Da nekomu pomagaš, je potreben tudi pogum. Težko je biti pogumen, kadar stojiš pred otipljivo nevarnostjo. Še večji pogum pa je potreben za soočanje z nejasnim, negotovim, brezimnim strahom, ki vznemirja zaskrbljenega duha. In to je svet velikih, tihih junakov. Ja prav ste prebrali, potreben je pogum za pomoč, kajti nikoli se ne ve, kdaj bomo pomoči potrebni tudi mi. Le delček sekunde lahko spremeni naše življenje za vselej.


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Mislim da marsikomu manjka tudi volja in pripravljenost. Če ne začutiš problema, je malo verjetno da se boš odzval. Treba je "odpreti oči", kajti le tako bomo videli čez svoj lastni prag in doumeli stisko bližnjega.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BINA je napisal/a:

Moje mnenje pa je da se moreš vedno postavit v kožo drugega. Moreš se vprašat kako bi bi blo tebi če bi bil v takem položaju. Če se le da moreš pomagat saj zatoo pa smo ljudje da si med sabo pomagamo, drugač ne bi nikamor prišli.

Res je, da ne bi nikamor prišli. So ljudje, ki se sami sebi smilijo, čeprav niso ne bolni, ne pomoči potrebni, pa iščejo veliko pozornosti. In so ljudje, ki se nenehno žrtvujejo za druge, nase pa pozabljajo. Takšno je pač življenje.     


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Mevki je napisal/a:

BINA je napisal/a:

Moje mnenje pa je da se moreš vedno postavit v kožo drugega. Moreš se vprašat kako bi bi blo tebi če bi bil v takem položaju. Če se le da moreš pomagat saj zatoo pa smo ljudje da si med sabo pomagamo, drugač ne bi nikamor prišli.

Res je, da ne bi nikamor prišli. So ljudje, ki se sami sebi smilijo, čeprav niso ne bolni, ne pomoči potrebni, pa iščejo veliko pozornosti. In so ljudje, ki se nenehno žrtvujejo za druge, nase pa pozabljajo. Takšno je pač življenje.     

Bina, res je, kar praviš. Poznam neko gospo, ki ji sin dela velike preglavice, ker je prevelik materialist. Že v otroštvu je hotel nemogoče, saj je bila tale mamica takrat vdova in ostala sama z dvema otrokoma in kupom dolgov, ki ji je mož alkoholik zapustil. Občudujem to osebo, ki je zmogla to vse prenest in da je ni zlomilo. Bolj kot je delala in garala, več je ta njen otrok zahteval od nje. Zdaj, ko pa je odrasel, pa je takorekoč še pozna ne. Da je to moj sin, mu za vedno pokažem vrata. Zvedel sem kaj tudi govori o svoji mami, Bog naj se usmili takega človeka, če temu lahko tako rečem. Niti z besedico se ji ni opravičil, kot, da je to samoumevno, da mora bit z njim kot da se ni nič zgodilo. Zamisli si Bina njeno tiho trpljenje in prenašanje žaljivk, ki ji jih njen sin trosi naokoli. Vsaka mati je zlata, pa naj bo še taka ali drugačna, ampak za to gospo si upam trditi, da je mama otrokom, ki je ne najdeš zlepa. Na koncu pa..... sinova pohvala svoji mami. Nekoč bo ta njen sin spoznal, kakšno krivico ji je naredil, vendar bo takrat že prepozno. Sicer pa, vsak bo dajal odgovor pred Bogom in če ta oseba ne prosi odpuščanja svoje matere, mu tudi Bog ne bo odpustil. Hvala Bogu ima ta gospa nas prijatelje, ki ji stojimo ob strani. Lp vsem.


_________________
Kar boste storili enemu najmanjših, ste meni storili!

KRTEK je napisal/a:

Mevki je napisal/a:

BINA je napisal/a:

Moje mnenje pa je da se moreš vedno postavit v kožo drugega. Moreš se vprašat kako bi bi blo tebi če bi bil v takem položaju. Če se le da moreš pomagat saj zatoo pa smo ljudje da si med sabo pomagamo, drugač ne bi nikamor prišli.

Res je, da ne bi nikamor prišli. So ljudje, ki se sami sebi smilijo, čeprav niso ne bolni, ne pomoči potrebni, pa iščejo veliko pozornosti. In so ljudje, ki se nenehno žrtvujejo za druge, nase pa pozabljajo. Takšno je pač življenje.     

