Takrat, ko mi je Mila zaupala svojo življenjsko zgodbo, s Tadejem še nisva živela skupaj. Poznala sva se šele nekaj mesecev. Priznam, da sem se vanj zaljubila na prvi pogled. In niti sanjalo se mi ni, da bom morala na nek način tekmovati z ... njegovo materjo!
Bil je visok, imel je črne lase in črne oči, temno polt, močne roke, prijazen obraz in lep nasmeh.
Zaposlena sem v mali trgovinici s časopisi, revijami in ostalimi drobnarijami. Delo imam rada, kupcev je vedno polno. A največ ob jutranjih urah, ko prihajajo po sveže novice.
Vstajam ob peti uri, do trgovine imam deset minut hoje. Odpiram ob pol šesti uri zjutraj. A rada imam jutra, rada zgodaj vstajam, zato mi rana ura ne dela preglavic.
Tadej je prihajal vsako jutro po časopis. Vedno mi je pustil nekaj drobiža, vedno se je nasmehnil. Prihajal je vsako jutro, vsako jutro je bil nasmejan. Zaljubila sem se vanj in vedno težko čakala, da je vstopil. Vedno je prihajal okrog sedme ure zjutraj. Njegov obisk je bil zame vrhunec dneva. Do njegovega prihoda sem vedno trepetala, štela minute, ugotavljala, kdaj bo stopil skozi vrata.
»Še dva in potem pride on,« sem si tiho govorila. Včasih mi je celo uspelo zadeti.
Ko je prišel, sem zadrževala dih, se poskušala prijazno nasmehniti, ga gledala v oči. Ko je odšel, sem nekaj časa zasanjano strmela v vrata, vonjala del njegovega čudovitega parfuma, ki je še nekaj časa ostal. Nato pa sem preostanek delavnega dne preživela zasanjano.
Nekoč se je zgodilo. Vstopil je v malo trgovinico tako kot vedno. Nasmehnil se je in kupil svoj časopis. Nikogar ni bilo v trgovini, bila sva sama. Za hip je postal, nato je iztegnil roko, s prstom pokazal na malo čokoladico.
»Še tisto bi vzel,« je rekel.
Prodala sem mu čokolado, bila neizmerno srečna, ker se je tistega dne zadržal nekoliko dalj časa.
»Za vas, gospodična, ker se mi vsako jutro tako lepo nasmehnete in mi polepšate dan,« je tedaj povedal. Iztegnil je roko in mi ponudil čokolado.
Bila sem brez besed. Le nemo sem sprejela čokolado, vsa kri mi je švignila v glavo in nerodno sem izjecljala: »Hvala!«
Nato se je nasmehnil, obrnil in odšel skozi vrata.
Jaz pa sem stala sredi trgovine kot vkopana, gledala za njim in držala čokolado v roki. Če ne bi čez nekaj trenutkov vstopila starejša gospa, bi se mi čokolada najbrž stopila v rokah. Postavila sem jo zraven blagajne in se posvetila gospe.
Seveda čokolade nisem pojedla. Imela sem jo ob blagajni in ves čas strmela vanjo. Pomenila mi je več, kot pol sveta.
Kmalu jo je opazil.
»Je to tista čokolada, ki sem vam jo zadnjič kupil,« je vprašal presenečeno.
Bilo mi je nerodno, prikimala sem.
»Jo ne boste pojedla? Ne marate čokolad,« je vprašal.
»Ne, da, zelo rada jih imam, toda…« sem pričela.
Obraz se mu je razjasnil, rahlo je prikimal. »Če mi obljubite, da jo boste pojedli, vam vsako jutro kupim eno. Ampak samo pod pogojem, da greva popoldan na sok!«
Da se lahko nogi v hipu spremenita v gumo, vem iz lastnih izkušenj. Če se tisti hip ne bi prijela z rokami za pult, bi najbrž čmoknila po tleh z vso silo. Niti dihati nisem upala, le nemo sem prikimala.
»Vas lahko pridem iskat ob četrti uri? Takrat zaključim s službo,« je predlagal.
Prikimala sem.
»Bo tu v redu?« je vprašal.
