V krajih z milo zimo, v Sredozemlju in ob drugih prijaznih obalah Evrope, je to pogosta grmovnica v samoniklih goščavah. Nezgrešljivo jo prepoznamo tudi po tem, da v zimskem času na konceh vejic istočasno cveti, nekoliko niže pa dozorevajo plodovi. Takrat je rastlina privlačna posebnost. Plodovi so za lešnik velike kroglice, ki spominjajo na vrtno jagodo, in iz te podobnosti izvira tudi slovensko rastlinsko ime. Botanično je jagodnica (Arbutus unedo) član velike družine vresovk, kakor naše gozdne borovnice in brusnice. Sorodnost je nezatajljiva, brž ko pobliže pogledamo cvet: vse tri vrste imajo zvončke z nekoliko zadrgnjenim robom, ki nekoliko spominja na cvet šmarnice. Če so plodovi brusnic in borovnic nadvse okusni, pa ima jagodnica trpke in za uživanje kar odvratne, čeprav niso niti malo škodljivi in veljajo za užitne. V toplejšem podnebju jagodnico pogosto sadijo v parkih in vrtovih, drugod pa jo lahko gojimo le kot posodovko.
Zunaj lahko ostane kar dolgo, saj prenese celo kratkotrajno ohladitev desetih stopinj pod ničlo. Dejansko doživijo rastline svoj vrhunec rasti takrat, ko drugo rastlinje počiva, saj cveti od novembra do pomladi. Takrat se tudi plodovi postopoma barvajo od zelenega do rumenega, oranžnega in rdečega. Gladko in ravno prav veliko zimzeleno listje je dodatna lepota. Obenem pa ohranja ugledno zelen videz celo poleti, ko (morda v zaprti verandi ali zimskem vrtu) stolpec v termometru leze proti štiridesetici. Prezimovanje je enako uspešno v ogrevanem stanovanju kot v temni kleti.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!