Ko je Bowen našel mačka, je opazil, da je hudo poškodovan. Šepal je, iz velikega ognojka pa mu je tekel gnoj. Veliko ljudi bi takšnega mačka ignoriralo, toda Bowen ga ni mogel spregledati. Kot brezdomec se je dobro zavedal, kaj pomeni, če te ljudje prezirajo. Ne glede na to, v kako težkih pogojih je bil že on sam, ni mogel pustiti, da maček trpi. Odnesel ga je v društvo RSPCA (Kraljevo društvo za preprečevanje krutosti nad živalmi), kjer so ga pregledali veterinarji in ga pozdravili. Skupaj sta si delila skromno zavetišče in Bowen je mačka poimenoval Bob. Ko si je Bob opomogel z antibiotiki, ki sta jih dobila pri veterinarjih, je Bowen mislil, da nikoli več ne bo videl Boba.
Toda Bowen je bil deležen prijetnega presenečenja. Bob je postal tako navezan na svojega novega skrbnika, da mu je sledil, kamorkoli je Bowen šel. Pomagal mu je prodajati časopis, kupci pa so se ustavljali, da bi pobožali Boba. Bob celo sedi na Bowenovih ramenih, kadar je preveč utrujen,da bi hodil sam.
Toda zgodba se tu še ne konča. Naslednje leto bo izšla celo knjiga, ki opisuje zgodbo prijateljstva med Bowenom in Bobom. Zanimiva zgodba se bo zagotovo dotaknila srca vsakega, ki jo bo prebral.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