Spet sem prikimala.
Kupil mi je še eno čokolado, mi jo izročil, nato pa zapustil trgovino. Kdor je tistega dne prišel k meni po časopis, je najbrž dobil časopis in še nekaj denarja več. Kako sem računala, nimam pojma. Vsekakor nisem vedela, koliko stane kateri časopis, pa čeprav je na njem pisalo.
Po končani službi sem odvihrala proti domu. Kaj naj oblečem? Kako naj uredim lase? Kako naj shujšam v nekaj urah? Kako naj se naličim? Izredno stanje!
Tekala sem sem ter tja, se poskušala umiriti, globoko dihala in spet tekala sem ter tja. Na koncu mi je le uspelo. Uredila sem se, bila zadovoljna s svojim izgledom in pol ure prej sem počasi stopala proti trgovinici, kjer sva bila zmenjena.
Prišel je točno ob četrti uri. Lep, še lepši. Nasmejan, žareč, čudovit.
Najprej sva odšla na pijačo, sedela v lokalu skoraj tri ure. Nato me je pospremil domov. Povabila sem ga še na kavo in sprejel je.
Se nadaljuje
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
 |
Stran 1 od 1 |
| JESENSKA ZGODBA: Mila in Tadej | |
| Avtor | Sporočilo |
|---|---|
|
Mevki Administrator  
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija 
|
   JESENSKA ZGODBA: Mila in Tadej |
| 18 Okt 2015 20:20 |    |
|
|
|
Mevki Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija
|
Najbrž bi bilo lepo slišati, da sva spila kavo, nato se je vljudno zahvalil za čudovit dan. Mogoče bi rekel še, da sem mu všeč in da me želi ponovno videti. No, to se ni zgodilo. Niti kave nisem skuhala. Takoj, ko sem zaprla vrata za sabo, je bil tik ob meni. Strastno me je poljubil, ovila sem se okrog njega in pristala sva v postelji.
Poslovil se je pozno v noč, še ko je obuval čevlje, sva se poljubljala in objemala. Nato je zaprl vrata za sabo in ostala sem sama. S svojimi mislimi. Kaj sem storila?! Sedaj najbrž misli, da mi je šlo le za eno noč. Da sem takšna, da vedno padem na prvem zmenku. Da lovim moške. Nisem zaspala, bila sem preveč obupana. Vso noč sem tarnala in objokavala najino kratko ljubezen. Seveda, sedaj me noče več, dobil je vse. Zjutraj sem odklenila vrata trgovine. Tokrat mi ni bilo do smeha. Žalostno sem prodajala časopise, se kislo smehljala. A vstopil je. Z nasmehom, s sabo je pripeljal sonce. Vztrepetala sem. Stopil je do pulta, se nagnil proti meni in me strastno poljubil. »Ljubica moja, kako si,« je nežno vprašal. »Dobro, sedaj zelo dobro,« sem rekla, kar čutila, kako se energija vrača v moje telo. »Danes bom v službi najbrž do šestih, potem pa pridem do tebe. Bova doma ali te kam odpeljem, ljubezen moja,« je vprašal. Prosim?! Sem kaj zamudila? Sem mogoče prespala pol leta? Ne gre to vse skupaj ponavadi bolj počasi? Ljubezen moja? Prikimala sem in sanjala do šeste ure, ko je pozvonil. Nato sem mu padla v objem in zajokala. Zaskrbljeno me je pogledal. Odločila sem se, da mu povem, kar mi je ležalo na duši. »Andreja,« je pričel. »Zaljubljen sem vate že dolgo časa. Mogoče je res vse skupaj prehitro, toda mislim resno. Tako dolgo te že gledam, te občudujem in te sanjam. Le zakaj bi čakala? Izkoristiva vsak trenutek, ki nama ga ponuja ljubezen!