..To je ena Satanovih zvijač, s katero vodi ljudi, da sprejmejo bajke o nezvestobi. Tako namreč lahko zamrači Božji zakon, ki je sam po sebi jasen, in opogumi ljudi, da se uprejo božanski vladavini. Njegovi napori so posebno usmerjeni proti četrti zapovedi, ker tako jasno kaže na živega Boga, Stvarnika nebes in zemlje.

Ljudje se nenehno trudijo pojasniti delo stvarjenja kot sad naravnih vzrokov, človeška modrovanja pa sprejemajo celo dozdevni kristjani v nasprotju z jasnimi svetopisemskimi dejstvi. Mnogo jih je, ki nasprotujejo preiskovanju prerokb, zlasti Danijelovih in Razodetja. Pravijo, da so tako nejasne, da jih ne moremo razumeti. Ampak prav te osebe željno sprejemajo domneve geologov, ki so v protislovju z Mojzesovim poročilom. Toda če je to, kar je razodel Bog, tako težko za razumevanje, kako protislovno je potem sprejeti gole domneve glede tega, česar ni razodel.

"Skrivne reči so Gospoda, našega Boga, a kar je razodetega, naše je in naših otrok vekomaj." (5 Moj 29,29) Kako je Bog opravil stvarjenje, ni nikoli razodel človeku; človeška znanost ne more preiskati skrivnosti Najvišjega. Njegova ustvarjalna moč je tako nedoumljiva kakor njegov obstoj.

Bog je dovolil, da je na svet izlita poplava luči tako v znanosti kakor umetnosti. Toda ko dozdevni znanstveni možje s temi stvarmi ravnajo samo še s človeškega stališča, bodo zagotovo prišli do napačnih sklepov. Razgabljati o ozadju tega, kar je razodela Božja beseda, je lahko nedolžno, vse dokler naše teorije ne nasprotujejo dejstvom v Svetem pismu. Toda tisti, ki pustijo Božjo besedo in iščejo vzrok za njegova ustvarjena dela v znanstvenih načelih, se brez zemljevida ali kompasa spuščajo na neznani ocean. Tudi največji umi, če jih v njihovi preiskavi ne vodi Božja beseda, zablodijo v svojih poskusih, da bi izsledili povezavo med znanostjo in razodetjem. Ker so Stvarnik in njegova dela tako visoko nad njihovim dojemanjem, da jih ne morejo pojasniti z naravnimi zakoni, imajo svetopisemsko zgodovino za nezanesljivo. Tisti, ki dvomijo o zanesljivosti poročila Stare in Nove zaveze, bodo šli še korak dalje in dvomili o Božjem obstoju. Potem pa so, ker so izgubili svoje sidro, prepuščeni, da se razbijejo na skalah nevere./113/

Te osebe so izgubile preprostost vere. Vera v božansko oblast Božje svete besede mora biti ukoreninjena. Svetega pisma naj ne preizkušajo človeške znanstvene zamisli. Človeško znanje je nezanesljiv vodnik. Dvomljivci, ki berejo Sveto pismo zaradi dlakocepstva, lahko zaradi nepopolnega dojemanja ali znanosti ali razodetja trdijo, da so našli protislovja med njima; če pa jih razumejo pravilno, bodo v popolnem sozvočju. Mojzes je pisal pod vodstvom Božjega Duha in pravilna teorija geologije se ne bo nikoli sklicevala na odkritja, ki jih ni mogoče uskladiti s temi izjavami. Vsa resnica, naj bo v naravi ali v razodetju, je sama s seboj združljiva v vseh svojih pojavih.

V Božji besedi se porajajo mnoga vprašanja, na katera ne morejo odgovoriti niti najbolj globokoumni učenjaki. Te stvari pritegujejo pozornost, da bi videli, koliko tega je, celo med navadnimi stvarmi vsakdanjega življenja, česar omejeni človeški um z vso bahaško modrostjo ne bo nikoli popolnoma razumel.

Pa vendar znanstveniki mislijo, da lahko doumejo Božjo modrost glede tega, kar je naredil ali lahko naredi. Široko prevladuje zamisel, da ga utesnjujejo lastni zakoni. Ljudje ali zanikajo ali pa se ne zmenijo za njegov obstoj ali pa mislijo, da lahko pojasnijo vse, celo delovanje njegovega Duha na človeško srce. Zato nič več ne spoštujejo njegovega imena in se ne bojijo njegove moči. Ne verujejo v nadnaravno, ne razumejo Božjih zakonov ali neskončne moči, da po njih izvršuje svojo voljo. Splošno rabljen izraz "zakon narave" obsega, kar je bil človek zmožen odkriti glede na zakone, ki vladajo fizičnemu svetu. Toda kako omejeno je njihovo znanje in kako obširno področje, na katerem deluje Stvarnik uglašeno s svojimi zakoni, pa vendar v celoti nad dojemanjem omejenih bitij!

Mnogi učijo,....

                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Mnogi učijo, da stvari imajo življenjsko moč; da so v snov vsajene določene lastnosti, kar je potem puščeno delovati po svoji vrojeni energiji; ter da so delovanja narave usklajena z ustaljenimi zakoni, v katere se Bog ne more vmešavati. To je napačni nauk in ga Božja beseda ne podpira. Narava je služabnica svojega Stvarnika. Bog ne ukinja svojih zakonov ali dela v nasprotju z njimi, temveč jih nenehno uporablja kot svoja orodja. Narava priča o razumu, navzočnosti, aktivni energiji, ki deluje v njenih zakonih in po njih. V naravi je trajno delo Očeta in Sina. Kristus pravi: "Moj Oče dela doslej, tudi jaz delam." (Jan 5,17)/114/

Leviti so v svoji hvalnici, ki jo je zapisal Nehemija, peli: "Ti si Gospod, ti edini! Ti si naredil nebo, nebesa nebes in vso njih vojsko, zemljo in vse, kar je na njej. ... In ti jim vsem vzdržuješ obstanek." (Neh 9,6) Kar se tiče tega sveta, je Božje delo stvarjenja dokončano. Čeprav so bila Božja dela končana od ustanovitve sveta, (Heb 4,3) se vendar njegova energija še vedno uporablja za vzdrževanje vseh stvari njegove stvaritve. Utripi, vdihi in izdihi si ne sledijo zaradi mehanizma, ki bi bil enkrat vzpostavljen v delovanje in deluje po svoji vrojeni energiji. Ampak vsak vdih, vsak utrip srca, je dokaz vseprežemajoče skrbi njega, v komer "živimo in se gibljemo in smo". (Dej 17,28) Zemlja ni radodarna in se ne giblje leto za letom okoli sonca zaradi vrojene moči. Božja roka vodi planete in jih ohranja v položaju gibanja po redu skozi nebesa. "On, ki vodi po številu njih vojsko, jih kliče vse po imenu; zaradi presilne njegove moči in ker je mogočen v krepkoti, se niti ena ne pogreša." (Iz 40,26) Po njegovi moči uspeva zelenje, se pojavljajo listi in cvetijo rože. On "daje, da seno rodevajo gore", (Ps 147,8) in po njem so doline sadonosne. "Vse gozdne živali ... zahtevajo od mogočnega Boga svojo hrano" (Ps 104,20.21) in vsako živo bitje, od najmanjše mušice do človeka, je vsak dan odvisno od njegove previdne skrbi. Psalmist je lepo povedal: "Vse to čaka tebe, da jim daš njih živeža o svojem času. Kadar jim daješ, pobirajo, odpreš jim svojo roko in sitijo se z dobrotami." (Ps 104,27.28) Njegove besede nadzorujejo prvine; On prekriva nebo z oblaki in pripravlja dež zemlji. "Daje sneg kakor volno, slano razsiplje kakor pepel. Ko se On oglaša, nastane šum voda na nebu; On vzdiguje sopare od krajev zemlje, bliske dela za dež in pripeljava veter iz svojih zakladnic." (Ps 147,16; Jer 10,13)

Bog je temelj vsega. Vsa resnična znanost je v sozvočju z njegovimi deli; vsa prava izobrazba vodi k poslušnosti njegovi vladavini. Znanost odpira našemu pogledu nova čudesa; visoko leta in raziskuje nove globine, toda nič od njenih raziskav ni v nasprotju z božanskim razodetjem. Nevednost lahko podpira lažne poglede na Boga s sklicevanjem na znanost, toda knjiga narave in pisana beseda razlivata luč druga na drugo./115/ Tako smo pripeljani do tega, da ljubimo Stvarnika in imamo razumno zaupanje v njegovo besedo.

Noben omejen um ne more popolnoma dojeti obstoja, moči, modrosti ali dejanj Neskončnega. Sveti pisec pravi: "Moreš li Božjo globokost z umom doseči ali popolnosti Vsegamogočnega do dna priti? Višave so to nebeške - kaj hočeš početi? Globlja je kakor šeol - kaj moreš vedeti? Daljša nego zemlja je njena mera in širša nego morje." (Job 11,7-9) Niti najmogočnejši umi zemlje ne morejo dojeti Boga. Ljudje lahko vedno raziskujejo, se večno učijo, pred njimi pa bo še vedno neskončnost.

Pa vendar dela stvarjenja pričajo o Božji moči in velikosti. "Nebesa oznanjajo slavo mogočnega Boga in delo njegovih rok kaže nebesni oblok." (Ps 19,1) Tisti, ki vzamejo pisano besedo za svojega svetovalca, bodo našli v znanosti pomoč, da bodo laže razumeli Boga. "Kajti kar se od njega ne more videti, njegova večna moč in božanstvo, to se od ustvarjenja sveta zaznava z umom in vidi po njegovih delih." (Rim 1,20)/116/
               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

10. Babilonski stolp

Temeljno besedilo 1 Moj 9,25-27; 11,1-9

Bog je ponovno želel naseliti opustošeno zemljo, ki jo je potop končno očistil njene moralne pokvarjenosti. Zato je ohranil samo Noetovo družino. Povedal mu je: "Zakaj tebe sem videl pravičnega pred seboj v tem rodu." (1 Moj 7,1) Pa vendar se je v treh Noetovih sinovih pospešeno razvijala ista velika razlika, ki jo je bilo videti v svetu pred potopom. V Semu, Hamu in Jafetu, ki naj bi bili osnovalci človeškega rodu, je bil očrtan značaj njihovega potomstva.

