globoka spoznanja, ki dajo življenju smer in človeka prepričajo, da ima pred seboj novo prihodnost, zato se ne sme vdati malodušnosti. V prvi Cerkvi je bil tak trenutek prihod Svetega Duha ali prve binkošti. Apostoli se po šoku velikega petka še niso pobrali, Jezusovo vstajenje je večino zmedlo, zato so potrebovali razsvetljenje in nov zagon, da so bili sposobni iti v svet z oznanjevanjem novega nauka. Ali je bila tudi za nas birma tak trenutek razsvetljenja? Če smo še vedno boječi in nas Jezusov nauk še vedno ni preobrazil, je binkoštni praznik priložnost, da se prepustimo Jezusu, mu zaupamo in mu dovolimo, da nas spremeni. »Duh resnice vas bo uvedel v vso resnico!« je bilo Jezusovo zagotovilo učencem. Ko se odpremo Svetemu Duhu, se prepustimo Bogu in začnemo svet dojemati z Božjimi očmi. Naša dejanja mora voditi ljubezen in ne iskanje sebične koristi. Kdor resnično ljubi, je privlačen, ljudje mu zaupajo in ga poslušajo.
    Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem molimo: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Sveti Duh omogoča, da zaznavamo Božjo voljo kot dobro za človeka. S tem našemu srcu omogoči, da spet lahko doživlja, kako je ogenj Božje ljubezni, ki nas doseže v Jezusu, resničen in pomemben za naše življenje. V moči Svetega Duha lahko spoznamo Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. Če naše srce to zaznava, ne bomo mogli živeti drugače kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bomo mogli kazati česa drugega, kakor Božjo ljubezen. Odgovorni smo za pričevanje. A tega pričevanja ne doživljamo več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Sveti Duh naša srca napolnjuje z Jezusovim življenjem, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji vseh.
    Vsak je povabljen, da prispeva svoj delež k skupnemu svetu. To je Božja volja. Bog je namreč Oče vseh. Ko se na binkoštni praznik nad apostoli pojavijo ognjeni plameni, je s tem jasno oznanjeno: od tega trenutka naprej lahko vsi vidijo, da je Božje delo v tem, da ljudi povezuje. Božje delovanje je izraz njegove ljubezni do ljudi, ki je v Jezusu postala vidna in dosegljiva. Ta čudež na binkošti postane telesen in vsak sliši razglašati Božje delovanje v svojem maternem jeziku. To pomeni, da je vsak jezik in vsak človek v svoji različnosti poklican oznanjati in razglašati eno in isto stvar: Bog nas neskončno ljubi. Isti čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko jih prepriča, da se odločijo za ljubezen in odprejo svojo različnost za sožitje. Na tak način naša srca doživljajo in razglašajo Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce.
    Naše osebno življenje je zaznamovano z notranjim bojem med težnjami, ki prihajajo iz telesa, in tistimi, ki prihajajo iz Duha. Ne moremo slediti obojih; nenehno moramo izbirati, katere bomo sledili; in pravilno lahko izberemo samo s pomočjo Kristusovega Duha. Sv. Pavel našteva dela mesa: to so grehi egoizma in nasilja, kot so sovraštvo, prepirljivost, ljubosumnost, razprtije, to so misli in dejanja, ki ne pomenijo zares človeškega in krščanskega življenja v ljubezni. Gre za smer, ki vodi v izgubo lastnega življenja. Sveti Duh pa nas vodi k Bogu, da bi že na tej zemlji lahko živeli zametek Božjega življenja, ki je v nas. Kot pravi sv. Pavel: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje« (Gal 5,22). Prizadevajmo si, da bi se odprli delovanju Božje milosti in živeli sadove Duha v vsakdanjem življenju.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA TROJICA

Jezus naroči krščevati v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha
   Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Mt 28,16-20

