 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 JESENSKA ZGODBA: Prijatelja
Alen in Lili sta se spoznala, ko se je Alen s svojima staršema preselil v blok, kjer je živela. Takrat ji je bilo osem let, Alen je bil leto dni starejši ...
Postala sta soseda v novem stanovanjskem bloku, ki je stal sredi Postojne. Ker je bil Alen novinec, je bil za tamkajšnje otroke zelo zanimiv. Vsi so ga ogledovali in si želeli spregovoriti z njim. Sprva mu je bilo nerodno, držal se je v stanovanju pri starših. Nekoč ga je Lili srečala na hodniku. Stopila je ven in za sabo zaprla vrata, zagledala ga je z veliko vrečo smeti v roki. Alen je obstal in jo tiho opazoval.
»Moraš tudi ti nositi smeti v smetnjak?« ga je vprašala in se nasmehnila.
Alen je prikimal.
»Če imaš čas, se mi lahko potem pridružiš pri igri. Gremo se za Indijance,« mu je povedala.
Alenu se je razlegel nasmeh čez vsa usta. Veselo je prikimal: »Samo smeti odnesem. Me boš počakala?«
»Ja, seveda. Čakala te bom pred blokom,« je navdušeno prikimala Lili in stekla ven.
Res ga je kasneje tam čakala in bila navdušena, ko je videla, da je Alen prinesel s sabo pravi indijanski lok, tri puščice s pisanim perjem.
»Je tvoje?« je vprašala Lili.
»Aha, kupil mi jih je očka,« je ponosno povedal Alen.
»To bodo ostali navdušeni,« je kimala Lili. Velela mu je, naj ji sledi na veliko dvorišče, kjer je bil prostor za otroško igro.
In tako se je začelo. Sicer je bil Alen prijazen do vseh otrok v soseski, z nikomer se ni kregal. Toda Lili je bila prva, ki ga je sprejela v krog prijateljstva, zato mu je ostala najdragocenejša prijateljica. Lili je kasneje izvedela, da je Alenova mati Slovenka, njegov oče pa je prihajal iz Rovinja. Tam so tudi živeli, dokler niso prišli v Postojno. Baje je njegova mati tako zelo pogrešala Postojno, da bi kmalu zbolela. In čeprav je bil Alen zelo navezan na Rovinj, so se preselili in poskušali zaživeti tu.
Lili je bila edinka, prav tako Alen ni imel bratov ali sester. In kmalu sta postala najboljša prijatelja. Tudi, kadar je zunaj padal dež in se otroci niso mogli igrati, to za Lili in Alena ni bil problem. Stanovala sta v istem bloku, njuni stanovanji je ločil le hodnik in včasih sta bila pri enemu, včasih pri drugemu. Kadar je padal dež, sta se igrala v sobi, se pogovarjala in se smejala.
»Tudi, ko odrasteva, bova najboljša prijatelja, kajne Alen?« ga je vprašala Lili.
Alen je resno prikimal: »O tem ni dvoma!«
Otroški dnevi so tekli hitro in brezskrbno. Igro je vse pogosteje zamenjala šola. Najprej višji razredi osnovne, nato kmalu učenje za srednjo šolo. Alen je odšel na srednjo gostinsko šolo, Lili se je odločila za trgovsko. Prostega časa je bilo vse manj. Večina dni sta bila v šoli, popoldne za knjigami. A še vedno sta našla kak trenutek zase.
Alen je bil pri osemnajstih že pravi mladenič. Imel je temno polt po očetu, črne lase in temno rjave oči. Bil je velik in imel je lepo telo. Ukvarjal se je s športom, bil je priljubljen pri dekletih.
Lili je bila srednje rasti. Imela je rdečkasto rjave lase in modre oči. Tudi v njej se je počasi prebujala želja po ljubezni, po nežnih dotikih.
»Alen, si že katero poljubil?« ga je vprašala nekoč, ko je prišla v njegovo sobo.
Alen je ležal na postelji in gledal v strop, Lili je sedla k njemu na posteljo in čakala na odgovor.