« Še bolj sem zajokala, tokrat ne zaradi negotovosti, ampak zaradi neizmerne sreče, ki je polnila mojo dušo in srce. Tako sva postala par. Pravi par, poln ljubezni, poln presenečenj, tistih drobnih, majhnih in najslajših. Še vedno je vsako jutro prišel po časopis k meni, vsako jutro se je stegnil čez pult in me poljubil. Vsako jutro mi je kupil čokolado. In vsako jutro sem jo pojedla, ker sem vedela, da bom naslednjega dne dobila novo. Po nekaj tednih me je peljal na svoj dom. Živel je v mali nizki hiši v lepi zeleni ulici. Hiška mi je bila takoj všeč, okrog nje je bilo polno rož. Odpeljal me je za hišo, tam je bila lesena sedežna garnitura in na enemu izmed stolov je sedela gospa. Majhna, drobna, rdečih lic. Rahlo se je nasmehnila in pogledala Tadeja. »Mami, to je Andreja,« me je predstavil ponosno. »Me veseli, dekle! Tadej govori le še o tebi! Mila sem, njegova mama,« je rekla in stegnila roko. Prvi vtis je bil dober. Prijazna, zgovorna, nevsiljiva. Bilo je očitno, da ga ima zelo rada, kar me seveda ni motilo. Lepo je, če je družina povezana. »Večkrat boš morala priti. Tudi, ko bo Tadej še v službi se oglasi. Rada pijem kavo v prijetni družbi,« mi je rekla, ko sva se poslovila in odšla do mojega malega stanovanja. »Sem ji všeč? Nisem? Sem,« sem vrtala vanj, ko sva odhajala. Tadej se je le smejal in kimal: »Seveda si ji! Boš videla, moja mami je zelo prijazna ženska!« Verjela sem mu in oddahnilo se mi je. Tašča torej ne bo zmaj. Tako sem včasih odšla do nje, ko je bil Tadej še v službi in ga v njeni družbi počakala. Pomagala sem ji, trudila sem se, da bi ji ugajala. Pometala sem okrog hiše, pomila sem vsa okna, zlikala sem perilo. Bila je zelo zadovoljna, ni se mogla dovolj zahvaliti. »Sama že bolj težko delam vse, čeprav imam šele štiriinštirideset let! Bolehna sem,« je govorila. No, in nekoč sva sedeli na sedežni garnituri in čakali, kdaj se bo Tadej vrnil iz službe. Takrat mi je povedala svojo zgodbo. »Bila sem še zelo mlada, veš. Imela sem osemnajst let, ko sem spoznala očeta Tadeja. Ampak, takrat so bili drugačni časi. Poroko je bilo treba potrditi pri očetu. Moj pa se ni strinjal. Premlada si, je govoril in ženin ni pravi, je govoril. A zame drugega ni bilo. Videla sem le njega, Janeza. Saj veš, kakšna je ljubezen, ne bom ti govorila. Nisem poslušala očeta, poslušala sem Janeza. On je bil moj svet. Ker nisva dobila blagoslova ne z moje in ne z njegove strani, sva se odločila, da pobegneva. Bilo me je strah, grozno strah. Le kaj bo, če naju vidijo, če naju ločijo. Janez je bil šest let starejši od mene in bolj pameten. Že prej je vse pripravil. V sosednjem kraju si je našel službo, nato še stanovanje. Šele potem mi je rekel, naj pobegnem z njim. Bila je trdna tema, spominjam se, kako mučna je bila tišina, ko sem odprla okno svoje sobe in je zaškripalo na ves glas. Tresla sem se po vsem telesu. Če me odkrije oče, bo po meni. Bala sem se. Najbrž bi me pretepel in zaklenil, dokler me ne bi minilo. A ni se prebudil oče, zbudila se je moja mati in prišla v sobo. Videla me je. Stala sem ob oknu, oblečena, na rami sem imela skromno culjo. Prestrašila sem se, tiho sem zajokala. Vem, da sem ji rekla le: Mama, prosim! Ah, dobra je bila ta moja mama, boljša kot kruh. Obrisala si je solzo, izginila. Vztrepetala sem, mogoče je odšla in prebudila očeta. Pa ni. Vrnila se je sama. V rokah je stiskala bankovce. Vzemi, mi je rekla. Vzemi in srečna bodi. Potem sva se objeli. Odšla sva. Pobegnila sem z Janezom. Poročila sva se na