2. POSTNA NEDELJA

Jezusova spremenitev
 
Čez šest dni je Jezus vzel Petra, Jakoba in Janeza in jih same zase peljal na visoko goro. Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu. In prikazal se jim je Elija z Mojzesom in pogovarjala sta se z Jezusom. Oglasil se je Peter in rekel Jezusu: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj bi rekel, kajti zelo so se prestrašili. Naredil se je oblak in jih obsenčil. In iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Ko so se hitro ozrli naokrog, niso videli nikogar več, razen Jezusa samega, ki je bil z njimi.
 In medtem ko so šli z gore, jim je naročil, naj nikomur ne pripovedujejo tega, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih. To besedo so ohranili zase in se med seboj spraševali, kaj pomeni vstati od mrtvih.

 Mr 9,2-10


PRISLUHNIMO BOGU
 
Na drugo postno nedeljo nas Božja beseda opogumlja: najprej nam v ospredje postavlja Abrahama, ki je popolnoma zvest Bogu, nato nam pokaže lepoto spremenjenja, ki nas čaka, če prisluhnemo Božjemu glasu in se ravnamo po njegovi volji. Kako pa lahko slišim Božji glas? Jezusa zagotovo ne slišim ob glasnem nabijanju glasbe, s slušalkami v ušesih, ker mi višina glasnosti in glasba ustvarjata zgolj prijetno razpoloženje. Jezusa ne slišim niti pri gledanju televizije, posebej če preklapljam s kanala na kanal in iščem vsebino, ki me bo napolnila – in še kar upam, da ne bom razočaran. Jezusa ne slišim v preklinjanju, v prepiru, v jezi, v lenobi, v tarnanju, v obtoževanju, v opravljanju. Jezusa slišim v prebiranju Svetega pisma. Med vrsticami zaživi njegova podoba, kjer lahko slišim in črpam moči za opravljanje svojega poslanstva. V poslušanju Božje besede se krepi tudi moja vera, da je vedno bolj živa v mojih dejanjih. Jezus mi spregovori po zakramentih, če le vstopam vanje z zavestjo, da ga bom slišal. Jezusa slišim v tišini in molitvi, slišim ga na sprehodu v naravi in slišim ga v Cerkvi, pa čeprav marsikdo danes reče, da je ne mara. Jezusa slišim tudi ob srečanju s sočlovekom, če se ozrem vanj in mi spregovori, kje me potrebuje.
 V 1. Mojzesovi knjigi (22,1-18) se srečamo z Abrahamovo veliko stisko. Bog želi, da v žgalno daritev daruje svojega edinca Izaka, ki ga ljubi. Vsakdo bi rekel, da je to neumna želja, da kaj takega pač Gospod ne more zahtevati od nas. Tako bi lahko rekel tudi Abraham. Toda Abraham je bil Božji prijatelj, saj mu je popolnoma zaupal in je hkrati slutil, da Bog ne potrebuje takšne klavne daritve, ampak le vero in poslušnost srca. Če predamo svoje srce Gospodu, smo tako tesno združeni z njim, da mu ne moremo ničesar odreči. Bog vedno nagradi našo zvestobo.
 Apostol Pavel nam v pismu Rimljanom (8,31b-34) poda izredno ohrabrujočo misel: »Če je Bog za nas, kdo je zoper nas?« Če popolnoma zaupamo Bogu, se nam torej ne more zgoditi nič hudega. To Bog želi. To je drža kristjana
 V evangeliju po Marku (9,2-10) vidimo prizor spremenjenja na gori. Ob tem prizoru učenci osupnejo, a se počutijo tako lepo, da bi kar ostali. Znova se Bog oglasi iz oblaka: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Enak stavek smo slišali pri Jezusovem krstu, na začetku njegovega javnega delovanja. Sedaj je Jezus pred vrhuncem svojega poslanstva na zemlji, zato je še posebej pomembno, da ga učenci dobro poslušajo. Ali smo mu pripravljeni prisluhniti tudi mi?
 S povabilom, naj se spreobrnemo, postni čas želi doseči prav to, da bi se odprli Božji ljubezni v Jezusu, ki tako lahko postane za nas vir in merilo življenja. Ali smo že tako močno in resnično doživeli Jezusovo ljubezen, da se lahko v njej najdemo tudi v trenutkih, ko je zahtevna in zaradi nje trpimo preganjanje in bolečino? Ko poskušamo hoditi za Jezusom in uresničevati njegove besede, takrat tudi mi vstopamo v veselje, ki ga ima Oče nad njim. Veselje je v tem, da živimo življenje, ki je v celoti postalo ljubezen: ki izvira iz ljubezni in vodi v ljubezen ter je sposobno ogreti naše obraze, da zažarijo. Če vidimo sijati to luč na nas in na drugih, pomeni, da Bog deluje v nas in da na svetu izžarevamo njegovo navzočnost.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. POSTNA NEDELJA

Jezus očisti tempelj
 
Bližala se je judovska pasha in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me použiva. Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, ker takó delaš?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govoril o templju svojega telesa. Ko je bil obujen od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govoril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus.
 Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.
 
Jn 2,13-25
 

ODNOS DO SVETEGA
 
Božja beseda tretje postne nedelje nam postavlja v ospredje češčenje Boga in naš odnos do svetišča, v katerem se zbiramo k molitvi kot tudi do svetišča, ki je v naši duši. V današnjem času, ki ga zaznamuje velika duhovna kriza, ni nič več sveto, niti naše življenje ne. Ljudje tekajo od učitelja do učitelja in ostajajo prazni, saj njihov nauk ne prinaša prave sreče. Tudi mnogi verni ljudje, ki zahajajo v cerkev, iščejo raznih odrešenikov mimo Jezusovega nauka, saj se jih Božja beseda zaradi zasedenosti njih srca ne dotakne do te mere, da bi se z dušo in srcem oklenili edinega odrešenika Jezusa Kristusa. Mnogi kristjani zahajajo v cerkev iz navade in se namesto češčenja Boga ukvarjajo s svojimi skrbmi, opazujejo druge, kako so oblečeni, se pogovarjajo med sveto mašo, se spogledujejo … Kaj bi v tem primeru naredil Jezus? Verjetno bi rekel, naj spoštujemo svetost kraja njegovega bivališča, ali pa odidemo po svojih potih.
 Berilo iz 2. Mojzesove knjige (20,1-17) govori o našem odnosu do Boga in sveta v obliki Božjih zapovedi – zakonov, ki urejajo naše življenje na najboljši način. »Ne imej drugih bogov poleg mene!« je Bog naročil izraelskemu ljudstvu. Kakšne bogove smo si danes ustvarili in kako se jim klanjamo. Enaindvajseto stoletje naj bi bilo stoletje duha, pa smo priča najhujšim oblikam poganstva. Kaj vse smo postavili v svetišče svojega srca, za pravega Boga pa ni prostora. Domišljamo si, da ga ne potrebujemo, saj vse zmoremo sami. Javno mnenje se je postavilo zoper Boga, poveličuje pa uspešnost, uživanje, zabave in napredek. Človek si je postavil sodobne templje imenovane trgovski center in tam časti razne malike. Namesto, da bi preživljal nedeljo ob misli na Boga, mu je mnogo bolj pri srcu trgovanje in poveličevanje človekovega telesa na raznih športnih prireditvah.
 V evangeliju po Janezu (2,13-25) Jezus očisti tempelj, ki je veljal za Božjo hišo. Jasno pove, da je tempelj oziroma cerkev hiša molitve, kraj, kjer se človek na poseben način v miru in tišini v svojem srcu sreča z Bogom, kjer najde moč svoji duši. Človek mora zapustiti svojo domišljavost glede svoje moči in sposobnosti. To je možno le z neomajnim zaupanjem v Gospoda. Brez izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva v našem srcu, ne bomo nikoli sposobni zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki nas v življenju mučijo in nam onemogočajo, da bi naša človečnost zažarela. Zato zaupajmo Jezusu in ga prosimo, da bi pregnal iz templja naših src vso navlako, da bi v njem lahko zažarela čista ljubezen do Boga in ljudi, s katerimi potujemo skozi življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. POSTNA NEDELJA