»Seveda sem,« je odvrnil.
»In? Kako je?« je spraševala.
Alen jo je začudeno pogledal: »Mar ne veš?«
»Daj, saj dobro veš, da ti vse povem, kar se dogaja v mojem življenju in veš, da se še nikoli nisem poljubljala,« mu je rekla.
»Pa bi se rada?« je spraševal in jo gledal v oči.
»Mislim, da,« je prikimala zasanjano.
»Kaj potem čakaš,« ga je zanimalo.
»Ni še prišel pravi,« je povedala.
»Lili, poznam te, sramežljiva si. Bolj samozavestna moraš biti in dobila boš svoj prvi poljub. Če pa ti ne uspe, imaš še vedno mene, jaz ti bom pokazala, kakšen je,« se je pričel šaliti.
»Daj, Alen, nehaj! Če bi se poljubljala s tabo, bi bilo tako, kot da se poljubljam z bratom,« je zamahnila z roko.
»Res misliš tako?« je bil začuden.
»Da,« je kimala. »Ti ne?«
»Najbrž imaš prav,« je odvrnil in pogledal stran.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 24 Sep 2016 20:29 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Prijatelja (2/5 strani)
»No, zdaj mi pa končno povej, kako je, če se poljubljaš. Kako si se naučil,« je bila že nestrpna.
»Nič posebnega ni in ne rabiš nobenega znanja za poljub, veš,« je modro odvrnil.
»Res ne?« je bila presenečena. »Misliš, da se bom znala?«
»Da, seveda. Le nekoliko odpreš usta, pa ne preveč in rahli iztegneš konico jezika,« jo je poučil.
»Ne razumem,« je odkimala.
»Tako,« je dejal in sedel na posteljo. Rahlo je razprl usta in iztegnil jezik in zaprl oči. Izgledal je prav smešno, ko je tako čutno poljublja zrak. Lili se je pričela na ves glas smejati.
»Kaj je tako smešnega?« je bil jezen.
»Ti! Izgledaš prav porazno,« se je smejala.
»No, ti si kriva! O tem me ne sprašuj več, kar kdo drug ti naj pomaga,« je bil narejeno jezen. Čez čas se je pričel krohotati še sam.
Lili ni bilo treba dolgo po tistem čakati na svoj prvi poljub. V šoli je bil mladenič, Ivo po imenu, ki ji je bil že nekaj časa všeč. Tisti konec tedna so na šoli prirejali ples in tudi Lili se ga je udeležila. Upala je, da bo Ivo tam. In res je bil. Kmalu je stal ob njej in jo prosil, če bi zaplesala z njim. Začudeno, da je izbral prav njo, mu je sledila na plesišče. In še bolj je bila začudena, ko sta čez pol ure prenehala plesati in jo je povabil na kratek sprehod.
»Tvoja sošolka Tina mi je povedala, da sem ti všeč,« ji je med sprehodom Ivo povedal.
Lili je vztrepetala. Ostala je tiho, povesila je pogled.
»Je res?« se Ivo ni dal.
»Si želiš, da bi bilo res?« ga je vprašala.
»Da, zakaj pa ne,« je odvrnil kar malce preveč lahkotno.
»Potem si mi všeč,« je rekla tiho.
Ustavil je korak in se obrnil k njej. Počasi jo je objel okrog pasu in se sklonil do njenih ust. Začutila je dotik njegovih ustnic. Zaprla je oči in prvič občutila poljub nekoga, ki ji je bil všeč.
»Pridi, vem za prijeten kraj,« ji je čez čas šepnil na uho. Prijel jo je za roko in jo odpeljal naprej. Ustavila sta se ob zapuščeni hiši, odrinil je stara vrata, ki niso imela več ključavnice in znašla sta se v majhnem zatohlem prostoru. Po stenah so visele pajčevine, sredi sobe je bil star jogi, v kotu sobe pod malim oknom je stal podrt stol. Ivo je sedel na jogi in ji pomignil, naj sede zraven njega. Čeprav nekoliko v strahu, ga je vseeno ubogala in sedla.
