JANEZ KRSTNIK

Janez je njegovo ime
   Elizabeti se je dopolnil čas poroda in je rodila sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan pa so prišli, da dete obrežejo, in so mu po očetu hoteli dati ime Zaharija. Njegova mati pa je odgovorila: »Nikakor, ampak Janez se bo imenoval!« In rekli so ji: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.«
   Tedaj so pomignili njegovemu očetu, kako bi ga on hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Pri tej priči so se mu razvezala usta in jezik in je govoril ter hvalil Boga. Strah je obšel vse njihove sosede in po vsem judejskem pogorju so govorili o vsem tem. Vsi, ki so to slišali, pa so si vzeli k srcu in so govorili: »Kaj neki bo iz tega otroka? Gospodova roka je bila z njim.« Otrok pa je rastel in se krepil v duhu; in bil je v samoti do dneva, ko se je prikazal Izraelu.
Lk 1,57-66.80

BOG NAS JE POKLICAL PO IMENU
    Bog je vse ustvaril. Tudi mi smo ustvarjeni po Božji podobi in sličnosti. On pozna človeka od začetka, že pred njegovim rojstvom. Ustvaril nas je z razlogom, da smo priče odrešenja za vse narode. Janez Krstnik je bil poklican, da pripravi pot odrešeniku. Godovi svetnikov so navadno postavljeni na dan njihove smrti, rojstva za nebesa. Edini svetnik, čigar rojstvo Cerkev proslavlja s posebnim praznikom, je Janez Krstnik, Jezusov predhodnik. Njegova vloga ob prehodu iz stare v novo zavezo je tako pomembna, da je Bog preroku Malahiju petsto let pred Kristusom navdihnil besede: »Glej, pošljem svojega angela, da pripravi pot pred menoj.« Da je ta 'angel' prav Janez Krstnik, je potrdil Jezus sam, ko je pridigarja ob Jordanu imenoval največjega preroka in 'več kot preroka'.
    Evangelist Luka poroča, kako je Bog po angelu naznanil očetu Zahariju Janezovo rojstvo, podobno kot malo kasneje Mariji iz Nazareta učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je naznačeno njegovo poslanstvo. Ime Janez se po hebrejsko glasi Johanan in pomeni 'Bog je milostljiv'. Janezu pravimo Krstnik zato, ker je oznanjal krst spokornosti in je tiste, ki so se s pokoro hoteli pripraviti na Odrešenikov prihod, krščeval v reki Jordan; predvsem pa je dobil vzdevek Krstnik zato, ker je krstil tudi Jezusa ter ga pri tem razglasil za obljubljenega Mesija.
    Kdor bere Sveto pismo, ima živo pred očmi prizor oznanjenja rojstva Janeza Krstnika duhovniku Zahariju v jeruzalemskem templju. Njegova žena Elizabeta, sorodnica Jezusove matere Marije, je vztrajno prosila Boga, da bi jima naklonil potomstvo, po katerem bi bila deležna sreče mesijanskih časov. Zaharija in Elizabeta sta živela v kraju Ain Karem kakih sedem kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Ko je prišel angel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, dejal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno.« Marija je brž pohitela k svoji sorodnici. Ob njunem srečanju je iz Marijinega srca privrel najlepši hvalospev Bogu: njena hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ko je Elizabeta rodila sina, so mu hoteli sorodniki dati ime po očetu, toda Zaharija je vzel deščico in nanjo zapisal: »Janez je njegovo ime.« Tedaj je spet mogel govoriti: začasna onemelost je bila kazen, ker ni veroval angelovemu oznanilu. Sorodnike in sosede je ob vsem tem obšel strah in spraševali so se, kaj bo s tem otrokom, ko se že ob njegovem rojstvu dogajajo tako nenavadne stvari. Janez je bil rojen za to, da pripravi pot Odrešeniku. To nalogo je izpolnil, ko je Jezusa predstavil ob krstu v Jordanu.
    »Kaj bo iz tega otroka?« se lahko vprašamo ob rojstvu vsakega otroka. Vsak človek je po Božjih načrtih enkraten in neponovljiv, vsakemu je določena posebna naloga, ki naj jo izpolniti prav on in nihče drug. Poklicani smo, da smo tudi mi kristjani znamenje, ki s svojim življenjem kažemo, da nas je Bog prepričal in smo sedaj njegovi učenci. Smo sicer samo ljudje z napakami, podvrženi grehu, a se zanašamo na tistega, ki nas je osvobodil, na Jezusa Kristusa. Tako kot Zaharija, oče Janeza Krstnika, moramo tudi mi imeti odprte oči, da prepoznamo Božje posege v svoje življenje in sprejmemo njegovo voljo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

13. NEDELJA MED LETOM

Jezus pokliče deklico nazaj v življenje
   Ko se je tisti čas Jezus prepèljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Moja hčerka je v zadnjih zdihljajih. Pridi in položi roke nanjo, da ozdraví in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.
   Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge.
   Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Obrnil se je v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
   Ko je še govóril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja? « Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovôlil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslôvil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Prijel jo je za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar pomeni: Deklica, rečem ti, vstani! Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naróčil, naj tega nihče ne izve, in je vêlel, naj ji dajo jesti.
Mr 5,21-43

SAMO VERUJ!
    Na današnjo nedeljo nam evangelist Marko predstavlja pripoved o dveh čudežnih ozdravljenjih, ki ju je Jezus storil dvema ženama: hčeri enega od predstojnikov shodnice, ki mu je bilo ime Jair, ter ženi, ki je trpela zaradi krvavitve. Zdravje je človekova največja vrednota. Kaj vse bi ljudje žrtvovali, da bi se znebili bolezni. Tudi naše molitve so v veliki meri povezane s prošnjo za zdravje, za ureditev medsebojnih odnosov in za boljše duhovno počutje. Tudi medsebojne odnose lahko primerjamo z zdravjem in naša notranja sreča je sad dobrega telesnega in duhovnega počutja. Zato je Jezus rad ozdravljal bolne in nesrečne. Gre za dva vidika ozdravljanja. Jezus se skloni nad človeško trpljenje in ozdravi telo. Nato je duhovni: Jezus je prišel ozdravit človekovo srce ter podarit zveličanje, za kar zahteva vero Vanj.
    Obujenje Jairove hčerke je ena najbolj ganljivih evangeljskih pripovedi. V ospredju je prizor na bregu jezera. Jezusa obkroža množica, ko se do njega prerine mož, ki mu je videti, da trpi, pade pred Jezusove noge in ga prosi: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju.« Jezus se ustavi sredi govora in gre z možem proti njegovi hiši, sledi pa mu množica, ki se noče odpovedati Učiteljevi bližini in morda upa, da bo priča čudežu. Drugi prizor se zgodi na poti. Neka žena, ki je krvavela, se je skrivoma približala Jezusu, da bi se dotaknila njegove obleke, in je hipoma ozdravela. Medtem ko Jezus govori z njo, pridejo Jairovi domači in mu povedo: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus, ki je vse slišal, je rekel predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« To je skoraj kakor odpev v Jezusovih ustih. Tudi ženi, ki je pravkar ozdravela od krvavenja, je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
    Podobno kot Jezus tudi Pater Pij ni nikoli delal čudežev zase ali pa zato, da bi dokazal, da je svetnik; delal ali bolje izprosil jih je od Boga samo zato, da je lajšal trpljenje ljudi. Bog trpi z nami, ne omeji se na to, da bi nas le od daleč opazoval, ko trpimo. Edina beseda, ki lahko vsaj malo osvetli temo bolečine, je »vera«. Ko Jezus priporoča ljudem, naj se obrnejo nanj v veri, ne misli le na vero v moč, da lahko stori čudež, za katerega prosijo, ampak na vero vanj. Vera – pa naj se pričakovani čudež zgodi ali ne – da ne bomo nikoli razočarani nad bistvenim. Evangelij natančno razlikuje dve vrsti vere: verjeti nekaj in verovati »v« nekoga. Ko gre za Boga, je druga veliko pomembnejša od prve. Jezus pove Marti in vsem nam: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« Največji čudež je verovati »v« njega. Potem vse postane mogoče. Izkušnja številnih ljudi dokazuje, da se tudi takrat, ko se ne zgodi pričakovani čudež, zaradi vere lahko zgodi nekaj, kar daje življenju nov smisel.
Še nekaj drugega je povezano z evangeljskim odlomkom. Poleg telesne smrti gre še za drugo smrt, za smrt srca in duše. Smrt duše nastopi, ko človek živi v grehu; smrt srca nastopi, ko človek živi tesnobno, obupuje ali pa je neprestano žalosten. Jezusove besede: »Talíta kum – deklica, vstani!« torej niso namenjene le mrtvim dečkom in deklicam, ampak tudi živim fantom in dekletom. Kako žalostno je videti … žalostne mlade. In koliko jih je med nami! Žalost, črnogledost, brezvoljnost je vedno nekaj težkega, toda ko to opazimo ali pa slišimo pri mladih, nas še bolj stisne pri srcu. Marsikdaj nam je, da bi v sebi zakričali: »Okrutni in zlobni svet, ki mladim ubijaš veselje do življenja! Obljubljaš jim širino morja in višino gora, potem pa jih puščaš s suhimi usti in z ranjenim srcem.«
    Povabilo, da bi verovali, je namenjeno tudi nam vsem. Zato se ne bojmo vere v skrivnostno moč Kristusovih besed, in z zaupanjem kličimo današnjim mladim in manj mladim, ki so v srcu mrtvi: »Talíta kum – pogum, fant in dekle, pogum, mož in žena,  vstani, predrami se, 'odloži svojo žalost'; nehaj uživati v nerodovitni črnogledosti, pojdi naproti drugim in oni bodo prišli naproti tebi!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

