10. NAVADNA NEDELJA

Jezus in Bélcebub
 Nato je prišel v hišo. Spet se je zbrala množica, tako da še jesti niso utegnili. Ko so njegovi to izvedeli, so odšli, da bi ga na silo odvedli, kajti govorili so, da ni priseben. Pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, so govorili: »Bélcebub ga je obsedel in s poglavarjem demonov izganja demone.« Tedaj jih je poklical k sebi in jim v prispodobah govoril: »Kako more satan izganjati satana? Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati. Če se torej satan vzdigne sam proti sebi in se razdeli, ne more obstati, ampak je konec z njim. Nihče ne more vdreti v hišo močnega in mu izropati premoženja, če močnega prej ne zveže; šele tedaj bo izropal njegovo hišo. Resnično, povem vam: Človeškim sinovom bo vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremenil.« To je povedal, ker so govorili: »Nečisti duh ga je obsedel.«
Mr 3,20-30

VARUJMO SE HUDEGA
Jezus nas danes postavi pred korenito odločitev, ki določa njegov in naš odnos do Boga. On sledi Božji volji. Ali mu pustimo, da to voljo pokaže tudi nam? Pismouki Jezusovo ravnanje razlagajo na najslabši možni način. Kako pa mi presojamo delovanje ljudi, ki nas obkrožajo?
Prva dva človeka, o katerih beremo v 3. poglavju 1. Mojzesove knjige, krivdo za svoj greh prelagata na druge. Adam na Evo, Eva na kačo in oba posredno na Boga, saj je on vse ustvaril. Tukaj je pomembno dejstvo, da po kači govori  satan, ki predstavi Boga, češ da ne privošči človeku sreče, ampak mu daje prepovedi. Satan je lažnik, ki hoče človeka prevarati s svojimi lažnimi obljubami o sreči in lepem življenju in ga prikleniti nase. Satan je poosebljeno zlo, čeprav se pogosto kaže kot dobro bitje ali angel in svojo pravo podobo pokaže šele, ko človeka preslepi. Podobno se je zgodilo Adamu in Evi. Takoj ko sta naredila greh, sta spoznala, da sta bila prevarana. Njun odnos z Bogom je postal drugačen.
Tudi v evangeliju po Marku (3,20-30) se omenja satan, saj judovski verski voditelji ne priznajo, da je Jezus poslan od Boga in da deluje z Božjo močjo. Izrečejo najhujšo možno obsodbo, da ima Jezus vso to moč od hudiča, ki je nasprotnik in upornik proti Bogu. To ravnanje pismoukov Jezus imenuje greh proti Svetemu Duhu. S priliko pove, da je sam poln Svetega Duha. Pove, da z Božjo močjo, ki se ji satan ne more upreti, izganja demone in dela tudi vse druge čudeže, ki presegajo človeško omejenost. So znamenje tega, da ima Bog glavno besedo. Jasno pokaže, da ima oblast odpuščati grehe. Ve, kaj hoče Bog in kako je treba razumeti Božje zapovedi. Kletev proti Svetemu Duhu je greh, ki nas ujame in zapre v upor ter sovraštvo do Boga, zato ni odpuščen. Iz sobesedila je razvidno, da storimo greh proti Svetemu Duhu takrat, ko srečamo človeka, ki je poln Svetega Duha in deluje z Božjo močjo, a mi tega ne priznamo, ampak trdimo, da ta človek dela s satanovo močjo. Jezus pismoukom pove, naj ne varajo samih sebe. Pokaže jim, da sami sebe postavljajo v strašno nevarnost, ko sodijo njega. S tem nam jasno pokaže, na kakšen odpor tudi v nas naleti Jezusovo delovanje. Sorodnikom, morda smo to tudi mi, jasno pove, da smo njegovi sorodniki le, če mu resnično pripadamo in uresničujemo Božjo voljo. Naša vez z Jezusom je odvisna od našega vedenja v odnosu do Boga. Srčika Jezusove osebnosti je spolnjevanje Očetove volje. Z njim smo lahko povezani le tako, da smo poslušni Bogu. Jezus ve, kaj hoče Bog od njega. Po njem Bog tudi nam kaže, kakšna je njegova volja za nas: vsem pokazati Očetovo ljubezen in iz nje zajemati moč za pravi odnos do sebe, drugih in stvarstva.
Bog nam pomagaj, da bi vedno prepoznali Božje delovanje in znali razlikovati med dobrim in zlim, predvsem ko gre za novodobne učitelje, ki poskušajo s svojim lepim in humanim naukom zapeljati množice daleč od resničnega Boga in Jezusovega nauka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

11. NAVADNA NEDELJA

Priliki o rastočem žitu in o gorčičnem zrnu
 
In govoril je: »Z Božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste, da sam ne ve kako. Zemlja sama od sebe poraja najprej bilko, nato klas in končno žito v klasu. Ko pa sad dozori, hitro zamahne s srpom, kajti prišla je žetev.«
 In govoril je: »Kako naj ponazorimo Božje kraljestvo in s kakšno priliko naj ga predstavimo? Takšno je kot gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji. Ko pa je vsejano, raste in postane večje od vseh zelišč in naredi velike veje, tako da morejo ptice neba gnezditi v njegovi senci.«
 V mnogih takih prilikah jim je govoril besedo, kakor so jo pač mogli poslušati. Brez prilike pa jim ni govoril; a svojim učencem je posebej vse razlagal.
 Mr 4,26-34


GOSPOD DAJE RAST
 
Božja beseda 11. nedelje med letom nam želi povedati, da nad vsem bdi Bog in skrbi, da vse v naravi raste in da tudi v nas raste vse, kar je dobro. Ljudje bi radi, da bi šlo vse hitro, da bi bili sadovi takoj, a na sadove je treba malo počakati. Vse potrebuje svoj čas, mi pa potrpežljivost in zaupanje v Boga in njegovo previdnost. Naše zaupanje je položeno v Boga, ki iz majhnih začetkov lahko naredi velike stvari.
 V prvem berilu nam prerok Ezekijel opisuje, kako je Gospod ponižal visoko drevo ter povišal nizko drevo, posušil je sveže drevo in dal poganjati suhemu drevesu. Pri Bogu ni nič nemogoče. Ob določenem času je Bog poslal svojega Sina, da nam pokaže, kdo je Bog, in da nas odreši. Pokazal nam je tudi, kako naj živimo.
 Prilika o rasti božjega kraljestva je pravo nasprotje človeški logiki, ki želi doseči velikokrat vse na hitro in po liniji najmanjšega odpora. Sejalec je posejal seme in gre počivat. Rast pa prepusti Bogu. Seme ima svoje notranje gibanje rasti, ki je neodvisno od nas. Še tako majhno seme vzklije in obrodi sad. Povabljeni smo, da ponižno in potrpežljivo čakamo v upanju na sad. Prav to je eden večjih izzivov za vse nas, da popolnoma zaupamo Gospodarju rasti, ki je Bog.
 Božje seme ima več težko dojemljivih lastnosti: prva je, da iz njegovega neuspeha zraste uspeh; druga lastnost je ta, da iz svoje skritosti razodene Boga; tretja lastnost je, da njegova moč deluje po človeški neučinkovitosti. Zadnja lastnost semena pa je majhnost, v kateri pokaže svojo resnično veličino. O tej lastnosti nam spregovori prilika o Božjem kraljestvu, ki je podobno gorčičnemu zrnu.
 Kristjani smo v nenehni skušnjavi, da bi za dosego Božjega kraljestva uporabili tista sredstva, za katera je Jezus jasno pokazal, da so skušnjava in prevara. In sicer: uspeh, reklamo, učinkovitost in zunanjo velikost. Morda smo tudi mi razočarani nad majhnostjo in navidezno nemočjo krščanstva in dobrega. Kako to, da vera, če je v resnici tako močna, okrog sebe ne zbere vseh ljudi in narodov? Morda smo razočarani, ker Jezus ne presoja moči vere po uspešnosti in množični udeležbi. On seje majhno seme, da bo lahko zraslo drevo. To drevo se bo zares videlo šele na drugi strani. Ob tem tudi nas uči istih lastnosti, kot jih ima sam kot seme. Želja po velikosti in moči je vir vsega zla med nami in na svetu. Kdor ljubi, postane majhen, da da prostor tistemu, ki ga ima rad. Božja veličina se nam zato zdi vedno majhna, ker je veličina ljubezni.
 Seme, ki ima v sebi moč rasti, je lepa podoba Božje milosti. Prav Božja milost daje rast Božjemu kraljestvu - kljub težavam, konfliktom ter našim grehom – ker je dar Boga. Zato se vprašajmo, koliko zaupamo Božji milosti, ki deluje v nas. Bog nas nagovarja, da pustimo, da njegova milost v nas opravi svoje delo. Le tako bo naše življenje lepše in predvsem polnejše, saj ima usmeritev in cilj. Ni nujno, da bo tudi lažje, saj je naše življenje pot duhovne rasti tudi ob mnogih nepredvidenih dogodkih. Morda prav ob takih dogodkih še bolj začutimo, kaj je temelj našega (za)upanja.
 Bodimo torej sodelavci Božjega kraljestva in udejanjimo to, kar sveti Ignacij rad poudarja: naj vsak moli, kakor da je vse odvisno od Boga in nič od nas, in naj dela, kakor da je vse odvisno od nas in nič od Boga. Naj da Bog vsem nam obilno rast!


