 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Slab začetek
Leto 2003. Začela sem slabo. No, slab začetek, dober konec. Vsaj tako naj bi bilo. Takoj po praznikih, se je začelo. Šestega januarja sem najprej zaspala. Seveda, čez praznike sem se polenila in sem spala tudi do enajste ure dopoldan. Sem samska in nimam obveznosti, tako, da sem brez slabe vesti prespala dober del dneva.
Prvega dne, v ponedeljek, sem tako hitela kot zmešana. Nisem si mogla privoščiti velike zamude. Moj šef je najbolj beden človek pod tem soncem. Njegov obraz je vedno čemeren in mrk, tako, da tudi če se slučajno kdaj prisiljeno zasmeje, se njegov obraz čudno spači. Brrr!
Ko se mi je uspelo urediti in sem tekla po stopnicah stanovanjskega bloka, v katerem živim, sem z grozo ugotovila, da je zunaj kar nekaj stopinj pod ničlo. Smola pa taka. Moj avto je bil tako zamrznjen, da sem najprej morala na vse kriplje in pretege vleči za vrata, da sem jih sploh lahko odprla. Potem seveda stara kripa ni hotela vžgati. Ko je le zahrumel motor, sem se lotila čiščenja sprednjega okna. Končno, po pol ure jutranje telovadbe, sem sedela v avtu in hitela po cesti. Lučka za bencin je svetila. Čudovito! Pa sem zavila še na bencinsko postajo. In spet nesreča. Nisem mogla odkleniti odprtine za tank, tudi ključavnica je namreč zamrznila. Stekla sem k prodajalcu in mu potožila o tegobah.
»Ja, gospodična, ne morem vam pomagati. Zmanjkalo je spreja za odmrznitev!«
Res lepo založena trgovinica, ni kaj! Z jeznim obrazom sem šla nazaj do svoje kripe in pred ključavnico prižgala vžigalnik, da se je počasi, ampak, res počasi odtajala.
Končno, uspelo mi je in lahko sem odšla v službo. In zamudila dvajset minut.
»Gospodična Celar! Bi stopili za trenutek v mojo pisarno?« sem zaslišala šefov glas.
Stopila sem v njegovo pisarno, si nadela angelski nasmešek in čakala.
»No, zamujate. Slabo ste pričeli. Že kar takoj vam bom moral odšteti od plače. Naj vam bo to v poduk!«
Požrla sem slino, globoko zadihala in poskušala prikimati. Ostani tiho, Anka, ostani tiho, da ne letiš iz službe, sem si prigovarjala, ko sem ritensko zapuščala njegovo pisarno, kjer je bil v zraku vonj po njegovem nagnusnem potu!
Sedla sem na svoje mesto in se poskušala nasmehniti. Nasmešek namreč spada k mojemu delu. Da, opravka imam z ljudmi, zato moram biti vedno prijazna.
Zaposlena sem na občini, za okencem, kjer izdelujejo potne liste. Saj veste, kako gre pri tem poslu. Vsak se zadnjo minuto spomni, da ga potrebuje, potem pa kriči name, zakaj je treba čakati tako dolgo na presneti 'pasuš'. In seveda sem jaz tista, ki jo ljudje sprašujejo, zakaj se potni list kar naprej spreminja. Najprej je rdeč, potem moder, potem spet rdeč. In za vse sem seveda kriva jaz! Jaz.
Strank, ki so čakali pred mojim okencem je bilo že kar nekaj. In seveda so bili vsi slabe volje ter pogledovali na uro in mene. Da, da, saj vem! Malce zamujam.
»Gospa, nov potni list potrebujem,« je pričela starejša gospa, ki je bila prva na vrsti.
Res? Nov potni list? A, zato potem stojiš pred oknom, kjer jih urejamo!
Nasmehnila sem se in prikimala. Velela sem ji, naj mi izroči starega, novo sliko, podatke.
»Ja, mar ni dobra fotografija iz starega? Se bom morala iti še slikat?« je bila ogorčena.
»Žal mi je, gospa. Ne morem iztrgati fotografije iz starega potnega lista in jo prenesti v novega,« sem ji prijazno povedala.
