Motiti se je človeško
Vsak človek kdaj prizadene osebo, ki jo ljubi. Ljudje govorijo grde besede, reagirajo neprimerno, se obnašajo nesprejemljivo. Pomembno pa je, da se znajo tudi opravičiti. Partner, ki je storil napako, mora to priznati, prizadeti pa se mora odločiti, kako se bo v danem položaju odzval.
Oprostiti ali pustiti?
Vsak ima mejo, preko katere ne stopa. To velja tudi za opravičila: nekatera dejanja je povsem lahko odpustiti, druga malce težje, nekaterih ni mogoče. Odpuščanje je dejanje, ki zahteva celega človeka. Zgolj besede niso dovolj. Kajti če je odpuščanje zgolj navidezno in zunanje, se v človeku kuha jeza in zamera, kar na koncu vodi v polom. Odpustiti pomeni premagati bolečino, željo po maščevanju in razumeti osebo, ki je prizadela ter razloge za njena dejanja, predvsem pa sprejeti dejstvo, da se tisto, kar se je nekoč zgodilo, ne da več spremeniti. Odpuščanje ni dejanje, je proces, ki ne samo da razmerje znova postavi v običajne tirnce, ampak znatno zmanjša nevarnost pojava depresije, anksioznosti in občutkov grenkobe v partnerskem odnosu.
Kako naprej
Ste pripravljeni oprostiti? Kar je bilo, pustiti za seboj? Torej nikar ne preskočite prvega koraka: dolgega, intenzivnega in iskrenega pogovora.
Brez dlake na jeziku povejte, kako globoko ste prizadeti in da za celjenje ran potrebujete tudi sami razumevanje in podporo. Ne počutite se krive, če boste jezni dlje, kot ste pričakovali. In če se kaj podobnega ne bo ponovilo, bo bolečina brez dvoma nekoč izginila. Prav trud, da se tisto, kar je nekoga prizadelo, ne bo več ponovilo, je pri celotnem prebolevanju najpomembnejši. Kajti če se neprimerna dejanja ponavljajo vedno znova, so vsa opravičila brez pomena.
(Slovenske novice)
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