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

12. NAVADNA NEDELJA - ROJSTVO JANEZA KRSTNIKA

Rojstvo Janeza Krstnika
 
Elizabeti se je dopolnil čas poroda. Rodila je sina. Ko so njeni sosedje in sorodniki slišali, da ji je Gospod izkazal veliko usmiljenje, so se z njo veselili. Osmi dan so prišli dete obrezat. Po očetu so mu hoteli dati ime Zaharija, toda njegova mati je spregovorila in rekla: »Nikakor, temveč Janez mu bo ime.« Oni pa so ji rekli: »Nikogar ni v tvojem sorodstvu, ki bi mu bilo takó ime.« Z znamenji so spraševali njegovega očeta, kako bi ga hotel imenovati. Zahteval je deščico in zapisal: »Janez je njegovo ime.« In vsi so se začudili. Njemu pa so se takoj razvezala usta in jezik, in je spet govoril ter slavil Boga. Vse njihove sosede je obšel strah in po vsem judejskem gričevju se je govorilo o vseh teh rečeh. In vsi, ki so zanje slišali, so si jih vtisnili v svoje srce in govorili: »Kaj neki bo ta otrok?« Gospodova roka je bila namreč z njim.
 Otrok pa je rastel in se krepil v duhu. In živel je v puščavi do dne, ko je nastopil pred Izraelom.
Lk 1,57-66.80

BOG NAM DAJE IME
 
To nedeljo praznujemo praznik rojstva Janeza Krstnika, zato Božja beseda govori o njem. Janez Krstnik je – razen Božje Matere Marije - edini svetnik, ki uživa to čast, da obhaja Cerkev njegov rojstni dan.
 Ko je nekoč njegov oče Zaharija opravljal tempeljsko službo, se mu je prikazal nadangel Gabriel in mu naznanil: »Ne boj se, Zaharija, tvoja molitev je uslišana: Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. On sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo … da naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda.« Janez Krstnik Stoji na pragu nove zaveze in pripravlja pot Jezusu Kristusu.
 Naše ime kaže našo edinstveno in neponovljivo vrednost. Obstajamo le v stiku z drugimi. Naše ime izraža ta stik. Naši starši so nam dali ime. Resnično ime pa nam je dal Bog. Resnični smo le v odnosu z Bogom. On nas je po svoji podobi ustvaril zase. Odrešeni smo, ko od Boga zopet sprejmemo svojo globoko skrivnost in se nič več ne prepuščamo strahu. Božja ljubezen, ki nam vse podarja, je naša resnica in narava. Mi smo Njegov ljubeči dar. Prvi Božji dar meni sem jaz sam. Zadnji in največji dar meni pa je On sam, ki je naša najgloblja resničnost.
 V tem se skriva veličina praznika rojstva Janeza Krstnika. Ne prihajamo iz niča in ne gremo v nič. Nihče izmed nas ne bo pozabljen. Rojstvo je vedno uresničitev ljubečega Božjega načrta. Evangelist Luka in z njim Cerkev želita, da bi se tudi mi tega zavedali in iz tega živeli. Življenju ne gospodujejo naključja in Demoklejev meč. Gospod nas je z ljubeznijo zapisal na obe dlani (Iz 49,16) in nam dal ime že v materinem naročju. On nas je stkal v materinem telesu (Ps 139,13). Vsak izmed nas je čudež Božje ljubezni. Dragi smo v Božjih očeh, spoštovani; On nas resnično ljubi (Iz 43,4). Le če se tega zavedamo, smo dojeli svoje resnično dostojanstvo. Svoje ime smo prejeli iz Božjih ust. Rojstvo je uresničitev obljube: je dar. Naše življenje je lahko poveličevanje Gospodove ljubezni. Če to ni, postane dolg, ki ga ne moremo povrniti, in krivda, ki jo nosimo do smrti. Življenje postane brezizhodna ječa.
 Povabljeni smo, da v svojem življenju prisluhnemo poveličevanju Božjega usmiljenja. Tako bomo lahko vzklikali: »Jaz se bom veselil v Gospodu« (Ps 104,34). Skupaj z Elizabeto in Zaharijem se veselimo danes tudi mi. Sredi današnjega časa, njegovih lepot in stisk. Vsako rojstvo razširi krog podarjenosti in poveča ples življenja. Le Bog je naša resnična mati in oče, vir življenja in izvir svobode.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

13. NAVADNA NEDELJA


Jaírova hči in žena, ki je krvavela
 
Ko se je Jezus prepeljal s čolnom spet na drugo stran, se je zbrala pri njem velika množica. Bil je pri jezeru. Tedaj je prišel eden od predstojnikov shodnice, Jaír po imenu. Ko ga je zagledal, je padel k njegovim nogam in ga zelo prosil, rekoč: »Z mojo hčerko je zelo hudo. Pridi in položi roke nanjo, da ozdravi in ostane pri življenju!« In odšel je z njim.
 Za njim se je odpravila velika množica in pritiskala nanj. V njej je bila tudi žena, ki je že dvanajst let krvavela. Veliko je pretrpela od mnogih zdravnikov in porabila vse svoje premoženje, pa ji ni nič pomagalo, ampak je bilo z njo celo slabše. Slišala je za Jezusa. Med množico se mu je približala od zadaj in se dotaknila njegove obleke. Rekla je namreč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu se ji je ustavila kri in v telesu je začutila, da je ozdravljena nadloge. Jezus je v sebi zaznal, da je šla moč iz njega. Takoj se je obrnil v množici in rekel: »Kdo se je dotaknil moje obleke?« Njegovi učenci so mu govorili: »Saj vidiš, kako množica pritiska nate, pa praviš: ›Kdo se me je dotaknil?‹« Oziral se je okrog, da bi videl tisto, ki je to storila. Ker je žena vedela, kaj se je z njo zgodilo, je vsa preplašena trepetaje pristopila, se vrgla predenj in mu povedala vso resnico. On pa ji je rekel: »Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljena svoje nadloge!«
 Ko je še govoril, so prišli od predstojnikove hiše in rekli Jaíru: »Tvoja hči je umrla. Kaj še nadleguješ učitelja?« Jezus je slišal od strani, kaj so rekli, in je dejal predstojniku shodnice: »Ne boj se, samó veruj!« In nikomur ni dovolil, da bi šel z njim, razen Petru, Jakobu in Janezu, Jakobovemu bratu. Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: »Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.« In posmehovali so se mu. On pa je vse odslovil in vzel s seboj očeta in mater deklice ter tiste, ki so bili z njim, in stopil tja, kjer je bila deklica. Deklico je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum,« kar v prevodu pomeni: »Deklica, rečem ti, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila; imela je namreč dvanajst let. Od začudenja so bili vsi iz sebe. On pa jim je strogo naročil, naj tega nihče ne izve, in je velel, naj ji dajo jesti.
 Mr 5,21-43

