Sprva mi je bilo težko, pa čeprav sem bil od rodne Ljubljane oddaljen le slabih 400 kilometrov. Kljub znanju jezika in po moji oceni dobrem poznavanju Avstrije, sem na začetku imel krizo. Hitro sem spoznal, da Avstrija ni takšna, kot sem jo poznal iz smučarije in šoping izletov ob koncih tedna. Trgovine se zaprejo ob pol sedmih, ljudje so na prvi pogled bolj zaprti, prijatelji so bili daleč stran. Bil sem povsem sam. Prvega pol leta sem se velikokrat vprašal ali je vredno preživljati trenutke brez prijateljev, bil osebne dvoboje - ostati ali se vrniti nazaj, za tistih par sto evrov več na mesec. A kmalu zatem sem začel ugotavljati, da imam od celotne izkušnje veliko več kot le denar. Ugotovil sem, da ko sem se za vikend vrnil nazaj v Ljubljano, sem stvari videl drugače. Videl sem, kateri so pravi prijatelji in kateri ne, ljudje vzorniki so postajali malomeščanski povprečneži, razočaranje nad državo in okoljem je bilo vse večje.
David Pivk
Na severni strani Alp pa se je vse začelo odvijati hitreje. Po skoraj enem letu sem dobil ponudbo za drugo službo in se kmalu preselil v Salzburg, kjer sem še danes. Tu sem dobil zaposlitev, ki mi predstavlja vse, kar sem si kadarkoli želel. Sem vodja digitalnega marketinga za vzhodnoevropsko regijo v multinacionalnem podjetju. Vsakodnevno se srečujem z 11-imi različnimi nacionalnostmi, kulturami in poslovnimi običaji, kar še dodatno širi moje obzorje. Pri svojem delu imam tudi zelo dober vpogled nad digitalnim svetom v regiji in vedno bolj ugotavljam, da smo Slovenci na tem področju zelo dobri. Moji rezultati so to jasno dali vedeti tudi nadrejenim, zato imamo zdaj na praksi kar nekaj slovenskih študentov, kar me zelo veseli. Popolnoma sem se tudi že aklimatiziral, si nabral nekaj kontaktov, ki jim lahko rečem prijatelji. Predvsem pa sem dobil zelo zrcalno sliko glede razlik med tujino in Slovenijo.
Salzburg
Pustimo pogoje za delo, življenjski standard in gospodarsko klimo ob strani, saj ni treba poudarjati, da so ti tukaj v Avstriji boljši. Kar me najbolj bode v oči, je mentaliteta ljudi in način, na katerega deluje cel družbeni sistem. Ljudje tu so optimistični, zrejo v prihodnost in se znajo učiti iz napak. Celoten družbeni sistem je sicer zelo tekmovalen, vendar so nagrajeni tako dobri kot povprečni - proporcionalno seveda. Nekako imam občutek, da se kljub težkim časom vseeno stvari premikajo naprej. Stanovanja se zgradijo in prodajo, mladi po končanem študiju hitro zakorakajo v svet odraslih, starejši pa z veseljem stopijo v pokoj in zasluženo uživajo tretje življensko obdobje. V Sloveniji pa ravno obratno. Na politični sceni so že zadnjih 10 let enaki obrazi, z enakimi praznimi obljubami. Mladi vlečejo študij do 30 leta in vmes delajo priložnostna dela. Kup praznih stanovanj čaka na lastnike, medtem ko na drugi strani najemnine ne padejo, kar posledično naredi mesečno plačo majhno in samostojno življenje nemogoče. Vedno več mladih odhaja v tujino zaradi podobnih razlogov kot jaz, ali pa samo z upanjem, da bodo pri 28 letih končno lahko zaživeli normalno življenje in ne bili več odvisni od staršev. Ko takšne zgodbe razlagam svojim kolegom v Avstriji, se ti samo zgražajo in skoraj ne verjamejo. Tukaj si noben ne more predstavljati življenja pri starših po dopolnjenem 25 letu, pri nas pa je kar nekako normalno, da se odseliš šele, ko umre babica (dediščina), ali pa se zakreditiraš za naslednjih 30 let.
Pred dvema letoma sem nameraval svojo avstrijsko avanturo omejiti na eno leto, nabrati izkušnje, privarčevati nekaj denarja in se vrniti. Danes ugotavljam, da sem poleg izkušenj, denarja in kariere dobil še veliko več. Dobil sem dozo krute realnosti, pred katero sem si prej hote ali nehote zatiskal oči. Pri nas niso problem napačna politika, klientelizem ali visoki davki. Te stvari so prisotne tudi v Avstiji in drugod po svetu, problem je v celotnem sistemu. Namesto, da bi vsak pometel pred svojim predpražnikom, se nehal pritoževati in naredil nekaj, kar bo stvari premaknilo naprej, se vsi raje pritožujejo, kako težko je in kako nemogoče je kaj spremeniti. Vse se da spremeniti, le na pravem mestu je treba začeti. Po mojem mnenju je to mentala naravnanost, ki me kar malo spominja na Cankarjevo hlapčevstvo. Osebno sem optimist in še vedno upam na boljše čase, ko se bom z veseljem vrnil domov ali pa s ponosom povedal kolegom iz tujine, da prihajam iz Slovenije. To upanje mi daje kopica mladih in starejših Slovencev, ki tako v Sloveniji kot tudi v tujini mislijo in delujejo drugače.
David Pivk, vodja digitalnega marketinga za vzhodnoevropsko regijo v multinacionalnem podjetju
VIR Huda Meta
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