14. NEDELJA MED LETOM

Kristusa rojaki niso sprejeli
   Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.
Mr 6,1-6

SPOŠTUJMO SLEHERNEGA ČLOVEKA
    Biti uspešen in priznan je velika želja vsakega človeka. Verjetno je tudi Jezus kot človek hotel narediti v domačem kraju dober vtis na vaščane, a je naletel na odpor. Nihče si ne želi, da bi kdo izmed sokrajanov zelo odstopal od povprečja. Vsi naj bi bili enaki, da ne bi bilo zavisti med ljudmi. Hkrati pa dobro vemo, da je to nemogoče, ker nimamo vsi enakih darov. Jezus se ni mislil povzdigovati nad druge, ampak je hotel svojim domačim pomagati, a ti so ga zavrgli. V današnjem evangeliju nam želi Jezus povedati, da je najtežje uspeti v domačem kraju, saj nas imajo soljudje za sebi enakega in nam ob velikem uspehu bodisi ne verjamejo, misleč, da nas preveč dobro poznajo, ali pa jih premaga zavist in nevoščljivost. Zato se trudijo, da izničijo naše uspehe, da bi nas na ta način postavili na »realna tla«.
    Take stvari se še pogosteje dogajajo na duhovnem področju, kjer se hitro lahko zgodi, da nas imajo za nenormalne, za fanatike ali kaj podobnega. Na ta način poizkušajo nevtralizirati naš dar, ki ga imamo iz odnosa z Bogom. Prav današnji evangelij nas izprašuje, ali ni morda res, da tudi mi včasih jemljemo Kristusove besede s pridržkom. Kljub temu da se čudimo prilikam, stvarem, dogodkom v skupnem in osebnem življenju in jim pripisujemo nadnaravno in Božjo moč, smo podobni poslušalcem v shodnici, ki dvomijo, so celo zavistni. Niso mogli doumeti, da je Jezus človeški in tudi Božji obenem. Omalovaževanje je grda človeška lastnost, ki vodi v zavist in celo sovraštvo. Zato Jezus pravi, da prerok ni brez časti, razen med svojimi. Ob tem se lahko vprašamo najprej, kakšen je naš odnos in kako razmišljamo o Božjih sledeh v vsakdanjem življenju. To se lepo pokaže v naši osebni molitvi, v obhajanju zakramentov, v tem, kako vidimo stvarstvo. Včasih se zgodi, da je tisti, ki je čim bližje Bogu, vedno dalje od ljudi. Rečeno drugače: svetnika mnogi ne razumejo, ker je preveč drugačen od drugih ljudi. Zato je najtežje govoriti ljudem, ki te poznajo in rečejo: »Kaj nam bo ta solil pamet. Saj vemo, kdo so njegovi starši!« To nas ne sme ustrašiti na poti spreobračanja in duhovne rasti. Božji besedi morda pozorno sledimo ali jo samo bežno preberemo, lahko pa o njej celo dvomimo ali, kar je najhujše, smo do nje brezbrižni. V počitnicah naj bi zavestno iskali Božje sledove v stvarstvu in se trudili pozitivno gledati na dogodke in stvari vsakdanjika.
    Dalje se nam postavlja vprašanje, kaj mislimo in kako ocenjujemo ljudi. Ali znamo videti in iskreno pohvaliti ljudi, ki se trudijo za dobro? Ali pa takoj najdemo neko pomanjkljivost in imamo tisoč izgovorov in argumentov, včasih popolnoma neupravičenih? Zakaj ne znamo sprejeti, da tudi nekdo, o katerem imamo ali vemo nekaj slabega, lahko naredi tudi kaj dobrega in velikega? Težko spreminjamo slaba mnenja v dobra. To se ne dogaja samo, kadar razmišljamo in se pogovarjamo o ljudeh, ki niso neposredno povezani z nami, so daleč od nas, pogosto se to kaže v naši najbližji sredini, družini, soseski, župniji, duhovniški in redovniški skupnosti. S kakšno pravico moremo dvomiti v nekoga, ker je preprost tesar in ima morda sorodnike, ki so po našem mnenju manjvredni?
    Ustvarjeni smo po Božji podobi in sličnosti, vendar mnogokrat drug ob drugem doživljamo, kako nas sovraštvo, vojne in slabi medsebojni odnosi ponižujejo, da se počutimo kot pretepene živali, ki se skrivajo. Naj nam Božji blagoslov pomaga, da se bomo vedno zavedali svojega dostojanstva in se bomo trudili za pravo spoštovanje slehernega človeka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

15. NEDELJA MED LETOM

Jezus pošilja apostole
   Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naróčil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govóril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.
Mr 6,7-13

