svetu si po podatkih svetovne zdravstvene organizacije vsakih 40 minut nekdo vzame življenje, v Sloveniji pa Koroška poleg celjske regije spada med najbolj obremenjene. Številke se v zadnjih treh letih nižajo, vendar si na zavodu za zdravstveno varstvo (ZZV) Ravne še ne upajo trditi, da se je stanje umirilo, domnevajo pa, da ukrepi, ki jih izvajajo zdravniki in zavod, vplivajo na zmanjšanje števila samomorov.
V letu 2006 je zaradi samomora na Koroškem umrlo 27 ljudi, leta 2007 je bil prvi večji upad v zadnjih desetih letih, življenje si je vzelo 16 oseb, v letošnjem letu deset. Najpogostejši način samomora je obešanje, glede na starost pa se število samomorov viša po 65. letu. Regijska koordinatorka za duševno zdravje Marijana Kašnik Janet opozarja, da so posebno ranljivi mladi, saj je evropska raziskava o razširjenosti drog med mladimi na Koroškem pokazala, da je 16 odstotkov vprašanih najstnikov odgovorilo, da so v stiski poskušali storiti samomor.

ZZV Ravne je ob podpori Inštituta za varovanje zdravja v sodelovanju z društvi in drugimi ustanovami letos izvedel devet delavnic, ki so bile namenjene prepoznavanju in ukrepanju ob pojavu duševnih motenj, med drugim tudi za zaposlene v intervencijskih službah, v jesenskem času bodo usposabljali še gasilce.

"Vsaka zgodba samomorilnega posameznika je drugačna. Če izhajamo iz predpostavke, da je samomor želja po smrti in hkrati nebogljen klic na pomoč, lahko trdimo, da je preprečljiv. Samomor je notranji proces, ki se dogaja v več fazah, od izgube upanja in občutka nemoči do prve misli na samomor, ki jo na koncu v brezizhodnem položaju oseba sprejme kot končno odločitev. Če ima tak človek nekoga, ki bo njegovo stisko prepoznal pravočasno, se njegov načrt ne bo končal s samomorom. V takih trenutkih smo pomembni vsi, ne le psihiatri in drugi strokovnjaki," pravi Kašnik Janetova.

Po podatkih raziskovalcev, okoli 75 odstotkov vseh, ki storijo samomor, pred tem o svoji nameri nekoga od bližnjih opozori. Pokojni dr. Andrej Marušič je dejal, da je stisko tako preprosto zaznati, kot je preprosto opaziti, da nekdo šepa, le zavzeti se je treba in si upati vprašati, kako lahko pomagamo.

Pomembno je zaznavanje skrivnih sporočil, ki se kažejo na različne načine v spremenjenem obnašanju, stališčih, videzu in v izjavah samomorilne osebe: ne morem več, najraje bi zaspal, nihče me ne razume, mojim bi bilo bolje brez mene, vzemi moje stvari, ne potrbujem jih več...

"Oseba s samomorilnimi nagibi potrebuje nekoga, ki si bo vzel čas, poslušal, ki bo znal hrabriti in biti v oporo, bo verjel prizadetemu, si pridobil njegovo zaupanje, bo znal pomiriti in sprejeti človeka takega, kot je. Najslabše je obsojati in deliti "plastične" nasvete. Vselej je mogoče pomagati in vedeti moramo, da se vsakdo od nas že jutri lahko znajde v težavah, saj so del vsakega življenja," pravi Kašnik Janetova.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.