Bina, res je, kar praviš. Poznam neko gospo, ki ji sin dela velike preglavice, ker je prevelik materialist. Že v otroštvu je hotel nemogoče, saj je bila tale mamica takrat vdova in ostala sama z dvema otrokoma in kupom dolgov, ki ji je mož alkoholik zapustil. Občudujem to osebo, ki je zmogla to vse prenest in da je ni zlomilo. Bolj kot je delala in garala, več je ta njen otrok zahteval od nje. Zdaj, ko pa je odrasel, pa je takorekoč še pozna ne. Da je to moj sin, mu za vedno pokažem vrata. Zvedel sem kaj tudi govori o svoji mami, Bog naj se usmili takega človeka, če temu lahko tako rečem. Niti z besedico se ji ni opravičil, kot, da je to samoumevno, da mora bit z njim kot da se ni nič zgodilo. Zamisli si Bina njeno tiho trpljenje in prenašanje žaljivk, ki ji jih njen sin trosi naokoli. Vsaka mati je zlata, pa naj bo še taka ali drugačna, ampak za to gospo si upam trditi, da je mama otrokom, ki je ne najdeš zlepa. Na koncu pa..... sinova pohvala svoji mami. Nekoč bo ta njen sin spoznal, kakšno krivico ji je naredil, vendar bo takrat že prepozno. Sicer pa, vsak bo dajal odgovor pred Bogom in če ta oseba ne prosi odpuščanja svoje matere, mu tudi Bog ne bo odpustil. Hvala Bogu ima ta gospa nas prijatelje, ki ji stojimo ob strani. Lp vsem.

Cenjeni krtek tlele se pa s tabo čist strinjam. Dons so eni froci tolk nehvaležn, več jm daš več hočjo. Če jm pa kej ne daš zato k jm ajnfah ne morš dat, potli si pa ti tanajgrš pa tanajslabš tastar, fosil kokr temu prav dons mularija. Eni froci majo že take gene de so bl snobovski pa napihnen pa misljo de se more use okol nih vrtet pa sukat. Sam jemlejo dajo pa od sebe še tausrane fige ne. Pol pa pravjo, kašni reveži de so bli, pa de so jh tastar zlorablal, pa tepl, pa za jest jm nč dal, svašta.
Poznam ene par takh primerkov. Ampak dons so tak cajt de so med mladino skoz večje razlike kr se tiče dnarja pa usega, eni tastari so bogat, tanajveč tastarih pa zasluž komej za mlek pa kruh.
A to de maš pokovca usranga rad pa nč ne vela? Sej takim pamžem se rad vrača, bojo že sami vidl koko je skrbet pa par lačnh ust pr 300 € colnge!

Papajči

TULIPAN

Se čisto strinjam z vsemi tremi - z Mevki, s krtekom in s tulipanom. Težko je biti starš nehvaležnim otrokom, ki ne razumejo, da jim mame samohranilke enostavno ne zmorejo dati vsega tistega, kar bi otroci radi imeli, kar recimo vidijo pri drugih otrocih, ki imajo premožnejše starše.

Jaz sem imela to srečo, da sta moja sinova to upoštevala, kajti nekaj let po ločitvi sem bila tudi jaz v bistvu samohranilka. Otroka sta si v času odraščanja znala tudi sama poiskati kakšno zaposlitev, da sta si za svoje potrebe prislužila kakšen fičnik , pa tudi nekaj žepnine od mene sta dobila vsak mesec. Ko se je starejši sin zaposlil, je pa tudi po svojih močeh prispeval mlajšemu bratu, da je le-ta lahko brez večjih težav doštudiral.

Danes smo v najlepših odnosih, cenita mojo skrb in ljubezen, ki sem jima jo dajala v otroštvu, in zdaj mi ju vračata v polni meri, kajti spoznala sta, da sem zanju storila res vse, kar sem zmogla in znala.

Otroci, ki se nehvaležno obnašajo do mater, jih zatajijo, grdo govorijo o njih, jih opravljajo, jim pripisujejo, da so v otroštvu grdo ravnale z njimi, jim očitajo hudobijo, zlorabo, zanemarjanje ... in ne vem kaj še vse... si zaslužijo, da bi njihovi otroci z njimi delali enako ali še huje, kot so to počeli oni s svojimi materami (starši), da bodo na lastni koži občutili svoj grd in nepravičen odnos do matere oz. staršev.

