|
Stran 1 od 1
|
Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Moja izkušnja s Felixom
Želela bi z Vami vsemi, mačjeljubci, podeliti mojo izkušnjo s to zahrbtno boleznijo.
Zgodilo se je lani oktobra 2013.
Lani konec avgusta (natančneje 27. v mesecu) sva šla s partnerjem v LIdl. Kot že tolikokrat. Ko sva vse nakupila in se vračala domov po isti poti, sva v grmovju zagledala črnega mucka. Majhnega, drobnega. Jokal je. O, kako je to ubogo mačje revše jokalo. Partner mi je rekel, da ga ne moreva vzeti, saj ga nimava v čem nesti. Meni pa je notranji glas govoril: »Ne obrni mu hrbta. Ne poglej stran in pojdi naprej.« Poskušala sem utišati “glas”, a je postajal vse glasnejši.
Kot bi usoda hotela, sem pred dnevi brala prispevek o črnih mačkah – kako jih veliko verjame, da prinašajo nesrečo in se jih zato na veliko izogibajo. Šla sva nekaj korakov naprej in nisem se mogla upreti, da nisem pogledala nazaj, kako je z muckom. Tekel je za nama. Pogledala sem partnerja. Vedel je, da ne bom odnehala.
Iz vreče sem vzela palčke, ki sva jih kupila za najinega mačkona in odprla sem eno. Jedel je, kot ne bi jedel cel mesec. Prvo, kar sem opazila in me je začudilo, imel je zelo čudno barvo oči (malo je vleklo na rdečo). Mucek je postal razigran, malo smo se lovili. Gledala sem ga, spet se je oglasil “glas”: »Vzemi ga!«
Tako sva šla domov po transporter. Morala sva pohiteti, saj se je že temnilo, kljub temu da je bilo proti koncu poletja. Vzela sva nekaj igračk na palici in sva se vrnila k mucku. Moj partner ga je z veliko potrpežljivosti le ujel. In odnesla sva ga domov.
Normalno je bil prve dni ves prestrašen, a najin mačkon ga je dobro sprejel. Peljala sva ga k veterinarju, ga cepila, jaz sem bila prepričana, da je punčka. Pa me je veterinar postavil na realna tla, da sem blažena med moškimi. Bil je srečen, zelo ljubljen muc s toplim domom.
Razmišljala sva, kako bi črnemu prijateljčku dala ime. Spet tisti “glas”, šesti čut. »Feliks naj bo!« Kakšna ironija!
Feliks je ogromno jedel, res ogromno. Pojedel je vse iz svoje posodice, vse iz Tačkove (najin mačkon, ki sva ga posvojila od sosedov 7. decembra 2010). In ves čas je bil njegov trebušček zelo napet. Ni se mi zdelo normalno. Partner me je prepričeval, da sem paranoična, da naj že dam mir, da je z njim vse v redu. Sčasoma sem si enako začela dopovedovati tudi sama. »Vse je le v tvoji glavi. Umiri se! Vse je v redu.«
En mesec je minil kot bi mignil. Bili smo srečna družinica. Mačkona sta norela po stanovanju, midva sva bila srečna, da Taček ni bil sam. Mene pa je potihoma še vedno mučil ta napet trebušček. Kar sem omenila tudi veterinarjem. Njihov odgovor je bil: »Pač rad jé. Vse je v redu.« Nisem jim verjela. Besna sem bila, ker me nihče ni jemal resno.
Odločila sva se, da ga dava kastrirati. Čez noč je ostal na kliniki in sem ga šla iskat v začetku tedna. Vem, kakšen je maček, ko se zbudi iz narkoze. Feliks ni bil tak. Njegovo obnašanje mi je nagnalo strah v kosti. Čudno je razpiral gobček, se zabijal v tla, ni bil pri miru. Zagrabila naju je panika in peljala sva ga nazaj. Tam so naju spet mirili, da je vse v redu, da je to normalno.
Moj bes se je le še stopnjeval. Od mojega 10 leta (torej 18 let!) so pri naši hiši mačke, pa česa takega še nisem videla. NIKOLI! Pa sem že vsaj 8 mačkam rešila življenje in našla topel dom. V meni je vrelo: »Nihče me ne bo prepričal, da je to normalno! KER NI!« Stanje se je umirilo. 5 dni po tistem pa je prišel tisti prekleti petek! 11. oktober 2013.
Že v četrtek sem opažala, da je pretirano miren. Pa sem si mislila: »OK, morda ima slab dan. Tudi mačke ga imajo kdaj.« Ni prosil za hrano kot po navadi. Ležal je, spal. Proti večeru sta se malo igrala, a nista norela kot po navadi. Feliks se je hitro utrudil. Čepel je. Ko sem ga hotela rahlo potisniti v smislu »uleži se«, se ni hotel. Trebušček je bil spet zelo napet. Ni si bil podoben. Taček je jedel. Feliks se je umaknil in ga opazoval. Danes vem, da se je poslavljal.
