27. NEDELJA MED LETOM

Kar je Bog združil, naj človek ne loči
   Tisti čas so pristopili farizeji, in da bi Jezusa preizkušali, so ga vprašali: »Ali je dovoljeno možu odsloviti ženo?« Odgovóril jim je: »Kaj vam je naróčil Mojzes?« Rekli so: »Mojzes je dovôlil napisati ločitveni list in jo odsloviti.« Jezus pa jim je rekel: »Zaradi vaše trdosrčnosti vam je napisal to zapoved, na začetku stvarjenja pa ju je Bog ustvaril kot moža in ženo. Zaradi tega bo mož zapústil očeta in mater in se pridrúžil svoji ženi in bosta oba eno telo. Tako nista več dva, ampak eno telo. Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko so bili v hiši, so ga učenci spet spraševali o tem. In govóril jim je: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje z njo; in če se ona loči od svojega moža in se omoži z drugim, prešuštvuje.«
   Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so prinašalce grajali. Ko je Jezus to videl, je postal nejevoljen in jim je rekel: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takšnih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« In objemal jih je, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.
Mr 10,2-16

DRUŽINA JE DRAGOCEN BISER
    Jezus nam v današnjem evangeliju spregovori o pomembnosti družine. Družina je bila vedno na udaru, danes pa jo imajo mnogi za skupnost, ki nima več pravice za svoj obstoj. Družina so mož, žena in otrok. Takšne so naravne danosti, ki jih ni mogoče spreminjati in jih prilagajati trenutnim potrebam. Na žalost je v današnjem času veliko poskusov, da bi družino razvrednotili, jo preoblikovali v nekakšne drugačne skupnosti in svobodna partnerstva. Zvestoba mora ostati vrednota tudi danes. Jezusovo svarilo je jasno: »Kdor se loči od svoje žene in se oženi z drugo, prešuštvuje!« Danes kar nekoliko manjka te odgovornosti in ljudje najdejo razne izgovore, da gredo narazen in si poiščejo drugega partnerja. Tudi v Mojzesovih časih je bilo tako, zato je pod določenimi pogoji dovolil razvezo zakona. Jezus jasno pove zakaj: »Zaradi vaše trdosrčnosti.« »Na začetku stvarjenja ju je Bog ustvaril kot moža in ženo!« je Jezus odgovoril tistim, ki so ga spraševali za razloge, kdaj se lahko mož loči od žene. Mož in žena se med seboj dopolnjujeta in samo skupaj ustvarjata prave pogoje za zdravo družino. Idealne družine ni, zato je treba potrpeti drug z drugim in ne obupati.
    Jezus je jasen: »Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje!« Ko se je začela oblikovati zakonska skupnost, ki temelji na zvestobi in nerazvezljivosti zakona, je prišlo tudi nekaj težav. Vseskozi je človek iskal možnosti razveze. To je sicer možnost in včasih nujen in edini izhod iz težkih in bolečih razmer v zakonu. Težava se pojavi, ko človek najde ali poišče novega partnerja. V današnji družbi je to nekaj sprejemljivega in normalnega. Za krščanstvo in kristjana pa to ni tako preprosto in samo po sebi umevno. Kar je Bog združil, je za vedno potrjeno. Tudi v Jezusovem času je bil to problem, sicer bi ga o tem ne skušali in spraševali. Jezus je jasen in odločno pove, kaj pomeni zakonska nezvestoba. Nobenega ne bomo in nočemo kriviti, ampak smo lahko kvečjemu z moškim ali žensko solidarni, saj mnogi doživljajo težko kalvarijo, ki jih zaznamuje za vse življenje. Trpijo in posledice nosijo tudi potomci, ki so popolnoma nedolžni.
    Svoje delo Cerkev v pastorali usmerja v preventivo. Ta se začne že v družini, kjer se člani vadijo in krepijo v potrpežljivosti, odpuščanju in kjer težave in napetosti rešujejo z odkritim pogovorom. Tako se krepi zakonska skupnost in se otroci učijo prav živeti ne le v družini, temveč tudi v širši skupnosti. Ne pozabimo, da pečat družine nosimo s seboj in ga povsod razodevamo. Pri tem pa je kristjanom potrebna tudi Božja pomoč. Osebna in skupna molitev, obhajanje družinskega in župnijskega bogoslužja, predvsem ob praznikih, je temeljnega pomena za preživetje zakonske in družinske skupnosti. Nujno je tudi zakramentalno življenje, posebej sprava in evharistija. V težavah so nam v veliko pomoč pravi in iskreni prijatelji pa tudi razne službe in ustanove. Tudi trdne in srečne družine so upanje za prihodnost našega naroda. Zato prosimo Gospoda za blagoslov in moč, ki jo potrebujemo za odgovorno in zgledno življenje. Mlade pa posebej podprimo, da se temeljito pripravijo za svoje bodoče družinsko življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