»Zakaj ne? Saj sem vendar ista oseba. Saj si ne izmišljujem jaz menjave potnih listov, vi si jih! Mi, državljani pa plačujemo stroške, da lahko vi potem lagodno živite,« je pričela na ves glas.
Ostali čakajoči so ji kimali in ogorčeno gledali vame.
»Žal mi je, takšna so pravila. Jaz sem tu le zato, da vam uredim novega,« sem ji poskušala dopovedati.
Brez besed je pograbila svoje stvari in odšla.
»Koliko časa bom čakal na nov potni list?« me je vprašal gospod srednjih let, ki je bil naslednji na vrsti.
»Tri tedne,« sem rekla.
»Tri tedne! Jaz ga potrebujem čez deset dni! Nujno moram v Švico. Kako naj grem?«
Slab začetek (2/5 strani)
»Gospod, če ga potrebujete prej, potem napišite prošnjo in opišite svoje težave. Priložila jo bom zraven in na dom boste dobili odgovor,« sem rekla.
»Zakaj pa jo ne napišete vi? Kaj pa naj napišem? Ljubi bog, tri tedne! Kam gre ta država? Saj bomo obubožali. Vse bodo prodali. Kmalu bomo govorili nemško, pa še v Nato gremo. Kaj še bo.«
In spet so vsi kimali in me grdo gledali.
Ljubi bog, daj mi drugo službo ali pa vsaj poceni psihiatra!
»Gospod, glede tega, da gremo v Nato, pa res nima nobene veze z mano,« sem rekla prijazno.
»Kaj da ne. Vsi ste isti. Saj ga vi hočete, vi državni uslužbenci in politiki. Pa mi povejte, kdo se bo boril?! Naši sinovi! Politiki že ne. Ne, oni bodo le zakuhali kašo, mi pa se bomo opekli. Mi, ki smo navadno ljudstvo in delajo z nami kar hočejo,« se je razgovoril in ljudje so mu kimali.
»Torej gospod, glede potnega lista sva govorila,« sem pričela.
»Saj, napisal bom prošnjo in vam jo jutri prinesel,« je dejal in hotel oditi.
»Gospod, jutri ni uradnih ur. V sredo pridite,« sem rekla.
Besno me je pogledal, ostali čakajoči so zajeli sapo in čakali.
»A še to? Kaj pa delate ob torkih? Nič, kaj?! Še to? Kdo mi bo plačal potne stroške, da hodim sem popolnoma brez pomena?«
Najraje bi zajokala, verjemite, pa imam kar trdo kožo. Nasmehnila sem se in skomignila z rameni.
Gospod je zamahnil z roko in besno odšel ven. Seveda je zaloputnil z vrati.
Da, prvi dan je bil naporen.
Ko sem le dočakala konec tistega dne, sem se s svojo kripo odpeljala naravnost domov. Niti v trgovino nisem zavila. Dovolj mi je bilo srečanja z ljudmi tistega dne. Doma sem zaklenila vrata za sabo in se sesedla na kavč. Prižgala sem televizijo, pa mi je bilo takoj žal.
Nato gor, Nato dol. Argumenti za in argumenti proti. Le kdo sploh še gleda to sranje?! In zakaj sploh zganjajo takšen pomp okoli tega. Saj je že vse zmenjeno. V Nato gremo, pa če priredijo sto referendumov in če vsi glasujemo proti. Kdo sploh še verjame v igrice naših politikov? Preveč očitno lažejo. Ugasnila sem televizijo, vstavila v radio svoj najljubši disk in zaprla oči.
Naslednjega dne sem imela polno dela. V službo sem prišla celo nekaj minut prej, hura! Ampak, kaj, ko je tokrat moj šef zamujal in ni videl, kako sem vestna delavka. Ampak, seveda, če je zamujal on, to ni bilo nič hudega. On je lahko zamujal.
Dan je bil tokrat prekratek. Dela sem imela čez glavo, zato si nisem vzela niti odmora za malico. Pa kaj, ko tudi tega moj zlati šef ni opazil.
Nekaj minut čez dvanajsto, pa je v njegovi pisarni močno zaropotalo. Spogledali smo se med sabo.