Jezus in Nikodém
 
In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.
 Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kdor vanj veruje, se mu ne sodi; kdor pa ne veruje, je že sojen, ker ne veruje v ime edinorojenega Božjega Sina. Sodba pa je v tem, da je prišla luč na svet in so ljudje bolj ljubili temo kakor luč, kajti njihova dela so bila hudobna. Kdor namreč dela húdo, sovraži luč in ne pride k luči, da se ne bi pokazala njegova dela. Kdor pa se ravna po resnici, pride k luči, da se razkrije, da so njegova dela narejena v Bogu.«

Jn 3,14-21
 

ODREŠENJE ZA VEČNO ŽIVLJENJE
 
V današnji Božji besedi se nam Gospod različno razodeva. Bog je pokazal svojo jezo, ko je pošiljal znamenja in tudi preroke, a ljudstvo jih ni prepoznalo. Prelomili so zavezo z Bogom. Ostali so zazrti v svoj prav, v svoj jaz, skratka ostali so v svetu greha (prvo berilo). V evangeliju in v pismu apostola Pavla Efežanom (drugo berilo) pa še toliko bolj pride do izraza, kdo je Bog. Razodene se kot ljubeči Bog, ki skrbi za človeka in naredi za njega vse. Gospod je bogat v usmiljenju in poln ljubezni. Bog je pokazal svojo najglobljo in najlepšo ljubezen s tem, da je dal svojega Sina za odrešenje, da »bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak imel večno življenje« (Jn 3,16). Prav ljubezen je »ključ« pri sprejemanju trpljenja, ki ga vsi doživljamo – včasih močneje, včasih manj. Večkrat nam je težko sprejeti križ in preizkušnje v življenju. Prav križ, ki je simbol krščanske vere, nam kaže, da smrt ni zadnja beseda Boga nad človekom. Čakata nas še vstajenje in večno življenje.
 Kot nekoč v stari zavezi (2 Krn 36,14-23), ko ljudstvo ni poslušalo Božjih poslancev, smo kristjani in nasploh verni ljudje mnogim v posmeh. Nezvestoba in različne druge gnusobe posameznikov in narodov se kopičijo iz dneva v dan, človek se obnaša, kot da Boga ne potrebuje več, tisti pa, ki veruje, je deležen očitkov, da zaradi svoje vere ni nič boljši od drugih ljudi. K temu predsodku nekaj pripomoremo tudi sami, ker mnogokrat ne živimo dosledno po načelih evangelija.
 »Bog je bogat v usmiljenju,« je apostol Pavel pisal Efežanom (2,4-10). S čim pa mi merimo bogastvo? S težo tekočega računa, dragimi avtomobili, luksuznimi hišami in drugimi materialnimi stvarmi, ki majo vrednost samo na tem svetu? Sedaj je pravi čas, da začnemo razmišljati drugače: Bogat je tisti, ki je sposoben stopiti do vsakega človeka in mu prinesti žarek upanja. Resnično nas bogati le ljubezen, ki jo podarimo človeku, brez pričakovanja povračila.
 V evangeliju (Jn 3,14-21) se srečamo z Nikodemom, ki išče resnico. Jezus sam pravi, da ni mogoče priti v nebesa, če se prej ne spustimo v krhkost vsakdanjika. V trenutkih svojega trpljenja pokažemo, kako biti človek, ki v celoti živi iz ljubezni. Z ljubeznijo premaguje sovraštvo, sam izžareva Božjo navzočnost ter pomaga svetu, da bi se lahko vrnil k Bogu. Tudi mi se le tako približujemo Bogu, da se mu izročamo in pustimo, da lahko Božja ljubezen zažari v nas. Po resnici ravna tisti, ki spolnjuje in uresničuje zapovedi. A s tem, da spolnjujemo zapovedi, še nimamo nobenih posebnih zaslug. Smo pa deležni Božjega razodevanja in njegove moči. Če upoštevamo zapovedi, nam Bog daje svoje življenje, svojo ljubezen. Zapovedi nam tako pomagajo, da v sebi spet odkrijemo tisto človeškost, ki jo je razodel in živel Jezus. Bog je izžareval iz Jezusove človeškosti, ker se je podredil nam ljudem in sicer do te mere, da smo ga lahko pohodili in ubili, ni pa pustil, da bi mu iztrgati iz srca dobrotljivo ljubezen do nas. Tako tudi mi lahko uzremo Božji sijaj, če smo podrejeni svojim bratom in sestram, ne da bi se pustili zvezati krivičnosti in hudobiji. To je mogoče le, če bomo svoj pogled trdno uprli v Jezusa, ki nas odrešuje za večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. POSTNA NEDELJA (TIHA)

Če seme umre, obrodi obilen sad
 
Tisti čas je bilo med tistimi, ki so na praznik prišli počastit Boga, tudi nekaj Grkov. Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, in ga prosili: »Gospod, radi bi videli Jezusa.« Filip je šel in to povedal Andreju. Andrej in Filip pa sta stopila k Jezusu in mu to povedala. Jezus jima je odgovoril: »Prišla je ura, da se Sin človekov poveliča. Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ima rad svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo hoče meni služiti, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.« »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zavoljo tega sem vendar prišel v to uro. Oče, poveličaj svoje ime!« Tedaj je prišel glas iz nebes: »Poveličal sem ga in ga bom spet poveličal.« Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: »Zagrmelo je.« Drugi pa so govorili: »Angel mu je govoril.« Jezus je odgovoril in rekel: »Ta glas ni nastal zaradi mene, ampak zaradi vas. Zdaj je sodba nad tem svetom, zdaj bo vladar tega sveta izgnan ven, in ko bom povzdignjen z zemlje, bom vse pritegnil k sebi.« To pa je rekel, da je označil, kakšne smrti bo umrl.
Jn 12,20-33

ODMRETI SEBI
 
Božja beseda 5. postne nedelje nam pokaže pomen smrti za nadaljevanje življenja. Tisti, ki so hodili z Jezusom, niso mogli razumeti, zakaj bi prav on moral umreti. Jezus jim to pove s prispodobo: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Jezus je moral umreti, da je lahko vstal, da je lahko sklenil novo zavezo, o kateri govori tudi prerok Jeremija (31,31-34). Ta zaveza je drugačna od tiste, ki jo je Bog sklenil z Izraelskim ljudstvom, ko jih je izpeljal iz Egipta. To zavezo so pogosto prelomili in hodili po svojih potih. Ker Bog ljubi človeka, je sklenil, da nas odreši, zato pošlje na zemljo svojega Sina, ki nas odkupi iz oblasti satana, čeprav za ceno svojega življenja. To je milostni dar vsakomur izmed nas. Tako pomembni smo v očeh Boga, da mu nobena žrtev za nas ni prevelika.
 Jezus nam v Janezovem evangeliju (12,20-33) jasno pove, da je prišel čas, da se Sin človekov poveliča. Čeprav so trume ljudi hodile za njim, poslušale njegove besede in videle njegove čudeže, nikomur ni bilo jasno, kaj je hotel povedati z besedami današnjega evangelija. Novica o Lazarjevem vstajenju je dosegla vse. Pritekli so, da bi videli Jezusa in Lazarja. Blizu je bil velikonočni praznik. V Jeruzalemu je bilo veliko Judov in Grkov, poganov, ki so simpatizirali z judovsko vero in so se udeležili velikonočnega romanja v želji, da bi častili resničnega Boga. Njihova zahteva »hočemo videti Jezusa« je uvod v uro Sina človekovega. Vsi, Judje in pogani, bodo lahko videli odrešenje. Lahko bodo vstopili v novo in dokončno Božjo zavezo z ljudmi, ki je bila napovedana že od začetka sveta s podobo darovanega jagnjeta. Videti Jezusa pomeni videti Odrešenika, videti Boga, ki rešuje, videti prihajati Božje kraljestvo z močjo, videti sijaj Božje ljubezni, ki vse prežema in dopolnjuje. Ko se Jezus odzove na zahtevo poganov, da bi ga videli, oznani, da je prišla njegova ura, da bo umrl in da bo poveličan. Jezus pravi, da moramo - kakor pšenično zrno - odmreti sami sebi, da bi obrodili sadove. Želi, da ne gledamo samo na svoje življenje in ne iščemo le zemeljskih koristi, ker bomo na tak način izgubili večno življenje. Vabi nas, da mu služimo in hodimo za njim z vsem srcem, kajti takrat bomo všeč nebeškemu Očetu. Jezus poudarja: »Jaz sem v Očetovi ljubezni, tudi vi boste; jaz sem priča njegove ljubezni v tem svetu, tudi vi boste priče; jaz izžarevam slavo Očetove ljubezni, tudi vi jo boste izžarevali; čim bolj prenašam krivico in nasilje, ne da bi se odrekel moči ljubezni, tem bolj Očetova ljubezen žari. Tako boste tudi vi s prenašanjem krivic, ne da bi se odrekli ljubezni, pričali o Očetovi ljubezni. Na svet sem prišel zato, da se ta ljubezen pokaže vsem in vsem prinese življenje. Če ste z menoj, to velja tudi za vas.«
 Naj nam Bog pomaga, da bi naredili nov korak v svojem duhovnem življenju: sprejeli Jezusovo žrtev kot znamenje Božje ljubezni do človeka in tej žrtvi pridružili svoje trpljenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

