1. ADVENTNA NEDELJA

Bodite budni, da boste pripravljeni
   Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Kakršni so bili Nóetovi dnevi, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potópom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe na ladjo, in niso ničesar slutili, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihódu Sina človekovega. Takrat bosta dva na polju: eden bo sprejet, drugi puščen. Dve bosta mleli na kamnu: ena bo sprejeta, druga puščena. Bodite torej budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod! Vedite pa: ko bi hišni gospodar vedel, ob kateri straži pride tat, bi ostal buden in ne bi pústil vlomíti v svojo hišo. Zato bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.«
Mt 24,37-44

STOPIMO NA POT
    Začenjamo novo cerkveno leto. Evangelij nas spodbuja: »Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!« Vsak začetek je že povezan s koncem, ker ni pravega načrta brez jasnega cilja, kaj bi radi dosegli. Naš cilj je večno življenje, ki ga dosežejo tisti, ki ne spijo, ampak budno spremljajo vsakodnevne dogodke, se učijo in z novimi izkušnjami korakajo proti cilju. To ni lepa teorija, ampak strateška taktika tistih, ki se ne ustrašijo ovir in si z delnimi zmagami tlakujejo svojo pot. Zmagovati je treba, ker na cilj pridejo samo tisti, ki se ne bojijo, zaupajo v svoje sposobnosti in poslušajo množico ob poti, ki jih vzpodbuja. Pomembno je, da pri tem računamo na pomoč Boga, imamo trdno zaupanje vanj in globoko vero, da v njegovem imenu zmoremo biti boljši. Adventni čas je zato še posebej dragocen, saj nas usmerja preko meja omejenega človeškega mišljenja k Bogu, ki nas čaka in nam daje moč, da nobena ovira za nas ni pretežka. Vstopimo v adventni čas z navdušenjem, ker Jezus hodi skupaj z nami.
    Evangelij nas še posebej želi opozoriti, da bo konec sveta prišel, a nihče ne ve ne dneva ne ure. Vsa napovedovanja raznih jasnovidcev in »prerokov« so zaman. Jezus sam pravi, da tega ne ve niti on, niti angeli v nebesih, ampak samo Oče. Prišel bo nenadoma, ko bomo sredi svojih opravkov, ko ne bomo niti slutili. Takrat bo konec in ne bo mogoče ničesar več popraviti. Kar smo v tem življenju naredili, smo naredili in po teh delih bomo sprejeti ali puščeni. Sedaj je čas, da delamo za svoje zveličanje, da z ljubeznijo opravljamo dobra dela, da pomagamo pomoči potrebnim in ljudem v stiski. Zato nas Jezus vabi, da smo budni in pripravljeni za njegov prihod.
    Apostol Pavel nas v pismu Rimljanom poziva, da je čas, da se zbudimo iz spanja, iz spanja našega duha, ki spi, medtem ko naše telo išče užitke zase. Takole pravi: »Odvrzimo dela teme in nadenimo si orožje luči!« Tema je za tiste, ki se skrivajo in se bojijo, da bi jih njihova hudobna dela razgalila. Kdor posluša svojo vest, se ne boji luči, ker njegova dobra dela odpirajo sleherna vrata. Vrata mnogih, ki so žalostni, lačni, bolni in zapostavljeni, so zaprta. Odprimo jih s svojo dobroto. Advent je čas za nov začetek, da prisluhnemo Božji besedi in poskušamo ugotoviti, kaj nam Bog želi povedati po Svetem pismu in po ljudeh, ki nas obdajajo. Bodimo pogumni in ne glejmo na to, kaj bodo sosedje, sodelavci, sošolci ali nekdo drug rekli. Jezus je pot, pojdimo z njim. Tudi misijon je priložnost, da bolje naravnamo svoj kompas srca, da ne zgrešimo smeri. Naj nam Gospod pomaga s svojo milostjo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BREZMADEŽNA (2. adventna nedelja)

Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj
   Tisti čas je bil angel Gabriel od Boga poslan v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. Ko je prišel k njej, je rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je prestrašila in je razmišljala, kaj naj pomeni ta pozdrav.
   Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, ki mu daj ime Jezus. Ta bo velik in Sin Najvišjega; Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida, kraljeval bo Jakobovi hiši vekomaj in njegovemu kraljestvu ne bo konca.«
   Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko moža ne poznam?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato bo tudi Sveto, ki bo rojeno, Božji Sin. In glej, tvoja sorodnica Elizabeta je tudi spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki je nerodovitna; kajti pri Bogu ni nič nemogoče.«
   Marija je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje.
Lk 1,26-38