Nobena mati ne želi svojim otrokom slabega, vsaka se trudi po svojih močeh, da bi jim bilo v življenju lepo in udobno, včasih z večjim včasih z manjšim uspehom, pač po svojih materialnih in drugih možnostih. To bi morali otroci ceniti in spoštovati, kajti starševstvo ja najtežji poklic na svetu, v katerem samo daješ, v zameno pa dobivaš bore malo ali celo nič, morda pa še celo le očitke, nespoštovanje in zaničevanje.

Takšno je pač moje mnenje!

LP Ariel,

Krtek, Ariel, Tulipan, vesela sem, da ta tema obstaja. Ravno danes ima moj sin, ki sem ga kot otroka tako oboževala, mu dajala največ materinske ljubezni, ker ga lastni oče ni maral, saj je vedno govoril, da ni njegov. Danes me je žalost preplavila, do skrajnosti, ko sem se spomnila kaj je ta otrok delal z menoj. V meni je postopoma zatrl vse - ljubezen - radost - srečo in ne morem več bit do njega tako kot bi si želela, kajti navsezadnje me še vedno obrekuje, zanj sem najslabša mati, ker mu nisem nudila kar je hotel. Trpljenje v otroštvu, ko sem odraščala brez staršev, trpljenje ob možu pijancu, ki je hotel otroka dat v rejništvo, a tega nisem dovolila, rekla sem, moja sta in moja bosta ostala. Po moževi smrti spet trpljenje in garaštvo, da sem preživljala otroka in odplačevala moževe dolgove cele štiri leta. Bila sem tako na koncu z močmi, da mi je osebna zdravnica rekla, če bom tako nadaljevala bo slej ko prej z mano konec. Ko sem spoznala tedanjega moža sem mislila, da bo vsega trpljenja konec in da sem vendarle našla srečo. Otroka s prvega zakona je sprejel, kot da sta njegova. Postopoma se je začel ta moj preljubi sin obnašat uporniško, hotel je vedno več - materialnih dobrin seveda. Zanj sem najslabša mati kar jih na svetu obstaja. Povsod trosi klevete, kako je revček trpel ob meni in sem kriva za vse njegove napake, ki jih v življenju dela. Zamislite si, moje počutje, čeprav me ljudje poznajo, je na meni črn madež, ki mi ga je nadel sin. Nikoli besede OPROSTI mi mama, nikjer lepe besede o meni. Žalostno vendar resnično. Moje solze bodo izprale tudi to bolečino. Kljub temu mu želim, da bi bil srečen v življenju, vendar se bo moral za to srečo potruditi sam in priznati svoje napake.

      


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

    
Draga Mevki, osebno te poznam in natanko vem, kakšna dobra in zlata mamica si. Raje sama nimaš, samo da bi imeli otroci. Njihova sreča ti je glavni cilj, to vem, ker sem to imela možnost opazovati od blizu. Si tudi najboljša prijateljica, da ne govorim o tem, kako dobra žena si svojemu soprogu .

Zato te lahko samo prosim, ne otežuj si mehkega srčeca s takšnimi očitki, ki jih naokrog stresa ta tvoj zares nehvaležni sin iz prvega zakona, kajti v življenju ni izkusil še nič posebno hudega. Ko se mu bodo pa kdaj res hude stvari dogajale (upam, da se ne bodo, a priklical si jih bo sam s svojim ravnanjem), bo pa nate, in nasploh na matere, pričel gledati čisto drugače. Če ne bo seveda prej zgnil kot pa dozorel, žal se tudi to dogaja.

Potolaži se - mi, ki te poznamo, vemo, da si zaslužiš le najboljše in najlepše, naj reče nehvaležni sad tvojega telesa kar hoče, njegov problem. Naravni zakoni delujejo, in tudi njega bodo dosegli, ti pa ostani natanko takšna kot si, kajti takšna si najboljša!   
Evo ti še tri cmokce od mene , pa še enega namesto krivičnega sina !


LP Ariel,   

 
Za vse mamice


_________________
Brez prepira,
ljubezen splesni.

Hvala vam za podporo.

 

 Lp Mevki


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Mevki draga, tudi jaz te osebno poznam in vem česa si zmožna in česa ne. Ti še muhi ne bi nič storila, ampak bi ji lepo odprla vrata ali okno in ji povedala naj gre ven. Bodi to kar si in prosim te ne spremeni se zaradi nekoga, ki te ni vreden. To je povsem moje mišljenje.  


