 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Sostanovalci
Uh, kako sem bila takrat ponosna nase! Stara sem bila štiriindvajset let, imela sem službo in končno, končno svoje stanovanje. Nekaj, kar je bilo samo mojega. Bila sem prepričana, da se srečna plat mojega življenja pričenja.
Odselila sem se stran od staršev in od dvanajst let mlajše sestrice, ki je bila prepričana, da kar je moje, je tudi njeno. In za vse sem se lahko zahvalila teti, ki je nikoli nisem poznala.
Moja mati in njena edina sestra Tonka, sta bili namreč v laseh že kar nekaj let. Nismo imeli stikov, vedela sem, da obstaja, to je bilo vse. A ker je bila teta samska, nikogar ni imela, je po smrti zapustila svoje dvosobno stanovanje, ki ga je kupila iz svojih prihrankov, moji materi. Mami pa ni vedela, kaj bi z njim počela. Vihala je nos in govorila, da ji je Tonka naložila le breme in nič drugega.
»Zakaj pa se ne bi vanj preselila Nina?« je predlagal oče.
Oba sta se zagledala vame, moja mlajša sestrica Agnes pa je otožno zavila: »Neee, nooo!«
»Ideja ni slaba,« je kimala mati.
Kar odneslo me je iz stola: »Res? Res? Imela bom svoje stanovanje!«
Ploskala sem in objemala zdaj enega, zdaj drugega.
»Kaj pa dobim jaz?« se je pačila Agnes.
»Tebi pa bom kupil novo barbiko,« se je domislil oče.
Zasvetile so se ji oči in zadovoljno je prikimala.
»In kje je stanovanje? Kakšno je? Je v novem bloku? Je v majhnem bloku?« sem spraševala in se smejala.
»Ne vem,« je skomignil z rameni oče.
»Pol ure stran od tu je. Blizu firme v kateri delaš,« je vedela povedati mati.
»Kdaj se lahko preselim?« sem neučakano spraševala.
»Počasi, počasi. Se ti res tako mudi stran?« je bil oče užaljen.
Že od nekdaj sem bila samostojen tip človeka. Takoj, ko sem se po srednji šoli zaposlila v prijetni firmi, sem hrepenela po tem, da bom nekoč samostojno zaživela. Toda danes je za mladega človeka kaj takega praktično nemogoče. Rešitev je padla z neba. Če ne bi bilo tete, potem bi najbrž še dolgo živela pod streho staršev. No, saj ni bilo tako hudo, toda pride čas, ko moraš oditi. Kaj takega pa za svojo razvajeno sestrico seveda ne bi mogla reči. Bila je moje nasprotje in čeprav je bila še otrok, se je njen značaj že kazal. Bila je najbolj razvajen deklič, kar sem jih poznala. Ničesar ni zmogla sama in včasih sem bila jezna na mamo, ker jo je tako brezglavo razvajala in s tem le priklenjala nase. Bila sem prepričana, da Agnes ne bo mogla nikoli živeti brez nje. No, mogoče je prav to mami tiho želela.
Pa saj je vseeno. Tokrat teče beseda le o meni!
No, stanovanje sem dobila in želela sem si ga čimprej ogledati. Pa smo šli. Jaz, Agnes, oči in mami. Odpeljali smo se proti bloku.
Zapeljali smo v ozko ulico, le dve stran od moje firme, kar me je zelo veselilo. Ko bom v svojem stanovanju, bom lahko dlje spala, sem se veselila.
Oče je ustavil avto pred manjšim in starejšim blokom.
»To je to,« je dejal in se obrnil k meni.
Siva stavba z rjavo streho. Na sprednji strani je imela štiri balkone. Izstopila sem in se zazrla v okna.
»Koliko družin živi tu?« sem vprašala.
»Največ osem, vsaj po moje,« je kimal oče zamišljeno.
»Jaz bi tudi živela tu! Zakaj pa jaz ne smem imeti svojega stanovanja,« je cepetala Agnes.
»To si še premajhna. Niti čevljev ne znaš zavezati,« sem pihnila.
»Ja, pa jih znam. A ne mami, da jih znam,« se je uprla in našobila ustnice.
»No, nehajta, raje pojdimo pogledat, kaj smo dobili,« je ukazala mami.
Odprli smo težka škripajoča vrata. Na desni strani je bilo osem zvoncev, pod njimi imena. Na levi strani stene je bilo osem nabiralnikov.
»Tu je! Tonka Novak. Tretje, zadnje nadstropje,« je našel oče.
»In tu piše, da je gospa Mira Velič oskrbnica tega bloka,« je prebrala mami.
»Najbolje, da se najprej oglasimo pri njej. Najbrž ima ona ključ od stanovanja,« je svetoval oče.
V pritličju sta bila dva stanovanja. Na levi je bilo stanovanje oskrbnice. Oče je pritisnil na zvonec in čakal. S sunkom so se odprla vrata in ven je pokukala čemerna glava z navijalkami.
»Sem mislila, da so spet mulci. Kar naprej nagajajo, straši jih ne znajo zaposliti,« je pričela in nas gledala.
»Dobili smo stanovanje, ki je pripadalo Tonki Novak. Najbrž je ključ pri vas,« je začel oče.
Sostanovalci (2/9 strani)
»Ja, je. A vi ste ga dobili?« je kimala.
»Si ga lahko ogledamo? Tonka je bila moja sestra,« je rekla mati važno.
»A ti si tista? Ja, Tonka te je večkrat omenila. Je rekla, da če ne bi tako nasprotovala cerkvi, bi stanovanje raje dala Karitasu, tako pa se ji je zdelo še bolj neumno, kot če ga napiše nate,« ni olepševala. Prižgala si je cigareto, ki jo je poiskala v velikem predpasniku in namignila, naj vstopimo.
Mati je jezno molčala in v mislih najbrž črnila svojo sestro. Agnes jo je držala za roko in si radovedno ogledovala zakajeno stanovanje. Jaz in oče sva vstopila prva in sedla na kavč, na katerem je bilo vsaj deset različnih blazin.