»Si prvič s fantom?« jo je vprašal in se dotaknil njene roke.
Lili je prikimala.
»Pa tisti Alen? Nimata nič?« ga je zanimalo.
»Ah, kje pa. Alen mi je kot brat, poznava se že od malega,« mu je razložila.
»Potem ne bo jezen, če si želim malce samote s tabo, kaj?« je rekel poželjivo. Sklonil se je k njej in jo pričel božati po hrbtu. Nato mu je roka zašla pod njeno majčko in počasi drsela vse višje k njenim prsim. Lili se je zdrznila.
»Nikar se ne boj, znam z ženskami. Boš videla, da ti bo lepo,« ji je šepetal na ušesa.
»Ne vem, Ivo, nelagodno mi je,« mu je priznala.
»Sprosti se in vse prepusti meni. Nič hudega, če še nisi izkušena, le zaupaj mi,« ji je šepetal in jo bodril.
Lili je zaprla oči in se mu prepustila. V božanju ni videla nič slabega. Ko pa je pričela njegova roka drseti proti njenim hlačam in ji je pričel odpenjati zadrgo, se je prestrašila.
»Kaj počneš, Ivo?« je rekla.
»Nič, nič. Le hlače ti bom slekel. Saj ne moreva, če si oblečena,« se je smehljal.
»Ne, nisem mislila tega. Ne želim si do konca,« je zmedeno rekla.
»Seveda si želiš, le veš ne,« je odvrnil. Postal je vse hitrejši in Lili ga je grobo odrinila.
»Res si ne želim tega,« je rekla trdno odločeno.
»Nikar ne nori. Če sem ti všeč, potem boš pustila, da te malo ljubkujem, kajne?« je bil še vedno prepričan, da bo obveljala njegova volja.
»Hočem iti nazaj,« je rekla in vstala. Gledala ga je in čakal.
»Daj, Lili, pa ne boš vse dni devica. Daj sedi nazaj in se prepusti užitku,« je govoril.
»Ne, nisem si zamislila, da bi na tak način izgubila nedolžnost. Nočem se ljubiti prvič v stari, zatohli hiši na jogiju, kjer gomazi umazanije. Želim si nekaj drugega, predvsem pa pravo ljubezen,« je vrelo iz nje.
Ivo je vstal in si popravil hlače. »Zmešana si!«
Prijatelja (3/5 strani)
Nazaj sta odšla skupaj, toda brez besed. Preden sta vstopila nazaj v dvorano, kjer je bil ples, ji je povedal: »Nikar ne misli, da se nameravam dobivati s tabo. Preveč dolgočasna si!«
Odvihral je nazaj, Lili pa je s hitrimi koraki odšla proti domu. Ni ji bilo več do plesa, večer je bil zanjo pokvarjen. Jezna je bila nase, da je prav takemu bedaku dovolila, da je bil prvi, ki jo je poljubil na usta.
Pred blokom je stopila do okna, kjer je imel spalnico Alen. Pobrala je nekaj kamenčkov in jih vrgla v okno. Kmalu je posvetila luč in Alen je odprl okno.
»Si buden?« je vprašala.
»Hja, kaj ne bi bil, če pa mečeš skale v okno. Pridi do vrat, ti bom odklenil,« je zaspano rekel in zaprl okno.
Šele, ko je bila v njegovi sobi in je Alen v kratki majici in spodnjih hlačah zaspano sedel na svoji postelji in čakal, kaj je tako pomembno, je pričela jokati.
»No, no, kaj se je zgodilo, da je tako hudo?« je vprašal.
Sedla je k njemu in položila glavo na njegovo ramo: »Moški ste navadni bedaki!«
»Hvala,« je prikimal resno Alen.
»No, saj nisem mislila, da si ti tudi. Tebe se ne šteje zraven,« je odvrnila.
»Sedaj pa povej, kaj je bilo,« ji je dejal.
Legel je na posteljo, Lili je legla zraven njega in mu povedala vse. Alen je tiho in zamišljeno poslušal.