VERA OMOGOČA ŽIVLJENJE
 
Naš Bog ni oddaljeni, mrtvi Bog, ki ga ne bi zanimalo, kaj se dogaja z nami. Naš Bog je izvor življenja in zato hoče, da bi imeli življenje v izobilju in bi dosegli večno srečo pri njem. To je v središču bogoslužja 13. Nedelje med letom. Vse kar je proti življenju – splav, evtanazija, revščina, nepravičnost, poniževanje človeka – vse to je proti Bogu, ki je začetek in konec slehernega življenja.
 »Bog ni naredil smrti, ne veseli se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje,« pravi knjiga Modrosti (1,13-15). Zato človek ni ustvarjen za smrt, ampak za večno življenje, za srečo v Bogu. Smrt je prišla zaradi hudičeve nevoščljivosti, ki želi uničiti Božje delo.
 Apostol Pavel nas v 2. Pismu Korinčanom spodbuja k radodarnosti, ki se kaže v solidarnosti s tistimi, ki nimajo dovolj dobrin za življenje; le tako bomo pravilno uporabljali dobrine, ki smo jih prejeli od Boga, ki nas ima neizmerno rad. Vabi nas, da sledimo njegovemu zgledu ljubezni do bližnjega.
 Evangelij nam v ospredje postavlja čudeže, ki se zgodijo zaradi velike vere. Ozdravi krvotočno ženo in obudi od mrtvih hčerko Jaira, ki je bil predstojnik judovske shodnice. Oba uslišana iščeta stik z Jezusom. Krvotočna žena išče stik z njim v svojem srcu in na skrivnem, Jair pa kar na glas in pred vsemi. Krvotočna žena veruje, da bo ozdravljena že, če se bo dotaknila roba Jezusovega plašča. Predstojnik shodnice veruje, da bo njegova hči ozdravela, če se je bo Jezus dotaknil. Kaj torej pomeni Jezusov dotik. Kakšen je smisel te besede?
 V naših srcih se nenehno prepletata zbeganost in vera. Če prevlada zbeganost, bomo Jezusu sledili le na zunaj. Če bo prevladala vera, se bomo Jezusa dotaknili ali pa se mu bomo pustili dotakniti. Vera in zaupanje vanj je resnični dotik, ki ozdravlja odtekanje življenja in obuja iz smrti. Pripoved o krvotočni ženi še posebej poudari vero, ki se dotakne Jezusa. Če se ga mi dotaknemo z vero, mu omogočimo, da njegova odrešujoča moč prične delovati. On, ki je Sveti, nas posvečuje. On, ki je Odrešenik, nas odrešuje. On, ki je Močni, nam pomaga in nas ozdravi. Če se živo ne zavedamo svoje nečistosti, revščine in bolezni, tudi nimamo dovolj vere, da bi dosegli in sprejeli odrešenje, ozdravljenje ali obuditev iz smrti.
 Jezusa se ne moremo neposredno dotakniti. Njegova obleka so besede Svetega pisma. Lahko se gnetemo okrog Svetega pisma, pa se nič ne zgodi. Tudi množici učencev, ki so pritiskali na Jezusa sredi gneče, se ni nič zgodilo. Če pa se Božji besedi, pa četudi samo eni besedici, približamo z vero, potem pride iz nje moč, ki je v njej, in ozdravi našo dušo in duha. Jezus čaka in pričakuje, da bo tudi nam rekel: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljen svoje nadloge!« Predstojnik shodnice je kljub slabi novici o smrti hčere vztrajal in vabil Jezusa, naj pride v njegovo hišo. Jezus ga povabi, naj kljub novici o smrti hčerke veruje. Uboga. Ne da se prestrašiti obupni novici. Zaupa, da jo Jezus lahko obudi. Zaradi njegove vere je Jezus lahko ukrepal in se razodel. Jezus lahko pokaže to, kar v resnici je, le če verujemo. Kakršno koli drugačno sklepanje ustvari le zmedo in utvaro.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

14. NAVADNA NEDELJA

V Nazaretu Jezusa zavržejo
 
Šel je od tam in prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govoril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.
 Obhodil je vasi v okolici in učil.
 Mr 6,1-6
 

JEZUS NAS POŠILJA
 
Julij je mesec novih maš, ko prihajajo novi delavci na delo v Božji vinograd. Žal jih je letos bolj malo, zato prosimo Gospoda za nove poklice. Božja beseda nam govori o tem, da mnogokrat preroki niso sprejeti in še kako velja to za današnji čas, ko ljudstvo išče vse drugo, samo Božje besede ne. O upornosti Bogu govori Stara zaveza, to na lastni koži izkusi Jezus in temu smo priče v današnjem času, ko drugače misleči s pomočjo medijev preganjajo vse, kar »diši« po Cerkvi. Trudijo se, da bi jo izrinili iz družbe, toda ne vedo, da jo takrat, ko Cerkev trpi, Jezus podpira in ji daje še več milosti – in Cerkev postaja še močnejša.
 Preroka Ezekiela (2,2-5) Bog pošilja k Izraelcem, upornemu ljudstvu, ki noče poslušati Boga. Kljub njihovi upornosti in svojeglavosti Bog ne obupa. Preroka čaka težko delo, a z njim je Božja milost.
 Apostol Pavel v 2. pismu Korinčanom (12,7-10) trikrat prosi Boga, da umakne od njega trn satanovega dela, a mu le-ta odgovarja: »Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« Vsak kristjan, še bolj pa duhovnik, mora računati z Božjo milostjo. Sami sicer lahko nekaj naredimo, a če je to podprto z Božjo milostjo, je učinek neprimerno boljši.
 Evangelij po Marku (6,1-6) nam predstavi Jezusa, ki ga domačini niso hoteli sprejeti. Takoj so našli izgovore, ker niso pričakovali odrešenja in ker se niso hoteli spreobrniti. In spotikali so se nad njim. Kako dobro poznamo tak način govorjenja. Razpravljamo o duhovnikovi obleki, o njegovem nastopu, o njegovih dejavnostih, podvigih in čudaštvih … zanemarjamo pa Božje sporočilo, ki nam ga posreduje. Vera v Boga pa je mogoča le, če so ljudje iskreni in odkritosrčni, če so se sposobni vprašati, kaj jim je spregovoril Jezus, ne Francelj, ki ga je oznanjal. Kjer veje duh odprtosti, kjer so se ljudje sposobni pogovarjati o oznanilu in ne o oznanjevalcu ter drugih zunanjih vsakdanjostih, ki spremljajo oznanjevanje, tam je Cerkev živa. Na žalost, današnja družba ni pripravljena sprejeti veselega oznanila, ki ga prinaša Božja beseda. Naši predsodki so preveliki. Od zunaj so nam prineseni, vsiljeni. Oznanilo veselja, kar evangelij dejansko prestavlja, mnogi jemljejo kot neke zgodbe, ki ne spadajo v naš čas, saj so se zgodile pred več kot 2000 leti. Mnogim se zdi, da teh pravljic jim pač ni treba brati ali poslušati. Toda, to niso navadne zgodbe, ampak zgodbe, ki so se dejansko zgodile in se lahko zgodijo tudi v današnjem času ob določenih pogojih. Sveto pismo deluje, samo verjeti je treba in preizkusiti moč Božje besede, ki lahko temeljito spremeni naše življenje. S pomočjo Božje besede lahko celo ozdravimo, če v globoki veri in trdnem zaupanju sledimo Božji besedi in glasu v našem srcu.
 Naj bo naše življenje eno samo pričevanje ob Božji ljubezni in dobroti. Pri tem pa naj nas spremlja njegova milost, ki nas kljub slabotnosti naredi močne in odprte za Božjo besedo ter pripravljene oznanjati ob vsaki priložnosti.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

15. NAVADNA NEDELJA

Jezus pošilja apostole
 
Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naročil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha, ne popotne torbe, ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govoril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko demonov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.
Mr 6,7-13