Sodelavec Jernej je odšel do njegovih Vrat. Potrkal je. Nihče se ni oglasil. Tudi sodelavka Urša je vstala in radovedno stopila do vrat.
»Naj kar vstopim?« je vprašal Jernej.
Urša je prikimala.
Vstopil je in počasi smo dvignili glavo še ostali.
»Hitro, pokličite rešilca,« je zaklical.
Urša je skočila do telefona in s tresočo roko zavrtela številko.
Infarkt, smo izvedeli kasneje. No, tega niti njemu nisem privoščila.
Nekaj naslednjih dni je bilo kot v pravljici. Bili smo brez šefa in veliko bolj sproščeno smo dihali. Čeprav smo vsi ravno tako vestno delali, je bilo ozračje popolnoma drugačno.
Kasneje smo izvedeli, da bo šel naš šef v invalidsko upokojitev. Torej bomo dobili novega. Da, čez teden dni. Na vrhu so se še odločali, kdo bo prevzel tako pomembno funkcijo. Tiho smo upali, da bo to eden izmed nas. Najbolj se je nadejala Urša. Sama sem vedela, da niti podrazno ne bi bila izbrana. Pa si tega niti nisem želela. Biti šef ljudem, s katerim sem do sedaj delala. Ne, hvala. Raje sem za okencem in se smehljam.
Pa ni dobil novega položaja nihče izmed nas, kar je povzročilo kar nekaj dolgih nosov. Dobili naj bi popolnoma tujega človeka. In težko smo čakali, da se prikaže. Bo boljši? Bo še hujši od prejšnjega? Ne, hujšega skoraj ne bi mogli dobiti.
Leon Novak. Nov šef.
Bili smo kar prijetno presenečeni, ko se je prvega dne prikazal. Lep primerek, ni kaj!
Star ni bil več, kot trideset let. Imel je modre oči, svetlo rjave lase, velik je bil nekaj čez meter osemdeset, lepo grajena postava. In nasmeh. Lep nasmeh, lepi beli zobje.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 31 Jul 2016 18:08 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Slab začetek (3/5 strani)
Leon se je najprej vsem predstavil, nas vsakega posebej pozdravil in vsakemu dejal, da si želi čim boljših odnosov. In da upa, da mu bomo pomagali, ker je pač nov in se mi bolje znajdemo v delu, ki ga opravljamo.
Popolnoma je preuredil pisarno, ki jo je dobil. Videli smo, kako je vanjo prinesel nov naslonjač, nekaj zelenih rastlin in celo posodo z zlato ribico. Povrhu tega, da je bil lep, je bil še skrben. Saj ni tako preprosto skrbeti za zlato ribico!
Vse prevečkrat sem gledala v njegova vrata in čakala, da se odprejo. In ko se mi je neke noči za povrhu vsega še sanjalo, kako skupaj kolesariva po naravi in kako se potem poljubljava ob jezeru, ki se je lesketalo v sončni svetlobi, je bilo dovolj. Bila sem zatreskana v svojega šefa! Groza. Iz te moke najbrž ne bo kruha.
A sem vseeno kmalu opazila, da nisem najbolj privlačen človek na tem svetu. V službo sem vedno odšla oblečena dolgočasno. Črne hlače, rjav puli. Nikoli nisem uporabljala parfuma, nikoli se nisem ličila. Muka mi je bila že to, da sem se vsako jutro namazala po obrazu s kremo. Bila sem več kot potrebna prenove. Vsaj, če sem si želela, da me nov šef opazi.
In naredila sem načrt. Lepo počasi in skoraj neopazno se bom spremenila v nekoga, ki privlači moške kot magnet.
Velika sem meter šestdeset. Dobro, to še ni najhuje. Imam namreč šestinšestdeset kilogramov. Saj vem!
Kar sem morala narediti najprej, je bilo to, da sem shujšala. In sem pričela. Časa imam več kot dovolj.
Preden sem šla v službo, sem naredila nekaj trebušnjakov. Oh, kako je to težko! Le kdo se je izmislil, da moramo imeti mišice. No, meni so jih najbrž pozabili dati.