   Bog je v svoji vsemogočnosti izkazal po Brezmadežni Devici svojo ljubezen, modrost in dobroto. Ona je bila od vekomaj zamišljena v Očetovi stvariteljski ljubezni kot čudovita popolnost njegovega stvarstva, najbolj dragocen dragulj, najvišja umetnina, ki jo je v svoji zamisli pripravil za Mater svojemu Sinu.
    Nauk o Marijinem brezmadežnem spočetju izhaja iz dejstva, da je bila Marija naravno spočeta kakor vsak drug otrok. Bog jo je izbral za posebno nalogo v zgodovini odrešenja, postala je namreč Božja Mati. Zaradi njenega poslanstva je bila obvarovana madeža izvirnega greha in je bila ob prvem trenutku bivanja deležna posvečujoče milosti.
    Božja Mati, spočeta brez madeža izvirnega greha, je dana človeštvu ne le za ideal in vzor, ampak tudi kot mati upanja, priprošnjica pri Bogu in mati usmiljenja. Praznik nas spominja na Marijino edinstveno mesto v Cerkvi in nas vabi, da bi se po njenem zgledu in priprošnji tudi mi trudili za svetost kot globinsko prijateljstvo z Bogom. S praznikom Brezmadežne priznavamo obstoj izvirnega greha, obenem pa utrjujemo vero v središčni pomen vstajenja, odrešenja in večnega življenja po Jezusu Kristusu.
    »O moja brezmadežna kraljica Marija! S teboj se veselim, da te je Bog obdaril s tolikšno čistostjo. Neprestano se zahvaljujem svojemu Stvarniku, ker te je obvaroval slehernega madeža greha. Trdno sem prepričan o tej resnici in sem pripravljen zanjo preliti svojo kri. Želim si, da bi te ves svet spoznal in te hvalil kot čudovito jutranjo roso okrašeno z Božjo lučjo; kot popolnoma neomadeževano golobico; kot belo lilijo, ki raste med trnjem … O moja presladka, moja preljubezniva, moja brezmadežna devica Marija! Kako lepa se zdiš samemu Bogu; ozri se s svojimi usmiljenimi očmi na strašne rane moje uboge duše! O Marija, ki si se od prvega trenutka svojega življenja vsa čista in lepa prikazala pred Božjimi očmi, usmili se mene, ki sem ne le v grehu rojen, pač pa sem celo po svetem krstu svojo dušo z grehi omadeževal.« (sveti Alfonz Ligvorij).


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. ADVENTNA NEDELJA

Janez Krstnik sprašuje o Kristusu
   Tisti čas je Janez v ječi slišal o Kristusovih delih in ga je po svojih učencih, ki jih je poslal k njemu, vprašal: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj čakamo drugega?« Jezus jim je odgovóril in dejal: »Pojdite in sporočite Janezu, kar slišite in vidite: slepi spregledujejo, hrômi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij; in blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.«
   Ko so ti odšli, je Jezus začel množicam govoriti o Janezu: »Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Ali kaj ste šli gledat? Človeka, mehko oblečenega? Glejte, tisti, ki se mehko oblačijo, živijo v kraljevskih hišah. Kaj torej ste šli gledat? Preroka? Da, povem vam, več kot preroka. Ta je tisti, o katerem je pisano: Glej, svojega glasnika pošiljam pred tvojim obličjem, ki bo pripravil tvojo pot pred teboj. Resnično, povem vam: Med rojenimi od žená ni vstal večji od Janeza Krstnika, vendar je najmanjši v nebeškem kraljestvu večji od njega.«
Mt 11,2-11

JEZUS PRINAŠA VESELJE
    Tretja adventna nedelja je drugačna od drugih nedelj v adventu. To je nedelja veselja, ker je Gospod s svojim prihodom – rojstvom vedno bližje. Kadarkoli človek  čuti bližino Gospoda, ga mora to navdati z veseljem. O tem veselju nam spregovori prerok Izaija, ko prinaša veselo novico: »Naj vriskata puščava in goljava, raduje naj se pustinja in cveti kakor narcisa. Bujno naj cveti, se raduje in radostno vriska« (Iz 35,1-2). Gospod prinaša veselje, prinaša tisto najlepše, kar lahko človek doživi. Prinaša luč v temo sveta, luč, ki razveseljuje in s katero se ne morejo kosati nobene luči tega sveta, čeprav jih je milijarde. Prinaša luč v naše duše in ta luč razsvetljuje celotno telo in vse okoli nas. Ta luč prinaša radost, ne glede na to, v kakšnem položaju smo, ne glede na razmere v svetu, saj dviga vsakega izmed nas in nas dela boljše, nas ozdravlja naše sebičnosti, samoljubja in vseh drugih del teme. Kristus je ta luč.
    V evangeliju slišimo Janeza Krstnika, ki sprašuje: »Ali si ti tisti, ki mora priti, ali naj drugega čakamo?« Veliko je bilo slišati o Jezusu. Verjetno so bile različne govorice, tako da marsikdo ni vedel, pri čem je. Jezus jasno odgovarja, da naj bodo pozorni na dela, ki jih dela: »Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi so očiščeni, gluhi slišijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanja evangelij!« Zanimivo je, da se Janez Krstnik tudi v največji duhovni stiski vede vzorno. S svojimi problemi in stiskami se ni obrnil na kogarkoli, ampak na Jezusa samega. Za nas to pomeni: ne obračajmo se v svojih stiskah, strahovih in skrbeh na kogarkoli. Pojdimo najprej k Jezusu samemu in mu razodenimo svoje težave. V takšnih situacijah pogosto odpovesta človeška modrost in razum. Samo tisti, ki lahko najde pot do Jezusa, samo tisti, ki se lahko odpre njemu, bo našel odgovor na svoja vprašanja in dvome.
     V Jezusovem odgovoru nam je tudi razodeta prava podoba Boga, ki je ljubeči Oče, ki išče izgubljene, ozdravlja bolne, rešuje ljudi njihovih stisk. Kakšna pa je naša podoba Boga? Žal je mnogokrat zmaličena, zato Boga nismo zmožni spoznati. Mnogi si ga predstavljajo kot strogega Boga, ki išče naše napake in bi moral takoj ukrepati, ko se dogaja zlo. Toda Jezus oznanja Boga, ki je ljubeči Oče, ki išče izgubljenega, tudi največjega zločinca, da bi mu lahko nekoč namenil večno življenje. Resnična podoba Boga je ljubezen, ki se odraža v sočutju in usmiljenju. Tudi če bi bil Jezus danes na zemlji v podobi človeka in delal čudeže, to večine ljudi najbrž ne bi spremenilo. Kot so se mnogi njegovi sodobniki spotikali nad njim, bi se danes dogajalo isto, le redki bi dosegli takšno duhovno raven, da bi se mu odprli. Kdor se prikloni pred Tistim, ki nas neskončno presega, ta začne živeti in dobesedno cveteti. To ga napolnjuje s tistim veseljem, ki se povezuje z današnjo nedeljo – nedeljo veselja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. ADVENTNA NEDELJA

