Ellen G. White: Očaki in preroki

5. Preizkušnja Kajna in Abela  
Temeljno besedilo 1 Moj 4,1-15


Adamova sinova Kajn in Abel sta se po značaju zelo razlikovala. Abel je gojil duha zvestobe do Boga; v Stvarnikovem ravnanju s padlim rodom je videl pravičnost in milost ter hvaležno sprejel upanje odrešitve. Kajn pa je gojil čustva upora in je godrnjal zoper Boga zaradi prekletstva, ki je bilo izrečeno nad zemljo in človeškim rodom po Adamovem grehu. Svojemu umu je dovolil delovati v isti smeri, ki je vodila do Satanovega padca - popuščal je želji po samopoviševanju ter dvomil o božanski pravičnosti in oblasti.

Ta brata sta morala biti preizkušena, kakor je bil pred njima preizkušen Adam, da bi dokazala, ali bosta verovala in poslušala Božjo besedo. Bila sta seznanjena z načrtom, predvidenim za zveličanje človeka, in razumela sistem daritev, ki ga je določil Bog. Vedela sta, da s temi daritvami izražata vero v Zveličarja, ki so ga predstavljale daritve, istočasno pa priznavata, da sta za odpuščanje popolnoma odvisna od njega. Vedela sta, da dokazujeta svojo poslušnost Božji volji, če se tako prilagajata božanskemu načrtu za njuno odrešitev. Brez prelitja krvi ne bi bilo odpuščanja greha, zato sta morala pokazati svojo vero v Kristusovo kri kot obljubljeno spravo z darovanjem prvencev svoje črede v daritev. Poleg tega so morali biti prvi sadovi zemlje prineseni pred Gospoda v zahvalno daritev.

Brata sta postavila podobna oltarja in vsak je prinesel daritev. Abel je prinesel daritev iz črede skladno z Gospodovimi navodili. "In ozre se Gospod na Abela in na njegovo daritev." (1 Moj 4,4) Ogenj je šinil z nebes in použil daritev. Toda Kajn ni ubogal Gospodovega navodila in izrecnega ukaza, zato je prinesel samo daritev od sadu. Nobenega znamenja ni bilo iz nebes, ki bi pokazalo, da je bila daritev sprejeta. Abel je rotil/71/ brata, naj pristopi k Bogu tako, kakor je On sam predpisal. Kajn pa se je po njegovih prošnjah samo še trdneje odločil, da bo ravnal po svoji volji. Kot najstarejši se ni zmenil za bratova svarila in je preziral njegov nasvet.

Kajn je prišel pred Boga godrnjav in z nezvestobo v srcu glede na obljubljeno daritev in potrebnost žrtvenih daritev. Njegov dar ni izražal spokorjenja za greh. Čutil je kakor mnogi danes, da bi priznal šibkost, če bi se ravnal natančno po načrtu, ki ga je napravil Bog, in svoje zveličanje v celoti zaupal spravi obljubljenega Zveličarja. Izbral je pot samoodvisnosti. Prišel je s svojimi zaslugami. Ni hotel prinesti jagnjeta in zliti njegove krvi z daritvijo, temveč je prinesel svoje sadove, sadove svojega dela. Svojo daritev je predstavil kot Bogu storjeno uslugo, s čimer je pričakoval, da si bo zagotovil božansko odobravanje. Kajn je ubogal in zgradil oltar, ubogal je in prinesel daritev, vendar je to bila le delna poslušnost. Izpustil je pomembni del, namreč priznanje, da mu je potreben Odrešenik.

Kar se tiče rojstva in verske vzgoje, sta bila brata enaka. Oba sta bila grešnika in priznavala Božje zahteve po spoštovanju in češčenju. Na zunaj je bila njuna vera videti enaka do neke točke, toda za tem je bila med njima velika razlika.

"Po veri je daroval Abel Bogu boljšo žrtev mimo Kajna." (Heb 11,4) Abel je doumel velika načela odrešitve. Sebe je videl kot grešnika, videl je greh in kazen zanj, smrt, ki stoji med njim in občestvom z Bogom. Prinesel je zaklano žrtev, darovano življenje in tako priznal zahteve prekršenega zakona. Po preliti krvi je zrl v prihodnjo daritev - Kristusa, ki umira na golgotskem križu. Po zaupanju v spravo, ki bo tam opravljena, je imel pričevanje, da je pravičen, in njegova daritev je bila sprejeta.

Kajn je imel enako priložnost učenja in sprejemanja teh resnic, kakor jo je imel Abel. Ni bil žrtev samovoljnosti. Ni bil en brat izvoljen, da ga bo Bog sprejel, drugega pa bo zavrnil. Abel je izbral vero in poslušnost; Kajn pa nevero in upor. Tukaj je jedro vsega.

Kajn in Abel predstavljata ....

                           




_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Kajn in Abel predstavljata dve skupini, ki bosta obstajali na svetu do konca časa. Ena skupina si pomaga s predpisanimi/72/ daritvami za greh; druga pa se upa naslanjati na lastne zasluge. Njihova daritev nima neoporečnosti božanskega razmišljanja, zato ne more človeka pripeljati do Božje naklonjenosti. Naši prestopki so nam lahko odpuščeni samo po Jezusovih zaslugah. Tisti, ki čutijo, da ne potrebujejo Kristusove krvi in si lahko brez božanske milosti s svojimi deli zagotovijo Božje odobravanje, delajo enako napako kakor Kajn. Če ne sprejmejo očiščujoče krvi, so pod obsodbo. Noben drug ukrep ni narejen, da bi po njem lahko bili rešeni suženjstva grehu.

Skupina častilcev, ki sledi Kajnovemu zgledu, pokriva daleč večji del sveta; kajti skoraj vsako lažno verstvo temelji na istem načelu - da je lahko človek za zveličanje odvisen od lastnega truda. Nekateri trdijo, da človeški rod ne potrebuje odrešitve, temveč razvoj - da bi se lahko prečistil, dvignil in obnovil. Kakor je Kajn mislil, da si lahko zagotovi božansko naklonjenost z daritvijo, ki ne vsebuje žrtvene krvi, tako ti pričakujejo, da bodo povzdignili človeštvo do božanskih meril neodvisno od sprave. Kajnova zgodovina kaže, kaj so sadovi tega. Kaže, kaj postane človek, če je ločen od Kristusa. Človeštvo nima moči za lastno obnovitev. Ne teži navzgor, proti božanskemu, temveč navzdol, proti satanskemu. Kristus je naše edino upanje. "In v nikomer drugem ni zveličanja; zakaj ni ga tudi pod nebom ljudem danega drugega imena, po katerem bi se mi mogli zveličati." (Dej 4,12)

Prava vera, ki sloni na Kristusu, se bo razodevala s poslušnostjo vsem Božjim zahtevam. Od Adamovih dni do danes se je bil veliki boj glede poslušnosti Božjemu zakonu. V vseh vekih so bili taki, ki so se sklicevali na pravico do Božje naklonjenosti, kljub temu da niso upoštevali nekatere njegovih zapovedi. Toda Sveto pismo pravi, da je iz del "vera popolna", in da je brez del poslušnosti vera "mrtva". (Jak 2,22.17) Kdor trdi, da pozna Boga, "a ne drži njegovih zapovedi, je lažnik in v njem ni resnice". (1 Jan 2,4)

Ko je Kajn videl, da je njegova daritev zavrnjena, je bil jezen na Gospoda in na Abela. Bil je jezen, da Bog ni sprejel človeškega nadomestka namesto daritve, ki jo je določil. Na brata se jezil zato, ker je izbral, da bo poslušal Boga,/73/ namesto da bi se mu pridružil v uporu proti njemu. Čeprav Kajn ni ubogal božanskega ukaza, ga Bog ni prepustil samemu sebi. Blagovolil se je pogovoriti s človekom, ki se je izkazal tako nerazumen. In Gospod je rekel Kajnu: "Zakaj si se raztogotil in zakaj je upadlo tvoje obličje?" (1 Moj 4,6) Angel poslanec mu je sporočil božansko opozorilo: "Ne bo li ti, če dobro delaš, povišanja? Če pa ne delaš dobrega, preži greh pred durmi." (1 Moj 4,7) Kajn se je moral sam odločiti. Če bo zaupal v zasluge obljubljenega Zveličarja in bo poslušen Božjim zahtevam, bo užival njegovo naklonjenost. Če pa bo vztrajal v neveri in prestopanju, ne bo imel osnove za pritožbo, ker ga bo Gospod zavrgel.

Namesto da bi Kajn priznal greh, se je še naprej pritoževal čez Božjo nepravičnost ter gojil ljubosumnost in sovraštvo do Abela. Jezno je okaral svojega brata in ga poskušal pritegniti v spor glede Božjega ravnanja z njima. Abel pa je ponižno, vendar brez strahu in odločno zagovarjal Božjo pravičnost in dobroto. Pokazal je Kajnu na njegovo zmoto in ga poskusil prepričati, da je napaka v njem. Spomnil ga je na Božjo sočutnost, saj je njune starše ohranil žive, ko bi ju lahko kaznoval s takojšnjo smrtjo. Opominjal ga je, da jih Bog ljubi, drugače ne bi dal svojega nedolžnega in svetega Sina, da bo pretrpel kazen, ki so si jo sami zaslužili. Vse to je povzročilo, da se je Kajnova jeza še bolj razvnela. Razum in vest sta mu govorila, da ima Abel prav. Vendar ga je jezilo, da se ta, ki je rad poslušal njegove nasvete, zdaj z njim ne strinja, in ga ne more pridobiti za svoj upor. V navalu svojih čustev je ubil svojega brata.

Kajn je sovražil in ubil svojega brata, vendar ne zaradi tega, ker bi Abel naredil kaj narobe, marveč "ker so bila njegova dela hudobna, dela njegovega brata pa pravična". (1 Jan 3,12) Tako so v vseh časih hudobni sovražili tiste, ki so bili boljši od njih samih. Abelovo poslušno življenje in neomajna vera sta Kajna nenehno grajala. "Vsak namreč, kdor dela hudobno, sovraži luč in ne hodi k luči, da se ne karajo njegova dela." (Jan 3, 20) Kolikor jasnejša je nebeška luč, ki odseva iz značaja Božjih zvestih služabnikov, toliko jasneje so razkriti grehi nepobožnih, zato pa si bodo še odločneje prizadevali uničiti kalilce njihovega miru./74/

Umor Abela je bil prvi primer sovraštva, za katero je Bog izjavil, da bo obstajalo med kačo in ženinim potomstvom - med Satanom in njegovimi podložniki ter Kristusom in njegovimi sledilci. Po človekovem grehu je Satan pridobil nadzor nad človeškim rodom, vendar jih bo Kristus usposobil odvreči Satanov jarem. Kadar po veri v Božje Jagnje človek opusti službo grehu, se vname Satanov srd. Sveto Abelovo življenje je pričalo proti Satanovi trditvi, da človeku ni mogoče izpolnjevati Božjega zakona. Ko je Kajn, spodbujen z duhom hudobnega, videl, da ne more voditi Abela, je bil tako besen, da je uničil njegovo življenje. In kjer koli bo kdo, ki bo stal v obrambo pravičnosti Božjega zakona, se bo proti njemu razodel isti duh. To je duh, ki je skozi vse veke postavljal mučilne kole in prižigal grmade za Kristusove učence. Toda h krutostim, ki so se nakopičile nad Jezusovim sledilcem, hujska Satan in njegove vojske, ker ga ne morejo prisiliti, da bi se podredil njihovemu nadzoru. To je bes poraženega sovražnika. Vsak Jezusov mučenec je umrl kot zmagovalec. Prerok pravi: "In oni so ga premagali (velikega zmaja, staro kačo, ki se imenuje Hudič in Satan) zavoljo Jagnjetove krvi in zavoljo besede svojega pričevanja, in niso ljubili svojega življenja prav do smrti." (Raz 12,11.9)

Morilec Kajn je bil kmalu poklican odgovarjat za svoj zločin. "In reče Gospod Kajnu: Kje je Abel, tvoj brat? On pa odgovori: Ne vem, ali sem jaz varuh svojega brata?" (1 Moj 4,9) Kajn je zabredel v greh tako daleč, da je izgubil občutek nenehne Božje navzočnosti ter njegove velikosti in vsevednosti. Tako se je zatekel k laži, da bi prikril svojo krivdo.