Partnerju sem omenila, da nekaj ni v redu. Spet me je miril, da je vse v redu, da naj se že pomirim.
Potem pa sem zaslišala tisti zvok, ki ga nikoli več nočem slišati. Hropel je. Bila sem že tako živčna, da nisem več vedela, ali si domišljam, ali je res. Pospremila sem ga v kopalnico, kjer je spal. Preden sem zaprla vrata za njim, me je pogledal.
Še danes se počutim krivo, da nisem nečesa ukrenila, čeprav verjetno ne bi ničesar spremenila. A se krivim, da sem mu obrnila hrbet.
Šla sva spat. Nekaj časa nisem mogla zaspati, saj me je ves čas preganjalo, da nekaj ni v redu. V vsem tem razmišljanju sem utonila v spanec.
Petek zjutraj. Dan, ki ga nikoli ne bom pozabila. Dan, ki bi ga najraje izbrisala.
Partner se vstane zelo zgodaj. Že, ko sem slišala, da je vstal, sem vedela, da bo šel naprej Feliksa pogledat. In kot nekakšen “deja vu” sem ga videla, kako prihiti nazaj. In je. Priteče v spalnico: »S Feliksom je nekaj narobe!« Sploh se ne spomnim kako sem vstala, vem le, da me je obšla groza, ko sem ga zagledala v kopalnici, kjer je po navadi spal. Spet je hropel. Komaj je še dihal. Ko sem se ga dotaknila, mi je roka sama odskočila, saj je postajal hladen. Dlesni so bile bele, prav tako, ko sem pregledala njegove oči, je bilo namesto roza ali rdeče barve, belo.
Ko sva ga dajala v transporter, je prišel Taček. Čutil je, da nekaj ni prav. Da Feliks trpi. Prišel se je posloviti. Spomnila sem se, da je Taček ponoči mijavkal in praskal po vratih. Mislila sem, da prosi za hrano in zato nisem odprla, v smislu: »Saj boš zjutraj dobil, zdrži no malo!«” Danes vem, da mi je hotel povedati, da se Feliks ne počuti dobro. Zagotovo je slišal, kako trpi.
V paniki nisva vedela kaj naj ob 5h zjutraj. Klicala sva dežurno veterinarsko kliniko. Klicala sva taksi, nadrla sem jih, naj čim prej pridejo. Ker je nujno! Deževalo je kot za stavo, kot bi nebo jokalo in vedelo, kaj bo. Na dežju sva čakala več kot 20 minut! Oba sva se trudila, mu prigovarjala, ga tolažila, spodbujala, naj zdrži, da bo še vse dobro. Ovila sva ga v kup brisač, da bi mu bilo toplo.
Ko sva prišla pred kliniko, sva morala čakati veterinarja. Zdela se mi je cela večnost. Veterinar je le prišel.
Ves čas sva mu prigovarjala, naj zdrži, da ga imava rada, da bo vse dobro. Kaj pa sva vedela?!
Veterinar ga je začel pregledovati. Obhajal naju je obup, nisva vedela, kaj bo. Imela sva upanje! Držala sva Feliksa. In takrat sem zaslišala: »Mijav!« Čisto tih, a sem ga slišala. Kot bi rekel: »Hvala!« In začel je presti (mesece kasneje sem nekje prebrala, da mačke ne predejo le iz užitka, ampak tudi takrat, kadar jih kaj boli, saj s predenjem omilijo bolečino – tudi bolečino, ko umirajo).
Še bolj sem planila v jok, oči sem imela že čisto rdeče. Zdelo se nama je, da se veterinar vleče kot megla. Kričala sem s pogledom: »Podvizaj se! Pomagaj mu! Reši ga!« Nisem se zavedela, da je tudi on le človek, in da včasih pač ne gre. In sem ga vprašala: »Kaj je to?! Kaj zaboga je narobe s Feliksom?! Iz danes na jutri.«
In potem je rekel. FIP. Gledala sva ga kot da sva z Marsa. »FIP?! KAJ JE TO?!« Veterinar: »Mačji infekcijski peritonitis«” KAJ?! Njegove razlage nisem slišala, sem pa se zaslišala, ko sem ga vprašala: »Kolikšne so možnosti, da se pozdravi?«
Odgovor: »1 %.« Kot bi mi nekdo primazal klofuto. PROSIM?! 1%?!! Verjetno mislite 10?! 100?! »Ne, gospa, 1%!« Neeee! V sebi sem kričala: »Lažete, le leni ste in se Vam ne da in ga boste pustili, da umre!« Poskušal ga je segreti z ogromnimi injekcijami neke tekočine. Zaman.