Jezus se bo rodil Mariji, Jožefovi zaročenki
   Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča od Svetega Duha. Njen mož Jožef je bil pravičen in je ni hotel osramotiti, zato je sklenil, da jo bo skrivaj odslôvil. Ko je to premišljeval, glej, se mu je v sanjah prikazal Gospodov angel in rekel: »Jožef, Davidov sin, ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je spočela, je namreč od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odrešil grehov.« Vse to pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar pomeni Bog z nami. Ko se je Jožef zbúdil, je stóril, kakor mu je naróčil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi.
Mt 1,18-24

SMO PRIPRAVLJENI?
    Zadnja adventna nedelja nas usmerja na praznik Jezusovega rojstva. Evangelij nam prikaže, da je Jezus Božji sin. Življenje je polno presenečenj. Načrtujemo veliko stvari, uresničimo pa le majhen delček. Dolgo časa traja, da se sprijaznimo z neprijetnim dejstvom, da ni vse odvisno od nas. Naše življenje se prepleta z ljudmi, s katerimi živimo, velikokrat pa nas presenetijo zadeve, ki se prikradejo iznenada, kot da so za vogalom čakale, da se vrinejo ravno takrat, ko ne bi bilo treba. Nekaj podobnega se je dogajalo s svetim Jožefom, ki je bil zaročen z Marijo in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča. Lahko rečemo, da je bil Jožef človek na mestu in zgled za druge, kajti Marije ni želel osramotiti. Ko je razmišljal, kaj naj naredi, je prejel razsvetljenje od zgoraj, da se je lahko pravilno odločil. Tako je Jožef zgled za vse nas: pred pomembnimi odločitvami se je treba posvetovati z Bogom in vztrajati v molitvi, kjer prosimo Gospoda, da nas razsvetli, da bi mogli sprejeti njegovo voljo.
    Jožef je bil pravičen mož. Vedel je, da je vsakdo že s tem, da je rojen, vreden spoštovanja in ljubezni. Zato ob spoznanju, da je Marija noseča, svoje žene ni hotel osramotiti. Družba, v kateri živimo, je zelo demokratična, a še vedno ni prave enakovrednosti spolov. Premalo se oziramo na Jožefa in ga prosimo, da bi bil tudi sodoben moški v pravem pomenu besede pravičen. To pomeni, da ne iščemo zgolj svojih interesov, ampak vidimo v sočloveku Božjo podobo. Bližajoči božični prazniki so še ena priložnost, da naredimo v svojem življenju preobrat in spremenimo svoje ozko gledanje na ljudi okoli nas. Dani so nam, da hodijo z nami skozi življenje, čeprav nam včasih povzročajo probleme in slabo voljo. Noben problem ni tako velik, da se ga ne da rešiti. Morda sami tega ne zmoremo, a Jezus, ki je naš tihi sopotnik in nas povsod spremlja, nam lahko pomaga, da premagamo svoje težave. Prepustimo se njegovi milosti in njegovi previdnosti, saj nas ima neizmerno rad in nam želi pomagati v vsakršni težavi.
    Kakšni bodo božični prazniki, je večinoma odvisno od nas samih. Mi smo tisti, ki jih oblikujemo. Mi smo tisti, ki določamo ali bo to samo čas neke naglice in nervoze, nakupovanja, prekomernih pojedin in popivanj, čas osamljenosti in prepirov ali pa bo to čas priprave na veliki dogodek, čas, ko se bo cela družina medsebojno zbližala, ko bodo tudi naši sosedje in bližnji občutili, da se resnično bliža praznik luči in dobrote. Da se resnično bliža čas Jezusovega rojstva v naši notranjosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BOŽIČ