In Gospod je rekel Kajnu:

                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

.......In Gospod je rekel Kajnu: "Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije z zemlje do mene." (1 Moj 4,10) Bog je dal Kajnu priložnost, da bi priznal svoj greh. Imel je čas razmisliti. Poznal je grozoto dela, ki ga je storil, in laž, ki jo je izgovoril, da bi ga prikril. Vendar je bil še vedno uporen in kazen je bila neodložljiva. Božanski glas, ki ga je bilo slišati v prošnji in svarilu, je zdaj izgovoril strašne besede: "Ti torej bodi sedaj preklet in pregnan z zemlje, ki je odprla svoja usta, da prejme kri tvojega brata iz tvoje roke. Ko boš obdeloval zemljo, ne da ti odslej svoje moči; potikal se boš in begal po zemlji." (1 Moj 4,11.12)/77/

Čeprav si je Kajn s svojimi hudodelstvi zaslužil smrtno kazen, mu je usmiljeni Stvarnik ohranil življenje in mu zagotovil priložnost za spokorjenje. Kajn pa je živel in le še zakrknil srce, spodbujal upor proti božanski oblasti in postal vodja drznih, zapuščenih grešnikov. Ta eden odpadnik, ki ga je vodil Satan, je postal skušnjavec drugim. Njegov vzor in vpliv sta kazala izprijeno moč, dokler ni zemlja postala tako pokvarjena in napolnjena z nasiljem, da je klicala po uničenju.

S tem ko je Bog prizanesel življenje prvemu morilcu, je pokazal pred vesoljem nauk, ki ga nosi veliki boj. Temna zgodovina Kajna in njegovih potomcev je prikaz tega, kaj bi nastalo, če bi bilo grešniku dovoljeno večno živeti in se upirati Bogu. Božja potrpežljivost je povzročila, da so zlobni postajali le še bolj drzni in pokvarjeni v svoji krivičnosti. Petnajst stoletij po tistem, ko je bila izrečena kazen nad Kajnom, je bilo vesolje priča izpolnitvi njegovega vpliva in vzora v hudodelstvu in nemorali, ki sta preplavila zemljo. Pokazalo se je, da je smrtna kazen, določena nad padlim človeškim rodom zaradi prestopanja Božjega zakona, pravična in milostna. Dlje ko so ljudje živeli v grehu, bolj razuzdani so postali. Božanska kazen, ki je presekala razvoj razuzdane krivičnosti in osvobodila svet vpliva tistih, ki so postali zakrknjeni uporniki, je bila bolj blagoslov kakor pa prekletstvo.

Satan je nenehno na delu, s silno energijo in pod tisočimi krinkami se trudi napačno predstaviti Božji značaj in vladavino. Z obširnimi in dobro organiziranimi načrti ter čudovito močjo dela, da bi prebivalce sveta zadržal v svojih prevarah. Bog, Neskončni in vsevedni, vidi konec že od začetka in v ravnanju z zlom so njegovi načrti daljnosežni in vsezajemajoči. Njegov načrt je ne samo zadušiti upor, marveč vsemu vesolju prikazati njegovo naravo. Božji načrt je razprostrt in kaže njegovo pravičnost in usmiljenje ter popolnoma zagovarja njegovo modrost in pravičnost v ravnanju z zlom.

Sveti prebivalci drugih svetov so z velikim zanimanjem opazovali dogodke na zemlji. V stanju sveta, ki je obstajalo pred potopom, so videli prikaz posledic uprave, ki si jo je Lucifer/78/ prizadeval ustanoviti v nebesih, ko je zavrnil Kristusovo oblast in odvrgel Božji zakon. V tistih samovoljnih grešnikih predpotopnega sveta so videli podložnike, s katerimi je upravljal Satan. Misli človeških src so bile nenehno hudobne. (1 Moj 6,5) Vsako čustvo, vsaka spodbuda in zamisel so se vojskovali z božanskimi načeli čistosti, miru in ljubezni. Odstraniti od Božjih stvarstev spone njegovega svetega zakona je bil primer strašne pokvarjenosti, ki je posledica Satanovega upravljanja.

Z dejstvi, ki se bodo razvijala z napredovanjem velikega boja, bo Bog prikazal načela pravil svoje vladavine. Ta so Satan in vsi, ki jih je zavedel, predstavili neresnično. Njegovo pravičnost bo končno priznal ves svet, čeprav bo priznanje prepozno, da bi rešilo uporne. Bog uživa naklonjenost in odobravanje celotnega vesolja, ko njegov velik načrt korakoma napreduje do svoje popolne izpolnitve. Užival jih bo v končnem uničenju upora. Videti bo, da so se vsi, ki so opustili božanske predpise, postavili na Satanovo stran v vojskovanje proti Kristusu. Pri sojenju knezu tega sveta in ko bodo vsi, ki so se združili z njim, delili njegovo usodo, bo vse vesolje kot priča kazni izjavilo: "Velika in čudovita so tvoja dela, o Gospod Bog, Vsegamogočni, pravične in resnične tvoje poti, o Kralj narodov." (Raz 15,3)/79/
                    


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Očaki in preroki

6. Set in Enoh  
Temeljno besedilo 1 Moj 4,25 do 6,2


Adamu je bil dan še en sin, da bi bil dedič božanske obljube, dedič duhovne prvorojenske pravice. Ime Set, ki ga je dal sinu, je pomenilo "določen" ali "nadomestek", kajti mati je rekla: "Povrnil mi je Bog drugega potomca za Abela, ker ga je Kajn ubil." (1 Moj 4,25) Set je bil še plemenitejše postave kakor Kajn ali Abel in je odseval Adama popolneje kakor drugi sinovi. Imel je vreden značaj in hodil po Abelovi poti. Pa vendar ni podedoval nič več naravne dobrote kakor Kajn. Glede Adamove stvaritve je rečeno: "Po Božji podobi ga je ustvaril." (1 Moj 1,27) Toda človek je po padcu "rodil sina po svoji podobi, po svoji sličnosti". (1 Moj 5,3) Adam je bil ustvarjen brezgrešen, po Božji podobi, Set pa je kakor Kajn podedoval padlo naravo svojih staršev. Prejel pa je tudi spoznanje o Odrešeniku in navodila o pravičnosti. Z božansko milostjo je služil Bogu in ga častil. Delal je, kakor bi delal Abel, ko bi še živel. Obračal je namreč um grešnikov, da bi spoštovali in ubogali svojega Stvarnika.

"Tudi Setu se je rodil sin, in imenoval je njegovo ime Enos. Tedaj so začeli klicati Gospodovo ime." (1 Moj 4,26) Zvesti so častili Boga tudi prej, toda ko je število ljudi naraščalo, so postale razlike med dvema skupinama očitnejše. Ena skupina je javno izpovedovala zvestobo Bogu, druga pa je kazala nezadovoljstvo in neposlušnost.

Pred padcem so naši prvi starši posvečevali soboto, ki je bila ustanovljena v Edenu. To sta nadaljevala tudi po izgonu iz Raja. Okusila sta grenke sadeže neposlušnosti in se naučila, kar bo prej ali slej spoznal vsak, ki trepeta pred Božjimi zapovedmi - da so Božji predpisi sveti in nespremenljivi ter da bo kazen za prestopanje zagotovo dosojena. Soboto so spoštovali/80/ vsi Adamovi otroci, ki so ostali zvesti Bogu. Kajn in njegovi potomci pa niso spoštovali dneva, v katerem je Bog počival. Izbrali so si svoje dneve za delo in počitek, ne glede na Jahvejevo izrecno zapoved.

Ko je Kajna doletelo Božje prekletstvo, se je umaknil iz očetove hiše. Najprej se je ukvarjal s poljedelstvom, potem pa je postavil mesto ter ga imenoval po imenu svojega najstarejšega sina. Odšel je iz Gospodove navzočnosti in zavrgel vse obljube o obnovljenem Raju. Iskat je šel svoje zemljišče in zabavo na zemlji pod prekletstvom greha. Tako je stal na čelu velike skupine ljudi, ki častijo boga tega sveta. Znani so postali po tem, kar se nanaša le na posvetni in materialni napredek. Za Boga se niso zmenili in so nasprotovali njegovim namenom za človeka. Hudodelstvu umora, v katerem je vodil Kajn, je Lameh, peti potomec, dodal mnogoženstvo in je bahavo izzivalno priznal Boga samo zato, da bi iz maščevalnega Kajna izvlekel zagotovilo o lastni varnosti. Abel je živel pastirsko življenje, živeč v šotoru ali uti. Setovi potomci so šli po isti poti ter se šteli za "tujce in priseljence na zemlji", hrepeneli pa so "po boljši, to je nebeški domovini". (Heb 11,13.16)

Nekaj časa sta skupini ostali ločeni. Potem pa se je Kajnov rod razširil iz kraja prvotne nastanitve in se razkropil čez hribe in doline, kjer so bivali Setovi otroci. Ti so se pozneje, da bi ušli zastrupljajočemu vplivu, umaknili v gore in si tam ustvarili domove. Dokler so bili ločeni, so ohranili češčenje Boga v čistosti. Toda sčasoma so si po malem drznili pomešati se s prebivalci dolin. Ta povezava je obrodila najslabše sadove. Med drugim "so videli Božji sinovi človeške hčere, da so lepe". (1 Moj 6,2) Setovi otroci, ki jih je privlačila lepota hčera Kajnovih potomcev, niso ugodili Gospodu, ko so se z njimi poročali. Mnogi častilci Boga so bili zapeljani v greh s čari, ki so jim bili stalno pred očmi, in so izgubili posebni, sveti značaj. Ker so se pomešali s pokvarjenimi, so postali v duhu in delih kakor oni. Za omejitve sedme zapovedi se niso zmenili: "In so si jemali od vsakršnih žene, katere koli so si izbrali." (1 Moj 6,2) Setovi otroci so šli/81/ "po Kajnovi poti". (Juda 11) Svoj um so usmerili na posvetni napredek in zadovoljstva ter zanemarili Gospodove zapovedi. "Kljub temu, da so spoznali Boga, ga niso slavili kot Boga, niti se mu zahvalili, temveč so zabredli v ničeve misli in njihovo nerazumno srce je potemnelo." (Rim 1,21) Zatorej "jih je Bog izročil popačeni pameti". (Rim 1,28) Greh se je razširil po zemlji kakor smrtonosna gobavost.

Skoraj tisoč let je Adam živel med ljudmi in bil priča posledicam greha. Zvesto je poskušal zajeziti plimo zla. Zapovedano mu je bilo, naj pouči svoje potomstvo Gospodove poti. Skrbno je pomnil, kar mu je Bog razodel, ter to ponavljal prihodnjim rodovom. Svojim otrokom in njihovim otrokom do devetega rodu je opisoval človekovo sveto in srečno stanje v Raju ter ponovil zgodovino svojega padca. Pripovedoval jim je o trpljenju, po katerem ga je Bog učil potrebe po strogi vdanosti njegovemu zakonu, in jim razložil milostne ukrepe za njihovo zveličanje. Pa vendar jih je bilo le malo, ki so se zmenili za njegove besede. Pogosto je dobil grenke očitke zaradi greha, ki je prinesel takšno gorje na njegovo potomstvo.

Adamovo življenje je bilo...