28. NEDELJA MED LETOM

Če Jezus kliče, se moramo vsemu odreči
   Ko se je tisti čas Jezus odpravljal na pot, je nekdo pritekel, padel pred njim na kolena in ga vprašal: »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« Jezus mu je odvrnil: »Kaj mi praviš, da sem dober?! Nihče ni dober razen enega, Boga! Zapovedi poznaš: Ne ubijaj! Ne prešuštvuj! Ne kradi! Ne pričaj po krivem! Ne goljufaj! Spoštuj očeta in mater!« Rekel mu je: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval že od svoje mladosti. « Jezus se je ozrl vanj, ga vzljubil in mu dejal: »Eno ti manjka: pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in imel boš zaklad v nebesih; nato pridi in hôdi za menoj!« Ta beseda ga je potrla in je žalosten odšel; imel je namreč veliko premoženje.
   Tedaj se je Jezus ozrl okrog in rekel svojim učencem: »Kako težko bodo tisti, ki imajo premoženje, prišli v Božje kraljestvo!« Učenci so se čudili njegovim besedam. In Jezus je vnovič spregovóril: »Otroci, kako težko je priti v Božje kraljestvo! Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor pride bogataš v Božje kraljestvo.« Ti pa so še bolj strmeli in govorili med seboj: »Kdo se potem more rešiti?« Jezus se je ozrl vanje in rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, ne pa pri Bogu, kajti pri Bogu je vse mogoče.«
   Peter pa mu je začel govoriti: »Glej, mi smo vse zapustili in šli za teboj.« Jezus je rekel: »Resnično, povem vam: Nikogar ni, ki bi zaradi mene in zaradi evangelija zapústil hišo ali brate ali sestre ali mater ali očeta ali otroke ali njive in ne bi zdaj, v tem času, skupaj s preganjanji, prejel stokrat toliko hiš, bratov, sester, mater, otrok in njiv, v prihodnjem veku pa večno življenje.«
Mr 10,17-30

NENAVEZANOST NA MATERIALNO
    Vsi se imamo za dobre, poštene in zgledne, Jezus pa pravi: »Nihče ni dober razen enega, Boga!« Odgovor nas preseneti, a moramo priznati, da je le v popolnem bitju, v Bogu čista dobrota. Pri ljudeh je vedno velika mera preračunljivosti. Zato potrebujemo zapovedi, ki so nam dane kot smernice, kako izboljšati svoje življenje in se vedno bolj bližati idealu, popolni dobroti in ljubezni. Jezus je naš ideal. Ko nam je hudo, se obrnimo nanj in ga prosimo za pomoč.
    »Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?« je Jezusa spraševal bogati mladenič. Jezus mu je najprej našteval zapovedi. Ko je dobil pozitiven odgovor, je bogataša opozoril na velikodušnost. Vse kar si in kar imaš, je treba deliti, sicer ne bomo popolnoma zadovoljni. Bogati mladenič ni zadovoljen s svojim bogastvom in življenjem. Nobenega pravega veselja nima. Zato pride k Jezusu. Vendar mu med dobrinami, na katere je navezano njegovo srce, nikakor ne uspe razločiti Dobrega. Večno življenje, kakor si ga predstavlja mladenič, je zelo drugačno od tistega, kar bi mu Jezus rad podaril in kar imenuje »priti v Božje kraljestvo.«
    Nekaj je delati dobro, nekaj popolnoma drugega pa je dojeti sad tega dobrega delovanja. Naša drama, drama vernih ljudi, je prav v tem, da morda delamo dobro, nikakor pa ne pridemo do tega, da bi okušali njegove sadove. Jezus pa si želi imeti tesne, zaupne prijatelje, ki z njim delijo njegove skrivnosti. To je tudi pravi sad vseh zapovedi. Zaradi tega Jezus povabi bogatega mladeniča, naj proda vse, kar ima, ter pride in hodi za njim. Poudarek ni na tem, naj vse pusti, ampak na tem, naj pride in hodi za Jezusom. Jezusa je namreč Oče poslal in ga je vesel. V njem tudi mi lahko okušamo blagoslov Božjega veselja nad nami. Če nismo z Jezusom, ne bomo nikdar dosegli sadov svojega prizadevanja. Če smo z Jezusom, potem nam je modrost dana. On nas uvede v Božje kraljestvo. On nas uvede v zaupen odnos z Bogom, ki zadovolji hrepenenje našega srca in ga napolni z veseljem.
    Če je nam vstopiti v Božjo skrivnost nemogoče, pa to ni nemogoče Bogu, ki nas je tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi bili v njem tudi mi deležni Božjega veselja. Če to zares upoštevamo, laže razumemo, zakaj je Jezus žalosten, ker bogati mladenič odide. S tem je namreč zavrnil veselje, ki ga je zaslutil in se mu je potem odrekel. Posledica njegove odločitve bo naslednja: zapovedi, ki jih bo izpolnjeval, zanj ne bodo nikdar razlog za domačnost z Bogom in mu ne bodo mogle prinesti srčnega veselja. Zaradi tega tudi ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Kaj pa si mi želimo? Če se prepoznamo v bogatem mladeniču in Jezusa prosimo, naj nas osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se nam zdi nemogoče.
    Naj zaključim z mislijo cerkvenega očeta Sv. Klemena Aleksandrijskega, ki takole razlaga: »Prilika poučuje bogate, da ne smejo zveličanja pustiti ob strani, kakor da so že obsojeni, niti da morajo vreči bogastvo v morje ali ga obsoditi kot zahrbtnega in sovražnega življenju, ampak da se morajo naučiti kako uporabljati bogastvo in tako doseči življenje.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