»Boste vsi živeli tu?« jo je zanimalo.
»Ne, imamo svojo hišo. Stanovanje je le breme,« je zasikala Mati.
»Jaz bom živela tu,« sem se opogumila in jo pogledala.
»Tudi prav. Meni je vseeno. Bi pa rada videla, da nimaš domačih živali, da zaklepaš vrata za sabo, da je v stanovanju mir po deseti uri. Če boš imela v stanovanju moškega ali žensko, pa je povsem tvoja stvar,« je zaključila.
»Bi si ga lahko zdaj ogledali,« je vprašal oče.
»Zaradi mene,« je rekla Mira in mu izročila ključ.
Prijazno smo se poslovili in odšli proti mojemu novemu domu. Po stopnicah sem šla počasi in prebrala vsako ime, ki sem ga videla na vratih. Zdelo se mi je pomembno, da čimprej spoznam svoje sostanovalce. Pokazati se moram v najboljši luči, da me bodo imeli vsi radi, da bodo videli, kako prijetno dekle sem, sem si mislila.
Torej v pritličju je živela oskrbnica Mira Velič, nasproti nje je na vratih pisalo Izidor Lah, v prvem nadstropju sta bili ravno tako dve vrati. Na levi strani je pisalo Rozalka Uš, na desni Janko in Vida Maretič. Prispeli smo v drugo nadstropje, po hodniku je bilo dovolj svetlobe, stavba je imela sicer stara, toda zelo velika okna. V drugem nadstropju sta živela: na levi strani Drejc in Taja Podobnik, na desni je pisalo Martina Špik.
In še zadnje nadstropje. Na levi strani je bil napis Tomaž In Hana Božič, na desni pa je pisalo Tonka Novak. No, nič več. Kmalu bo tam pisalo Nina Bajec, torej jaz.
Oče je odklenil vrata in vsi štirje hkrati smo pokukali v notranjost. Pozdravil nas je zatohel zrak. Seveda, stanovanja že dolgo ni nihče zračil. Najprej sem zagledala manjši hodnik, na desni strani so bila vrata. Odprla sem jih. Tam je bila spalnica. Na levi strani je bila majhna kopalnica s straniščem in banjo. Naprej je bila majhna kuhinja in dokaj velika dnevna soba. Tudi pohištvo v njej ni bilo slabo.
»Tu so še vse njene stvari. Pospraviti jih bo treba. Dala jih bom Karitasu,« je pričela moja mami.
»Nekaj bi jih obdržala,« sem rekla in prijela lepo vazo.
»Skupaj se bova lotili čiščenja, pa bo. Kar ti bo všeč, lahko zaradi mene obdržiš,« je kimala mami.
»Bova začeli že jutri?« sem vprašala. Želja po svojem stanovanju je bila vse večja.
Narahlo je prikimala in nato stopila do vrat: »Zdaj pa pojdimo domov!«
Naslednjega dne, ko sem prišla iz službe in pojedla kosilo, sva šli. Mami je peljala s sabo čistila, čeprav sem ji zatrjevala, da so najbrž tam.
»Kdo ve, kaj je uporabljala. Moja so boljša,« je rekla.
Lotili sva se čiščenja. Odprla sem vsa okna, znosila sem škatle, ki sva jih pripeljali s sabo v stanovanje. Mami je pospravljala spalnico, jaz sem se lotila male kuhinje. Posoda je bila skoraj nova. Očitno je teta še ne dolgo nazaj zamenjala večino. Skoraj vse se mi je zdelo uporabno, zato sem v škatlo dala le malo stvari. Kuhinja je bila urejena in hitro sem končala. Nato sem poškilila k mami v spalnico. Sedela je na tleh, pred sabo je imela odprt predalnik. Zlagala je tetine obleke in zraven smrkala.
Sedla sem na posteljo in molčala.
»Ko sva bili majhni, sva bili kar naprej skupaj. Tonka je skrbela zame,« je otožno rekla.
»Zakaj sta se skregali,« me je zanimalo. O tem nismo nikoli govorili.
»Je pomembno? Zdaj je ni več in tako bo ostalo,« je rekla.
»Škoda, da je nisem poznala,« sem dodala.
»Pha, nič nisi zamudila,« se je namrdnila mami in si obrisala nos.
»Pospravila bom dnevno,« sem rekla in odšla. Tam je bilo več dekla. Teta je očitno zbirala časopise. Mimogrede sem napolnila dve škatli.
Nato sem našla v nizki omari stare albume.
»Kam naj dam to?« sem vprašala mami in ji pokazala albume.
»Meni, jaz jih bom spravila,« je rekla in stegnila roki.
Sostanovalci (3/9 strani)
Očitno ji ni bilo tako vseeno za edino sestro, ki jo je imela, kot je sprva kazalo.
Ko se je stemnilo, sva zaprli okna in znosili škatle v avto. Na hodniku v prvem nadstropju sva naleteli na starejšo gospo. Zviška naju je gledala, v rokah je držala majhnega pudlja.
»Dober dan,« je pozdravila moja mami.
»Sta novi stanovalki?« je rekla in naju merila od nog do glave.
»Hči se bo preselila v stanovanje Tonke,« ji je povedala mami.
»Upam, da ne bo zganjala hrupa, kot ga zganjata skoraj vsak dan tista Taja in Drejc. Sploh nista poročena,« je vihala nos.
»Nina je umirjeno dekle,« se je postavila mami.
»Bomo videli,« je pihnila gospa s pudljem in zaloputnila vrata za sabo.
»No, kdo pa zdaj dela hrup,« je zaklicala moja mami in jezno odšla.
»Tu živijo sami čudaki,« je odkimavala, ko sva se peljali proti domu.
Meni je bilo popolnoma vseeno, kdo je živel tam. Imela bom svoje stanovanje in tega sem se najbolj veselila.
Končno je prišel težko pričakovani dan. Po tednu dni je bilo stanovanje očiščeno, v njem so že bile vse moje stvari. Še zadnjič sem jedla kosilo doma.
Čeprav sem se zelo veselila samostojnosti, me je kar malce stiskalo pri srcu. Uvidela sem, da bom pogrešala celo svojo sestrico.
