Vozim se v avtu in poslušam glasbo, ki jo nenadoma prekine nujno prometno opozorilo o hudi prometni nesreči, ki se je zgodila na dolenjski avtocesti med predoroma Golovec in Strmec. Prvemu obvestilu kmalu sledi drugo, ki pove, da je zaradi hude prometne nesreče avtocesta zaprta.

Ker poznam omenjeni odsek in vem, da na njem že nekaj časa potekajo obnovitvena dela, sem takoj pomislil na najhujše. Nekdo ni upošteval prometne signalizacije ali pa se na zoženih pasovih ni znašel, sem takoj pomislil, ne da bi vedel za tragedijo, ki se je tedaj zgodila na omenjenem odseku avtoceste.

Ko sem kasneje doma slišal, da je umrlo šest oziroma sedem ljudi, in da se nesreča zgodila zato, ker je tuji voznik hotel zamenjati smer in je na avtocesti poskušal obrniti avto, sem se zamislil. Objestnost ali nepremišljenost ali pa neustrezna prometna ureditev na delovišču? Pravega odgovora ne bomo izvedeli nikoli. Šofer, ki se je odločil za usodni manever, je bil mrtev, poleg njega pa še šest drugih ljudi.

Zakaj se na naših cestah dogaja toliko nesreč? Vzrokov je več in kažejo na našo nestrpnost in nepripravljenost, da bi se sprijaznili z ovirami, ki nas opozarjajo, da se umirimo, upočasnimo, prilagodimo, potrpimo. Če cestarji pri obnovi cest naredijo klasično zaporo in promet zelo omejijo in upočasnijo, takoj nastane vik in krik, zakaj to počnejo. Če se odločijo za drugačno, bolj pretočno varianto, kot je bilo to v primeru obnove pri Golovcu, ki omogoča skoraj nemoteni promet, so takoj krivi tudi za nesreče, ki se lahko zgodijo, če vozniki ne upoštevajo predpisov.

Poslušam komentarje in pogovore o tragediji pri Golovcu in se čudim. Krivi so drugi, ne pa nesrečni šofer, ki se je odločil za usodni manever na avtocesti. Podobno je pri vseh drugih podobnih nesrečah in tudi sicer na drugih področjih našega življenja. Za vse so vedno krivi drugi, ljudje, ustanove, Cerkev, država. Nikoli se nihče ne vpraša, kakšen del krivde nosimo sami, jaz, ti, mi.

Dan po tragediji na avtocesti pri Golovcu sem se peljal z avtom po Ljubljani. Razmeroma počasen promet je nekaj avtomobilov pred menoj dodatno zaviral počasnež s koprsko registracijo. Očitno se ni znašel v ljubljanskem prometu.

Voznik za mano je nekaj časa nervozno vijugal levo in desno, nenadoma pa pritisnil na gas in po desni strani prehitel kolono, se zelo tesno zrinil pred Koprčana in oddivjal s 100 na uro naprej, čeprav je hitrost omejena na 50 km. Tragedije na cesti se dogajajo zato, ker smo vsi preveč podobni takšnim šoferjem in ker namesto, da bi kritično presodili sami sebe, za nesreče vedno krivimo druge. Prometno varnost bomo pri nas izboljšali šele tedaj, ko bomo izboljšali in spremenili sebe. Nihče tega ne more narediti namesto nas!
Avtor:  Janez Gril


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

To je to, vedno so krivi drugi, svojih napak pa ne priznamo, ali jih nočemo, ali smo tako vase zagledani, da mislimo da vse na tem svetu delamo prav. Jaz svoje napake več ali manj priznavam, že zato ker se boljš počutim, če že za drugo ne.     


_________________
MoonDust in skladatelj, sta moja prijatelja.

Sinička je napisal/a:

To je to, vedno so krivi drugi, svojih napak pa ne priznamo, ali jih nočemo, ali smo tako vase zagledani, da mislimo da vse na tem svetu delamo prav. Jaz svoje napake več ali manj priznavam, že zato ker se boljš počutim, če že za drugo ne.     

Prav res. In vedno so drugi precej 'slabši' od nas ali pa mi precej 'boljši' od drugih. Tovrstno razmišljanje bi jaz djala, je tista slepota v nas, ki nam brani, da bi bili eno. Ki nas nagovarja, da postavljamo meje in se v nedogled igramo te igre primerjanja - jasno: mi boljši.   


_________________
Izpolnjevati tvojo voljo, moj Bog, me veseli, tvoja postava je v mojem srcu..