CVETNA (OLJČNA) NEDELJA

Slovesni prihod v Jeruzalem
 
Ko so prišli blizu Jeruzalema, do Bétfage in Betanije ob Oljski gori, je poslal dva izmed svojih učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Takoj ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in pripeljita. In če vama kdo reče: ›Zakaj to delata?‹ recita: ›Gospod ga potrebuje in ga bo takoj poslal nazaj sèm.‹« Odšla sta in našla oslička, privezanega pri vratih zunaj ob cesti, ter ga začela odvezovati. Nekateri izmed tistih, ki so tam stali, so jima rekli: »Kaj delata? Zakaj odvezujeta oslička?« Odgovorila sta jim, kakor je rekel Jezus, in so ju pustili. Pripeljala sta k Jezusu oslička, položila nanj svoja plašča in sédel je nanj. Veliko ljudi je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa veje, ki so jih odlomili na poljih. Tisti, ki so šli pred njim, in tudi tisti, ki so šli za njim, so vzklikali:
 »Hozána!
 Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!
 Blagoslovljeno kraljestvo našega očeta Davida, kraljestvo, ki prihaja!
 Hozána na višavah!«

Mr 11,1-10

PRIPRAVIMO SVOJE SRCE
 
S cvetno nedeljo se začne neposredna priprava na veliko noč, ki je največji krščanski praznik. V bogoslužju se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v mesto Jeruzalem, ki ga slikovito prikazuje evangelij. Kristus je pred tem Lazarja obudil od mrtvih. Ljudske množice so prihajale, da bi videle Jezusa in Lazarja. Mnogi so potem odpotovali v Jeruzalem na Judovski praznik Pashe. Hitro se je razvedelo, da je tudi Kristus na poti v Jeruzalem. Apostoli so Jezusu pripeljali oslico, da je na njej zmagoslavno prijezdil v mesto. Množica je bila navdušena nad Kristusom in ga je z oljčnimi vejami in s cvetjem pozdravljala. Ob tem so veselo vzklikali in peli: »Hozána na višavah, blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem.« Mnogi so bili prepričani, da bo Jezus Kristus Jude osvobodil rimske oblasti in sebe razglasil za kralja. Z Jezusovim prihodom v Jeruzalem na cvetno nedeljo se dejansko začenja uresničevanje Jezusovega kraljestva. Vendar to ni zemeljsko kraljestvo, ampak je kraljestvo ljubezni in miru. Jezus Kristus ni prišel v Jeruzalem, da bi bil razglašen za zemeljskega kralja, temveč da bi za nas trpel, umrl in s svojim vstajenjem premagal smrt, da bi nam odprl pot k svojemu Očetu.
 O tem govori že prerok Izaija (50,4-7) v tretjem spevu o Gospodovem služabniku. »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Toda Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmesti.« To se je zgodilo kmalu po slovesnem prihodu v Jeruzalem, ko so se vzkliki Hozána spremenili v krike »Križaj ga!« Zaupanje, da Bog vodi naše življenje, tudi ko nas doleti trpljenje, nas nam pomaga, da se ne zmedemo, ampak gremo vstajenju in Božjemu kraljestvu naproti.
 Pred nami je veliki teden, ki je namenjen temeljiti pripravi na veliko noč. Očistili bomo svoje domove in uredili okolico. Ne pozabimo na pripravo svojega srca, na ureditev naših medsebojnih odnosov in odnosa z Bogom.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VELIKI ČETRTEK
 Postavitev Gospodove večerje
 
Jaz sem namreč prejel od Gospoda, kar sem vam tudi izročil: Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: »To je moje telo za vas. To delajte v moj spomin.« Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi. Kolikorkrat boste pili, delajte to v moj spomin.« Kajti kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.
1 Kor 11,23-26

OBREDI VELIKEGA ČETRTKA
 
Veliki četrtek je dan evharistije in postavitve duhovniške službe. Na ta dan se spominjamo obhajanja Jezusove zadnje večerje z apostoli, ki predstavlja ustanovitev zakramenta evharistije.
 Dopoldne je krizmena maša, kjer se zberejo duhovniki celotne škofije pri krizmeni maši. Takrat škof ordinarij posveti sveto krizmo - oljčno olje, obogateno z balzamom ali dišavnicami. Sveto krizmo duhovniki in škofje uporabljajo pri podeljevanju zakramentov (pri krstu, birmi ter diakonskem, mašniškem in škofovskem posvečenju) in pri posvetitvi oltarja ali cerkve. Pri krizmeni maši škof blagoslovi tudi krstno in bolniško olje, ki se uporabljata pri podeljevanju zakramenta krsta oziroma bolniškega maziljenja. Duhovniki pri tej maši obnovijo duhovniške obljube in s tem pokažejo medsebojno povezanost ter povezanost s škofom in stolno cerkvijo.
 Zvečer praznujemo postavitev dveh zakramentov: evharistije in mašniškega posvečenja. Jezus je pri zadnji večerji, ko je s svojimi učenci obhajal velikonočno (pashalno) večerjo, blagoslovil kruh in vino ter ju dal jesti in piti učencem. Katoličani in številni drugi kristjani verujemo, da je Jezus kruh spremenil v svoje telo in vino v svojo kri. Zato nam ti prvini pomenita Jezusovo realno navzočnost med nami in ju častimo z vsem spoštovanjem. Veliki četrtek zato velja za ustanovitveni dan evharistije, ko je Jezus daroval prvo evharistično daritev ali mašo. Obenem je postavil zapoved medsebojne ljubezni, kar je simbolično udejanjil z umivanjem nog učencem.
 Po koncu maše duhovnik s spremstvom prenese monštranco in posvečene hostije, ki simbolizirajo Jezusovo navzočnost, iz tabernaklja na posebno mesto oziroma v tako imenovano ječo, ki predstavlja Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani.