Noe je govoril po božanskem navdihu in napovedal zgodovino treh velikih rodov, ki bodo izšli iz teh očetov človeštva. Ko je sledil potomcem Hama, je namesto za sina izjavil za vnuka: "Preklet bodi Kanaan; hlapec hlapcev bodi svojim bratom." (1 Moj 9,25) Nenaravno hudodelstvo Hama je razkrilo, da je otroško spoštovanje dolgo pred tem izginilo iz njegove duše in razodelo brezbožnost in podlost njegovega značaja. Te zle značilnosti so se nadaljevale v Kanaanu in njegovem potomstvu, katerega ponavljajoča se krivda je nanje priklicala Božjo sodbo.

Po drugi strani pa je spoštovanje, ki sta ga pokazala Sem in Jafet do svojega očeta in s tem do božanskih predpisov, obljubljalo svetlejšo prihodnost za njune potomce. Za ta sinova je bilo rečeno: "Hvaljen Gospod, Semov Bog, in Kanaan mu bodi hlapec. Razširi naj Bog Jafeta in naj prebiva v Semovih šotorih, in Kanaan mu bodi hlapec." (1 Moj 9,26.27) Semov rod naj bi bil izvoljeno ljudstvo, rod Božje zaveze, obljubljenega Odrešenika. Jahve je bil Semov Bog. Iz njega bo prišel Abraham in Izraelovo ljudstvo, po katerem pride Kristus: "Blagor ljudstvu, čigar Bog je Gospod." (Ps 144,15) In Jafet "naj prebiva/117/ v Semovih šotorih". (1 Moj 9,27) Jafetovi potomci naj bi imeli poseben delež v blagoslovih evangelija.

Kanaanovo potomstvo se je spustilo na najnižjo obliko poganstva. Čeprav jih je preroško prekletstvo obsodilo na suženjstvo, je bilo to stoletja zadržano. Bog je prenašal njihovo brezbožnost in pokvarjenost, dokler niso prestopili meje božanskega potrpljenja. Potem so bili razlaščeni in postali sužnji Semovim in Jafetovim potomcem.

Noetovo prerokovanje ni bilo samovoljna napoved srda ali objava naklonjenosti. Ni zapečatilo značaja in usode njegovih sinov. Pokazalo je, kaj bo posledica smeri življenja, ki so jo posamezniki izbrali, in značaja, ki so ga razvili. To je bil izraz Božjega namena zanje in za njihovo potomstvo glede na vedenje in značaj. Pravilo je, da otroci podedujejo nagnjenja svojih staršev ter posnemajo njihov zgled. Otroci namreč iz roda v rod ponavljajo grehe staršev. Tako sta se podlost in nespoštovanje Hama odrazila na njegovem potomstvu ter prinesla prekletstvo nad mnoge rodove po njem. "Eden grešnik pokazi mnogo dobrega." (Prop 9,18)

Po drugi strani pa, kako bogato je bilo nagrajeno Semovo spoštovanje do očeta, in kakšna sijajna vrsta svetih mož je izšla iz njegovih potomcev! "Gospod pozna dneve popolnoma mu vdanih ... in v blagoslovu je njegovo potomstvo. Vedi torej, da Gospod, tvoj Bog, sam je Bog, zvesti mogočni Bog, ki hrani zavezo in milost do tisoč rodov tistim, ki ga ljubijo in drže njegove zapovedi." (Ps 37,18.26; 5 Moj 7,9)

Noetovi potomci so...
                             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Noetovi potomci so še nekaj časa bivali med gorami, kjer se je ustavila barka. Ko je naraščalo število prebivalstva, je odpadništvo kmalu povzročilo ločitev. Tisti, ki so želeli pozabiti svojega Stvarnika in odvreči omejitve njegovega zakona, so se nenehno neprijetno počutili zaradi naukov in zgleda njihovih bogaboječih družabnikov. Zato so se čez čas odločili zapustiti tiste, ki so služili Bogu. Zatorej so potovali v Sinearsko deželo na bregovih reke Evfrat. Pritegnila jih je lepota predela in rodovitna zemlja, in tukaj so se odločili postaviti dom.

Tam so se odločili zgraditi mesto in v njem tako visok stolp, da bi se mu čudil ves svet./118/ Ta podvig je bil mišljen, da bi preprečil ljudem razseliti se v tujino. Bog je ljudem ukazal, naj se razkropijo po zemlji, naj jo napolnijo in si jo podredijo. Graditelji Babela pa so se odločili, da bodo svojo skupnost zadržali združeno v enem telesu ter da bodo osnovali monarhijo, ki bi obsegala ves svet. Tako bi njihovo mesto postalo središče svetovnega cesarstva, njegova slava bi zapovedovala, da jo obožuje in spoštuje svet, in slavila osnovalce. Mogočni stolp, ki naj bi segal do nebes, bi stal kot spomenik moči in modrosti njegovih graditeljev ter ovekovečil sloves še naslednjim rodovom.

Prebivalci Sinearske dežele niso verjeli Božji zavezi, da ne bo več povzročil potopa na zemlji. Mnogi od njih so zanikali Božji obstoj in pripisali potop delovanju naravnih vzrokov. Drugi so verjeli v Vzvišeno bitje in da je to uničilo predpotopni svet. Njihovo srce je kakor Kajnovo vstalo v upor proti njemu. Cilj postavitve stolpa je bil zagotoviti lastno varnost ob ponovnem potopu. Ker bodo gradili veliko više, kakor pa so segale vode potopa, so mislili, da bodo zunaj nevarnosti. In če se bodo zmožni povzpeti do območja oblakov, so upali, da bodo dognali vzrok potopa. Ves podvig so zamislili tako, da bi še bolj poviševal ošabnost njegovih načrtovalcev in misli prihodnjih rodov obrnil stran od Boga ter jih vodil v malikovalstvo.

Nekaj prostorov delno dokončanega stolpa so uporabili za bivališča graditeljev, druge oddelke pa so sijajno okrasili in olepšali ter posvetili malikom. Ljudje so se veselili svojega uspeha in hvalili zlate in srebrne bogove ter sami sebe postavljali proti Vladarju nebes in zemlje. Nepričakovano je bilo ustavljeno delo, ki je tako čudovito napredovalo. Angeli so bili poslani, da bi preprečili namen graditeljev. Stolp je dosegel veličastno višino in delavcem na vrhu ni bilo mogoče neposredno govoriti s tistimi na dnu. Zato so postavili ljudi na različne točke. Vsak je sprejemal in poročal tistemu pod seboj navodila za potrebni material ali pa druge ukaze glede dela. Ko so poročila tako potovala od enega do drugega, je bil zmešan jezik, tako da so naročali material,/119/ ki ga niso potrebovali. Oddana sporočila pogosto niso bila enaka prejetim. Nastala sta zmeda in strah. Vse delo je prenehalo. Nič več ni bilo skladnosti in sodelovanja. Graditelji se sploh niso mogli sporazumeti zaradi čudnih medsebojnih sporočil, zato so v besu in razočaranju grajali drug drugega. Njihova zveza se je končala v prepiru in prelivanju krvi. Kot dokaz Božjega nezadovoljstva so strele z neba odlomile zgornji del stolpa in ga zvrnile na zemljo. Tako so bili ljudje prisiljeni čutiti, da obstaja Bog, ki vlada v nebesih.

Dotlej so vsi ljudje govorili isti jezik; zdaj pa so se tisti, ki so razumeli govor drug drugega, združili in odšli po skupinah v svojo smer. "Tako jih je razkropil Gospod odtod po vsej zemlji." (1 Moj 11,8) Razkropitev je bila sredstvo naselitve zemlje. Tako je bil Božji namen dosežen po sredstvih, s katerimi so ljudje poskušali preprečiti njegovo izpolnitev.

Ampak kakšna izguba je to bila za tiste, ki so nasprotovali Bogu! Njegov namen je bil, da bi ljudje, ko bi odšli osnovat narode na različnih delih sveta, s seboj nosili spoznanje njegove volje, da bi luč resnice nezastrto lahko svetila prihodnjim rodovom. Noe, zvesti oznanjevalec pravičnosti, je živel še tristo petdeset let po potopu, Sem pa petsto. Tako so njuni potomci imeli priložnost seznaniti se z Božjimi zahtevami in zgodovino njegovih ravnanj z njihovimi očeti. Niso pa bili voljni poslušati teh zanje neprijetnih resnic, niso čutili želje, da bi v svojem znanju ohranili Boga. Zatorej so bili po pomešanju jezikov precej odrezani od stikov s temi, ki bi jim lahko dali luč.

Graditelji babilonskega stolpa so se vdali duhu godrnjanja proti Bogu. Namesto da bi se hvaležno spominjali njegovega usmiljenja do Adama in veličastne zaveze z Noetom, so se pritoževali zoper njegovo strogost, ko je izgnal prvi par iz Edena in uničil svet s potopom. Medtem ko so mrmrali zoper Boga, da je samovoljen in strog, so sami sprejemali pravila najkrutejših tiranov. Satan si je prizadeval vnesti nezadovoljstvo zaradi žrtvenih daritev, ki so slikovito predstavljale Kristusovo smrt. Ko so bili umi ljudi zatemnjeni z malikovanjem, jih je napeljal, da so popačili te daritve in žrtvovali lastne otroke/120/ na oltarjih svojih bogov. Ko so se ljudje odvrnili od Boga, so božanske lastnosti - pravičnost, čistost in ljubezen - nadomestili zatiranje, nasilje in surovost.

Babilonci so se odločili ..
                 