Partner me je potegnil na stran, tudi on je že jokal. Rekel mi je: »Vem, da tega nočeš zdajle slišati, ampak mislim, da je najbolje, da ga rešiva trpljenja!« Neeee! »Veterinar mi je rekel, da je to res najboljša možnost, saj mu voda zaliva pljuča in če ne drugega, se bo čez pol ure, uro zadušil s tekočino.«
Stala sva zraven njega, ko je veterinar naredil UZ (po nekajminutnem prepričevanju: »To Vas bo stalo!« »Briga me! NAREDITE ULTRAZVOK!« (zamolčano: »Zato ste pa tu, hudiča!«) In res, tekočine je bilo ogromno.
Feliks se je vznemiril. Mirila sva ga. Potem naju je pogledal gor, kot bi hotel reči: »Boli me, trpim, rešita me! Pustita mi oditi, prosim!« In sva. Držala sem ga za tačke, mu prigovarjala, da je bil čudovit, da ga imava zelo rada, da ga kmalu ne bo več bolelo in naj naju ne pozabi. Ves čas sem ponavljala: »Oprosti. Oprosti. Oprosti. Oprosti.«
Skoraj sem doživela živčni zlom. Partner me je miril, da nisem jaz kriva, da nisem mogla vedeti. Ugovarjala sem mu. »Čutila sem, da nekaj ni v redu pa sem šla spat! Kakšen človek sem?! Kaj je narobe z mano, da nemočnemu bitju tako obrnem hrbet?«
Feliks je zaspal. Za vedno.
Domov sva se vrnila z avtobusom in praznim transporterjem. Čas se je ustavil. Nisem jedla, nisem spala. 3 tedne sem bila le senca sama sebe. Jokala sem v spanju. Krivda me je razžirala. Prepričevala sem se, da bi lahko kaj spremenila. Vsakič, ko sem prišla v kopalnico, sem ga “videla”, kako je ležal tisti zadnji dan. Ta podoba me preganja še danes in me bo verjetno vse življenje.
Dogovorili smo se, da me bodo poklicali, da potrdijo, da je res bil vzrok FIP. Poklical me je direktor klinike in potrdil diagnozo. Rekel mi je tudi, da ne bi mogla ničesar spremeniti. Četudi bi ga pripeljala prejšnji večer, ko sem zaslutila, da je nekaj narobe, bi ga pustili na opazovanju in bi umrl sam, na hladni mizi.
Tako pa ni bil sam. Bila sva ob njem do zadnjega. In sčasoma sem v tem našla kanček tolažbe. Feliks. Srečko. Pa je res bil? Mnogi pravijo, da ja. Če bi ga pustila zunaj, bi umrl kdo ve kje, sam, na hladnem, mokrem. Mesec in pol pa je bil neizmerno ljubljen, na toplem, sit in zadovoljen muc. Marsikatera mačka ali muc nimata te sreče.
Ali sem dober človek? Mislim, da sem. Vem, da je Feliksu dobro preko mavrice. Zagotovo z našo Miko (ki je šla preko mavrice 9.7.2012 zaradi odpovedi ledvic in častitljive starosti 16-ih let) lovita miške. Ni sam. To me pomirja.
Kaj sem želela s to zgodbo povedati? Bodite pozorni, opazujete svoje ljubljence, zaupajte šestemu čutu. Ne pustite se prepričati, če zares slutite, da nekaj ni v redu. Ne pravim, da delajte paniko za vsako malenkost, a konstantno napet (tudi, ko maček en čas ni jedel) trebušček ni normalen.
In v kolikor pride do najtežje odločitve (osebno sem šla skozi njo dvakrat v življenju v razmaku leta in pol, najprej pri Miki, potem pri Feliksu – ampak pri Miki sem se lažje sprijaznila, saj je doživela res lepa leta, Feliks pa je bil star komaj pol leta, komaj dobro je začel živeti, pa ga je bog vzel k sebi!) najdite moč v sebi in ostanite do konca. Do zadnje sekunde, zadnjega vdiha. Zadnjega izdiha. Žival vas takrat potrebuje. In s tem izkažete ljubezen in spoštovanje, ki si ga vaš ljubljenec zasluži.
Srčno upam, da vam skozi ta pekel nikoli ne bo treba iti. A naj bo moja zgodba v opomin, da ta bolezen obstaja in da za njo ni zdravila, ki bi jo ozdravilo (obstajajo le zelo draga zdravljenja, ki ne zagotavljajo ozdravitve).
Radi se imejte. Radi imejte svoje mačje štirinožne prijatelje. Njihova ljubezen in hvaležnost sta večni. Dosmrtni.
Feliks, srčno upam, da ti je lepo preko mavrice. Velikokrat se spomniva nate. Nikdar te ne bova pozabila. Upam, da tudi ti naju nisi. <3
Alenka
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
25 Jul 2015 22:24 |
|
|
|
Danes je 23 Nov 2024 02:41 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
|
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|