VELIKI PETEK

Jezus umrje na križu
 
Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Kleopova, in Marija Magdalena. Jezus se ozre na mater in na zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, ter reče materi: »Žena, glej, tvoj sin!« Potem reče učencu: »Glej, tvoja mati!« In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi.
 In potem – da se je spolnilo pismo – je Jezus, ki je vedel, da je vse dovršeno, rekel: »Žejen sem.« Stala pa je tam posoda, polna kisa. Nataknili so torej na hizop s kisom napojeno gobo in mu jo podali k ustom. Ko je torej Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izdihnil.
Jn 19,25-30

OBREDI VELIKEGA PETKA
 
Veliki petek je posvečen spominu Jezusovega trpljenja in smrti. Tega se kristjani spominjamo zlasti ob molitvi križevega pota. „Na nek način hodimo po jeruzalemskih ulicah. V cerkvah je 14 postaj, ob katerih premišljujemo, kaj vse se je zgodilo tisti dan, ko je bil Bog od nas obsojen na smrt, vendar pa nam je tudi s tem svojim trpljenjem dal svoje življenje.“ (br. Špelič)
 Veliki petek je edini dan v cerkvenem letu, ko ne obhajamo svete maše. Najpomembnejši del posebnega obreda je branje Gospodovega pasijona, ki predstavlja spomin na vzroke in pomembnost odrešitve. Poleg cvetne nedelje je to edina priložnost, da prisluhnemo temu odlomku iz evangelija. Sledijo slovesne prošnje za vse potrebe, za potrebe Cerkve in vsega sveta. Čeprav ta dan ni maše, je možnost prejeti obhajilo.
 Čaščenje križa je bil poseben obred Cerkve v Jeruzalemu, ki je imela med najbolj dragocenimi svetinjami prav križ, na katerem je bil križan Kristus. Po nekaj stoletjih se je ta obred prenesel tudi v Rim in posledično tudi k nam. Križ počastimo tako da predenj pokleknemo in (ali) poljubimo križ.
 Ta dan je strogi post, ko se smemo enkrat na dan do sitega najesti, vzdržimo pa se mesnih jedi.

 
VELIKA SOBOTA
 
Jezus v grobu
 
Potem je Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, čeprav je bil to iz strahu pred Judi na skrivaj, prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga z dišavami vred povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati. Na kraju, kjer je bil Jezus križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.
Jn 19,38-42

OBREDI VELIKE SOBOTE
 
Velika sobota je za večino kristjanov dan čaščenja Božjega groba, poteka pa tudi več blagoslovov. To je dan, ko se na različne načine pripravljamo na veliko noč, a ne samo z jedili, pač pa se moramo znati umakniti tudi v tihoto groba.
 V soboto zgodaj zjutraj nekateri duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Čez dan je blagoslov velikonočnih jedil in priložnost za češčenje Jezusa v grobu. Velikonočna jedila imajo tudi v Sloveniji določeno simboliko, suho meso simbolizira Kristusovo telo, rdeči pirhi so kaplje krvi, hren predstavlja žeblje, potica in ostala peciva pa trnjevo krono. Velikonočna vigilija vsebuje obred veselega pričakovanja vstajenja. Pomembna dela večernega bogoslužje sta slavje luči, ki simbolizira vstalega Kristusa, in vesela aleluja, hvalnica vstalemu Kristusu.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

VELIKA NOČ

Jezusovo vstajenje
 
Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, vendar ni ležal s povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.
Jn 20,1-9
 


KRISTUS JE VSTAL
 
Aleluja! Prvi spev velikonočnega jutra. Moje, tvoje prerojenje v duhovno pomlad. Moje, tvoje prebujenje v veri. »Jezus naš je vstal od smrti, razveseli se kristjan.« Tako se glasi znana velikonočna pesem. A brez vsebine velikonočnega tridnevja bi bila vstajenjska skladba okrnjena. Brez duhovnega doživetja aleluje ne bi bila izpolnjena.
 Vstajenje! Več kot zgolj obuditev. Vstati v živo pokončnost! Jezus je vstal in živi. Verni kristjan je zato vstajenjski kristjan. Ni le v krstni knjigi zapisano njegovo ime, ampak je pričevalec Vstalega. Vstajenjsko jutro je jutro naše večnosti. A pogoj za vero v vstajenje je vera v vstajenje.
 V odlomku iz Apostolskih del (10,37-43) spregovori apostol Peter: » Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih.« Ves je prevzet od velike skrivnosti – vstajenja od mrtvih. Jezus je večkrat apostolom povedal, da mora umreti in nato vstati od mrtvih, a ti tega niso razumeli. Tudi mi to težko razumemo. Če se dovolj odpremo Bogu in prejmemo milost notranjega srečanja z vstalim Gospodom, potem nas nič ne more ustaviti pri oznanjevanju vesele novice in nič tako žalostnega se ne more zgoditi, da bi nam odvzelo veselje.
 V evangeliju po Janezu (20,1-9) beremo o Mariji Magdaleni, ki navsezgodaj hiti h grobu, da bi mazilila Jezusovo telo. Toda presenečena ugotovi, da je kamen odvaljen in grob prazen. Vsa vznemirjena steče k Petru in Janezu ter jima pove, kaj se je zgodilo. Tudi ona dva stečeta h grobu in ugotovita isto. Prazen grob pomeni, da se je nekaj zgodilo, čeprav še ne razumeta. Vendar slutita, da se je zgodilo nekaj velikega.
 Prav velikonočna skrivnost je nekaj, kar nas lahko napolnjuje z velikim upanjem. Z upanjem, da naše trpljenje ni zaman, pa tudi z upanjem, da naše življenje ni končno, da smo ustvarjeni za večnost, ki jo živimo že tu in sedaj, se pa nadaljuje po naši smrti.
 Velika noč je razlog za veselje. Naj nas to notranje veselje spremlja na vsakem koraku našega življenja, v srcu pa naj odmeva vesela aleluja. Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi. Aleluja!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

2. VELIKONOČNA NEDELJA (BELA) - NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA
 
Jezus se prikaže učencem
 
Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: »Prejmite Svetega Duha! Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.«
 Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel: »Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«
 Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.
Jn 20,19-31