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Babilonci so se odločili vzpostaviti vlado, ki bi bila neodvisna od Boga. Med njimi je bilo nekaj takih, ki so se bali Gospoda, vendar so bili zapeljani s pretvezami brezbožnih in vpleteni v njihove zarote. Zaradi teh zvestih je Gospod prelagal svojo sodbo in dal ljudem čas, da bi si razvili pravi značaj. Ko je bil ta razvit, so Božji sinovi delali, da bi jih odvrnili od načrtov, toda ljudstvo je bilo popolnoma združeno v svojem podvigu proti nebesom. Če bi neovirano nadaljevali, bi spridili svet v njegovi otroškosti. Njihova zveza je bila osnovana na uporu, zaradi samopoviševanja je bilo vzpostavljeno kraljestvo, v katerem Bog ne bi imel ne vlade ne časti. Če bi bila ta zveza dovoljena, bi mogočna moč povzročila, da bi z zemlje izginila pravičnost, z njo pa mir, sreča in varnost. Kajti božansko zapoved, ki je "sveta in pravična in dobra", (Rim 7,12) so si ljudje prizadevali prilagoditi, da bi ustrezala njihovemu sebičnemu in krutemu srcu.

Tisti, ki so se bali Gospoda, so ga klicali, naj ukrepa. "Ali Gospod pride dol pogledat mesto in stolp, ki so ga gradili človeški otroci." (1 Moj 11,5) Iz milosti do sveta je uničil načrt graditeljev stolpa in podrl spomenik njihove predrznosti. Iz usmiljenja jim je zmešal govor in s tem postavil oviro na njihov namen upora. Bog je dolgo prenašal človeško pokvarjenost in jim dajal veliko priložnosti za spokorjenje. Zabeležil pa si je tudi vse njihove izmišljotine, s katerimi so se nameravali upreti oblasti njegovega pravičnega in svetega zakona. Od časa do časa se je nevidna roka, ki drži vladarsko žezlo, iztegnila, da bi preprečila krivičnost. Dan je nezmotljiv dokaz, da je Stvarnik vesolja, Edini neskončni v modrosti in ljubezni in resnici, glavni Vladar nebes in zemlje ter da ne more nihče nekaznovano kljubovati njegovi moči.

Načrti graditeljev Babilona so se končali sramotno in porazno. Spomenik njihovi ošabnosti je postal spomenik njihove norosti. Pa vendar si ljudje še vedno prizadevajo hoditi po isti poti - zanašati se nase in zavračati Božji zakon. To je načelo, ki ga je Satan poskušal izpeljati v nebesih, isto načelo, ki je vodilo Kajna, ko je prinesel svojo daritev.

Tudi v našem času ljudje gradijo stolpe. Neverniki razvijajo svoje/123/ teorije iz domnevnih sklepanj znanosti in pri tem zavračajo razodeto Božjo besedo. Drznejo si izrekati obtožbo zoper Božjo moralno vladavino, prezirajo njegov zakon in se bahajo z zadostnostjo človeškega razuma. Ker pa "se hitro ne izvrši sodni izrek proti hudemu dejanju, zato je srce človeških otrok polno smelosti, da delajo hudo". (Prop 8,11)

V dozdevnem krščanskem svetu mnogi zapustijo jasne svetopisemske nauke in si izoblikujejo prepričanje iz človeških ugibanj in prijetnih izmišljotin. Potem pa kažejo na svoj stolp kot pot, po kateri se da splezati do nebes. Ljudje občudujoče visijo na zgovornih ustih, ki učijo, da prestopnik ne bo umrl in da se zveličanje lahko zagotovi brez poslušnosti Božjemu zakonu. Če bi dozdevni Kristusovi sledilci sprejeli Božja pravila, bi jih to združilo. Dokler pa je človeška modrost povzdignjena nad njegovo Sveto besedo, bodo razkoli in nesoglasja. Sedanja zmeda sprtih veroizpovedi in ločin je ustrezno predstavljena z izrazom "Babilon", ki ga prerokovanje (Raz 14,8; 18,2) uporablja za cerkve zadnjih dni, ki ljubijo svet.

Mnogi si želijo ustvariti nebesa s kopičenjem bogastva in moči. "Rogajo se in hudobno govore o zatiranju," (Ps 73,8) teptajo človeške pravice in ne upoštevajo božanske oblasti. Ošabni imajo lahko nekaj časa veliko moč in lahko uspevajo v vsem, česar se lotijo. Ampak na koncu jih čaka samo razočaranje in beda.

Čas Božje preiskave je pred vrati. Najvišji bo prišel pogledat, kaj so zgradili njegovi človeški otroci. Njegova vrhovna moč se bo razodela, dela človeške ošabnosti bodo porušena. "Iz nebes gleda Gospod, vidi vse človeške sinove. Z mesta svojega prebivališča gleda na vse prebivalce zemlje. Gospod uničuje sklepe narodov, misli ljudstev podira. Gospodov sklep pa ostane vekomaj, misli njegovega srca od roda do roda." (Ps 33,13.14.10. 11)/124/
                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

11. Abraham poklican

Temeljno besedilo 1 Moj 12

Po razkropitvi iz Babilona je malikovalstvo ponovno postalo malodane splošno. Gospod je končno pustil, da so zakrknjeni prestopniki hodili po svoji hudobni poti. Izbral pa si je Abrahama iz Semove veje in ga naredil za varuha svojega zakona za prihodnje rodove. Abraham je odrasel sredi vraževerja in poganstva. Celo očetova družina, ki je ohranila spoznanje o Bogu, je popuščala zapeljivim vplivom, ki so jih obdajali. Služili so drugim bogovom in ne Jahveju. Prava vera pa ne bo izginila. Bog je vedno ohranil ostanek, da bi mu služil. Adam, Set, Enoh, Metuselah, Noe, Sem so v nepretrgani vrsti iz veka v vek ohranili dragocena razodetja njegove volje. Terahov sin je postal dedič svete vere. Z vsake strani ga je vabilo malikovanje, toda zaman. Zvest med nevernimi, ker ga ni pokvarilo prevladujoče odpadništvo, je stanovitno ostal zvest češčenju edinega pravega Boga. "Blizu je Gospod vsem, ki ga kličejo, vsem, ki ga kličejo v resnici." (Ps 145,18) Bog je svojo voljo sporočil Abrahamu ter mu dal razločno spoznanje o zahtevah svojega zakona in o zveličanju, ki bo doseženo po Kristusu.

Abrahamu je bila dana obljuba, ki je bila še posebno ljuba ljudstvu tistega časa, o številnem potomstvu in narodovi velikosti: "In storil te bom v velik narod in te blagoslovil, in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi." (1 Moj 12,2) Temu je bilo dodano zagotovilo, ki je bilo dediču vere dragocenejše od katerega koli, da pride iz njegovega potomstva Odrešenik sveta: "In blagoslovljene bodo v tebi vse rodovine zemlje." (1 Moj 12,3) Pa vendar je bil kot prvi pogoj izpolnitve potreben preizkus vere; potrebna je bila daritev./125/

Abraham je prejel sporočilo od Boga: "Pojdi iz svoje dežele in od svoje sorodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem." (1 Moj 12,1) Da bi Bog lahko usposobil Abrahama za veliko delo oskrbnika svetih prerokovanj, ga je moral ločiti od spominov prejšnjega življenja. Vpliv sorodnikov in prijateljev bi oviral vzgojo, ki jo je Gospod namenil svojemu služabniku. Zdaj ko je bil Abraham v posebnem smislu povezan z nebesi, je moral bivati med tujci. Njegov značaj je moral biti svojski, popolnoma se je moral razlikovati od sveta. Svojega delovanja tudi ni mogel pojasniti tako, da bi ga razumeli prijatelji. Duhovne stvari se duhovno razsojajo in malikovalski sorodniki niso mogli dojeti njegovih spodbud in dejanj.

"Po veri je slušal Abraham, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki ga je imel dobiti v dediščino, in odšel je, ne vedoč, kam pride." (Heb 11,8) Abrahamova brezpogojna poslušnost je eden najočitnejših dokazov vere, kar jih je možno najti v vsem Svetem pismu. Njemu je bila vera "trdno pričakovanje tistega, kar upamo, uverjenje o stvareh, ki jih ne vidimo". (Heb 11,1) Zanašajoč se na božansko obljubo, brez najmanjšega vidnega zagotovila o njeni izpolnitvi, je zapustil dom, sorodnike in rodni kraj, da bi šel, kamor ga bo vodil Bog, ne da bi vedel, kam bo prišel. "Po veri se je preselil v deželo obljube kakor v tujino in stanoval v šotorih z Izakom in Jakobom, sodedičema iste obljube." (Heb 11,9)

Abrahamu ni bila določena lahka preizkušnja, niti se ni od njega zahtevala majhna žrtev. Na deželo, sorodstvo in dom so ga vezale močne vezi. Vendar se ni obotavljal poslušati klica. Ni spraševal o obljubljeni deželi: Ali je zemlja rodovitna in podnebje zdravo, ali ponuja sprejemljivo okolico in priložnosti za kopičenje bogastva? Bog je rekel in njegov služabnik mora ubogati. Najsrečnejši kraj na svetu mu je bil ta, kjer ga je želel Bog.