Beseda je meso postala in se naselila med nami
   V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temà je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
   Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice.
   Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.
Jn 1,1-18

JEZUS PRIHAJA KOT OTROK
   Obhajamo najlepši krščanski praznik, božič. Kaj pomeni božič? Božič pomeni mali Bog. Danes je praznik, ko je veliki Bog postal mali Bog – bogec. Evangelij govori o tem, kako je bilo z njegovim rojstvom, z okoliščinami njegovega rojstva. Kdaj in kje se je Jezus rodil, kaj se je dogajalo okoli njegovega rojstva? Jezus se je rodil kot vsak izmed nas. Razlika je v tem, da smo se mi rodili v porodnišnicah, mogoče kdo tudi doma. Jezus se je rodil daleč od doma, v hlevu in Marija ga je položila v hladne jasli. S tem se je Jezus zaročil z uboštvom in trpljenjem. Stopil je na stran ubogih, osamljenih in stiskanih.
Kaj je vzrok Jezusovega učlovečenja? Božja ljubezen! Ko prebiramo Janezov evangelij beremo: »Bog pa je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Božja ljubezen je gnala Besedo, da se je učlovečila, da je postala človek. Ker smo grešni, je prišel, da bi nas odrešil, da bi se spravili z Bogom, kar je cilj Božjega učlovečenja. Odprl nam je vrata v večno življenje, odprl nam je vrata v nebesa. Vsi smo z eno nogo že v nebesih, smo objektivno odrešeni, nismo pa še zveličani. Upamo, da bomo nekoč in bomo okušali polnost življenja pri Bogu.
   Prav je, da prihajamo k jaslicam, da občudujemo vse te lepe figurice, podobe Jezusa v jaslicah in da nam ob tem postane toplo pri srcu. Prav pa je tudi, da se nekoliko globlje zazremo v skrivnost Božjega učlovečenja. To, da je Bog postal človek. Božič je najvišje razodetje Božje človekoljubnosti. Veliki Bog je postal krhko in umrljivo bitje iz ljubezni do vsakega izmed nas. To je velika žrtev. Apostol Pavel Božje učlovečenje razume kot kenozo, kot izpraznjenje – izničenje Božje narave. Bog je privzel človeško naravo nase in se na ta način izničil iz ljubezni do nas.
   Dragi župljani, vsem vam želim, da bi se pustili Jezusu, da bi se rodil v naših srcih; v srcu vsakega izmed nas. Da bi se rodil v naših jaslih, ki so podoba naše krhkosti, ranljivosti, greha. Jezus se je želel roditi tam, kjer smo še slabotni in neodrešeni. Jezus želi, da bi bili v celoti odrešeni, da bi bili popolnoma zdravi, da bi bili srečni, zadovoljni, radostni kristjani. Zato prihaja vsako leto, ker nas želi imeti popolnoma odrešene, izpolnjene, da bi imeli polnost življenja v sebi. In tega vam želim in vsem vašim dragim, da bi spustili Jezusa v svoje srce, v naše jasli, da bi bili deležni polnosti odrešenja.
                                                                                                 Homilija p. Ivan Hočevar pri polnočnici


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA DRUŽINA

Jožef po Božji volji reši sveto Družino
   Ko so modri odšli, se je Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in zbéži v Egipt! Ostani tam, dokler ti ne povem; Heród bo namreč iskal dete, da bi ga umóril.« Vstal je, še ponoči vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Heródove smrti, da se je izpolnilo, kar je Gospod rekel po preroku: ›Iz Egipta sem poklical svojega sina.‹ Ko je Heród umrl, se je v Egiptu Gospodov angel prikazal Jožefu v sanjah in rekel: »Vstani, vzemi otroka in njegovo mater in pojdi v Izraelovo deželo, kajti pomrli so tisti, ki so otroku stregli po življenju.« Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in prišel v Izraelovo deželo. Ko je slišal, da vlada v Judeji Arheláj namesto svojega očeta Heróda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen in se je umaknil v galilejsko deželo. Ko je prišel tja, se je nasêlil v mestu, ki se imenuje Nazaret. In tako se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po prerokih, da se bo imenoval Nazaréčan.
Mt 2,13-15.19-23