»Te bom lahko kdaj prišla obiskat? Bom lahko kdaj pri tebi na počitnicah,« je spraševala.
»Seveda boš lahko,« sem kimala.
»No, torej boš sedaj odšla živet drugam. Pa boš zmogla?« je bil zaskrbljen oče.
»Seveda bom,« sem bila trdno prepričana.
»Le ne oženi se prehitro,« je dodala mami.
Zavila sem z očmi. Saj res, ljubezen. No, v mojem življenju je še ni bilo veliko, tiste prave pa sploh ne. Imela sem nekaj fantov, toda vse le površno. Glede tega sem zelo sramežljiva in čeprav nerada, moram priznati, da sem kljub temu, da imam že štiriindvajset let, še vedno nedolžna. Da, res.
Po kosilu sem še prav počasi pila kavo v dnevni. Najraje bi kar zajokala. Moji občutki niso bili več tako veseli in sončni. Po eni strani sem se veselila, da bom sama svoj gospodar, po drugi pa me je bilo strah. Bom zmogla? In kaj, če ne bom? Naj pridem nazaj? Kaj bosta rekla mami in oči?
»Slišiš, Nina?! Če ti bo kdaj dolgčas pridi sem,« je dejal oče.
»Ne, ne, tudi, če ti ne bo, moraš priti domov vsaj trikrat na teden. In ob nedeljah boš še vedno kosila tu z nami. Tudi, če imaš svoje stanovanje, si še vedno naša in tako bo ostalo,« je rekla mami ljubeče.
Oh, kako sem jima bila hvaležna za vse te besede.
»Zdaj pa grem,« sem rekla in vstala.
»Nič ne skrbi, vse znaš, znaš prati, znaš kuhati, lepšo se boš imela,« je kimal oči.
»Grem lahko že danes k tebi na počitnice? Moram pustiti tvojo sobo pri miru, četudi ne boš več spala v njej?« je vrtala Agnes.
»Še vedno je moja soba,« sem rekla žalostno.
»In tako bo tudi ostalo,« je dodala mami strogo.
Svojega avta še nisem imela, zato sem se v svoje stanovanje odpravila z avtobusom. Sicer me je oči želel peljati, pa sem odkimala. Počasi sem se res morala postaviti na svoje noge.
Odprla sme vrata bloka. Na hodniku je bila tišina. Ura je bila že nekaj čez peto popoldan in počasi se je mračilo. Preden sem stopila v blok, sem odšla v trgovino po nekaj hrane. Najbolj sem se veselila misli, da si bom cel večer pekla pomfri in pri tem mi ne bo treba poslušati mami, kako je to nezdravo in da bom zamazala štedilnik. Končno bom lahko počela kar bom hotela!
Stopala sem po stopnicah. Oh, zakaj Tonka ni živela v prvem nadstropju, sem si mislila. Na hodniku je bil že mrak, toda ker sem imela obe roki polni, se nisem trudila še s prižiganjem luči. Prispela sem v drugo nadstropje in se skoraj zaletela v par, ki se je stiskal in vroče poljubljal.
»Oh, oprostita, nisem vaju videla,« sem pričela.
»Zakaj nisi odprla luči? Si naju hotela zalotiti? No, nič nisva počela!« se je oglasil možak.
»Da, nič nisi videla in nihče ti ne bo verjel,« je nekoliko prestrašeno dodala ženska, ki je imela svetle lase in je bila stara nekaj čez trideset let.
»Ne, ne, nič nisem videla, res ne,« sem odkimala in hitro nadaljevala pot. Nekaj korakov stran sem se ozrla. Oba sta me opazovala. Ženska je bila prestrašena, možak me je resno gledal.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 11 Sep 2016 18:15 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Sostanovalci (4/9 strani)
Čimprej hočem noter in zakleniti vrata za sabo! Tu so res sami čudni ljudje,« sem si rekla in iskala ključ od vrat. Uspelo mi je, zaklenila sem vrata in bila sem na varnem. Sama v svojem lepem stanovanju.
Povsod sem prižgala luč, nato sem olupila krompir, ga pomočila v vodo in postavila lonec z oljem na štedilnik. Mmm, še malo in moja najljubša jed bo pripravljena. Prižgala sem televizijo, nadaljevanka, ki sem jo ves čas gledala, se še ni pričela. Imela sem še nekaj časa. Zložila sem stvari po omari in pomešala krompir. Nato sem sedla pred televizijo. Nihče, prav nihče ne more zmotiti mojega večera, sem si mislila tisti hip. Takrat pa me je skoraj vrglo iz stola. Nekdo je začel navijati glasbo in sicer tako naglas, da se ga je slišalo po vsem bloku. Sledilo je kričanje in glasen smeh. Le kdo bi lahko bil? Sem se spraševala. Norišnica! Upala sem, da ni vsak dan tako. Le nekaj minut za glasno glasbo, se je zaslišalo še glasnejše razbijanje po vratih.
»Prokleta banda! Dajta že mir!« je nekdo kričal in vreščal na hodniku.
Sem ženska in ženske smo radovedne. Brez izjeme. No, in sem stopila na hodnik. Bil je osvetljen, glasno trkanje je prišlo iz nadstropja nižje. Sklonila sem glavo čez ograjo. Zagledala sem fino gospo s pudljem, ki je diagonalno od mene tolkal po vratih. Čakaj malo, mar ne živita tam tista Drejc in Taja, sem razmišljala. Vrata zraven mene so se odprla in na hodnik je stopila ženska, nekaj let starejša od mene. Prijazno se mi je nasmehnila in odkimala z glavo.
»Norci, veš. Saj se boš navadila. A stanuješ sama? Si danes prišla?« jo je zanimalo.
Prikimala sem.
»Hana sem. Pridi jutri popoldne na kavo, če boš utegnila,« mi je rekla.
»Rade volje,« sem bila vesela povabila. Nato sva skupaj sklonili glavo čez ograjo.
