»Fotografije so nastale konec oktobra in v začetku novembra letošnjega leta, ko sem bila deležna kar nekajkrat prave predstave skorajda na domačem pragu. Kakšna sreča! Tako sem dobila tudi navdih, da sem prav njej, ki sem jo poimenovala Čopka, napisala pesmico, ki ima tudi sporočilno noto, da kdaj pa kdaj naredimo kaj tudi izza običajnega. Čeprav za takšno delo ne dobimo plačila v denarju in prav nobene od nagrad, dobimo pa zaklad v drugi obliki. V občutku, da smo pomagali naravi, da smo ji zares pokazali in dokazali, da nam je mar zanjo. In povrne nam v marsičem. Če le opazimo.
Morda marsikatera veverička preživi zimo ravno zaradi oreha, dveh, ki ju je našla, medtem ko je pozabila, kje se nahaja njena zimska zaloga,« je povedala naša zvesta bralka Slavica.
Veverička Čopka
Sem prava lepotica, narave okras,
imam čopke na ušesih,
krempeljčke dolge in repek košat.
Sem mala nagajivka, ki zjutraj rada spim,
potem pa hitro po drevesu odhitim.
Osmukam vejo,eno, dve,
najdem semena,
nekje drugje, tudi storži slastni so zame.
Prav važna sem, ko na koncu veje posedim,
opazovalcem neverjetno je in trese se srce.
Pa skočim sem in tja,
pa dol in gor drvim,
saj zalogo v skladišču, si delati hitim.
Pred mano dolga, mrzla zima,
ko na drevesu samo še ledena sveča kima,
takrat prav slastno bo,
če našla bom zalogo to.
Sem pa tudi mala pozabljivka,
saj velikokrat ne vem,
kam sem lešnik, oreh skrila.
Če hrane ne najdem nekaj dni,
prav slabo se mi lahko godi.
Pa vem, da nekje blizu dobra bitja so,
ki tu in tam, kakšen oreh ali dva,
če stiska mraz in huda zima,
pod drevo mi prineso.
Pohrustam jih z veseljem,
potem pa zopet sonce sije
in moj spomin se prebudi,
hitro se v shrambo mi mudi.
Malo vam prišepnem, prošnjo milo,
če bo zares dolgo in močno hladilo,
spomnite name se,
ki nekje v deblu stiskam se.
Prinesite mi, prosim, kaj za pod zob,
pa drugo leto spet,
skakljala bom sem in tja,
igrala na strune vašega srca.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
