O legendarnih ponyjih pa tudi Rogovih kolesih nasploh obstaja malo informacij, kljub temu pa je zgodovina zelo bogata in zanimiva.
Morda niste vedeli, vendar pa je bil objekt, iz katerega je pozneje nastala Rogova tovarna, nekoč namenjen povsem drugačni industriji - strojenju kož.
Zgodba se je začela leta 1871, ko je zemljišče ob Trubarjevi kupil podjetnik Ivan Janesh in zgradil manjšo pritlično stavbo za strojenje kož. Skozi leta je proizvodna zgradba rastla, za Karlom Pollakom pa je lastnik tovarne leta 1938 postal Mergenthaller, lastnik usnjarne na Vrhniki.
Namesto usnja - kolesa
Povojna oblast je leta 1945 tovarno usnja, imenovano Indus, razlastila in jo podržavila. Kmalu je padla odločitev, da se bo v tovarni namesto obdelovanja usnja raje delalo kolesa, zato se je leta 1951 začela preureditev tovarne, čez dve leti pa se se iz proizvodnih trakov že zapeljala prva Rogova kolesa.
Prve ponyje, kot jih poznamo danes, so začeli izdelovati leta 1965, veljala pa so za prva (slovenska) zložljiva kolesa (prva zložljiva kolesa so sicer izdelali 1895 za potrebe vojske, ki jih je bilo mogoče zložiti in nesti na hrbtu).
Gre za kopijo italijanskih koles
Ob tem je treba povedati, da ponyji niso delo domačih konstruktorjev, ampak so pravzaprav kopije italijanskih koles po imenu graziella, ki so jih izdelovali v provinci Pistoia v Toskani. V ta namen so naši ljudje tudi odšli v Italijo, da bi se poučili, kako poteka izdelava. V tistem času so podobna kolesa na "U" izdelovali v številnih drugih evropskih državah, vendar z različnimi spremembami. Kovinski prtljažnik na zadku graziell so Italijani zaščitili, zato so že leta 1966 slovensko tovarno obvestili, da jih ne sme kopirati. V Rogu so se seveda hitro znašli in kovinski prtljažnik enostavno odrezali iz ogrodja ter izdelali "svoj" prtljažnik.
Proizvodnja tudi v Bosni
Poleg tega, da so bili ponyji prva zložljiva kolesa pri nas, pa veljajo tudi za prva koles pri nas brez znamenite "štange". Ljudje so jih seveda hitro sprejeli za svojega. Številni so ob njem rastli, bil pa je tudi priljubljeno darilo ob dobrih šolskih spričevalih pa tudi za dar ob birmah. Kolo je bilo izredno funkcionalno, primerno za ljudi vseh mer in starosti, prav tako pa je bilo lahko vzdrževanje in popravljanje. Ena večjih hib je bil le preklop na sredini, zaradi katerega je ob preveliki preobremenitvi in nepravilni uporabi kolo lahko razpadlo na dva dela.
Niso pa ponyjev izdelovali le v ljubljanski tovarni. Politični vrh je namreč sklenil, da se del proizvodnje preseli v Sarajevo. V tamkajšnjih proizvodnih obratih, imenovanih Pretis so tako začeli izdelovati še "bosanske ponyje".
Izvažali so jih tudi v ZDA
Zanimivo je, da so ponyje izvažali v številne države, med drugim tudi v Ameriko - že mnogo prej, kot je to uspelo jugom - tam pa so jih poimenovali "eurobike". Posebej priljubljen je bil med lastniki jaht in jadrnic.
Z leti so ponyje neprestano izboljševali. Imena modelov so bila naslednja:
P1 - pony s prtljažnikom iz okvirja
P2 - pony s "slovenskim" prtljažnikom
P3 - posodobitve zavor in pregiba
P4 - zadnja generacija zložljivega ponyja
P5 - ponyji brez pregiba
Poleg običajnih ponyjev, ki so imeli 20-palčna kolesa, so v Rogu nekoč izdelovali tudi večje, t. i. maxi ponyje, ki pa so imeli večja, 24-palčna kolesa. Številni ljubitelji za prave ponyje štejejo le tiste z manjšimi kolesi.
Klasična zgodba industrijskih velikanov
S koncem Jugoslavije je prišel tudi neizbežen konec tovarne Rog in s tem tudi proizvodnje ponyjev. Leta 1991 je tako vodstvo tovarne zaradi velikih logističnih stroškov opustilo proizvodnjo v obratu na Trubarjevi in združilo vso proizvodno dejavnost v industrijski coni ob Letališki cesti. Tako kot za številna druga slovenska podjetja je bil tudi Rog v naslednjih letih zapisan podobni zgodbi, ki so jo zaznamovali ustavitev proizvodnje, stečaj in odpuščanje, 7.000 kvadratnih metrov velika tovarna pa služi danes za namene kulturnega udejstvovanja.
Verige "za privezati bajk"
Kljub temu, da bo od konca proizvodnje kmalu že dve desetletji, pa čas ponyjev še vedno ni pregnal z ulic. Vozijo jih tako šolarji kot gospodje v oblekah, njihov prepoznavni znak pa je tudi zvok "škripanja" verige in seveda zvonci. Številni ponyji, ki so jih nekoč izdelovali v raznoterih barvah, je doletelo večkratno prebarvanje, ob poškodbah okvirja pa je bil marsikateri kar po domače zavarjen. Če katera kolesa redno menjajo lastnike, so to zagotovo ponyji, zato jih tisti bolj skrbni lastniki opremijo z verigami, ki so sicer pogosto dovolj močne za vleko smrekovih hlodov.
A kar je res, je res - na legalen način boste lepo ohranjenega ponyja težko dobili. Še najbolje bo, da kakšnega poiščete v eni izmed zaprašenih starih garaž, ga usposobite za vožnjo in - se spet počutite mladi ...
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