ODPRIMO SE BOŽJEMU USMILJENJU
 
Ime Bela nedelja izhaja iz prvih krščanskih stoletjih in je povezano z obredom uvajanja katehumenov v krščansko življenje. Pri velikonočni vigiliji so namreč prejeli zakramente uvajanja: sv. krst, sv. birmo in sv. Rešnje telo. In to je bilo zanje res vstajenje, prehod iz smrti v življenje. Stari človek je umrl v krstni vodi in iz nje se je rodil Božji otrok. Zunanje znamenje je bilo tudi belo oblačilo, ki so ga novokrščeni oblekli. Ves teden so se zbirali pri bogoslužju in slavili Boga, ki je storil velika dela v njihovem življenju. Osmi dan pa so prišli vsi skupaj v belih oblačilih in bili sprejeti v polno občestvo krščanske skupnosti. Zavedali so se, da so prejeli največji dar Božjega usmiljenja in odpuščanja, ko so slekli starega človeka in oblekli novega v Jezusu Kristusu.
 Na Belo nedeljo poslušamo evangeljski odlomek o nejevernem Tomažu. Tako blizu nam je ta dvomljivec, ki hoče imeti vse dokaze, da bo veroval. Spomnimo se velikonočnega dogodka. Učenci, ki se jim je na veliki petek vse podrlo, so vendarle ostali skupaj. Strah pred smrtjo jih je držal povezane. Bili so zaklenjeni in so čakali, kaj bo. Vendar v trenutkih največjega strahu in človeške nemoči je skozi zaprta vrata vstopil Jezus Kristus, zmagovalec nad smrtjo, in jim prinesel svoj mir: "Mir vam bodi!" To je mir Božjega usmiljenja. Jezus ni zamenjal moštva, ki ga je izbral na začetku, kot to dela politika, kot dela ekonomija, ki ob napačnih odločitvah pač človeka odstrani, ga zamenja. Jezus je izbral iste učence, ki so na veliki petek čisto odpovedali, ki so ga zapustili v odločilnih trenutkih, v največji stiski. Spoznali so učenci vso svojo resničnost, namreč, da v strahu pred smrtjo vsak človek odpove. Nihče ne more zagotoviti zvestobe, ko bo šlo za njegovo življenje. Zato pa so bili toliko bolj hvaležni, ko jih je Jezus Kristus vseeno izbral, da bodo nadaljevali njegovo delo odrešenja na zemlji do konca časov. Ne bodo se več zanašali nase. Ne papež, ne škofje, ne duhovniki, ne redovniki, ne redovnice in noben kristjan, ki se zaveda svoje resničnosti, ne bo računal na človeške moči, ampak bo popolnoma zaupal v Božjo moč in Božjo modrost.
 Apostola Tomaža pa ni bilo med njimi ob prvem srečanju. Čeprav je nekaj dni prej še vzpodbujal svoje tovariše: 'Pojdimo z Gospodom v Jeruzalem, da še mi umremo z Njim". Bil je pripravljen na vse. Ko se je res zgodilo, da je Učitelj bil obsojen, umorjen in pokopan, je tudi on odtaval Bog ve kam. Ni ga bilo zraven na velikonočno jutro. Lahko bi rekli: opustil je nedeljsko mašo in skoraj zgrešil odločilni trenutek srečanja z vstalim Jezusom Kristusom. Zato so mu drugi pripovedovali: 'Gospoda smo videli!' On pa jih je gladko zavrnil: "Če ne vidim na njegovih ranah znamenja žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, ne bom veroval!" In čeprav je z besedami izrazil ta popoln dvom, je naslednjo nedeljo prišel zraven. Božje usmiljenje se ga je dotaknilo na izreden način. Jezus je ponovno vstopil mednje in se popolnoma posvetil prav nejevernemu Tomažu, kakor da ga drugi v tistem trenutku ne zanimajo. In Tomažu je rekel: "Položi svoj prst semkaj. Poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren." To je bilo osebno srečanje z Gospodom. Najgloblje, kar lahko človek doživi na tej zemlji. In iz globine Tomaževe notranjosti je privrela veroizpoved: "Moj Gospod in moj Bog!"
 Sveti oče Janez Pavel II. je zato upravičeno 2. velikonočno nedeljo, na katero se zmeraj bere ta evangeljski odlomek, poimenoval Nedeljo Božjega usmiljenja in jo s posebnim odlokom tudi obdaril s popolnim odpustkom. V času neusmiljenega obsojanja sočloveka, čemur smo vsak dan priče, kljub tolikokrat poudarjenim človekovim pravicam, je vendarle sodobni človek vedno bolj brezpraven, nemočen - ne samo v zakompliciranem življenju, ampak tudi v strahu pred različnimi napadi od zunaj, brez usmiljenja. Kajti, če ni izkustva Božjega usmiljenja, potem izgine tudi vsako usmiljenje do človeka. Tako nastaja svet brez srca, brez usmiljenja. Kristjani smo zato toliko bolj poklicani, da se zatečemo v Božje usmiljenje, posebno v sveti spovedi, da bomo mogli to usmiljenje nositi v sebi in ga podarjati drugim.
 Bl. Janez Pavel II. je leta 2004 vse vernike katoliške Cerkve povabil, naj postanemo "priče Božjega usmiljenja". „Svet potrebuje Božje usmiljenje“, pravi papež. V nagovoru, ki ga je imel pripravljenega za nedeljo Božjega usmiljenja, 3. aprila 2005, a ga je Usmiljeni Jezus na predvečer praznika poklical k sebi, je zapisal: "Ljubezen spreminja srca in podarja mir. Kako zelo potrebuje svet Božje usmiljenje." To so njegove besede. Sporočilo Božjega usmiljenja, ponovno podarjeno od Boga prek papeža Janeza Pavla, oziroma sv. Favstine Kowalske, ni abstraktno načelo, ampak ima svoje Ime in svoje Obličje, in to je: Jezus Kristus.
 Po sv. Favstini je Jezus obljubil: "Na ta dan so odprte globine mojega usmiljenja; na ljudi, ki se približajo izviru mojega usmiljenja, izlivam morje milosti. Kdor pristopi k spovedi in k sv. obhajilu, prejme popolno odpuščanje krivde in kazni. Ta dan so odprte vse Božje pretočnice, po katerih tečejo milosti. Naj se nihče ne boji približati se mi, čeprav bi bili njegovi grehi rdeči kakor škrlat.“
 Vstali Kristus, učlovečeno Očetovo usmiljenje, nam prinaša veselje. „Razveselili so se učenci, ko so videli Gospoda,“ smo slišali danes; saj nam prek Cerkve nenehno podarja Duha odpuščanja in nas vabi, da tudi sami na najrazličnejše načine izkazujemo usmiljenje vsakemu človeku, zlasti trpečemu in zavrženemu.
                                                                                                                                                                                                           Iz pridige nadškofa A. Urana


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

3. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus se prikaže učencem
 
Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem jaz sam. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel.
 Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.
Lk 24,35-48
 

PRIČEVALCI VSTAJENJA
 
Božja beseda 3. velikonočne nedelje je še polna vtisa velike noči. Strah, ki je učence spremljal ob tem tako nenavadnem dogodku, se počasi razblinja. Kar težko verjamejo, da se je vse to zares zgodilo. Ko pride Jezus mednje, končno strah izgine. Podobno se v nas kristjanih pojavlja strah, da nas okolica ne bo razumela. Pojavljajo se dvomi in včasih kar ne moremo verjeti, da je Kristus res vstal od mrtvih, niti tega, da vstajenje čaka tudi nas. Vera v posmrtno življenje ni nekaj, v kar bi današnji racionalno usmerjeni človek verjel. Naš um nas hoče prepričati, da živimo tukaj in zdaj in da je pomembno, kako živimo in uživamo trenutno in v bližnji prihodnosti, zato se zdi, da so za dosego tega cilja dovoljena vsa sredstva. K temu nas spodbujajo tudi lažni učitelji sodobnega sveta, ki jim ni mar za resnično dobro ljudi okoli sebe. Zato je zelo pomembno, da spoznamo resnico ter živimo in delujemo po njenih načelih. Življenje po božjih zapovedih in Jezusovem nauku so jamstvo, da gremo v pravo smer.
 V Apostolskih delih (3,13-15) spregovori apostol Peter: » Vi ste Svetega in Pravičnega zavrgli in si izprosili pomilostitev ubijalca, začetnika življenja pa ste ubili. Toda Bog ga je obudil od mrtvih in mi smo temu priče.« Od kod pogum zbeganemu in preplašenemu Petru? Kot beremo v evangeliju, je bilo apostole strah, dokler jim Vstali ne vlil poguma. Apostoli so lahko bili priče šele po tem, ko so se srečali z vstalim Jezusom. Nekaj časa so potrebovali, da so doumeli skrivnost in veličino velikonočnega dogodka. Toda potem so oznanjali, čeprav so mnogi zaradi tega izgubili življenje.
 Apostol Janez nas v 1. pismu (2,1-5a) nagovarja, naj ne grešimo. Če pa se nam to zgodi, imamo zagovornika Jezusa, ki nam odpušča grehe, če se jih pokesamo. Če poznamo Boga, z ljubeznijo izpolnjujemo njegove zapovedi. Tako v nas Božja ljubezen resnično postane popolna.
 V evangeliju po Luku (24,35-48) beremo o Jezusovem srečanju s prestrašenimi apostoli. Pozdravi jih: »Mir vam bodi!« Učenci mislijo, da je prikazen. Dokaže jim, da je res živ in poje kos pečene ribe, ki mu jo ponudijo. Nato jim razloži, da se je vse to moralo zgoditi, kakor je v Pismih. Apostoli so bolj malo razumeli, čeprav so tri leta hodili z njim dan za dnem in ga poslušali. Šele srečanje z Vstalim jim odpre oči. Ko jim prežene dvome, začno oznanjati. Nič jih ne ustavi, niti preganjanja ne.
 Če hočemo biti pravi kristjani, moramo Jezusa najprej spoznati, sprejeti njegov nauk in se srečati z njim v svoji notranjosti. Tako dobivamo moč, da oznanjamo: Bog je ljubezen. Poslal nam je Kristusa, da nas je s svojo smrtjo in vstajenjem odrešil ter nam odprl vrata v večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