»Prav si naredila,« ji je povedal, ko je prišla do konca. »Jaz bi barabo pretepel, če bi bil tam!«
»Misliš, da so vsi takšni?« je vprašala.
»Saj si sama rekla, da mene ne šteješ zraven. Potem najbrž niso vsi,« ji je rekel.
»Hvala ti, Alen. Res je. Če si ti tako dober, je najbrž še kje kdo, ki ti je podoben in bi se lahko res zaljubila vanj,« je pomislila na glas. Nato pa je zaprla oči in zaspala v varnem zavetju prijatelja.
A Alen ni mogel več zatisniti oči. Ležala je zraven njega, bila sta si povsem blizu, pa vseeno tako zelo daleč. Bil je jezen nase in na svoja čustva, bal se je za prijateljstvo, za njo in bal se je, da ne bo mogel iskreno ljubiti, ko bo prišla mimo njegova.
Minila so najstniška leta. Lili in Alen sta dokončala šolanje in za oba se je pričelo samostojno življenje. Lili je še vedno živela doma, Alen se je, ko mu je bilo petindvajset let, preselil k dekletu. Lili je bila zaradi tega žalostna. Še vedno sta bila najboljša prijatelja, še vedno sta bila veliko časa skupaj. Skupaj sta hodila na izlete, skupaj na pijačo. Vse sta si povedala. Alen je o njej vedel vse. Kdaj se je prvič poljubila, kdaj se je prvič ljubila. Tolažil jo je, ko jo je zapustil prvi resni fant, za katerega je bila prepričana, da je pravi. Jo hrabril, ko je spoznala novega in bila vanj do ušes zaljubljena, a ob enem prestrašena.
Tudi Alen je večino svojih skrivnosti zaupal njej, jo spraševal, kaj ženske ljubijo, kako očarati, kako priti do srca.
»Si prepričan, da delaš prav?« je žalostno spraševala Lili. Sedela je v njegovi sobi, Alen je zlagal še zadnje svoje stvari v škatle. Večina njegovega je že bilo pri dekletu, pri kateremu naj bi živel. Skupaj sta najela malo stanovanje kakih petnajst minut stran.
»Saj ne grem na konec sveta. Še vedno bova lahko kdaj skupaj,« jo je tolažil, čeprav je bil tudi sam žalosten.
»Mislim, da tvojemu dekletu ne bo všeč, če bom ves čas zvonila pri vama. Sedaj pa sem lahko prišla do tebe, kadar sem hotela,« je govorila Lili zamišljeno.
»Saj kmalu ne boš več imela časa zame. Tudi ti boš slej ko prej odšla k nekomu,« je govoril Alen in se tolažil.
»Ne bom. Nikoli ne bom našla pravega. Zame ne obstaja,« je bila žalostna.
»Ne govori tako. Glej, jaz se selim, še ne dolgo nazaj pa sem bil prepričan, da se nikoli ne bom mogel zaljubiti,« je povedal Alen in sedel zraven nje.
Pogledala ga je v oči: »Torej si prvič zares zaljubljen?«
»Ne vem,« je odkimal z glavo in pogledal stran. »Upam, da je to, to!«
»Zakaj potem greš z njo, če nisi prepričan?« je spraševala.
»Ti in tvoja vprašanja! Ne obremenjuj se toliko, no,« jo je potrepljal po rami.
Ko je Alen odšel iz bloka in je bila Lili prepričana, da je konec njunega prijateljstva, je z veseljem sprevidela, da ni tako. Alen je skoraj vsak dan imel toliko časa, da je prišel k njej na obisk, da sta odšla na kavo ali kratek sprehod.
»Pa tvoja? Mar ni nič jezna?« se je čudila Lili.
»Povedal sem ji, da si moja najboljša prijateljica in da pač je tako, pa če ji je prav ali ne,« se je smejal Alen.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 24 Sep 2016 20:32 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Prijatelja (4/5 strani)
Lili pa je globoko v sebi vedela, da Alen najbrž ni še našel prave ljubezni. Če bi jo, bi najbrž želel vsak trenutek preživeti z njo.
