 |
Stran 1 od 1
|
| Avtor |
Sporočilo |
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
 POLETNA ZGODBA: Namišljeni kavalir
»Dobro jutro, Gabrijela,« se je oglasil močan glas. »No, Gabrijela, me slišite?« Zdrznila se je in za trenutek odmaknila pogled stran od okna. »Spet ste tu. Ste me pogrešali?« je nadaljeval. Gabrijela se je žalostno nasmehnila in skomignila z rameni.
»No, očitno bova spet nekaj časa preživela skupaj. Prav veselim se najinih pogovorov,« je prikimal Sergij.
»Gospod zdravnik, prav nič me ne veseli, da sem tu. Upam, da bom kmalu doma. No, vsaj vi ste tu, lažje bo,« je rekla Gabrijela in spet pogledala skozi okno.
»Lep dan je,« je dejal Sergij in zapisoval nekaj v njeno kartoteko.
Prikimala je. Odgovorila ni. Po njenem nasmehu, po njenih odsotnih očeh, je lahko sprevidel, da je nekje daleč z mislimi.
Odpravil se je naprej, a preden je sestra zaprla vrata njene sobe, jo je še enkrat pogledal. Prikupila se mu je. Tokrat je bila v bolnišnici že tretjič in bila je njegova pacientka. Gabrijela je bila stara šestdeset let, bila je urejena, vedno počesana in rahlo naličena. Imela je topel pogled in dobro srce. Njena bolezen je bila neozdravljiva. Sergij ni vedel, daj bo zaradi tega žalosten ali naj pač sprejme njeno bolezen. Ona jo je in veliko lažje je živela.
Prvo terapijo sta imela še tistega dne, ob četrti uri popoldan. Gabrijelo je pripeljala sestra v pisarno Sergija. Sedla je na stol in potrpežljivo čakala. Ves čas ga je gledala v oči.
»No, tokrat vas je k nam pripeljala soseda,« je pričel Sergij.
»Gospod zdravnik, ne vem, zakaj,« je nekoliko ogorčeno odkimala in prekrižala roki.
»Mogoče se ji je zdelo vaše obnašanje, no, čudno,« je pričel in jo pogledal.
»Nič čudnega nisem počela,« je odkimala.
»Plesala ste pred hišo,« je dejal in jo opazoval.
»Pač. Moj Albin je človek, ki se požvižga na ostale. In v tem ni nič slabega. Nikomur nisva škodila s tem, če sva pač plesala pred hišo,« je rekla odločno.
»Padal je dež, vi pa ste plesala brez dežnika,« ji je dejal Sergij.
»Gospod zdravnik, niste bili nikoli zaljubljeni?«
»To že, toda,« je pričel.
»Nič toda. Potem veste, da je v ljubezni možno vse,« je dodala
»Gospa Gabrijela, stari ste šestdeset let. Če bi bili najstnica, potem res ne bi bilo nič nenavadnega, toda gospa vaših let…«
»Aha, tako torej. Mladim je dovoljeno vse, če pa smo zaljubljeni mi, starejši, smo pa takoj za v norišnico,« se je razjezila.
»Najbrž ne bova prišla tako nikamor. Ne bom vas prepričal,« se je nasmehnil.
Gabrijela je trmasto odkimala.
»Najbolje, da začneva od začetka,« je rekel in vzdihnil.
»Prav. Rada govorim o svojem življenju, to veste. Sploh rada govorim o njem, o mojem Albinu, o mojem kavalirju,« je rekla ljubeče.
»In kje je zdaj Albin?« je vprašal Sergij.
»Najbrž je doma. Sem še ni prišel. Najbrž čaka, da bodo obiski. Takrat me bo sigurno prišel pogledat,« je kimala.
»Prav. Pa mi povejte, kako ste ga spoznali,« je pričel Sergij in se naslonil. Vedel je, da bo zgodba dolga.
»Oh, že tretjič vam govorim, kajne? No, pa saj mi ni težko. Rada se pogovarjam o njem,« je kimala.
»Poslušam, gospa Gabrijela,« je prikimal.
»Albina sem spoznala, ko mi je bilo dvaindvajset let,« je pričela.
»Kaj, ko bi se tokrat vrnila še nekaj let nazaj,« jo je prekinil.