                      [img][/img]


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Adamovo življenje je bilo polno žalosti, ponižnosti in kesanja. Ko je zapustil Eden, ga je napolnila z grozo misel na to, da mora umreti. Prvič je spoznal resničnost smrti v človeški družini, ko je prvorojenec Kajn postal morilec svojega brata. Bil je poln globokega usmiljenja do svojega sina in dvojno oropan zaradi Abelove smrti in Kajnove zavrnitve. To ga je strlo od bolečine. Bil je priča divjemu širjenju pokvarjenosti, ki bo končno povzročila uničenje sveta s potopom. Čeprav se je smrtna kazen, ki mu jo je naložil njegov Stvarnik, sprva zdela strašna, je potem, ko je skoraj tisoč let opazoval posledice greha, čutil, da je milostno od Boga, ko bo končal življenje žalosti in trpljenja.

Kljub hudobnosti predpotopnega sveta to obdobje ni bilo, kakor se pogosto misli, obdobje nevednosti in barbarstva. Ljudem je bila zagotovljena priložnost doseganja visoke stopnje v moralnih in umskih spretnostih. Imeli so veliko telesno in duševno moč in njihove prednosti za doseganje verskega in znanstvenega znanja so bile neprimerljive. Napačno si je zamišljati, da je njihov um dozorel kasneje,/82/ ker so dosegali visoko starost. Njihove duševne moči so se razvile zgodaj in tisti, ki so gojili Božji strah in živeli v sozvočju z njegovo voljo, so še napredovali v spoznanju in modrosti skozi vse življenje. Če bi lahko primerjali sijajne znanstvenike našega časa z ljudmi enake starosti v obdobju pred potopom, bi bili precej slabši v umski in telesni moči. Ko so človekova leta upadala in je njegova telesna moč pešala, so se zmanjšale tudi duševne sposobnosti. Danes imamo ljudi, ki naporno študirajo v obdobju od dvajsetega do petdesetega leta, in svet občuduje njihove dosežke. Toda kako omejene so te spretnosti v primerjavi s tistimi, ki so jih imeli ljudje, katerih duševne in telesne moči so se razvijale več stoletij!

Res je, da imajo ljudje sodobnega časa korist od dosežkov svojih prednikov. Človek ustvarjalnega uma, ki je načrtoval, proučeval in pisal, je zapustil svoje delo naslednikom. Toda tudi če upoštevamo samo to, kar se tiče človeškega znanja, so imeli ljudje starega časa veliko večje prednosti. Več sto let so imeli med sabo njega, ki je bil upodobljen po Božji podobi in ga je sam Stvarnik razglasil za dobrega - človeka, ki ga je Bog poučil v vsej modrosti, ki se tiče materialnega sveta. Adam se je od Stvarnika učil zgodovine stvarjenja. Sam je bil priča dogodkom devetih stoletij. Svoje znanje pa je prenašal potomcem. Predpotopni ljudje niso imeli knjig, nobenih pisanih poročil. Toda z veliko telesno in duševno močjo so imeli dober spomin, ki je bil zmožen sprejeti in ohraniti to, kar jim je bilo sporočeno, ter prenesti neokrnjeno svojim potomcem. In nekaj sto let je na zemlji živelo sedem pokolenj hkrati in imelo priložnost, da se skupaj posvetujejo in drug drugega obogatijo z znanjem in izkušnjami vseh.

Prednosti, ki so jih uživali ljudje tistega časa glede pridobivanja znanja o Bogu po njegovih delih, od takrat naprej niso več bile enake. Še zdaleč tisto ni bilo obdobje verske teme, temveč obdobje velike luči. Ves svet je imel priložnost prejemati navodila od Adama, tisti pa, ki so se bali Gospoda, so imeli za svoje učitelje tudi Kristusa in angele. In imeli so tiho pričo resnice, Božji vrt, ki je toliko stoletij ostal med ljudmi. Ob Rajskih vratih, ki so jih stražili kerubi,/83/ se je razodevala Božja slava in tja so prihajali častilci. Tam so postavili svoje oltarje in darovali daritve. Tja sta prinesla svoje daritve Kajn in Abel in tam se je Bog blagovolil pogovarjati z njima.

Dvomljivost ne more zanikati obstoja Edena, ker je stal vsem na očeh, njegov vhod pa so stražili angeli. Zapovrstje stvarjenja, namen vrta, zgodovina dveh dreves, ki sta tako tesno povezani s človeško usodo, so bila nesporna dejstva. Obstoj Boga in njegova nadvlada ter obveznost do njegovega zakona so bile resnice, o katerih ljudje niso mogli dvomiti, ko je bil še Adam med njimi.

Navkljub prevladujoči krivičnosti je obstajala vrsta svetih ljudi, ki so vzvišeni in oplemeniteni zaradi občestva z Bogom živeli kakor v občestvu nebes. To so bili ljudje mogočnega razuma in čudovitih sposobnosti. Zaupano jim je bilo vzvišeno in sveto poslanstvo - razviti pravičen značaj in učiti nauk pobožnosti poleg ljudi svojega časa tudi prihodnje rodove. Samo nekaj najodličnejših je omenjenih v Svetem pismu; toda Bog je imel skozi vse veke zveste priče, iskrene častilce.

O Enohu je zapisano, da je živel petinšestdeset let in dobil sina. Po tem je tristo let hodil z Bogom. V prvih letih je Enoh ljubil Boga, se ga bal in izpolnjeval njegove zapovedi. Bil je iz svete vrste, eden tistih, ki so ohranili resnično vero, eden izmed prednikov obljubljenega potomstva. Iz Adamovih ust je spoznal temno zgodbo padca in veselo novico o Božji milosti, ki je očitna v obljubi. Zanesel se je na to, da bo prišel Odrešenik. Enoh je po rojstvu svojega prvega sina dosegel višjo izkušnjo, z Bogom je dosegel še tesnejše občestvo. Popolneje je spoznal svoje dolžnosti in odgovornosti Božjega otroka. In ko je videl otrokovo ljubezen do očeta in njegovo preprosto zaupanje v zaščito ter občutil globoko in hrepenečo nežnost svojega srca do prvorojenca, se je naučil dragocenega nauka o čudoviti Božji ljubezni do ljudi, katerim je podaril svojega Sina, in o zaupanju, ki naj bi ga imeli Božji otroci v svojega nebeškega Očeta. Neskončna in nedoumljiva Božja ljubezen po Kristusu je postala cilj njegovega razmišljanja noč in dan. Z vso vnemo svojega srca si je prizadeval to ljubezen razodeti ljudem, med katerimi je prebival./84/

Enohova hoja z Bogom ni bila zamaknjenost ali prikazen, ampak se je kazala v vseh dolžnostih vsakdanjega življenja. Ni postal puščavnik, ki bi se zaprl pred svetom, kajti opraviti je moral delo za Boga na svetu. V družini in v svojih pogovorih z ljudmi kot mož, oče, prijatelj in meščan je bil stanoviten, neomajen Gospodov služabnik.

Njegovo srce je bilo uglašeno z Božjo voljo; kajti "moreta li dva skupaj hoditi, če se ne sporazumeta"? (Am 3,3) In ta sveta hoja se je nadaljevala tristo let. Le malo je kristjanov, ki ne bi bili še bolj iskreni in predani, če bi vedeli, da bodo živeli samo še malo časa ali pa da je Kristusov prihod pred vrati. Enohova vera pa se je razvijala v močnejšo in njegova ljubezen postajala še bolj goreča, ko so minevala stoletja.

Enoh je bil mož z močno in visoko razvitim umom ter obširnim znanjem. Bil je počaščen s Božjim posebnim razodetjem, pa vendar je kljub nenehnemu občestvu z Nebesi in zaradi občutka božanske velikosti in popolnosti, ki sta mu bili vedno pred očmi, ostal eden najponižnejših ljudi. Kolikor tesnejša je bila njegova povezava z Bogom, toliko globlji je bil občutek lastne šibkosti in nepopolnosti.

Enoh je bil žalosten zaradi naraščajoče hudobnosti brezbožnih in se bal, da bi njihova nezvestoba zmanjšala njegovo spoštovanje do Boga. Zato se je izogibal nenehni družbi z njimi in veliko časa prebil v samoti ter se predajal razmišljanju in molitvi. Tako je čakal pred Gospodom in iskal jasnejše spoznanje njegove volje, da bi jo lahko izvrševal. Molitev mu je bila kakor dihanje duše; živel je v samem nebeškem ozračju.

Po svetih angelih je Bog Enohu...
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Po svetih angelih je Bog Enohu razodel svoj načrt, da bo uničil svet s potopom. Prav tako mu je popolneje predočil načrt odrešitve. Z duhom preroštva ga je odnesel skozi rodove, ki bodo živeli po potopu, ter mu pokazal velike dogodke, povezane z drugim Kristusovim prihodom in koncem sveta.

Enoh je bil zaskrbljen zaradi smrti. Zdelo se mu je, da bodo šli pravični in hudobni skupaj v prah in da bo to njihov konec. Ni mogel videti življenja pravičnih onstran groba. V preroški prikazni je bil poučen glede Kristusove smrti in videl je njegov prihod v slavi, ko ga bodo spremljali vsi sveti angeli, da bi odkupil ljudi iz groba. Prav tako je videl pokvarjeno stanje sveta,/85/ ko se bo Kristus pojavil drugič. Videl je, da bo to bahav, prevzeten, svojevoljen rod, ki bo zanikal edinega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa, teptal zakon in preziral spravo. Videl je pravične, kronane s slavo in častjo, hudobni pa so izginili iz Gospodove navzočnosti in so bili uničeni z ognjem.

Enoh je postal oznanjevalec pravičnosti, in je oznanjal ljudem, kar mu je razodel Bog. Tisti, ki so se bali Gospoda, so iskali tega svetega moža, da bi jih poučil in z njimi molil. Deloval je tudi javno in nosil Božja sporočila vsem, ki so želeli slišati opozorila. Njegovo delo ni bilo omejeno na Setovce. V deželi, kamor je pobegnil Kajn izpred božanske Navzočnosti, je Božji prerok oznanil čudovite prizore, ki jih je videl v prikazni. Izjavil je: "Glej, prišel je Gospod z miriadami svojih svetih izvršit sodbo nad vsemi in kaznovat vse brezbožne za vsa dela brezbožnosti." (Juda 14.15)

Neustrašno je grajal greh. Medtem ko je ljudem svojega časa oznanjal Božjo ljubezen v Kristusu in jih rotil, naj zapuste hudobne poti, je grajal prevladujočo krivičnost in ljudi svojega pokolenja opozarjal, da bo prestopnika zagotovo doletela sodba. Kristusov Duh je govoril po Enohu. Razodet ni bil samo v izrazih ljubezni, sočutja in prošenj, kajti sveti ljudje ne govorijo samo ušesom prijetnih stvari. Bog je v srce in usta svojih poslancev polagal tudi resnice, ki so ostre in režejo kakor dvorezen meč.

Tisti, ki so poslušali, so čutili Božjo moč, ki je delovala po njegovem služabniku. Nekateri so se zmenili za opozorilo in opustili grehe. Toda množice so se posmehovale resnemu sporočilu in še drzneje napredovale na svojih hudobnih poteh. Božji služabniki bodo svetu v zadnjem času sporočali podobno sporočilo ter bodo prav tako sprejeti z nevero in posmehovanjem. Predpotopni svet je zavrnil opozorilne besede njega, ki je hodil z Bogom. Tako se bo zadnji rod posmehoval opozorilom Gospodovih poslancev.