Mnogi so še vedno preizkušani...             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Mnogi so še vedno preizkušani tako, kakor je bil Abraham. Božjega glasu ne slišijo govoriti naravnost iz nebes, temveč jih kliče po naukih svoje besede in dogodkih svoje previdnosti. Morda se od njih zahteva, da zapustijo poklicni uspeh, ki obljublja bogastvo in čast, da zapustijo primerne in dobičkonosne družbe,/126/ se ločijo od sorodstva in se podajo v to, kar se zdi samo pot samozatajevanja, garanja in žrtve. Bog ima zanje določeno delo; lahkotno življenje ter vpliv prijateljev in sorodstva pa bi oviral razvoj prav tistih lastnosti, ki so pomembne za njegovo dovršitev. Kliče jih stran od človeških vplivov in pomoči ter jih vodi, da občutijo potrebo po njegovi pomoči in so odvisni samo od njega, da bi se jim lahko razodel. Kdo se je pripravljen ob klicu Previdnosti odreči priljubljenim načrtom in domačim vezem? Kdo bo sprejel nove dolžnosti in stopil na nepreizkušena polja, opravljal Božje delo z odločnim in voljnim srcem ter izgubo zavoljo Kristusovega dela imel za dobiček? Kdor bo počel to, ima Abrahamovo vero in bo z njim delil "nad vse obilno večno množino slave", s katero "trpljenje sedanjega časa ni vredno, da se primerja". (2 Kor 4,17; Rim 8,18)

Klic iz nebes je prišel Abrahamu prvič, ko je bival v Kaldejskem Uru. Iz poslušnosti temu klicu se je preselil v Haran. Tako daleč je šla z njim tudi očetova družina, kajti v češčenje pravega Boga so pomešali malikovanje. Abraham je ostal tukaj do Terahove smrti. Po očetovem pokopu ga je božanski glas spodbujal, naj gre naprej. Njegov brat Nahor se je s svojo družino oklepal svojega doma in malikov. Poleg Sare, Abrahamove žene, se je samo še Lot, sin Harana, ki je bil že dolgo mrtev, odločil živeti očakovo romarsko življenje. Pa vendar se je iz Mezopotamije odpravila velika skupina. Abraham je bil lastnik že velike črede ovac in goveda, bogastev Vzhoda, in obdan s številnimi služabniki in spremljevalci. Odhajal je iz dežele svojih očetov, kamor se ne bo vrnil nikoli več, s seboj pa je vzel vse, kar je imel: "Z vsem svojim premoženjem, katero so pridelali, in z dušami, ki so jih pridobili v Haranu." (1 Moj 12,5) Med temi je bilo veliko takih, ki jih je vodilo nekaj več kakor le služba in lastna korist. V času njihovega prebivanja v Haranu sta Abraham in Sara vodila ljudi k češčenju in službi pravega Boga. Ti so se navezali na očakovo družino in se jim pridružili na poti v obljubljeno deželo. "In odpotujejo, da bi šli v Kanaansko pokrajino. In prišli so v Kanaansko deželo." (1 Moj 12,5)

Kraj, v katerem so se najprej nastanili, je bil Sihem. Abraham se je utaboril v senci Morejevih hrastov, v široki travnati dolini z nasadi oljk in deročimi izviri, med gorama Ebal/127/ in Gerazim. Očak je stopil v dobro in prijetno deželo: "V deželo potokov, studencev in jezer, ki izvirajo po dolinah in gorah, v deželo, kjer je dosti pšenice in ječmena, vinske trte in smokvovih dreves in margaranovih jabolk, v deželo, kjer je obilo oljk in medu." (5 Moj 8,7.8) Toda za Jahvejevega častilca je ležala težka senca na gozdnatih gričih in sadjerodnih planjavah. "Bival pa je tedaj Kanaanec v deželi." (1 Moj 12,6) Abraham je dosegel cilj svojih upov: našel je deželo, ki jo je zasedel tuji rod in v njej razširil malikovalstvo. V gajih so stali oltarji lažnih bogov, na bližnjih višavah pa so darovali človeške žrtve. Medtem ko se je oklepal božanske obljube, ni postavil šotora brez žalostnih slutenj. "In Gospod se prikaže Abrahamu ter reče: Tvojemu potomstvu hočem dati to deželo." (1 Moj 12,7) Njegovo vero je okrepilo zagotovilo, da je z njim božanska navzočnost, da ni prepuščen na milost in nemilost hudobnih. "Abraham pa je postavil tam oltar Gospodu, ki se mu je bil prikazal." (1 Moj 12,7) Še vedno kot popotnik se je kmalu odpravil bliže Betelu in ponovno postavil oltar in klical Gospodovo ime.

Abraham, Božji prijatelj, nam je dal zgled. Njegovo življenje je bilo življenje molitve. Kjer koli je postavil šotor, je poleg njega postavil oltar in klical vse v svojem taboru k jutranji in večerni daritvi. Ko je prestavil svoj šotor, je oltar ostal. V letih, ki so sledila, so bili med potepuškimi Kanaanci tam mnogi, ki so prejeli navodila od Abrahama. Kadar koli je kateri izmed njih prišel k takšnemu oltarju, je vedel, kdo je bil tam pred njim. Najprej je postavil šotor, potem pa še popravil oltar in tam častil živega Boga.

Abraham je nadaljeval svoje potovanje proti jugu in njegova vera je bila ponovno preizkušena. Nebesa so zadržala dež, potoki v dolini so prenehali teči in trava na planjavah se je posušila. Črede ovac in govedi niso imele paše in vsemu taboru je grozila lakota. Ali je zdaj očak podvomil o vodstvu Previdnosti? Ali se ni oziral v preteklost s hrepenenjem po obilju Kaldejskih planjav? Vsi so željno čakali, da bi videli, kaj bo naredil Abraham, ko so se nad njim druga za drugo zgrinjale težave. Dokler se je zdelo njegovo zaupanje neomajno, so čutili, da obstaja upanje; bili so prepričani, da je Bog s svojim prijateljem in da ga še vedno vodi./128/

Abraham ni mogel pojasniti vodstva Previdnosti, ni dočakal svojih pričakovanj, temveč se je trdno držal obljube: "In blagoslovil te bom, in poveličam tvoje ime, in v blagoslov bodi." (1 Moj 12,2) V goreči molitvi je premišljal, kako bo ohranil življenje ljudi in črede, ni pa dovolil, da bi okoliščine omajale njegovo vero v Božjo besedo. Da bi se izognil lakoti, je odšel v Egipt. Ni zapustil Kanaana ali pa se v svoji skrajno hudi težavi odpravil nazaj v Kaldejsko deželo, od koder je prišel in kjer ni bilo pomanjkanja kruha. Poiskal je začasno zatočišče kolikor se je dalo blizu obljubljene dežele, ker se je v kratkem nameraval vrniti tja, kamor ga je postavil Bog.

Gospod je v svoji previdnosti ---
           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Gospod je v svoji previdnosti nad Abrahama položil to tegobo, da bi ga naučil nauka pokornosti, potrpežljivosti in vere. Ti nauki so morali biti zapisani v dobro vseh, ki bodo pozneje poklicani zdržati trpljenje. Bog vodi svoje otroke po poti, ki je ne poznajo, vendar ne pozablja, niti ne zavrača tistih, ki zaupajo vanj. Dovolil je, da je prišlo trpljenje nad Joba, ni pa ga pozabil. Dovolil je, da je bil ljubljeni Janez izgnan na samotni Patmos, ampak tam se je z njim srečal Božji Sin in njegova prikazen je polna prizorov večne slave. Bog dovoli, da ljudi zadenejo nadloge. Tako s svojo neomajnostjo in poslušnostjo lahko obogatijo in njihov zgled lahko postane vir moči za druge. "Zakaj jaz dobro vem misli, ki jih mislim za vas, govori Gospod, misli o miru, ne pa o nadlogi." (Jer 29,11) Prav te nadloge, ki najbolj neprizanesljivo preizkušajo našo vero in dajejo videz, da nas je Bog zapustil, nas vodijo bliže h Kristusu, da bi lahko svoje breme položili k njegovim nogam in doživeli mir, ki nam ga daje v zameno.

Bog je vedno preizkušal svoje ljudstvo v peči trpljenja. Vročina peči povzroči, da se žlindra loči od pravega zlata krščanskega značaja. Jezus opazuje preizkušanje; ve, kaj je potrebno, da bi se dragocena kovina prečistila, in bi lahko odsevala blišč njegove ljubezni. Z vztrajnimi, preizkusnimi nadlogami Bog vzgaja svoje služabnike. Vidi, da ima nekdo moč, ki bi lahko bila uporabljena za napredek njegovega dela, in te osebe postavi na preizkušnjo. V svoji previdnosti jih vodi v položaje, ki preizkušajo njihov značaj ter razkrijejo pomanjkljivosti in slabosti, ki so bile skrite tudi njihovemu lastnemu spoznanju. Daje/129/ jim priložnost popraviti te pomanjkljivosti in jih usposobi za njegovo službo. Kaže jim njihove slabosti in jih uči naslanjati se nanj, kajti On je edina pomoč in zaščita. Tako doseže svoj cilj. Poučeni, izurjeni in vzgojeni pa so pripravljeni izpolniti veliki cilj, za katerega jim je dal moči. Ko jih Bog pokliče na delo, so pripravljeni, in nebeški angeli se lahko z njimi združijo v opravilu, ki mora biti dokončano na zemlji.

Abraham je med bivanjem v Egiptu pokazal, da ni brez človeške slabosti in pomanjkljivosti. Ko je zatajil, da je Sara njegova žena, je pokazal nezaupanje v božansko skrb, pomanjkanje veličastne vere in poguma, ki sta bila v njegovem življenju tako pogosto in plemenito ponazorjena. Sara je bila lepa na pogled in ni dvomil, da si bodo temnopolti Egipčani poželeli lepo tujko in se ne bodo obotavljali ubiti njenega moža, da bi jo dobili. Menil je, da ni nič slabega ali pa laž, če Saro predstavi za svojo sestro. Saj je bila hči njegovega očeta, ne pa tudi njegove matere. Toda zatajitev resničnega razmerja med njima je bila prevara. Bog ne odobrava nobenega odklona od stroge poštenosti. Zaradi Abrahamovega pomanjkanja vere je bila Sara v veliki nevarnosti. Potem ko je egipčanski kralj zvedel za njeno lepoto, jo je vzel v svojo palačo, da bi mu postala žena. Gospod pa je v svoji veliki milosti Saro zaščitil tako, da je poslal obsodbo na kraljevsko družino. Po teh sredstvih je vladar spoznal resnico. Prizadet zaradi prevare pa je okaral Abrahama ter mu vrnil ženo, rekoč: "Kaj si mi to storil? ... Zakaj si rekel: Sestra je moja? In vzel sem jo, da mi bodi žena. In sedaj, glej, tu imaš svojo ženo, vzemi jo in odidi!" (1 Moj 12,18.19)

Abrahamu je bil kralj zelo naklonjen. Faraon niti zdaj ni dovolil, da bi se zgodilo kaj žalega njemu ali komu iz njegove družbe, temveč je naročil, da jih straža varno odpelje izven meja njegovega ozemlja. V tem času so zakoni Egipčanom prepovedovali družiti se s tujimi pastirji v domačnostih, kakršne so jesti ali piti z njimi. Faraon je prijazno in velikodušno odslovil Abrahama, vendar ga je rotil, naj zapusti Egipt. Ni se mu namreč upal dovoliti, da ostane. Nevede bi mu skoraj resno škodoval, toda posredoval je Bog in/130/ rešil vladarja, preden je storil tako velik greh. Faraon je v tem tujcu videl človeka, ki ga je Bog nebes spoštoval. Bal se je v svojem kraljestvu imeti koga, ki tako očitno uživa božansko naklonjenost. Če bi Abraham ostal v Egiptu, bi njegovo naraščajoče bogastvo in čast izzvala zavist ali poželenje Egipčanov, lahko bi mu prizadejali škodo, za katero bi bil odgovoren vladar in ki bi ponovno priklicala obsodbo nad kraljevsko hišo.