»Gospod zdravnik, saj veste, da ne rada govorim o svojem otroštvu,« je odkimala resno. »Raje vam govorim o njem.«
»Vem, Gabrijela, toda, dobro je, da mi poveste. Saj, minilo je že toliko časa od takrat,« jo je spodbujal.
»Minilo je že veliko let, toda meni se še vedno zdi, da se je vse zgodilo včeraj.«
»Če vam obljubim, da bova le kratek čas najinih pogovorov namenila vašemu otroštvu in bova potem govorila le še o njem? O Albinu. Bo šlo?« je vprašal.
Narahlo je prikimala:«Prav, toda ne vem, kaj bo bolje, če vam govorim o vseh tegobah, ki sem jih doživela.«
»Bolje bo, gospa Gabrijela,« jo je spodbujal Sergij.
»Rodila sem se leta štirideset. Vojna je bila v ozračju že povsod. Bilo je težko, oče je odšel, mati je ostala sama z nami. Bilo nas je sedem. Jaz sem bila najmlajša. Vojne se ne spominjam dobro, bila sem premajhna. Sem pa potem večkrat poslušala, ko mi je mati pravila, kako je bilo,« je kimala Gabrijela.
_________________ Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 12 Avg 2016 22:20 |
   |
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Namišljeni kavalir (2/5 strani)
»In potem? Se je oče vrnil?« je vprašal Sergij.
»Ne, ni ga bilo nazaj. Bil je pogrešan, nikoli ga niso našli. Mati je čakala in upala. Ko mi je bilo osem let, pa se je ponovno poročila. Takrat so ostali otroci odrasli in odšli. Le jaz sem bila še premajhna in ostala sem z materjo. Le jaz sem dobila očima, ostali so bili dovolj veliki, da so si sami služili kruh in si ustvarjali svoje družine. Domov so prihajali vse bolj poredkoma. Sicer pa z brati in sestrami nikoli nismo bili preveč navezani. Preveč let je bilo razlike med nami.«
»In očim?«
»On je bil prijazen. Mama je bila srečna, večkrat je rekla, da je pretrpela že dovolj, da ima zadosti in da si zasluži srečo.«
»Vas je očim sprejel?« je vprašal Sergij.
»Oh, pa še kako! Najprej je bil le zelo prijazen do mene, potem me je večkrat božal po laseh, nato si je dovolil še več,« je rekla in njen pogled je bil jezen.
»Pa vaša mati? Je vedela?«
»Mislim, da je, toda zakrivala si je oči. Tako zelo si je želela srečo, da ni hotela opaziti resnice, ki je bila kruta. Preveč kruta. Očim je bil vse več časa pri meni v postelji. Ko je mati zaspala, je redno prihajal k meni. In jaz? Mar naj bi vedela, kaj počne?! Stara sem bila osem let in nisem vedela ničesar. Molčala sem in bila prepričana, da je pač takšno življenje. Kako naj otrok, neuki otrok, pri osmih letih sploh kaj ve? Z mano se nikoli niso pogovarjali,« je odkimavala z glavo.
»Kako dolgo je to trajalo?« je vprašal Sergij.
»Do mojega trinajstega leta. Noč za nočjo, leto za letom. Si predstavljate gospod zdravnik? Si sploh lahko predstavljate?!«
»Bova nadaljevala?« je vprašal, ko je videl, da je postala jezna in razburjena.
»Da! Tu nočem ostati. Morava naprej. Čimprej morava mimo,« je hitro odgovorila.
»Prav, potem povejte, kaj se je zgodilo, ko ste imeli trinajst let,« je kimal.
»Zanosila sem. Z njim, seveda. Povedala sem materi. Jokala je in kričala. Potem mi je dala težke vreče, polne peska. Nosila sem jih gor in dol, gor in dol. Ves dopoldan. Dokler ni šlo naprej. Takrat ga je spodila. Prvič mu je rekla, naj gre, prvič mu je rekla, da ga noče več videti. Prvič se je postavila zame. A bilo je prepozno. In zanjo in zame. Očim pa je znorel. Kričal je, da nikamor ne bo odšel. Tepel jo je in tepel, dokler je še lahko jokala. Potem jo je vrgel ob tla. Z glavo je priletela ob mizo in bilo je konec. Mati je umrla, njega so odpeljali. Pa mene tudi. V zavod. Nihče ni hotel skrbeti zame. Vsi so imeli svoje skrbi in svoje opravke, kaj bi jim bila jaz. Le v napoto, najbrž.«
»In potem?« je vprašal Sergij.