Sredi dejavnega življenja je Enoh stanovitno ohranil svoje občestvo z Bogom. Kolikor večje in napornejše je bilo njegovo delo, toliko vztrajnejše in iskrenejše so bile njegove molitve. Včasih/86/ se je izključil iz vsake družbe. Potem ko je nekaj časa ostal med ljudmi in delal, da bi jim koristil s poučevanjem in vzorom, se je umaknil, da bi nekaj časa preživel v samoti, lačen in žejen božanskega spoznanja, ki ga lahko da samo Bog. Ko se je tako družil z Bogom, je vse bolj odseval božansko podobo. Njegov obraz je žarel s sveto svetlobo, enako tisti, ki žari z Jezusovega obraza. Ko je tako prihajal s teh božanskih zmenkov, so celo nepobožni s strahom opazovali odsev nebes na njegovem obličju.

Hudobnost ljudi je dosegla tako stopnjo, da je bilo nad njimi napovedano uničenje. Z minevanjem let je postajala človeška hudobnost globlja in globlja ter so se zbirali vse temnejši oblaki božanske sodbe. Pa vendar je Enoh, priča vere, stal na svoji poti, opozarjal, rotil, prosil in se bojeval, da bi odvrnil plimo krivičnosti in ustavil puščico maščevanja. Čeprav so grešni in zadovoljstvo ljubeči ljudje zavračali opozorila, je imel pričevanje, da je Bogu po volji, in se je še naprej zvesto bojeval proti prevladujočemu zlu, dokler ga ni Bog umaknil s sveta greha v čiste radosti nebes.

Ljudje tistega rodu so se norčevali iz njega, ker si ni nabiral zlata ali srebra ali zbiral nepremičnin tukaj. Enohovo srce je bilo z večnimi zakladi. Gledal je v nebeško mesto. Videl je Kralja v slavi sredi Siona. Njegov um, srce in pogovor so bili v nebesih. Kolikor večja je postajala krivičnost, toliko bolj goreče je hrepenel po Božjem domu. Čeprav je bil še vedno na zemlji, je z vero že prebival v kraljestvu svetlobe.

"Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo videli Boga...


                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...."Blagor jim, ki so čistega srca, ker oni bodo videli Boga." (Mat 5,8) Tristo let je Enoh hrepenel po čistosti srca, da bi bil v skladnosti z Nebesi. Tri stoletja je hodil z Bogom. Dan za dnem je koprnel po tesnejšem občestvu z njim. To pa je raslo, dokler ga ni Bog vzel k sebi. Stal je na pragu večnega sveta, samo korak med njim in blaženo deželo. Tedaj so se vrata odprla. Hoja z Bogom, ki je dolgo trajala na zemlji, se je nadaljevala po prihodu skozi vrata svetega mesta - kot prvi izmed ljudi, ki je stopil tja./87/

Na zemlji so čutili njegovo izgubo. Pogrešali so glas, ki jih je dan za dnem opozarjal in učil. Bilo je nekaj takih, pravičnih in hudobnih, ki so bili priče njegovemu odhodu; in ker so upali, da je bil prenesen na kakšen svoj kraj, kjer je počival, so ga tisti, ki so ga ljubili, vneto iskali, kakor so kasneje preroški sinovi iskali Elija; vendar brezuspešno. Poročali so, da ga ni, ker ga je vzel Bog.

Z Enohovim prenosom nas Gospod želi naučiti pomembnega nauka. Obstajala je nevarnost, da bi se ljudje vdali malodušju zaradi strašnih posledic Adamovega greha. Mnogi so bili pripravljeni vzklikniti: "Kakšno korist imamo, če se bojimo Gospoda in spolnjujemo njegove zapovedi, ko pa nad človeškim rodom počiva hudo prekletstvo in je smrt delež vseh?" Toda navodila, ki jih je dal Bog Adamu, in jih je Set ponovil, so z Enohom ponazorjena. Odstranila so potlačenost in temo in dala upanje človeku, da kakor je po Adamu prišla smrt, tako bo po obljubljenem Odrešeniku prišlo življenje in nesmrtnost. Satan je pritiskal na ljudi, da so verjeli, da ni nagrade za pravične ali kazni za hudobne ter da človeku ni mogoče izpolnjevati božanskih odredb. Toda v Enohovem primeru Bog izjavlja: "Mora verovati, da je Bog in da bo plačevalec tistim, ki ga iščejo." (Heb 11,6) Tako je pokazal, kaj bo naredil za spolnjevalce njegovih zapovedi. Ljudje so bili poučeni, da je mogoče biti poslušen Božjemu zakonu, da so celo, ko živijo sredi greha in pokvarjenosti, sposobni z Božjo milostjo upreti se skušnjavi ter ostati čisti in sveti. V njegovem vzoru so videli blagoslovljenost takega življenja. Njegov prenos pa je bil dokaz resnice njegovega prerokovanja glede prihodnosti, z nagradami radosti, slave in nesmrtnosti za poslušnega ter z obsodbo, gorjem in smrtjo za prestopnika.

Po veri je bil Enoh "umaknjen, da ni videl smrti; ... kajti preden je bil umaknjen, je dobil pričanje, 'da je Bogu po volji'." (Heb 11,5) Sredi sveta, ki je bil zaradi svoje krivičnosti obsojen na uničenje, je živel življenje tako tesnega občestva z Bogom, da mu ni bilo dovoljeno pasti pod oblast smrti. Pobožni značaj tega preroka predstavlja stanje svetosti, ki ga morajo doseči tisti, ki bodo/88/ "odkupljeni od zemlje" (Raz 14,3) v času drugega Kristusovega prihoda. Takrat bo kakor v času pred potopom prevladovala krivičnost. Ker se bodo ljudje ravnali po prišepetavanju svojega pokvarjenega srca in naukih zavajajočih filozofij, se bodo uprli oblasti Nebes. Toda kakor Enoh bodo Božji ljudje iskali čistost srca in podrejenost njegovi volji, dokler ne bodo odsevali podobnosti Kristusu. Kakor Enoh bodo svarili svet o drugem Gospodovem prihodu in o sodbi, ki bo izrečena nad prestopkom, s svojim svetim govorom in vzorom pa bodo obsojali greh nepobožnih. Kakor je bil Enoh prenesen v nebesa, preden je bil svet uničen z vodo, tako bodo živi pravični preneseni z zemlje, preden bo uničena z ognjem. Apostol pravi: "Vsi ne zaspimo, a vsi se spremenimo, v hipu, v trenutku, ob poslednji trobenti. Kajti Gospod sam stopi dol iz nebes s poveljem, z glasom nadangela in z Božjo trobento. Kajti trobenta zatrobi in mrtvi vstanejo netrohljivi, in mi se spremenimo. Mrtvi v Kristusu vstanejo najprej; potem bomo mi živeči, ki preostanemo, z njimi vred vzeti v oblakih Gospodu naproti v zrak; in tako bomo vedno z Gospodom. Zato se tolažite med seboj s temi besedami." (1 Kor 15,51.52; 1 Tes 4,16-18)/89/

                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

7. poglavje: POTOP
Temeljno besedilo 1 Moj 6 in 7


V Noetovih dneh je na zemlji počivalo dvojno prekletstvo kot posledica Adamovega prestopka in umora, ki ga je zagrešil Kajn. Pa vendar to ni zelo spremenilo zunanjega videza narave. Videti je bilo znake razpada, toda zemlja je bila še vedno bogata in lepa v darovih Božje previdnosti. Hribi so bili okronani z mogočnimi drevesi, katerih veje so bile obložene s sadjem. Širne, vrtovom podobne planjave so bile ozaljšane z zelenjem in odete z vonjem tisočih cvetic. Plodovi zemlje so bili raznovrstni in skoraj brezštevilni. Drevesa so v lepoti, velikosti in popolnem razmerju daleč presegala vsako današnje drevo. Njihov les je bil iz finih vlaken in trden, zelo podoben kamnu in komaj manj zdržljiv. Zlata, srebra in dragocenih kamnov je bilo v obilici.

Človeški rod je še ohranil večji del svoje prve krepkosti. Komaj nekaj rodov je minilo, odkar je imel Adam dostop k drevesu, ki naj bi podaljšalo življenje; in človekov obstoj se je še vedno meril s stoletji. Če bi se ti dolgo živeči ljudje s svojimi izjemnimi močmi, s katerimi so načrtovali in izvrševali, posvetili službi Bogu, bi Stvarnikovo ime oslavili na zemlji in bi tako izpolnili namen, za katerega jim je dal življenje. Toda tega niso naredili. V tistem času je živelo mnogo velikanov, mož velike postave in moči, ki so sloveli po modrosti, spretnostih izumljanja najbolj spretnih in čudovitih del; toda njihova krivda, ker so popustili vajeti krivičnosti, je bila v sorazmerju z njihovimi spretnostmi in umsko sposobnostjo.

Bog je te predpotopne prebivalce obdaril z mnogimi in bogatimi darovi. Ti pa so uporabili njegovo radodarnost, da so poveličali sebe in jih obrnili v prekletstvo, s tem ko so usmerili svoja čustva na darove namesto na Darovalca. Zlato in srebro ter dragocene kamne in izbran les so uporabljali za izgradnjo svojih prebivališč ter si prizadevali drug drugega prekositi v olepševanju svojih bivališč z najbolj spretnim načinom obdelave. Želeli/90/ so zadovoljiti samo želje svojega ošabnega srca in se zabavati v prizorih zadovoljstva in hudobnosti. Ker niso želeli v svoji zavesti ohraniti Boga, so kmalu začeli zanikati njegov obstoj. Častili so naravo namesto Boga narave. Poveličevali so človeško nadarjenost, častili dela svojih rok in poučevali svoje otroke pripogibati se pred rezanimi podobami.

Na zelenih poljih in v senci ljubkih dreves so postavili oltarje svojim malikom. Širni gaji, ki so vse leto zadržali svoje liste, so bili posvečeni češčenju lažnih bogov. S temi gaji so bili povezani lepi vrtovi, njihovi dolgi, vijugasti drevoredi, polni raznih sadnih dreves. Vse to je bilo okrašeno s kipi in opremljeno z vsem, kar razveseljuje čute ali pa služi pohotnim željam ljudi ter jih tako privablja, da sodelujejo v malikovalskem češčenju.

Ljudje so pozabili na Boga in častili stvarstva po svoji domišljiji, posledica tega pa je bila, da so postali vse bolj ponižani. Psalmist opisuje učinek, ki ga je oboževanje malikov zapustilo na častilcih. Pravi: "Njim so podobni, ki jih delajo, vsi, ki vanje upajo." (Ps 115,8) Zakon človeškega uma je, da se človek z opazovanjem spreminja v to, kar gleda. Mnogi se ne bodo povzpeli više od svojih dojemanj resnice, čistosti in svetosti. Če uma nikoli ne povzdignemo nad raven človeškega, če ga ne povzdigne vera k razmišljanju o neskončni modrosti in ljubezni, se bo človek vse bolj pogrezal. Častilci lažnih bogov so svoja božanstva odeli s človeškimi lastnostmi in strastmi ter tako znižali svoje merilo značaja do podobnosti grešnemu človeštvu. Kot posledica tega so bili omadeževani. Gospod je torej videl, "da se množi človekova hudobnost na zemlji, in da so vsi naklepi in misli njegovega srca samo hudo ves čas. In zemlja je bila popačena pred Božjim obličjem, in zemlja je bila napolnjena s silovitostjo." (1 Moj 6,5.11) Bog je dal človeku zapovedi kot življenjsko pravilo, vendar so njegove zapovedi prestopali in posledica je bil vsak mogoč greh. Človeška hudobnost je bila odkrita in drzna, pravičnost poteptana v prah, vpitje zatiranih pa je seglo do nebes.