29. NEDELJA MED LETOM

Božji sin je postal človek, da bi dal življenje za nas
   Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim? « Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«
   Ko je drugih deset to slišalo, so se začeli jeziti na Jakoba in Janeza. Jezus jih je poklical k sebi in jim rekel: »Veste, da tisti, ki veljajo za vladarje, gospodujejo nad narodi in da jim njihovi velikaši vladajo. Med vami pa naj ne bo tako, ampak kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik, in kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik. Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.«
Mr 10,35-45

VELIČINA JE V PONIŽNOSTI
    Današnji evangelij nam spregovori o problemu, ki se tiče vsakega izmed nas. Želimo biti na prvih mestih, izstopati in imeti veljavo v družbi. Zato Jakob in Janez prosita Jezusa: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Kako so prva mesta privlačna, ker so na teh mestih pomembneži. Jezus pa vse obrne na glavo, saj pravi, da so najbolj pomembna zadnja mesta, torej tista, kjer se izkažeš kot služabnik. Nisi velik z zvenečimi naslovi, ampak z dejanji ljubezni, ko ne iščeš nobene koristi, ampak se samo popolnoma razdajaš. Ljudje te sicer ne bodo opazili, ker mediji ne iščejo čistih po srcu, ampak tiste, ki imajo kaj za bregom. Škandalčki so privlačni, ne pa čista ljubezen. Bogu pa ni nič skrito. Zato bodo zadnji prvi in prvi zadnji.
    Jezus sam na temo prvih mest pove o sebi: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal življenje v od kupnino za mnoge!« Na ta način je želel povedati, kako priti do prvih mest v nebeškem kraljestvu. Prva mesta niso pripravljena za tiste, ki se delajo lepe pred ljudmi, ampak za tiste, ki se izkažejo v ljubezni. Zato je treba delati in se truditi za blagor bližnjega, saj so dobra dela najbolj pomemben steber naše vere. Vera brez del je mrtva. To nam je Jezus želel povedati, ko je rekel, da je prišel zato, da bi stregel, da bi služil. Marsikateremu duhovniku so ljudje zastavili vprašanje: »Zakaj si postal duhovnik?« Lep odgovor na to vprašanje je in ga marsikdo tudi izreče: »Da bi služil Bogu in ljudem.« Zares se lepo sliši. Mogoče se sliši celo malce prevzetno, da sebe označi za služabnika ljudem in Bogu. Pravzaprav danes ni problem, da si ljudje ne bi znali nadeti različnih nazivov, saj smo v besedah zelo sposobni in marsikaj se lepo sliši. Večkrat smo polni lepih odgovorov in besed. Žal v mnoge te fraze le naivno verjamemo, in to vedno znova. Lepe besede nas zaslepijo in ko jih sami nepremišljeno izgovarjamo, zaslepimo tudi druge ljudi.
    »Med vami pa naj ne bo tako,« pravi Jezus. Če damo na sito izključno samega sebe, kolikokrat res strežemo Drugemu? Ali se sploh zavedamo, kaj pomeni služiti ali streči? »Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« Zelo hitro se nam lahko prikradejo izgovori: da posvetimo drugim veliko časa, da poslušamo druge in da smo jim na voljo. Vse to bi lahko imenovali izgovore, ko nam pred oči stopi Jezusov zgled, ko umiva noge učencem ali ko stoji ob postelji hromega in ga prime za roko. Upokojeni milanski kardinal Carlo Maria Martini – umrl je pred šestimi leti - je enkrat na teden hodil na obisk k starejšemu človeku in mu počistil stanovanje; pa to ni bila edina pot služenja, s katero je pričeval. Njegove besede o služenju in delu med ubogimi so bile podkrepljene z osebnim zgledom.
    Manjka nam konkretnosti naše vere. Služenja. Kot da ne znamo odpreti oči in videti okoli sebe, kaj lahko storimo drugače, kaj lahko storimo več, preprosto zato, ker lahko, in ne zato, ker nam nihče ni tega naročil. Jezus nam ne naroča, kaj naj storimo, ampak postavlja v ospredje samega sebe, svojo držo in dejanja. Če smo se odločili, da ga bomo posnemali, potem je prav, da se tega učimo vedno znova. Zakaj sem postal kristjan? Da bi stregel tebi, sestra, in tebi, brat. Da bi slišal, kje si in kaj potrebuješ v tem trenutku. Da sem konkreten v dejanju in ne samo v besedi. Pri tem naj nam pomaga Božja milost, da bomo mogli odpreti srca za pomoč ljudem v stiski in potrebi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