»Bila sem v zavodu, tam sem delala, imela sem hrano in posteljo. No, najbrž mi je bilo tam lepo. Tista leta so hitro minila. Dopolnila sem osemnajst let in pričela delati v gostilni. Bila sem lepa mladenka. Opazil me je marsikdo. Tudi on. Županov pomočnik, nagnusen star dedec! Ni in ni mi dal miru. Ves čas je bil ob točilni mizi in me požiral z očmi. Nekoč je ostal in čakal, da sem končala z delom. Bil je pijan in njegov pogled je bil hudoben. Bala sem se ga, toda nikogar ni bilo, da bi ga lahko prosila za pomoč. Sledil mi je, ko sem odšla proti domu. Takrat sem živela v majhni sobici v strešnem stanovanju. Prvič, da sem imela nekaj svojega. Sledil mi je in me pri parku prijel za roko. Nikogar ni bilo. Še dobro se spominjam, da je bila takrat cesta prazna. Bilo je tako, kot da so se vsi zaklenili in obrnili hrbet. On pa je planil po meni. Upirala sem se in pričel me je tepsti. No, potem je pa opravil še tisto. In me pustil tam. Kako sem prišla domov, ne vem. Mislim pa, da sem takrat premišljevala, da bi skočila skozi okno in za vedno zaprla oči. Pa nisem. Naslednjega dne sem odšla nazaj v službo. In tudi on je prišel in se smejal ter me gledal. Bila sem prestrašena in ranjena kot žival. Nisem vedela, kaj naj storim. Pobegnila sem iz mesta, ko se je tistega dne pripetilo drugič, da mi je sledil in me posilil.«
»Težko je bilo, verjamem. A preživeli ste, močni ste, Gabrijela,« je dejal Sergij toplo.
»Življenje? Ne, ne, gospod zdravnik. Takrat nisem več živela. Le lebdela sem. Če bi živela, potem bi se najbrž zlomila, potem najbrž ne bi mogla več. Koliko lahko človek prenese? Človeški um je preveč razvit, da bi prenesel kaj takega brez posledic. Žal imamo spomin, žal. No, jutri bova nadaljevala. Pred mano je le še lep del zgodbe mojega življenja. Saj se strinjate, gospod zdravnik, kajne?« je rekla Gabrijela in vstala.
Prikimal je: »Pospremil vas bom!«
Skupaj sta počasi odšla nazaj do njene sobe. Pred vrati se je ustavila.
»Ne bi šla v sobo. Veliko raje bi šla sedet v zimski vrt. Saj je še vedno, kajne?« je vprašala in ga pogledala.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 12 Avg 2016 22:21 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Namišljeni kavalir (3/5 strani)
»Seveda je. Prav, pospremim vas tja in sporočim sestri, da ste tam,« je prikimal. Počasi sta odšla do konca hodnika in nato sta zavila levo. Pred njima se je prikazal velik zimski vrt z pletenimi sedežnimi garniturami. Nekaj pacientov je sedelo tam, večina stolov je bila praznih. Vzrok je bil najbrž v tem, da je bila ura že nekaj čez peto popoldan. Sonce je počasi pričelo zahajati in v zimskem vrtu ni bilo več tako prijetno toplo. Tudi okno so zaprli, ker je zrak postajal mrzel.
Gabrijela je sedla prav zraven okna in pogledala proti soncu.
»Tu bom ostala. Rada bi videla sončni zahod. Verjamem, da ga Albin doma opazuje in čeprav nisva skupaj, ga oba gledava,« je kimala.
»Najbrž imate prav, Gabrijela,« je dodal Sergij in ji za hip položil roko na ramo. Nato se je obrnil in odšel.
Sonce je že zahajalo za goro, ko se je peljal proti domu. Vedel je, da bo Beti spet jezna nanj. Ves dan je bil v službi in ni imel časa, da jo pokliče.
Počasi je zapeljal proti nizki hiši, ki je imela urejeno zunanjost. V kuhinji je bila prižgana luč. Beti je najbrž sedela za mizo z malima dvema in jima pomagala pri domači nalogi, si je mislil.
Tiho je odprl vhodna vrata, kakor da bi želel izbrisati svoj čas prihoda.
