A časi so se spremenili. Noji so postali individualisti in vzpostavili so hierarhijo. Tisti na njenem gornjem koncu so jedli črve in gosenice, pa še kamenčke za boljšo prebavo, drugim je ostala le trava. Potem je prišla še suša, trava je uspevala le še na odročnih krajih, kamor mnogi noji, še posebej stari, bolni in tisti z veliko mladiči, niso mogli. Bili so lačni. Ostali dolgo niso opazili, kaj se dogaja, preveč zaposleni so bili z zbiranjem kamenčkov za svojo prebavo. Najbolj prebrisani so se znašli tako, da so ukradli zaloge drugim in si kamenčke nakopičili v kupe, vredne na stotisoče evrov.
Potem pa so nekateri noji, ki vendarle še niso povsem izgubili socialnega čuta, le sklenili nekaj ukreniti. Namenili so se odpreti javno kuhinjo, kjer bi med tiste noje, ki jih sami ne morejo nabrati, delili travne bilke, četudi že posušene ali malce gnile. Za lokacijo so izbrali prav vznožje enega tistih kupov dragocenega kamenja. A njihovi lastniki so kljub zakrnelim krilom skočili visoko v zrak. "Ne, to pa ne!" Nobeni argumenti in prepričevanja niso zalegli. "Ne, ne in ne! Niti zviška ne bomo gledali na te reveže! Najdite jim drugo mesto, pri nas ne bodo jedli svojega plevela!" so trmoglavili siti noji. A drugega mesta ni bilo mogoče najti in lačni noji so bili še vedno lačni. Dokler nekoga ni prešinilo: "Saj smo vendar noji! Zakopljemo glavo v pesek in česar ne vidimo, za nas ne obstaja."
Zdaj je vsak dan na novo odprtem delovnem mestu (no, pravzaprav gre za delo preko s.p.-ja) varuh nojevskega svetohlinstva. Njegova edina naloga je skrbeti za to, da nobenemu noju ne bi bilo treba pogledati revščini v oči. Vsak dan ob 11. uri, ko se odpre javna kuhinja, se pod zloščenimi kupi kamenja zasliši njegov poziv: "Glave v pesek, reveži gredo!"
Zvezdana Bercko
P.s. To je prispodoba kako danes delamo z ljudmi, ki so na robu preživetja.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