Opozorilo, ki je bilo dano faraonu, je bilo Abrahamu dokaz zaščite v njegovih poznejših stikih s poganskimi ljudstvi, kajti zadeva ni mogla ostati skrita. Očitno je bilo, da bo Bog, ki ga časti Abraham, zaščitil svojega služabnika, in da bo maščevana vsaka škoda, ki mu bo prizadejana. Nevarno je škodovati kateremu od otrok Kralja nebes. Psalmist misli na to poglavje v Abrahamovi izkušnji, ko pravi v govoru o izvoljenem ljudstvu, da je Bog "kralje strahoval zavoljo njih: Ne dotaknite se mojih maziljencev in ne storite žalega mojim prerokom!" (Ps 105,14.15)

Obstaja zanimiva podobnost med Abrahamovo izkušnjo v Egiptu in izkušnjo njegovega potomstva stoletja pozneje. Oboji so šli v Egipt zaradi lakote in so bili tam začasno. Po razodetju božanske obsodbe v njihovo korist je Egipčane zajel strah pred njimi, in obogateni z darovi, ki so jih prejeli od teh poganov, so izšli z velikim premoženjem./131/
                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

12. Abraham v Kanaanu (angleško)

Temeljno besedilo 1 Moj 13 do 15; 17,1-16; 18

Abraham se je vrnil v Kanaan "silno bogat živine, srebra in zlata". (1 Moj 13,2) Lot je bil še vedno z njim in ponovno sta prišla v Betel ter tam postavila svoje šotore ob oltarju, ki sta ga postavila prejšnjič. Kmalu sta spoznala, da se z naraščanjem lastnine množijo težave. Sredi težav in preizkušenj sta skupaj živela v sozvočju, v blaginji pa je obstajala nevarnost, da se bosta sprla. Paša ni zadostovala za črede ovac in govedi obeh in pogoste prepire med pastirji sta morala poravnati gospodarja. Bilo je očitno, da se morata raziti. Abraham je bil po letih starejši od Lota in njegov nadrejeni v sorodstvu, bogastvu in položaju. Zato je prvi predlagal načrte za ohranitev miru. Čeprav mu je vse ozemlje dal osebno Bog, se je vljudno odpovedal tej pravici.

Rekel je: "Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in tvojimi pastirji, ker sva moža brata. Ali ni pred teboj vsa dežela? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo." (1 Moj 13,8.9)

Tukaj se je razodel plemeniti, nesebični Abrahamov duh. Koliko ljudi bi se v podobnih razmerah vsekakor oklepalo pravic in prednosti, ki jih imajo kot posamezniki! Koliko družin je tako razpadlo! Koliko cerkev se je tako razdelilo, zaradi česar je delo resnice postalo pregovor in očitek med hudobnimi! Abraham je rekel: "Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, ... ker sva moža brata," (1 Moj 13,8) ne samo po naravnem sorodstvu, temveč kot častilca resničnega Boga. Božji otroci povsod po svetu so ena družina. Vlada naj jim isti duh ljubezni in sprave. "Z bratovsko/132/ ljubeznijo srčno ljubite drug drugega; v spoštovanju dajajte prednost drug drugemu." (Rim 12,10) To uči naš Zveličar. Gojenje vzajemne spoštljivosti in pripravljenost drugim delati to, kar želimo, da bi kdo storil nam, bi izničilo polovico življenjskih tegob. Duh samopoveličevanja je Satanov. Srce, v katerem gojimo Kristusovo ljubezen, pa bo vsebovalo ljubezen, ki ne išče svojega. Taki bodo poslušali božansko zapoved: "Ne glejte vsak na svoje, ampak vsak tudi na to, kar je drugega." (Filip 2,4)

Čeprav je Lot dolgoval svojo blaginjo zvezi z Abrahamom, ni pokazal hvaležnosti svojemu dobrotniku. Vljudnost bi narekovala, da bi izbiro prepustil Abrahamu. Namesto tega pa si je sebično prizadeval prigrabiti vse prednosti. "In Lot povzdigne oči in vidi vso Jordanovo ravan, da jo je povsod namakala voda ... kakor Gospodov vrt, kakor Egiptovsko deželo, do tja, kjer se pride v Zoar." (1 Moj 13,10) Najrodovitnejše območje v vsej Palestini je bila Jordanska dolina, ki je opazovalce spominjala na izgubljeni Raj ter enačila lepoto in rodovitnost z ravninami, ki jih je namakal Nil in so jih nedavno zapustili. Imela je tudi bogata in lepa mesta, ki so vabila k donosnemu prometu v svojih polnih trgih. Lot je zaslepljen z vizijo posvetnega dobička spregledal moralno in duhovno zlo, na katero bo tam naletel. Prebivalci ravnine so bili "hudobni in veliki grešniki pred Gospodom". (1 Moj 13,13) Tega Lot ni vedel ali pa se za to ni menil. Izbral je "vso Jordanovo ravan" in je "pomikal prav do Sodome svoje šotore". (1 Moj 13,11.12) Kako malo se je zavedal strašnih posledic sebične izbire!

Abraham je po ločitvi z Lotom znova prejel od Gospoda obljubo o darovanju celotne dežele. Kmalu potem se je preselil v Hebron, postavil svoj šotor pod Mamrejevimi hrasti in poleg njega tudi oltar Gospodu. Prebival je v prostranosti visoko ležečih planjav, z oljkovimi nasadi in vinogradi, s polji valovitega žita, zadovoljen s svojim preprostim življenjem očaka, Lotu pa je prepustil nevarno razkošje Sodomske doline.

Okoliška ljudstva so Abrahama spoštovala kot mogočnega kneza ter modrega in sposobnega poveljnika. Sosedov ni prikrajšal za svoj vpliv. Njegovo življenje in značaj sta v občutnem nasprotju z življenjem in značajem častilcev malikov kazala/133/ zgovoren vpliv v prid prave vere. Njegova vdanost Bogu je bila neomahljiva, vljudnost in dobrota sta vlivali zaupanje in prijateljstvo, neizumetničena velikost pa je zapovedovala spoštovanje in čislanje.

Svoje vere ni ljubosumno čuval...
                   


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

....Svoje vere ni ljubosumno čuval kakor dragocen zaklad, da bi jo užival kot edini lastnik. Prave vere ne moremo tako omejiti, ker tak duh nasprotuje načelom evangelija. Če v srcu prebiva Kristus, ni mogoče prikriti luči njegove navzočnosti, sicer, bo ta luč oslabela. Nasprotno pa bo vedno svetlejša, ko bomo iz dneva v dan s svetlimi žarki Sonca pravičnosti preganjali meglice sebičnosti in greha, ki ovijajo dušo.

Božji ljudje so njegovi predstavniki na zemlji. Namenjeni so za luč v moralni temi tega sveta. Razkropljeni po vsej deželi, v mestih, predmestjih in vaseh so Božje priče, prenosniki, po katerih neverujočemu svetu sporoča spoznanje svoje volje in čudesa svoje milosti. Njegov načrt je, da bi vsi deležniki velikega zveličanja postali njegovi misijonarji. Kristjanova pobožnost postavlja merilo, po katerem posvetni sodijo evangelij. Potrpežljivo prenašanje tegob, hvaležnost za prejete blagoslove, ponižnost, prijaznost, usmiljenje in ljubezen, ki se kažejo iz navade, so luči, ki svetijo v značaju pred svetom ter tako razodevajo nasprotje s temo, ki izhaja iz sebičnosti naravnega srca.

Abraham je imel obilno vero, bil je plemenit v radodarnosti, neomahljiv v poslušnosti in ponižen v preprostosti svojega romarskega življenja. Poleg tega je bil prav tako moder v vedenju ter pogumen in spreten v boju. Kljub temu da je bil znan kot učitelj nove vere, so mu ponudili prijateljstvo trije kraljevski bratje, vladarji Amorejske planjave, v kateri je bival. Ponudili so mu pristop v zvezo z njimi zaradi večje varnosti. Dežela je bila namreč polna nasilja in zatiranja. Kmalu se je ponudila priložnost, da se je okoristil s to zvezo.

Kedorlaomer, elamski kralj, je štirinajst let poprej zavzel Kanaan ter si ga podvrgel. Nekaj knezov se je zdaj uprlo, zato je elamski kralj s štirimi zavezniki vdrl v deželo, da bi jih prisilil k pokornosti. Pet kanaanskih kraljev je združilo svoje čete in se spopadlo z zavojevalci v Sidimski dolini, vendar so bili popolnoma poraženi. Velik/134/ del vojske so pomorili, kdor pa se je rešil, je zbežal na varno v planine. Zmagovalci so oplenili nižinska mesta in odšli z ogromnim plenom in množico ujetnikov. Med njimi so bili tudi Lot in njegova družina.