IZBIRA JE NAŠA
 
Že prejšnji teden smo razmišljali o poslanstvu preroka, duhovnika in kristjana. Mnogokrat se zgodi, da Božje besede ljudje ne sprejmejo, ali jo celo grobo zavrnejo. To se je dogajalo tako prerokom v stari zavezi, Jezusu, ki nas je prišel odrešit, kot tudi duhovnikom in drugim oznanjevalcem preteklega in sedanjega časa. Kako to, da veselega oznanila ljudje ne sprejmejo? Morda se zdi izpolnjevanje Božje volje preveč naporno, ali pa nepotrebno, saj je človek sam sebi zadosten in ne čuti potrebe po odrešenju. Človekov ego, ki je pogosto pod vplivom zaverovanosti vase in občutka lastne moči, ne potrebuje nekoga nad seboj, še najmanj pa Boga, ker ga napačno pojmuje. Če pojmujemo Boga kot neko zakonodajno oblast, ki samo išče naše napake in prestopke, je naš Bog precej nepriljubljen avtokrat. Toda naš Bog je v resnici dobri Oče, ki nam želi le najbolje. Zato želimo živeti tako, kot nas on uči: naj ljubimo sebe, bližnjega in Boga. Ko smo polni te ljubezni, želimo to posredovati tudi drugim. To delamo iz ljubezni in z močjo, ki nam jo daje Bog. Tako so delali prejšnji rodovi, kot tudi preroki stare zaveze.
 Prerok Amos (7, 12-15) mora bežati iz Betela, ker ga je Gospod poklical izza drobnice in gojenja smokev za preroka izraelskemu ljudstvu. Bog daje še tako preprostemu človeku, ki ga pokliče, veliko moč, da ga vsakdo prepozna. Mnogokrat zbuja strah pred neznanim, zato mora oditi. Težko namreč sprejmemo nekaj, česar ne poznamo, saj prinaša negotovost.
 Apostol Pavel v pismu Efežanom (1,3-14) blagoslavlja to cerkveno skupnost in posredno tudi nas, saj nas je Gospod izvolil in nas naredil za svoje otroke, nam daje svojo milost, je blagohoten in nas želi pripeljati v Božje kraljestvo. Tisti, ki verujemo vanj, prejmemo pečat Svetega Duha, posebno moč od zgoraj. Zato odprimo ušesa in srce za Božjo milost, ki nam jo iz ljubezni daje v izobilju.
 Evangelij po Marku (6,7-13) nam govori o poslanstvu duhovnika. Jezus pošilja apostole v svet, da ponesejo veselo oznanilo med druge narode ter po njegovem vzoru in v njegovem imenu izganjajo hude duhove in ozdravljajo bolne. To so tudi storili in ozdravili mnogo bolnikov, saj so delali iz ljubezni do svojega Učitelja in iz ljubezni do ljudi, ki so bili pripravljeni sprejeti Jezusov nauk in odrešenje. Jezus povabi učence, naj si pred tistimi, ki ne sprejmejo miru Očetovega blagoslova, otresejo prah s sandal. S tem jih seveda ne vabi k maščevalnosti. Vabi jih, naj rečejo: »Mir, ki ga vi niste sprejeli, nas ni zapustil. Lahko ga zavrnete, ne morete pa preprečiti, da ne bi bil podarjen drugim.« Moč evangeljskega oznanila je moč Božjega miru, ki doseže vse. Njegov mir zdravi, prenavlja in vsem kaže sijaj lepote Božjega obličja, po kateri hrepenimo vsi ljudje.
 Poklicani smo biti preroki, oznanjevalci Božjega miru, ki ozdravlja in poživlja. Poklicani smo, da Božji mir živimo kot najbolj dragocen zaklad srca in razodetje lepote Božjega obličja v Jezusu. Pri tem naj nam Bog pomaga.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

16. NAVADNA NEDELJA - SVETA MAGDALENA

Jezus se prikaže Mariji Magdaleni
 
Marija pa je stala zunaj pred grobom in jokala. Med jokom se je sklonila v grob in zagledala dva angela v belih oblačilih. Sedela sta eden pri vzglavju in eden pri vznožju, kjer je bilo položeno Jezusovo telo. Rekla sta ji: »Žena, zakaj jokaš?« Dejala jima je: »Mojega Gospoda so odnesli in ne vem, kam so ga položili.« Ko je to rekla, se je obrnila in zagledala Jezusa. Stal je tam, pa ni vedela, da je Jezus. Jezus ji je rekel: »Žena, zakaj jokaš? Koga iščeš?« Mislila je, da je vrtnar, in mu rekla: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz odnesla.« Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me! Kajti nisem še šel gor k Očetu; pojdi pa k mojim bratom in jim povej: ›Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu, k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‹« Marija Magdalena je šla in učencem sporočila: »Gospoda sem videla,« in to, kar ji je povedal.
 Jn 20,11-18


MARIJA MAGDALENA GLASNICA VSTAJENJA
 
Vsi štirje evangelisti imenujejo Marijo Magdaleno kot tisto Jezusovo učenko, ki je prva zvedela za vstajenjsko sporočilo in ga posredovala naprej apostolom in drugim učencem. Apostoli vstajenjsko sporočilo najprej sprejmejo kot blebetanje in ženam ne verjamejo. Razočaranje in obup sta bila pregloboka. Pozneje se sami prepričajo, da je Jezus res vstal. Marijo Magdaleno pa nam evangelisti predstavijo kot ženo, ki je na svojem telesu izkusila, kaj pomeni »biti ozdravljen« in je na temelju te izkušnje ljubila Jezusa in mu sledila. Dala je zanj vse svoje moči in vse svoje premoženje, mu ostala zvesta tudi v njegovi smrti in postala prva velikonočna poslanka.
 V vstajenjskem poročilu evangelista Janeza pa je opisan dogodek, ki daje vsemu poseben pomen. Kaj je tu tisto, kar lahko tako nagovarja? Janez poroča najprej o neizmerni žalosti. Marija Magdalena je jokala za Jezusom. Štiri krat Janez navaja jokanje. Tako navadno joče človek ob izgubi ljubljenega človeka. Vsakemu od nas je to znano. Marija je jokala, ker je izgubila »središče svojega življenja«. Videla je Jezusa umirati, sama v sebi pa ga ni mogla pustiti umreti. Oklepala se je preteklega življenja in zato iskala ob grobu Jezusovo bližino. Še je bila tema, tudi v njej. Marija se je prepustila brezupni žalosti, vsej bolečini. Jasno je, da se je med Marijo Magdaleno in Jezusom spletel poseben človeški odnos. Ona je o njem rekla: »Mojega Gospoda so vzeli.« Polna nemira je vprašala njega, ki ga je videla, kje je Jezusovo truplo. Obračala se je sem in tja in ni mogla prav razumeti položaja. Ko je Jezus zaklical njeno ime »Marija« in ga je ona zaslišala, se je ponovno obrnila in takrat je že razumela. Njen odgovor »Rabuni« (kar pomeni Učenik) je spremenil žalost v veselje in srečo. Po Jezusovi besedi »ne oklepaj se me« je razumela, da mora tudi notranje vzpostaviti nov odnos do Gospoda. Spremenjenje zemeljskega Jezusa v vstajenjskega je hkrati spremenjenje Marijinega odnosa do Jezusa. Jezus je postal zanjo notranji, dušni sopotnik in s tem stvarjenjska moč, ki spreminja svet. To se je pokazalo tudi v tem, da je uresničila naročilo notranjega sopotnika in ga je oznanila drugim učencem. Potem ko je preživela svojo žalost in mrtvega izkusila kot Božje živega, je lahko začela na novo in lahko tudi druge pritegnila v nov začetek, v vstajenje! Marija Magdalena je zares ljubeča žena, ki ne odloži Jezusovega trupla v grob, temveč da svoji žalosti prostor in preko tega postane odprta za nov začetek v svojem življenju. Ona bila tista, ki je šla in naznanila učencem veselo novico: »Videla sem Gospoda!« Marijo Magdaleno, ki jo je Gospod rešil sužnosti zla, ki je šla za njim, mu stregla in mu služila, ki mu je ostala zvesta tudi po smrti na križu, nam evangelist prikaže kot ženo, ki jo je od smrti vstali Gospod poklical, da sporočilo o njegovem vstajenju naznani učencem.
 Sveta Magdalena naj nam bo zgled ljubezni do Jezusa ter zaupanja v Boga in njegovo previdnost. Tudi ko je v nas vse temno, ko se zdi, da ni izhoda, je z nami Gospod. Če ga iščemo z vsem srcem, kot ga je iskala Magdalena, če iščemo »svojega Gospoda«, se nam bo razodel in nas notranje spremenil. Nikoli ni tako temno v našem življenju, da Gospod ne bi mogel pomagati. Samo če se odpremo Božji milosti in sprejmemo Jezusa v svoje življenje ter ga prinašamo bratom in sestram, bo postal naš notranji sopotnik in bo z nami v vsakem trenutku našega življenja.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