30. NEDELJA MED LETOM

Slepi prosi Jezusa, da bi spregledal
   Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
Mr 10,46-52

JEZUS NAS OZDRAVLJA
    Evangelij današnje nedelje nam v ospredje postavi berača slepega Bartimaja, ki v Jezusu vidi edino rešitev za svojo ozdravitev. Ko zazna, da prihaja Jezus, začne vpiti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Upal in veroval je, da ga more Jezus rešiti, zato je tudi vztrajal tako dolgo, dokler se Jezus ni ustavil in ga poklical k sebi. Mnogi so ga grajali, naj umolkne, Jezus pa je rekel: »Pokličite ga!« Množica je hotela utišati vpitje reveža, Jezus pa se je ustavil pri njem in mu prisluhnil. To je zelo aktualno sporočilo Cerkvi in svetu. Mnogi hočejo utišati glas revnih, preizkušanih, zapuščenih, invalidnih, pozabljenih. Tako kot je Jezus naročil učencem, naj pokličejo slepega berača Bartimaja, naroča danes nam kristjanom in Cerkvi: prisluhnite jim, upoštevajte jih, pomagajte jim. Tu smo v srcu poslanstva Cerkve, ki je poslana, da oznanja Božjo dobroto, usmiljenje in odpuščanje.
    Jezus je z ozdravitvijo slepega berača učencem hotel izročiti še zadnje sporočilo. Kako ga lahko izluščimo? Mi vsi smo slepi berači ob poti, ki hrepenimo po luči. Luč prihaja od Boga, Jezus je luč sveta. Dovolj je vanj verovati in iz bede naše teme klicati njegovo ime: »Davidov sin, usmili se me!« Ta vzklik ponavljamo pri vsaki maši, ko po izpovedi in obžalovanju svojih grehov, prosimo: »Gospod, usmili se, Kristus, usmili se, Gospod, usmili se!« Ne rešuje nas civilizacijski, tehnični in medicinski napredek, rešuje nas le Bog.
    Bartimaj je takoj spregledal in šel po poti za njim. Vemo, da je Jezusova pot vodila v Jeruzalem, v trpljenje in smrt. Ta zadnji stavek Markovega poročila o ozdravljenju slepega Bartimaja nam razkrije še skrito, zakramentalno ozadje dogodka. Kristjani so v času, ko je evangelist Marko pisal evangelij, krst imenovali razsvetljenje. Sveti krst je prehod iz teme k luči. Slepi Bartimaj je zato podoba vsakega izmed nas, ki smo s krstom zagledali luč. S tem smo spregledali in se tudi mi odpravili na pot z Jezusom. Z vero vanj bomo zmogli iz depresivnih globin našega zemeljskega življenja, pogumno iti naprej, proti naši lastni Golgoti in do zarje vstajenja.
    Jezus je ozdravljenemu slepemu beraču rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Velikokrat slišimo ljudi govoriti, da tistim, ki so doživeli čudeže, ni težko verovati. Vendar je treba čudež prepoznati, treba je gledati z duhovnimi očmi, ko vse, kar je navidezno in nepomembno, odpade in gledamo le bistvo. Čudeži se vsak dan dogajajo, a le redkim je dano, da jih vidijo. Brez beračeve vere v Jezusa, se čudež ozdravljenja ne bi zgodil. Brez hrepenenja po tem, kar je bistveno, in brez iskanja odrešenika, bomo ostali slepi in nam bodo vrata v Božje kraljestvo zaprta. Zato ne iščimo Boga, kličimo ga in se nam bo približal. Danes še posebej prosimo Gospoda, da nam odpre vrata našega srca in duha!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

