Ko bom umrl mi ne nosi cvetja na grob;
predolgo je bilo življenje
in cvet prehitro ovene.
Ko bom umrl, mi ne prižigaj svečk;
pretemačni so bili trenutki,
da bi jih lahko razsvetlil plamen.
Ko bom umrl nikar ne toči solza;
preveč je bilo hrepenenja,
da bi me lahko odžejal.

Samo tiho stopaj za menoj.
V molku se želim prepletati s teboj,
da se bo še zadnjič napolnila čaša,
da bom skozi tvoje oči še zadnjič začutil
zahod nemega sonca.

Ko bom umrl, ne žaluj;
bodi moje pero,
da bova skupaj pisala življenje,
nove Magistrale, ki bodo večno pele
svojo pesem, pesem svetlobe in luči.