17. NAVADNA NEDELJA

Jezus nahrani pet tisoč mož
 
Potem se je Jezus prepeljal na drugo stran Galilejskega, to je Tiberijskega jezera. Za njim je šla velika množica, ker je videla znamenja, ki jih je delal na bolnikih. On pa se je povzpel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Blizu je bila pasha, judovski praznik. Ko je Jezus tedaj povzdignil oči in videl, da prihaja k njemu velika množica, je rekel Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bodo tile jedli?« To pa je rekel, ker ga je preizkušal; sam je namreč vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: »Za dvesto denarijev kruha jim ne bi bilo dosti, da bi vsak dobil vsaj majhen kos.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu je rekel: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus je dejal: »Posedite ljudi.« Bilo pa je na tistem kraju veliko trave. Posedlo je torej kakih pet tisoč mož. Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je storil znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvesti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.
 Jn 6,1-15
 

BOG SKRBI ZA NAS
 
Človek neprestano hrepeni po uživanju, ki ga prinaša sodobno življenje. Želi si, da bi na čim lažji način prišel do lepega uživanja polnega življenja. Že stari Rimljani so si želeli »kruha in iger«. Človek se pravzaprav od tistih časov ni bistveno spremenil. Radi imamo polno mizo dobrot, razne igre – sedaj so se odprle olimpijke igre v Londonu, ko bomo lahko uživali v borbi za medalje in navijali za svoje favorite. Toda vse to ne prinaša popolnega zadovoljstva, kajti ustvarjeni smo za nekaj več, za življenje, ki se ne konča s smrtjo. To življenje nam prinaša Jezus. Bog dela velike stvari. O tem nam govori Božja beseda te nedelje. Bog želi, da bi bili zadovoljni, zato nam daje vse potrebno za življenje, vendar ne želi, da se zadovoljimo le s tem, ampak da gremo k bistvu - Bogu. Bog dela čudeže, da bi se duhovno omejeni človek končno čudil in spoznal veličino Boga in njegove ljubezni do nas.
 V 2. knjigi kraljev (4,42-44) prerok Elizej naroči možu z ječmenovimi hlebi: »Daj ljudem, da bodo jedli!« Ta mož se sprašuje, kako naj nasiti množico s tistimi hlebčki. Ko Elizej pove, da Bog zagotavlja, da bo še ostalo kruha, postavi kruh pred množico in vsi so se nasitili, pa še ostalo je, kakor je rekel Gospod. Bog želi, da to malo kar imamo, delimo z drugimi, on bo naredil čudež, da se bodo mnogi nasitili, mi pa bomo imeli še vedno vsega v izobilju. Potrebno je le zaupanje v Boga.
 V evangeliju po Janezu (6,1-15) beremo, kako je Jezus nasitil veliko množico ljudi s petimi hlebi in dvema ribama. Jezus nas sprejema takšne, kot smo. Ko je človek lačen, ga je treba nasititi. Želel je nahraniti to veliko skupino ljudi, ker je do ljudi gojil sočutje. Najprej moramo delati dela usmiljenja, šele nato je na vrsti nauk. Čudež pomnožitve kruha je mnoge presenetil. Množica je z občudovanjem sledila Jezusu in ga želela postaviti za kralja. Kralja, ki ti da vsak dan najpotrebnejše za življenje, se nihče ne bi branil. Jezus zavrača takšno preveč lahkotno življenje, ko pravi: »Ne delajte za jed, ki mine!«. On želi, da ga spoznamo kot odrešenika; takšna dejanja samo potrjujejo njegovo božansko moč.
 Zaupanje v Boga nam odpira nove razsežnosti in nam omogoča, da tudi mi delamo po njegovem zgledu v smislu solidarnosti in vsakršni pomoči bližnjemu. Če verjamemo, da nas Bog spremlja na vsakem koraku in nam neprestano daje svojo milost, bomo z majhnimi dejanji delali velike stvari in spreminjali svet, ki bo postal prijaznejši.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

18. NEDELJA MED LETOM

Jezus je kruh življenja
 
Ko je množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Rabi,kdaj si se znašel tukaj?« Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje torej delaš, da bomo videli in ti verjeli? Kaj počneš? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: Kruh iz nebes jim je dal jesti.« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.«
 Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«
Jn 6,24-35

DELAJMO ZA JED KI NE MINE
 
Ko je Jezus čudežno pomnožil kruh in nasitil množice, so ga začeli iskati. Jezus jih je okaral: »Ne iščete me, ker ste videli znamenja!« Ljudstvo ga je iskalo zgolj zato, ker jih je nasitil. Tudi v stari zavezi je Bog nasitil Izraelce na poti skozi puščavo v obljubljeno deželo. Hranil jih je z mano. To je bilo znamenje ljubezni. Kruh, ki je potešil lakoto, je hkrati potešil duše Izraelcev zaradi vere v Božjo previdnost in njegovo dobroto. Mana jih je zbliževala z Bogom, ker so se tega zavedali, saj jim je bila znamenje Božje bližine. Izraelci v Jezusovem času so videli čudeže kot velika dela, niso pa v njih videli znamenja, da je nastopilo Božje kraljestvo. Zaradi pozunanjene vernosti niso prepoznali znamenj prihoda Mesija. Če ne iščemo Boga z vero in se ne trudimo verovati v moč Duha, ne moremo videti znamenj, ki nam jih Bog daje v našem življenju. Zavedajmo se, da smo življenje dobili od Boga, da imamo v tem življenju nam lastno poslanstvo, da na svoj način pričujemo z dobrim krščanskim življenjem. Bog nas osvobaja in dela naše življenje smiselno. Daje nam kruh za večno življenje, kruh ki nas naredi drugačne, preoblikovane, da se trudimo za pravičnost in svetost.
 V 2. Mojzesovi knjigi (16,2-4.12-15) beremo, kako so Judje godrnjali nad Mojzesom, ker niso imeli razkošne hrane, kot je to bilo v Egiptu. Čeprav so videli čudeže, ki so se zgodili po Mojzesovem posredovanju, niso dojeli teh znamenj in jih je zanimalo le, kaj bodo jedli in pili. Svoboda vedno nekaj stane, zato se je treba odločiti: ali za hojo pod Božjim vodstvom ali za zavrnitev Božje ponudbe. Svet je človeku tako mamljiv, da je pripravljen odpovedati se svobodi, da bi imel dobrin in telesnih užitkov v izobilju. Tudi danes je podobno: svet je postal mamon, ki se mu mnogi ne morejo odpovedati.
 Apostol Pavel v pismu Efežanom (4,17.20-24) roti tamkajšnjo skupnost, naj ne živijo kakor pogani, ki se zanašajo samo nase in se prepuščajo telesnim nasladam. Treba je odložiti starega človeka, se okleniti Kristusovega nauka in postati novi človek. To pomeni, da moramo najprej začeti drugače misliti: ne gledati, kako bomo izboljšali svoj položaj, ampak kako bomo druge obogatili.
 V evangeliju po Janezu (6,24-35) Jezus naroča svojim poslušalcem: »Ne delajte za jed, ki mine, ampak za jed, ki ostane za večno življenje.« Ne smemo skrbeti le za svoje telo, ampak tudi za duha. Kdor se tega ne zaveda, bo kmalu postal duhovno suh. Jezus želi, da vidimo Božja dela, in nam hkrati razloži, da je Božje delo v tem, da verujemo v tistega, ki ga je Bog poslal. Sami nismo sposobni narediti popolnih del, zato potrebujemo vero v tistega, ki nas odrešuje in osvobaja. Čudeži so vidno razodevanje Božje ljubezni. Človek hrepeni po kruhu, vendar resnični kruh, ki nas nasiti za večno življenje, je edino Jezus. Če verujemo vanj, ne bomo nikoli duhovno žejni in lačni. Gospod nam daje kruh življenja v izobilju. Ali znamo brati znamenja njegove ljubezni? Dokler nas bo zanimal samo »kruh«, ki nasiti naše telo, bomo še naprej duhovno lačni in žejni. V kolikor se nismo pripravljeni odpovedati užitkom in nasladam, ki nas odvračajo od Boga, ne bomo nikoli svobodni.
 Zato prosimo za Božjo milost, da bi zmogli sleči starega človeka in se odpreti delovanju Svetega Duha, da bomo tako zmožni delati za jed ki ne mine, ampak ostane za večno življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