skrivaj, nato pa sem kmalu rodila Tadeja. Bil je zelo priden dojenček. Malo je jokal. Janez ga je imel neizmerno rad,« je govorila Mila. »In potem,« sem vprašala. Zgodba je bila zelo zanimiva. »Potem se je zgodila nesreča. Janeza je v rudniku zasulo. Tadej je imel dve leti,« je na kratko zaključila. »Oh, žal mi je, nisem vedela,« sem rekla. »Da, ostala sva sama. Jaz in Tadej. Od takrat je minilo triindvajset let in še vedno sva sama. Še vedno sva skupaj. No ja,« je rekla in me pogledala, »sedaj nisva več sama. Tadej je našel dekle in jaz mu ne bom branila ljubezni!« »Nikoli več se niste poročila,« sem vprašala. Kaj takega! Ostala je sama, pa ji je takrat bilo komaj nekaj čez dvajset let1 »Ostala sem sama. Poročena sem z Janezom,« je pribila. Nisem ji oporekala, čeprav sem sama menila drugače. Res je, da sem ljubila Tadeja z vsem srcem, toda ne vem, če bi lahko bila sama vse življenje, če bi se Tadeju kaj pripetilo. No ja, o tem niti nisem hotela razmišljati. Najina ljubezen je rasla, bila trdna. Govorila sva o tem, da bi zaživela skupaj. »Hiša je dovolj velika,« je povedal Tadej. »Pa misliš, da bi tvoja mati želela, da se preselim k vama,« sem vprašala. »Seveda. Verjemi, noče ostati sama,« mi je prikimal. Res ni imela nič proti, ko sva ji povedala najin načrt. »Drugače sploh ne sme biti,« je zakrilila z rokami. »Umaknila se bom, da si bosta lahko ustvarila dom in družino.« Tako je tudi bilo. Hiša, ki je bila sicer majhna, je imela dovolj soba. Mila si je uredila dve sobi. V eno je preselila svojo spalnico, v drugi je imela dnevno sobo. Kopalnica je bila le ena, to naj bi si delili. Tudi kuhinja je bila le ena, ampak Mila se je takoj ponudila, da bo kuhala za vse. »Vidva imata službo, imela bosta družino. Naj kuham jaz, v veselje mi bo,« je predlagala. Strinjala sem se. Zakaj pa ne. Prej je kuhala za dva, sedaj bo pač dala na mizo krožnik več. Prvih nekaj dni je bilo vse v najlepšem redu. Vsi trije smo se trudili, bili prijazni in prizanesljivi. Tako sem nekoč skuhala kavo zase in za Tadeja. Mile ni bilo doma. Pozabila sem pospraviti za sabo, umazane skodelice od kave sem pustila na pultu. Spomnila sem se šele čez uro. Odhitela sem v kuhinjo, pa je bilo že vse pospravljeno. »Oh, pozabila sem,« sem rekla, ko se zagledala Milo. »Nič hudega,« je zamahnila z roko. A ves čas ni bilo tako zelo lepo. Počasi smo se naveličali kazati le nasmejane obraze. Vsak ima namreč svoje muhe, to je normalno. Šla sem iz službe domov, spotoma sem skočila še v trgovino. V reklamah sem prebrala, da ponujajo piščančje meso po akcijskih cenah. In sem ga kupila. Zraven sem nakupila še nekaj malenkosti zase in za Tadeja. Mila je bila za štedilnikom. Ravno je pričela s pripravo kosila. Kosili smo vedno takrat, ko se je iz službe vračal Tadej. Čeprav nama je zatrdil, da ga ne bi motilo, če bi jedle prej, je Mila ostala neomajna. »Ne morem mu potem greti hrane. Jedel bi postano,« je rekla. No ja, prej sem bila vajena, da sem jedla, ko sem prišla domov, sedaj sem morala čakati skoraj tri ure na kosilo. Ampak, to je malenkost. Torej Mili sem izročila piščančje meso. »Jutri bi ga lahko pripravili za kosilo,« sem predlagala. Povedala sem, da je bilo poceni in sem zato vzela nekaj več. Prikimala je in se nasmehnila. Pustila sem jo samo. Odšla sem v najin del stanovanja in ga pospravila. Časa sem imela dovolj. Tistega dne sem se odločila, da pomijem okna in pobrišem prah. Popoldneve sem želela biti prosta. S Tadejem sva rada hodila na sprehode ali kartala. Vsekakor sva imela popoldneve samo zase. Se nadaljuje  _________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka! |
