Jed, ki je zaznamovala generacije. Osovražena in ljubljena. A večinoma bolj osovražena. Šolski ribji namaz. Eden tistih spominov na osnovno šolo, ki si ga z lahkoto prikličete tudi z vonjem. Celi pladnji polni na pol pogrizenih kosov kruha so romali nazaj v kuhinjsko menzo. Še dobro se spomnim tistih globokih vzdihov "Joj neeee, ribji namaz je danes....", ko smo zagledali dežurnega učenca, ki je po šolskem hodniku v razred prinašal pladenj poln belega kruha z ribjim namazom. Tu in tam se je ob koncu odmora kak kos znašel tudi na stropu, ali na okenski polici.
Seveda nas šolske kuharice niso tako zelo sovražile, da bi nam življenje grenile z nečim kar ne maramo. Šlo je pač za socialistično oskrbo otrok z Omega 3 in vitamini, za katere pač potrebujemo ribe in maščobo. Ribji namaz se je v šolah obržal še dolgo potem, ko socializma ni bilo več. Odnos do njega pa je iz generacije v generacijo ostal nespremenjen.
A starejši kot sem, bolj si želim priklicati nazaj tisti značilni okus, ki se je tako dobro ujemal z instant čajem iz kovinske skodelice.
Za šolski ribji namaz pravzaprav potrebujemo le dve sestavini
- Kocko margarine
- Dve konzervi sardin (naj bodo v olju, ne lastnem soku)
Sardinam odlijemo olje, ter jih z vilico ali multipraktikom zmečkamo v namaz. Po okusu dodamo sol. Zadevo se da nekoliko nadgraditi s tem, da margarino zamenjamo z maslom. A sam ostajam zvest margarini. Bolj prvinska je. Moje mnenje je, da je namaz v šoli imel nekako boljši okus, saj so ga pripravljali v večjih količinah.
Namaz namažemo na bel kruh, ter ga uživamo med gledanjem starih šolskih fotografij...
Denis Živčec
SOBOTA, 5. OKTOBER 2013 - 5:52
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