_________________
Kar boste storili enemu najmanjših, ste meni storili!

Mevki   ,kolikor te sama poznam vem ,karkoli napišeš ali daješ ljudem ,da to prebirajo ,daješ iskreno in iz srca .    Vem pa tudi to da si zelo skrbna in vzorna mati .Mevki le če,   človek piše sam iz sebe in je iskren lahko pomaga tudi drugim okoli sebe z takšno mero pomoci ,ki pa jo ti dajes je dar ,ki ga nima vsak .    Ponosna sem na takšne ljudi resnicno .....hvala ,da ste .


Lep pozdrav Majdal


_________________
Ne išči zunanje lepote, ampak notranjo!

Mevki verjetno se me spominjaš z nekega drugega foruma, kjer sem opisala kako mi je najprej obrnila hrbte najstarejša hčerka, za sabo potegnila še najmljašo in sedaj ju že nisem videla skoraj tri leta.
Najmljaša se mi niti preko interneta ne upa več javiti,ker se boji hčerinega moža.
Prešolali so jo brez moje vednosti in dovoljenja,dobili rejništvo zanjo, to še ni vse , najhujšega še povedat ne upam,celo na sodišče sem hodila zaradi lažnih prijav. Kot pričo sem imela socialnega delavca, ki je vedel za moje stiske z bivšim možem in nas je poznal več ko 15 let in ni imel slabe besede proti meni,ne kot osebi, ne kot materi.
Para se  mi srce a sem žal nemočna           
Redno se obiskujemo le s srednjo hčerko, njenim možem in vnukoma,
to mi nadvse veliko pomeni, a še vedno premalo, saj sem mati treh, ne le ene hčerke.


_________________
Vsak pomaga po svojih močeh in skupaj smo najboljši

mati je napisal/a:

Mevki verjetno se me spominjaš z nekega drugega foruma, kjer sem opisala kako mi je najprej obrnila hrbte najstarejša hčerka, za sabo potegnila še najmljašo in sedaj ju že nisem videla skoraj tri leta.
Najmljaša se mi niti preko interneta ne upa več javiti,ker se boji hčerinega moža.
Prešolali so jo brez moje vednosti in dovoljenja,dobili rejništvo zanjo, to še ni vse , najhujšega še povedat ne upam,celo na sodišče sem hodila zaradi lažnih prijav. Kot pričo sem imela socialnega delavca, ki je vedel za moje stiske z bivšim možem in nas je poznal več ko 15 let in ni imel slabe besede proti meni,ne kot osebi, ne kot materi.
Para se  mi srce a sem žal nemočna           
Redno se obiskujemo le s srednjo hčerko, njenim možem in vnukoma,
to mi nadvse veliko pomeni, a še vedno premalo, saj sem mati treh, ne le ene hčerke.

Mati draga, bolj razmišljam kje sva se srečali oz. na kterem forumu, manj mi pade v glavo, ker od kar imam svoj forum, na drugega ne hodim več. No, pa saj ni važno, glavno je, da si ti naša, kar sem zelo vesela. Tudi jaz sem zaradi sinovih laži morala na sodišče in verjemi mi, da so me skoraj zaprli, če ne bi posredovala delavka iz socialne službe, ki je ves čas spremljala nas kot družino.  A vedi, da bodo najini otroci še kako naju iskali, a se bojim, da je za mojega sina že prepozno. Dokler bo krivil vse druge, sam on ni nič kriv, do tačas mu ni pomoči. Zato nama ne preostane drugega, kot da sva materi tem otrokom, ki jih še imava. Ne pomaga nama drugega, kot da greve skozi to kalvarijo, a jaz sem to že sprejela, da tako pač mora bit in tako tudi naj bo, če gospod sin tako hoče. Veliko ljudi, ki me pozna mi je dalo podporo, me spodbujalo, nekateri so mi celo dejali, da bi se takemu sinu že zdavnaj odrekli, kar se jaz nisem in sem vztrajala, molče trpela in čakala, da se bo spremenil. A ker je v njem preveč materialista, se to morda ne bo zgodilo. Zato ti svetujem draga mati, glavo pokonci. Dala si jim življenje, nudila, kar si po svojih močeh pač premogla, Bog jim je dal pamet, če pa je ne znajo uporabljati pa je nenazadnje njihov problem. Žalostno, vendar resnično. Lp Mevki

 


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!