4. VELIKONOČNA NEDELJA - NEDELJA DOBREGA PASTIRJA

Jezus se prikaže učencem
 
Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. Je pač najemnik in mu za ovce ni mar. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor Oče pozna mene in jaz poznam Očeta. Svoje življenje dam za ovce. Imam še druge ovce, ki niso iz tega hleva. Tudi tiste moram pripeljati in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir. Zato me Oče ljubi, ker dam svoje življenje, da ga spet prejmem. Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe. Oblast imam, da ga dam, in oblast imam, da ga spet prejmem. To naročilo sem prejel od svojega Očeta.«
Jn 10,11-18
 

IMETI ŽIVLJENJE V IZOBILJU
 
Velikonočni čas se nadaljuje. Povabljeni smo, da še naprej premišljujemo o resničnosti Jezusovega vstajenja. On je živ in osebno navzoč tukaj in sedaj. Omogoča nam, da se nas dotakne njegova življenjska moč, da bi s tem imeli življenje in ga imeli v izobilju. Jezus se nam predstavi kot dobri pastir zato, ker je dal svoje življenje za nas. Sledil je zapovedi Boga Očeta. In prav zaradi tega ga Oče ljubi in hoče, da se ta njegova ljubezen po Jezusu prelije na nas. Očetova ljubezen mu omogoča, da v njegovem srcu noben drug glas ne prevlada.
 Ko Jezus pravi, da dobri pastir pozna svoje ovce in ovce poznajo njega, pokaže, da je smisel njegovega življenja prav ljubezen do nas. Ovce pastirja lahko spoznajo zato, ker poznajo njegovo ljubezen.
 Takšna je narava vsake ljubezni. Drugega lahko spoznam le, če mu dam na voljo svoje življenje. Spoznanje izhaja iz ljubezni in vodi v ljubezen. Pa ne samo to. Za ljudi je izkustvo ljubezni mogoče pod pogojem, da jo zaznavamo kot dar življenja, dar Božjega življenja za nas in dar našega življenja bližnjim.
 Če mi te Božje podaritve ne zaznavamo, iz nje tudi ne moremo živeti, ampak vse skupaj dojemamo in živimo sebično, zaprti vase. Nasprotno pa nam Božja ljubezen pomaga, da živimo nesebično in se dobro počutimo. K sreči nas skrivnost ljubezni nujno vrača v skrivnost Boga, ki hoče, da bi se vsi ljudje rešili, ne le jaz. Jezus je Gospod vseh. Zato govori o drugih ovcah, ki niso iz tega hleva in jih mora tudi pripeljati k sebi, da bodo vse ena čreda.
 Jezus izroča samega sebe, ne da bi zato zahteval kakšne posebne pravice. Edina pravica, ki jo zahteva zase, je ta, da nam vsem ljudem pričuje o Očetovi ljubezni. Zato je življenje, ki ga živi, večno, vedno oživljajoče in sposobno preseči vsakršno smrt. To je v skladu z Božjo voljo za nas ljudi. Ko z vstajenjem spet prejme življenje, ga prejme zato, da ga podari vsem tistim, ki v njem vidijo skrivnost Božje zvestobe človeku. Prejme ga zato, da zmaga Očetova volja, ki hoče življenje za vse ljudi. S tem tudi nam omogoča, da imamo življenje v izobilju. Tudi mi lahko povečamo dar življenja tako, da v moči njegove ljubezni podarimo svoje življenje drugim.
 Bog nam pomagaj, da bi bili sposobni živeti za druge, ne da bi pri tem iskali svojo korist, kajti le tako moremo izraziti svojo brezpogojno ljubezen. Resnična ljubezen se kaže v podarjanju sebe, ne da bi za to pričakovali povračilo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

5. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezus je resnična vinska trta
 
»Jaz sem resnična vinska trta in moj Oče je vinogradnik. Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, odstrani; in vsako, ki rodi sad, očiščuje, da rodi še več sadu. Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal. Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni. Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ničesar. Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo. Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo. V tem je poveličan moj Oče, da obrodite obilo sadu in postanete moji učenci.«
Jn 15,1-8


POVEZANOST Z JEZUSOM
 
Božja beseda te nedelje nas spodbuja, da ljubimo ne z besedo in jezikom, ampak z dejanji. Jezus se nam predstavi kot vinska trta in mi smo mladike. Če nismo povezani z Jezusom – trto, so naša dejanja bolj klavrna. Na zunaj so sicer lahko videti dobra, a ne obrodijo pravega sadu. Kdo je Jezusov učenec? Tisti, ki pozna njegov nauk in po njem živi. Tudi oznanjevanje je težko, če ne živimo po Jezusovem zgledu, kajti če nisem goreč, bom težko koga prepričal o lepoti Jezusovega nauka. Če še nisem uspel nikogar prepričati, je zadnji čas, da spremenim sebe tako, da bom živel po vseh Jezusovih priporočilih, ne pa le po tistih, ki mi ustrezajo. Samo tako bom živa mladika na trti - Jezusu.
 Berilo iz Apostolskih del (9,26-31) prikaže Savla (pozneje Pavel), ki se je spreobrnil ob srečanjem z Jezusom pred Damaskom, pa mu ne verjamejo. Bili so pod vtisom njegovih prejšnjih dejanj in nekaj časa je moralo preteči, da so spoznali, da je sedaj nov človek. Mnogokrat je težko verjeti nekomu, ki te je preganjal, saj so tako temeljita spreobrnjenja redkost. Toda vseeno obstajajo. Morda nekaj časa z nezaupanjem gledamo na ljudi, ki so se spreobrnili, in kaj kmalu zapademo v skušnjavo, da bi jih obsojali, češ bil je takšen, zdaj pa pretirava.
 Apostol Janez nam v 1. pismu (3,18-24) na srce polaga, da ljubimo v dejanju in resnici. Lahko je govoriti in imeti polna usta hvale, kako smo dobri in imamo radi ljudi, ko pa je treba nekaj storiti – pomagati človeku, ki nas potrebuje - izgine naša hrabrost in dobrota. Zato je čas, da prenehamo govoriti o ljubezni in začnemo dejansko ljubiti. Ljubimo pa, če izpolnjujemo Božje zapovedi, med katerimi je največja zapoved ljubezni, kajti le tako bomo ostali v njem in on v nas po Svetem Duhu, ki nam ga je poslal.
 V evangeliju (Jn 15,1-8) Jezus govori, da je on trta in mi mladike, nebeški Oče pa vinogradnik. Jezus želi, da svoje življenje predamo v Očetove roke in mu dopustimo, da deluje v nas – da nas obreže oziroma očisti, da obrodimo obilo sadu. Brez tesnega stika z Jezusom ne moremo obroditi dobrega sadu. Jezusova beseda ima moč, da nas očisti. Če sprejmemo Jezusovo besedo, sprejmemo njega samega in on nam razkrije čudovito Božjo ljubezen do nas in do vsakega človeka. Na naši življenjski poti nismo sami, z nami je Kristus. Seveda moramo ohranjati živ odnos z njim, kajti le tako lahko obrodimo obilo sadu.
 Gospod naj nam pomaga, da bo naš odnos z njim tako živ, da bomo čutili delovanje njegove milosti v svoji duši in svojem telesu ter nas bo prevevala čista radost, ki je ne bomo mogli zadržati le zase, ampak bomo pričevalci tega veselega odnosa. Tako bomo obrodili dober sad, ki ga bodo lahko deležni vsi, s katerimi se srečamo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

6. VELIKONOČNA NEDELJA

Ljubite se med seboj
 
»Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni.
 To sem vam povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno. To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil. Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje. Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam. Ne imenujem vas več služabnike, ker služabnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane; tako vam bo Oče dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu. To vam naročam, da se ljubite med seboj!«
 Jn 15,9-17