31. NEDELJA MED LETOM

Zapoved ljubezni do bližnjega je enaka ljubezni do Boga
   Tisti čas je eden izmed pismoukov pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Katera je prva od vseh zapovedi?« Jezus je odgovóril: »Prva je: Poslušaj, Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.« Pismouk mu je rekel: »Dobro, učitelj. Resnico si povedal: On je edini in ni drugega razen njega, in ljubiti njega iz vsega srca, z vsem umevanjem in z vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor samega sebe je več kakor vse žgalne daritve in žrtve.« Ko je Jezus videl, da je pametno odgovóril, mu je rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni drznil še kaj vprašati.
Mr 12,28-34

BOG NAS OBDARJA Z LJUBEZNIJO
    Jezus je farizejem in pismoukom, ki so ga spraševali o največji zapovedi, odgovoril, da je ljubezen največ, kar kot ljudje zmoremo. In ljubezen je samo ena: sebe, bližnjega in Boga je treba imeti rad z isto ljubeznijo. Ljubezen je, ali pa je ni. Kaj vmesnega ne obstaja. Res pa je, da samo Bog, ki je popoln, zmore imeti enako rad vse ljudi in vse stvarstvo. Naša ljubezen je vedno do določene mere sebična. To pa ni razlog, da ne bi ljubili in se trudili biti čim bolj popolni. Česar sami ne zmoremo, Bog dopolni s svojo milostjo. Jaz, moj bližnji in moj Bog: vsi trije so zaobjeti v isti ljubezni. Jezus pravi, da ljubezni ni mogoče deliti, ker bo s tem nekdo vedno prikrajšan. Ljubimo z vsem, kar smo in kar imamo, pa čeprav vemo, da je samo Bog popoln, samo njegova ljubezen je čista in nesebična.
    Pogosto smo v nevarnosti, da gledamo na zapovedi na negativen način in pristanemo na minimalizmu – delamo samo tisto, kar nujno moramo. Čisto drugače ravnamo, če na zapovedi gledamo pozitivno. Izpolnjevanje zapovedi mora temeljiti na ljubezni, ne na strahu. Ne izpolnjujemo zapovedi zato, da bi nas Bog ljubil, ampak zato, ker nas Bog ljubi. Kristjan ima pravzaprav samo eno zapoved – zapoved ljubezni. Jezus je namreč v današnjem evangeliju farizeju na vprašanje, katera je največja zapoved, takole odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.« Potem pa nadaljeval: »To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki«. »Največja zapoved ljubezni« ne odpravlja desetih Božjih zapovedi, pač pa nam pomaga, da jih izpolnjujemo pravilno in globlje, skratka – celostno in popolnoma, kar pravzaprav pomeni »s srcem«.
        Jezusov odgovor farizejem in pismoukom ni samoumeven, kajti med številnimi predpisi judovske postave je bilo najpomembnejših deset zapovedi, ki jih je Bog neposredno sporočil Mojzesu kot pogoj za pogodbo zaveze z ljudstvom. Jezus pa jim hoče dati razumeti, da brez ljubezni do Boga in do bližnjega ni prave zvestobe do te zaveze z Gospodom. Lahko delaš, izpolnjuješ še toliko predpisov, a če ni ljubezni, to ni nič. To potrjuje drugo besedilo iz Druge Mojzesove knjige, tako imenovani zakonik zaveze, kjer je rečeno, da ni mogoče biti v zavezi z Gospodom in grdo ravnati s tistimi, ki uživajo Njegovo zaščito. Kdo so tisti, ki uživajo Njegovo zaščito, kot pravi Sveto pismo? To so vdova, sirota in tujec, torej osebe, ki so najbolj same in nezaščitene. Z odgovorom farizejem, ki so ga spraševali, jim Jezus skuša postaviti v red njihovo religioznost, da ponovno vzpostavijo razliko med tem, kar resnično velja, in tem, kar je manj pomembno. Jezus doda: »Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« Jezus je ravno v skladu s tem živel svoje življenje, ko je pridigal in vse delal z ljubeznijo, kar resnično velja in je bistveno. Ljubezen daje zagon in rodovitnost v življenju in na poti vere. Brez ljubezni tako življenje kot vera ostaneta nerodovitna.
    V tem evangeljskem odlomku Jezus predlaga resnično čudovit ideal, ki odgovarja na najbolj pristno željo našega srca. Saj smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili ter bili ljubljeni. Bog nas je ustvaril, da bi bili soudeleženi pri Njegovem življenju, bili od Njega ljubljeni in da bi ga ljubili ter po njem vse druge ljudi. To so »sanje« Boga za človeka. Za uresničevanje tega potrebujemo njegovo milost. Potrebno je, da v sebe sprejmemo sposobnost ljubiti, ki izhaja iz Boga samega. Jezus se nam v evharistiji podarja ravno zaradi tega. V njej prejmemo njegovo Telo in njegovo Kri, torej prejmemo Jezusa v njegovem najvišjem izrazu ljubezni, ko je On daroval samega sebe Očetu za naše zveličanje. Odprimo se Božji milosti in ga prosimo za dar ljubezni.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