OZNANJAJMO EVANGELIJ
    Počitnice so tudi čas novih maš. Iz leta v leto jih je manj in mnogi se resno sprašujejo, če je Bog na Slovence pozabil. Ni pozabil. Mlade še vedno vabi, da bi jih po dva in dva poslal po naši majhni deželi, da bi pričevali o Božji ljubezni. Marsikatera vrata so zaprta pred takšnimi obiskovalci, a ne le zaradi tega, ker Boga ne bi marali, ampak tudi zato, ker so tisti, ki oznanjajo Boga, slabi pričevalci. Bog me ima rad, sicer me ne bi imel v svojih zamislih. To njegovo ljubezen moram predati naprej tako, da bodo drugi opazili, da ne iščem kakšne koristi, ampak želim dobro vsakemu, s katerim se srečam. Moj zgled mora privabiti druge, da bodo zahrepeneli po Bogu in ga začeli iskati. Zato iskreno prosimo Jezusa, naj okrepi našo vero, utrdi naše upanje in vžge v nas močan plamen ljubezni. Jezus je poslal dvanajstere po dva in dva oznanjat evangelij. Eden lahko hitro obnemore; potrebujemo torej veliko takih, ki bodo slišali Jezusov glas in se odzvali. Tudi mi sami podpirajmo svoje duhovnike, molimo za njihovo zvestobo in mladim govorimo lepo o duhovnih poklicih.    
    Z Božjega vidika ima Jezus najprej oblast, da nam vsem pokaže in omogoči resnično spoznanje Boga. A prav zaradi tega se nam pogosto zdi njegova beseda neprijetna.
Gledano s človeške strani Jezus izpolnjuje naša najgloblja hrepenenja. Zadovolji lakoto po spoznanju ter resničnem in polnem osebnem odnosu z Bogom, s seboj, z bližnjimi in s stvarstvom. V moči Svetega Duha nam vsem podarja svoje življenje. Danes skupaj z vso Cerkvijo prosimo Boga: »Oče, naj nam bo tvoj Sin od vsega najbolj dragocen. On razodeva svetu skrivnost tvoje ljubezni in naše resnično dostojanstvo. Napolni nas s svojim Duhom, da ga bomo z vero in dejanji oznanjali svojim bratom in sestram.« Prosimo, da bi se Gospodovo obličje v vsem sijaju razodelo vsakemu človeškemu srcu. Očetov blagoslov zajema vse naše življenje. Kakor svojim apostolom Jezus tudi nam zaupa poslanstvo, naj naše življenje razodeva Boga in omogoča, da srca bratov in sester zaznajo Očetov blagoslov, se v njem ukoreninijo in se naučijo živeti v njem. Če se učimo živeti v blagoslovu in iz njegove moči, nam nič ne more ukrasti miru, ki ga Očetov blagoslov ustvarja v naših srcih.
    Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti, ampak jih vabi, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa ga ustaviti, da bi bil podarjen drugim. Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse.» Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Boga, po kateri hrepenimo vsi ljudje. Učenci so odgovorni za to, da pokažejo, kako Božji mir potrjuje njihovo življenje. Le tako si bodo Božjega miru zaželeli tudi drugi. Božja ljubezen se dotakne tistega, ki noče živeti v utvari, vidi svoj greh in prizna, da je Božji dolžnik. Božja svetost in sijaj njegove ljubezni do nas v nas postane želja po miru z vsemi, po solidarnosti do vseh. Poklicani smo biti preroki, oznanjevalci Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicani smo, da Božji mir živimo kot najbolj dragocen zaklad srca in Božji dar.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA MAGDALENA

Žena, koga iščeš?
   Prvi dan tedna je šla Marija Magdalena zgodaj, ko je bila še tema, h grobu in videla, da je kamen od groba odvaljen. Tekla je torej in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je Jezus ljubil, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«
   Marija je stala zunaj pri grobu in jokala. Ko je jokala, se je sklonila v grob in je videla dva angela v belih oblačilih, ki sta sedela eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo.
   Rečeta ji: »Žena, kaj jokaš?« Odgovori jima: »Vzeli so mojega Gospoda in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to izgovorila, se je obrnila in videla Jezusa, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji reče: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Misleč, da je vrtnar, mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, povej mi, kam si ga položil, ga bom jaz vzela.« Jezus ji reče: »Marija!« Ona se obrne in mu hebrejsko reče: »Rabbuni!« (kar pomeni: Učenik). Jezus ji reče: »Ne dotikaj se me več, še nisem šel k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ›Grem k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem naznanila: »Videla sem Gospoda« in da ji je to rekel.
Jn 20,1-2.11-18

GOSPOD NAS OSVOBAJA
    Danes praznujemo god svete Magdalene, zavetnice naše župnije. Magdalena je njen priimek, ki pove, da je bila doma iz Magdale, ribiškega mesteca na zahodnem bregu Genezareškega jezera. Iz dveh pripomb v Lukovem in Markovem evangeliju vemo, da je Jezus iz Marije iz Magdale izgnal sedem hudih duhov. Število sedem v Svetem pismu pomeni veliko število, množico. Ta omemba hoče povedati, da je bila Marija popolnoma v oblasti hudih duhov. V skupini žena, ki so stregle zboru apostolov in njihovemu Učitelju, se Marija Magdalena vedno imenuje na prvem mestu. Marija Magdalena je ostala Jezusu zvesta vse do konca, do smrti na Kalvariji in še do groba. Pod križem je vztrajala z Jezusovo materjo Marijo in z edinim učencem Janezom, ki ni strahopetno pobegnil. Ko je minil praznični dan velike noči, so Marija Magdalena, Marija, mati Jakobova, in Marija Saloma kupile dišav, da bi Jezusovo telo v grobu mazilile. Evangelist Janez pa nam je ohranil čudoviti prizor srečanja Marije Magdalene z vstalim Jezusom. Ko je stoječ ob grobu jokala, jo je Jezus sočutno vprašal: »Žena, kaj jokaš? Koga iščeš?« Magdalena je mislila, da govori z vrtnarjem, zato je prosila, naj ji pokaže, kam je del Jezusovo telo. Ko jo je Jezus poklical po imenu: »Marija!«, pa ga je prepoznala. Trdno je bila prepričana, da je Gospod vstal od mrtvih in to veselo novico je nemudoma sporočila njegovim učencem.
    Gospod je rekel Mariji Magdaleni: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu.« Marija Magdalena bi namreč rada imela svojega Učitelja, kot je bil prej, s tem, da bi ostal križ dramatičen dogodek, ki ga je potrebno pozabiti. Sedaj ni več prostora za čisto človeški odnos z Vstalim. Da ga lahko srečamo, se ni potrebno vrniti nazaj, temveč na nov način vzpostaviti odnos z Njim, kajti potrebno je iti naprej! Vsak kristjan podoživlja izkustvo Marije Magdalene. Gre za srečanje, ki spremeni življenje: srečanje z enkratnim človekom, po katerem lahko izkusimo vso dobroto in resničnost Boga, ki nas osvobaja od zla ne le površinsko, za hip, ampak nas rešuje od njega korenito, ozdravlja nas povsem in nam vrača naše dostojanstvo. Zato Magdalena imenuje Jezusa 'moje upanje', ker ji je on dal prerojenje, novo prihodnost, dobro življenje, osvobojeno zla. 'Kristus, upanje moje'’ pomeni, da vsako moje hrepenenje po dobrem najde v njem resnično možnost; z njim lahko upam, da bo moje življenje dobro, polno in večno, ker je Bog sam postal bližnji, tako da je celo vstopil v našo človeškost.
    V čem, nam je Marija Magdalena vzor? Ko sreča Jezusa, ki je kljub njeni grešnosti in zavoženem življenju ne obsodi, ampak ji velikodušno odpusti, je ne zanima več nič drugega kot to, kar Jezus oznanja. Postane največja oboževalka Jezusa in njegovih del. Tudi ko Jezus, njena največja ljubezen, umre na križu, ne obupa. Za to je deležna posebnih milosti. Pa mi? Smo po vzoru sv. Magdalene pripravljeni na srečanje z Vstalim? Jezus želi, da mu tudi mi predamo svoja grešna življenja, mu dovolimo, da nam odpusti in očisti našo dušo navlake tega sveta. Morda se bojimo, da bi Gospod temeljito spremenil naše življenje. Marija Magdalena nam govori, da se splača vso ljubezen podariti Bogu. Ne odlašajmo in prosimo Gospoda milosti, da se moremo srečati z njim v globini našega srca. Ne glede na to, kako veliki grešniki smo, nam Jezus želi odpustiti in nas popeljati v drugačno življenje, življenje, ki ga zaznamujeta mir in veselje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NEDELJA MED LETOM

Kristus daje za vse kruha v obilju
   Tisti čas se je Jezus prepêljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je vzpel na goro in tam sédel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovska velika noč. Ko je Jezus povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovóril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Recite ljudem, naj sedejo.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož.
   Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
Jn 6,1-15