DAROVANJSKA LJUBEZEN
 
Božja beseda 6. velikonočne nedelje nam spregovori o ljubezni. Jezus nas je tako močno ljubil, da je dal svoje življenje za nas. Želi, da se tudi mi ravnamo po njegovem zgledu. Morda ne dobesedno, ampak da je ljubezen med kristjani tako močna, da smo pripravljeni drug za drugega narediti vse, kar je v naši moči. To pomeni, da smo odgovorni za svojega bližnjega, da smo pozorni in da na nek način začutimo, kaj naš bližnji potrebuje. Ljubezen ni v tem, da človek ugodi svojim željam, ampak se razdaja, ne da bi pričakoval povračilo. Ljubezen izhaja iz Boga in kot taka ne išče svojega, ampak se razdaja. Bolj se razdaja, več sreče občuti. Veselje in zadovoljstvo nastane ob tem, ko osrečim drugega. Ljubezen brez odnosa ne more obstajati. Če hočemo doživeti resnično ljubezen, moramo biti odprti za delovanje Boga in odprti v odnosu do bližnjega.
 V berilu iz Apostolskih del (10,25-26.34-35) Peter ob prihodu h Korneliju spozna delovanje Božje milosti. Sveti Duh je namreč prišel nad vse, ki so bili dovolj odprti za Boga. Bog deluje kjer hoče, to je njegova pravica in mi ne moremo določati, kje bo delovala njegova ljubezen in kje ne. »Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem rodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.«
 V 1. Janezovem pismu (4,7-10) nas apostol nagovarja, da se ljubimo, kajti ljubezen je od Boga. Še več. Kdor ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Prava ljubezen torej prihaja od Boga in ni naša lastnina. Treba jo je deliti in s tem bogatiti človeštvo. Ljubezen smo prejeli kot zastonjski dar in je ne smemo zadržati zase. Bolj bomo delili ljubezen, več je bomo imeli, kajti ljubezen se množi z darovanjem drugemu.
 Apostol Janez je v evangeliju (15,9-17) zapisal globoke Jezusove besede, ki govore o ljubezni med Jezusom in Očetom. Tako kot Očeta Jezus ljubi tudi nas, zato želi, da ostanemo v njegovi ljubezni. Biti v ljubezni je največje veselje, ki je dano človeku. Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem dokazal, da nas ljubi. Želi da to ljubezen delimo tudi mi med seboj. Kako pa ostanemo v ljubezni z Jezusom? Tako da izpolnjujemo Božje zapovedi. Le-te so znamenje, kako nas Bog ima rad in ne želi, da bi se oddaljili od njega in zatavali na stranpoti. Tako kot so prometni znaki na cesti zato, da se nam ne zgodi kaj hudega - če jih upoštevamo, tako so zapovedi iz ljubezni do človeka, da bi znali prav ravnati v medsebojnih odnosih. Če se ravnamo po zapovedih, je naše življenje boljše, saj se v svojih medsebojnih odnosih izognemo neprijetnim položajem. Bog ne potrebuje zapovedi, potrebujemo jih mi.
 Bog nam pomagaj, da bi vedno ostali v Božji ljubezni in ljubezen delili tudi z ljudmi okoli sebe, ne glede na to, kdo so ti ljudje. Vsi so naši bratje in sestre, ki jih Bog ljubi, zato jim podarimo svojo ljubezen tudi mi.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

7. VELIKONOČNA NEDELJA

Jezusova velikoduhovniška molitev
 
»Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva. Dokler sem bil z njimi, sem jih varoval v tvojem imenu, ki si mi ga dal. Obvaroval sem jih in nobeden izmed njih se ni pogubil, razen sina pogubljenja, da se izpolni Pismo. Zdaj odhajam k tebi, vendar to govorim na svetu, da bodo imeli moje veselje v sebi dopolnjeno. Izročil sem jim tvojo besedo, svet pa jih je zasovražil, ker niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Ne prosim, da jih vzameš s sveta, ampak da jih obvaruješ hudega. Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta. Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica. Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz njih poslal v svet, in zanje se posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici«
 Jn 15,9-17

DA BOMO VSI ENO
V četrtek smo praznovali Gospodov vnebohod, ki je 40 dni po veliki noči. Do vnebohoda se je Jezus apostolom večkrat prikazal, tako da so ga lahko videli. Sedaj se nahajamo v času pričakovanja binkošti, ko Jezus pošlje Svetega Duha, ki ostaja z nami do konca sveta. Ko se je Jezus poslavljal s tega sveta, je svoj pogled usmeril v prihodnost. Videl je prve krščanske skupnosti in predvidel tudi težave, s katerimi se bodo morali apostoli soočati. Zato je prosil Očeta za edinost med apostoli in krščanskimi skupnostmi. Neenotnost je tudi danes najtežje breme v Cerkvi. Morda je to še posebej vidno v tem času, ko se soočamo s stanjem v naši nadškofiji. Verjetno je marsikdo zapadel v skušnjavo in ima v srcu hude misli zgražanja, obsojanja ali pa je celo izgubil vero. Jezus nas uči strpnosti in odpuščanja in nam daje zgled: Očeta prosi za edinost med nami, da bi se ljubili tako, kot nas Bog ljubi. Ali nismo tudi mi dolžni drug za drugega moliti? Ali kdaj molimo za naše duhovnike, da bi kljub težavam in skušnjavam zdržali na poti in nas peljali v Očetov objem? Ali smo molili za vodstvo naše nadškofije in za enotnost med duhovniki in škofi? Saj to nas vendar uči Jezus v današnjem evangeliju.
Apostol Peter nam v Apostolskih delih (1,15-17.20.26) spregovori o Judu, ki je Jezusa izdal in si sodil sam. Zato so na njegovo mesto v apostolski zbor izvolili novega člana. Ob molitvi in zaupanju v Boga so prvič posvetili novega škofa. Cerkve ni brez škofa zato je prav da molimo zanj da lažje opravlja svojo službo. Tudi škof je zgolj človek, ki je sicer poklican, a zaradi te poklicanosti tarča napadov hudega duha, ki ga želi odvrniti od njegove namere. Zato potrebuje podporo vernega ljudstva in našo molitev.
Apostol Janez nas v svojem 1. pismu (4,11-16) znova nagovarja da se ljubimo med seboj, kajti le tako bo Bog v nas in bo njegova ljubezen v nas popolna. Ker je Bog ljubezen, je kristjan služabnik ljubezni. Ne moremo biti kristjani, če nismo sposobni ljubiti vsakega človeka. Resnična ljubezen se manifestira v odpuščanju. Če ne moremo odpustiti krivice, bo tudi Bog težko bival v naših srcih.
V evangeliju po Janezu (17,11-19) Jezus prosi za apostole, pred katerimi so težki časi, prosi za kristjane vseh časov – tudi za nas, da bi ostali v Božji navzočnosti in bi bili enotni med seboj. So bili časi, ko je bilo krščanstvo osovraženo in prihaja čas in je že tukaj, ko sodobna družba, ki so je polna usta humanizma in samohvale, nestrpno gleda na kristjane, saj smo v tem svetu in hkrati nismo od tega sveta. Jezus prosi za vse nas, da nam Oče da notranjo moč, da bomo vztrajali na poti krščanskega življenja kljub težkim preizkušnjam, ki smo jih deležni.
Jezus, obljubil si nam, da ostaneš z nami do konca sveta. Daj nam moč in pogum, da bomo živeli zapoved ljubezni in kljub neodobravanju okolice pričevali, da On res živi in deluje v nas in po nas.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

BINKOŠTI

Delovanje Svetega Duha
 
»Ko pa pride Tolažnik, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duh resnice, ki izhaja od Očeta, bo on pričeval o meni; in tudi vi pričujete, ker ste od začetka z menoj.
 Še veliko vam imam povedati, a zdaj ne morete nositi. Ko pa pride on, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico, ker ne bo govoril sam od sebe, temveč bo povedal, kar bo slišal, in oznanjal vam bo prihodnje reči. On bo mene poveličal, ker bo iz mojega jemal in vam oznanjal. Vse, kar ima Oče, je moje, zato sem vam rekel: Iz mojega jemlje in vam bo oznanjal.«
Jn 15,26-27;16,12-15