| 18 Okt 2015 20:23 | |
|
|
|
Mevki Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57 Prispevkov: 8296 Kraj: Avstralija
|
Nadaljevanje zgodbe Mila in Tadej
Kosilo je bilo dobro, tako kot vedno. Sicer je bil njen način kuhanja drugačen, kot moj, pa vseeno. Bila sem prepričana, da se ga bom privadila. Naslednjega dne sem bila prepričana, da bo za kosilo piščanec. A sem se uštela. O piščancu ni bilo ne duha ne sluha. Začudeno sem vprašala, zakaj je naredila slivove cmoke, če pa sem kupila piščanca. »Res misliš, da bom hranila Tadeja s poceni piščančjim mesom? Kdo ve, kaj je vse tam notri, ker je bilo tako poceni,« se je zasmejala in jedla. Tiho sem strmela v svoj krožnik, Tadej prav tako. Kasneje sem mu to tudi omenila. »Naj se skregam z materjo zaradi piščanca,« je bil nekoliko užaljen. »Ah, ne, to ne,« sem odkimala. »Naj jo pri njenih letih učim drugače,« je rekel. Imel je prav. Nič ne bi dosegel. Kreganja pa res nisem hotela. Pač, imela je svoje mnenje. Naj bo tako, navsezadnje se je sama ponudila, da kuha, naj torej sama izbira jedilnike. Jedla sem vse, nisem bila izbirčne sorte. A Mili kmalu ni več tako zelo ustrezalo, ker je bila sama v svojih dveh sobah. Vsak dan posebej je bilo treba kaj popraviti. Ko smo pojedli kosilo in ko sem jaz potem pomila posodo in pobrisala po kuhinji, sva s Tadejem navadno pila kavo v najini dnevni. Ob kavi sva se pomenila, kako nama je potekal dan in načrtovala, kako bova izkoristila teh par uric popoldneva. A ko sem nalila kavo, je na najina vrata potrkala Mila. »Tadej, nekaj je narobe s televizijo,« je rekla in Tadej je vstal in šel pogledat. Po desetih minutah se je vrnil in povedal, da ni bilo nič hujšega. Naslednjič je bilo nekaj narobe s pralnim strojem, potem je hladilnik čudno piskal, potem ni mogla sama premakniti omare, potem je bilo treba popraviti njen najljubši stol in še in še. Počasi mi je šla na živce. Skoraj ni minil popoldan, da se ne bi obesila na vrata in zahtevala od Tadeja, da ji pomaga. Ta pa je vedno vstal in brez besed odšel. »Mamin sinček,« sem nekoč izjavila, ko sva ležala v postelji. »Kaj,« je zazijal. »Da, prav si slišal. Mamin sinček,« sem ponovila in ga gledala v oči. »Andreja, pretiravaš,« je odkimal z glavo užaljeno. »Nič ne pretiravam, nikoli se ne upreš, vedno takoj zletiš, še preden zakliče tvoje ime,« sem mu povedala. »Samo mene ima,« jo je skušal zagovarjati. »In kdo je kriv, da je tako starokopitna? Si morda ti? Kriva je sama. Uredila bi si življenje, pa ne bi bila sama,« sem rekla. Zavzdihnil je, zaprl oči in se pokril čez glavo. Pogovora je bilo konec. Za konec tedna naj bi šla na morje. Bližalo se je poletje, sklenila sva, da se zapeljeva do Istre, poiščeva prijeten kotiček, se pozanimava za apartma in ga rezervirava za prihajajoči dopust. »Oh, kako dolgo že nisem videla morja. Najbrž bi mi dobro delo,« je pričela Mila dan preden naj bi šla. »Pa pojdi z nama,« je vzkliknil Tadej. Če bi pogled ubijal… »Res lahko? Ne