Ariel je napisal/a:

    
Pri spletnih "ljubeznih" je največkrat tako, da se zaljubiš v imaginarno sliko človeka, v svojo predstavo o popolnem ljubimcu, soprogu, prijatelju... Ko pa spoznaš takšno osebo v živo, te največkrat krepko mine, sploh če "naletiš" na lastnega moža. V hipu pride streznenje, potem se pa sprašuješ, kako hudirja se mi je lahko kaj takega pripetilo?
A verjetno to iskanje izhaja iz silne želje, najti svojo dušo dvojčico. Včasih se nam morda to celo posreči, a ta "včasih" je podoben dobitku na lotu - smo ga že kdaj dobili? Pa vseeno še kar naprej vplačujemo loto-listke in upamo...

LP Ariel,

Dobra ta z loto listki.  
Res je tako kot praviš - imaginarna predstava o popolnosti. Po moje je tista klobasarija o dušah dvojčicah prav satanski trnek za ljudi, ki so nagnjeni k romantiki. Ajd če bi rekli - duša družabnica, ampak duša dvojčica, to je pa za nas, ki smo bolj mentalni, ne toliko čustveno-romantični pa prava pocukrana limonada. Pretirano pocukrana. Človek mora doseči celostnost v sebi, šele tedaj je zmožen sploh spoznati celostnega človeka, do takrat pa lahko gradi le odvisne odnose in temu pravi 'ljubezen'.


_________________
Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu..

Tu sta oba v isti kaši. Če si tudi ti takšen, ne moreš zaupati niti sebi? Ali ni vse le iskanje izgovorov, pri sebi pa nismo pripravljeni ničesar storiti. Najlažje je reči, ne gre in iti ter delati iste napake naprej. Vsak se mora soočiti s samim sabo in si rečt, saj ga preveč lomim. To je mnogokrat težko, a brez priznanja ni odpuščanja. Ne moreš nekaj odpustit, kar ne priznaš. Po liniji majšega odpora je reči: briga me zate, grem. Vprašat se morata oba, kaj je z nama, zakaj je prišlo tako daleč, kje sva ga polomila...


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

vitez je napisal/a:

Tu sta oba v isti kaši. Če si tudi ti takšen, ne moreš zaupati niti sebi? Ali ni vse le iskanje izgovorov, pri sebi pa nismo pripravljeni ničesar storiti. Najlažje je reči, ne gre in iti ter delati iste napake naprej. Vsak se mora soočiti s samim sabo in si rečt, saj ga preveč lomim. To je mnogokrat težko, a brez priznanja ni odpuščanja. Ne moreš nekaj odpustit, kar ne priznaš. Po liniji majšega odpora je reči: briga me zate, grem. Vprašat se morata oba, kaj je z nama, zakaj je prišlo tako daleč, kje sva ga polomila...

Ja, na splošno menim, da je vsak odnos trojne narave. Če lahko zaupamo Bogu, potem lahko tudi bližnjemu in posledično tudi sebi. Vse drugo se mi vidi kot blef ali zmota. In jasno, oba sta v isti kaši, je tudi prav zanimivo opazovati tudi sicer, kako se za skupno življenje odločijo ljudje, ki so zrcalne slike drug drugega. To kar ima ona na znotraj, je on na zunaj - in obratno. In včasih je prav hecno (spet drugič žalostno), ko pride do prepirov, pa ne uvidimo, da smo isti, kot ta o katerem sodimo. Enostavno ne uvidimo - gledamo namreč v ogledalu.


_________________
Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu..

Taja je napisal/a:

vitez je napisal/a:

Tu sta oba v isti kaši. Če si tudi ti takšen, ne moreš zaupati niti sebi? Ali ni vse le iskanje izgovorov, pri sebi pa nismo pripravljeni ničesar storiti. Najlažje je reči, ne gre in iti ter delati iste napake naprej. Vsak se mora soočiti s samim sabo in si rečt, saj ga preveč lomim. To je mnogokrat težko, a brez priznanja ni odpuščanja. Ne moreš nekaj odpustit, kar ne priznaš. Po liniji majšega odpora je reči: briga me zate, grem. Vprašat se morata oba, kaj je z nama, zakaj je prišlo tako daleč, kje sva ga polomila...

Ja, na splošno menim, da je vsak odnos trojne narave. Če lahko zaupamo Bogu, potem lahko tudi bližnjemu in posledično tudi sebi. Vse drugo se mi vidi kot blef ali zmota. In jasno, oba sta v isti kaši, je tudi prav zanimivo opazovati tudi sicer, kako se za skupno življenje odločijo ljudje, ki so zrcalne slike drug drugega. To kar ima ona na znotraj, je on na zunaj - in obratno. In včasih je prav hecno (spet drugič žalostno), ko pride do prepirov, pa ne uvidimo, da smo isti, kot ta o katerem sodimo. Enostavno ne uvidimo - gledamo namreč v ogledalu.

Pri ljudeh je pač tako. Še sami sebe ne poznamo dovolj, kako naj bi šele drugega.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Jest bi tud reku da če te eden zezne, ga ni treba zezat nazaj, ker potli si pa ti glih tak kot uni. Je dost bolš občutek če si prjazn tut če te uni zeza, sej zakva bi se pa z bikam bodu, bod ti bolš zato ker se boš potli ti bolš počutu, uni nej pa pač ma tist kr je hotu pa si zaslužu.