DELOVANJE SVETEGA DUHA
 
Ko se je Jezus poslovil od svojih učencev, jih ni zapustil sirot. Obljubil jim je Duha Tolažnika, dobrega svetovalca in vodnika. To je Duh resnice, ki nas bo uvedel v vso resnico. Kako pa priti do te resnice? Apostoli in Marija so vztrajali v molitvi, ker so potrebovali moč od zgoraj. Moliti pomeni biti v stiku z Bogom, zato je molitev za vsakogar izmed nas nujno potrebna, sicer ne bomo deležni darov Svetega Duha. Samo če smo v pristnem odnosu z Bogom, se lahko zgodi izlitje Svetega Duha. Za binkošti sta značilni dve podobi: ognjeni jeziki, ki se prikažejo nad glavami apostolov, in ogenj, o katerem molimo: »Pridi, Sveti Duh, napolni srca svojih vernih in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni.« Ogenj izraža posebno značilnost pogovora med Očetom in Sinom, to je, da z nami delita svojo skrivnost, ki vname človeško srce, tudi vaše in moje.
 V moči Svetega Duha lahko spoznamo Jezusovo skrivnost, ki z vso močjo kaže Božjo ljubezen do človeka. On deli to skrivnost z nami. Če naše srce to zaznava, ne bomo mogli živeti drugače kakor v moči te ljubezni. Drugim ne bomo mogli kazati kaj drugega kakor Božjo ljubezen. Odgovorni smo za pričevanje. A tega pričevanja ne doživljamo več kot dolžnost ali breme, ampak kot obilje, ki se razliva samo od sebe. Pričevanje je posledica obilja in razodevanja sijaja Božje ljubezni. Sveti Duh naša srca napolnjuje z Jezusom, vse dokler ne zasije vsa njegova resnica, vse dokler popolnoma ne osvoji nas vseh.
 V Apostolskih delih (2,1-11) so opisane prve binkošti. Pričakovali so jih zbrani v molitvi in medsebojni povezanosti. Nihče ni pričakoval, da bo zunanji vihar postal predvsem notranje doživetje veselja in navdušenja. Prejeli so darove, za katere ni znanstvene razlage. Dobili so pogum, da so v raznih jezikih oznanjali velika Božja dela.
 Apostol Pavel v pismu Galačanom (5,15-25) spregovori o sadu duha in delih mesa. Jasno pove, da so dela mesa: nečistost, nesramnost, razuzdanost, ljubosumnost, jeza, častihlepnost, malikovanje, čaranje, sovraštvo, prepirljivost, razprtije, nevoščljivost, pijančevanje, žretja in podobne reči. Ti, ki se vdajajo delom mesa ne bodo podedovali Božjega kraljestva. Sad duha pa je ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladovanje.“ Prizadevajmo si za to, kar nas vodi k Bogu.
 Evangelij po Janezu (15,26-27;16,12-15) sporoča Jezusovo obljubo, da bo poslal Duha resnice, ki izhaja iz Očeta. Kdo je ta Duh resnice? To je Duh, ki izhaja iz Očeta in nas poučuje o vsem, kar je potrebno za zgledno, smiselno življenje. Kot Božji otroci doživljamo moč ljubezni, ki vse prenese in vse odpusti. Zato nam je Oče blizu kot tisti, ki nas razume in se veseli z nami, ko smo pogumni in se pustimo voditi Svetemu Duhu. Binkoštni čudež stori Božji Duh v naših srcih, ko nas prepriča, da se odločimo za ljubezen in sožitje kljub vsej različnosti. Na tak način naša srca doživljajo in razglašajo Božjo ljubezen, ki napolnjuje vsako človeško srce. Če to dogajanje prepoznavamo, ga omogočamo in pospešujemo, pomeni, da smo prejeli Svetega Duha in delujemo v njegovi moči.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

SVETA TROJICA

Jezus pooblasti učence
 
Enajst učencev se je odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je Jezus naročil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovoril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence: krščujte jih v ime Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«
Mt 28,16-20
 
 
ZNAMENJE KRIŽA
 Ko vstopimo v cerkev, se iz navade približamo kropilniku z blagoslovljeno vodo in se pokrižamo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.« Nekateri se še enkrat prekrižajo, preden pokleknejo in sedejo v klop. Sama maša se prične z dejanjem križa v imenu treh Božjih oseb in prav tako se tudi konča. V cerkvi še tolikokrat po ustaljenem redu naredimo »mali« ali »veliki« križ. Verjetno se ne zavedamo pomena tega dejanja. Zato je prav, da se vprašamo: Kaj nam pomeni in k čemu nas nagovarja znamenje križa, ki ga večkrat na dan naredimo – včasih tudi zelo površno? K čemu nas nagovarjajo tri Božje osebe: Bog Oče – Stvarnik, Sin – Odrešenik in Sveti Duh – Posvečevalec? To površno dojemanje pogosto siromaši naše življenje. Živimo v Sveti Trojici, a kako se to vidi v naših dejanjih? Ali se družimo s svojimi sošolci, sodelavci, sorodniki, prijatelji tako, da v naših dejanjih odseva Sveta Trojica? Na mestu so besede, ki jih slišimo v evangeliju: »Pojdite torej in učite vse narode; krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih spolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.«
 Z branjem Svetega pisma in bogoslužjem se v resnici spominjamo Božjih pobud v prid človeka in človeštva. Vsi ljudje smo poklicani, da prepoznamo in sprejmemo Božjo ljubezen do sebe in vseh ljudi zdaj in v zgodovini. Praznovati ime Očeta in Sina in Svetega Duha pomeni prepoznati in sprejeti delovanje Očeta, Sina in Svetega Duha v nas in v svetu. Sveta Trojica dela tako, da kaže svojo ljubezen in podarjanje vseh in za vse. Vse, kar nam želi Bog povedati, in vse, kar za nas dela, najdemo v čudoviti molitvi očenaša, ki je povzetek skrivnosti Svete Trojice. Po Jezusu in v Jezusu se lahko skrivnosti Trojice odpremo, da nas navduši in povabi v začudeno češčenje. Samo če se čudimo in častimo, si lahko domišljamo, da vsaj slutimo, kaj pomeni poznati Boga in njegovo neskončno ljubezen do nas. Tisto, kar nam manjka, ko molimo očenaš, je verjetno prav globoka domačnost z Očetom, iz katere je Jezus to molitev zmolil in jo naučil moliti tudi svoje učence.
 Pavel v Pismu Rimljanom razglaša, da so Božji sinovi tisti, ki jih vodi Božji Duh. To moramo razumeti takole: Duh, ki ga je Jezus poslal, nas vodi, da vstopimo v zavezo z Bogom, ki nam jo ponuja v Jezusu. Duh nas vodi, da v vsej srčni resnici razglašamo očenaš in v skladu s srčno zmožnostjo delimo z Jezusom njegovo domačnost in poznavanje Boga Očeta v Svetem Duhu. Le na tak način lahko upamo, da se bomo držali Božjih zapovedi, kakor nas želi spomniti apostol Pavel. Zapovedi lahko spolnjuje le tisti, ki je izkustveno srečal Boga. Kristjani imamo takšno izkušnjo spoznanja Jezusa Kristusa. Doživljamo ga kot pravega učlovečenega Božjega Sina, ki mu je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji ... Vse izhaja iz Božje dobrotljivosti in dobrohotnosti do vsakega človeka. On rad išče človeka. Želi ga imeti za tovariša svoje ljubezni. V Jezusu ga je končno našel in v njem nas vse.
 Naj naše znamenje križa ne postane zgolj lepa navada oz. obredna gesta, ampak naj zaživi v nas in preko naših dejanj v našem okolju. Naše življenje, ko smo v cerkvi, in naše življenje, ko stopimo iz te stavbe, naj ima isto vsebino – razodeva naj Sveto Trojico.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.