Naše babice so za 12. marec govorile, da se takrat ptički ženijo. Stari običaj namreč pravi, da so se dekleta nekoč na gregorjevo ozirala v nebo. Prva ptica, ki jo je dekle videlo, je naznanila, kakšen bo njen mož.
Ko je veljal še stari julijanski koledar, je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski.
S to spremembo koledarja pa se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga zdaj praznujemo 12. marca, in ne na prvi koledarski spomladanski dan. Da se gregorjevo praznuje na god Gregorja, uradno ne drži, saj je Cerkev leta 1969 njegov god prenesla na 3. september, dan njegovega škofovskega posvečenja. Stari god, ki je dan njegove smrti leta 604 v Rimu, je namreč padel na post, kar ni bilo najbolje.
Kdaj imajo torej prički svatbo?
Na gregorjevo se ptički ženijo, to pa ni povsem točno, saj se ženijo tudi na vincencijevo (22. 1.), zato pravijo koroški Rožani "K šent Cenovem se tice ženijo", na Gorenjskem pa, da imajo "ta dan ptiči ofcet", ptički pa se ženijo tudi na valentinovo (14. 2.). Na Slovenskem je najbolj veljalo, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan.
Na Gorenjskem na predvečer praznika ohranjajo običaj spuščanja razsvetljenih barčic in hišic (imenovanih "gregorčki") v vodo. Po starih šegah namreč na ta dan sv. Gregor "luč v vodo vrže". V Kropi ima ta običaj dolgo tradicijo in sega še v čase, ko ljudje še niso poznali elektrike.
Sveti Gregor pozdravlja sonce in pomlad
Sveti Gregor je pomenil preobrat v življenju Kroparjev, saj pri svojem delu niso potrebovali več svetilke. Z metanjem različnih gorečih predmetov v manjši potok so pozdravili prihod sonca in pomladi. Kroparski kovači pa so nekoč na ta dan pozabili na delo in odšli na ptičjo svatbo.
V nekaterih delavskih in obrtniških krajih v Sloveniji so do druge svetovne vojne na predvečer gregorjevega v kovaške reke in potoke vrgli kos lesa z gorečim, v smolo namočenim "oblanjem" ali s svečo. Po drugi svetovni vojni so to šego oživili. Simbolično spuščanje ladjic po vodi so poznali tudi drugod po Gorenjskem, denimo v Tacnu, Domžalah in Cerkljah.
Spustite gregorčka tudi vi
Zadnje desetletje se ta šega prenaša v mestna in primestna okolja, tudi v Mengeš in Ljubljano, ter s tem pridobiva zgolj pomen pomladanske šege. Da bi voda odnesla vse slabo, skrbi in zimo, bodo "gregorčke" danes spuščali v Železnikih, Kropi, Tržiču in še nekaterih krajih po Sloveniji.
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