ŽIVIMO ODNOSE SVETE TROJICE
    Bog je ljubezen. Če ne bi bilo tako, ne bi bil Bog. Treba je tudi pokazati, kakšna je prava ljubezen. Čeprav je Bog eden, popoln in vsemogočen, brez medsebojnih odnosov ne gre. Bog Oče, naš Stvarnik je poslal k nam svojega Sina Jezusa, da bi nam konkretno pokazal, kako nas ima rad. Ko je Jezus odhajal s tega sveta, nas ni hotel pustiti samih, zato nam je obljubil, da bo poslal Duha tolažnika, ki nam bo razodel vse, kar moramo vedeti in česar se moramo držati, da pridemo v nebesa. In sedaj je naša naloga, da posnemamo življenje Svete Trojice, da Božjo ljubezen delimo naprej in tako soustvarjamo Božje kraljestvo na zemlji. O Božji ljubezni je treba govoriti, o njej je treba pričevati s svojim življenjem. K temu smo kristjani poklicani. Iz naših besed in predvsem iz naših dejanj, bodo drugi spoznali, da jih ima Bog rad in jih sprejema za svoje otroke.
    Ko vstopimo v cerkev, se približamo kropilniku z blagoslovljeno vodo in se pokrižamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Tudi sama maša se prične z dejanjem križa v imenu treh Božjih oseb; prav tako se tudi konča. Vmes se pokrižamo s tako imenovanim malim križem še pred branjem evangeljskega odlomka. V cerkvi že tolikokrat po ustaljenem redu naredimo »mali« ali »veliki« križ, da se nam velikokrat zgodi, kot da se nam nekam mudi. Pripeljimo s sabo v cerkev nevernega človeka. Ob tem, kako naredimo razne kretnje, predvsem znamenje križa, se lahko vprašamo, ali bi ga nagovorili s svojimi kretnjami in izgovarjanjem imena Svete Trojice. Na mestu je, da se ob tem vprašamo: Kaj nam pomeni to, kar počnemo, k čemu nas nagovarja: Bog Oče – Stvarnik, Sin – Odrešenik in Sveti Duh – Posvečevalec? In to površno dojemanje pogosto prehaja še v naše siromašnejše življenje, ko bi morala Sveta Trojica, ki nas zaznamuje v cerkvi in po zakramentih, odsevati iz naših dejanj. Ali se družimo s svojimi sošolci, sodelavci, sorodniki, prijatelji tako, da je v naših dejanjih vidno življenje Svete Trojice (stvarjenje, odrešenje in posvečevanje)? Ali so naši odnosi ne samo do zgoraj naštetih, temveč tudi do drugih ljudi v znamenju ljubezni Svete Trojice ali pa so bolj podobni rušenju, ujetosti v vsakdanje spletke in jamranju? Na mestu se zdijo besede, ki jih slišimo v današnjem evangeliju: »Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« Samo krščevanje z vodo ni dovolj; slediti mu mora poučevanje z besedo in predvsem z dejanji v duhu in resnici. Tako naj tudi naše znamenje križa, ki se nam zdi v cerkvi in pri sveti maši popolnoma na mestu, ne postane zgolj lepa navada oz. obredna gesta, ampak zaživi v nas in preko naših dejanj v našem okolju. Naše življenje v cerkvi in naše življenje, ko stopimo iz te stavbe, naj izraža isto vsebino – življenje Svete Trojice.
    Največji dokaz, da smo ustvarjeni po podobi Svete Trojice, je ta, da nas samo ljubezen osrečuje, saj živimo in smo v odnosih zato, da ljubimo in smo ljubljeni. V moči Božje milosti se trudimo, da bi živeli iz ljubezni, ki nam jo podarja Sveta Trojica, in jo v izobilju delili s svojimi brati in sestrami. Samo dela, ki so narejena iz ljubezni, resnično štejejo ter osrečujejo nas in tiste, ki so jim namenjena.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

9. NEDELJA MED LETOM

Sin človekov je gospodar tudi sobote
   Neko soboto je šel Gospod skozi žitna polja in njegovi učenci so spotoma začeli smukati klasje. Farizeji so mu govorili: »Glej, kaj delajo v soboto. To ni dovoljeno!« Rekel jim je: »Ali niste nikoli brali, kaj je stóril David, ko je zašel v stisko in je bil lačen sam in tisti, ki so bili z njim? Kako je ob času vélikega duhovnika Abjatárja stopil v Božjo hišo in jedel posvečene hlebe, ki jih smejo jesti samo duhovniki, in jih dal tudi tistim, ki so bili z njim?« Nato jim je govóril: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote. Zato je Sin človekov tudi gospodar sobote.«
   Jezus je spet šel v shodnico in tam je bil človek, ki je imel suho roko. Prežáli so nanj, ali ga bo ozdravil v soboto, da bi ga tožili. Tedaj je rekel možu s suho roko: »Vstani in stopi v sredo!« Njim pa je rekel: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?« Ti pa so molčali. Jezno jih je premeril z očmi in žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src rekel človeku: »Iztegni roko!« Iztegnil jo je in roka je bila ozdravljena. In farizeji so takoj odšli in se s herodovci posvetovali zoper njega, kako bi ga umorili.
Mr 2,23-3,6