»Prekleta norca, a še ne bo miru! Nista sama. Pojdita v džunglo in tam razbijajta, opici zmešani,« je kričala fina gospa, kar jo ni naredilo prav nič fino.
Vrata so se odprla in pred njo je stopil postaven mladenič.
»To je Drejc. Zdaj ji bo povedal svoje,« je tiho šepnila Hana zraven mene.
»Baba, do desetih bo mir, to ti zagotavljam. Nič ne kršim,« se ji je smejal v glavo.
Za njim je stalo drobno dekle in ga ovijalo z rokami okrog pasu.
»Utišajta, nočemo vsi poslušati tega škripanja,« je besnela in cepetala z nogami. Celo njen pudelj je zarenčal.
»Ti, a ni prepovedano imeti domače živalce? Zakaj jo ima pa Rozalka? Se bomo na naslednjem sestanku pomenili,« je dodal.
»Pha,« je siknila Rozalka in se obrnila. Pudlja je stiskala k sebi.
Drejc je v glasnem smehu zaprl vrata in nekaj trenutkov zatem ugasnil glasbo.
»Samo jezi jo. Uživa, da tolče po vratih in potem ji on zagrozi zaradi Mikija,« mi je razložila Hana.
Začudeno sem pokimala, čeprav nisem razumela, v čem je tu sploh pomen vsega tega.
Hana je odšla in preden je zaprla vrata, mi je še enkrat rekla: »Jutri kava pri meni!«
Zaklenila sem se nazaj v stanovanje in se spomnila na mojo večerjo. Oh, saj res, pomfri!
Bil je ravno prav pečen. Stresla sem ga v skledo, dodala ščepec soli in ga pokapala s paradižnikovo mezgo. Sedla sem pred televizijo in se prepustila nepopisnim užitkom.
Naslednjega jutra sem se odpravila peš do službe. Imela sem le nekaj minut hoje in lahko sem spala skoraj uro dlje, kot ponavadi. Bila sem dobre volje, moje samostojno življenje se je pričelo in šlo mi je dobro.
Doma sem si pripravila solato, nato pa počakal, da je bila ura štiri popoldan. Iz omare sem vzela svoje najljubše čokoladne piškote in pozvonila sem pri sosedi Hani.
»Čakala sem te že. Sem mislila, da te ne bo,« je hitela in me povabila naj vstopim. Njeno stanovanje je bilo podobno mojemu.
»Veš, sama sem. Tomaž pride kmalu. On je moj mož. Arhitekt je,« je razlagala.
Kimala sem in sedla za mizo v kuhinji.
»Sta že dolgo tu?« sem vprašala.
»Ja, že skoraj sedem let. Takoj po poroki sva kupila tole stanovanje.«
Nalila je kavo in kramljali sva o vsakdanjih rečeh. Povedala sem ji, kako sem prišla do stanovanja in kje sem zaposlena.
Skozi vrata je vstopil njen mož in ko sem ga zagledala, sem ga prepoznala. Tudi on me je prepoznal in me resno pogledal. Bil je moški, ki sem ga videla na hodniku, toda ženska, ki jo je tako strastno poljubljal in objemal, ni bila Hana. Kaj to pomeni?!
Sostanovalci (5/9 strani)
»To je Tomaž, moj možek. Tomaž, to je Nina, najina nova soseda,« naju je predstavila.
»Me veseli,« je dejal in sedel. Ves čas me je strogo gledal.
Njegov pogled me je motil, vedela sem, da mi z njim grozi, naj bom tiho. Le v kaj sem se zapletla?!
Nisem ostala dolgo, izgovorila sem se, da moram urediti neke papirja za v službo.
»Jutri se pa ti oglasi, če imaš čas,« sem jo povabila.
»Najbrž bom lahko prišla. Ja, super, bom,« je kimala.
Odšla sem in se zaprla v stanovanje. Prižgala sem televizijo in iskala kaj zanimivega. Potrkalo je pri vratih. Odšla sem odpret in zunaj je stal Tomaž.
»Ti, saj boš tiho, a ne?« je vprašal.
Prikimala sem.
»Hvala,« je dodal in izginil.
Niti podrazno nisem imela želje zapletati se v kaj takega. Zanimalo pa me je, kdo je ženska, ki je bila z njim in ali Hana ve. Najbrž ne, saj drugače ga ne bi tako skrbelo. Kar naj razčistijo sami!
Naslednjega dne sem na hodniku naletela na Drejca in Tajo, ko sem se vračala iz službe.
»Oj, si ti Nina?« je rekla Taja in me ocenjevala.
»Da, vidva pa sta najbrž Drejc in Taja,« sem rekla.
»V petek zvečer imamo žur v najinemu stanovanju. Boš prišla?« je vprašala.
Prikimala sem.
»Super,« je dodala in izginila sta skozi vhodna vrata.
No, saj mi gre kar dobro, očitno bom z vsemi navezala stike. V prvem nadstropju pa sem se skoraj zaletela v Rozalko. V rokah je držala pudlja in me grdo gledala.
»Slišala sem vas! Torej si ista! V petek boste torej noreli,« je jezno rekla.
»Samo odzvala sem se povabilu, ničesar vam nočem,« sem rekla v zadregi. Da je morala naleteti ravno name.
»Vsi ste proti meni,« je siknila in odvihrala nazaj v stanovanje.
Popoldan je na kavo prišla Hana in povedala sem ji o pripetljaju.
»Ne ženi si k srcu! Rozalka napada vsakogar. Jezi jo, ker imamo vsake toliko časa zabavo,« mi je pojasnila.
»Bodo vsi tam?« me je zanimalo.
»Jaz in Tomaž, Vida in Janko, Miha, ti, Taja in Drejc,« je naštevala.
»Polovice ne poznam,« sem rekla.
»Ne skrbi, vse boš spoznala, vsi smo iz tega bloka,« je zamahnila z roko.
»Pa oskrbnica Mira? Ni nič jezna, če je nemir po deseti zvečer?« me je zanimalo.
»Nikoli nič ne reče. Ima svoja pravila, a se jih nihče ne drži,« je rekla.
Šele v četrtek popoldne sem se namenila in odšla obiskat domače.