Abraham, ki je v miru bival v nasadu Mamrejevih hrastov, je od ubežnikov zvedel vse o bitki in nesreči, ki je doletela njegovega nečaka. Abraham ni gojil neprijetnih spominov na Lotovo nehvaležnost. V njem so se prebudila čustva do Lota. Zato se je odločil, da ga bo rešil. Najprej se je posvetoval z Bogom in se pripravil na boj. Iz lastnega tabora je zbral tristo osemnajst izurjenih služabnikov. Ti so bili vzgojeni v Božjem strahu, služili so svojemu gospodarju in imeli spretne roke. Njegovi zavezniki Mamre, Eskol in Aner so se mu pridružili s svojimi trumami ter so skupaj začeli zasledovati zavojevalce. Elamci in njihovi zavezniki so taborili v Danu, na severni kanaanski meji. Razvneti zaradi zmage in brez strahu pred napadom poraženih sovražnikov so se prepustili veseljačenju. Očak je razdelil svoje sile tako, da so se jim približali iz različnih smeri in tabor napadli ponoči. Z napadom, ki je bil tako silovit in nepričakovan, je hitro dosegel zmago. Elamski kralj je bil ubit in njegove zaradi strahu ohromljene čete so bile uničene. Lot in njegova družina z vsemi ujetniki in njihovimi dobrinami so bili osvobojeni, bogat plen pa je prišel v roke zmagovalcev. Zmaga je bila Abrahamova zasluga pod Božjim vodstvom. Jahvejev častilec ni samo pomagal državi, temveč se je izkazal za pogumnega moža. Izkazalo se je, da pravičnost ni strahopetnost in da je Abrahama vera naredila pogumnega, ko je treba obvarovati pravico in zaščititi zatirane. Njegovo junaško dejanje je naredilo velik vpliv na okoliška plemena. Ob vrnitvi mu je sodomski kralj prišel naproti s spremstvom, da bi počastil zmagovalca. Ponujal mu je plen, samo za ujetnike je prosil, naj jih izpusti. Po vojaških navadah je plen pripadal zmagovalcu; toda Abraham se tega dejanja ni lotil, da bi kaj pridobil, zato se ni hotel okoristiti s tujo nesrečo. Pogodil se je samo, da bi njegovi zavezniki prejeli del, do katerega so bili upravičeni.

Le malo bi se jih izkazalo za tako plemenite, če bi bili podvrženi enakemu preizkusu kakor Abraham. Le malo bi se jih uprlo skušnjavi/135/ in si ne bi zagotovili bogate koristi. Njegov zgled graja sebičnega koristoljubnega duha. Abraham je spoštoval zahteve pravice in človečnosti. Njegovo vedenje ponazarja navdihnjeno geslo: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe." (3 Moj 19,18) Abraham je rekel: "Povzdigujem svojo roko proti Gospodu, mogočnemu Bogu, Najvišjemu, Stvarniku nebes in zemlje, da ne vzamem ne niti, ne jermena, ne ničesar, kar je tvojega, da ne porečeš: Jaz sem obogatil Abrahama." (1 Moj 14,22.23) Ni jim hotel dati priložnosti, da bi mislili, da se je bitke udeležil zaradi dobička, ali da bi lahko pripisali njegovo blaginjo svojim darovom ali podpori. Bog je obljubil, da bo blagoslavljal Abrahama, in njemu je bilo treba pripisati slavo.

Drugi, ki je prav tako prišel izrazit dobrodošlico zmagoslavnemu očaku, je bil Melhizedek, salemski kralj. Prinesel je tudi kruh in vino za osvežitev Abrahamove vojske. Kot "duhovnik mogočnega Boga, Najvišjega" (1 Moj 14,18) je izrekel blagoslov nad Abrahamom in se zahvalil Gospodu, ki je izvršil tako veličastno osvoboditev po svojem služabniku. In Abraham "mu da desetino od vsega". (1 Moj 14,20)

Abraham se je z veseljem vrnil v svoj šotor in k svojim čredam, vendar so mu um spreletavale mučne misli. Bil je miroljuben mož. Kolikor se je dalo, se je izogibal sovraštva in boja. Z grozo se je spominjal prizorov pobijanja, ki jim je bil priča. Ljudstva, katerih čete je porazil, bodo nedvomno ponovno napadla Kanaan, on pa jim bo poseben cilj maščevanja. Ko se je tako vmešal v mednarodne spore, je bilo njegovo mirno življenje končano. Še več, ni stopil v kanaansko ozemlje, zdaj niti ni mogel upati na dediča, kateremu bi se izpolnila obljuba.

V nočni prikazni je ....

                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ker me jutri ni-vam pošiljam nadaljevanje že danes. lp in vse dobro..

.....V nočni prikazni je ponovno slišal božanski glas: "Ne boj se, Abraham, jaz sem ti ščit, tvoje zelo veliko plačilo," so bile besede Kneza knezov. (1 Moj 15,1) Toda njegove misli so bile tako obremenjene s slutnjami, da se ni mogel oprijeti obljube z brezpogojnim zaupanjem kakor prej. Molil je za otipljiv dokaz, da bo obljuba izpolnjena. In kako naj bi se uresničila zavezna obljuba, ko pa še ni dobil sina? Vprašal je: "Kaj mi hočeš dati, ker jaz preminem brez otrok, in je on, ki bo posestnik moje hiše, Eliezer Damaščan." (1 Moj 15,2) Predlagal je, da bi posvojil svojega zvestega služabnika Eliezarja za sina in s tem za dediča svoje posesti. Toda dano mu je bilo zagotovilo, da/136/ bo dedič njegov lasten otrok. Potem je bil odveden izven šotora, kjer je moral pogledati v neštete zvezde, ki so se bleščale na nebu. Ko se je ozrl gor, je slišal besede: "Tako bo tvoje potomstvo." (1 Moj 15,5) "Veroval pa je Abraham Bogu, in zaračunalo se mu je za pravičnost." (Rim 4,3)

Očak pa je še vedno moledoval za vidno znamenje v potrditev svoje vere in kot dokaz za poznejše rodove, da bodo izvršeni Božji nameni zanje. Gospod se je prijazno spustil v zavezo s svojim služabnikom in sicer na tak način, ki je bil v navadi med ljudmi za potrditev svečane obljube. Po božanskem navodilu je Abraham daroval telico, kozo in ovna, vsi so bili triletniki. Trupla je razkosal in male kose položil tako, da so bili nekoliko narazen. Temu je dodal še grlico in mladega goloba, katerih pa ni razkosal. Ko je to opravil, je spoštljivo obšel dele daritev in svečano obljubil Bogu nenehno poslušnost. Bedel je in odločno ostal poleg trupel do sončnega zahoda ter jih stražil, da jih ne bi omadeževale ali pojedle ptice roparice. Ko je sonce zašlo, se je pogreznil v trden spanec. "In glej, strah in velika tema ga obideta." (1 Moj 15,12) Slišal je glas Boga, ki mu je rekel, naj ne pričakuje takojšnje zasedbe obljubljene dežele. Vnaprej mu je pokazal čas, v katerem bodo njegovi potomci trpeli, preden se bodo naselili v Kanaanu. Pred njim je bil razprostrt načrt odrešitve s Kristusovo smrtjo, veliko daritvijo, in z njegovim prihodom v slavi. Abraham je videl tudi zemljo, ki je bila obnovljena do rajske lepote, da mu bo dana v večno last kot končna in popolna izpolnitev obljube.

Kot jamstvo te zaveze Boga z ljudmi sta kadeča se peč in goreča plamenica, simbola božanske navzočnosti, obšla razkosane žrtve in jih popolnoma použila. Abraham je ponovno slišal glas, ki je potrdil, da bo kanaansko ozemlje darovano njegovim potomcem "od egiptovske reke do one velike reke, reke Evfrata". (1 Moj 15,18)

Ko je bil Abraham v Kanaanu približno petindvajset let, se mu je prikazal Gospod in mu rekel: "Jaz sem Bog silni, Vsemogočni; neprestano hodi pred menoj in popoln bodi." (1 Moj 17,1) Očak je v spoštovanju padel na obraz in sporočilo se je nadaljevalo: "Jaz sem, glej, moja zaveza je s teboj, in oče boš množici narodov." (1 Moj 17,4) V/137/ znak izpolnitve te zaveze je Bog njegovo ime, ki se je prej imenovalo Abram, spremenil v Abraham, kar pomeni oče velike množice. Sarajino ime je spremenil v Saro - kneginja, kajti, pravi božanski glas: "Blagoslovil jo bom, da bo mati narodov, kralji ljudstev bodo iz nje." (1 Moj 17,16)

Ta čas je bilo Abrahamu dano znamenje obreze kot "pečat pravičnosti vere, ki jo je imel v neobrezi". (Rim 4,11) Očak in njegovi potomci naj bi ga opravljali kot znak, da so posvečeni Bogu in tako ločeni od malikovalcev, Bog pa jih je sprejel kot svoj posebni zaklad. S tem obredom so bili naprošeni, da sami izpolnijo pogoje zaveze, ki je bila dana Abrahamu. S pogani se niso smeli poročati, ker bi s tem izgubili spoštovanje do Boga in njegovega svetega zakona. Skušani bi bili vpeljati grešne običaje drugih narodov in bili tako zapeljani v malikovalstvo.

Bog je Abrahamu izkazal veliko čast. Nebeški angeli so z njim hodili in govorili kakor s prijateljem. Ko naj bi Sodomo doletela obsodba, mu to dejstvo ni bilo prikrito. Postal je posrednik med Bogom in grešniki. Njegov pogovor z angeli nam kaže lep primer gostoljubnosti.