bom le v napoto,« je rekla in se obrnila k meni. In s tisto njeno držo 'zdaj pa povej, če upaš' milo gledala vame. »Kje pa, prav prijetno bo,« sem rekla in se celo nasmehnila. Da tistega večera nisem niti spregovorila s Tadejem, najbrž ni potrebno niti omeniti. In niti ni drezal vame, presneto dobro je vedel, da je naredil veliko napako. Mnogo, mnogo čokoladic bo potrebno, da bo spet pridobil mojo naklonjenost. V petek, ko je Tadej prišel iz službe domov, je bilo že vse pripravljeno. Ena večja potovalka najinih stvari in ena manjša Milinih stvari. Tadej je prišel domov, v tišini smo pojedli kosilo. Še vedno nisem govorila z njim, Mili pa sem le prijazno kimala. »Pospravila bom po kuhinji, vidva pa se le pripravita,« je rekla veselo. Odvihrala sem v najino spalnico in sedla na posteljo. Prišel je za mano. »Ljubica, moja ljubezen, mucica, pikica, bonbonček, lepotička,« je pričel. Pokleknil je poleg mene in gledal kot izgubljeni pasji mladiček. Zasmilil bi se vsakomur v dno srca. »Pha,« sem pihnila in pogledala stran. »Oddolžil se ti bom. Priznam, vse priznam. Naredil sem napako,« je pričel. »Še na morju bomo skupaj,« sem rekla užaljeno. »Le za konec tedna, ljubica. Potem bova sama deset dni. Le za konec tedna bomo skupaj,« je govoril. Oh ja, saj res ni bilo tako grozno, bom preživela. Popustila sem in ga objela. Navsezadnje sem ga imela rada, čeprav je bil včasih tak trot. Seveda je Mila takoj povedala, da ji je v avtu strašansko slabo. »Pa sedite spredaj,« sem rekla. Drugega mi ni preostalo. »Ah, kako si ti dobra,« je rekla, me rahlo potrepljala po hrbtu in sedla. Seveda zmagoslavno, z držo 'no, pa sem spet zmagala'. Mila je vso pot veselo čebljala in se vneto pogovarjala s svojim sinom. Jaz sem sedela zadaj, kot pozabljeno peto kolo. Zastrmela sem se skozi okno, opazovala naravo, ki je bežala mimo. Pogled se mi je ustavil ob vsakem paru, ki smo ga na poti srečali. Oh, kako se imajo lepo, nimajo Mile ob sebi! Seveda sem bila prepričana, da sem najbolj ubogo bitje na svetu in šlo mi je na jok. Nekoliko sem se pomirila šele, ko smo prispeli v prvi kraj ob morju čez mejo in izstopili iz avta. Tadej je takoj, ko je zaklenil avto, skočil k meni in me objel. Ves čas je nato hodil ob meni, me držal za roko. Mila je hodila na njegovi drugi strani in veselo čebljala. Odpravili smo se na obalo. Bilo je lepo. Rahlo je pihalo, morje je valovilo. Ogledala sem si plažo. Bila je lepa, morje čisto, lokal ob obali odprt, a le nekaj gostov. »Ti je všeč? Bova letovala kar tu,« je vprašal Tadej. Prikimala sem. Bilo mi je vseeno, kje bova, le da bova sama. Sama! »Najbolje, da se odpravimo do agencije, si rezervirava apartma in gremo potem na kosilo,« je predlagal. Na agenciji so nam prijazno povedali, da imajo prosto. Mali apartma s kopalnico, balkon s pogledom na morje. Od obale oddaljen le sto metrov. Čudovito! Predlagali so nam, naj si ga gremo ogledat. Pa smo šli. Lastnik je bil prijazen, starejši možak. Pokazal nam je apartma in bil nama je všeč. Takoj na prvi pogled. Nisem imela razloga, da bi pregledala vsak kot, je pa to storila namesto mene Mila. Zvedavo je gledala okrog in odpirala omare. »Imate mogoče dodatno sobo za eno osebo,« je tedaj vprašala in se zazrla v gospoda. »Imamo,« je prikimal. »Saj ne bosta verjela, kaj sem