Le trenutek me loči od Tvoje svetlobe, Gospod.
En sam, veličastni trenutek,
ko bo moje telo zaspalo v spokojnosti,
ko se bodo oči zaprle za ta svet
in uzrle Tvoj sijaj.
Le trenutek me loči,
ko se bom pogreznil v smehljaj,
v toplino Tvojega objema.
Trenutek, ko ne bom več čutil bolečine,
ne solza na svojih licih,
ne trepeta svojega srca.
Trenutek, ko bom varno počival pri Tebi,
zrl v Tvojo milino
in se še trdneje zavedal, da sem Tvoj.
Čakam ga.
Nestrpno ga čakam in čutim njegovo bližino.
Sprejmi me, Gospod, takrat,
ko pride čas,
ko pride trenutek za novo življenje.
In pomagaj njim, ki bodo ostali.
Njim, ki se bodo spraševali.
Njim, ki bodo jokali.
Pomagaj jim in jim povej, da jih čakam.
V Tvoji svetlobi, v Tvoji ljubezni,
v Tvojem življenju, Gospod.

    
Dragi jonatan, v solze me spravljaš. Tvoje pesmi so prelepe!
Bi bila predrzna, če bi te prosila, da objavi kakšno še v pesniškem kotičku?
Le-ta je rezerviran za pesmi, kot so tvoje. Čudovite so!

LP Ariel,