Mnogoženstvo se je začelo zgodaj in je bilo nasprotno prvotnemu božanskemu namenu. Gospod je dal Adamu eno ženo/91/ in tako prikazal svojo voljo v tem pogledu. Po padcu pa so se ljudje odločili streči svojim grešnim željam. Kot posledica tega sta hitro narasla hudodelstvo in beda. Spoštovali niso niti zakonskega odnosa niti pravice do lastnine. Kdor koli si je poželel ženo ali posest bližnjega, ju je vzel na silo, in možje so se veselili v svojih nasilnih dejanjih. Uživali so v pobijanju živali; uporaba mesa za hrano pa jih je naredila še bolj krute in krvoločne, dokler niso na človeško življenje gledali z osupljivo brezbrižnostjo.

Svet je bil v svojem otroštvu, pa vendar je krivičnost postala tako globoka in razširjena, da je Bog ni mogel več prenašati. Rekel je: "Potrebil bom človeka, ki sem ga ustvaril, s površja zemlje." (1 Moj 6,7) Izjavil je, da se njegov Duh ne bo večno prepiral z grešnim rodom. Če ne bodo odnehali s svojimi grehi kvariti sveta in njegovih bogatih zakladov, jih bo izbrisal iz svoje stvaritve in uničil stvari, s katerimi jih je rad blagoslavljal; odstranil bo poljsko živino in rastlinstvo, ki jih je oskrbovalo s tako obilno hrano, ter preoblikoval lepo zemljo v neskončen prizor opustošenja in pogube.

Sredi prevladujoče pokvarjenosti so Metuselah, Noe in mnogi drugi delali, da bi ohranili živo spoznanje o pravem Bogu in ustavili plimo moralnega zla. Sto dvajset let pred potopom je Gospod po svetem angelu Noetu razodel svoj namen ter mu ukazal zgraditi barko. Med gradnjo barke je moral oznanjati, da bo Bog na zemljo spustil povodenj, da bi uničil zlobne. Tistim, ki bodo verjeli sporočilu in se pripravili na dogodek s spokorjenjem in prenovo, bo odpuščeno in bodo rešeni. Enoh je svojim otrokom ponovil, kar mu je Bog pokazal glede potopa, in Metuselah in njegovi sinovi, ki so poslušali Noetovo oznanjanje, so vztrajno gradili barko.

Bog je dal Noetu...

                           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Bog je dal Noetu natančne mere barke in jasna navodila glede njene zgradbe v vsaki podrobnosti. Človeška modrost ne bi mogla izumiti gradnje tako velike moči in zdržljivosti. Izumitelj je bil Bog, Noe pa graditelj. Barka je bila narejena kakor ladijski trup, da bi lahko plavala na vodi, v nekaterih stvareh pa je bila bolj podobna hiši. Imela je tri nadstropja, a samo/92/ ena vrata na strani. Svetloba je prihajala od zgoraj in različni oddelki so bili razvrščeni tako, da so bili vsi osvetljeni. Les, ki so ga uporabljali za gradnjo, je bil cipresovina ali gofrovina, ki bi ostal nepoškodovan več stoletij. Gradnja te ogromne stavbe je bil počasen in mučen postopek. Zaradi velikosti dreves in narave lesa je bilo potrebno veliko več dela kakor zdaj, da so ga obdelali, čeprav so bili možje precej močnejši. Vse, kar so lahko ljudje storili, je bilo narejeno, da bi bilo delo čimbolj popolno, pa vendar barka sama ni mogla zdržati nevihte, ki bo doletela zemljo. Samo Bog je lahko ohranil svoje služabnike nad divjimi vodami.

"Po veri je prejel Noe vest o tem, kar se še ni videlo, in boječ se, je napravil barko v rešenje svoje hiše; po njej je obsodil svet in postal dedič pravičnosti, ki je po veri." (Heb 11,7) Medtem ko je Noe oznanjal opozorilno sporočilo svetu, je njegovo delo pričalo o njegovi iskrenosti. Tako je bila dovršena njegova vera in je postala očitna. Svetu je dal vzor verovanja temu, kar pravi Bog. Vso svojo lastnino, je vložil v barko. Ko je začel graditi to ogromno ladjo na suhih tleh, so prihajale množice iz vseh smeri, da bi videle čuden prizor in slišale iskrene, navdušene besede edinstvenega pridigarja. Vsak udarec po barki je bil priča ljudem.

Sprva se je zdelo, da mnogi sprejemajo opozorilo, pa vendar se niso obrnili k Bogu in se resnično spokorili. Niso se bili pripravljeni odpovedati svojim grehom. V času, ki je mineval pred prihodom potopa, je bila preizkušana njihova vera, vendar preizkusa niso zdržali. Premagala jih je prevladujoča nevera, zato so se končno pridružili prejšnjim družabnikom v zavračanju resnega sporočila. Nekateri so bili globoko prepričani in so se zmenili za opozorilne besede, vendar so se zaradi množice tistih, ki so se posmehovali in norčevali, navzeli istega duha, uprli vabilom milosti ter kmalu postali najdrznejši in najbolj kljubovalni posmehljivci. Kajti nihče ni tako brezobziren in ne gre v tako globino greha, kakor tisti, ki so nekoč imeli luč, pa so se uprli prepričevanju Božjega Duha.

Ljudje tistega rodu niso bili vsi malikovalci v najpolnejšem pomenu izraza. Mnogi so trdili, da so služijo/95/ Bogu. Trdili so, da njihovi maliki predstavljajo Božanstvo in da lahko po njih ljudje jasneje dojamejo božansko Bitje. Ta skupina je vodila pri zavračanju Noetovega oznanila. Ko so si prizadevali Boga predstaviti z materialnimi stvarmi, so bili umsko slepi za njegovo veličastvo in moč. Niso spoznali svetosti njegovega značaja ali svete, nespremenljive narave njegovih zahtev. Ko je greh postal splošen, se je zdel vse manj grešen. Zato so končno izjavili, da božanski zakon ne velja več, da je kaznovanje prestopanja v nasprotju z Božjim značajem, in zanikali so, da bodo njegove sodbe prišle nad zemljo. Če bi ljudje tistega rodu spolnjevali božanski zakon, bi prepoznali Božji glas v svarjenju njegovega služabnika. Ampak njihov um je bil tako zaslepljen zaradi zavračanja luči, da so resnično verjeli, da je Noetovo sporočilo zabloda.

Množice ali večina niso bile na strani pravice. Svet se je postavil proti Božji pravičnosti in njegovim zakonom, Noeta pa so imeli za skrajneža. Ko je Satan skušal Evo, da bi bila neposlušna Bogu, ji je rekel: "Nikakor ne umrjeta." (1 Moj 3,4) Veliki, posvetni, čaščeni in modri možje so ponavljali isto. Govorili so: "Božje grožnje imajo namen prestrašiti, nikoli pa ne bodo izpolnjene. Naj vas ne bo strah. Dogodek, kakršen je uničenje sveta, ki naj bi ga opravil Bog, kateri ga je naredil, in kaznovanje bitij, ki jih je ustvaril, se ne bosta nikoli zgodila. Bodite mirni, ne bojte se. Noe je divji skrajnež." Svet se je smejal norosti starca v zmoti. Namesto da bi svoje srce ponižali pred Bogom, so bili še naprej neposlušni in zlobni, kakor da jim Bog ne bi bil nič spregovoril po svojem služabniku.

Noe pa je stal kakor skala sredi viharja. Sredi vsesplošnega zaničevanja in posmehovanja se je razlikoval po svoji sveti osebnosti in neomajni zvestobi. Moč je spremljala njegove besede, saj so bile Božji glas, ki je prihajal k ljudem po njegovem služabniku. Zveza z Bogom ga je krepila z močjo neskončne moči, medtem ko je sto dvajset let njegov resni glas prihajal na ušesa tega rodu o dogodkih, ki so bili nemogoči, če bi jih presojali v mejah človeške modrosti.

Svet pred potopom se je naslanjal na dejstvo, da so bili stoletja zakoni narave trdni. Letni časi so se menjavali po redu. Do sedaj še nikoli ni padal dež, zemljo je napajala/96/ pršica ali rosa. Reke še nikoli niso prestopile svojih meja, temveč so svoje vode varno vodile v morje. Trdni odloki so zadrževali vode pred prestopitvijo bregov. Ampak ti razumniki niso pripoznavali roke njega, ki je ustavil vode, rekoč: "Do tod pojdeš in nikar naprej." (Job 38,11)

Ko je mineval čas in ni bilo opaziti očitne spremembe v naravi, so ljudje, katerih srce je prej trepetalo od strahu, postajali vse bolj prepričani. Modrovali so kakor mnogi danes, da je narava nad Bogom narave in da so njeni zakoni tako trdno ustanovljeni, da jih tudi sam Bog ne more spremeniti. Modrovanje, da bi bila narava spravljena iz svojih tirnic, če bi bilo Noetovo sporočilo pravilno, so naredili v mislih sveta za sporočilo zablode - velike goljufije. Razodevali so svoje zaničevanje do Božjega opozorila tako, da so počeli prav to, kar so delali, preden je bilo dano opozorilo. Še dalje so veseljačili in prirejali gostije požrešnosti; jedli so in pili, sadili in gradili, delali načrte glede prednosti, ki so jih upali dobiti v prihodnosti. V zlobi in kljubovalnem nasprotovanju Božjim zahtevam so šli še globlje in s tem pričali, da se ne bojijo Neskončnega. Trdili so, da bi ugledni ljudje - modri, razsodni in veliki ljudje - razumeli stvar, če bi bilo kaj resnice v tem, kar govori Noe.

Če bi predpotopni prebivalci verjeli svarilu in se spokorili za svoja zlobna dejanja, bi Gospod odvrnil svoj srd, kakor ga je pozneje z Niniv. Toda s svojo vztrajno upornostjo očitkom vesti in svarilom Božjega preroka je rod napolnil mero svoje krivičnosti in dozorel za uničenje.

Preizkusna doba je bila...

                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Preizkusna doba je bila tik pred iztekom. Noe je zvesto sledil navodilom, ki jih je sprejemal od Boga. Barka je bila dokončana v vsakem delu, kakor je ukazal Gospod, ter založena s hrano za ljudi in živali. Zdaj je Božji služabnik še zadnjič resno pozval ljudi. Z mučno željo, ki je besede ne morejo izraziti, jih je rotil, naj si poiščejo zatočišče, dokler ga je še najti. Ponovno so zavrnili njegove besede in povzdignili svoje glasove v posmehovanju in roganju. Nenadoma je posmehujočo se množico zajela tišina. Vsakovrstne živali, tako krute kakor tudi najbolj nežne, so prihajale iz gora in gozdov ter si tiho utirale pot proti barki. Bilo je slišati hrup kakor veter, in glej, iz vseh smeri so/97/ priletavale ptice, njihova množičnost je zatemnila nebo. V popolnem redu so prišle do barke. Živali so bile poslušne Božjemu ukazu, ljudje pa ne. Z vodstvom svetih angelov so šle "po dvoje k Noetu v ladjo", (1 Moj 7,9) od čistih živali pa po sedem. Svet je gledal z začudenjem, nekateri v strahu. Modrijani so bili poklicani, da bi razložili dogodek, vendar zaman. To je bila skrivnost, ki je niso mogli doumeti. Vztrajno zavračanje luči je ljudi tako zakrknilo, da je celo ta prizor zapustil le trenuten vtis. Ko je obsojeni rod ugledal sonce, ki je sijalo v svoji slavi, in zemljo, ki je bila oblečena v skoraj edensko lepoto, je pregnal svoje porajajoče se strahove z bučnim smehom. Kaže pa, da so z nasilnimi dejanji nadse priklicali že prebujeno Božjo jezo.

Bog je zapovedal Noetu: "Pojdi ti in vsa tvoja družina v ladjo, zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu." (1 Moj 7,1) Svet je zavrgel Noetova svarila, toda njegov vpliv in zgled so bili blagoslov njegovi družini. Bog pa je nagradil njegovo zvestobo in neoporečnost tako, da je rešil vse člane njegove družine skupaj z njim. Kakšna spodbuda starševski zvestobi!