»No, smo mislili, da te ne bo,« je bila mami skoraj užaljena.
»Nas nič ne pogrešaš?« je spraševal oče.
»Toliko novega je, čas mi prehitro beži,« sem jima pojasnila.
»A lahko pridem v petek k tebi in sem pri tebi do nedelje?« je spraševala Agnes.
»Ne moreš, v petek sem vabljena na zabavo,« sem povedala in potem sem morala razložiti vse, kdaj s kom in kje.
Oči in mami sta kimala.
»No, lepo, da si že navezala stike. Najbolj pomembni so dobri sosedski odnosi,« je kimal oče.
»Potem bom prišla k tebi v soboto in me boš pripeljala domov v nedeljo,« je ukazala Agnes.
»To pa lahko,« sem se vdala. Morala sem si priznati, da sem tudi sama pogrešala sestrico in njeno večno teženje.
V petek popoldan sem stala pred ogledalom in se žalostno opazovala. Bila sem manjše postave, imela sem kratke rjave lase, nezanimive poteze na obrazu in nekaj kilogramov preveč. Le kdo bi me hotel?!
Ob sedmi uri je pozvonilo pri vratih.
»A greš?« je rekla Hana, ko sem odprla vrata. Zraven nje je stal Tomaž in se mi kislo smehljal.
Prikimala sem in odšla z njima. Gostiteljema sem nesla buteljko vina in veliko čokolado.
Prišli smo med prvimi. V stanovanju je že sedel neznan mladenič in me opazoval.
»To je Miha,« mi ga je predstavila Hana.
»Nina,« sem rekla in se nasmehnila.
Kasneje mi je Hana zaupala, da živi Miha pod mano, star je bil sedemindvajset let, po poklicu šofer. Pred kratkim se je razšel z dekletom in živel je skupaj z materjo.
Sostanovalci (6/9 strani)
No, bil mi je všeč, toda bila sem prepričana, da jaz njega sploh nisem zanimala.
»Vida in Janko spet zamujata,« je nejevoljno rekla Taja.
»To sta zakonca, ki živita pod Mihom, torej v prvem nadstropju nasproti naše Rozalke. Sta glasbenika. On je učitelj glasbe, ona je poklicna pevka, njuna hči Klarisa pa se uči baleta,« mi je razložila Hana.
Prav dobro, da sem jo spoznala. Tako sem poznala že skoraj vse sostanovalce.
»Kdo pa živi v pritličju?« sem jo vprašala.
»Izidor,« se je oglasila Taja, ki je poslušala najin pogovor. »On je čudak. Samo konec tedna je tu. Samotarski je, ne vemo, kje je med tednom, najbrž v Ljubljani, star je mislim, da okrog petinštirideset let in je samski. Pa ti rečem, da je povsem nezanimiv.«
»No, zadnjič je bil dobre volje, povabil naju je na kavo, a ne Tomaž,« je rekla Hana in dregnila svojega moža, ki je zamišljeno sedel zraven nje.
»A Izidor? Ja, slišal sem, da je dobil sina,« je dodal Tomaž.
»Sina?« je bila začudena Taja.
»Tako je rekel zadnjič, ko sva se srečala,« je kimal Tomaž.
»Pa nismo nič zalili. Ga bomo pa spomnili, da se spodobi,« je dodal Drejc in udaril z roko po mizi.
»Drejček, prinesi še piva, Nina in Hana imata prazni steklenici,« je namignila Taja svojemu izvoljencu.
»Kaj pa praznujemo?« sem tedaj vprašala. Med zbrano družbo, sem se kmalu počutila zelo dobro.
»Petek,« je dejal Drejc in Taja se je zarežala.
»Ja, in slabo voljo Rozalke, ki bo vsak hip pridrvela pred vrata,« je dodal Miha, ki je bil do sedaj bolj tiho.
Pozvonilo je pri vratih in istočasno so se odprla. V sobo sta vstopila še zadnja dva povabljenca.
»To pa sta naša zamudnika, glasbenika Janko in Vida,« mi je rekla Hana in se jima nasmehnila.
Predstavila sem se jima, Vida me je prestrašeno pogledala. Seveda, ona je bila tista, ki je tako strastno objemala Tomaža, Haninega moža. Če sta že varala, je bilo skrajno neodgovorno in neprevidno, da sta to počela na hodniku in se nista raje umaknila, sem si mislila.
»Vida in Janko sta najina najboljša prijatelja,« mi je razlagala Hana in se jima smehljala.
Prikimala sem. Oh, uboga Hana, ko bi vedela!
Zabava se je pričela. Drejc je prižgal radio, a jakost je uravnal tako, da se je dalo normalno govoriti. Pogovor med povabljenimi je bil sproščen in kmalu sem se vživela vanj.
Pili smo, nekateri so kadili in zbijali šale ter se smejali. Nato je Taja ukazala, naj zaplešemo.
Plesali smo drug z drugim. Kdor je prvi prišel mimo, je bil pravi. Bila sem dobre volje in zelo sproščena. Kmalu pa sem tudi opazila poglede Miha na sebi. Srce mi je vztrepetalo. Torej je upanje zame, nekdo me gleda! In bila sem še bolj dobre volje. In zaradi tega, ker sem bila po naravi sramežljiva, sem kar hitro praznila steklenice piva. Upala sem, da mi bodo vlile pogum. Kmalu je pričelo okrog mene vse plesati, vem, da sem se odpravila na stranišče in tam sedela kar nekaj časa. Če je pa bilo tako lepo malo počivati…
Predramila sem se in začutila mehko posteljo. Je moja? Kje sem? Ne, ne bom odprla oči, najbrž bo vse plesalo. Pa sem jih morala, če sem želela izvedeti, kje sem in kaj se je zgodilo z mano. V ustih sem začutila nagnusen okus. Kot bi mešala cigaretne ogorke z veliko količino piva. Saj res, zabava! Toda, kako sem se znašla v postelji?! Naj pomislim. Ne, ne bo šlo, možgani še spijo. Odprla sem eno oko. Vse je bilo pri miru, nič ni plesalo. Zagledala sem strop. Je pravi? Ne vem, mislim, da, toda nisem si ga še dodobra ogledala. In kaj če imajo vsi v bloku isti strop v spalnici? O, moj bog, kaj če me je našla Rozalka in sem v njeni spalnici in me bo mučila?! Neumnica, to pa že ne! Odprla sem drugo oko. Aha, v svoji spalnici sem. Hvala bogu. Toda, čakaj malo, mar imam štiri noge? Ne, dve sta moji, to vem zagotovo, kaj potem počneta še dve v moji postelji? Najbrž pripadata komu drugemu. Da, to bo. Kaj?! Sunkovito sem se dvignila pokonci in v trenutku mi je bilo žal, moja glava se je čez noč namreč spremenila v veliko in težko skalo. Za trenutek sem zamižala, potem pa previdno odprla oči in počasi nagnila glavo na desno.
