Bolečina v meni narašča, a jokati ne morem. Le kako naj jokam, le kako naj se smilim sama sebi, ko pa sem kriva jaz? Jaz sem te pahnila stran, jaz sem te izdala. Zakaj bi potem jokala. Moje dejanje je bilo zavestno. Nisem razmišljala in najbrž mi je bilo takrat vseeno. Prižgala bom luč. Tako, bolje je. Najino strešno stanovanje je obsijano. Se še spomniš? Najela sva ga pred petimi leti, takrat sva bila prepričana, da bova skupaj vse življenje. Vse do danes sem verjela v najin sen. Vse do danes sem verjela, da boš vedno moj.
Ampak kruto se je poigrala usoda. Vidiš, spet prelagam mojo napako na nekoga drugega. Na usodo. Je res kriva ona? Ne, kriva sem jaz, saj vem. Ampak ne morem nazaj, ne morem obrniti življenja. Storila sem napako, mimo je. Ostala sem sama, odšel si, v tvojem srcu pa je najbrž bila jeza, sovraštvo do mene. Me res sovražiš? So bile tvoje besede resnica? Sem te res izdala?
Se spominjaš, ko sva se spoznala? Ti najini spomini ne pomenijo nič več? Bila je jesen, grabila sem listje pred hišo babice. Pripeljal si se mimo in me vprašal za pravo pot. Prvič si bil v naši soseski in izgubil si se. Ko si me zagledal nisi več odlepil pogleda od mene. Tudi jaz moram priznati, da sem se zaljubila vate na prvi pogled. Najbrž si to prebral iz mojih oči, kar takoj si me povabil na pijačo. Še mnogokrat sem se nasmehnila, ko sem se spomnila, kako sem takrat brez razmišljanja vrgla babičine grablje v travo in skočila v tvoj avto. Odpeljal si me na najin kotiček, saj veš, kasneje sva bila večkrat tam. Vse dokler nisva najela stanovanja. Že prvič si me poljubil in mi priznal, da sem te očarala. Tudi jaz sem ti zaupala svoja čustva. In potem se je pričelo. Kot vrtinec, ki nosi jesensko listje sem ter tja. Najina ljubezen je bila prav takšna, kajne. Dvigala se je visoko v nebo, včasih je bila mirnejša, včasih ognjevita, včasih že prav nevarna za ostale.
Nisem jokala, ko si mi povedal, da imaš ženo, da imaš dve leti staro hčerkico. Nisem jokala, ko si mi povedal, da imaš ženo še vedno rad, da si zaljubljen v svojo malo lepotičko. Bilo mi je vseeno, želela sem si le tistih nekaj trenutkov, ko sem si domišljala, da si le moj. Veš, včasih, ko si se oblačil in odšel iz najinega gnezdeca, sem si zamišljala, da si pilot. Odšel si na delo in nikoli nisi vedel, kdaj boš priletel nazaj, v najino gnezdo, v najino strešno stanovanje. Ta čas, ko te ni bilo, sem čakala. Le tistih nekaj trenutkov, ki si mi jih podaril, je bilo pomembnih. Priznaj, da sem bila potrpežljiva. Nikoli nisem zahtevala od tebe, da ostani dalj časa, nikoli nisem zahtevala, da zapusti ženo, da pusti otroka brez očeta. Ne bi mogla, otrok ni kriv, če ima oče ljubico, kajne?
In ravno ti bi moral razumeti, kaj sem takrat premišljevala. Ravno ti bi moral podpirati mojo odločitev. Naj bom sama? Naj lažem vse življenje, da je oče nekje daleč. Naj gledam stran, ko bi te srečala v parku? Sprehajal bi se s svojo družino in moj otrok bi si ob pogledu na vas zaželel, da bi bil tudi njegov očka ob njem.
Kriva sem. Kriva toliko, da sem storila kar sem. Kriva, ker sem se zaljubila vate, ker sem te nesebično sprejela, ker sem ti verjela in te ljubila takšnega kot si. A tega ne bi hotela deliti z otrokom. Zakaj bi trpel še on? Izbrala sem pravo pot. Nočem ostati sama, nočem jokati ob otroku, ko bi ti zadovoljno večerjal s svojo družino in lagal, da me ne poznaš. Bolje je tako.
Odšel si in vzel s sabo ljubezen. Si me res ljubil? Bi res ostal pri meni? Toda v tem primeru bi bil tvoj prvi otrok brez očeta. Mar ni to sebično?
Ostala sem sama. Toda nekoč ne bom več. Ostal pa bo spomin. Na vse. Vsaj toliko si mi pustil…
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