Milost se je nehala potegovati za krivi rod. Poljske zveri in nebeške ptice so stopile v zatočišče. Noe in njegova družina so bili v barki, "in Gospod je zaprl za njim". (1 Moj 7,16) Videti je bilo odsev bleščečega sonca in oblak slave, ki je bil jasnejši kakor blisk, da se je spuščal iz nebes in lebdel pred vhodom v barko. Masivna vrata, ki jih je bilo tistim znotraj nemogoče zapreti, je nevidna roka počasi premaknila na svoj prostor. Noe je bil zaprt noter, uporniki zoper Božjo milost pa so ostali zunaj. Na vratih je bil pečat Nebes, Bog jih je zaprl in samo On jih lahko odpre. Tako bodo pred Kristusovim prihodom z nebeškimi oblaki zapahnjena vrata milosti, ko bo nehal posredovati za krivce. Potem božanska milost ne bo več zadrževala hudobnih in Satan bo popolnoma zavladal nad temi, ki so zavrgli milost. Prizadevali si bodo uničiti Božje ljudstvo; toda kakor je bil Noe zaprt v barki, tako bo pravične zaščitila božanska moč.

Sedem dni zatem, ko so Noe in njegova družina stopili v barko, ni bilo znamenja prihajajoče nevihte. V tem obdobju je bila preizkušena njihova vera. To je bil čas zmagoslavja za zunanji svet. Navidezna zamuda jih je utrdila v verovanju, da je bilo Noetovo sporočilo/98/ zabloda in da potopa ne bo. Kljub resnim prizorom, ki so jim bili priča, ko so zveri in ptice stopale v barko in je Božji angel zaprl vrata, so še naprej veseljačili in razuzdano živeli ter se celo norčevali iz znamenj razodevanja Božje moči. V velikem številu so se zbrali okoli barke in zasmehovali njene prebivalce z drznim nasiljem, ki si ga prej niso upali uporabiti.

Osmi dan pa so nebo zakrili oblaki. Začelo je grmeti in se bliskati. Kmalu so začele padati velike kaplje dežja. Svet ni bil še nikoli priča čemu takemu in srca ljudi so se napolnila s strahom. Vsi so skrivnostno povpraševali: "Ali je mogoče, da je imel Noe prav in da je svet obsojen na uničenje?" Nebo je postajalo vse temnejše in dež je padal vse močneje. Zveri so tavale naokrog v divjem strahu in njihovo neusklajeno oglašanje se je zdelo kakor žalovanje nad svojo in človeško usodo. Potem "se razkoljejo vsi studenci velikega brezna in zapornice neba se odpro". (1 Moj 7,11) Zdelo se je, da prihaja voda iz oblakov v mogočnih slapovih. Reke so prestopile svoje meje in poplavile doline. Curki vode so bruhali iz zemlje z nepopisno silo, metali so masivne skale več deset metrov v zrak, te pa so se zarile globoko v zemljo, ko so padle na tla.

Ljudje so najprej videli uničeno delo svojih rok. Njihove čudovite zgradbe in prelepi vrtovi ter gaji, kamor so postavili svoje malike, so uničile strele z neba, ruševine pa je razmetalo daleč naokoli. Oltarji, na katerih so darovali človeške žrtve, so bili podrti, častilci pa so zatrepetali ob moči živega Boga in ob spoznanju, da so s svojo pokvarjenostjo in malikovalstvom nadse priklicali uničenje.

Ko je silovitost nevihte naraščala, so drevesa, zgradbe, skale in zemlja leteli na vse strani. Groze ljudi in živali se ne da opisati. Iz hrumenja viharja je bilo slišati stok ljudi, ki so zaničevali Božjo oblast. Sam Satan, ki je bil prisiljen ostati sredi majajočih se prvin, se je bal za svoj obstoj. Veselil se je nadzorovati tako mogočen rod in je želel, da bi živeli in izvajali svoje ogabnosti ter se še dalje upirali Vladarju nebes. Zdaj je izrekel kletev proti Bogu/99/ ter ga obtožil nepravičnosti in krutosti. Mnogi ljudje so kakor Satan preklinjali Boga in če bi bili sposobni, bi ga vrgli s prestola moči. Drugi so bili vsi iz sebe od strahu in so stegovali roke proti barki ter prosili, da bi lahko vstopili. Ampak njihove prošnje so bile zaman. Končno se je prebudila zavest, da obstaja Bog, ki vlada v nebesih. Iskreno so ga klicali, toda njegovo uho je ostalo zaprto za njihov klic. V tej strašni uri so spoznali, da je prestopanje Božjega zakona povzročilo njihovo pogubo. Pa vendar, ko so zaradi strahu pred kaznijo priznali svoj greh, niso čutili niti iskrenega kesanja niti nikakršnega studa do zla. Povrnili bi se k svojemu kljubovanju Nebesom, če bi bila sodba odstranjena. Tako bodo, ko bo Božja sodba padla na zemljo, preden bo ta uničena z ognjem, zakrknjenci vedeli, kakšen in kje je njihov greh - zaničevanje njegovega svetega zakona. Pa še vedno ne bodo nič bolj resnično spokorjeni, kakor so bili grešniki starega sveta.

Nekateri so si prizadevali vdreti v barko, ker pa je bila trdno zgrajena, je zdržala njihove napore. Drugi so se oklepali barke, dokler jih niso odnesle visoke vode ali pa so trčili ob skale in drevesa. V masivni barki se je treslo vsako vlakno, ko so jo bičali neusmiljeni vetrovi in je udarjala ob valove. Stok živali znotraj barke je izražal njihov strah in bolečino. Toda sredi majajočih se prvin je barka varno plula. Angelom, ki so se odlikovali v moči, je bilo naročeno, da jo ohranijo.

Zveri, ki so bile izpostavljene neurju, so hitele proti ljudem in pričakovale pomoč od njih. Nekateri so sebe in svoje otroke privezali na močne živali, vedoč, da so žilave in bodo splezale na najvišje vrhove, da bi zbežale pred naraščajočimi vodami. Nekateri so se oprijeli visokih dreves na vrhu hribov ali gora. Vendar je drevesa izruvalo in skupaj z bremenom živih bitij jih je vrglo v kipeče valove. Točke, ki so obetale varnost, so bile zapuščene druga za drugo. Ko so vode naraščale, so ljudje tekli v zavetje najvišjih gora. Pogosto sta se človek in zver skupaj borila za oporo, dokler ju ni skupaj odneslo.

Z najvišjih vrhov so ljudje zrli v ocean...

                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Z najvišjih vrhov so ljudje zrli v ocean brez kopnega. Resna opozorila Božjega služabnika niso bila več predmet posmeha in norčevanja. Kako so ti obsojeni grešniki hrepeneli po priložnostih, katerih niso upoštevali! Kako so/100/ prosili za preizkusno dobo ene ure, eno samo prednost milosti, en sam klic iz Noetovih ust! Toda sladkega glasu milosti ne bodo več slišali. Ljubezen in pravičnost sta enako zahtevali, naj Božja sodba ustavi greh. Vode maščevanja so pometle še zadnje zatočišče in zaničevalci Boga so pomrli v črnih globinah.

"Po Božji besedi, ... je tedanji svet poginil z vodo potopljen; sedanja nebesa pa in zemlja so bila po isti besedi shranjena za ogenj in se vzdržujejo za dan sodbe in pogube brezbožnih ljudi." (2 Pet 3,5-7) Prihaja še ena nevihta. Zemljo bo še enkrat pometla opustošujoča Božja jeza, greh in grešniki pa bodo uničeni.

Grehi, ki so nad predpotopne prebivalce priklicali maščevanje, obstajajo tudi danes. Božji strah je odstranjen iz človeških src, z njegovim zakonom pa se ravna brezbrižno in prezirljivo. Silna posvetnost tistega rodu je enaka posvetnosti današnjega. Kristus je rekel: "Kakor so namreč v onih dnevih pred potopom žrli in pili, ženili se in možile do tistega dne, ko je stopil Noe v barko, in niso spoznali, dokler ni prišla povodenj in jih je vse pobrala: tako bo prihod Sina človekovega." (Mat 24,38.39) Bog ni obsodil predpotopnih prebivalcev zaradi jedi in pitja. Saj jim je dal obilo zemeljskih sadov, da bi bile zadovoljene njihove telesne potrebe. Njihov greh je bil v tem, da so uživali te sadove, ne da bi bili hvaležni Darovalcu, in da so se poniževali z neomejenim popuščanjem teku. Zakonito je bilo, da so se poročali. Zakon je po Božjem redu; bil je ena prvih ustanov, ki jih je vzpostavil. Glede te uredbe je dal posebna navodila ter jo odel s svetostjo in lepoto. Vendar so ta navodila pozabili, zato je zakon postal pokvarjen in je služil strastem.

Podobno stanje teh stvari obstaja tudi danes. Pretirava se v tem, kar je sicer zakonito. Tek se zadovoljuje brez kakršne koli omejitve. Navidezni Kristusovi sledilci danes jedo in popivajo s pijanci, medtem ko je njihovo ime zapisano v spoštljivih cerkvenih zapisih. Nezmernost je omrtvičila moralne in duhovne moči ter pripravila pot vdajanju nižjim strastem. Množice se ne čutijo moralno obvezane, da bi brzdale svoje čutne želje, in tako postanejo sužnji poželenja. Ljudje živijo za zadovoljevanje/101/ čutov, in sicer samo za ta svet in za to življenje. Objestnost prežema vse družbene sloje. Poštenost je žrtvovana za razkošje in razkazovanje. Ti, ki hlepijo po bogastvu, sprevračajo pravico in zatirajo revne, sužnji in duše ljudi pa so še vedno na prodaj. Prevara, podkupovanje in tatvine se nekarane šopirijo tako na visokih kakor tudi nizkih položajih. V časopisih mrgoli zapisov o umoru - hudodelstva so tako hladnokrvna in neosnovana, da se zdi, kakor da bi bili izbrisani vsi instinkti človeštva. In te krutosti so postale tako običajni dogodki, da komajda izvabijo opazko ali zbudijo presenečenje. Duh brezvladja prežema vse narode in izbruhi, ki od časa do časa povzročijo grozo sveta, so samo kazalci potlačenih plamenov strasti in brezpostavnosti, ki bo napolnila zemljo z gorjem in opustošenjem, ko bo enkrat ušla z vajeti. Slika, ki jo je dalo Navdihnjenje o predpotopnem svetu, preveč resnično predstavlja stanje, v katero hiti sodobna družba. Celo zdaj v tem stoletju in v dozdevnih krščanskih deželah se vsak dan dogajajo hudodelstva, ki so tako črna in grozna kakor tista, zaradi katerih so bili uničeni starodavni grešniki.

Pred potopom je Bog poslal Noeta posvarit svet, da bi se ljudje spokorili in tako ušli grozečemu uničenju. Ko se približuje čas drugega Kristusovega prihoda, Gospod pošilja svoje služabnike z opozorilom svetu, da bi se pripravil za veliki dogodek. Množice živijo v prestopanju Božjega zakona, in zdaj jih v svoji milosti kliče, da so poslušni njegovim svetim predpisom. Vsem, ki bodo zavrgli svoje grehe s spokorjenjem pred Bogom in z vero v Kristusa, je ponujeno odpuščanje. Mnogi pa mislijo, da odstranitev greha zahteva preveliko žrtev. Ker njihovo življenje ni usklajeno s čistimi načeli Božje moralne vladavine, zavračajo njegova opozorila in zanikajo oblast njegovega zakona.