V vročem poletnem opoldnevu je očak sedel na pragu svojega šotora in strmel v tiho pokrajino. V daljavi je zagledal tri približujoče se popotnike. Preden so se približali šotoru, so se popotniki ustavili, kakor da se posvetujejo o nadaljnji poti. Ne da bi Abraham počakal na prošnjo, je hitro vstal. Ko so se navidezno obrnili v drugo smer, je pohitel za njimi in jih s skrajno vljudnostjo poprosil, naj ga počastijo in ostanejo pri njem, da se osvežijo. Lastnoročno je prinesel vodo, da bi si lahko umili prašne noge. Sam je izbral hrano zanje. Medtem ko so se hladili v drevesni senci, je bila pripravljena hrana. Spoštljivo je stal poleg njih, dokler so uživali v njegovi gostoljubnosti. To vljudno dejanje je imel Bog za dovolj pomembno, da ga je dal zapisati v svojo besedo. Tisoč let pozneje se je na ta zapis obrnil navdihnjeni apostol: "Gostoljubnosti ne pozabite: z njo so namreč nevedoma nekateri vzeli pod streho angele." (Heb 13,2)

Abraham je v svojih gostih videl samo tri utrujene popotnike./138/ Ni mu prišlo na misel, da je med njimi On, kogar lahko časti, ne da bi grešil. Toda zdaj se je razodel pravi značaj nebeških poslancev. Čeprav so bili na svojih opravkih kot služabniki jeze, so Abrahamu, možu vere, najprej govorili o blagoslovih. Bog sicer strogo obtoži krivičnost in kaznuje prestopek, vendar se ne veseli maščevanja. Delo uničevanja je neobičajno zanj, ki je neskončen v ljubezni.

"Gospodova skrivnost je očitna njim, ki se ga boje." (Ps 25,14) Abraham je spoštoval Boga in Gospod je spoštoval njega. Vpeljal ga je v svoje načrte in mu razodel svoje namene. Gospod je rekel: "Ali naj bi skrival pred Abrahamom, kar nameravam storiti? Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njihov greh res silno težak: zdaj pa pojdem dol in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal." (1 Moj 18,17.20.21) Bog je dobro poznal mero sodomske krivde, vendar se je izrazil po človeški navadi, da bi lahko razumeli pravičnost njegovega ravnanja. Preden bo izvršil obsodbo nad prestopniki, bo sam raziskal njihovo ravnanje. Če niso prestopili meja božanske milosti, jim bo zagotovil čas za spokorjenje.

Dva nebeška poslanca sta odšla in pustila Abrahama samega z njim, za katerega je zdaj vedel, da je Božji Sin. In mož vere se je potegoval za Sodomljane. Enkrat jih je že rešil s svojim mečem, zdaj pa si jih je prizadeval rešiti z molitvijo. Lot in njegova družina so še vedno prebivali tam. Nesebična ljubezen, ki je silila Abrahama, da jih je rešil pred Elamci, ga je zdaj silila, da jih reši, če je po volji Bogu, pred nevihto božanske sodbe.

Z globokim spoštovanjem in ponižnostjo je izrekel svojo prošnjo: "Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu, jaz, ki sem prah in pepel." (1 Moj 18,27) V teh besedah ni bilo samozaupnosti, niti bahanja o lastni pravičnosti. Ni zahteval naklonjenosti na podlagi svoje poslušnosti ali daritev, ki jih je storil, ko je izvrševal Božjo voljo. Sam je bil grešnik, in je prosil za grešnike. Takega duha naj bi imeli vsi, ki se bližajo Bogu. Pa vendar je Abraham razodel zaupanje otroka, ki se poteguje pred ljubljenim očetom. Približal se je nebeškemu Poslancu in goreče izustil svojo prošnjo. Čeprav je postal Lot prebivalec Sodome, ni sodeloval v krivičnosti njenih prebivalcev. Abrahamu se je zdelo, da mora biti v tako naseljenem mestu še kakšen častilec resničnega Boga./139/ S tem v mislih je prosil: "Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim. ... Ali Sodnik vse zemlje ne bi delal po pravici?" (1 Moj 18,25) Abraham ni vprašal samo enkrat, temveč večkrat. Ko so bile njegove prošnje uslišane, je postal srčnejši in nadaljeval, dokler ni dobil zagotovila, da bo mestu prizaneseno, če se v njem najde samo deset pravičnih oseb.

Abrahamovo molitev je navdihnila ljubezen do ljudi, ki so bili pred pogubo. Medtem ko je sovražil grehe pokvarjenega mesta, je želel, da bi bili grešniki rešeni. Njegovo globoko zanimanje za Sodomo kaže zaskrbljenost, ki bi jo morali čutiti do zakrknjenih. Gojiti moramo sovraštvo do greha, vendar pa usmiljenje in ljubezen do grešnika. Povsod okoli nas so ljudje, ki padajo v pogubo, ki je tako brezupna in strašna kakor tista, ki je doletela Sodomo. Vsak dan se konča preizkusna doba nekaterih. Vsako uro kateri stopijo izven dosega milosti. Kje so glasovi opozoril in prošenj, ki bi grešnika pripravili k begu pred to strašno usodo? Kje so roke, ki naj bi ga iztegnjene potegnile iz smrti? Kje so tisti, ki s ponižnostjo in stanovitno vero prosijo Boga zanj?

Abraham je imel Kristusovega duha....

                     


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Dva nebeška poslanca sta odšla in pustila Abrahama samega z njim, za katerega je zdaj vedel, da je Božji Sin. In mož vere se je potegoval za Sodomljane. Enkrat jih je že rešil s svojim mečem, zdaj pa si jih je prizadeval rešiti z molitvijo. Lot in njegova družina so še vedno prebivali tam. Nesebična ljubezen, ki je silila Abrahama, da jih je rešil pred Elamci, ga je zdaj silila, da jih reši, če je po volji Bogu, pred nevihto božanske sodbe.

Z globokim spoštovanjem in ponižnostjo je izrekel svojo prošnjo: "Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu, jaz, ki sem prah in pepel." (1 Moj 18,27) V teh besedah ni bilo samozaupnosti, niti bahanja o lastni pravičnosti. Ni zahteval naklonjenosti na podlagi svoje poslušnosti ali daritev, ki jih je storil, ko je izvrševal Božjo voljo. Sam je bil grešnik, in je prosil za grešnike. Takega duha naj bi imeli vsi, ki se bližajo Bogu. Pa vendar je Abraham razodel zaupanje otroka, ki se poteguje pred ljubljenim očetom. Približal se je nebeškemu Poslancu in goreče izustil svojo prošnjo. Čeprav je postal Lot prebivalec Sodome, ni sodeloval v krivičnosti njenih prebivalcev. Abrahamu se je zdelo, da mora biti v tako naseljenem mestu še kakšen častilec resničnega Boga./139/ S tem v mislih je prosil: "Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim. ... Ali Sodnik vse zemlje ne bi delal po pravici?" (1 Moj 18,25) Abraham ni vprašal samo enkrat, temveč večkrat. Ko so bile njegove prošnje uslišane, je postal srčnejši in nadaljeval, dokler ni dobil zagotovila, da bo mestu prizaneseno, če se v njem najde samo deset pravičnih oseb.

Abrahamovo molitev je navdihnila ljubezen do ljudi, ki so bili pred pogubo. Medtem ko je sovražil grehe pokvarjenega mesta, je želel, da bi bili grešniki rešeni. Njegovo globoko zanimanje za Sodomo kaže zaskrbljenost, ki bi jo morali čutiti do zakrknjenih. Gojiti moramo sovraštvo do greha, vendar pa usmiljenje in ljubezen do grešnika. Povsod okoli nas so ljudje, ki padajo v pogubo, ki je tako brezupna in strašna kakor tista, ki je doletela Sodomo. Vsak dan se konča preizkusna doba nekaterih. Vsako uro kateri stopijo izven dosega milosti. Kje so glasovi opozoril in prošenj, ki bi grešnika pripravili k begu pred to strašno usodo? Kje so roke, ki naj bi ga iztegnjene potegnile iz smrti? Kje so tisti, ki s ponižnostjo in stanovitno vero prosijo Boga zanj?

Abraham je imel Kristusovega duha. Sam Božji Sin je veliki Posrednik v grešnikovo korist. On, ki je plačal ceno za našo odrešitev, pozna človekovo vrednost. Kristus je s sovraštvom do zla, ki lahko obstaja samo v brezmadežno čisti naravi, razodel do grešnika ljubezen, ki jo lahko spočne samo neskončna dobrota. V smrtnem boju križanja je sam obtežen s strašno težo grehov vsega sveta molil za svoje sramotilce in morilce: "Oče, odpusti jim! Saj ne vedo, kaj delajo." (Luk 23,34)

O Abrahamu je zapisano: "'Božji prijatelj' je bil imenovan." (Jak 2, 23) Bil je "oče vsem, ki verujejo". (Rim 4,11) Božje pričevanje o tem zvestem očaku pa je: "Ker je Abraham poslušal moj glas in je bil pokoren mojim poveljem, mojim zapovedim, mojim naredbam in postavam." (1 Moj 26,5) In spet: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedoval svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu, da bi Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil." (1 Moj 18,19) Abraham je bil poklican k vzvišenemu poklicu, da bo oče ljudstvu, ki je bilo stoletja čuvaj in ohranjevalec Božje resnice za/140/ svet - ljudstvu, po katerem bodo blagoslovljeni vsi narodi zemlje s prihodom obljubljenega Mesija. Toda ta, ki je poklical očaka, ga je spoznal za vrednega. Bog je ta, ki govori. On, ki razume misli, ko so še daleč, in pravilno presodi ljudi, je rekel: "Spoznal sem ga." Abraham ne bo izdal resnice v sebične namene. Držal se bo zakona in ravnal pravično in pošteno. Ne bo se bal Boga sam, temveč bo gojil vero v domu. Svojo družino bo poučeval v pravičnosti. Božji zakon bo pravilo v njegovem domu.

Abrahamova družina je obsegala več kakor tisoč ljudi. V njegovem taboru so našli dom taki, ki so jih Abrahamovi nauki vodili k posvečevanju edinega Boga. In tam so kakor v šoli prejemali taka navodila, ki so jih pripravila za predstavnike prave vere. Tako je na njem počivala velika odgovornost. Poučeval je družinske poglavarje, njegove metode vladanja pa so ti uporabili v svojih družinah.