Tiho je upala, da bo sprevidel, da ni prava, da se bo preselil nazaj.
Ljubezen res ni trajala dolgo. Že po pol leta skupnega življenja, je Alen pritovoril vse svoje stvari nazaj v blok. Lili je bila navdušena.
»Se ni obneslo?« je spraševala.
Alen je bil resen, ni mu bilo do pogovora.
»Saj bova govorila kasneje,« je rekla in odšla v svoje stanovanje. Da je bila tako srečna, ker je Alen prišel nazaj, še sama ni mogla verjeti. Pogrešala ga je, pogrešala to, da je naredila le nekaj korakov in že je bila v njegovi sobi, kjer se je počutila varno. In sedaj se je vrnil. Spet je bil samo njen. Njen najboljši prijatelj, brat, ki ga nikoli ni imela. Le zakaj bi ga morala deliti?!
Nekaj pred Alenovim sedemindvajsetim rojstnim dnevom, pa je nad njihovo družino prišla bolezen. Njegova mati je zbolela. Bolezen je bila huda in kratka. Slovo je bilo prehitro in zelo mučno. Alen je imel svojo mater zelo rad.
Mesec dni potem, ko so pokopali njegovo mater, ga ni bilo na spregled. Lili je čakala, kdaj jo bo poklical, kdaj ji bo izlil bolečino. A namesto tega jo je presenetil z odločitvijo, ki je bila za Lili zelo huda.
»Z očetom sva se po tehtnem premisleku odločila, da greva nazaj,« ji je povedal nekoč. Sedela sta pred blokom na klopi in opazovala, kako se je dan pregibal v večer.
»Nazaj?« je vprašala, čeprav je tiho vedela, kaj misli.
»Odhajava v Rovin,« je prikimal.
»Zakaj, Alen? Ti ni tu všeč? Zakaj? Kaj bom jaz?« je hitela.
»V Rovinju imamo še vedno hišo. Nekoč je oče sanjal, da bi odprl svoj restavracijo. Sedaj imava možnost, da to uresničiva. Skupaj jo bova odprla in tam ponovno zaživela,« ji je razložil.
»Ampak, zakaj ne gre oče sam tja?« je spraševala. Oči so ji polnile solze.
»Tudi mene vleče nazaj. Rovinj je moj rodni kraj, tja spadam,« ji je razložil.
»Kaj bom pa jaz?« je tedaj tiho zahlipala.
Alen jo je stisnil k sebi in jo tolažil:«Nikar ne joči, Lili! Tudi ti boš srečno zaživela, boš videla. Spoznala boš čudovitega moškega, prav takšnega, o katerem si ves čas sanjala, poročila se boš in imela dva ljubka otročička. Potem pa boste vsako poletje in še vsako zimo prihajala k nama na dopust!«
»Ne, nočem premišljevati o tem,« je odkimala.
A Lili se je morala sprijazniti, da Alen odhaja. Da imata le še nekaj dni, ki jih lahko preživita tako, kot včasih, ko sta hodila v šolo, ko sta imela največje težave, ko sta hrabrila drug drugega. In teh nekaj dni je prehitro minilo.
»Rovinj ni daleč. Vedno boš dobrodošla. Vsak dan te bom poklical po telefonu,« jo je tolažil Alen, ko je tistega jutra stal pred avtomobilom. Na voljo sta imela še nekaj kratkih minut. Lili ga je tesno objemala in hlipala.
»Boš videla, kmalu bo mimo in prišla boš na obisk. Hočem, da si vse poletje pri meni,« ji je povedal. Sedel je v avto in počasi odpeljal iz dvorišča.
»Toda, Alen… jaz te ljubim,« je komaj slišno šepnila Lili in jokala. Ni je več slišal, bil je daleč, na poti v novo življenje. In tudi Lili ni mogla videti, kako si je obrisal solzo.
Dnevi brez njega so bili pusti in turobni. Bilo je šele meseca maja. Dela v trgovini, kjer je bila Lili zaposlena, je bilo veliko. Prihajali so vse bolj vroči dnevi in Lili je delala nadure z upanjem, da bo poleti res lahko kar najdlje na dopustu.
