Prav tipično je, da se kot popotniški navdušenci podimo za turističnimi atrakcijami čez mejo in da se morda radi odpravimo na izlet v znamenit slovenski kraj, pri tem pa zanemarjamo svoj domači kraj, o katerem (pre)pogosto vemo malo ali skoraj nič. Z Mariborom je že tako, a če se komu zdi, da v sebi ne skriva nič posebnega, se globoko moti, kajti mesto ob Dravi je skozi stoletja stkalo mnoge izjemno zanimive zgodbe.

 

 Danes je morda težko verjeti, toda Maribor se je dolgo skrival v senci takrat pomembnejšega Ptuja, pa ne le v časih starega Rima, še mnogo kasneje, pravzaprav vse do prihoda železnice, ki ga je z velikim črkami vpisala na zemljevid. "V prazgodovini so bili ti kraji obrobnega pomena, saj mimo njih ni vodila nobena glavna prometna pot, tako je bilo tudi v rimskih časih vse do prihoda Madžarov v panonsko nižino in njihovih vpadov v frankovsko državo - takrat je bilo treba zaščititi Karantanijo, zato je koroški vojvoda Bernhard Spanheim na Piramidi zgradil utrdbo, ki je zapirala vhod v Dravsko dolino in dalje na Koroško. Ta utrdba ali grad, ki je kasneje pogorel, danes nanj spominja samo še nekaj ruševin, v 19. stoletju pa so na njegovem mestu zgradili kapelico, je prvič omenjen v listini iz leta 1164, leta 1254 pa se vas pod gradom prvič omenja kot mesto," pripoveduje zgodovinar Sašo Radovanovič, avtor številnih knjig o zgodovini mesta.

    

 "Pekrska gorca kot hudičeva kazen �

Mesto je v 14. stoletju dobilo obzidje, ki na vzhodu potekalo po današnji Svetozarevski ulici, na severu po današnji Gregorčičevi ulici, na zahodu po današnji Strossmayerjevi ulici in na jugu po današnji Usnjarski ulici in nato po Lentu do Sodnega stolpa. "Od številnih obrambnih stolpov, ki so nekoč bili, jih danes stoji še pet: Sodni, Vodni, Čeligijev, židovska in grajska bastija, vendar nobeden od njih, na žalost, ni odprt za javnost."

Ljudje poleg "prave" zgodovine vedno radi prisluhnejo zgodbam, legendam, tudi pravljicam. V zvezi z Mariborom je zanimivih kar nekaj, še posebej pravljica, ki pripoveduje, kako je nastala Pekrska gorca, nekoč slovenska Kalvarija (Maribor je namreč imel dve kalvariji: nemško na sedanji Kalvariji in slovensko na današnji Pekrski gorci). "Mariborčani naj bi bili v starih časih živeli bogato in razuzdano - bog jih je kar nekaj časa opozarjal na njihove pregrehe, zato jim je nad mesto poslal hudiča. Mož zla je moral kaznovati meščane, zato je poletel na Pohorje in mu odtrgal velikansko skalo, da bi z njo pobil mesto. Ker pa je bila skala težka, si je med potjo sklenil malce odpočiti. Odložil je breme, ko je k njemu pristopila čudovito lepa žena v belem in ga povprašala po namerah. Hudič je v njej takoj prepoznal Mater božjo, se je tako prestrašil, da je pobegnil, za seboj pa pustil odtrgano skalo. Ta še danes leži v dolini sredi ravnic in se imenuje Pekrska gorca, na kateri so prebivalci v hvaležnost za milost Matere božje postavili belo cerkvico."

   


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Nadaljevanje: 2 del

   

 "O pogumnem krojačku �

Septembra 1532 je Maribor tri dni trepetal pred ogromno in kruto turško vojsko, razjarjeno, ker ji ni uspel pohod na Dunaj. Turki so se vračali mimo Maribora, kjer so hoteli prečkati Dravo, a so zato morali prej zavzeti most. Maloštevilni branilci mesta so se v neenakem boju pogumno borili, na roko pa jim je šlo dejstvo, da se je Turkom zaradi bližajoče se jeseni mudilo domov, zato so prenehali boje, pri Bresternici zgradili pontonski most in prečkali Dravo. Za seboj so pobijali, uničevali, požigali - iz starih zapisov je razvidno, da je bil pogled na Dravsko polje še posebej grozljiv ponoči, saj so noč osvetljevali plameni neštetih požarov. Še leta 1542 so bile mnoge vasi v okolici nenaseljene, v mestu pa je bilo od 180 hiš nenaseljenih kar 54.