Tiho je odšel do spalnice in se preoblekel v trenirko, ki jo je imel doma. Potem se je napotil do kuhinje, vmes je globoko zadihal in si nadel nasmešek.
Bilo je tako, kot je ugibal že zunaj. Beti je sedela za mizo, njegova sinova sta reševala domačo nalogo in njen pogled je bil ledeno hladen.
Prisedel je in se izogibal njenemu pogledu. Vedel je, da bo vzkipela potem, ko bosta šla otroka spat. Pomagal jima je pri nalogi, Beti pa je vstala in odšla v dnevno.
Kasneje je sedela na kavču. Prisedel je.
»Si jezna?«
»Vsaj poklical bi lahko, da te spet ne bo,« je rekla hladno in gledala stran.
»Nisem mogel,« je pričel.
»Nikoli ne moreš. Niti pomisliš ne na nas in na to, da te čakamo,« je rekla.
»Beti, oprosti, toda res ni šlo prej,« je pričel.
»Dovolj imam,« je rekla in vstala. Odšla je spat.
Zadnje čase med njima ni bilo tako, kot bi moralo biti. Sergij je bil veliko časa v službi in Beti se je naveličala čakanja. Po eni strani jo je razumel. Želela si je, da bi bili več časa skupaj, toda njegova služba žal ni bila vezana na čas. Bil je najboljši psihiater v bolnišnici, rad je opravljal svoje delo in ko je govoril s pacienti, je pozabil na čas. Vedel je, da bo moral sam poskrbeti, da bo več časa doma, toda to je pomenilo, da bi moral nekaj pacientov dati drugemu. A vsi so bili zanj pomembni in nikogar ni hotel odsloviti. Ljudje so potrebovali njegovo pomoč in tega se je zavedal. Bil je srečen, da jim lahko pomaga in nesrečen, ker je imel dan le štiriindvajset ur.
Gabrijela je bila naslednjega dne dobre volje. Z nasmehom je prišla v njegovo pisarno.
»No, je bilo lepo jutro?« je vprašal Sergij. Zase tega ni mogel trditi. Beti je odšla v službo brez pozdrava.
»Da, ponoči se mi je sanjalo o Albinu. Vem, da bo danes prišel na obisk,« je rekla in se smehljala.
»Lepo,« je prikimal.
»Bom šla kmalu domov, gospod doktor?« jo je zanimalo.
»Najbrž res,« je prikimal. »Toda prej naju čaka še pogovor. Kje sva včeraj ostala?«
»Na začetku lepega dela. Ko sem spoznala Albina,« je kimala.
»Pa začnite,« je rekel in čakal.
»No, stara sem bila dvaindvajset let. Takrat, ko sem pobegnila iz mesta, kjer sem doživela nesrečo, mi je bilo devetnajst let. Odšla sem drugam, dobila sme službo natakarice v prijetnem lokalu, okrepčevalnici. Lastnik mi je ponudil tudi stanovanje. Majhna sobica, a imela je veliko okno, bila je sončna. Rada sem bila v njej. Kadar nisem delala, sem ležala na postelji in sanjarila. Saj veste, sanje kakršne ima vsako mlado dekle. Sanjala sem, da bo nekoč prišel pravi in bom z njim srečna. Nisem se še zaljubila. Čakal sem dolgo. Tri leta ga ni bilo od nikoder. No, saj včasih me je kdo povabil na pijačo ali na sprehod, pa sem vsakega zavrnila. Iskala sem tistega, ki bi bil pravi. In prišel je. Albin. Mlad, močan in rjavih gostih las. Prvič sem ga videla v okrepčevalnici, kjer sem bila zaposlena. Sedel je za zadnjo mizo in naročil je kavo. Nato je čakal, da so odšli še zadnji gosti in me šele potem, ko sva bila čisto sama, povabil naj prisedem k njemu. Povedal mi je, da je tujec, da je prvič v teh krajih. Vprašal me je, če bi mu jih hotela razkazati. Bilo mi je nerodno, toda vseeno sem prikimala. Takrat sem čutila, da nima slabih namenov. Bil je tako preprost in imel je poštene oči. No, nisem se zmotila,« je kimala.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 12 Avg 2016 22:22 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Namišljeni kavalir (4/5 strani)
»Lepo, Gabrijela. Torej ste spoznali moškega svojih sanj. In ste ga komu predstavili?« je vprašal.