19. NEDELJA MED LETOM

Jezus je kruh življenja

 Judje so tedaj godrnjali nad njim, ker je rekel: »Jaz sem kruh, ki je prišel iz nebes,« in so govorili: »Ali ni to Jezus, Jožefov sin? Njegovega očeta in mater poznamo. Kako more zdaj govoriti: ›Iz nebes sem prišel.‹« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Ne godrnjajte med seboj! Nihče ne more priti k meni, če ga ne pritegne Oče, ki me je poslal, in jaz ga bom obudil poslednji dan. Pri prerokih je zapisano: Vsi se bodo dali poučiti Bogu. Vsak, kdor posluša Očeta in se mu da poučiti, pride k meni. Ne rečem, da bi bil kdo videl Očeta: samo tisti, ki je od Boga, on je videl Očeta. Resnično, resnično, povem vam: Kdor veruje, ima večno življenje. Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
Jn 6,41-51

 
 
NE GODRNJAJMO
 
Božja beseda te nedelje nam pred oči postavi zelo slabo lastnost človeka, ki je   nezadovoljen, ko ne gre vse tako, kot bi rad. Smo v veliki krizi, zato se nam zdi samoumevno, da moramo godrnjati zaradi položaja, v katerem smo. Marsikdo nima sredstev za preživetje. To je gotovo zelo hudo, a še huje je, če v krizo pade sam smisel človekovega življenja, ko človek izgubi vero v Boga in sočloveka in se zdi njegov položaj brezupen. Takšne krize so se dogajale skozi vso človeško zgodovino. Človek preveč zaupa v svojo moč in v moč znanosti, premalo pa računa na pomoč od zgoraj. Vsaka kriza je na nek način tudi opomin za nas, da se ne gre zanašati zgolj na lastne moči, ampak se je treba zavedati, da je tu še Bog, ki nas more kadarkoli dvigniti iz vsakršne krize. Za to pa ni dovolj godrnjanje nad položajem, ampak je treba z zaupanjem v Boga in sočloveka narediti vse, kar moremo, da zopet zaživimo svobodno življenje v vsej njegovi veličini.
 
V 1. knjigi kraljev (19,4-8) beremo, kako je prerok Elija, čeprav je bil Božji mož, prišel v hudo krizo. Takole pravi: »Dovolj imam vsega. Zakaj bi se še boril, ko ni uspehov od nikoder!« Ali nismo tudi mi pogosto v podobnem položaju? Takrat bi morali imeti ob sebi angela varuha, ki bi nas bodril: »Vstani, vstopi v svetišče ter se nasiti z Božjo besedo in kruhom življenja!« Ko nastopi duhovna kriza, je Bog edina rešitev, čeprav se nam zdi, da je nekje daleč in da nas ne sliši. Zato se mu moramo približati, da bomo lahko z njegovo pomočjo reševali konkretne vsakodnevne težave in krize.
 
Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (4,30-5,2) vabi, naj bomo drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni. Želi, da izmed nas izgine vsakršna ujedljivost, besnenje, jeza, preklinjaje in vsakršna hudobija. Namesto, da tarnamo in godrnjamo, kakšni so naši sosedje, sodelavci, člani družine …, raje jih začnimo ljubiti in sprejemati kljub njihovim slabostim. Nihče ni popoln. Ne moremo spreminjati drugih, dokler tega koraka ne naredimo pri sebi. Vse to pa zmoremo, če živimo v tesni povezavi z Bogom.
 
Evangelij po Janezu (6,41-51) govori o tem, da so Judje godrnjali nad Jezusom, ker je rekel, da je prišel iz nebes. Kljub temu, da je čudežno pomnožil kruh, so ostali zaslepljeni in niso videli njegove veličine. Bili so nezadovoljni, ker so imeli drugačno predstavo o Bogu. Niso razumeli Jezusovih besed, s katerimi je nakazal, da vera prinaša večno življenje. Še manj so razumeli, kako bi lahko bil On – tesarjev sin - »kruh življenja«. Še več, kdor bo jedel ta kruh, bo večno živel. Tako je govoril. Kako ne bi pravoverni Judje godrnjali nad takimi čudnimi izjavami?! Tudi mi Jezusove trditve lahko razumemo le v luči vere. Če hranimo svojega duha z Božjo besedo in evharističnim kruhom, bomo duhovno živeli na veke. Jezus jamči za naše večno življenje. Če verujemo to in živimo po njegovih naukih, verjamemo, da nas bo obudil od mrtvih in sprejel v svoje večno kraljestvo, kjer nas čaka popolna sreča. Odločitev je naša. Ali bomo godrnjali in nič naredili za svojo tuzemsko in nebeško srečo ali pa bomo polni zaupanja v Božjo dobroto in pomoč pošteno živeli svoje življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

20. NEDELJA MED LETOM

Jezus kruh življenja III

Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.«
 Judje so se tedaj med seboj prepirali in govorili: »Kako nam more ta dati svoje meso jesti?« Jezus jim je tedaj rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Kajti moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni. To je kruh, ki je prišel iz nebes, ne tak, kakršnega so jedli vaši očetje in so pomrli: kdor jé ta kruh, bo živel vekomaj.« To je povedal, ko je učil v shodnici v Kafarnáumu.
 
Jn 6,51-58
 
 
 
HRANA ZA VEČNO ŽIVLJENJE
 
Človek je bitje, ki hrepeni po preseganju samega sebe. Želi si živeti in ta želja je tako močna, da se s pomočjo znanosti trudi, da bi podaljšal svoje življenje. Jezus nam ponuja mnogo več, ponuja nam večno življenje. Bog je človeka ustvaril za večno življenje. Dal mu je vse potrebno da to tudi doseže. Dal mu je svobodno voljo, da izbira in uravnava svoje življenje. Za pravo izbiro pa je potrebna modrost. Marsikdo si želi modrosti, vendar je težko najti pravo modrost, saj je le ta v Bogu. Najdemo jo lahko, če se odpremo Božji milosti in prisluhnemo Božjemu glasu.
 
O modrosti govori odlomek iz knjige Pregovorov (9,1-6). Modrost se razodeva preprostim, katerih srca niso navezana na zemeljske reči. Mnogi bi radi postali popolni in nesmrtni, a nas naše zemeljsko življenje pogostokrat bolj oddaljuje, kot pa približuje temu cilju. Modrost se ne kaže v znanju, ampak v izpolnjevanju Božje volje.
 
Apostol Pavel nas v pismu Efežanom (5,15-20) opogumlja naj ravnamo modro. Modrosti ni v razbrzdanem življenju, ampak pride ko nas napolnjuje Duh. Duh je tisti, ki osmišlja naše življenje in mu daje pravo vrednost. Samo prava modrost nam odpira tisti svet, po katerem hrepeni človekova duša. To je Božji svet, kjer ni čutnega zadovoljevanja, ampak hvaležnost in slavljenje.
 
V evangeliju po Janezu (6,51-58), se nam Jezus predstavi kot živi kruh, ki prihaja iz nebes – hrana nesmrtnosti. Človekov duh ne potrebuje kruha, vina in druge hrane, ampak hrano, ki jo daje Bog, saj izhaja iz Boga. Jezus je prišel na svet, da bi nam dal te hrane. Postavil je evharistijo, kjer nam daje Božjo hrano, ki jo naša duša potrebuje za duhovno življenje. Jezus sam pravi: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« To pomeni, da če s preprostim srcem ne obhajamo zakramenta svete evharistije v slavljenju Božje veličine in uživanju evharističnega kruha in vina je naše večno življenje v resni nevarnosti, saj edino on daje moč naši duši.
 