BOG JE GOSPODAR SOBOTE
   Markov evangelij je zgodba o delovanju. V prvih treh poglavjih se Jezus sooči z hudobnimi duhovi, zbere svoje učence in se trikrat sooči z verskimi avtoritetami. Prav v tem odlomku ima znova težave s farizeji: najprej zaradi smukanja žita, nato pa še zaradi ozdravitve hromega v soboto. Težava ni v tem, da je vse to storil, ampak v tem, da je vse to delal na soboto. Judovska postava je bila zelo jasna: v soboto lahko ozdraviš samo nekoga, ki je v smrtni nevarnosti. Hromi seveda ni bil v smrtni nevarnosti. Jezus pokaže, da je zakon glede sobote napačen ter da človekovo trpljenje zahteva takojšen odziv. Ne velja reči: »Pridi jutri, danes ne morem, zaradi pravil!«
Zakoni in pravila niso dobri sami po sebi. Zakoni so zaradi tega, ker ljudje ne živimo odgovorno in ne spoštujemo pravic in dostojanstva drugih. Nekateri pa vztrajajo, da je vse zakone in pravila potrebno strogo ubogati in dobesedno spolnjevati. Določeni civilni zakoni so tudi moralno vprašljivi ali celo krivični (pravica do orožja, splav, smrtna kazen). Če je zakonodaja tako zgrešena, teh zakonov nismo dolžni ali celo ne smemo ubogati.
   Vsi zakoni (verski, civilni) ter celo družinska pravila morajo biti v službi dobrega, moralnega in obvezujočega. Drugače podležemo farsi, rekoč, zakon ubogamo zato, ker je zakon. Jezus pokaže, da noben zakon ne more biti v vseh primerih uporabljen na isti način. Zakon naj bi bil v službi človeškosti, upošteval naj bi naše potrebe. Potrebno ga je razumno in spretno upoštevati. Ker se prevečkrat nočemo ukvarjati z globljimi vprašanji svoje Cerkve ali družbe, hočemo hitre rešitve, da bi se spet dobro počutili, zato zahtevamo strožje zakone ali večje kazni. Samo poglejmo, koliko krat se volitve vrtijo le okrog zakonov in reda. Neutemeljeni strahovi redno silijo v pretirano poudarjanje zakonov, reda in prisile. To velja tudi v Cerkvi.
   Če v veri poudarjamo samo pokorščino, pravilom postanemo prav tako slepi, kakor so bili farizeji. Čeprav so bili priče ozdravitvi hromega, se je njihovo srce zakrknilo in so začeli načrtovati, kako bi Jezusa ubili. V Novi zavezi je le dvakrat omenjeno, da se je Jezus tudi razjezil: ko je izgnal menjalce iz templja (pri Janezu) in v današnjem odlomku. S tem nakaže, kako je Jezus nasprotoval slepi pokorščini verskim zakonom in pravilom. Hkrati pa nam je rečeno, da je bilo Jezusu žal za farizeje, ker se njihovo srce ni odprlo. Niso ga niti sprejeli niti dojeli, ampak so ga sklenili umoriti.
   Ali ne bi bilo tragično, če bi se Kristus ob srečanju z nami razjezil nad nami in postal žalosten, ker smo bili tako zasvojeni s pravili in nepopustljivi pri verskih zakonih? Molimo in si prizadevajmo za potrebne spremembe pri sebi (v svojem življenju) in v življenju Cerkve, da se Jezusu ne bo treba jeziti in žalovati nad nami, ko se bomo srečali iz obličja v obličje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