Par oči je bil uprt vame in me gledal.
»Dobro jutro, ljubica,« sem tedaj zaslišala moški glas. Alarm, moški v moji postelji!
Šele tedaj sem ga spoznala. Bil je Miha.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 11 Sep 2016 18:22 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Sostanovalci (7/9 strani)
»Hvala bogu, samo ti si,« sem bila srečna, da nisem zabave še jaz zaključila s kakšnim poročenim primerkom.
»Kako samo jaz,« je bil užaljen. Sedel je zraven mene in me poljubil. Mene!
»Poslušaj, nočem biti neprijazna, toda…« sem pričela. Uf, kako mi je bilo nerodno. Najbrž je bila tisti trenutek vsa kri, kar sem jo imela v moji glavi.
»Ničesar se ne spomniš, kajne?« se je smejal in kimal.
»Nekaj podobnega,« sem rekla in ga pogledala.
»Naj ti povem? Ti ne bo nerodno? Mislim, da bi bilo bolje, da ne veš,« je začel, kar me je spravilo v obup.
Žalostno sem ga pogledala: »Je bilo tako hudo?«
»Našel sem te na stranišču. Spala si na školjki. Oblekel sem te in te hotel odnesti v tvoje stanovanje. Pa si sredi sobe, kjer so bili vsi začela razlagati, da si še vedno nedolžna in da naj ti naredim uslugo in te rešim tega bremena. Da ne boš nikomur povedala,« je razlagal Miha in šlo mu je na smeh.
»Dovolj,« sem kriknila in si pokrila obraz z dlanmi.
»Naj grem ali bova še enkrat?« se je smejal.
»Mar sva?«
»Aha, zelo divja si,« mi je dejal in me pobožal po laseh.
Legla sem in si zakopala obraz v blazino. Da, tako bom ostala vsaj pet let, da se prah pomiri. Ne bom zapustila stanovanja, dokler se vsi, ki so slišali moje besede ne odselijo.
»Očitno ti ni več do zabave,« je ugotovil in se počasi oblekel.
Še vedno sem imela obraz zakopan v blazino. Saj mi je bil všeč, priznam, toda sedaj bo misli, da sem navadna vlačuga. Pa ne samo on, vsi! Le kako naj stopim ven?! Le zakaj sem pila?!
»Ko boš prišla k sebi, me pokliči,« sem še zaslišala. Nato je zaprl vrata za sabo. Skočila sem pokonci in jih zaklenila. Sklopila sem zvonec. Ne bom šla ven iz stanovanja. Odšla sem v kopalnico in odprla tuš. Oh, čakaj malo, mar naj ne bi danes prišla Agnes k meni? Saj res! Naga sem stekla do telefona in razložila mami, da se ne počutim dobro.
»Ti kaj prinesem? Boš lahko sama? Te pride oči iskat in boš tu?« je spraševala.
»Ne, ne, saj ni tako hudo. Samo mir potrebujem. Ko bo bolje, te pokličem,« sem rekla in odložila. Oh, kako rada bi ji zaupala, kaj sem storila. Toda matere kaj takega ne razumejo. Najbrž bi padla v nezavest.
Ves dan sem se potikala po stanovanju. Glava me je še vedno bolela, še hujši pa je bil moralni maček. Kako sem lahko bila tako neumna? Le kaj si bodo mislili o meni?
Proti večeru je nekdo potrkal. Trmasto sem sedela na kavču in stiskala k sebi blazino. Upala sem, da bo vsiljivec odšel. Še močneje je potrkalo, nato sem zaslišala Hanin glas: »Vem, da si doma. Vem, ker si sklopila zvonec. Tak, odpri mi že!«
Oklevala sem, pa ni hotela oditi. Trkala je na vrata in me klicala. Odplazila sem se do vhodnih vrat in jih odklenila. Vstopila je z nasmeškom na obrazu. Oči so ji hudomušno žarele.
»Ja, kar naglej si največjo budalo na svetu,« sem zastokala. Odvlekla sem se nazaj na kavč.
»Kaj pa govoriš? Vsakemu se lahko zgodi, da preveč popije,« je odkimavala.
»In vsem razlaga o spolnem oziroma o nespolnem življenju?«
»Ne spominjam se, da bi karkoli rekla. Kolikor jaz vem, te je Miha našel na stranišču in te je v naročju odnesel v tvoje stanovanje. Potem ga ni bilo več nazaj. No, kje je bil?« je spraševala.
»Torej nisem nič vpila?« sem bila začudena.
Hana je odkimala z glavo.
»Miha je pa rekel,« sem začela in razširila roke. Takoj sem se počutila bolje.
»Miha ne smeš resno jemati,« mi je razložila.
»Oh, sto sreč,« sem kriknila in jo od veselja objela.
»No, je bil tu?« je bila radovedna.
Prikimala sem.
»Pri tebi je spal?«
»Da, toda nikar me ne sprašuj, kaj sva počela, ker nimam pojma,« sem ji povedala.
»Ah, najbrž nič. Miha ni tak tip človeka, da bi izkoristil žensko nemoč,« je kimala.
»On je rekel zjutraj drugače,« sem rekla.
»Kaj pa je rekel?« je bila radovedna.