DRUŽINA NUDI ZAVETJE
    Danes je nedelja svete Družine, zato je tudi Božja beseda uglašena s tem praznikom. Družina je osnovna celica družbe in je zato vedno izpostavljena. Vanjo se vtikajo vse vlade in bi jo rade podredile svojim načrtom. A jim to ne uspe. V ozadju je Božji načrt, ki nam daje za zgled sveto Družino: Jožefa, Marijo in Jezusa. Ta družina je bila kos slehernim pritiskom, ker se ni podrejala človeškim načrtom, ampak je bila odprta Božjemu načrtu, ki je vedno nov, enkraten za vsako družino. V družini nismo nikoli sami: kjer se imamo radi med seboj, tam je vedno Bog zraven, ki vse povezuje in vedno prav svetuje. Hvala Bogu, da je tako. Zato prosimo Gospoda za naše družine, da bodo odprte za Boga in ne bodo klonile pod različnimi pritiski vseh tistih, ki jo hočejo ponižati in izkoristiti za svoje zlobne namene.
    Oče in mati sta steber družine. Vemo, da je mati glavna pri vzgoji, a očetova vloga ni nič manjša. Modri Sirah govori o dolžnosti otrok, da spoštujejo svojega očeta, ki skupaj z ženo ustvarja trdno podlago družine. Materini ljubezni je treba dodati bolj trdo moško roko, ki skrbi za red in disciplino, da se pravice in dolžnosti lepo med seboj prepletajo. Lahko je ljubiti drug drugega, ko nikomur nič ne manjka, a treba je vztrajati tudi v nesreči in bolezni, kar omogoča pravi red in zaupanje v Božjo milost. Tudi apostol Pavel v pismu Kološanom priporoča, da prenašamo drug drugega in si odpuščamo. To je ljubezen v pravem pomenu besede, ko drug drugega podpiramo tudi takrat, ko nam ne gre najbolje. Brez sprejemanja drug drugega in brez stalne pripravljenosti, da spregledamo napake in slabosti drug pri drugem, ni pravih temeljev za zdravo, uspešno družino.
    V evangeliju beremo, da Gospodov angel v spanju nagovori Jožefa, da vzame dete in njegovo mater in zbeži v Egipt. Tako pokaže, da je oče tisti, ki nosi odgovornost za stabilnost in varnost družine, posebej še takrat, ko je tu otrok. Vsak otrok je novo upanje. Narod se razvija in kljubuje številnim nevarnostim, ko ima ljudi, ki verjamejo vase, si zaupajo in so odprti za življenje. Nobena družina ni idealna, zato se je potrebno vedno boriti proti različnim oblikam smrti in dajati prednost življenju. Pri tem nam lahko zelo pomaga skupna družinska molitev, ko kličemo Boga v svojo sredo in mu izročamo svoje veselje in skrbi, svoj pogum in svojo žalost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA PO BOŽIČU

Beseda je meso postala in se naselila med nami
   V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela.
   Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.
   Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin,
polna milosti in resnice.
   Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.
Jn 1,1-18

LUČ, KI RAZVETLJUJE
    Novo leto je vedno polno pričakovanja. Staro je minilo in večina upa, da bo novo leto boljše. V časih, ki so nezanesljivi, so ta pričakovanja iz leta v leto večja, a zato je tudi vedno več razočaranj, ko se naši računi ne izidejo. Tako je s človekom, ki vse gradi na sebi in se oklepa le materialnih dobrin. Kot kristjani gledamo naprej z velikim upanjem in vero, da bo naš Odrešenik, ki je prišel k nam kot preprost Otrok, odpravil sleherne dvome in zacelil skeleče rane. Dovolj je, da smo bolj pozorni na tega Otroka in naša trda, kamnita srca se bodo omehčala in bomo iz dneva v dan bolj bratje in sestre med seboj.
    Na 2. nedeljo po božiču nas evangelij znova spominja na božični dogodek. To, kar ponovno slišimo, ostaja na neki način nekaj nezaslišanega: Beseda je postala človek. Tej skrivnosti lahko vedno znova prisluhnemo in se odpremo Božji besedi. Nič v življenju ni tako pomembno, kot je navzočnost tistega, ki ga imamo radi. Darila, pisma in telefonski klici so nekaj dobrega, toda ne morejo nadomestiti tiste ljubezni, ki jo izražamo s svojo navzočnostjo. Nič ne more nadomestiti našega časa, ki si ga vzamemo za ljudi. Čas je največje darilo, ki ga lahko darujemo drugemu, ko ga poslušamo, ko z njim govorimo, ko smo preprosto z njim. Danes obhajamo praznik Božje navzočnosti med nami. V Jezusu je Bog resnično navzoč med nami. Bog ni stopil samo za trenutek v našo zgodovino, temveč je prišel v podobi otroka med nas, živel kot vsak človek in na koncu tudi trpel. Preden se je poslovil od svojih učencev, je dal obljubo, da ostane z nami vse dni do konca sveta. To pomeni, Bog je vedno z nami, v vseh trenutkih našega življenja.
    Jezus je prišel na svet kot luč, kot Bog, ki razsvetljuje, ki premaga sleherno temo. To je velika resnica, ki nam nakazuje pot iz duhovne krize. Ali smo pripravljeni sprejeti to luč, ki bo razsvetlila našo temo. Za temo je svetloba usodna, saj stori, da tema izgine. Mnogi imajo rajši temo, kot svetlobo, da lahko delajo dela teme. Kljub temu, da je prišel na svet Jezus kot luč, je na svetu še mnogo teme. Mnogi ne sprejemajo evangelija, ki razsvetljuje človekovo pot, zavračajo vse, kar je povezano z Bogom, da lahko delajo to, kar ni po Božji volji. Tisti pa, ki sprejme Jezusa kot luč resnice, živi Božje otroštvo, odprt za milost, ki jo daje on.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

JEZUSOV KRST

Jezus je ob krstu videl nase prihajati Božjega Duha
   Takrat pride Jezus iz Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je treba, da me ti krstiš, pa hodiš ti k meni?« Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode; in glej, odprla so se mu nebesa in videl je božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol in prihajal nadenj; in glej, iz nebes se je začul glas: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje.«
Mt 3,13-17