Pa je šlo, vsak dan lažje. Nisem obupala. Ne, ne. Kadar se mi ni ljubilo, sem si pred očmi naslikala njegov obraz, pa sem telovadila kot zmešana.
Čez čas sem se vpisala v fintnes center. Tam bom shujšala.
Vaditelj mi je naredil program in se mi kislo smejal, ko sem se pred njim prikazala v pajkicah.
»No, saj bo šlo. Ampak, morali boste biti vztrajni,« mi je povedal.
Je mislil s tem, da naj ne pričakujem preveč?!
Štirikrat tedensko sem redno hodila na fitnes. Pričela sem ločevati ogljikove hidrate in beljakovine.
Ko sem si prvič pripravila naravni zrezek in zeleno solato brez vsega, me je stisnilo v želodcu. Nič krompirja. Ljubi bog, le kako bom lahko pojedla zrezek brez krompirja?!
Pa sem se navadila na to. Sokove in razne vitaminske napitke sem zamenjala z navadno vodo. Ste vedeli, da je voda brez okusa?
Več kozarcev vode na dan, več gramov gre dol, sem prebrala. No, pa začnimo. Prvi dan mi jih je uspelo popiti pet. Premalo. No, začetek je.
Ko sem čez mesec dni stopila na tehtnico, seveda z zaprtimi očmi, sem bila že popolnoma vajena jesti kosilo brez krompirja. Na dan sem popila tudi do dvanajst kozarcev vode. Hura!
Počasi sem odprla oči, glavo sem sklonila proti tehtnici. Kaj? Je mogoče? Ljubi bog! Na tehtnici je kazalo, da imam točno šestdeset kilogramov. Stopila sem dol, pa še enkrat gor. Ja, res je. Shujšala sem. Hura!
In imela sem še več zagona. Počutila sem se veliko bolje, vodo sem celo vzljubila. Hlače so postajale preohlapne in omisliti sem si morala novo garderobo. Predvsem sem si želela vnesti nekaj svetlejših barv.
»Gospa, tako lepo postavo imate! Izberite si raje krajši pulover,« mi je svetovala prodajalka.
Saj res, sedaj nisem več potrebovala puloverjev, ki so bili podobni vreči za krompir. Lahko sem nosila takšne, ki so kazali mojo zadnjico.
Tistega jutra sem bila dobre volje. Za v službo sem oblekla nov rdeč pulover in nove hlače. Sem res jaz? Seksi sem, ni kaj!
Pa mislite, da je v službi kdo opazil. Ni. Niti on ne. Tistega dne ga sploh ni bilo iz pisarne.
Boš že videl! Dokazala ti bom, da si zaljubljen vame!
Nekaj dni zatem mi je sodelavka Ajda sporočila šokantno novico: »Ti, Anka, a veš, da imata Leon in Urša nekaj?«
Na glas sem pogoltnila slino in jo gledala.
»Nisi vedela? Ja, zadnjič sem ju videla. Stiskal jo je za zadnjico, ona pa se je neumno smejala,« mi je povedala.
Oh, kako sem sovražila Uršo! Speljala mi je fanta. Mojega, samo mojega.
A mi ni vzelo volje. Še trdneje sem se spopadla s hujšanjem. In čakala. Da bo Leon sprevidel, da je Urša navadna koza. Da sem jaz tista, ki si jo želi imeti za vse življenje. Jaz mu bom prala in likala srajce. Jaz mu bom rodila otroka in jaz mu bom vsako jutro napravila zajtrk. Sem šla predaleč?
Slab začetek (4/5 strani)
Urša je seveda sijala od sreče. Le kaj vidi na tej visoki preklji?!
Res je imela lepe modre lase, dolge do sredine hrbta, toda tudi z mojimi rjavimi kratkimi lasmi, ni bilo nič narobe.
Urša se je vedno oblačila nekoliko izzivalno, toda zadnje tedne je prav pretiravala. Oblekla je tako mini krilo, da si lahko videl začetek njenih ritnic. Njena majčka je bila ponavadi prosojna in pod njo se je bohotil velik nedrc. Stavim, da je bil podložen!