10. NEDELJA MED LETOM

Hudi duh bo premagan
   Tisti čas je Jezus prišel s svojimi učenci v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi sorodniki to izvedeli, so šli na pot, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Beelzebúl ga je obsédel in s poglavarjem hudih duhov izganja hude duhove.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govóril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo.
   Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsédel.«
   Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj, poslali ponj in ga poklicali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: »Glej, tvoja mati, tvoji bratje in tvoje sestre so zunaj in te želijo.« Odgovóril jim je: »Kdo je moja mati in kdo so moji bratje?« In ozrl se je po tistih, ki so sedeli okrog njega, in rekel: »Glejte, to so moja mati in moji bratje! Kdor namreč izpolnjuje Božjo voljo, ta je moj brat, sestra in mati.«
Mr 3,20-35

IZPOLNJUJMO BOŽJO VOLJO
    »Kakšen je Bog?« sprašujejo otroci pri verouku. Katekizemski odgovor je: »Bog je duh in nima telesa.« Otrok s tem ni zadovoljen, ker si duha ne zna predstavljati. Bolj zadovoljni so z odgovorim: »Bog je povsod, je neskončen in vsemogočen.« Še bolje pa razumejo, ko jim damo za zgled starše, ki v družini poskrbijo za vse. Bog pa naredi še veliko več, ker nas ima rad takšne, kot smo in se ne razjezi, ko naredimo kaj narobe. Vesel pa je, ko se potrudimo in ga imamo tudi sami radi. Tudi kot odrasli bi morali vsak dan odgovoriti na vprašanje: »Ali imam Jezusa res rad, ker ga kritiziram in grdo govorim o Cerkvi in kristjanih?« Jezus je prišel na svet, da bi nam pokazal, kako nas ima nebeški Oče rad. Vse, kar je delal, je sad njegove ljubezni. Zato ne smemo nikoli reči, da nas Bog nima rad. Vsi smo namreč Božji otroci, nihče ni izključen. Jezusov brat ali sestra se zato po pravici lahko imenuje tisti, ki ga posluša in izpolni njegovo voljo.
    Evangelist Marko piše kristjanom, ki doživljajo nasprotovanje in preganjanje. Nekatere zahteve, ki jih postavlja vera, se jim zdijo nemogoče. Zato v odlomku pred tem pripoveduje, kako množice prihajajo k Jezusu. Rade bi ga poslušale in iščejo njegovo pomoč. Dvanajsteri sprejmejo Jezusovo povabilo, živijo skupaj z njim in so pripravljeni, da jih pošlje. Vidijo, da njihovega učitelja ne priznavajo vsi, ampak ga nekateri celo močno napadajo. Sobivanje z Jezusom jim ne prinaša miru, ampak zahteva od njih pogum in zvestobo. Ni lahko. Pismouki, ki so najvišje verske avtoritete, ne zanikajo Jezusove moči nad množicami, toda razumejo jo popolnoma po svoje. Ne priznajo, da je poslan od Boga in da deluje z Božjo močjo. Izrečejo najhujšo možno obsodbo, da ima Jezus vso to moč od hudiča, ki je nasprotnik in upornik proti Bogu.
    Jezus najprej odgovori pismoukom, nato pa pojasni, kdo je v resnici njegov sorodnik. Ravnanje pismoukov imenuje greh proti Svetemu Duhu. S priliko pove, da je sam poln Svetega Duha. Pove, da z Božjo močjo, ki se ji satan ne more upreti, izganja demone in dela tudi vse druge čudeže, ki presegajo človeško omejenost. So znamenje tega, da ima Bog glavno besedo. Jasno pokaže, da ima oblast odpuščati grehe. Ve, kaj hoče Bog in kako je treba razumeti Božje zapovedi. Dobro tudi ve, kateri grehi so odpuščeni in kateri niso. Kletev proti Svetemu Duhu je greh, ki človeka ujame in zapre v upor ter sovraštvo do Boga, zato ni odpuščen. Iz sobesedila je razvidno, da človek stori greh proti Svetemu Duhu takrat, ko sreča človeka, ki je poln Svetega Duha in deluje z Božjo močjo, a on tega ne prizna, ampak trdi, da ta človek dela s satanovo močjo. Jezus o pismoukih in njihovih razlogih za takšno lažno razlago ne izreče dokončne sodbe. Pove pa jim, naj ne varajo samih sebe. Pokaže jim, da sami sebe postavljajo v strašno nevarnost, ko sodijo njega. S tem nam jasno pokaže, na kakšen odpor lahko tudi v nas naleti njegovo delovanje. Tako bomo laže razumeli, zakaj je bil obsojen na smrt.
Jezus nam jasno pove, da smo njegovi sorodniki le, če mu resnično pripadamo in uresničujemo Božjo voljo. Naša vez z Jezusom je odvisna od našega vedenja v odnosu do Boga, našega Očeta. Z njim smo lahko povezani le tako, da smo poslušni Bogu Očetu. Jezus ve, kaj hoče Oče od njega. Po njem Bog Oče tudi nam kaže, kakšna je njegova volja za nas vse: vsem pokazati Njegovo ljubezen in iz nje zajemati za pravi odnos do sebe, drugih in stvarstva.
    Prosimo Gospoda, naj se njegova ljubezen in resnica dotakneta našega srca. Prosimo, da bo Kristus prebival v naših srcih in nas bo prenavljal v nove ljudi, ki delujejo iz resnice v brezpogojni ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