»Saj veš, da sva,« sem povedala.
»Ne verjamem,« je vztrajala.
Sostanovalci (8/9 strani)
Hotela sem ji verjeti, no saj najbrž je imela prav, poznala ga je dlje časa. Kaj pa, če vseeno sva? Izogibala se ga bom, pa kar koli je bilo!
A kaj takega je bilo praktično nemogoče, stanovala sva v istem bloku.
V ponedeljek sem šla nekoliko pomirjena v službo. Pripetljaj iz zabave sem potisnila nekoliko v ozadje in iz dneva v dan je bil manj pekoč.
Ko sem v ponedeljek on treh prihajala domov, sem najprej naletela na oskrbnico Miro. Pometala je pločnik pred blokom, v ustih je imela cigareto, v laseh navijalke.
»No, si se navadila na novo stanovanje?« jo je zanimalo.
»Da, sostanovalci so zelo prijetni,« sem prikimala.
»Eden bolj, drugi manj,« je dodala in se obrnila stran. Smuknila sem mimo nje in se zagledala vanj.
»Nina, ljubica, nič ne pokličeš,« je pričel in razširil roke.
»Zakaj me mučiš,« sem naravnost rekla in ga gledala v oči.
»Ma, kdo koga?! Ti mene, želim si ponoviti najin strastni večer, pa te nikjer ni,« je nadaljeval. Prijel me je za roko in me gledal.
»Nič se ni zgodilo,« sem trdila in gledala stran. Opazila sem Miro, kako vleče na ušesa.
»Pa se je, draga moja,« mi je šepnil na uho in odšel dalje.
Zapihala sem in odšla naprej. Noge so se mi tresle, postajal mi je vse bolj všeč. Sva res? No, saj ne bi bilo tako slabo, če bi res.
Tokrat fine gospe Rozalije in njenega pudlja Mikija nisem videla. Najbrž je kuhala mulo še zaradi petkove zabave in ni prišla iz stanovanja.
Sem pa na hodniku naletela na Klariso, deklico Janka in Vide. Za njo je po stopnicah prišel Janko: »O, glej jo! Kako si?«
»Dobro, hvala,« sem mu rekla.
»V petek je žur pri Hani in Tomažu, že veš?« me je vprašal.
Odkimala sem.
»No, najbrž ti bo Hana še sporočila,« je dejal in odhitel z malo naprej.
Sem bila sposobna preživeti še en žur? Če bom povabljena in če bom šla, bom pila sok!
Popoldan je k meni prišla Hana na kavo. Za njo je pozvonila tudi Taja.
Bila sem vesela obeh.
»V petek je pri meni žur. S Tomažem praznujeva obletnico poroke,« je razlagala Hana.
»Super,« je zaploskala Taja.
»Prideš?« me je vprašala Hana in se mi nagajivo smejala. »Piva za korajžo bo dovolj!«
»Nehaj, no,« sem užaljeno rekla.
»Ja, sem slišala, da je Miha spal pri tebi. Super, zdaj smo vsi poparani,« je kimala Taja.
Grdo sem pogledala Hano, ki je zavila z očmi in odkimala, kot bi mi želela sporočiti, da ona že ni vsega izčvekala! Kdo pa drug?!
»Saj med nama ni nič,« sem se uprla.
»Pa še bo,« je pribila Taja in Hana je kimala.
»Sploh mu nisem všeč,« sem vztrajala.
»Kaj da ne! Ves večer je buljil vate!« je zakričala Taja.
Hana je vneto kimala.
Ko sta odšli, me je zagrabila neznanska želja, da bi ga poklicala. Pogrešala sem ga. kaj, če pričakuje moj klic, kaj če stoji pred telefonom. Trapa! Niti njegove številke nimam! Naj grem pozvonit na vrata? Ne, ne bom, izpadla bi trapasto. Kaj pa, če bi šla mimo vrat. Imam kaj za prinesti iz trgovine? Oh, seveda!
Oblekla sem se in odpravila ven. Na hodniku sta stala Tomaž in Vida in se nekaj pomenkovala. Držala sta se za roko, ko sta me zagledala, sta se izpustila in zazrla vame.
»Zdravo! Kako sta?« sem poskušala delovati čim manj začudeno.
»Gre. Pa ti?« je vprašala Vida prijazno.
Prikimala sem. »Tudi gre. V trgovino moram!«
Stopila sem mimo njiju, se za trenutek zazrla v vrata, kjer je živel Miha s svojo materjo, nato pa stopila naprej.
»Ni ga doma,« mi je rekla Vida in se smehljala.
»Ne?«
»V petek pride. Miha je šofer in skoraj vsak delavnik je na poti,« mi je razložila.
Pokimal sem in odšla. Oh, groza, ves teden ga ne bo!
Ko je padla noč, sem ga pogrešala. Sama sem sedela pred televizijo in si želela, da bi bil ob meni. Oh, trapasto, najbrž se le norčuje, jaz pa mu verjamem.
Pomislila sem na Vido in Tomaža. Kaj imata? Varata Hano in Janka? Poljubi in objemi takrat, ko sem ju zalotila vsekakor niso bili prijateljski. Kaj naj storim? Naj povem komu? Najbrž bi njemu, če bi bil ob meni. Moški o takih zadevah najbolje zna presoditi. Da, ko bova hodila, ko bo moj, bom povedala njemu. Ah, trapa, nikoli ne bo moj!
Sostanovalci (9/9 strani)
Zaspala sem na kavču in sanjala o njem. Kako romantične sanje si znam pričarati.
Med tednom sem šla dvakrat obiskat domače. Počasi so se navadili, da živim na svojem.
»Kdaj boš kupila avto?« je zanimalo očeta.
Da, zanj sem varčevala že kar nekaj časa.
»Kmalu,« sem pritrdila.
»Boš potem vozila mene? Me boš peljala v Ljubljano?« je zanimalo Agnes.
Prikimala sem.
»A bom zdaj, ko si zdrava lahko spala pri tebi?« je spet vprašala.
»Ne moreš, tudi ta petek imam zabavo,« sem ji povedala.