ŽELIMO SE NASITITI
    Jezus je v puščavi s petimi hlebi in dvema ribama nasitil lačno množico. Ko so ljudje videli čudež, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Pogosto nas popade lenoba, saj bi vsi radi čim lagodneje živeli in uživali v brezdelju. Jezus se je pred množico umaknil, ker so ga nameravali na silo odvesti, da bi ga postavili za kralja. On noče delati namesto nas, ampak bi rad bil naš sopotnik, tisti, ki nas razume in nam želi pomagati, da bi sami zmogli biti njegova podaljšana roka, ki blagoslavlja, pomirja in deli duhovno hrano. V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. Jezus se vzpne na hrib. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomnimo se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva.
    Če gledamo sam dogodek pomnožitve, nam mnoge podrobnosti lahko vso globino še bolj osvetlijo. Smo v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in po petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli. Ljudje bomo lahko razumeli šele takrat, ko se bomo znova ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.
    Božja ljubezen do nas nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Mi bi radi potešili svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabili za to. Težko pa svoja hrepenenja odpremo Bogu in še težje sprejmemo njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav ob različnih priložnostih stori vse, da bi mi lahko razumeli, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo.
    Vsi smo lačni Kruha, ki nasiti za zmeraj. Zato ne zapravljajmo preveč za jed, ki mine, ampak iščimo hrano, ki daje moč za večno življenje. Jezus nas v tabernaklju vsak dan pričakuje, da se mu približamo in ga prosimo: »Gospod nisem vreden, da prideš k meni, vendar te potrebujem!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

18. NEDELJA MED LETOM

Jezus hrani našo vero
Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«
Jn 6,24-35

KRUH ŽIVLJENJA
    Množico ljudi je čudež pomnožitve kruha tako prevzel, da so ga naslednji dan ponovno iskali. Jezus jim je rekel: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« Sprejeti Jezusa za Boga in odrešenika je za mnoge težko. Zakaj? Ker so polni samih sebe in so prepričani, da Boga ne potrebujejo. Ko jih zadene kakšen usoden udarec, takrat pa se jim podere vse, na čemer so gradili. Sodobnik ne zna biti ponižen, kar je pogoj za pravo srečo in zadovoljstvo. Pogosto nas naš napuh in samovšečnost oddaljujeta od sočloveka in od Boga. Kakor Jezusovi sodobniki si tudi mi želimo senzacij, želimo si videti nekaj velikega, biti del tega. Ljudje obožujejo zmagovalce na športnih prireditvah. Zadnji denar so pripravljeni žrtvovati, da bi bili del tega velikega spektakla, evforije, ki se prenese na velik del prebivalstva. Človek si je vedno želel »kruha in iger«. Toda oboje daje le kratkoročne rezultate.
    V novi zavezi nas Kristus vabi, da hodimo skozi življenje v moči evharističnega kruha, ki je On sam in ob Njem bomo vedno siti in varni. Vedno se vprašajmo, od česa živimo in s čim hranimo svoje srce. Marsikdo si nasiti srce z različnimi novicami in dogodki, ki človeka v resnici puščajo praznega. Močno je opozorilo iz današnjega evangeljskega odlomka, da naj ne »delamo za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje«.
    »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.« S to trditvijo, ki jo evangelist Janez položi v Jezusova usta, smo v srcu krščanskega oznanila, »na drugem bregu jezera«, daleč od psihologije množic in dometa človekovega razuma. Jezus je Bog in človek. V kratkem obrne nase dva svetopisemska mesijanska naslova: Sin človekov in Poslani od Očeta, »nanj je vtisnil pečat Oče, Bog«. Ta pečat je polnopravno pooblastilo, da resnično govori v imenu Boga, da je on sam Božja Beseda, ki hrani človeka in vse človeštvo. Globinski teolog in mistik evangelist Janez to podkrepi še s primerjavo med Mojzesom in Jezusom: »Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Božji kruh prihaja iz nebes in daje svetu pravo življenje. Prav to je temelj našega življenja. Naj bo naše življenje prežeto s tem Kruhom in postanimo novi ljudje, sposobni za življenje iz Ljubezni in za ljubezen do Boga in bližnjega. Za to držo, ki je dar od zgoraj, je potrebno odložiti starega človeka, ki je poln samega sebe, grešnosti, nezaupanja v Boga in v Božjo previdnost.
    S poslušalci Jezusovega govora o kruhu življenja vzkliknimo tudi mi: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Z žejno Samarijanko ob vodnjaku pa: »Daj nam piti od vode, ki nam jo ti daješ iz izvirov, ki tečejo v večno življenje!« Naj bo počitniški čas priložnost, da odkrijemo Boga na nov, morda globlji način.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

19. NEDELJA MED LETOM

Živeti moramo le v moči Jezusovega kruha
   Tisti čas so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: ›Vsi se bodo dali poučiti Bogu.‹ Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Jn 6,41-51

KRUH ZA ŽIVLJENJE SVETA
    Že prejšnjo nedeljo smo razmišljali o mani, ki so jo Izraelci uživali v puščavi, in o kruhu življenja. Tokrat Jezus gre še dalje. Pove, da je on  sam živi kruh, ki je prišel iz nebes, in da ima tisti, ki uživa ta kruh, večno življenje. Kaj je mana in kaj »pravi kruh« iz nebes? Jezus sebe ne imenuje »mana«, ampak »pravi kruh iz nebes«. Ljudem je bilo to težko verjeti, ker so vedeli, kje je živel trideset let ter kdo so njegovi starši in drugi sorodniki. Zato je v evharističnem govoru pozornost poslušalcev obrnil na nebeškega Očeta, na Boga, v katerega poslušalci verujejo. Njemu je treba verjeti. Oče pa poučene v resnici vodi k Sinu. Samo Sin v resnici pozna Očeta. Zato le on lahko razodene Očetovo bistvo. In samo on nas lahko pripelje v Očetovo večno življenje.
    Samo v Božji modrosti je mogoče razumeti, da se nam Bog daje v hrano. Obstajajo ljudje, ki so zelo oddaljeni od Božje modrosti, imajo pa sami sebe za modre. Taki vprašajo: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« In si mislijo: Ali je mogoče na svetu še kaj bolj nespametnega? Toda v Jezusu se ni utelesila modrost tega sveta, ampak Božja modrost, ki pravi: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« Kdor to gostijo odkloni, poslednji dan ne bo prejel večnega življenja. Ne bo vstal v življenje. Vstal bo v pogubljenje. Kajti vsi bomo vstali: eni k življenju, drugi k obsodbi. Za razlago Jezus poseže v poslednjo Božjo skrivnost: kakor Sin živi v Očetu, tako bo vsak, ki uživa evharistijo, živel v Kristusu. Ljudje, ki razmišljajo modro, bodo postavljeni pred skrivnost Svete Trojice, da bi doumeli, da lahko pridejo v dokončno življenje samo skozi Sveto Trojico.
    »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« S temi besedami je Gospod pojasnil resnični pomen daru svojega življenja za vse ljudi. Govore nam tudi o notranjem sočutju, ki ga ima Gospod do vsakega človeka. Evangeliji pogosto poročajo o Jezusovem sočutju do ljudi, zlasti do trpečih in grešnikov. Na zelo človeški način je Jezus izražal Božji zveličavni načrt za vsakega človeka, da bi dosegel resnično življenje. Vsako obhajanje evharistije zakramentalno aktualizira dar, ki ga je Jezus naklonil z darovanjem lastnega življenja na križu za nas in za ves svet. Hkrati nas Jezus v evharistiji naredi za pričevalce Božjega sočutja do vsakega brata in sestre. Tako se ob skrivnosti evharistije rojeva služba ljubezni do bližnjega, ki obstaja prav v tem, da v Bogu in z Bogom ljubim tudi sočloveka, ki ga sicer ne maram ali niti ne poznam. To pa je mogoče le iz notranjega srečanja z Bogom, srečanja, ki je postalo skupnost volje in sega prav do čustev. Tedaj se učim, da na sočloveka ne gledam več s svojimi očmi in čustvi, ampak z vidika Jezusa Kristusa.
    V drugem berilu (Ef 5,15–20) apostol Pavel priporoča, naj skrbno pazimo, da bomo svoje življenje živeli pametno, ne nespametno. Pametnost, modrost življenja ne pomeni zgolj razumskega pretehtavanja. Gre za premišljevanje o življenju, prepojeno z molitvijo, s slavljenjem Boga, iskanjem prave poti skozi življenje, da bi s celotnim življenjem uresničili Božjo voljo. Evharistično življenje v Kristusu nas polagoma ob našem gorečem sodelovanju tako prečisti, da se v srcu oglasi nenehna pesem, ki je odgovor na pesem v Kristusovem srcu, ki proslavlja Očeta in se mu zahvaljuje, da se sme v imenu Svete Trojice žrtvovati za človeštvo.
    Priporočajmo se Devici Mariji in jo prosimo, naj nas vodi na srečanje z Jezusom, da bo naše prijateljstvo z Njim vedno močnejše. Prosimo jo, naj nas uvede v polno občestvo ljubezni z njenim Sinom Jezusom, živim kruhom, ki je prišel iz nebes, da nas bo v globini našega bitja prenovil.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NEDELJA MED LETOM