32. NEDELJA MED LETOM

Uboga vdova je dala več kot vsi
   Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govóril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in hinavsko opravljajo dolge molitve; ti bodo strože sojeni.« Sedél je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva nôvčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
Mr 12,38-44

DAR UBOGE VDOVE
    Današnji evangelij nam želi pokazati, da ni toliko pomembno, koliko damo, ampak kako damo. Jezus je opazoval ljudi, ki so prihajali v tempelj. Mnogo bogatih je veliko vrglo v zakladnico. Potem je prišla uboga vdova, ki je vrgla dva novčiča, kar je pomenilo drobiž. Jezusa je njen popoln dar presenetil, zato je učencem rekel: »Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi. Od svojega uboštva je dala vse, kar je imela, kar potrebuje za življenje.« To je dejanje vere, saj je popolnoma zaupala v Božjo previdnost. Ni težko dati nekaj od svojega preobilja, a ko daš zadnji denar, ki ga premoreš, je to nekaj velikega. Težko je biti takšen junak, saj po človeški pameti takšno dejanje ni pametno, po Božji logiki pa je to dejanje čiste ljubezni. Resnično ljubiš takrat, ko čutiš bolečino in si kljub temu pripravljen razdati samega sebe. Danes srečujemo veliko takšnih vdov, a nam naša vest nič ne očita. Čeprav tarnamo, živimo v obilju in se nismo sposobni kakšni stvari odpovedati v korist reveža. Naj nas usmiljeni Bog očisti naše sebičnosti in nas naredi bolj usmiljene.
    Uboga vdova nam razodene pomembne resnice o (našem) življenju. Velikokrat smo sužnji pozunanjenosti, še posebej v času televizije in drugih (socialnih) medijev, ki lahko »naredijo« nekoga pomembnega, mogočnega, vplivnega, a v resnici ni. Lahko pa mediji nekoga tudi »očrnijo« in ustvarijo medijski linč, če ima npr. drugačna sporočila za življenje, ki jim niso všeč. Če kdo živi in se »hrani« od teh zunanjih in površinskih stvari, ostaja daleč od resničnosti srca. Kristus nas prav po zgodbi o ubogi vdovi vabi, da gremo na pot v srce. Jezus je opazoval in videl, da so mnogi bogataši dali veliko v tempeljsko zakladnico. Ne zanika njihov delež, a dali so od svojega preobilja. Pomembnejša je bila drža uboge vdove, ki ni dala veliko, a je dala od svojega uboštva. Kako pomembno je, s kakšnim namenom kdo da!
    Bog nas vedno vabi, da mu darujemo iz ljubezni in iz vsega srca. Prav v srcu je človek povabljen, da se pravilno odloči – z Božjo pomočjo. To pa je mogoče, če je v nas globoko zaupanje v Boga. To je laže storiti, če smo že doživeli Božjo dobroto in ljubezen v življenju. Prav zaupanje v Boga je vedno tudi »nagrajeno«. To je izkusila tudi vdova iz stare zaveze (prvo berilo), ko je zaupala preroku Eliju, ki jo je prosil za vodo in kruh. Tudi njej je bilo njeno zaupanje poplačano in »imeli so jesti ona, on in njena hiša dolgo časa«. Marsikdaj pa je težko zaupati v Boga. To izkušamo prav vsi, še posebej, če se nam zgodijo hude in boleče stvari, kot je smrt drage osebe, dolgo trpljenje in preizkušnje različnih vrst. Razumsko ne vemo, zakaj so se morale nekatere stvari zgoditi, kaj nam Gospod želi z njimi sporočiti. Čutimo pa v srcu, da prav po posebnih dogodkih in osebnih preizkušnjah vsi zorimo za Boga.
    Ta mesec končujemo cerkveno leto, ki je priložnost, da opravimo duhovno bilanco tega leta. Ob vdovi si lahko odgovorimo, kakšno je bilo zaupanje v Boga letos. Se je morda poglobilo? Si upam, ali vsaj želim z Božjo pomočjo da(rova)ti vse, kar imam, Bogu v prijetno daritev? Naj nam Gospod pomaga, da se bomo lažje odzvali in ubogim odprli svoje srce in roke.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