Iz tistih časov je simpatična zgodbica o junaškem krojačku, ki je Maribor rešil pred Turki. Ljudje so se pred turško vojsko množično umikali v Maribor, saj so se znotraj obzidja počutili varne. Kar zgrozili so se, ko so ugotovili, da so mestni jarek pozabili napolniti z vodo. A Turki so že bili pred vrati, zato si nihče ni upal do treh ribnikov, kjer bi odprl zapornice in vodo spustil v jarek. Slednjič se je opogumil neki krojaček, se preoblekel v Turka in odhitel proti ribnikom. V tem času so Turki že opazili, da je jarek suh, zato so takoj skočili vanj in začeli napad. Kako so bili presenečeni, ko je jarek nenadoma preplavil velikanski val vode, ga v trenutku napolnil in potopil kar dve tretjini Turkov.

   

 
"Kuhanje toče nesrečnih čarovnic �

Med najbolj mračnimi dogodki iz preteklosti so gotovo čarovniški procesi, ki so bili posledica nevednosti in strahu pred hudičem. "Po do sedaj znanih podatkih se je prvi čarovniški proces v Mariboru začel leta 1546, v naslednjih dvesto letih pa mu je sledila nerazumljiva gonja in mučenje ljudi. Iz tega časa so ohranjeni procesi proti 45 osebam, od katerih so jih 40 tudi usmrtili. Duhovniki so takrat v cerkvah govorili več o hudiču kot o bogu, sodniki so čarovnice iskali tudi sami, jih nato zapirali v temne in vlažne podzemne luknje, kjer je mrgolelo podgan in stenic. Zasliševali so jih, vnaprej prepričani o njihovi krivdi, če so žrtve zatrjevale, da so nedolžne, so jih z neznanskimi mukami silili k priznanju "zločinov". Pri izbiri mučilnih sredstev so imeli neverjetno domišljijo, obstajajo celo zapisi o tarifah, po katerih so bili mučitelji plačani za uporabo posamezne metode. Zanimivo je, da so drugje po Evropi pogosto potekali tudi procesi proti čarovnikom, medtem ko so v Mariboru in na Štajerskem čarovništva praviloma obsodili samo ženske. Uboge reve so si v izogib strašnemu mučenju izmišljale najrazličnejše zgodbice o srečanju s hudičem, o nočnih orgijah, poletih na Donačko goro in kuhanju toče."

   


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

3 del

   

 "Mesto pogorelo v dveh urah �

Ker so bile nekoč hiše v Mariboru tako kot drugod po Evropi večinoma lesene in s slamo krite, so bili požari vsakdanji spremljevalci življenja meščanov. Zaradi majhne površine so si hiše stale tesno ena ob drugi, ulice pa so bile zelo ozke, zato ne preseneča, da so požari, ki so izbruhnili zaradi najrazličnejših vzrokov, ogenj je takrat služil za ogrevanje, kuhanje in razsvetljavo, večinoma upepelili večji del mesta. Od velikih požarov v Mariboru so ohranjena poročila o šestih, in sicer iz let 1601, 1645, 1648, 1650, 1700 in 1797. Maribor sta najbolj prizadela zaporedna požara, saj si mesto ni moglo tako hitro opomoči od nastale škode. 30. aprila 1648 je požar izbruhnil med šesto in sedmo uro zjutraj v Mali gosposki, danes Jurčičevi ulici. Samo v dveh urah je pogorela večina mesta s cerkvami, mestnimi vrati, rotovžem, skladišči hrane in municije in s pred kratkim prekritim obzidjem. Dve leti kasneje je požar podtaknil hudobni vojak, ki se je z vojsko vračal iz Vojne krajine in so ga kasneje zaradi drugih prestopkov usmrtili na Češkem. "Mariborčani so zaradi katastrofalnih posledic pričakovali vsaj razumevanje deželnih stanov, če ne že pomoči, a niso bili deležni ne enega ne drugega. Zaradi pomanjkanja denarja za dajatve, vse, kar so imeli, so dali za obnovo mesta, so prišli v spor z deželnimi stanovi, ki so jim celo zaplenili mestno mitnino. Mesta so takrat razvila poseben sistem varovanja pred požari, tako imenovane požarne straže, ki so iz požarnih stolpov ali iz cerkvenih zvonikov opazovale mesto. V mestnem stolpu oziroma zvoniku mariborske stolnice so meščani uredili požarno opazovalnico in zaposlili mestnega čuvaja, čigar naloga je bila opazovati mesto in z zvonjenjem ali kasneje po telefonu obvestiti mestno požarno obrambo. Čuvaj je imel na vrhu stolpa majhno stanovanje (danes je na ogled javnosti) vse do leta 1933, ko so zadnji čuvajki Antoniji Weiss, ki je službo prevzela po smrti svojega moža, mestne oblasti odpovedale pogodbo, ker je zaradi modernizacije niso več potrebovale."