Prosimo Boga za modrost, da bi se znali prav odločati in za moč, da bi tako živeli, da bi vredno prejemali obhajilo ter varno prispeli v Očetovo hišo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

21. NEDELJA MED LETOM

Besede večnega življenja

 Veliko njegovih učencev, ki so to slišali, je reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govoril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govoril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.«
  Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajsterim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji.«
 
Jn 6,60-69

 
TRDA JE TA BESEDA
 
    Človek je podvržen temu, da išče čim lažjo pot do cilja s čim manj truda. To se dogaja na skoraj vseh področjih življenja, še posebej pa v zdravstvu in duhovnosti, kjer človek išče alternativo. Ne zaupa uradnim institucijam, ker v njih vidi preveč slabega. Pogosto nas moti zunanji okvir, ne vidimo pa vsega dobrega, ki ga prinašajo. Tako se dogaja tudi v Cerkvi. Motijo nas razne nepravilnosti in ne zmoremo dovolj vere, da bi videli onkraj institucije. Zato marsikdo raje gre svojo pot in bega od ene verske prakse k drugi, k raznim vzhodnim religijam, ki mu prinašajo le trenutno zadovoljstvo. Tako se je dogajalo že Izraelcem, ki so pogosto častili tuje bogove in tako zapustili svojega Boga, kajti on je zahteval od njih več. Podobno se je zgodilo Jezusovim učencem, ki so zaradi zahteve po napornejši a odličnejši poti raje odšli, rekoč: »Trda je ta beseda!«.
    V odlomku iz Jozuetove knjige (24,1-2a.17-18b) Jozue da ljudstvu izbiro: ali bodo častili pravega Boga ali pa bodo hodili za bogovi drugih narodov. Jozue odločno pove, da bodo on in njegova hiša častili Gospoda. Ne moremo služiti več gospodarjem, ampak le enemu, tistemu, ki daje življenje. Vsakdo se mora sam odločiti, kako bo ravnal.
    Evangelij po Janezu (6,60-69) pokaže reakcijo učencev na Jezusov nauk. Namesto da bi se poglobili v skrivnost, so se odločili, da ga ne bodo več poslušali. Ti učenci niso k Jezusu pristopali v veri, ampak so imeli verjetno druge motive. Raje bi izbrali lahko razumljive dele njegovega nauka, takšne, ki ne zahtevajo večjega napora in jim ugajajo. Jezus pa želi da sprejmemo ves njegov nauk, tudi to, kar ne ugaja našemu jazu. Kaj nam je storiti? Ali naj odidemo in se pridružimo učiteljem, ki propagirajo lahko življenje polno sreče brez Boga? Ali naj se pridružimo tistim, ki zagovarjajo ateizem? Vsakdo izmed nas si mora na to vprašanje odgovoriti sam. Javno mnenje je na strani slednjih. Nekateri celo čutijo potrebo po sovraštvu do Cerkve in vsega, kar diši po Bogu. Plavati s tokom je najlažja pot, ne zagotavlja nam pa popolne sreče. Popolna sreča je namreč edino v Bogu. Tega so se zavedali apostoli, še posebej Peter, ki pravi: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš …« „Peter je razumel, da so besede njegovega Učitelja drugačne od tistih, ki so jih govorili drugi učitelji. Besede, ki izhajajo iz zemlje in se k zemlji vračajo, pripadajo zemlji in delijo njeno usodo. Jezusove besede so duh in življenje, ker prihajajo iz nebes: to je luč, ki prihaja od zgoraj in ima moč Najvišjega. Njegove besede imajo bogastvo in globino, kakršne druge besede nimajo, pa naj bodo to besede filozofov, politikov ali pesnikov. To so »besede večnega življenja«, ker vsebujejo, izražajo in priobčujejo polnost življenja, ki nima konca, ker je to življenje samega Boga. (...) Božje besede nasičujejo duha, ki je ustvarjen za neskončnost; notranje razsvetljujejo ne le razum, ampak celotno bitje, ker so luč, ljubezen in življenje. Dajejo mir – tisti mir, ki ga Jezus imenuje »moj mir« – tudi v trenutkih vznemirjenja in tesnobe. Dajejo polno veselje, čeprav sredi bolečine, ki včasih stiska dušo. Dajejo moč, zlasti kadar nas je strah ali smo obupani. Osvobajajo nas, ker odpirajo pot resnice.“ (C. L.).
 
    Bog nam daj moči, da bi vztrajali na poti za Jezusom in sledili živemu Bogu, ki hoče biti tudi danes Pot, Resnica in Življenje.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

22. NEDELJA MED LETOM

Izročilo starih
 
Okrog njega so se zbrali farizeji in nekateri pismouki, ki so prišli iz Jeruzalema, in videli so, da nekaj njegovih učencev jé z obredno nečistimi, to je neumitimi rokami. Farizeji in vsi Judje se namreč držijo izročila starešin in ne jedo, če si prej skrbno ne umijejo rok. Tudi ničesar s trga ne jedo, če se prej ne umijejo. In še mnogo drugega se držijo po izročilu: umivajo kozarce, vrče in bakrene lonce. Zato so ga farizeji in pismouki vprašali: »Zakaj se tvoji učenci ne ravnajo po izročilu starih, ampak jedo kar z nečistimi rokami?«  Odgovoril jim je: »Prerok Izaija je dobro prerokoval o vas hinavcih, kakor je pisano:
To ljudstvo me časti z ustnicami,
a njihovo srce je daleč od mene.
Toda zaman mi izkazujejo čast,
ker kot nauke učijo človeške zapovedi.
Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila.«
    In spet je poklical k sebi množico in ji govoril: »Poslušajte me vsi in doumite! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka. Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«
Mr 7,1-8.14-15.21-23
 
 
V SRCU SE ROJEVA
 
    Božja beseda te nedelje nas spodbuja, da razlikujemo med resnično vero in versko navado. Verska navada ima sicer svoj pomen, vendar ne zadošča. Imeti moramo Duha vere, ki vključuje vse naše bitje v Božjo stvar. Ni dovolj, da gremo v cerkev iz navade in tam nekaj pomolimo prav tako iz navade. Ne trdim, da je to zelo narobe, ampak Bog mora ob tem prevevati vse naše misli, naša čustva, vse naše življenje in delovanje. Z drugimi besedami bomo lahko rekli, da moramo v srcu nositi Boga. On nas ima rad, zato nam je povedal, kako naj živimo, da bomo srečni, da se bomo izognili marsikateremu problemu, ki ga prinaša življenje.
     V 5. Mojzesovi knjigi (4,1-2.6-8) Bog sporoča, da se držimo tega, kar nam naroča on. Zato naj se ohrani Božja beseda čista – takšna, kakršna nam je zaupana. Ničesar se ji ne sme odvzeti in ničesar dodati, kajti Bog ve, kaj je za človeka dobro. Zapovedi je dal iz ljubezni, zato jih spolnjujmo z ljubeznijo in jih vzemimo kot smerokaz k boljšemu življenju. Ravnanje po njih nas varuje pred pastmi, ki nas vodijo v nesrečo.
     Apostol Jakob nas v svojem pismu (1,17-18.21b-22) spodbuja naj bomo uresničevalci besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo. Božja beseda ima moč, da nas spremeni, samo sprejeti jo moramo v svoje srce in se prepustiti njenemu delovanju. Če bomo pa samo poslušali, ničesar pa ohranili v svojem srcu, se ne bo zgodilo nič in počutili se bomo prevarane. Za to ni kriv Bog, ampak človek sam, ki ne zaupa Bogu in se mu ne prepusti, da bi v njem deloval.
     O podobnih stvareh govori Jezus v evangeliju po Marku (7,8.14-15.21.23) ko ugotavlja dejstvo, da ga ljudstvo časti samo z ustnicami, srca pa so daleč od njega. Ta kritika gre danes tudi nam: Jezus nas sprašuje, kdaj bomo spregledali in se nehali zavajati, da greha ni več. Mnogi govorijo, da nimajo nobenega greha, saj se ne zavedajo, da ima greh mnogo obrazov – eden izmed njih je tudi zavajanje samega sebe, da to ali ono ni greh. Ne zavedamo pa se, da nismo izpolnili Jezusove besede, če nismo dobrega storili sočloveku, ki je potreboval našo pomoč. Kako naj bomo mirni v srcu, ko imamo vsega preveč, someščan pa nima za preživetje in trpi pomanjkanje. Jezus pravi, da je resnično pomembno, kaj je v človekovem srcu. Vse se začenja tam - tako dobro kot slabo. Če je v srcu ljubezen, potem bodo dejanja dobra. Ni najhujše, da smo grešniki, ampak, da si to nočemo priznati in spremeniti svoje naravnanosti.
     Bog nam pomagaj, da bi spoznali, kaj je prav, in sprejeli Jezusa za svojega odrešenika. On nam kaže pravo smer, zato je hoja za njim prava odločitev. Odprimo mu svoje srce in dopustimo, da vpliva na naše misli in dejanja, saj bo tako v nas več ljubezni do sočloveka.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