Jezus nam daje sebe v hrano
   Tisti čas je Jezus rekel množicam: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obúdil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal žívi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, žível po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo žível vekomaj.«
Jn 6,51-58

OKLENIMO SE JEZUSA
    Ljudje so vedno čutili, da je človekovo življenje kratko, da je ločitev s tega sveta prehitra, zato so iskali eliksir ali čarobni napitek, ki bi jih naredil večno mlade. To je tudi večni sen medicine, ki ima za osnovni cilj, kako poskrbeti za brezhibno zdravje in narediti človeka nesmrtnega. Jezus je na to človekovo hrepenenje odgovoril z govorom o kruhu, ki nasiti za vedno: »Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj.« Kako lahko v polnosti izkoristimo dar, ki nam ga Jezus naklanja? Z doslednim spoštovanjem Božje zakonodaje, ko z iskreno ljubeznijo rešujemo spore in vse, kar je proti dostojnemu, človeka vrednemu življenju. Zato je prav, da se zavedamo, da smo grešni, se pokesamo in iščemo svojo polnost v edinem popolnem človeku, našem odrešeniku Jezusu Kristusu. On nam daje vedno nove možnosti, da se vrnemo v njegov objem in začnemo novo življenje. Da pa nam je lažje, nas krepi s hrano večnosti, s kruhom življenja. Kdor se hrani s kruhom življenja, dobi pravo moč, da je močan v preizkušnjah in vztraja na začrtani poti proti končnemu cilju, večnemu življenju.
    Odlomek o uživanju Jezusovega mesa in krvi, ki sta dana za življenje sveta, je pomemben za našo vero. Rdeča nit Janezovega evangelija je brezpogojna vera v Jezusa, ki je obljubljeni Odrešenik, Mesija, Sin človekov in Očetov maziljenec. Vse je po njem nastalo, nam pravi četrti evangelist že na prvi strani svojega evangelija. Med svoje je prišel, vendar ga niso sprejeli. Sprejeli so ga tisti, ki so znali gledati od znotraj, z očmi vere. Osrednje vprašanje je verovati ali ne verovati v Jezusovo navzočnost v sveti evharistiji. Uživanje posvečenega Kruha in Vina, podobi Jezusovega telesa in krvi, nam zagotavlja duhovno preživetje: »Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.«
    Evangelist Janez je bil odprt, širok, dialoški, globinski in medkulturni genij duha. Iz Jezusovega srca, na katerem je slonel v trenutkih zadnje večerje in Jezusove duhovne oporoke, se ni mogel naučiti netolerantnosti, pristranskosti, kaj šele rasizma. V družbo Jezusovih prijateljev, ki živijo iz njega in se z njim hranijo, vabi tudi nas: Tebe, ki si morda duhovnik, vabi, da stopaš po sledeh Nikodema; tebe, ki si morda tak ali taka, kot je bila Samarijanka, vabi, da spregledaš vseh svojih sedem glavnih grehov in se greš odžejat z besedami večnega življenja; tebe, če si tak kot kraljevi uradnik, neki pomembnež v družbi in v svetu, vabi, da greš na pot in poiščeš Jezusa, da vanj veruješ in da s tem preživiš ti, ne pa tvoja kariera, tvoja slava ali denar. »Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene je, živel po meni.« Hvala Ti, Jezus, da nas hraniš s kruhom življenja. Da vsako evhatistično daritev spreminjaš v svatbo v galilejski Kani, kjer smo deležni največjega daru Najvišjega, tvojega in našega Očeta, ki je svet tako ljubil, da nam je dal Tebe, edinorojenega Božjega Sina, da bi se nihče, kdor vate veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NEDELJA MED LETOM

Kristus ima besede večnega življenja
   Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«
Jn 6,60-69

VERA JE DAR
    Današnji evangelij je nadaljevanje Jezusovega govora o kruhu življenja. Marsikateremu od njegovih učencev ni bilo nič jasno, kaj Jezus govori, zato so godrnjali nad njim rekoč: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati!« Vsaka odpoved je zahtevna, kajti v naši naravi je, da iščemo bližnjice za uspeh in lagodno življenje. Čim manj vložka za čim večjo srečo. Toda na tak način se stvari ne izidejo. Eden bo vedno potegnil krajši konec. In zakaj bi morali biti med poraženci prav tisti, ki komaj živijo? To ni pravično. Zato Jezus zahteva, da krotimo svoje telo in si bolj prizadevamo za duhovno rast in zgledne medčloveške odnose. Ko pa od drugega zahtevamo, naj se kakšni stvari odpove v prid drugega, izpademo trdi in nemogoči. Če smo dovolj ponižni, moremo to razumeti in se ne pritožujemo. Da pa moremo razumeti Jezusove besede, moramo imeti dovolj močno vero. Jezus nam pravi: »Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta!« Vera ni privilegij, ampak nezaslužen dar, ki ga podarja nebeški Oče vsakemu glede na odprtost njegovega srca. Zato je treba prepoznati darove, ki smo jih prejeli, trgovati z njimi in biti hvaležen Bogu za njegovo ljubezen.
    Današnji ljudje velikokrat tudi Božjo besedo jemljemo in premišljujemo preveč samo glede na svoj jaz; kaj neki odlomek pove oziroma kako nagovarja mene. Pri tem pa zanemarimo dolgoletno tradicijo in učiteljstvo Cerkve. Ta naša ozkost je podobna, pravzaprav enaka, bi lahko rekli, kot pri Jezusovih učencih v današnjem evangeliju. Trdnost krščanstva je povezana z zvestobo in težo vsakdanjega križa. Zato te skale ni moč zdrobiti ne premagati ter uničiti. Jezus nas v veselju in trpljenju vodi k Očetu. On je pot! Pri vsakem prejemu zakramentov obljubimo zvestobo. Pa smo tolikokrat nedosledni. Od kod Petru taka vera in moč za tako odločen odgovor? Dano mu je bilo. Pa vendar je to prečudovito izpoved zvestobe pozneje še prekršil; celo zatajil je Gospoda. Kaj to lahko pomeni za nas? Nezvestoba, padec ali greh ali kriza niso tako veliki, da nas Božja ljubezen in usmiljenje ne bi iz tega potegnila. Kesanje in odpuščanje je potrebno za spreobrnjenje in trdnejšo vero. In ko se približamo obči resnici in Resnici, smo zopet skupaj s Petrom v polnosti sposobni reči v iskrenosti svojega srca z ljubeznijo: »Besede večnega življenja imaš in trdno verujemo in vemo, da si Sveti od Boga.« Prepričan sem, da je taka vera in bo taka vera reševala slovenskega človeka in naš narod.
    Tudi mi lahko in hočemo v tem trenutku ponoviti Petrov odgovor, zavedajoč se lastne človeške krhkosti, svojih problemov in težav, toda z zaupanjem v moč Svetega Duha, ki se izraža in razodeva v občestvu z Jezusom. Vera je dar Boga človeku in je istočasno tudi svobodna in popolna izročitev človeka Bogu. Vera je učljivo poslušanje Gospodove besede, ki je 'svetilka' našim korakom in 'luč' na naši poti. Pri teh prizadevanjih naj nam pomaga Gospod s svojo milostjo, ki jo v obilju izliva v srca vernih.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NEDELJA MED LETOM