   


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

4 del

   

 "Črna smrt pregnala tudi zdravnike�

Zadnji izmed jezdecev apokalipse, ki so obiskali Maribor in poželi obilno žetev življenj in človeškega trpljenja, je bila črna smrt, oblika kuge, ki je sredi 14. stoletja pomorila velik del prebivalstva po vsem svetu. "Medicinsko znanje je bilo vse do 18. stoletja zelo omejeno, veliko zdravnikov, ki niso imeli pojma o vzrokih bolezni, je ob izbruhih kuge pobegnilo. Zavetnice kuge so bile velike vojne in številne naravne nesreče, prav tako nezadostna prehrana in higiena nagnetenega prebivalstva v mestih. Na Slovenskem je kuga, ki je najverjetneje k nam prišla iz Vojne krajine, morila kar osemdesetkrat, na Štajerskem naj bi umrlo dvanajst tisoč ljudi. V Mariboru se je prvič pojavila leta 1624, takrat je notranjeavstrijska vlada na pomoč iz Benetk poslala zdravnika dr. Hanibala Bottinonija. Ker ni znal jezika, je imel ob sebi ves čas tolmača, poleg tega pa se je tako bal kuge, da je "ordiniral" kar na konju in si bolnike ogledoval od daleč, pri odprtih vratih. Za takšne obiske je zahteval od 40 do 50 tolarjev, zato si je nakopal hudo jezo ljudi, od katerih je moral velikokrat pobegniti. Žal drugih podrobnih podatkov o pustošenju kuge v Mariboru nimamo, vemo le, da je imela najhujše posledice v drugi polovici leta 1680," pripoveduje Sašo Radovanovič in dodaja, da bi lahko o Mariboru in njegovi preteklosti govorili še ure in ure. "Avanturistične so zgodbe o življenju splavarjev, ki so po Dravi pluli vse do druge svetovne vojne in žalostna je bila usoda Židov, ki so bili iz Maribora pregnani leta 1497. Močna so bila trenja med slovenskim in nemškim prebivalstvom - čeprav naj bi bilo slednje uradno številčnejše, mnogi drugi podatki govorijo ravno nasprotno. Mesto so skozi stoletja obiskale številne pomembne zgodovinske osebnosti, od papeža Pija V., cesarja Franca I., Hitlerja, Tita do papeža Janeza Pavla II. Tu so še zgodovinski dogodki, kot so selitev lavantinske škofije v Maribor, Maistrove ustanovitve slovenske vojske in gospodarskega vzpona mesta ob Dravi, ki se je začel s prihodom železnice. Nedvomno bi se morali posvetiti tudi mariborskim mostovom: nekoč smo imeli samo enega, lesenega, ki je reko prečkal pri današnji gostilni Gril ranca na Lentu, leta 1925 pa so ga podrli, saj ga je nadomestil Glavni most, ki ga je tedanja nemška oblast, ker ga ni hotela postaviti ob slovenski Narodni dom, nasilno umestila na sredo Glavnega trga, zaradi česar je trg izgubil prvotno zaključeno podobo."

   


_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!

Večkrat sem bila v Mariboru in mi je zelo všeč tisto mesto!


_________________
Sreče ne spoznaš z glavo,temveč s srcem.