»Lili, dopust imaš letos konec avgusta za deset dni,« ji je kmalu po pričetku poletja povedala njena šefica.
»Toda, prosila sem, za prej,« je bila Lili razočarana.
»Žal mi je, vsi bi bili radi doma v sezoni. Ti nimaš obveznosti, nimaš otrok in družine in menim, da je popolnoma vseeno, kdaj greš na dopust,« ji je brezbrižno povedala šefica.
Lili je že takoj tistega dne klicala Alena in mu povedala žalostno novico.
»Nič hudega, bo pa potem toliko bolje. Pa tudi več časa bom imel zate, ker boš prišla po sezoni,« jo je tolažil, tako kot vedno.
Alen se je v Rovinju kmalu privadil na novi življenje. Z očetom sta odprla restavracijo blizu obale in zaposlila nekaj deklet za strežbo. Dela je bilo dovolj, vreme jima je služilo. A čeprav je Alen največkrat delal od jutra do večera, je bila v njegovi duši praznina. Pogrešal je Lili in spoznal, da je ona tista prava, da je ona njegova ljubezen. Ves čas jo je imel pred očmi. Vedel je, da druge ne bi mogel tako ljubiti. Toda, le kako naj ji pove, kaj čuti?
Prijatelja (5/5 strani)
Lili se je doma ubadala z istim vprašanjem. Spoznala je, da ga ljubi, da ga pogreša, da si želi deliti življenje z njim. Poznala ga je in on je poznal njo. Za njo je bil Alen popoln. Ves čas si je želela, da bi spoznala nekoga, ki bi bil podoben njemu. Ko je odšel, je sprevidela, da si je želela njega in ne njegove kopije. Toda vedela je, da ne bo mogla zbrati dovolj poguma, da mu to tudi pove.
Poletje je bilo dolgo in vroče. Lili je odštevala dni, ko so jo še ločili od dopusta in snidenja z njim. Tudi Alen je vsak večer prešteval čas.
In konec avgusta je prišel. Lili je sedla v svoj avto in se odpeljala proti njemu. Sama in s polno glavo vprašanj. Le kako bo? Kaj naj mu reče? In kaj, če ima dekle? Sicer ji nikoli ni govoril, da jo ima, toda, kaj če jo želi presenetiti?
Snidenje je bilo veselo. Padla sta si v objem.
»Pogrešal sem te, mala,« ji je povedal Alen.
»Tudi jaz tebe,« je kimala Lili.
Najprej jo je peljal v restavracijo na osvežilno pijačo. Tam sta izmenjala nekaj besed. Kako živita in podobno, nič globokega. Potem ji je Alen pokazal sobo.
»Najlepšo sobo sem rezerviral le zate,« ji je povedal.
Res je bila prijetna. Sončna in s pogledom na morje.
»Saj ne bom veliko v njej, čim več časa bi bila rada ob tebi,« se je smejala Lili. Bila je srečna, da je končno ob njem.
»Danes bi te rad peljal na obalo. Na poseben kraj, kjer je tišina, kjer ni nikogar. Sama bova, prav?«
»Seveda, Alen,« je bila srečna.
Takoj po kosilu sta odšla. Ves dan sta sedela ob morju in se pogovarjala, se veselila dni, ki sta jih imela pred sabo.
»Naučil te bom ribarjenja, vozila se bova s čolnom. Zvečer te bom peljal na ples,« je govoril.
»Da, vse, prav vse hočem početi,« je vriskala od veselja.
Prvega dne sta večerjala v njegovi restavraciji.
»Vidim, da vama gre odlično,« je kimala Lili in se čudila velikemu številu gostov.
»Da, res je. Lokacija je idealna za turizem. Pa tudi skoraj vedno so vse sobe v najinem gostišču polne. Res imava srečo,« je bil Alen zadovoljen.
»Pa oče? Kako je?« je zanimalo Lili.
»Popolnoma drug človek je. Vedel sem, da mu bo morje koristilo. Vživel se je nazaj v kraj, ki ga je vedno ljubil,« je povedal Alen.