11. NEDELJA MED LETOM

Gorčično zrno zraste v veliko drevo
   Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.« In govóril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčíčno zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.« V mnogih takih prilikah jim je govóril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govóril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
Mr 4,26-34

BOŽJE KRALJESTVO RASTE
    Evangelij nam danes govori o Božjem kraljestvu. Jezus je pogosto uporabljal prilike in podobe iz kmečkega življenja. Tudi danes nam na tak način spregovori: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi ponoči in bedi podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« Človek seje v upanju, da njegovo delo ne bo zaman. To kar spodbuja kmetovalca pri njegovem vsakodnevnem naporu, je ravno zaupanje v moč semena ter v kakovost zemlje. Božje delo je rodovitno skozi vso zgodovino. On je Gospod kraljestva. Človek je njegov ponižni sodelavec, ki zre in se veseli Božjega stvariteljskega delovanja ter potrpežljivo čaka na sadove. Sedanjost je čas sejanja in Gospod zagotavlja rast semena. Vsak kristjan torej dobro ve, da mora storiti vse tisto, kar lahko, da pa je uspeh odvisen od Gospoda. Na veliko stvari smo se navadili in nas dogajanje v ozadju več ne preseneča. Vendar ni vse samoumevno in je dobro, da vsaj od časa do časa pomislimo, za koliko stvari moramo biti Bogu hvaležni.
    Božje kraljestvo je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, najmanjše od vseh semen. S to Jezusovo razlago se težko sprijaznimo in tudi množica, ki je Jezusa spremljala, te razlage ni razumela. Pričakovali so mogočnega vladarja, ki bo prišel z vojsko in z močjo, on pa jim govori o gorčičnem zrnu, ki ga komaj opaziš. Slabost je namreč moč semena, to, da se razpoči, postane njegova sposobnost. Takšno je Božje kraljestvo: človeško gledano je majhna resničnost, ki jo sestavljajo ubogi v srcu, nadalje tisti, ki ne zaupajo v svojo moč, temveč v moč Božje ljubezni ter tisti, ki niso pomembni v očeh tega sveta. Pa vendar, ravno po njih prodre Kristusova moč in preoblikuje to, kar je na videz nepomembno. Kraljevanje si predstavljamo drugače, bolj veličastno, z veliko pompa, z obloženimi mizami, kjer najdeš vse, o čemer v življenju nisi upal niti sanjati. Jezus pa govori o tem, da si je treba izbirati zadnja mesta, da je pravo kraljevanje v služenju vsem. Če hočemo biti pravi kristjani, moramo sprejeti njegovo logiko, treba je postati majhen in vsem na razpolago.
    Božje kraljestvo, četudi zahteva naše sodelovanje, je predvsem Gospodov dar, milost, ki je pred človekom in njegovimi deli. Čudež Božje ljubezni povzroči, da vzklije in raste vsako seme dobrote, ki je posejano po vsej zemlji. Povabljeni smo, da pustimo, da Božja milost v nas opravi svoje delo. Le tako bo naše življenje lepše in predvsem polnejše, saj ima usmeritev in cilj. Ni nujno, da bo tudi lažje, saj je naše življenje pot duhovne rasti tudi ob mnogih nepredvidenih dogodkih. Morda prav ob takih dogodkih še bolj začutimo, kaj je temelj našega (za)upanja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.