Sušne razmere ustavijo rast in povzročijo, da so listi trdi in grenki, korenovke pa žilave, popokane in nenavadno oblikovane, močno zmanjšujejo donos pridelka ter povečujejo občutljivost na bolezni in škodljivce. Prav zato moramo rastlinam zagotoviti dovolj vode, pri čemer moramo biti pozorni predvsem na čas, pravo mero in način zalivanja.
Kako zmanjšati izgubo vode?
Obvladovanja sušnih razmer se najprej lotite tako: poskrbite, da je prst v čim boljšem stanju in vsebuje čim več organskih snovi. Te delujejo kot goba, ki vpija deževnico in jo počasi oddaja rastlinam. Iz peščenih tal voda zelo hitro odteče, saj je revna z organskimi snovmi – humusom. To težavo rešite tako, da v zemljo vkopljete veliko živalskega gnoja, zlasti kravjega ali konjskega, pomešanega s slamo, ali pa komposta. Glineni tip prsti ob suši na površini tvori trdno skorjo, skozi katero voda le stežka pronica v globlje sloje, od koder bi jo lahko vsrkavale korenine rastlin. Trdo glineno prevleko lahko razrahljamo z motiko ter s tem odstranimo tudi plevel, ki bi sicer tekmoval s koristnimi rastlinami za razpoložljivo vodo.
Potrebo po zalivanju zmanjšamo tudi z zastiranjem tal med rastlinami, saj zastirka zadržuje vlago v tleh. Polagamo lahko listno zastirko, slamo, pokošeno travo itd. Ko žge poletna vročina, pomaga tudi senca. Nekatere vrste zelenjave, kot sta paradižnik in solata, slabo prenašajo visoke temperature, zato je pametno, da jim zagotovimo nekaj zasilne sence.
Čas zalivanja
Zalivanja se lotimo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Prednost jutranjega zalivanja je v tem, da se čez dan listi posušijo, s tem pa preprečimo okužbe z rastlinskimi škodljivci. Večerno zalivanje je s stališča varčevanja z vodo boljše, saj je ponoči manjše izparevanje vode, a je zaradi mokre površine listja večja verjetnost za razmnoževanje povzročiteljev bolezni. Kateri je torej najprimernejši čas za zalivanje našega zelenja, je odvisno od vrst rastlin (ali so bolj ali manj dovzetne za bolezni) in od tega, ali je zrak ponoči suh in topel.
Če opazimo, da je rastlina ovenela že opoldne, nikar ne odlašajmo z zalivanjem do večera, ampak jo oskrbimo z vodo takoj. Kot smo že omenili, polivanje vode po listih ni priporočljivo, le če želimo z listne površine odstraniti škodljivce, kot so listne uši, pršice itd.
Nekatere vrste zelenjave, kot je paradižnik, so zelo občutljive na neredno zalivanje. Pomanjkanje vode, ki mu sledi obilno zalivanje, povzroči pokanje lupine in gnitje cvetov. Druge vrtnine, kot je denimo krompir, pa potrebujejo veliko vode. Foto: BoBo
Namakalni sistemi
Za zalivanje posameznih rastlin in majhnih vrtnih površin zadostuje zalivalka ali vrtna cev z enim pršilnim nastavkom za drobno pršenje sejancev in z drugim za grobo škropljenje odraslih rastlin. Pršilni nastavki z drobnimi luknjicami preprečujejo, da bi voda iztekala pod visokim pritiskom. Če namreč zalivamo s premočnim curkom, tla ne vpijajo dovolj hitro vode, ki ostaja v lužah na površini.
Dobra alternativa ročnemu zalivanju je kapljični namakalni sistem, ki poskrbi, da voda počasi pronica prek luknjičastih cevi v prst, v neposredno bližino korenin. V nasprotju z zalivalko je potrebno tudi po 15 minut, da se prek tega sistema v prst nakaplja en liter vode. S tem se močno zmanjšajo izgube vode zaradi izhlapevanja iz tal. Paziti moramo le, da je voda, ki se uporablja za zalivanje prek sistema kapljajočega namakanja, brez večjih delcev, saj se luknjice, prek katerih voda pronica iz cevi ob namakanju z nečisto vodo, rade zamašijo. Rešitev je uporaba filtra, ki iz vode mehansko odstrani vse večje delce.