Vedno je bila namazana z rdečo barvo po ustnicah in njen osladen parfum se je vil po vsem prostoru. Koza!
Kadar je odšla k Leonu v pisarno, je vedno za sabo zaprla vrata. Nekoč je dolgo ni bilo ven. Ko se je le prikazala, je bila skuštrana, popravljala si je krilo. Pa menda nista?
Kasneje smo izvedeli, da sta. Kar na njegovi pisalni mizi. Kdo je govorice sprožil, ne vem. Stavim, da jih je ona.
Po dveh mesecih pa sem si lahko oddahnila. Urša je nekega dne namreč objokana sedela za svojo pisalno mizo. Smrkala je v velik robec in imela zabuhle oči.
Prijateljsko sem stopila k njej: »Je kaj narobe, Urša?«
Prikimal je in zahlipala.
»Ti lahko kako pomagam?« sem vprašala sočutno. Oh, kako sem bila srečna!
»Ne, ne moreš. Konec je. Leon me je pustil,« je pričela na ves glas jokati.
»Saj bo, saj bo,« sem ji prigovarjala in jo trepljala po rami. Srce pa mi je igralo najlepšo melodijo.
Kmalu se je stanje normaliziralo. Jaz sem bila polna zagona. Do takrat mi je uspelo shujšati dvanajst kilogramov in bila sem več kot zadovoljna sama s sabo. Moje novo telo so opazili tudi sodelavci.
»No, Anka, saj si prav seksi v teh hlačah,« mi je nekoč dejal sodelavec Jernej.
Nasmehnila sem se in se zahvalila.
Bila sem polna samozavesti. Kupila sem si celo nekaj kril. Seveda ne prekratkih. In jih pričela nositi. Prvega dne, ko sem prišla v službo v modernem krilu iz jeansa in pisanih najlonkah, so vsi strmeli vame.
»Si zamenjala garderobo?« me je vprašala Urša.
Prikimal sem.
»No, škoda, da nisi višja. Če bi bila, bi ti prav pristajalo,« mi je rekla in se obrnila.
Koza! To je rekla samo zato, ker mi je bila nevoščljiva.
Proti koncu tedna, me je v svojo pisarno poklical Leon. Srce mi je hitro bilo, noge so se mi tresle, ko sem stopala proti njegovi pisarni.
»Anka, zapri vrata za sabo,« mi je velel.
Storila sem, kar mi je ukazal. Sedel je za svojo pisalno mizo. Oh, kako je bil lep!
»Prosil bi te, da urediš te papirje. Urša jih ne zmore,« je dejal in mi jih izročil.
Vzela sem jih in stala pri miru.
»To je vse,« je dejal čez čas in dvignil glavo.
Rahlo sem se nasmehnila in odšla proti vratom.
»In, Anka,« je pričel.
»Da?« sem rekla.
»Všeč mi je tvoje krilo,« je dodal in se potopil nazaj v delo.
Všeč mu je moje krilo! Opazil ga je! Opazil je mene!
Tistega dne nisem več mogla zbrano delati. Leon, moj Leon.
Moj trud je bil tako poplačan. Od tistega dne dalje, sem še bolj urejena hodila v službo. Najraje sem imela ta del dneva. Doma mi je bilo dolgčas. Težko sem čakala, da se prebudim in grem v službo.
Nekoč sem morala ostati dlje. Bil je petek, vsi so že zapustili pisarno. Kar mi je bilo še bolj všeč. Lahko sem zbrano dokončala, kar sem imela v mislih. Bila sem popolnoma zatopljena v delo in niti nisem opazila, kdaj je vstopil.
»Anka, si še tu?« sem zaslišala.
Vzdignila sem glavo. Bil je on.
»Da, še nekaj malega moram dokončati,« sem rekla.
Prikimal je in izginil v svojo pisarno. Čez nekaj trenutkov je zazvonil moj telefon.
»Anka, bi prišla za hip v mojo pisarno?« me je vprašal.
Vztrepetala sem. Le kaj je lahko tako pomembnega?
Stopila sem tja. Sedel je na svoji pisalni mizi in se smehljal.