33. NEDELJA MED LETOM

Ob sodbi bo Kristus zbral vse svoje zveste
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: V tistih dneh, po tisti véliki stiski, bo sonce otemnelo in luna ne bo dajála svoje svetlobe. Zvezde bodo padale z neba in nebeške sile se bodo majále. Tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblakih z veliko močjo in slavo. In takrat bo poslal angele in zbral svoje izvoljene od štirih vetrov, od konca zemlje do konca neba. Od smokvinega drevesa pa se naučite priliko: Kadar postane njegova veja že mužévna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati. Resnično, povem vam: Ta rod nikakor ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle. Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.«
Mr 13,24-32

MISLIMO NA VEČNOST
    Bolj se bližamo koncu cerkvenega leta, bolj nas Božja beseda spominja na minljivost vsega sveta in tudi nas samih. Ali nas današnji evangelij ne navdaja s tesnobo, ko napoveduje dogodke, ki se bodo zgodili ob koncu časov? Apostoli so Jezusa spraševali, kdaj se bo to zgodilo, a Jezus jim ogovarja: »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« Mi bi radi vedeli, kdaj bo nastopil čas polaganja računov, a čas niti ni pomemben. Sedaj je pravi čas, da delamo dobra dela in si tako tlakujemo srečno večnost. Ne smemo se izgovarjati: »Saj je še čas!« Ne vemo ne ure ne dneva, kdaj bo nastopil čas, ko nas bo naš Stvarnik poklical k sebi in nas bo vprašal: »No sedaj pa pokaži, kako si izkoristil darove, ki sem ti jih dal!« Takrat bo vsako izgovarjanje brez vrednosti, kajti naša dela bodo govorila v naš prid ali v našo pogubo. Na nas je, kako resno vzamemo Božjo besedo, saj Jezus apostolom odgovarja na vprašanje o koncu sveta: »Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikakor ne bodo prešle!« Vse, kar je minljivo, se bo spremenilo v prah, ostalo pa bo vse, kar je povezano z ljubeznijo in dobrimi deli. Jezus vidi vsako naše delo, zato noben trud ni zaman; za vse dobro bomo bogato poplačani.
    Ko se sprašujemo o koncu sveta, je odgovor kratek in jasen: »Verujmo. Potrebna je vera.« Verujmo, da za prihod Sina ve samo Oče. Verujmo in zaupajmo, da večnost napolnjuje, da je Ljubezen. Verujmo, da nam bo lepše kot tukaj in da nam ne bo nikoli dolgčas. »Torej nam ne preostane drugega kot to, da vsako jutro ozavestimo v sebi resnico, naj tako živimo, kot da je to zadnji dan v našem življenju?« Delajmo, kakor da bomo večno živeli, in mislimo, kakor da bomo jutri umrli. Edino, kar bo 'preživelo', bo dobrota do bratov in sester kot udejanjena ljubezen. Vse drugo ne bo imelo večnostne vrednosti in bo propadlo. Torej: moramo in želimo ljubiti, odpuščati in delati dobro vedno in povsod. Kriza vere v posmrtno življenje vstopa prav tukaj: nihče noče 'oditi' s tega sveta, iz tega življenja. In končno, to niti ni tako narobe, saj nam Kristus ni obljubil drugega življenja, novega v vsakdanjem pomenu besede. Ampak nam je oznanil, da se bo vrnil v to življenje in ga spremenil, preoblikoval: napovedal je svoj drugi prihod! Z nami ni nič narobe, če se oklepamo tega življenja in s strahom stegujemo roko proti večnosti. Pomembno je, da vse izročamo Kristusu, ki osvobaja.
    Verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo vsi videli, kako velika je Božja ljubezen do vseh ljudi: do tistih, ki želijo biti te ljubezni deležni, in tudi do tistih, ki se ji odrečejo in je nimajo. Tudi mi si prizadevajmo, da bo naše današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevajmo si, da bi v vsakem srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju: ki je razodetje Božjega načrta miru za človeka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

KRISTUS KRALJ VESOLJSTVA

Kristus spričuje, da je res kralj
   Tisti čas je Pilat rekel Jezusu: »Si ti judovski kralj?« Jezus mu je odgovóril: »Praviš to sam od sebe ali so ti drugi povedali o meni?« Pilat je odvrnil: »Sem mar Jud? Tvoj narod in véliki duhovniki so te izročili meni. Kaj si storil?« Jezus je odgovóril: »Moje kraljestvo ni od tega sveta. Ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom, toda moje kraljestvo ni od tod.« Pilat mu je rekel: »Torej si ti vendarle kralj?« Jezus je odgovóril: »Ti praviš, da sem kralj. Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Jn 18,33-37

