Nekoč bodo še vedno
isti obrazi, pravi prijatelji!
kot, da se ni nič spremenilo,
a vendar veliko bo časa minilo!
Prepletajo se misli, nizajo slike, vrtinčijo spomini.
Nekateri se samo utrnejo in poniknejo. Drugi ostajajo daljši trenutek, dokler jih novi ne izpodrinejo. Eni so zbledeli, drugi jasni, kot bi se zgodili včeraj.
Vendar se najdejo spomini, ki se znova in znova vračajo, ki nas potegnejo v razmišljanje, sanje, otožnost, ki prinašajo željo, da bi se vrnili v čas, ki mu pripadajo. Spomini stkani s podobami nam dragih dogodkov in predvsem ljudi, ki so jih ustvarjali.
Ljudje! Poteze obraza, geste, zven glasu...,nekoga, ki se je s svojim delom in enkratno osebnostjo zasidral v nas, ki je s svojo iskrenostjo in nepotvorjenostjo, tenkočutnostjo in razumevanjem ljudi, pustil neizbrisne sledove, ki so dragoceni vsem nam.
Spoznati nekoga, ki zna sprejemati ljudi takšne kakršni so ter v stiku z njimi izpopolnjevati sebe, je velika sreča. Nikoli te ne razočara, zna biti tvoj prijatelj, čeprav je daleč in zna te bodriti, čeprav je samemu težko.
S svojo neposrednostjo in toplino nas polni ob vsakem srečanju. S svojo energijo in navdušenjem za delo, ki ga z zanosom opravlja, dviguje razpoloženje vsem okrog sebe in jih povezuje.
_________________
feniks