Drugi način avtomatskega zalivanja predstavljajo različne vrste škropilnikov, ki omogočajo napajanje velikih površin z vodo. Poleg preprostejših škropilnikov, ki jih lahko pritrdimo na vsako vrtno cev, obstajajo tudi sistemi cevi in škropilnih glav, ki jih vgradimo v tla. Za zalivanje zelenjavnih gred so zlasti primerni škropilniki, ki jim lahko nastavimo kot škropljenja (0-360°). Pri tem namakalnem sistemu je težko natančno oceniti, koliko vode zagotovimo rastlinam. To lahko preverimo s primerno posodo, v kateri s flomastrom označimo globini 1,5 in 3 cm nad dnom. Posodo nato postavimo na območje, ki ga zaliva pršilnik, pa bomo natančno izmerili količino.
Za zalivanje posameznih rastlin in majhnih vrtnih površin zadostuje zalivalka ali vrtna cev z enim pršilnim nastavkom za drobno pršenje sejancev in z drugim za grobo škropljenje odraslih rastlin. Foto: MMC RTV SLO
Kako zalivamo zelenjavne grede?
Preden začnemo obilno zalivanje, preverimo stanje prsti. V tla preprosto vtaknemo kazalec in preverimo, ali ostane suh, ali pa z lopatko izkopljemo jamico. Če je prst suha globlje od 5 do 10 cm, jo moramo zaliti.
Pri zalivanju rastlin je najpomembnejše, da pride voda v globlje plasti tal, kjer je razvitih največ tankih korenin. Nezadostno in pogosto zalivanje je samo zapravljanje dragocene tekočine, saj z izhlapevanjem izgubimo veliko vode. Poleg tega takšen način največkrat celo škoduje rastlinam, namreč če je namočen samo površinski sloj tal, se bodo korenine razrasle predvsem blizu površine, kjer bodo ves čas ogrožene zaradi suše in zmrzali. Učinkovitejši pristop je razdelitev zemljišča na več delov, od katerih vsak dan obilno zalijete le enega. Pogostnost zalivanja je sicer odvisna od vrste rastlin in vrste tal, vendar je običajno dovolj, da zalivate enkrat na tri dni ali še redkeje. Nekatere vrste zelenjave, kot je paradižnik, so zelo občutljive na neredno zalivanje. Pomanjkanje vode, ki mu sledi obilno zalivanje, povzroči pokanje lupine in gnitje cvetov. Druge vrtnine, kot je denimo krompir, pa potrebujejo veliko vode.
Za zalivanje enega kvadratnega metra vrta je potrebno najmanj od 10 do 15 litrov vode, a veliko vrst zelenjave je potrebuje še dvakrat toliko. Da vsa ta količina tekočine zanesljivo pricurlja do korenin rastlin, poskrbimo tako, da ob steblu rastline v zemljo zakopljemo 2-litrsko plastično steklenico, ki ji odrežemo dno in jo obrnemo z vratom navzdol. Na ta način voda pride hitro in natančno tja, kjer jo potrebuje zelenjava, še posebno paradižnik in bučke vam bodo hvaležne za to.
Podobno zvijačo lahko uporabimo tudi na blatnih ali glinenih tleh, ki se zaradi zalivanja na površini pogosto strdijo. Za zalivanje uporabimo cvetlični lonček, ki ga vkopljemo v tla nad koreninami rastlin in ga napolnimo z vodo. Voda bo skozi odtočno odprtino na dnu lončka prehajala v tla in proti koreninam ter pri tem ne bo uničevala sestave tal. Če so vrtna tla rahlo peščena ali se razprostirajo na pobočju, je priporočljivo, da napravimo okrog koreninskega območja rastline obročast nasip iz prsti in tako nastalo kotanjo ob rastlini počasi napolnimo z vodo. Ta način zalivanja preprečuje odtekanje vode stran od rastline in omogoča vodi prodiranje navpično do korenin.
Simona Buh
Zalivanja se lotimo zgodaj zjutraj ali pozno popoldne. Prednost jutranjega zalivanja je v tem, da se čez dan listi posušijo, s tem pa preprečimo okužbe z rastlinskimi škodljivci. (Fotografija je simbolična.) Foto: EPA
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