Ne nadomeščajmo Božjih zapovedi s človeškimi določili
   Tisti čas so se okrog njega zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je z neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila prednikov in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami?« Odgovóril jim je: »Prerok Izaíja je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano: ›To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker učijo človeški nauk in zapovedi.‹ Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.« In spet je poklical k sebi množico in ji govóril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdánost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Mr 7,1-8.14-15.21-23

POGLOBIMO SVOJO VERO
    V današnjem evangeliju beremo o tem, kako se pismouki spotikajo nad nekaterimi Jezusovimi učenci, ker ne spoštujejo tradicije in jedo kar z neumitimi rokami. Takole godrnjajo: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu prednikov, ampak jedo kar z nečistimi rokami.« Izročilo starih oziroma tradicija je pomembna, ker je povezana z določenimi navadami posameznega naroda. Določen narod je brez duše, če ne upošteva tradicije. Vendar se ne smemo držati pravil kakor pijanec plota. Določena tradicija je povezana s konkretnim obdobjem in danes morda nima več pomena. Hkrati se moramo prilagajati na nove razmere in novosti dobro povezati s starimi navadami. Kaj to pomeni na duhovnem področju? Novi časi prinašajo nove zahteve, zato je treba tudi duhovnost prilagoditi drugačnemu življenjskemu ritmu. Bolj konkretno: tudi sodobna mladina išče smisel življenja, a na drugačen način, kot je bilo to pred petdesetimi leti. Zato prosimo Gospoda, naj nam pomaga, da bomo sočutni in odprti za drugačen stil življenja.    
    To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. Jezus jim je odgovoril z navedkom iz preroka Izaija. »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila!« Naravnost in brez olepšav jih je poimenoval hinavce. Iz njegovega odgovora ne izvemo, kaj je Božja zapoved in kaj človeško izročilo. Iz sobesedila pa lahko ugotovimo, da je obred zaradi obreda, verski predpis zaradi predpisa samo človeško izročilo, če zraven ni nagnjenja srca. Božja zapoved pa predpostavlja čistost srca. Le-ta pa se začne s spoštovanjem drugega in drugačnega, z držo razumevanja in usmiljenja. Jezus kliče male, obrobne, izločene, drugačne. Prišel je oznanjat širino in globino usmiljenega Božjega srca. Po osnovni usmeritvi je v nasprotju s tistimi, ki zagovarjajo ločenost čistih in nečistih. Kdor tako kot farizeji ločuje vredne in nevredne - in to v imenu Boga samega - časti Vsemogočnega z ustnicami, a njegovo srce je daleč od njega.
    Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Jezus s tem razglasi vse jedi za čiste. Obenem pokaže izvor slabega. »Od znotraj, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije ...« Tu naletimo na edini katalog človekovih slabih nagnjenj in grehov, ki jih navaja Jezus. Dvanajst jih je: prvih šest je navedenih v množinski obliki, drugih šest v ednini: »Zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet.« Teh dvanajst peg človekovega srca je izvor peklenskega kroga, v katerega se človek lahko zapre. Vse združuje skupni imenovalec: pomanjkanje ljubezni do bližnjega, drugega in drugačnega. S tem evangelist Marko mojstrsko sklene polemiko med farizeji in Jezusom. Ločevanje med čistimi in nečistimi, vrednimi in nevrednimi je zunaj dometa odrešenjske Božje ljubezni. Bog sam je v svojem Sinu Jezusu Kristusu prišel med nas, nečiste, ljudi z dvanajstimi pegami srca, da bi naša srca očistil s čisto vodo in krvjo zastonjske Božje ljubezni in jih tako oplemenitil z utripom Božjega srca, srca Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja.
    Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom piše: »Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo.« Prosimo Gospoda in našo nebeško mater Marijo, naj nam pomaga poslušati z odprtim in iskrenim srcem Božjo Besedo, da bo vsak dan usmerjala naše misli, naše izbire ter naše delovanje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NEDELJA MED LETOM

Jezus pomaga bolnikom
   Tisti čas je odšel Jezus iz pokrajine Tira in prišel skozi Sidon h Galilejskemu morju sredi pokrajine Deseteromestja. Pa mu pripeljejo gluhega in nemega in ga prosijo, da bi položil roko nanj. Vzel ga je od množice vstran, mu vtaknil prste v njegova ušesa in se mu s slino dotaknil jezika; in pogledal je v nebo, zavzdihnil in mu rekel: »Efeta!« to je: »Odpri se!« In kar odprla so se mu ušesa in razvezala se je vez njegovega jezika in je govoril prav. Naročil jim je, naj tega ne pravijo nikomur; pa bolj ko jim je naročal, bolj so razglašali. In na vso moč so strmeli, govoreč: »Vse je prav storil: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«
Mr 7,31-37

»ODPRI SE!«
   V današnjem evangeliju spremljamo Jezusa, ki ozdravi gluhega, ki tudi težko govori. Kljub temu, da jim Jezus prepove govoriti o tem dogodku, so ljudje tako navdušeni, da ne morejo biti tiho. »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo!« je vzklikala navdušena množica in hvalila Jezusa. Zakaj danes ne prepoznamo več čudežev in mnogi zavračajo Boga? Vzrok je v nas kristjanih, ki smo premalo pričevalni. Neverni morajo prepoznati v nas Boga in navdušenje nad njim, ki sprejema, odpušča in daje vero v življenje. Če je drugače, se moramo vprašati, kaj delamo narobe. Naj nam Bog stoji ob strani in nam pomaga, da bomo prepoznali izzive našega časa in našli pravi odgovor za reševanje sodobnih problemov. Ob razmišljanju o nastalih razmerah pa ne pozabimo na molitev in zahvalo Bogu, da nas ima še vedno rad, kljub naši nezvestobi. Jezusu ni bila nobena stiska tuja, zato je ozdravljal bolnike z raznimi boleznimi. Kakšne pa so naše težave? Zaupajmo jih Jezusu in ne bojmo se prinašati pred Jezusa svojih skrbi, stisk in težav. On hoče biti naš odrešenik tudi danes.
    Večji problem današnjega časa je notranja gluhota, ko poslušamo, pa ne slišimo niti sočloveka niti tega, kar nam govori Bog. Lahko bi … iskali mnoge zasilne izhode ob današnji Božji besedi, samo da se nam ne bi bilo potrebno poistovetiti z gluhim. Smo res podoben gluhemu? Saj vendar poslušamo toliko ljudi! Dan za dnem prihajajo in govorijo. Seveda jih poslušamo, vendar ali jih tudi slišimo? Marsikdo lahko zelo hitro reče, da v svojem življenju posluša. Posluša sozakonca, posluša sodelavce v službi, marsikdo posluša svoje otroke oz. svoje starše, posluša radio in tudi ob gledanju televizije posluša, a ne sliši.
    Spodbuda ob dogodku Jezusove ozdravitve gluhega je ravno v tem, da prosimo Gospoda, naj odpira naše slušne kanale v življenju, da bi slišali vsakega človeka, da bi se brusili v pravi občutljivosti. To ne pomeni, da smo takoj v »nizkem štartu« pomagati nekomu, ker lahko s tem naredimo več škode kot koristi, lahko človeku odvzamemo njegovo odgovornost in sposobnost, da razreši situacijo v svojem življenju. Zato je tako pomembno prav slišati. Uspešna komunikacija je ravno v tem, da je sporočilo, ki ga pošiljamo, na drugi strani slišano, čim bolj na način, kot smo ga želeli posredovati. Danes v naših odnosih zelo hitro delamo zaključke, menda da vse vemo drug o drugem, še preden nekdo odpre usta. Že res, da v nekaterih odnosih vztrajamo že leta in leta, vendar to ne pomeni, da vsakič znova ne moremo slišati nič novega. Mnoge ljudi presojamo po zunanjem videzu. Še največkrat pa se nam lahko zgodi, da prej dajemo pametne nasvete, kot pa da bi najprej pustili drugi strani, da sploh sporoči in ima občutek, da je slišana. Čeprav drugi spregovori le s tišino ali mrmranjem, nam tudi s tem nekaj sporoča. Zelo glasno sporočilo dajejo večkrat mladi: »Joj, kako ste vi ta starejši vedno pametni; vse 'kao' veste!« Kaj iz tega stavka slišimo? Smo gluhi?
    Zato se vedno znova učimo, da preverimo, če smo prav slišali, ali pa povprašamo, kako nas slišijo drugi. Povabljeni pa smo tudi pred Gospoda, da nas ozdravlja gluhosti in govorne okorelosti. Slišimo tudi to?