Odkimala je: »Zakaj le? In komu le?«
»Torej ste ga poznali le vi? Je kdaj govoril še s kom drugim razen z vami?« je vprašal Sergij.
»Ne, nikoli. Bil je le moj in bila sem srečna, da končno nekdo, nekdo, ki me ljubi, pripada le meni,« je rekla.
»Prav, ne bom še v to smer, čeprav najbrž oba veva, pri čem sva, kajne?« je resno rekel.
»Dragi gospod zdravnik, pa menda ne mislite, da sem neumna. Seveda veva,« je kimala in se smehljala.
»Govorite mi o njem,« je rekel in se naslonil. Poškilil je na uro. Tokrat je sklenil, da bo govoril le z njo in bo odšel domov kuhat kosilo. Želel je presenetiti Beti.
»Moj Albin je bil kavalir že od prvega dne naprej. In se do danes se ni spremenil. Kadar sva bila sama, mi je vedno dvoril, govoril mi je sladke besede, pel mi je pesmi. Nikoli mu ni zmanjkalo idej. Tudi sedaj, ko sem že v letih, je isti. Isti kot takrat. Še vedno me močno ljubi in še vedno je pravi kavalir. Še vedno mi zapoje pesem. Da, tudi jaz ga ljubim. Drugega ne bi mogla in prav sem storila, da sem se takrat odločila znaj. Da sem čakal nanj.«
»Zadnjič pa sta plesala v dežju,« je pričel.
»Da, moj Albin je res posrečen možak! Pričel je padati dež, sedela sva v dnevni sobi. Jaz sem vezla prt, Albin je sedel zraven mene in je bral časopis. Nebo se je stemnilo in pričelo je deževati. Odložil je časopis in me pogledal. Vprašal me je, če bi zaplesala z njim. Prikimala sem. Kaj sem pa jaz vedela, da misli zunaj na dežju! No, nekaj časa sva plesala notri, potem pa je odprl vrata in preselila sva se ven na trato. Kako sva se smejala! Dež naju ni motil, bila sva srečna. Kaj takega! Oh, res je bilo lepo. No, in potem tista soseda! Pha!«
»Videla vas je in nas poklicala,« je kimal Sergij.
»Povsem brez pomena,« se je jezila Gabrijela.
»Res?« je vprašal Sergij in jo gledal.
»Da, res. Nikomur nisem nič hotela. Le srečna sem bila,« je rekla.
»Mogoče imate prav,« ji je potrdil Sergij.
Gabrijela je odšla nazaj, Sergij je odšel proti domu. Ura je bila nekaj do poldneva, ko je pripeljal pred domača vrata. Nikogar ni bilo. Beti je bila v službi, sinova sta bila v šoli.
Lotil se je kuhanja. Pripraviti je nameraval puranje zrezke v zelenjavni omaki, ki jih je Beti oboževala. Zraven krompir in rdečo peso. Ni velikokrat stal za štedilnikom, zato mu je šlo počasi od rok. Toda imel je nekaj več kot dve uri časa.
Ob pol tretji uri, ko je Beti prihajala domov, je bila miza pogrnjena, jedi so bile pripravljene. Čakal je. Upal je, da bo privabil nasmeh na njen obraz. Vse prevečkrat je bila resna, kar pa ga je žalostilo. Želel si je, da bi bila srečna.
Prišli so in vstopili v kuhinjo. Beti je obstala in začudeno opazovala mizo in njega.
»Kar za mizo. Kosilo je pripravljeno,« je rekel veselo. Čakal je njen odziv.
Sinova sta sedla in glasno govorila, Beti se je rahlo nasmehnila in sedla.
»Dovolite, da vam ponudim najboljši zrezek z zelenjavno omako, lepa gospa,« je pričel.
Sinova sta se smejala, Beti je povesila pogled in se namuznila. Odkimala je z glavo in ga pogledala. V njenih očeh je bilo veselje. Sergij si je oddahnil.
»Vedno me znaš razvedriti in predreti mojo slabo voljo. Vedno jo poceni odneseš,« je rekla.
»Poceni?! Dve uri sem se mučil tu za štedilnikom,« je ugovarjal.
Zasmejali so se. Kosilo je bilo odlično.
»Sedaj pa vas vabim še na kratek sprehod, predenj…« je pričel.
»Greš nazaj,« je dokončala Beti.