DUH JE VIR MOČI
    Z nedeljo Jezusovega krsta zaključujemo božični čas in začenjamo čas med letom. Jezus je prišel iz Galileje k reki Jordan, kjer je Janez krščeval. Želel se je dati krstiti. Kljub temu, da je bil popoln, je hotel biti solidaren z nami. Stopil je na pot ponižnosti, da bi nam pokazal, kako je največji tisti, ki stopi v vrsto z največjimi grešniki, vendar ne iz napuha, ampak z željo, da pred vsemi prizna, da je Bog naš stvarnik in samo njemu pripada čast in slava. Ko starši prinesejo otroka h krstu, posnemajo Jezusa. V svojem imenu se pred Bogom zavežejo, da bodo otroku stali ob strani v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju in mu bodo s svojim pričevanjem vere, upanja in ljubezni najboljša popotnica v samostojno življenje.
    Ko je bil Jezus krščen, je nadenj prišel Sveti Duh. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode. Odprla so se nebesa in glas iz nebes je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Ko smo mi prejeli sveti krst, je bil tudi nam vsem podarjen Sveti Duh. Krščenec takrat začuti Boga, ki mu govori: »Ti si moj sin/hči, nad katerim imam veselje.« Postali smo Božji otroci, vendar se tega dejstva v svojem življenju premalo zavedamo. Z duhovnega vidika je dan našega krsta eden največjih praznikov, ki se je zgodil v našem osebnem življenju. Ali vemo, kdaj smo bili krščeni? Kakor je Jezus po krstu v Jordanu začel svoje javno delovanje, tako tudi mi pri krstu prejmemo poslanstvo, da sodelujemo pri Jezusovem delu za Božje kraljestvo.
    Nismo poklicani, da rešimo svet oziroma vse njegove probleme. Vendar ima vsakdo izmed nas enkratno poslanstvo v svojem življenjskem okolju, najsibo v svoji družini, v šoli ali na delovnem mestu. In to poslanstvo je v tem, da se z vero predamo majhnim, vsakodnevnim nalogam in poskušamo na ta način odgovoriti na Božji klic in sodelovati pri delu za nebeško kraljestvo. Bog vabi vsakega izmed nas, da ozavestimo svoj krst in se zavemo svojega poslanstva. Odprti so potoki milosti, samo pristopiti moramo in se napiti iz teh neskončnih vrelcev, ki jih daje Božji Duh. Vsi smo povabljeni, a marsikdo se težko odloči. Naj nam Sveti Duh da poguma, da si bomo upali tvegati in se napojili ob viru njegove tolažbe. Zagotavlja nam, da se bo naše življenje spremenilo in bomo postali veseli kristjani, odprti za vsakega človeka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. NEDELJA MED LETOM

Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta
   Drugega dne je Janez Krstnik videl Jezusa, ko je prihajal k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj; zakaj bil je prej ko jaz. In jaz ga nisem poznal, ali da se razodene Izraelu, zato sem jaz prišel in krščujem z vodo.«
   In Janez je pričeval: »Videl sem Duha, ki je prihajal kakor golob z neba in ostal na njem. In jaz ga nisem poznal; ali ta, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati na njem, ta je, kateri krščuje s Svetim Duhom.‹ In jaz sem videl in sem priča, da je ta Božji Sin.«
Jn 1,29-34