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

24. NEDELJA MED LETOM

Verujemo v Kristusovo božanstvo
   Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.
   In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«
Mr 8,27-35

KAJ MI POMENI JEZUS KRISTUS
    »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« je Jezus vprašal apostole, kot beremo v današnjem evangeliju. Ti so z veseljem posredovali različna mnenja, zato gre Jezus še dalje in neposredno vpraša apostole: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Osebno vprašanje je apostole spravilo v zadrego in pogumen je bil samo Peter, ki je izjavil: »Ti si Kristus!« To ni bil njegov odgovor, ampak tako mu je dajal Duh, da je govoril resnico, ki je večina ni poznala. Jezus tudi danes sprašuje vsakega izmed nas: »Kaj ti pomenim?« Lahko rečemo, da je kar težko vprašanje in verjetno bi dobili zelo različne odgovore od ljudi današnjega časa. Verjetno marsikdo sploh ne bi odgovoril na to vprašanje, ker nima svojega osebnega mnenja in še manj prepričanja o tem, kdo je Jezus. Toda vsak kristjan bi moral imeti svoj osebni odgovor na vprašanje: »Ali verujem v Boga ali v nekoga ali celo v nekaj, kar je samo plod moje domišljije?« Prepričani kristjani bomo šele tedaj, ko se bomo trudili za močno, gorečo vero, ki je sposobna premagati sleherno krizo. Za vero v pravem pomenu besede pa moramo imeti tesen odnos z Jezusom, biti odprti za njegovo delovanje in usmerjati svoje življenje tako, kot nas on sam uči po razodeti Božji besedi.
    V dneh, ko je ozračje vsevprek prepredeno s sprenevedanjem, zlaganostjo, udrihanjem po tem in onem, po dolgem in počez, nas Gospod sprašuje, kdo, menimo, da je. »Kako, Gospod, si res v teh težkih časih ti najpomembnejši? Ali res moram na to vprašanje odgovoriti zdaj, ko pa na toliko drugih, vsaj na videz pomembnejših vprašanj, nimam pravega odgovora?« In vendar, čim bolj si prizadevamo, da bi to vprašanje potisnili od sebe proč, tem bolj se nam vedno znova pojavlja pred očmi in nam ne da miru. Ko vidimo, da se mu nikakor ne bomo mogli izogniti, se zatopimo v premišljevanje. Kmalu se v naših mislih pojavi odgovor, ki ga ne moremo spregledati in za katerega vemo, da nikakor ni mogel zrasti na našem zelniku. Preveč očitno je, da nam je bil tak odgovor, navržen od Svetega Duha: »Ti si moj ljubljeni  Gospod, Sin živega Boga! Ti si Jagnje Božje, ki je zame prelilo svojo kri – zame umrlo na križu, da bi jaz po tvoji smrti lahko živel.« Kar ne moremo verjeti, da nekomu, ki ni kar »nekdo«, toliko pomenimo. Kako drugačen je ta Nekdo! Kako vzvišena in brezpogojna je njegova ljubezen, kako visoko presega vsako drugo ljubezen, ki smo jo kdajkoli izkusili!
    Pa vendar nas žalosti misel, da moji bratje in sestre, s katerimi nas povezuje prav ta vzvišena in vse presegajoča Ljubezen, ne vedo kdo si, Gospod. Ne moremo dojeti, da te ljudje »v naših vrstah« ne poznajo, da se mnogim niti ne sanja, da si ti, Gospod, danes živ, da tudi danes ozdravljaš bolne, izganjaš hude duhove, spotoma učiš svoje učence ... Kako ubogi so, ker te ne poznajo! Prosimo te zanje, Gospod, razodeni se jim!
Še bolj ubogi se zdijo tisti, ki mislijo, da te poznajo, pa kljub vsemu poskušajo hoditi za teboj – živeti krščansko življenje – z lastnimi močmi. To je slabše, kot če bi hoteli zamenjati gumo na avtomobilu z golimi rokami.
    Jezus nas vabi, da se odpovemo sebi, vzamemo svoj križ in gremo za njim. Za Kristusom lahko gremo le pristni, takšni kot smo, z vsemi križi in težavami, brez maske na obrazu. Jezus nas sprejema takšne, kot smo, nam zaupa in je prizanesljiv. Tistim, ki so se pritoževali nad svojimi težavami in križi, je sv. Janez Bosko odgovarjal: »Je naše življenje res težko? Saj so bili vedno taki časi, toda Bog ni nikoli odrekel svoje pomoči!« Naj nas Gospod blagoslavlja in nam pomaga, da v težavah in trpljenju ne bomo obupavali.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

25. NEDELJA MED LETOM

Jezusov učenec je drugim služabnik
   Tisti čas so Jezus in njegovi učenci prepotovali Galilejo, vendar ni žêlel, da bi kdo to izvedel. Učil je namreč svoje učence in jim govóril: »Sin človekov bo izročèn v človeške roke in ga bodo umorili, ko pa bo umorjen, bo po treh dneh vstal.« Oni niso razumeli te besede, a so se ga bali vprašati.
   Prišli so v Kafarnáum. Ko je bil v hiši, jih je vprašal: »O čem ste se menili med potjo?« Oni pa so molčali, kajti med potjo so razpravljali med seboj, kateri izmed njih je največji. Tedaj je sédel, poklical dvanajstére in jim rekel: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal.«
Mr 9,30-37