se pravkar domislila,« je rekla veselo. Oh, nikar se ne trudi! Bodi tiho! Srce mi je pričelo divje razbijati, stiskala sem pesti. »Če bi še jaz prišla takrat sem. Saj bi imela svojo sobo. Ne bi vaju motila,« je pričela. Tadej se je popraskal po glavi, me prestrašeno pogledal. Molčala sem in ga jezno gledala. »Mami, pa si prepričana, da želiš biti na morju deset dni,« je vprašal. »Seveda! Veliko raje, kot sama v hiši,« je rekla in zadovoljno kimala. »Lahko gremo pogledat še kak drug kraj. Mogoče ti bo sosednji kraj bolj všeč, plaža zate boljša,« je pričel. »Ne, kar tu bom. Potem je zmenjeno,« je rekla gospodu in mu dala roko. »Kakor hočete,« sem pihnila in odšla iz sobe ven. S težavo sem zadrževala solze. Vešča stara! Niti na morju ne bova sama. Sram naj jo bo, pošast! Ne privošči nama niti deset dni oddiha. Dobro vem, kako bo. Že zjutraj nama bo težila. Najbrž bo vsak dan kaj narobe in Tadej bo ves čas visel pri njej. Sovražim jo! Hočem svojo hišo. Da, odselila se bova. Takoj v ponedeljek bom pričela iskati stanovanje. Prodala bom svojega, v banki bova vzela kredit in šla bova na svoje. Briga me, če se zgubi sama v svoji hiši. Jaz tam ne bom več! Dovolj jo imam! In on? On! Ne upa ji ugovarjati. Sram naj ga bo. Več mu pomeni zmešana mati, kakor žena. Lahko bi vedela, sinček edinček! Če ne bo hotel z mano stran, bom šla sama. Ne potrebujem ga. Ne zna se postaviti zase. Še ko sem bila na obali, sem se tiho jezila. Sedla sem na veliko skalo, objela noge z rokami in strmela v morje. Bilo mi je popolnoma vseeno, če me najdeta ali ne. Kar naj gresta sama naprej. Lahko sem sama, ne potrebujem ju! Čez deset minut sem začutila roko na svoji rami. Bil je Tadej. Aha, kjer je on, je tudi ona. Nisem se obrnila, nisem hotela gledati njenega obraza. Najbrž je stala le korak za njim. Tadej je sedel zraven mene. Zastrmel se je v morje. »Povedal sem ji,« je pričel. Pogledala sem ga. »Povedal sem ji, da hočeva dopust zase, da nama ni všeč, če bo zraven,« je govoril. Oh, moj ljubi! »In,« sem vprašala, se previdno ozrla. Nikjer je ni bilo. »Saj veš, užaljena je, ampak, naj bo. Na dopustu bova sama. Obljubil sem ti,« je povedal in me objel čez ramena. »Ljubim te,« sem mu rekla, obraz se mi je razjasnil. »Tudi jaz tebe. Čeprav je včasih težko. Toda zavedam se, da si ti prva, da je mati druga,« je povedal. Glej, glej! Razmišlja pravilno. »Kje je,« sem vprašala. »Kuja se v avtu,« je povedal in se rahlo nasmehnil. »Ne razumem je. Vedno in povsod hoče biti zraven. Nočem, da je žalostna, toda ne morem pustiti, da se kar naprej meša zraven,« sem rekla. »Kar naj se kuja. Saj bo uvidela, da se je motila,« je povedal Tadej. Počasi sva šla nazaj. Mila je sedela zadaj v avtu in gledala skozi okno. Njen izraz na obrazu je bil res genialen. Tako trpečega izraza nisem videla še nikoli. Zasmilila bi se vsakemu, razen meni. »Mami, gremo sedaj na kosilo,« je Tadej previdno vprašal, ko smo sedeli v avtu. »Meni je popolnoma vseeno. Jaz ne bom rekla nič več,« je spregovorila s tresočim glasom. Ha, kar naj igra! Zmagala sem! Zadovoljno sem se naslonila na sedež zraven šoferja in se smehljala. Mila pa se je zadaj kujala. »Prav. Potem pa gremo na kosilo. Po kosilu si lahko ogledamo še nekaj krajev. Kjer ti bo všeč, ti rezerviramo sobo. Skupaj pridemo na morje, zapeljeva te tja in te čez deset dni prideva iskat,« je povedal Tadej. »Ne bom šla,« je rekla užaljeno. »Ne,« je vprašal Tadej. »Ne, nočem na morje,« je rekla. »Tudi prav,« je prikimal in nato molčal. Zapeljal je pred prijetno gostilno. Izstopila sva in zazrla sem se v taščo. Še vedno je kot privezana sedela na zadnjem sedežu in strmela nekam stran. Sklonila sem se k njej in ji rekla: »Mila, pojdite vendar ven in na kosilo!