KRALJ NEKOLIKO DRUGAČE
    Kristus Kralj vesoljstva! Tako se imenuje zadnja nedelja v cerkvenem letu. V tem stavku je povzeto vse, kar je pomembno za naše življenje: Bog je na začetku in na koncu, on je stvarnik in tisti, ki nas bo sprejel po našem zemeljskem odhodu. Čeprav si lahko vsakdo po svoje kroji svojo usodo in ima do življenja pozitiven ali negativen odnos, je treba na koncu sprejeti dejstvo, ki ni odvisno od nas: Bog je popoln in mi ustvarjena bitja; rojeni smo, ker je Bog tako hotel in ima z nami načrte; pred njim se bomo prikazali z dobrimi deli ali pa praznih rok. Zato ne zapravimo priložnosti in izkoristimo talente, ki smo jih prejeli.
    V evangeliju Jezus pove, da je Božje kraljestvo drugačno od zemeljskih kraljestev, zgrajeno je na služenju in podarjanju samega sebe. Ko ga je Pilat spraševal, ali je zares kralj, je Jezus odgovoril: »Jaz sem zato rojen in sem prišel na svet zato, da pričujem za resnico. Kdor je iz resnice, posluša moj glas.« Za kakšno kraljestvo in za kakšno resnico gre? V mašni prošnji po obhajilu na praznik Kristusa Kralja molimo: »Daj, da bomo Kristusu, kralju vesoljstva, na zemlji z veseljem služili in v nebeškem kraljestvu večno živeli z njim.« Ne prosimo le, da bi bili poslušni Kristusu in bi zato lahko vstopili v raj. Predvsem prosimo, da bi se uresničila naša najgloblja srčna hrepenenja. Ravno po križu Jezus, kralj slave, osvoji naše srce za Božjo ljubezen. In to tako korenito, da lahko moč te ljubezni živimo v vseh življenjskih dogodkih in je nič ne more zadušiti. Kakor »pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12), tako človeštvu ni dan noben pomembnejši lik, ki bi lahko na boljši način razodeval smisel sveta in naše dostojanstvo, kakor ga razodeva žrtvovano Jagnje, Jezus Kristus. On pričuje o resnici Božje ljubezni do vsakega človeka. To je edina resnica, ki ljudi zanima: Bog nas ljubi do te mere, da se je njegov Sin žrtvoval, da bi Očetova ljubezen lahko zasijala in postala korenina dostojanstva in življenja za vse človeštvo. Gledati vanj, ki smo ga prebodli, pomeni, da nas je Božja ponudba zaveze osvojila. Božja ponudba zaveze zajema tudi vsak greh in revščino, preseže vsako pomanjkljivost in strah, premaga vsak odpor in bojazen. Nič več si ni potrebno zaslužiti in pritegniti kraljeve naklonjenosti. Potrebno je zgolj z Bogom deliti njegovo čutenje do celotnega človeštva. Ko spoštujem vse, sem le služabnik, ker sem že deležen njegove skrivnosti. Ta skrivnost pa je hrepenenje po končno uresničeni globoki zaupnosti z vsemi ljudmi, ki smo njegovi sinovi in hčere. Jezus pravi: »Moje kraljestvo ni od tega sveta.« To pomeni, da je cilj ljubezni, ki jo Jezus izžareva, da preobrazi ta svet. Ni pa od tega sveta, nima svojih korenin v tem svetu. Zato svojega delovanja ne oblikuje po logiki tega sveta. A kljub temu njegova ljubezen izraža resnico sveta. Zato ker ga odpre in ga vodi v dopolnitev, po kateri hrepeni.
    Vse ljubezni tega sveta niso drugega kot senca Božje ljubezni in nanjo kažejo. Vse moči tega sveta so zgolj senca moči Božje resnice, po kateri jih presojamo in ocenjujemo. Kadar različne moči in ljubezni človeka odtrgajo od Božje ljubezni, s tem zanikajo izvor svoje legitimnosti, za človeka pa postanejo vzrok za muko. A naša srca tudi sredi te muke ne prenehajo skrivoma hrepeneti po Božji ljubezni, ki edina daje smisel našemu najglobljemu hrepenenju. Ta napetost tudi nam omogoča razumeti in sprejeti naslednjo spodbudo: »Odprimo vrata Gospodu: naj vstopi kralj veličastva, Kristus Gospod.«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.