V Italiji zavržejo okoli 20 milijonov ton živil na leto, ki jih ne prodajo pred njihovim rokom zapadlosti, s čimer bi lahko nahranili 44 milijonov ljudi in prihranili kar 37 milijard evrov oziroma tri odstotke bruto domačega proizvoda. Toda tudi v preostalih državah razvitega sveta se spoprijemajo s podobnim problemom. V Veliki Britaniji, denimo, propade okoli 30 odstotkov proizvodnje prehrambne industrije, vrednost zavržene hrane pa ocenjujejo na kar 16 milijonov britanskih funtov; Američani zavržejo tako po 1400 kalorij hrane na prebivalca na dan. Vprašanja o tem smo naslovili tudi na nekatere trgovce pri nas, a nismo dobili prav veliko podatkov.
Nastanek, »življenje« in propad (in v nekaterih primerih tudi reinkarnacijo v drugih oblikah) tistega, kar uživamo, regulirajo strogi evropski zakoni, te pa dopolnjujejo nacionalne posebnosti. Na živilih na splošno obstajata dva tipa etiket, ki označujeta njihov rok trajanja: eden »porabiti do« je neodložljiv in ga zasledimo na hitro pokvarljivih živilih, kot so sveže mleko, meso, jajca ali ribe. Drugi napis pa se razlikuje le za odtenek »porabiti najmanj do«, ki ga najdemo, denimo, na jogurtih, testeninah, olju ali sadnem soku, a prinaša pomembno sporočilo. Gre za datum, po katerem bodo živila začela izgubljati svoje organoleptične lastnosti oziroma tiste, ki so ugotovljive z vidom, okusom, vonjem in otipom, vendar zato ne prinašajo nujno tveganja za zdravje. Denimo jogurt, ki mu preteče rok trajanja, je na videz in okus enak kot pred tem, revnejši je le za več milijonov koristnih živih mlečnih kultur. Če je primerno hranjen, je ponavadi užiten še dva tedna po pretečenem roku trajanja.
Kruh, zelenjava in meso
Kot poročajo v italijanskem dnevniku La Repubblica, v italijanskih samopostrežnih trgovinah in hipermarketih tudi zaradi kratkih rokov trajanja umaknejo med odstotkom in 1,2 odstotka obsega prodaje, kar je približno 244.000 ton izdelkov na leto. Na prvem mestu je kruh, saj na prodajnih policah vsak dan ostane v povprečju 15 odstotkov štruc, hlebcev, žemljic in drugih pekovskih izdelkov. Na drugem mestu je zelenjava, ki je zavržejo približno deset odstotkov. Neprodanega ostane tudi od 2,5 do tri odstotke svežega mleka, katerega povprečna življenjska doba je šest dni, od tri do pet odstotkov jogurtov, ki naj bi zdržali od 20 do 30 dni, ter 1,6 odstotka postrežnega mesa v vitrinah. Na drugi strani pa skoraj ne ostanejo neprodani izdelki z najdaljšo življenjsko dobo, med njimi testenine, piškoti in starani izdelki, kot je parmezan.
Kaj se zgodi z živili, ko jim poteče rok trajanja? Po ocenah ameriške agencije za hrano in zdravila FDA prehrambna industrija porabi štiri odstotke svojega dobička za predelavo oziroma uničenje, kar ni ravno malo. Zato je zmanjšanje potratnosti vprašanje načina varčevanja. V trgovskih mrežah, zlasti v Veliki Britaniji, uporabljajo metodo postavljanja posebnih stojal oziroma prodajnih točk, kjer je najti blago, ki se mu približuje datum zapadlosti, zato jih kupcem ponujajo po 30 do 50 odstotkov nižjih cenah.
Znižanja v zadnjem trenutku
Londonska spletna stran www.approvefood.co.uk je že pred časom začela prodajati v povprečju po 75 odstotkov znižanih cenah živila, ki so že prešla datum, naveden pri zapisu »porabiti najmanj do«. To pomeni, da so morda že izgubila kakšno organoleptično lastnost, toda so še vedno užitna. Da se prodajajo za med, je najbrž pripomogla tudi gospodarska kriza.
