Pes je zagotovo najbolj razširjena domača žival in ima v človeški družbi že od nekdaj prav poseben položaj. Že približno 20.000 let je s človekom povezan tako tesno, da deli z njim skoraj vse, zagotovo pa vse najpomembnejše vidike življenja: hrano, dom, delo, igro pa tudi usodo.
Psi imajo višji inteligentni količnik od večine drugih domačih živali, mačk, papagajev ali konjev. Poleg tega imajo izjemno sposobnost za asociativno povezovanje in se hitro učijo. Zaradi prirojenih socialnih navad zaznavajo in znajo razlagati tudi dokaj nejasne signale, ki jih oddajajo druga živa bitja - psi ali ljudje. Glede na to, da psi ne govorijo temveč se sporazumevajo z govorico telesa, je izredno pomembno, da se človek nauči to govorico prepoznavati in nanjo primerno odgovarjati. Njihovega obnašanja ne moremo razlagati v človeškem smislu.

Vzemimo na primer dajanje tace. Ta kretnja, ki jo vsak pes pogosto naredi povsem spontano, ne pomeni pozdrava, kot je to pri človeku, temveč je znamenje rahle podreditve in sprave, ki ga pes uporablja tudi pri stikih z drugimi psi, ko jim taco položi na vrat ali hrbet. Dajanje tace je posledica podedovanega nagiba, ki ima svoj namen in zato je pomembno, da človek ta pomen razume.

Dotikanje je prijazno znamenje naklonjenosti in ljubezni. Mladiček, ki si želi ljubeznivosti svoje matere, jo z nosom suva v kotiček ust in jo liže. Kadar isto počne z gospodarjem, ga prosi za nežnost. Če se na to ljubkovanje odzove z jezo, postane žival zmedena in ne more razumeti svojega človeškega prijatelja. Takšno človeško ravnanje zmanjšuje zmožnosti za uspešno šolanje psa, saj pomeni, da človek ne razume njegovega jezika.

Ko se gospodar vrne domov, pes skoči nanj, da bi ga pozdravil po zanj običajnem obredu in se z gobcem dotaknil kotička njegovih ust. Če se gospodar skloni, takoj preneha skakati, saj to ni več potrebno. Najbolje je, da si položimo roko na usta (če imamo s tem težave) in se pustimo polizati. Njegov čustveni izliv bo prenehal. Pes nas je pozdravil, kot mu veleva nagon. Če ga bomo zaradi takšnega vedenja kaznovali ali udarili, tega ne bo razumel; menil bo, da je človek zelo čudno bitje in da z njim ni mogoče sodelovati.

Zelo je pomembno, da psu pokažemo, da njegov jezik razumemo. Vsakokrat, ko z gobcem suva od spodaj navzgor, hoče izraziti neko željo: morda si želi božanja ali ljubkovanja. Najprej začne suvati, nato z gobcem prime gospodarjevo roko in si jo skuša položiti na glavo. To so znamenja ljubezni, vdanosti, pripravljenosti za sodelovanje. Na take izraze nežnosti se moramo odzvati z enako ljubeznivostjo.
(Delo)


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.