KDO JE NAJVEČJI?
    Današnji evangelij nam spregovori o za marsikoga zelo pomembnem vprašanju, o katerem so razpravljali že apostoli: kdo je največji, oziroma najbolj pomemben v skupnosti. S tem vprašanjem se danes ukvarja ves svet, saj smo vsi priče boju za moč in oblast v družbi. V očeh današnje družbe velja nekaj samo tisti, ki je uspešen, ki zna dobro manipulirati, se dobro znajde … To ni le odraz današnje družbe, podobno je bilo tudi takrat, ko je Jezus hodil po zemlji. Zato Jezus pove dvanajsterim, kaj je resnična veličina človeka: »Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Ta miselnost nam nič kaj ne prija, saj pomeni v očeh sveta odpoved, odpoved samemu sebi, svojemu egu, poveličevanju samega sebe in samohvali. Velik ni tisti, ki ima ugled in veliko denarja, ampak človek, ki je blizu revežu in tistemu, ki obupuje nad življenjem. Jezus nam daje konkreten zgled: ni bil gospod, ampak služabnik, ki mu nobena stiska ni bila tuja. Zato je Jezus pokazal na otroka in rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme!« Marsikdo se sprašuje, zakaj Jezus tako izpostavlja otroke, saj so brez izkušenj in nam ne morejo pomagati s svojimi nasveti. To je res, veliko pa nas naučijo o pristnosti, preprostosti in zaupanju. Otrok, ki ga svet še ni pokvaril, je lahko vsem za zgled. Hkrati je otrok nemočen, odvisen od starejših, zato potrebuje našo pomoč in iskreno ljubezen. Zato je prav, da se potrudimo v sebi prebuditi otroka, kar nam bo pomagalo, da bomo iskreni, ponižni, resnicoljubni in velikodušni.
    Evangelij, ob katerem razmišljamo danes, je kot nalašč za Slomškovo nedeljo, ki jo praznujemo danes. Ob tem velikem vzgojitelju, ob njegovima Blažu in Nežici v nedeljski šoli, se kar samo postavlja vprašanje o našem, slovenskem odnosu do otrok. Vse bolj nam je v izziv vprašanje, kako se srečujemo z otroki. Jezus je otroka postavil apostolom za zgled in dejal, da jih je nebeško kraljestvo polno. Toda, če velja, da se v vzgojnem procesu vzgajata oba, tako gojenec kot vzgojitelj, hm, potem se imamo kaj spraševati. Otroci, skoraj ne glede na njihovo starost, se zdijo kot gobe v dežju. Vase vsrkavajo vse, kar vidijo, slišijo, doživljajo. Imamo primer otroka, ki je pri prvi predšolski veroučni uri povedal cele litanije »ta sočnih«. Staro mamo, ki ga je spremljala, je bilo sram in mu je kar nekoliko ostro rekla: »Ne to, to se tu ne govori! Povej tisto pesmico 'Sveti angel'!« Ali pa neki drugi otrok, ki je objel po vrsti vse sošolce in jim rekel, da so njegovi prijatelji. Potem pa so »smeli« v odmoru nositi njegovo torbo iz razreda v razred … Nekateri so se smejali njegovi iznajdljivosti in jo občudovali.
    Seveda, rekli boste, da je še veliko takih, nedolžnih in preprostih, kot otroci morajo biti. Samo poglejmo okrog. Toda zdi se, da se njih starostna meja niža, kot se niža starostna meja otrok prvega razreda. Bog ve, koliko bi bil star slovenski otrok, ki bi ga Gospod – če bi seveda hodil po naši deželi - še lahko postavil za zgled preprostosti in nravnosti?
    Na »karierske« načrte apostolov Kristus pravi: »Kdor mene sprejme«. Kdor resnično sprejme Kristusa v svoje srce in na sebi izkusi Božjo ljubezen, bo sposoben velikih stvari. Sposoben bo narediti prvi korak do drugega in sprejeti tisto, česar sicer ne bi zmogel. Sposoben se bo odpovedati prvemu mestu, ne da bi bil zaradi tega zagrenjen, saj je prej okusil, »kako dober je Gospod«. Odprimo se njegovi ljubezni in mu predajmo svoje skrbi in težave, pa tudi svoje lepe trenutke, da jih blagoslovi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

26. NEDELJA MED LETOM

Sprejemajmo vse, ki niso proti nam
   Tisti čas je Janez rekel Jezusu: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ni hodil za nami.« Jezus pa je rekel: »Ne branite mu! Nihče namreč ne more storiti mogočnega dela v mojem imenu in takoj grdo govoriti o meni. Kdor ni proti nam, je za nas. Kdor vam da piti kozarec vode zaradi imena, ker ste Kristusovi – resnično, povem vam – zagotovo ne bo izgubil svojega plačila. Kdor pohujša enega od teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.
   Če te tvoja roka pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš pohabljen v življenje, kakor da bi imel obe roki, pa bi prišel v peklensko dolino, v neugasljivi ogenj. Če te tvoja noga pohujšuje, jo odsekaj! Bolje je zate, da prideš hrom v življenje, kakor da bi imel obe nogi, pa bi bil vržen v peklensko dolino. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni! Bolje je zate, da prideš z enim očesom v Božje kraljestvo, kakor da bi imel obe očesi, pa bi bil vržen v peklensko dolino, kjer njihov črv ne umre in njihov ogenj ne ugasne.«
Mr 9,38-43.45.47-48

POHUJŠANJE
    Globalni svet, v katerem živimo, je mešanica različnih kultur in tradicij. Malo večje mesto je dobesedno svet v malem in je zato za sožitje potrebna velika strpnost. Ni vse zlato, kar se sveti, in zato ni vse, kar nam ponujajo, tudi dobro. Za večino je pomemben zaslužek in pri kopičenju dobička ne razmišljajo o moralnosti svojih dejanj. Takšna miselnost je tudi pri mnogih, ki pravijo, da so kristjani. Zato je vsem, ki imamo Jezusa za svojega odrešenika, namenjeno svarilo današnjega evangelija: »Kdor pohujša enega teh malih, ki verujejo vame, bi bilo bolje zanj, da bi mu obesili mlinski kamen na vrat in ga vrgli v morje.«
    Kako lahko pohujšamo otroke? S čim? Na prvi pogled se zdi, da zelo težko; a Božja beseda ne da miru in vrta v človeka. Najprej si moramo razjasniti besedo pohujšanje. Kam usmerja našo prvo misel? Pogosto moramo priznati, da v odnos do telesa in spolnosti. Pohujšanje se ne dogaja samo na omenjenem področju, se ga pa zelo dotika. V  krščanskem okolju pomeni pohujšanje, ko s svojim vedenjem in ravnanjem povzročimo, da človek izgubi dobre lastnosti, zlasti v moralnem pogledu. Sedaj nam je že bolj jasno, da lahko zelo hitro in celo nehote z besedo ali dejanjem prebudimo pohujšanje, morda celo zgražanje.
    Naj to podkrepimo z primeri. Zgodilo se je pri verouku, da je zelo prijetna in prijazna deklica med pripovedovanjem izrekla zelo grdo besedo. Osupla sošolka jo je ustavila z besedami: »Ti pa grdo govoriš. Ti preklinjaš.« Tako se je katehistinja znašla med dvema ognjema. Besede, ki jo je izrekla, ni smela ponoviti, deklica pa očitno sploh ni vedela, da se je izrazila neprimerno. Kako rešiti primer, da otrok ne pohujša? Katero besedo naj uporabi? Sveti Duh ji je dal razsvetljenje in ji pomagal rešiti nastalo situacijo; priznati pa mora, da ni vedno lahko. Drugi zanimiv primer je mamica, ki je vprašala katehistinjo ali pri verouku pove, da ni Miklavža. »Naravnost nikoli,« ji odvrne, »otroke pustim v svetu, ki ga imajo, ki ga gradijo s svojo družino.« »Dobro, drugače bi vas prosila, da ne posegate tako kruto v otroški svet, kot so to storili pri verouku mojega nečaka. Kar naravnost so povedali, da Miklavža ni, da darilo prinesejo starši. Veste, ne bi prenesla takšnega nasilja in pohujšanja.« Bridka izkušnja za otroke in morda tudi za tistega, ki se mu je zareklo. Imejmo še večjo rahločutnost do otroških sanj. Prosimo milostljivega Boga, da otrok ne bi nikoli ranili.
    Jezus je do pohujšanja še bolj neizprosen. »Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni!« nam predlaga. Naše oči so zelo poželjive, zato jih je treba imeti na vajetih. Prednost je treba dajati notranjim očem in gledati s srcem. Čuteče srce navadno ne išče koristi, ampak deli dobroto brez preračunavanja. Pohujšamo nekoga, če zaradi nas postane slabši človek, kot je bil prej. Če pa malemu človeku vzamemo vero, je to delo Satana, ki po Jezusovih besedah zasluži zavrnitev brez usmiljenja. Pač zato, ker je izguba vere razrušenje najglobljih temeljev življenja, ki so potrebni za dosego večnega zveličanja. Zato prosimo Gospoda, da bi nas varoval vsakovrstnega pohujšanja in utrdil našo vero, ki nam kaže pravo pot v Božje kraljestvo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.