23. NEDELJA MED LETOM

Jezus ozdravi gluhonemega
 
 Nato je odšel iz pokrajine Tira in šel skozi Sidón proti Galilejskemu jezeru, po sredi pokrajine Deseteromestja. Tedaj so mu privedli gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Jezus jim je naročil, naj tega nikomur ne povejo; toda bolj ko jim je naročal, bolj so oznanjali in nadvse osupli so govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.«
Mr 7,31-37
 

ODPRI SE
Božja ljubezen do človeka je konkretna, zato lahko Bog človeka tudi telesno ozdravi. Čudeži ozdravljenja se niso dogajali le v Jezusovem času, ampak se dogajajo tudi danes. Zato moramo imeti kristjani tudi čut in posluh za tiste, ki so v pomanjkanju ali v kakšnem drugem težavnem položaju. Tako posnemamo zgled našega učitelja Jezusa, ki mu nobena stiska ni bila tuja. Bog izbira uboge, da preizkusi naše krščanstvo in nam da priložnost, da naredimo kaj dobrega. To je še posebej aktualno danes, v času recesije, ki je mnoge pahnila na rob preživetja in obupa. Ali slišimo njihove klice, ali pa smo v svoji zaverovanosti vase in v svojo kariero preprosto gluhi za potrebe bližnjega? V teh neprijetnih časih nas Jezus brez dvoma vabi, da damo svoje življenje in svoje dobrine na razpolago najbolj potrebnim. Kdor jemlje materialne dobrine le kot nujne za preživetje in smisel svojega življenja gradi na tem, da bi bil pošten državljan in dober kristjan, ta ima pred sabo svetlo prihodnost, ki je molj časa ne more uničiti. Zato bodimo skromni glede materialnih dobrin in čim bolj velikodušni v dobroti in ljubezni.
  
Prerok Izaija (35,4-7a) prihaja k izvoljenemu ljudstvu kot glasnik upanja: »Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte vaš Bog! On prihaja da vas reši!« Če smo sposobni slišati besedo Boga, se nimamo česa bati, pa naj bo kriza še tako globoka. Če je Bog z nami, nam bo pomagal in nas rešil, samo zaupati moramo. Preveč smo zagledani v ta svet, premalo pa v svet Boga. Bog je vedno tik ob nas, samo spregledati moramo in slišati njegov šepet. V svetu hrupa, polnem zunanjih dražljajev, ne moremo slišati njegovega glasu.
 
Apostol Jakob nas v svojem pismu (2,1-5) nagovarja, naj ne bomo pristranski, ampak imejmo enako radi reveža in bogataša, uglednega izobraženca in preprostega človeka. Vsi smo Božji otroci in Bog nas vse enako ljubi. Vsakdo je zanj dragocen, pa čeprav je v zemeljskem življenju samo berač, ki ga otroci tega sveta zavračajo in preganjajo. Odprimo oči in srce in prisluhnimo mu, kakor bi to storil Jezus.
 
V evangeliju po Marku (7,31-37) beremo o ozdravljenju gluhonemega človeka. Jezus je svoj nauk vedno potrjeval z izrednimi dejanji in tako pokazal, da njegov nauk ni le neko leporečje, ampak konkretno deluje v življenju človeka, ki se ravna po njem. V današnjem času je mnogo gluhote, vseh vrst. Mnogokrat poslušamo sočloveka, pa ga ne slišimo, se ne potrudimo, da bi ga razumeli in mu pomagali najti pravi smisel in rešitev za njegove težave. Še več je duhovne gluhote, ko ne slišimo Božjega glasu in se zato niti ne trudimo, saj ni v našem srcu prostora niti za bližnjega, kaj šele za Boga. Kljub vsemu nam Bog daje vedno nove priložnosti. Dopustimo mu, da nas ozdravi in bi ga potem slišali in razumeli ter mu pomagali ustvarjati svet poln ljubezni in dobrote.
 
Prosimo Jezusa, da bi odprl naše slušne kanale, da bi lažje slišali klic vsakega človeka in se brusili v pravi občutljivosti za njegovo stisko in težave. Le tako bomo živeli evangelij in uresničevali svoje poslanstvo, ki nam ga je Gospod zaupal. Ob Gospodu bodo tudi naše velike stiske izgubile svojo moč in postale mnogo bolj znosne.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.

24. NEDELJA MED LETOM

Peter izpove vero

    Nato je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezareje Filipove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik; drugi: Elija; spet drugi: eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovoril in rekel: »Ti si Mesija.«  Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali.
     In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«
Mr 8,27-35
  
 
KDO JE ZAME JEZUS KRISTUS?
 
   To je vprašanje, ki zadeva vsakega izmed nas. Kljub razmeram, kakršne vladajo v našem svetu, moramo najti odgovor na to vprašanje. Gotovo bi dobili mnogo zanimivih odgovorov, če bi vprašali naključne ljudi. Ali si kot kristjan sploh kdaj zastavim to vprašanje? Mogoče pa si postavljam vprašanja nekoliko drugače: Gospod, si res v teh težkih časih ti najpomembnejši? Ali res moram na to vprašanje odgovoriti zdaj, ko pa na toliko drugih, vsaj na videz pomembnejših vprašanj, nimam pravega odgovora? Ljudje dajemo prednost mnogim stvarem, ki se nam zdijo bolj pomembne, za Gospoda pa ne najdemo pravega časa. Mnogi kristjani se ne upajo ali nočejo izpostavljati, saj imajo raje udobje mirnega življenja, kot pa da bi morali javno pričati za Kristusa. Še posebej v tem času, ko javno mnenje ni naklonjeno Cerkvi, mnogim zmanjkuje vere, da bi se zavzeli za Kristusa in Cerkev. Namesto da bi pričevali, se raje potuhnejo ali celo sami odkrito govorijo zoper Cerkev.
   Dobra spodbuda prihaja iz ust preroka Izaija (50,5-9). Božji služabnik se kljub trpljenju ne preda malodušju, ampak je poln upanja, saj trdno veruje, da mu Gospod pomaga, in se ne da zmesti. Jezusov učenec posnema svojega učitelja v vsem: odprt je za Božje navdihe, sprejema Božjo voljo, pa čeprav je ta lahko težka, povezana z bolečino in trpljenjem. Ne moremo biti kristjani le takrat, ko sije sonce in ni nobenih problemov. Preizkušnje človeka očistijo, ga utrdijo, rešijo zmedo v njegovi glavi in vodijo v vedno večje zaupanje v Boga.
   Apostol Jakob (2,14-18) nam priporoča, da delamo dobra dela, saj je vera brez del mrtva. Če naš bližnji nima kaj obleči ali nima kaj jesti, pa ga odslovimo, ne da bi mu kaj dali, čeprav imamo kaj dati, nismo naredili ničesar. Nismo naredili tega, kar nas Jezus prosi, torej je tudi naša vera vprašljiva.
   V evangeliju po Marku (8,27-35) Jezus postavi vprašanje, kaj pravijo ljudje, kdo je. Za tem postavi pa za vsakega kristjana bistveno vprašanje: Kaj pa ti praviš, kdo sem? To ni vprašanje njegove biografije, ampak vprašanje naše vere. Na to vprašanje bi se lahko vezalo mnogo podvprašanj: Ali veruješ, da je Kristus tvoj odrešenik in pravi Bog? Ali ti on pomeni vse, ali pa je le nekdo, ki je nekoč živel in delal čudeže? Ali verjameš, da lahko stori čudež v tvojem srcu tukaj in zdaj? Odgovori na ta vprašanja nam dajo sliko našega krščanskega življenja. Jezus nas neskončno ljubi, tako da je dal svoje življenje za nas. Mi pa ga v svojem življenju postavljamo na stranski tir, ker se ne zavedamo veličine njegove dejavne ljubezni. Kaj lahko človek naredi več, kot da zastavi in celo da svoje življenje za rešitev bližnjega?
   Prosimo Gospoda, da bomo na njegovo vprašanje odgovorili podobno kot apostol Peter in postavili Boga v središče svojega življenja, svoje srce in roke pa odprli za potrebe bližnjega. Tako bo naša vera luč resničnim kristjanom in tudi tistim, ki Boga ali Cerkev zametujejo.


_________________
Ni lepote brez ljubezni in dobrote.