»Si spoznala že vse sostanovalce?« je vprašala mami.
»Ja, super so. Vsi smo prijatelji med sabo, no z izjemo, kot sta oskrbnica Mira in Rozalka. Tistega Izidorja pa še nisem spoznala, ki živi v pritličju. Je bolj čudaški tip,« sem razlagala.
»Zapomni si, prijatelji so veliko v življenju,« je modro kimal oče in bil vesel, da se imam lepo.
»Kaj pa fanta? Imaš tudi fanta? Se kaj poljubljata?« je spraševala Agnes.
»Ne, tega pa nimam,« sem odkimala.
»Ga ti ne boš nikoli imela? A ker živiš v tistemu stanovanju, kot je teta Tonka, boš tudi ti sama?« jo je zanimalo.
»Sama ne bom, a nikamor se mi ne mudi,« sem se zlagala. Naj povem po resnici?!
»Pametno,« je kimala mami.
Petek zvečer. Kaj naj oblečem? Kar naenkrat je to postalo zelo pomembno. In ta moja zadnjica?! Kaj naj z njo? Nič več pomfrija, nič več čokolade, nič več sladoleda, sem si zadala tistega večera neuresničljiv cilj. A počutila sem se bolje.
Pri Hani in Tomažu je bilo že veselo. Slišala sem namreč smeh in glasbo. Zaklenila sem vrata in stopila v njuno stanovanje.
Tam so že bili Vida in Janko, Taja in Drejc. Pozdravila sem vse zbrane in sedla.
»Pivo, kajne?« se je smejal Tomaž.
»Najprej sok,« sem rekla odločno.
Postregel mi je sokom.
»Miha bo prišel, ne skrbi, toda ravno prej sva ga videla, ko sva prišla gor, da je prišel z vožnje. Je rekel, da se mora še urediti,« mi je razlagal Taja. Vsi so bili uprti vame in postalo mi je nerodno.
»Tudi prav. Me ne zanima,« sem skomignila z rameni.
»A, kaj da ne! Lažeš! Všeč ti je,« so me napadli in se smejali.
»Dajte ji no mir,« se je tokrat zame postavila Hana. »Dobro veste, kako je s tem na začetku. Pustite jo!«
»Saj ji nič nočemo. Veselimo se z njo,« se je uprl Drejc. Pa so vseeno spremenili temo pogovora.
Minute brez njega so se vlekle v neskončnost. Kar naprej sem pogledovala na uro na steni. Prikazal se je šele čez dobro uro. Ves nadišavljen, v čistih kavbojkah, v modernem puloverju in z vrtnico v roki. Saj ne bo? Ne, ne sme! Vdrla se bom v zemljo!
Stopil je do mene, me gledal v oči in pokleknil: »Za najlepšo damo!«
Izročil mi je vrtnico. Buljila sem vanj in nisem vedela, naj pobegnem ali naj jo vzamem. Ostali so me gledali in se nasmihali.
Sprejela sem rožo in se zahvalila. Prost stol je postavil zraven mene in me objel okrog ramen ter pričel sproščeno govoriti. Oj, sem kaj zamudila? Kdaj sva prišla do te stopnje?
Zabava je bila kmalu na višku. Plesali smo in se smejali. Tokrat sem pila sok. Do nadaljnjega nisem hotela imeti z alkoholom nič. Miha je bil ves čas ob meni. Objemal me je okrog ramen, me božal po hrbtu in se mi smehljal. Tudi on je pil sok, pa je vseeno ostal ob meni.
Ob četrti uri zjutraj, sem že komaj gledala.
»Jaz grem,« sem rekla.
Hana in Tomaž sta sedela za mizo in se sklanjala nad pivom. Ker je imela Hana solzne oči, sem sklepala, da je njun pogovor resen. Janko in Vida sta zehala na kavču, Taja in Drejc sta se mečkala kar na tleh.
»Jaz tudi grem,« je Miha skočil pokonci.
Poslovila sva se in odšla.
»Saj bi te povabil k sebi, pa je mami doma,« je dejal in se postavil pred moja vrata.
»Jaz pa te ne bom,« sem rekla in čakal, da bi se odmaknil.
»Potem bova stala tukaj,« je v smehu dejal.
»Umakni se,« sem rekla tiho.
»Lepa si,« je odgovoril.
»Rada bi šla spat,« sem preslišala njegov stavek, čeprav mi je srce pričelo divje utripati.
»Rad te imam. Ves teden sem mislil nate,« je dodal.
»Res?« sem zašepetala in ga pogledala v oči.
Prikimal je. Izročila sem mu ključ in odklenil je vhodna vrata. Ko jih je zaklenil, me je objel in poljubil. Sanjam. Zaprla sem oči in se stisnila k njemu. Nato sem ga prijela za roko in ga odvedla v spalnico.
Gledal me je in čakal. Slekla sem si hlače in majico in legla sem v posteljo. Tudi on se je slekel in se stisnil k meni.
»Bova spet?« sem zašepetala.
»Kaj?« je vprašal neumno.
»Saj veš, kaj,« sem rekla in ga pričela poljubljati na vrat.
»Si pripravljena? Si res pripravljena?« ga je zanimalo.
Začudeno sem ga pogledala: »Prejšnji teden te to ni zanimalo!«
»Saj zato pa tudi nisva. Ne bi storil nekaj, kar ti ne bi bilo po volji,« mi je povedal.
»Torej nisva?« sem skočila pokonci.
Odkimal je.
»Torej sem še vedno devica?!«
»Si res?« je bil začuden. »Tisto, da si govorila, sem si namreč izmislil. Tega nisem vedel.«
»Ljubim te,« sem rekla in se stisnila k njemu.
»Bolje bo, da počakava,« je dejal.
Prikimala sem. Zakaj bi hitela. Če sem lahko čakala štiriindvajset let, bom pa še nekaj tednov. Ah, hudiča! Še kaj! Življenje je kratko, punca v akcijo!
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 11 Sep 2016 18:34 |
|
|
|
|
Danes je 25 Nov 2024 20:21 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