Od obsežnega prebivalstva zemlje pred potopom je samo osem ljudi verovalo in ubogalo Božjo besedo po Noetu. Sto dvajset let je pridigar pravičnosti opozarjal svet o prihajajočem uničenju, toda njegovo sporočilo so zavrgli in zaničevali. Tako bo tudi zdaj. Preden bo Zakonodajalec prišel kaznovat neubogljive, bodo prestopniki opozorjeni, naj se spokorijo in povrnejo k vdanosti, ampak za večino bodo ta opozorila zaman. Apostol Peter je rekel: "To najprej vedoč, da pridejo v zadnjih dneh posmehovalci z zasmehovanjem, ki žive po svojih lastnih poželenjih in/102/ govore: Kje je obljuba njegovega prihoda? Saj odkar so zaspali očetje, je vse, kakor je bilo od začetka stvaritve." (2 Pet 3,3.4) Ali ne slišimo teh besed, pa ne samo od odkritih nevernikov, temveč od mnogih, ki zasedajo prižnice po naši deželi? "Ni vzroka za preplah," vpijejo. "Preden bo prišel Kristus, bo spreobrnjen ves svet in pravičnost bo vladala tisoč let. Mir, mir! Vse je, kakor je bilo na začetku. Naj vas ne motijo vznemirljiva sporočila teh preplašencev." Toda ta nauk o tisočletju se ne ujema z naukom Kristusa in njegovih apostolov. Jezus je zastavil pomembno vprašanje: "Toda, kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na zemlji?" (Luk 18,8) In kakor smo videli, izjavlja, da bo stanje sveta kakor v Noetovih dnevih. Pavel nas opozarja, da se bo hudobnost pomnožila, ko se bo bližal konec: "Duh pa razločno pravi, da bodo v poslednjih časih nekateri odpadli od vere in poslušali zapeljive duhove in nauke hudobnih duhov." (1 Tim 4,1) Apostol pravi: "V zadnjih dneh nastanejo nevarni časi." (2 Tim 3,1) Podaja pozornost zbujajoč seznam grehov, ki jih bo najti med tistimi, ki hranijo podobo pobožnosti.

Ko se je preizkusno obdobje predpotopnih prebivalcev približevalo koncu, so se ti vdajali vznemirljivim zabavam in veseljačenju. Tisti, ki so imeli vpliv in moč, so se trudili misli ljudi ohraniti v veselju in zadovoljstvu, da le ne bi na koga naredilo vtisa zadnje resno sporočilo. Ali ne vidimo, kako se isto ponavlja danes? Medtem ko Božji služabniki podajajo sporočilo, da se bliža konec vseh stvari, je svet vsrkalo veselje in iskanje zadovoljstva. Obstaja nenehno vznemirjenje, ki povzroča brezbrižnost do Boga in ljudem preprečuje, da bi nanje naredile vtis resnice, ki jih edine lahko rešijo pred prihajajočim uničenjem.

V Noetovih dneh so modrijani izjavili, da je nemogoče, da bi bil svet uničen z vodo. Zdaj pa si znanstveniki prizadevajo prikazati, da svet ne more biti uničen z ognjem - da bi bilo to v nasprotju z zakoni narave. Toda Bog narave, Stvarnik in Nadzornik njenih zakonov, lahko uporabi dela svojih rok, da bi služila njegovemu namenu.

Ko so veliki in modri ljudje dokazali v svoje zadovoljstvo, da je nemogoče, da bi bil svet uničen z vodo, ko/103/ je strah ljudi potihnil, ker so vsi imeli Noetovo napoved za zablodo in so gledali nanj kot na skrajneža - potem je prišel Božji čas. "Razkoljejo se vsi studenci velikega brezna in zapornice neba se odpro" (1 Moj 7,11) in posmehovalce so preplavile vode potopa. Z vsem svojim bahaškim modrovanjem so ljudje prepozno spoznali, da se je njihova modrost izkazala za neumnost, da je Zakonodajalec večji kakor zakoni narave in da Vsemogočnemu ne manjka sredstev, da bi dosegel svoj namen. "In kakor je bilo v Noetovih dneh, ... ravno tako bo tisti dan, ko se razodene Sin človekov. Pride pa Gospodov dan kakor tat, v katerem preidejo nebesa z velikim ropotom in prvine razpadejo v požaru in zemlja in vsa dela na njej zgore." (Luk 17,26.30; 2 Pet 3,10) Ko bo modrovanje filozofov pregnalo strah pred Božjimi sodbami, ko bodo verski učitelji kazali na dolgo obdobje miru in blaginje ter bo svet, obseden z opravki in zadovoljstvom, sajenjem in gradnjo, veseljačenjem in sklepanjem zakonov, zavrgel Božja opozorila in se posmehoval njegovim poslancem - tedaj jih bo doletelo nenadno uničenje, in ne bodo ušli. (1 Tes 5,3)/104/

                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

8. Po potopu
Temeljno besedilo 1 Moj 7,20 do 9,17


Vode so narasle sedem metrov in pol nad najvišje gorovje. Družini znotraj barke se je pogosto zdelo, da bodo pogubljeni, saj je njihovo ladjo pet dolgih mesecev premetavalo, na videz na milost in nemilost vetra in valov. To je bil težek preizkus, vendar Noetova vera ni omahovala, ker je imel zagotovilo, da je za krmilom božanska roka.

Nato so vode začele upadati, in Gospod je odpeljal barko na kraj, ki so ga varovale skupine gora, katere je ohranil s svojo močjo. Razdalja med temi gorami je bila majhna in barka se je premikala v tem zatišnem pristanu in ni je več premetavalo na brezmejnem oceanu. Utrujene, nemirne popotnike je to potolažilo.

Noe in njegova družina so zaskrbljeno nestrpno čakali, da bi vode upadle, kajti želeli so si spet na zemljo. Štirideset dni potem, ko so vrhovi gora postali vidni, so poslali vrana, ptiča z dobro občutljivostjo za slabo vreme, da bi odkril, ali se je zemlja osušila. Ptič je, ker ni našel drugega kakor vodo, letal od barke in spet nazaj. Sedem dni pozneje so poslali goloba, ki se je, ker ni našel suhe zemlje, vrnil v barko. Noe je počakal še sedem dni in ponovno poslal goloba. Ko se je zvečer vrnil z oljkovo vejico v kljunu, so se zelo veselili. Pozneje "je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površine zemlje". (1 Moj 8,13) Pa še vedno je potrpežljivo čakal znotraj barke. Kakor je vstopil na Božji ukaz, je čakal na posebna navodila za odhod.

Končno se je spustil angel z nebes, odprl težka vrata in velel očaku in njegovi družini, naj gredo na zemljo in s sabo vzamejo vsa živa bitja. Noe v svojem veselju, ker je bil rešen, ni pozabil njega, po čigar milostni zaščiti so bili ohranjeni. Njegovo prvo dejanje potem, ko je zapustil barko, je/105/ bilo postaviti oltar. Na njem je daroval od vsake vrste čiste živali in ptice daritev ter tako razodel svojo hvaležnost Bogu za rešitev in svojo vero v Kristusa kot veliko daritev. Ta daritev je bila Gospodu prijetna; blagoslov je bil očiten ne samo očaku in njegovi družini, temveč tudi vsem, ki bodo živeli na zemlji. "In Gospod zaduha tisti prijetni duh, in reče Gospod v svojem srcu: Ne bom več preklel zemlje zaradi človeka. ... Dokler bo zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč." (1 Moj 8,21.22) To je bil nauk za vse prihodnje rodove. Noe je prišel na opustošeno zemljo, ampak preden je pripravil hišo zase, je postavil oltar Bogu. Njegova čreda govedi je bila majhna in je bila ohranjena z velikimi stroški, pa vendar je radostno odstopil del Gospodu kot pripoznanje, da je vse njegovo. Enako naj bi bila naša prva skrb izročiti svoje prostovoljne daritve Bogu. Vsako razodetje njegove milosti in ljubezni do nas naj bo hvaležno priznano z obojim; z dejanji izročitve in darovi za njegovo delo.

Da ne bi zbirajoči se oblaki in dež strašili človeka z nenehno grozo pred naslednjim potopom, je Gospod Noetovo družino spodbudil z obljubo: "Ustanavljam torej z vami svojo zavezo, in nikoli več ne bodi pokončano vse meso od voda potopa. Mavrico svojo sem razpel na oblačju, katera bodi v znamenje med menoj in zemljo. In zgodi se, ko z oblaki prevlečem zemljo in se prikaže mavrica na oblačju, ... se ozrem vanjo ter se spomnim večne zaveze med Bogom in vsako živo stvarjo." (1 Moj 9,11.13. 14.16)

Kako velika je Božja ljubeznivost in njegovo sočutje do motečih se bitij, da je postavil tako čudovito mavrico v oblakih kot znak svoje zaveze z ljudmi! Gospod izjavlja, da se bo, ko se ozre na mavrico, spomnil svoje zaveze. To ne pomeni, da bo sploh kdaj pozabil. Govori nam v našem jeziku, da bi ga lahko bolje razumeli. Božji namen je bil, da bi, ko bodo otroci poznejših rodov spraševali po pomenu veličastnega obloka, ki se razteza na nebu, njihovi starši lahko ponovili zgodbo o potopu. Povedali naj bi jim, da je Najvišji oblikoval in razpel mavrico na nebu kot zagotovilo, da vode nikoli več ne bodo poplavile zemlje. Tako bo iz roda v rod/106/ človeku pričala o božanski ljubezni ter krepila njegovo zaupanje v Boga.

V nebesih mavrica obdaja prestol ....
                       


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...V nebesih mavrica obdaja prestol in se boči nad Kristusovo glavo. Prerok pravi: "Kakor se vidi mavrica, ki je na oblakih v dan dežja, taka se je videla svetloba okoli (prestola). To je bila prikazen podobe Gospodove slave." (Ezek 1,28) Razodevalec izjavlja: "Prestol je postavljen v nebesih in na prestolu sedi eden ... in mavrica okrog prestola je videti podobna smaragdu." (Raz 4,2.3) Ko človek s svojo veliko zlobnostjo prikliče božanske sodbe, Zveličar, ki posreduje pri Očetu v njegovo korist, pokaže na mavrico v oblakih, na mavrico okoli prestola in nad svojo glavo kot znak Božje milosti do spokorjenega grešnika.

Z zagotovilom, ki je bilo dano Noetu glede potopa, je sam Bog povezal eno najdragocenejših obljub svoje milosti: "Kajti kakor Noetove vode mi je to: kakor sem prisegel, da ne pridejo več Noetove vode na zemljo, tako sem prisegel, da se ne razsrdim zoper tebe in te ne pokaram. Kajti gore se bodo pač umaknile in hribi se ganili, a moja milost se ne umakne od tebe in zaveza mojega miru se ne gane, govori Gospod, tvoj milostnik." (Iz 54,9.10)

Ko se je Noe ozrl na mogočne živali roparice, kako prihajajo iz barke, se je zbal za svojo družino, ki je štela samo osem članov, da bi jih te uničile. Gospod pa je poslal angela k svojemu služabniku s prepričljivim sporočilom: "In strah do vas in trepet pred vami obhajaj vse živali na zemlji in vse ptice pod nebom; vse, kar koli se giblje na suhem, in vse ribe v morju so vam dane v pest. Vse, kar se giblje, kar je živega, bodi vam v živež; kakor zelena zelišča sem vam dal vse." (1 Moj 9,2.3) Pred tem Bog ni dovolil človeku jesti hrane živalskega izvora; njegov namen je bil, da bi se rod prehranjeval v celoti samo z zemeljskimi sadovi. Ampak zdaj, ko je bila vsaka zelena stvar uničena, jim je dovolil jesti meso čistih živali, ki so se ohranile v barki.

