Objavljeno: 3. oktober 2014 ob 07:23
MMC RTV SLO
Nekoč eno izmed najbolj priljubljenih kmečkih opravil: ličkanje pod kozolcem. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Na dvorišču je ličkalo več kot 50 upokojencev iz Trubarjevega doma upokojencev. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Spretne roke, ki ohranjajo tradicijo. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Jesenska dekoracija na tleh na vhodu v dom. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Mija se rada spomni, kako je bilo včasih. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Kup je bil velik, a ga je hitro zmanjkalo. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Brez smeha ni pravega ličkanja. Foto: MMC RTV SLO/Mojca Prosenc
Ličkanje ali kožuhanje koruze je bilo včasih eno najpomembnejših jesenskih opravil. Koruza je rasla na vsaki kmetiji. Iz nje so pridobili moko, da so pozimi pekli kruh in kuhali žgance. Iz zdroba pa so gospodinje pripravile polento, jo zabelile z ocvirki in zraven ponudile še mleko. To je bil zajtrk kot se šika!
Danes ličkajo le še pri redkih hišah, pa še to bolj zato, da ohranjajo tradicijo. Starih časov in različnih opravil se zelo radi spominjajo starejši. Mi smo se na obisk povabili v Trubarjev dom upokojencev v Loki pri Zidanem Mostu, kjer so stanovalcem pripravili pravi praznik ličkanja. Najprej so jih z avtobusom odpeljali na Dolenjsko, kjer jih je pričakal okrašen kozolec, kup koruze in seveda muzikanti. Pridne roke so hitele ličkati koruzo, zraven so še zapeli in tudi zaplesali. "Kak hec smo imeli, res luštno je bilo," so mi povedali.
Naslednji dan pa so tudi v dom pripeljali prikolico polno koruze, tako so na svoj račun prišli še tisti, ki so na vozičkih, dementni bolniki in ostali, ki niso toliko pri močeh, da bi se lahko peljali na izlet z avtobusom. Že ob osmih zjutraj, takoj po zajtrku, so čakali na dvorišču, čeprav so jim naročili, da bodo začeli ob devetih. Tisti najbolj hitri so tako zavihali rokave, še predno je sonce zares pregnalo jutranjo meglo, potem pa so se jim pridružili tudi ostali. Ličkanja se je udeležilo več kot 50 stanovalcev, bilo je veselo in zabavno. V kupu koruze so bila skrita presenečenja: vino, kava in sladkarije.
Zabavni družbi smo ugrabili Mijo in Angelco, ki sta nam ponosno pokazali, kaj vse izdelujejo iz koruznega ličja. Omara v sobi, kjer ustvarjajo je polna izdelkov. Predpražniki, cekarčki, male in velike košarice, velikonočne butare, copati, rože... Ustvarjajo vsak dan, pove Mija. Od ponedeljka do petka, za vikende pa so proste.
"Vse to sem delala že, ko sem bila majhna. Doma sem pletla med prazniki. Ko sem se poročila, ni bilo več časa. Ko sem bila mlada, sem pa res veliko pletla, zdaj na starost pa mi to znanje pride prav. Rada ustvarjam, tudi čas tako hitreje mine," je povedala Mija.
Angelca jo je dopolnila: "Ličkuno zmočimo in malo pomečkamo, da lahko pletemo. Mora biti mokra, če je suha, ne gre. Ponavadi nam Ivanka vse pripravi, me pa pletemo. Najprej naredimo kitke, potem pa te šivamo skupaj. Tako nastanejo izdelki."
"Pa ni luštno tole, prsti bolijo. Tri delamo, ena predpražnike, midve z Angelco pa bolj take stvari, košarice in podobno. Včasih, ko sem bila mlajša sem pletla tudi rehte, da se je pšenica sejala. Skupaj s sosedo smo jih pletle, njen mož jih je pa okoli nosil in prodajal," še doda Mija.
Med izdelki najdemo tudi rožice narejene iz koruznega ličja. Prav Mija jih je videla po televiziji, in se jih je lotila še sama. Zdaj jih delajo tudi ostale. Včasih pustijo takšne kot so, včasih jih pobarvajo. Za rožo, pravi Angelca, mora bit res lepa kožehinka, taka široka in bela.
Medtem, ko so pletle kitke iz katerih bodo nastali novi izdelki, ki jih ljudje radi pogledajo in tudi kupijo, smo se vrnili v stare čase. Kako so ličkali včasih. Koruzo so znosili v hišo, kjer je bilo topleje. Na večer, ko so na kmetiji vse postorili, so prišli sosedje. Pa so ličkali, peli in se hecali. Je trajalo kar kak mesec ali več, kajti ko so končali pri eni hiši, so šli k drugi. Tako so hodili peš, s petrolejko, od hiše do hiše, dokler ni bila zličkana vsa koruza na vasi. Takrat ni bilo denarja, da bi kaj veliko skrili v koruzo, ampak na sredini kupa se je pa včasih le našel kak priboljšek. Štefan vina, pa sladkarije. To so si potem razdelili.
Pa tudi proso so mleli, se spominja Mija. Naredili so butare, jih zložili na kup in jih pustili dva tri dni. Potem so jih spet poklicali, da so po dva in dva mencali proso. Ko so punce naredili svoje, so prišli na vrsto fantje, ki so butare razvezali in jih na lojtri pretresli, da so ločili slamo.
Ko so z delom končali, so se seveda okrepčali in poveselili. Kdo od domačih je zaigral na harmoniko, v hiši jih je čakala potica, pa skleda orehov, pa tudi jabolčnik jih je čakal. "Pa smo peli, plesali, res luštno smo se imeli. Pa domač kruh, veste kako dober je bil," še pove Mija.
Dan je bil lep, sonce je toplo sijalo in tako pričaralo še večji nasmeh "puncam in fantom", ki so se ob ličkanju in smehu spominjali starih časov.
Tekst in foto: Mojca Prosenc
Nekoč eno izmed najbolj priljubljenih kmečkih opravil: ličkanje pod kozolcem.
Kup je bil velik, a ga je hitro zmanjkalo.
Na dvorišču je ličkalo več kot 50 upokojencev iz Trubarjevega doma upokojencev
In potem krasni izdelki.
In pa še eni izdelki.
Prečudovito.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