Dobr se mejte usi skupi

TULIPAN

Mevki je napisal/a:

Taja je napisal/a:

vitez je napisal/a:

Tu sta oba v isti kaši. Če si tudi ti takšen, ne moreš zaupati niti sebi? Ali ni vse le iskanje izgovorov, pri sebi pa nismo pripravljeni ničesar storiti. Najlažje je reči, ne gre in iti ter delati iste napake naprej. Vsak se mora soočiti s samim sabo in si rečt, saj ga preveč lomim. To je mnogokrat težko, a brez priznanja ni odpuščanja. Ne moreš nekaj odpustit, kar ne priznaš. Po liniji majšega odpora je reči: briga me zate, grem. Vprašat se morata oba, kaj je z nama, zakaj je prišlo tako daleč, kje sva ga polomila...

Ja, na splošno menim, da je vsak odnos trojne narave. Če lahko zaupamo Bogu, potem lahko tudi bližnjemu in posledično tudi sebi. Vse drugo se mi vidi kot blef ali zmota. In jasno, oba sta v isti kaši, je tudi prav zanimivo opazovati tudi sicer, kako se za skupno življenje odločijo ljudje, ki so zrcalne slike drug drugega. To kar ima ona na znotraj, je on na zunaj - in obratno. In včasih je prav hecno (spet drugič žalostno), ko pride do prepirov, pa ne uvidimo, da smo isti, kot ta o katerem sodimo. Enostavno ne uvidimo - gledamo namreč v ogledalu.

Pri ljudeh je pač tako. Še sami sebe ne poznamo dovolj, kako naj bi šele drugega.     

Ja, to je en paradoks, k so me ga učili:
Če hočeš nekaj spoznati, moraš to ljubiti in če hočeš nekaj ljubiti, moraš to poznati.
To človeka zmede, ko nerešljiva uganka, ne veš kje bi začel, kakor dvojna zanka, potem pa še pravijo - človek je skrivnost. No, pol se pa pejd.


_________________
Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu..

Taja je napisal/a:

Mevki je napisal/a:

Taja je napisal/a:

vitez je napisal/a:

Tu sta oba v isti kaši. Če si tudi ti takšen, ne moreš zaupati niti sebi? Ali ni vse le iskanje izgovorov, pri sebi pa nismo pripravljeni ničesar storiti. Najlažje je reči, ne gre in iti ter delati iste napake naprej. Vsak se mora soočiti s samim sabo in si rečt, saj ga preveč lomim. To je mnogokrat težko, a brez priznanja ni odpuščanja. Ne moreš nekaj odpustit, kar ne priznaš. Po liniji majšega odpora je reči: briga me zate, grem. Vprašat se morata oba, kaj je z nama, zakaj je prišlo tako daleč, kje sva ga polomila...

Ja, na splošno menim, da je vsak odnos trojne narave. Če lahko zaupamo Bogu, potem lahko tudi bližnjemu in posledično tudi sebi. Vse drugo se mi vidi kot blef ali zmota. In jasno, oba sta v isti kaši, je tudi prav zanimivo opazovati tudi sicer, kako se za skupno življenje odločijo ljudje, ki so zrcalne slike drug drugega. To kar ima ona na znotraj, je on na zunaj - in obratno. In včasih je prav hecno (spet drugič žalostno), ko pride do prepirov, pa ne uvidimo, da smo isti, kot ta o katerem sodimo. Enostavno ne uvidimo - gledamo namreč v ogledalu.

Pri ljudeh je pač tako. Še sami sebe ne poznamo dovolj, kako naj bi šele drugega.     

Ja, to je en paradoks, k so me ga učili:
Če hočeš nekaj spoznati, moraš to ljubiti in če hočeš nekaj ljubiti, moraš to poznati.
To človeka zmede, ko nerešljiva uganka, ne veš kje bi začel, kakor dvojna zanka, potem pa še pravijo - človek je skrivnost. No, pol se pa pejd.

     
Lahko pa tudi nekoga ljubiš, ne da bi ga prej spoznal. Enostavno ga sprejmeš takega kot je, kakršenkoli že pač je. Če te razočara, te pač razočara, a še vedno ga lahko ljubiš. Ker ljubiš z dušo, s srcem, in ta ljubezen je tista prava.
Če pa ljubiš z razumom, pa ne ljubiš ti, ampak tvoj ego. Egova ljubezen je pa zelo preračunljiva, muhasta in nepredvidljiva      .

LP Ariel,   

Taja je napisal/a:

Mevki je napisal/a:

Taja, nisi edina. Mislim, da tudi jaz ne bi načenjala na novo. Niti poskusila več ne bi.

Ane? Tukaj imamo sicer dvojno zanko, kajti varala sta oba. Hkrati pa je hecno, da varaš moža z njim samim. Razum nam sicer pravi, da kaj takega niti ni mogoče, ampak dejanska slika pa pokaže še vse kaj drugega, tudi tega, kar razum ne zna skombinirat, dokler ne vidi.

jaz tega vsekakor ne bi napravila... poznam že kar veliko primerov, ki se dogaja v naši okolici, žal da se dogaja to oz. da sploh obstaja ločitev.