Potop je spremenil celotno zemeljsko površje. Tretje grozno prekletstvo je počivalo na njej kot posledica greha. Ko so vode začele upadati, je gore in hribe obdajalo/107/ prostrano in motno morje. Povsod so ležala trupla ljudi in živali. Gospod ni dovolil, da bi razpadala in onesnaževala zrak, zato je iz zemlje naredil obsežno pokopališče. Silen veter, ki je pihal, da bi posušil vode, jih je pomikal z veliko silo, ponekod je celo odnašal vrhove gora in kopičil drevesa, skale in zemljo nad trupli. Enako je zlato in srebro, izbran les in dragocene kamne, ki so plemenitili in krasili svet pred potopom in so jim malikovali prebivalci, silno delovanje voda skrilo pogledu in iskanju ljudi. Tako je kopičilo zemljo in skale na te zaklade in ponekod celo nad njimi oblikovalo gore. Bog je videl, da bolj ko je bogatil in osrečeval grešne ljudi, bolj so pokvarili svoje poti pred njim. Bogastvo, ki naj bi jih vodilo k poveličevanju radodarnega Darovalca, so oboževali, Boga pa so sramotili in zaničevali.

Zemlja je predstavljala zmedo in opustošenje, ki ju ni mogoče opisati. Planine, ki so bile nekoč tako lepe v svoji popolni simetričnosti, so bile polomljene in neenakomerne. Kamni, skalne police in ostre skale so bile raztresene po zemljinem obličju. Na mnogih krajih so hribi in planine izginili, ne da bi za seboj pustili sled, kjer so nekoč stali. Planjave pa so bile nadomeščene z nizom gora. Te spremembe so bile ponekod bolj opazne kakor drugod. Kjer je bilo nekoč najbogatejše zemeljsko nahajališče zlata, srebra in dragih kamnov, je bilo videti najtežje sledi prekletstva. V deželah, ki niso bile naseljene in v katerih ni bilo toliko hudodelstva, prekletstvo ni bilo tako očitno.

V tem času je bilo pokopanih mnogo gozdov...
                                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...V tem času je bilo pokopanih mnogo gozdov. To se je od takrat spremenilo v premog, ki je oblikoval obsežne premogovne sklade, ki zdaj obstajajo in prav tako dajejo veliko količino nafte. Premog in nafta se pod zemeljskim površjem pogosto vnameta in gorita. Tako se skale segrejejo, vžge se apnenec in topi se železova ruda. Delovanje vode na apnenec še bolj dviguje vročino ter povzroča potrese, vulkanske in ognjene izbruhe. Ko prideta ogenj in voda v stik s skalnatim slojem in rudo, pride do velikih podzemeljskih eksplozij, ki jih je slišati kakor pridušeno grmenje. Zrak postane vroč in zadušljiv. Sledijo izbruhi vulkanov; po navadi pa ni dovolj odprtin/108/ za segrete prvine, zemlja sama se krči, tla se dvignejo in izbočijo kakor morski valovi, pojavi se velika razpoka in včasih pogoltne mesta, vasi in goreče gore. Ta čudovita razodetja bodo vse pogostejša in strašnejša tik pred drugim Kristusovim prihodom in koncem sveta kot znamenje njegovega skorajšnjega uničenja.

Globočine zemlje so Gospodova orožarna, od koder je prišlo orožje za uničenje starega sveta. Vode, ki so brizgale iz zemlje, so se združile z vodami iz neba, da bi opravile opustošenje. Od potopa dalje sta ogenj in voda Božja pomočnika v uničevanju zelo hudobnih mest. Te sodbe so poslane, da bi ti, ki lahkotno jemljejo Božji zakon in teptajo njegovo oblast, začeli trepetati pred njegovo močjo in priznali njegovo pravično nadoblast. Ko so ljudje zagledali goreče gore, ki so bruhale ogenj in plamene ter potoke stopljene rude, ki so izsuševali reke, pustošili naseljena mesta in povsod širili uničenje in razdejanje, je še tako pogumno srce napolnila groza, neverniki in bogokletniki pa so bili prisiljeni pripoznati neskončno Božjo moč.

Stari prerok je o teh prizorih rekel: "O da bi predrl nebesa in prišel dol, da bi se od tvojega obličja raztopile gore (kakor ogenj požira protje in voda vre od ognja), da oznaniš svoje ime svojim nasprotnikom, da bi strepetali narodi pred tvojim obličjem, s tem da delaš strahovite reči, ki jih nismo pričakovali; o da stopiš dol, da bi se od tvojega obličja raztopile gore! Gospodova pot je v viharju in nevihti in oblaki so prah njegovim nogam. On zapreti morju in ga osuši, in vse reke izsušuje." (Iz 64,1-3; Nah 1,3.4)

Ob drugem Kristusovem prihodu bo svet priča strašnejšemu razodetju, kakor ga je kdaj videl. "Gore se tresejo pred njim in hribi se tajajo; pred njegovim obličjem se giblje zemlja in vesoljni svet in vsi, ki na njem prebivajo. Kdo more stati vpričo njegovega srda in kdo obstoji ob gorečnosti njegove jeze? Gospod, nagni svoja nebesa ter stopi dol, dotakni se gora, in se bodo kadile. Strelo zaženi in razkropi jih, izstreli svoje pšice in zbegaj jih." (Nah 1,5.6; Ps 144,5.6)/109/

"In pokažem čudeže gori na nebu in znamenja doli na zemlji, kri in ogenj in kajenje dima. In nastanejo bliski in glasovi in gromi, in nastane velik potres, kakršnega ni bilo, odkar so bili ljudje na zemlji, tolik potres, tako grozen! In vsi otoki so bežali in gora ni bilo najti. In toča velika, kakor talent težka, pada z neba na ljudi." (Dej 2,19; Raz 16,18.20.21)

Ko se bodo nebeške strele združile z ognjem na zemlji, bodo gore gorele kakor peč in bruhale strašne potoke lave, da bodo prekrili vrtove in polja, vasi in mesta. Stopljena snov, ki bo padla v reko, bo povzročila vretje vode, sama pa se bo strdila v velike skale, ki bodo plavale z nepopisno silo ter raztresale odkrušene kose na zemljo. Reke bodo usahnile. Zemlja bo zgubana; povsod bodo strašni potresi in izbruhi vulkanov.

Tako bo Bog uničil hudobne na zemlji. Pravični pa bodo ohranjeni sredi teh nemirov, kakor je bil Noe ohranjen v barki. Bog bo njihovo pribežališče in pod njegovimi perutmi se bodo skrili. Psalmist pravi: "Ti, Gospod, si moje pribežališče, Najvišjega si postavil za svoje prebivališče, ne zadene te nobena nesreča in šiba se ne približa tvojemu šotoru. Kajti On me skrije v svoji koči ob dnevu nesreče, prikrije me v skrivališču svojega šotora." (Ps 91,9.10; 27,5) Božja obljuba je: "Ker mi je vdan v ljubezni, pravi Bog, ga hočem oteti, na varno ga postavim, ker pozna moje ime." (Ps 91,14)/110/
                               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

9. Dobeseden teden (angleško)
Kakor sobota tako tudi teden izvira iz stvarjenja, svetopisemska zgodovina pa nam ga je ohranila in približala. Sam Bog je izmeril prvi teden kot vzorec naslednjih tednov do konca časa. Kakor vsak drug teden je bil tudi tisti sestavljen iz sedmih dobesednih dni. Šest dni je Bog porabil za delo stvarjenja; sedmi dan pa je počival, ga blagoslovil in odločil kot dan počitka za človeka.

V zakonu, ki je dan na Sinaju, je Bog pripoznal teden in dejstva, na katerih je bil osnovan. Po dajanju zapovedi: "Spominjaj se sobotnega dne, da ga posvečuješ," in določanju, kaj naj bi se delalo šest dni in česa naj ne bi delali sedmi dan, je navedel razlog za tako spolnjevanje tedna. Pokazal je namreč na svoj zgled: "Zakaj v šestih dneh je Gospod ustvaril nebesa in zemljo, morje in vse, kar je v njih, in sedmi dan je počival: zato je blagoslovil sobotni dan in ga posvetil." (2 Moj 20,8.11) Ta razlog se izkaže lep in mogočen, ko razumemo, da so dnevi stvarjenja dobesedni. Prvih šest dni vsakega tedna je danih človeku za delo, ker je Bog ravno toliko časa prvega tedna uporabil za delo stvarjenja. Sedmi dan naj se človek zdržuje dela v spomin na Stvarnikov počitek.

Domneva, da dogodki prvega tedna zahtevajo tisoče in tisoče let, udari naravnost ob temelje četrte zapovedi. Predstavlja Stvarnika, ki zapoveduje človeku, naj spolnjuje teden dobesednih dni v spomin na obsežna, nedoločljiva obdobja. To ni podobno njegovemu ravnanju s svojimi stvarstvi. Za nedoločljivo in mračno naredi to, kar je naredil zelo jasno. To je nezvestoba v najbolj zahrbtni in zato najnevarnejši obliki; njen pravi značaj je tako zakrinkan, da se ga držijo in učijo mnogi, ki trdijo, da verujejo v Sveto pismo./111/

"Z Gospodovo besedo so ustvarjena nebesa in z dihom njegovih ust vsa nebeška vojska. Kajti On je rekel, in se je zgodilo, On je zapovedal, in stalo je trdno." (Ps 33,6.9) Sveto pismo ne priznava dolgih vekov, v katerih naj bi se zemlja počasi razvijala iz zmede. O vsakem zapovrstnem dnevu stvarjenja sveti zapis pravi, da je imel večer in jutro kakor vsi naslednji dnevi. Na koncu vsakega dneva je podan sad Stvarnikovega dela. Na koncu poročila prvega tedna je zapisana izjava: "To so početki nebes in zemlje, ko so bila ustvarjena." (1 Moj 2,4) To pa ne izraža zamisli, da so dnevi stvarjenja kaj drugega kakor dobesedni. Vsak dan je imenovan početek, ker je v njem Bog počel ali naredil nekaj novega deleža svojega dela.

Geologi trdijo, da so našli iz same zemlje dokaz, da je veliko starejša kakor uči Mojzesovo poročilo. Odkrili so okostja ljudi in živali, pa tudi bojne pripomočke, zoglenela drevesa in tako dalje, ki so veliko večja od današnjih ali pa tistih spred tisoč let. Iz tega sklepajo, da je bila zemlja naseljena že dolgo pred časom, ki je zapisan v poročilu o stvarjenju, naseljeval pa naj bi jo rod bitij, ki je bil po velikosti veliko večji od vsakega danes živečega človeka. Tako modrovanje je pripeljalo mnoge dozdevne svetopisemske vernike, da so sprejeli stališče, da so bili dnevi stvarjenja neizmerna, nedoločljiva obdobja.

Ampak ločeno od Svetega pisma geologi ne morejo dokazati ničesar. Tisti, ki tako zaupno modrujejo o odkritjih, nimajo ustreznih predstav o velikosti človeka, živali in dreves pred potopom ali pa o velikih spremembah, do katerih je takrat prišlo. Ostanki, ki so jih našli v zemlji, dajejo dokaze o razmerah, ki so se v številnih pogledih razlikovale od današnjih. Vendar se o času, ko so obstajale te razmere, da izvedeti samo iz Navdihnjenega poročila. V zgodovini o potopu je navdihnjenje pojasnilo to, česar sami geologi ne bi nikoli dognali. V Noetovih dneh so bili ljudje, živali in drevesa - mnogokrat večji od današnjih - pokopani in tako ohranjeni kot dokaz poznejšim rodovom, da je predpotopne prebivalce zares pogubil potop. Bog je načrtoval, da bi odkritja teh stvari utrdila vero v navdihnjeno zgodovino. Ljudje pa so s svojimi praznimi modrovanji padli v isto zmoto kakor ljudje pred potopom - stvari, ki jim jih je dal Bog v njihovo dobro, so spreobrnili v prekletstvo, ker so jih zlorabili./112/

To je ena Satanovih zvijač,...

                           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!