Rahlo je prikimal.
»Saj vem. Takšno službo imaš,« se je vdala.
Oddahnil si je. Ga je res razumela?
»Poskušal bom bolj prilagoditi urnik vam,« je pričel.
»Prav,« je prikimala. Ni bila jezna. Pomirila se je in poskušala sprejeti to, kar ji je lahko nudil.
Šli so na sprehod. Do parka, tam sta sedla na klop, sinova sta se igrala na igralih.
»Imaš koga posebnega?« je vprašala.
»Da, Gabrijela se je vrnila. Saj sem ti pravil o njej,« je povedal.
»Da, spomnim se. Uboga revica,« je kimala Beti.
»Samo toliko bom skočil tja, da pogledam, kako je z njo. Veš, smili se mi,« je povedal.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 12 Avg 2016 22:23 |
|
|
Mevki
Administrator
Pridružen/-a: 25.07. 2006, 11:57
Prispevkov: 8296
Kraj: Avstralija
|
Namišljeni kavalir (5/5 strani)
»Pa res misliš, da sodi tja? Saj nikomur ne škodi,« je rekla Beti.
»Njeno obnašanje je za nas nenavadno, čeprav imaš prav. Nikomur ne škodi. Saj ne bo dolgo notri. Kmalu bo spet doma, pri svojemu kavalirju,« je kimal Sergij.
Popoldan se je odpeljal nazaj v službo. Bil je ravno čas obiskov.
»Je Gabrijela v svoji sobi?« je vprašal sestro.
»Ne, obisk ima. Albin je pri njej,« se je zasmejala sestra.
Sergij se je odpravil do sobe za obiske. Gabrijela je sedela za mizo pri oknu. Bila je nasmejana, pogovarjala se je in krilila z rokami. Vsake toliko časa je utihnila in poslušala ter kimala z glavo. Imela je obisk in ni je želel motiti.
»Jo pokličem?« je rekla sestra, ki je stala zraven njega in jo opazovala.
»Ne, ni treba. Govorila bova jutri. Ne smemo je motiti. Obisk ima.«
»Bo še dolgo tu? Kar smili se mi,« je začela sestra.
»Ne, jutri bova imela še pogovor, potem jo bom odpustil. Naj bo doma. Naj ima svoj srečni svet, naj bo srečna s svojim kavalirjem. On ji pomeni vse, pri njem je našla srečo,« je rekel Sergij.
Sestra je prikimala in odšla, on pa je še nekaj časa stal in strmel v njo.
Gabrijela je bila srečna, ni se ozirala na ostale obiskovalce pacientov, ki so jo na skrivaj začudeno gledali. Preveč je bila zaposlena s tem, kar ji je imel Albin za povedati. Najbrž jo je hudo pogrešal, zdaj, ko je bil sam doma.
Sergij se je obrnil in odšel proti domu. Ni je želel motiti, bila je tam, kjer je bila srečna. V svetu, kjer je obstajal tudi njen namišljeni kavalir. Albin, ki so ga videle le njene oči. In tam je lahko v miru govorila z njim, v bolnišnici ni bilo nič tako nenavadnega, če je človek govoril sam sabo.
Odpeljal se je proti domu. Nebo so prekrili oblaki in pričelo je rahlo deževati. Tisti hip je začutil, kako srečen je. Imel je ženo, ki jo je ljubil, poklic, ki ga je rad opravljal in dva zdrava in lepa otroka. Kaj bi si lahko še želel?!
Doma je skočil iz avta in stekel k Beti.
»Pridi,« ji je dejal in jo potegnil za roko. Odpeljal jo je pred hišo in zaplesal je z njo v dežju.
Beti se je smejala in ga objela. Le kdo bi potreboval dežnik, če je srečen? Gabrijela je imela prav, ni bilo lepšega, kot ples v dežju z nekom, ki ti pomeni vse.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
|
| 12 Avg 2016 22:24 |
|
|
|
|
Danes je 22 Nov 2024 16:02 | Časovni pas GMT + 2 uri, srednjeevropski - poletni čas
| |
Stran 1 od 1
|
Ne, ne moreš dodajati novih tem v tem forumu
Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
Ne, ne moreš urejati svojih prispevkov v tem forumu
Ne, ne moreš brisati svojih prispevkov v tem forumu
Ne ne moreš glasovati v anketi v tem forumu
|
|
|