»Zapri vrata, Anka,« mi je rekel prijazno.
Zaprla sem jih in čakala.
Stopil je do mene in me gledal v oči.
»Res si se lepo uredila. Takoj sem opazil tvojo spremembo,« mi je zašepetal. Pričel me je poljubljati. O, moj bog, saj sanjam!
Vzdignil me je v naročje in me položil na pisalno mizo. Bil je vroč. Nisem se mogla zadržati. Planila sem po njem.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 31 Jul 2016 18:11 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Slab začetek (5/5 strani)
Vsekakor mi moraš povedati, kje si doma,« mi je dejal kasneje, ko je zapenjal hlače.
Povedal sem mu svoj naslov.
»Boš zvečer sama?« je vprašal.
Prikimala sem.
Poljubil me je na usta. »Pridem!«
Sanje so postale resničnost. Leon je bil moj, samo moj.
Zvečer sem ga čakala. Prišel je in ostal vso noč. Tudi v soboto zvečer je prišel in v nedeljo. Imela sva se noro, ves čas sva se ljubila.
V ponedeljek sem šla v službo povsem zasanjano. Bila sem zaljubljena do ušes. Leon je sklenil, da o najinem razmerju zaenkrat molčiva, kar mi je bilo všeč. Kaj jih pa briga!
Mesec dni je bil nebeški. Konec tedna je bil vedno pri meni. Uživala sem, bila sem v nebesih. Kar nisem mogla verjeti, da je res. Da sem z najlepšim moškim na vsem svetu.
Bil je petek. Že ves dan je deževalo. Dela sem imela dovolj in težko sem čakala, da mine dan. Zvečer naj bi prišel. Odpravila sem se proti domu. Spet sem bila med zadnjimi. V pisarni je bila le še Ajda, moja sodelavka.
Ko sem se peljala proti domu, sem opazila, da sem pozabila denarnico. Kaj takega! Morala sem nazaj.
Vstopila sem v pisarno. Bila je prazna. A Ajdina miza ni bila pospravljena. Najbrž je skočila na stranišče. Tedaj sem zaslišala glasove in prihajali so iz njegove pisarne. Stopila sem do vrat in prisluhnila
»Ti nenasitni žrebec. Ja, tako, ja,« sem zaslišala.
V želodcu me je speklo. Prijela sem za kljuko in odprla vrata. Prizor mi ni bil všeč. Leon, moj Leon, se je sklanjal nad mizo. Na njej je ležala Ajda in sopla, ter ga grizla za uho. Stala sem kot vkopana. Nista me takoj opazila.
Ajda je pogledala proti meni in onemela. Pričela ga je odrivati. Tudi Leon me je zagledal.
»Anka? Anka, kaj pa ti tu?« je vprašal. Bil je v zadregi.
»Pozabila sem denarnico,« sem rekla tiho. Nato sem zaprla vrata in počasi odšla. Ko sem prispela do svojega avta in sedla vanj, sem zajokala. Kakšno ponižanje!
Doma sem si pripravila toplo kopel in zaklenila vrata. Radio sem nastavila na največjo možno glasnost. Tako, zvonca ne bom slišala.
Šele čez nekaj časa sem se pomirila. Torej je dobil vse tri. Vse tri svoje delavke. Kako smo naivne!
Kaj naj sedaj? Kako naprej?
V ponedeljek sem vzela bolniško. Za ves teden. Kupila sem časopis in iskala službo. Tja ne grem več. Ne bi mogla delati tam.
In res nisem več šla. Dobila sem službo na banki. Boljše.
Moj novi šef je kar privlačnega videza. Zadnjič se mi je nasmehnil. Toda ne bom. Ne, ne bom. Dovolj imam šefov. Ko bom šla proti domu si bom kupila čokolado. Največjo, kar jih imajo. Takšno, s celimi lešniki. Mmmm! Ona me ne bo razočarala. Dobra bo od prvega do zadnjega koščka. In če si jo bom zaželela še, jo bom pač kupila.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 31 Jul 2016 18:12 |
|
|
|
|
Danes je 30 Nov 2024 03:18 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