ON NAS ČAKA
    Kdaj si pripravljen za samostojno delo, za katerim boš stal in ga branil s svojim življenjem? Ko prideš domov z diplomo v žepu, ko dobiš sanjsko službo, ko se odlepiš od svojih staršev in svobodno zadihaš? To so sicer pomembni mejniki v odraščanju, a ne povedo nič o tem, ali imaš svoj življenjski načrt in kako si se nanj pripravil? Ko je Jezus prišel k Janezu Krstniku, da bi se dal krstiti, je imel za seboj štirideset dni puščave oziroma odločanja o tem, kako bo stopil pred ljudi in jih skušal prepričati, da je on odrešenik, na katerega so čakali. Ne bo jih prepričal z besedami, ampak predvsem s svojim življenjem in s čudeži, ki bodo jasen dokaz, da je nekaj več od običajnega smrtnika. In mi, kako bomo prepričali tiste, ki sprašujejo za razloge našega verovanja? Z doslednim življenjem, z iskreno ljubeznijo, z odpuščanjem in pozabljanjem krivic, ki so se nam zgodile. Ko si pripravljen spregledati človeške napake in drugemu dati novo priložnost, se izkažeš kot oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in sličnosti.
    V stari zavezi je bil Izrael izbran, da bo luč narodom in odrešenje do konca zemlje. Z nastopom Jezusa Kristusa pa se je Božje zaupanje razširilo na ves človeški rod. Vsi smo Božji otroci in dediči kraljestva, v katerem je dovolj prostora za vsakega človeka. Bog nam zaupa, zato se izkažimo vredni njegove ljubezni. Janez Krstnik je bil Božji poslanec. Svoj poklic je sprejel kot Božje zaupanje in zavezo, od katere ne sme odstopiti. Ker je bil odprt za Boga, je Jezusa, ki je prišel k njemu, takoj prepoznal kot odrešenika, ki so ga vsi pričakovali. Kdaj nas mimoidoči prepoznajo kot kristjane? Samo takrat, ko naša dejanja odsevajo čisto ljubezen. Kdor ljubi, se ne umakne, ampak vztraja tudi v neugodnih okoliščinah.
    Ljudje bi velikokrat odpustili drugim, če bi dobro poznali človekovo srce in njegove motive. Božje oko vidi v globino duše in pozna vse stvari. Zato je Bog bolj usmiljen in odpušča, čeprav se nam zdi nerazumljivo. Sredi človeške temine, krivde in brezizhodnosti stoji skrivnost križa, kjer visi Jezus, obsojen kot razbojnik in odpušča. Za nas je pretrpel tudi tisto, česar sami nismo mogli več nositi, pa smo izročili v njegove vsemogočne roke. On nas rešuje v vsakem trenutku našega življenja, pa naj bomo v še tako brezizhodnem položaju. Ali smo sposobni prepoznati njegovo čudovito roko v našem življenju? Žal mnogokrat ne, saj preslišimo klic Janeza Krstnika, ki kaže nanj in nam odkriva, da je on odrešenik. Pogosto iščemo druge odrešenike, ki nam ponujajo lažno srečo, ki sicer traja nekaj časa, a ni trajna. Iščemo zdravje, ne zatečemo pa se k Zdravniku, ki ozdravi dušo in včasih tudi telo. Brez zaupanja v Božjo moč in pomoč ni pravega napredka. Zato sledimo Jezusu in se odprimo moči njegove milosti in rešeni bomo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. NEDELJA MED LETOM

Jezus izpolnjuje Izaijevo prerokbo
   Ko je Jezus slišal, da so Janeza vrgli v ječo, se je umaknil v Galilejo. Zapústil je Nazaret in se nastanil v Kafarnáumu, ki leži ob jezeru, v Zábulonovi in Neftálijevi pokrájini, da se je izpolnilo, kar je bilo povedano po preroku Izaiju: ›Dežela Zábulonova in dežela Neftálijeva, ob poti k morju, onkraj Jordana, poganska Galileja! Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.‹ Od tedaj je Jezus začel oznanjati in govoriti: »Spreobrníte se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo.«
   Ko je hodil ob Galilejskem jezeru, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in njegovega brata Andreja. Metala sta mrežo v jezero; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: »Hodíta za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi.« Takoj sta pustila mreže in šla za njim. In ko je šel od tam naprej, je zagledal dva druga brata: Jakoba, Zebedêjevega sina, in njegovega brata Janeza, ki sta s svojim očetom Zebedêjem v čolnu popravljala mreže. Poklical ju je in onadva sta takoj pustila čoln in očeta ter šla za njim.
   Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom.
Mt 4,12-23

HODI ZA MENOJ
    Vsi poznamo razliko med svetlobo in temo. Če se hočemo premikati v temi, potrebujemo svetlobo lune in zvezd, ali pa umetno svetlobo v obliki svetilke ali sveče, da ne zgrešimo poti. Nekaj podobnega je v duhovnem svetu. Kdor ne vidi poti in cilja pred seboj, živi v temi. Ta potrebuje luč, da bi videl duhovni svet in se po njem usmeril. Evangelist Matej na začetku Jezusovega javnega delovanja predstavi Jezusa kot luč, ki razsvetljuje temo. Pred svetlobo se ni mogoče skriti, kot ni mogoče pobegniti pred tistimi, ki iščejo Boga in hočejo vedeti za razloge naše vere. O čem jim govorijo naša dejanja? Ali o luči, ki razsvetljuje temno pot, ali o še hujši temi, ko nihče ne vidi niti drobne lučke, da bi lahko varno prišel do cilja. Naše življenje je lahko drugemu ali opora ali pa kamen spotike. Odločiti se mora vsak sam zase, kajti sam bo dajal odgovor svojemu Stvarniku.
    Jezus je oznanjal: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Da bi njegov nauk lahko slišali vsi ljudje, si je izbiral sodelavce, apostole. Poklical je učence: najprej Simona in njegovega brata Andreja, ki sta brž pustila svoje delo in šla za njim. Nato je poklical druga dva brata Jakoba in Janeza. Tudi ta dva sta se takoj odzvala. Neki popotnik jih vabi, naj mu sledijo. Obljublja jim nekaj, o čemer nimajo pojma. Bili so sicer ribiči, ki se spoznajo na svoje delo, toda da bi lovili ljudi, pa je zanje nekaj neznanega. Pa vendar se takoj odzovejo njegovemu klicu. Podajo se v avanturo, saj v njem vidijo tisto luč, ki ji je vredno slediti. V njihovi preprostosti si ne moremo zamisliti drugega nagiba. Ali smo mi pripravljeni, da odgovorimo na njegov klic? Dejansko se podzavestno bojimo, da bi Jezus tudi nas povabil tako, kot je učence ob jezeru. Gotovo bi hotel od nas takojšen in nedvoumen odgovor. Ni dovolj le trenutni pristanek na Jezusovo vabilo, ampak ga mora potem potrjevati vse naše življenje. Veliko energije in premagovanja je treba, da ostanemo zvesti svojemu Gospodu in Učitelju.
    V mladih možeh ob Genezareškem jezeru je bilo hrepenenje po luči, ki jo je napovedoval prerok, zelo živo. Ta luč jim je omogočila, da so se hitro odzvali. Isto hrepenenje živi v Cerkvi do danes. Videli so Gospodova dela. Postali so njegove priče. Čutili so: »Približalo se je Božje kraljestvo!« Postali so »prototip« vseh, ki želijo živeti kot Jezusovi učenci. Niso bili razočarani. Po čem dejansko mi hrepenimo? Po odrešitvi? Po svetlobi, ki bi vsakega presvetlila? Jezus kliče tudi nas, sedaj in tukaj. Vabi nas, da pogumno posnemamo apostole. Preprosto rečeno: Da se zanesemo nanj. Apostoli nam zagotavljajo: »Vredno je!«