»In ti? Pogrešaš Postojno?« je vprašala.
»Včasih. Pa ne toliko Postojne, kot pa najinih zmenkov,« se je nasmehnil.
Tam na morju, je bil še bolj čudovit, še bolj privlačen. Njegova polt je bila čokoladno rjava, njegovi zobje snežno beli, njegova postava privlačna. Lili je trepetala vsak trenutek, ko je bil ob njej. Vse bolj je bila prepričana, da je to tisto, kar je čakal. Ljubezen z vso močjo. Da, Alen je bil tisti, s katerim je želela biti. A bala se mu je to priznati. Bi se prestrašil? Bi ji povedal, da ima dekle? Do sedaj je še ni omenil. Mogoče mu je nelagodno.
Prvega večera je bila utrujena, zato sta se že nekaj do polnoči poslovila. Lili je odšla v sobo in legla k počitku. Toda zaspati ni mogla. Ves čas je premišljevala o njem.
Tudi Alen ni mogel spati. Tako rad bi potrkal na njena vrata in ji povedal, da jo ljubi, da so bili ti dnevi, ki jih je preživel brez nje, grozni, pusti in dolgočasni. Da lahko le ona zapolni praznino, ki jo nosi v srcu. Povedati ji je želel, da mu je žal, ker ni bil prvi, ki jo je poljubil, ker se je že od nekdaj bal svojih čustev do nje.
Naslednjega jutra se je uredila in počasi odšla do restavracije. Alena ni videla nikjer, je pa za mizo sedel njegov oče. Prisedla je.
»Lili, vedno, ko te vidim, si lepša,« ji je prijazno dejal.
»Hvala. Alena ni?« je vprašala in se ozirala okrog sebe.
»Kmalu bo prišel. Na tržnico je skočil. Pa ti, kako si? Si že našla ljubezen?« je spraševal.
Lili je odkimala.
»Mogoče jo iščeš na napačnem kraju,« je povedal.
»Mislite?« se je smejala Lili.
»Ne čakaj predolgo. Življenje je kratko,« je rekel in Lili je tiho vedela, kaj misli. Mar je bilo res tako očitno?
Kmalu se jima je pridružil Alen. Veselo je sedel in naročil zajtrk.
»Koliko časa ostaneš, Lili?« je vprašal oče.
»Deset dni,« je prikimala.
»Deset dni?« je začudeno rekel in počasi vstal. »Potem vaju res ne bom motil. Ne verjamem, da sta pripravljena drug drugemu priznati tisto, kar jaz že dolgo vem, v tako kratkem času!«
Odšel je brez da bi še pogledal njuna začudena obraza in ju pustil sama. Oba sta molčala.
»Je res tako očitno?« je prvi zbral pogum Alen.
Lili je skomignila z rameni in ga gledala v oči. Srce ji je divje razbijalo.
»Ve, oče ima prav. Sicer pa, kaj lahko izgubim. Ljubim te!« je Alen zbral ves pogum.
Lili ga je presenečeno gledala. Ni mogla spregovoriti.
»Sem te šokiral, kaj?« se je žalostno nasmehnil.
»Ne, da, ne vem,« je zmedeno pričela.
»Oprosti, če sem ti otežil dopust, toda, nisem več mogel nositi v sebi,« je pričel.
»Alen, ne opravičuj se vendar! Tudi jaz te ljubim,« je kriknila Lili.
In za konec?
Odločila sta se, da živita življenje. Lili je bila srečna, kot še nikoli. Alen je žarel. Odločila sta se, da ostaneta v Rovinju, da Lili ostane za vedno. Dela je bilo dovolj, restavracija je bila uspešna.
Poročila sta se in njegov oče ter njena starša, so odkimavali z glavo: »Mi smo vedeli že dvajset let. Le zakaj sta rabila toliko časa. Bilo je več kot očitno, da sta za skupaj!«
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 24 Sep 2016 20:34 |
|
|
|
|
Danes je 22 Nov 2024 21:06 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