Znižanja hrane v zadnjem trenutku se po poročanju La Repubblice na Apeninskem polotoku pojavljajo šele v zadnjem času. K temu so pripomogle tudi organizacije, ki hrano pred izgubo organoleptičnih lastnosti zbirajo v dobrodelne namene. »Pri tem so zmagovalci vsi: proizvajalec, ki prihrani, ker mu ni treba poskrbeti za odpadke, hipermarket, ki uravnava logistiko, okolje, ki je manj zasičeno z odpadki, in seveda tisti, ki jim donirajo hrano. Denimo italijanska mreža supermarketov Coop je s projektom Buon fine (Dober konec), ki vključuje 380 prodajnih mest in 123.000 končnih naslovnikov, leta 2009 prihranila pri odlaganju in distribuciji več kot 2,4 milijona kilogramov živil v vrednosti 14 milijonov evrov. Mreža Esselunga je podpisala sporazum s funadcijo Banco Alimentare, ki se bori proti odpadkom in lakoti. Ta je lani samo pri njih pobrala za milijon evrov izdelkov, v celotnem seštevku pa pobrala in razdelila za 228 milijonov evrov blaga.
Visoka cena za okolje
Cena zavržene hrane na koncu cikla je visoka za podjetja, skupnost in okolje. Po ocenah strokovnjakov z bolonjske univerze bi v Italiji z zmanjšanjem živil, ki se jim rok trajanja izteče na policah, zmanjšali emisije ogljikovega dioksida za kar 291.000 ton na leto.
In kaj se zgodi z živili, ki jim grozi iztek roka trajanja? Jih lahko uporabijo predelane v drugačnih preoblekah? Tudi tu veljajo strogi predpisi. Kruh in zelenjava sodita med biološke odpadke in ponavadi končata v predelovalnicah za kompost ali biogorivo. Bolj kompleksno je ravnanje z odpadnim mesom. Vsaj teoretično ga morajo predelati. Tisto, ki se ne sme več prodajati, vendar še ima užitne lastnosti, konča največkrat v prehrambni industriji za hišne ljubljenčke. Drugo razgradijo pod imenom stranski proizvod živalskega izvora. Z njim se nato ukvarjajo posebni obrati, ki ločujejo maščobo – to je najbolj cenjen del te vrste odpadkov. Živalska maščoba lahko dosega vrednost več sto evrov na tono. Najbolj cenjen del nekdanje rezine salame ali piščančjega bedra potem roma v kemično industrijo, ki derivate propadlega mesa uporablja v proizvodnji detergentov, šamponov in tudi zdravil. Manj cenjeni odpadni deli so naslovljeni na sežig in nato v industrijo gnojil in biogoriva. Mleko, jogurt in pokvarjene sire najpogosteje uporabijo pri pridelavi živalske hrane, spremenijo pa jih tudi v prah in pri tem pridobljene najdragocenejše proteine uporabijo v krmi ali pa za nove živilske izdelke za ljudi. Lahko jih predelajo tudi obrati za kompostiranje in biogorivo. Toda vsi proizvajalci ne ravnajo tako, kot je treba, poudarjajo pri italijanski Skupini za boj proti ponarejanju živil NAS (Nucleo Antisofisticazioni). Leta 2009 so ugotovili skoraj 35.000 takšnih ali drugačnih kršitev, od prodajanja plesnivega sira do prirejanja rokov trajanja.
Kako je v trgovinah pri nas
Vprašanje, kaj naredijo z živili, ki jim preteče rok trajanja, smo že prejšnji četrtek naslovili na Spar Slovenija, Mercator in E. Leclerc Slovenija, vendar smo odgovore pravočasno dobili le iz Mercatorja. Izdelke, ki jim v kratkem grozi iztek uporabnosti, prodajo še pred tem, tistim s kritičnim rokom uporabnosti, kakor so se izrazili, pa znižajo ceno tudi do 80 odstotkov. Nabavo hitro pokvarljivih izdelkov uravnavajo s frekvencami dostav in z ustreznimi odjemnimi količinami za posamezno prodajalno. Zelo niha predvsem prodaja sadja in zelenjave in s tem odpisane količine; v tej skupini se tudi cene določajo vsak teden glede na ponudbo in povpraševanje. To vrsto živil poskušajo prodati po znižanih cenah, nepakirani kruh in pekovsko pecivo pa uro pred zaprtjem pocenijo za 50 odstotkov. »Živila neustrezne kakovosti, med njimi izdelke po preteku roka uporabnosti, poškodovane izdelke in tiste z organoleptičnimi spremembami, ločeno oddajamo pooblaščenemu zbiralcu odpadkov. Količine vseh bioloških odpadkov v naših trgovinah vztrajno zmanjšujemo,« so med drugim zatrdili. Količine neprodanega kruha so, kot so dodali, z aktivnostmi, kot so dostava večkrat na dan, dopeka v trgovini in za polovico znižana cena uro pred zaprtjem, zmanjšali na minimum.
(Delo)
_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.
No, tako sem jaz slišala.
, kajti v njej je več kemije kot pa hranil 
!