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVEČNICA

Moje oči so videle tvoje zveličanje
   Ko so se dopolnili dnevi očiščevanja po Mojzesovi postavi, so prinesli Jezusa njegovi starši v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je pisano v Gospodovi postavi: »Vsak moški prvorojenec bodi posvečen Gospodu«, in da bi dali v daritev »dve grlici ali dva golobčka«, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.
   In glej, bil je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ in je pričakoval Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil z njim. Razodeto mu je bilo od Svetega Duha, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Maziljenca. Prišel je po navdihnjenju v tempelj. Ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj storili po predpisu postave, ga je tudi on vzel v naročje, zahvalil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru; kajti moje oči so videle tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
   Njegov oče in njegova mati sta se čudila temu, kar se je o njem govorilo. Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli iz mnogih src.« In bila je neka prerokinja Ana, Fanuelova hči iz Aserjevega rodu, že zelo v letih. Potem ko je preživela z možem sedem let od svojega devištva, je bila vdova do štiriinosemdesetih let; ni zapuščala templja, ampak je s postom in molitvijo Bogu služila noč in dan. In prav tisto uro je prišla tja in hvalila Boga ter o njem pripovedovala vsem, ki so pričakovali odrešenja v Jeruzalemu.
   Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret. Dete pa je raslo in se krepilo, vedno bolj polno modrosti, in Božja milost je bila z njim.
Lk 2,22-40

BODIMO LUČ ZA DRUGE
    Današnji evangelij nam govori o preprostem in vsakdanjem dogodku. Marija in Jožef sta se štirideset dni po Jezusovem rojstvu napotila v tempelj, da bi izpolnila postavo. Ker sta bila revna sta darovala le dve grlici. Ko sta prinesla Jezusa v tempelj, so se srečali s starejšima osebama, starčkom Simeonom in prerokinjo Ano. Sredi dneva sta se starčku Simeonu in prerokinji Ani odprle oči, da sta spoznala v otroku Božjega Sina. Hrepenenje Simeona in Ane je odraz njune globoke vere. Človek, ki gleda z vero, vidi več in globlje. Tudi dogodke sveta vidi drugače. V luči vere je zanj še tako temen dogodek tega sveta osvetljen s svetlobo vere in upanja. To ne pomeni, da verni človek ne pozna bolečin, ampak jih s svojo vero osvetli in oplemeniti, ko se daruje. Naše hrepenenje po veri v Jezusa bo dopolnjeno samo, če mu bomo resnično sledili in poskušali živeti tako, kot nas uči. Na ta način bo naše življenje do zadnjih globin presvetljeno in prežeto.
    Ravno besede, ki jih je starček Simeon izrekel Mariji, nas bodo spomnile, da Jezus ne ostaja »sladko betlehemsko dete« iz božičnega časa, temveč da je ta betlehemski otrok »Postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo.« Otrok v naročju starega človeka! Dva konca življenja, začetek in konec, se nevidno prepletata. Ni več starosti, eno samo življenje je, ena sama prihodnost, ena sama radost, ena sama sreča. V času preizkušenj sprejmi tudi ti Cerkev na Slovenskem, Jezusa v naročje! Ne bo se ti potrebno več bati, da si stara, upehana, kompromitirana in zato zapostavljena, le del preteklosti. Z Njim v naročju boš uzrla svojo pravo prihodnost.
    Današnji praznik nas kliče k temu, da svoje življenje usmerjamo po Jezusu Kristusu. Blagoslovljene sveče, ki jih bomo prinesli na svoj dom, so znamenje naše vere. Tako kot sveče nam vera v Jezusa Kristusa podarja luč in nas hkrati poživlja. Sveča ne gori, če ne umira, tako kristjan ne sveti, če pri tem nenehno ne umira sam sebi, svoji sebičnosti. Naj nam Gospod na ta dan da milosti, da bomo tudi mi s svojim življenjem razdajali svetlobo in toploto ter jo prinašali v naš teman in mrzel svet.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.