« »Nisem lačna, nočem motiti,« je rekla užaljeno. Tadeju sicer ni bilo vseeno, pa vendar jo je pustil tam in odšla sva sama v gostilno. Niti spregovorila nisva o njej. Naročila sva kosilo, ga počasi pojedla, nato sva si privoščila še kavo. Mila je ves čas negibno sedela v avtu in bila prepričana, da je najbolj trpeča duša na vsem svetu. Ha, ha, kako sem ji privoščila! In razplet? Na morje sva šla sama. Bilo je čudovito, enkratno. Še bolj sva se zaljubila. Mili sva pisala razglednico. Saj se je pomirila. Čez nekaj dni. Počasi smo spet pričeli govoriti drug z drugim, toda ni bilo več tako, kot prej. Kaj vse ji je Tadej povedal takrat, ne vem. Ampak Mila je postala druga oseba. Ni se več mešala v naju. Pustila naju je pri miru in nisem več imela želje, da bi se odselila. Takrat sva najbrž ravnala prav. Če bi bila tiho, potem bi bila Mila še vedno nad nama. Najbrž bi se zaradi nje kregala. Ampak sprevidela je, da ima sedaj njen Tadej svoje življenje, da je ona svoje naredila. Živela je zase in čeprav smo bili v isti hiši še nekaj let, naju ni motila. Potem je nekoč predlagala, da bi odkupila od mene moje malo stanovanje, v katerem sem živela, preden sem spoznala Tadeja. Do takrat sva ga dajala v najem. Ideja je bila res dobra. Zmenili smo se za simbolično plačilo, navsezadnje nama je odstopila hišo. No, ne nama, nam. Takrat, ko sva bila prvič skupaj sama na morju, je iz neba padel utrinek. No, lahko bi tako rekla. Čez štirideset tednov sem namreč rodila sina. Ne dan prej, ne dan kasneje. Črt je prijokal na svet in nama spremenil življenje. Dve leti za njim se mu je pridružil še Tim, nato še Ana. Bili smo srečni, bili smo popolni. Najini otroci so oboževali babico Milo. Skoraj vsak dan sem jih morala peljati tja. In bila je srečna, ker je imela vnuke, ljubila jih je, živela zanje. Najbrž je bila prepričana, tako kot vse tašče, da ne znam vzgajati, da jih hranim premalo, ne oblečem zadosti in tako naprej, toda molčala je. Ni hotela prepira. Od takrat, ko je na svet prijokal Črt, je minilo šestnajst let. Črt in Tim sta lepotca, najstnika. Ana bo dopolnila naslednji mesec deset let. Mila je dobro, zdrava je, hodi na sprehode in razvaja vnuke, razumeva se. Tadej in jaz sva še vedno srečna, dopolnjujeva se, rada sva skupaj. Črt, moj najstarejši sin, je zaljubljen. Ime ji je Vesna, sam mi je povedal. Čeprav imata šele šestnajst čet, jo bo pripeljal na kosilo. Mi bo všeč? Le pazi se naj, kako bo ravnala z mojim sinkom. Da, z mojim sinkom! Oh, bom ista kot Mila?! Najbrž, čeprav tega ne priznam na glas, toda strah me je za moje otročičke! Zaslužijo si najboljše… _________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka! |
| 18 Okt 2015 20:26 | |
|
|
| |
Stran 1 od 1 |
| Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu |
|
Style made by WinSrev based on style by phpBBStyles.com | Styles Database