Nekdaj je bil oče vladar in duhovnik v družini. Tak oče je izvrševal oblast nad svojimi otroki celo, ko so ti že imeli lastne družine. Njegovi potomci so bili naučeni, da so nanj gledali kot na svojega vodja tako v verskih kakor tudi posvetnih zadevah. Tak patriarhalni sistem vladanja si je Abraham prizadeval nadaljevati, saj je imel za cilj ohraniti spoznanje o Bogu. Bilo je potrebno povezati člane družine, da bi zajezili malikovalstvo, ki se je tako zelo razširilo in poglobilo. Abraham si je z vsemi močmi prizadeval zaščititi sostanovalce svojega tabora, da se ne bi pomešali s pogani in se udeleževali njihovih malikovalskih običajev. Vedel je, da bi domačnost z zlom brezčutno pokvarila načela. Zelo je skrbel, da bi odvrnil vsako obliko lažne vere in naredil vtis na um z veličastnostjo in slavo živega Boga kot pravega predmeta češčenja.

Sam Bog je modro poskrbel....

                         


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sam Bog je modro poskrbel, da je svojemu ljudstvu onemogočil, kolikor je bilo mogoče, povezavo s pogani. Naredil je, da so bivali sami in se niso šteli med ljudstva. Ločil je Abrahama od malikovalskega sorodstva, da bi očak lahko poučeval in vzgajal svojo družino proč od zapeljivih vplivov, ki bi jih/141/ obdajali v Mezopotamiji. Tako bodo njegovi potomci lahko ohranili pravo vero v njeni čistosti iz roda v rod.

Abrahama je ljubezen do otrok in njegove družine vodila, da je varoval vero in jim vcepil spoznanje božanskih predpisov kot najdragocenejšo zapuščino, ki jo lahko zapusti njim, po njih pa svetu. Vse je poučil, da so pod upravo nebeškega Boga. Starši niso smeli izvrševati pritiska, otroci pa niso smeli biti neubogljivi. Božji zakon je vsakemu določil njegovo dolžnost in samo s poslušnostjo njemu si je lahko kdo zagotovil srečo ali blaginjo.

Abrahamov zgled, tihi vpliv njegovega vsakdanjega življenja, je bil nenehni nauk. V domu so se razodevali neomahljiva nedotakljivost, dobrotljivost in nesebična vljudnost, ki so pridobile celo občudovanje kraljev. Bilo je čutiti vonjavo življenja, plemenitost in ljubkost značaja, ki so vsem razodevali, da je povezan z Nebesi. Zanemaril ni niti najponižnejšega služabnika. V njegovem domu ni veljal za gospodarja en zakon, za služabnika pa drug; kraljevske poti za bogate in druge za uboge. Z vsemi je ravnal pravično in sočutno, saj so bili skupaj z njim dediči milosti življenja.

"Bo zapovedal ... svoji rodbini." (1 Moj 18,19) Ne bo kriv za nebrzdanje zlih nagnjenj svojih otrok, ne bo jih razvajal s slabotno, nespametno prizanesljivo pristranskostjo, svojih prepričanj o dolžnosti ne bo podrejal zahtevam zmotnih čustev. Abraham ne bo samo dajal prava navodila, temveč bo zadržal oblast neoporečnih in pravičnih zakonov.

Kako malo je v današnjih dneh takih, ki sledijo temu zgledu! Pri mnogih starših je videti slepo in sebično čustvenost, napačno imenovano ljubezen. Ta pa se kaže tako, da otroke z njihovo neoblikovano presojo in neukročenimi strastmi prepustijo nadzoru njihove lastne volje. To je skrajno kruto do mladine in veliko zlo za svet. Starševska prizanesljivost povzroča nered v družinah in družbi. V mladih utrjuje željo, da strežejo svojim nagnjenjem, namesto da bi se podredili božanskim zahtevam. Tako odrastejo s srcem, ki se upira izvrševanju Božje volje. Tako prenašajo duha nevere in upornosti na svoje otroke in otroke otrok. Starši bi morali zapovedovati svojim družinam kakor Abraham. Poslušnost/142/ oblasti staršem je treba vzgajati in utrjevati kot prvi korak k poslušnosti Božji oblasti.

Zrahljano spoštovanje, s katerim gledajo na Božji zakon celo verski voditelji, je obrodilo veliko zla. Nauk, da božanske odredbe niso več obvezne za ljudi, se je zelo razširil in vpliva na moralo ljudi enako kakor malikovalstvo. Tisti, ki želijo zmanjšati zahteve svetega Božjega zakona, udarjajo naravnost v temelje vodstva družin in narodov. Verni starši, ki ne upoštevajo njegovih odredb, svojim družinam ne zapovedujejo, naj se držijo Gospodove poti. Božjega zakona nimajo za življenjsko pravilo. Ko si otroci ustvarijo lastne družine, se ne čutijo dolžne poučiti svojih otrok o tem, o čemer sami nikoli niso bili poučeni. Zato je toliko brezbožnih družin; zato je pokvarjenost tako ukoreninjena in razširjena.

Dokler se ne bodo sami starši držali Gospodovega zakona z nerazdeljenim srcem, ne bodo pripravljeni svojim otrokom zapovedovati, naj jih posnemajo. V tem pogledu je potrebna temeljita in obširna prenova. Starši potrebujejo prenovo, duhovniki jo potrebujejo; v svojem domu potrebujejo Boga. Da bi videli razliko v razmerah, morajo v svoj dom vnesti njegovo besedo, ki naj bo njihov svetovalec. Otroke morajo poučiti, da jih nagovarja Božji glas, ki ga morajo brezpogojno ubogati. Potrpežljivo naj jih vzgajajo ter jih prijazno in neutrudljivo učijo, kako naj živijo, da bi bili Bogu po volji. Otroci iz takih družin so se pripravljeni spoprijeti z varljivo nezvestobo. Sveto pismo so sprejeli za osnovo svoje vere, s čimer so pridobili temelj, ki ga ne bo mogla odstraniti prihajajoča plima dvomljivosti.

V premnogih družinah zanemarjajo molitev. Staršem se zdi, da nimajo dovolj časa za jutranje in večerno bogoslužje. Ne morejo si privoščiti nekaj trenutkov za zahvaljevanje Bogu za njegovo obilno milost - za blagoslov sonca in plohe dežja, zaradi česar uspeva rastlinstvo, in za varstvo svetih angelov. Nimajo časa, da bi molili za božansko pomoč in vodstvo ter za neprestano Jezusovo navzočnost v svojem domu. Na delo odidejo, kakor gresta vol ali konj, ne da bi sploh pomislili na Boga ali nebesa. Tako dragoceni so, da je dal Božji Sin zanje svoje življenje, in jih odkupil, namesto da je dovolil, da bi bili brezupno izgubljeni. Oni pa tako malo/143/ cenijo njegovo veliko dobroto, kakor jo cenijo poginjajoče zveri.

Izpovedovalci ljubezni do Boga naj povsod, kjer koli razpnejo svoj šotor, postavijo oltar Gospodu, kakor so to delali starodavni očaki. Če je bil kdaj čas, ko naj bi bil vsak dom dom molitve, potem je to zdaj. Očetje in matere naj bi pogosto povzdigovali svoje srce k Bogu v ponižni prošnji zase in za svoje otroke. Oče naj kot družinski duhovnik na Božji oltar položi jutranjo in večerno daritev, žena in otroci pa naj se združijo v molitvi in hvalnici. Jezus bo rad prebival v taki družini.

Iz vsakega krščanskega doma mora svetiti sveta luč. Ljubezen naj bi bila razodeta v dejanjih. Pretakala naj bi se v vsakem domačem druženju ter se kazala v obzirni prijaznosti, v nežni in nesebični spoštljivosti. Obstajajo domovi, v katerih živijo po tem načelu, domovi, v katerih častijo Boga in kjer vlada prava ljubezen. Iz teh domov se dviga k Bogu jutranja in večerna molitev kakor sladka dišava, njegova milost in blagoslovi pa se spuščajo na prosilce kakor jutranja rosa.

Dobro urejen krščanski dom je mogočen dokaz v korist resničnosti krščanske vere. Je dokaz, ki ga neverniki ne morejo zanikati. Vsi lahko vidijo, da je v tej družini na delu vpliv, ki vpliva na otroke, in da je z njimi Abrahamov Bog. Če imajo domovi, ki se štejejo za krščanske, pravilno versko osnovo, bodo kazali mogočen vpliv za dobro. Resnično bodo "luč svetu". Nebeški Bog z besedami, ki so bile namenjene Abrahamu, govori vsakemu zvestemu roditelju: "Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal svojim otrokom in svoji rodbini za seboj, naj se drže Gospodove poti in strežejo pravičnosti in pravu, da bi Gospod izpolnil Abrahamu, kar mu je obljubil." (1 Moj 18,19)/144/

                           


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Očaki in preroki

13. Preizkušanje vere

Temeljno besedilo 1 Moj 16; 17,18-20; 21,1-14; 22,1-19

Abraham je brez vprašanj sprejel obljubo o sinu, vendar ni čakal, da bi Bog uresničil besedo ob svojem času in na svoj način. Bog je dovolil zamudo, da bi preizkusil Abrahamovo vero v Božjo moč. Ta pa preizkusa ni opravil. Sara je mislila, da v svoji starosti ne more pričakovati otroka. Zato je predlagala načrt, po katerem naj bi se izpolnil božanski namen. Abraham naj bi eno od njenih služabnic vzel za drugo ženo. Poligamija se je tako razširila, da je niso več imeli za greh. Ampak ni bila nič manj kršenje Božjega zakona in je bila usodna za svetost in mir družinskega odnosa. Abrahamova poroka z Agaro se ni izkazala za slabo samo za njegovo družino, temveč tudi za prihodnje rodove.

Agara je bila polaskana s častjo novega položaja Abrahamove žene in dobila upanje, da bo mati velikega ljudstva, ki bo nastalo iz njega. Zato se je prevzela in postala domišljava. Svojo gospodarico je prezirala. Obojestranska ljubosumnost je motila mir nekoč srečnega doma. Abraham je bil prisiljen poslušati pritožbe obeh, zato si je zaman prizadeval povrniti skladnost. Čeprav je bila poroka z Agaro Sarina goreča prošnja, je zdaj karala Abrahama kot krivca. Hotela je odgnati svojo tekmico, toda Abraham tega ni dovolil. Agara je namreč pričakovala njegovega otroka, za katerega je upal, da bo obljubljeni sin. Ker pa je bila Sarina služabnica, jo je pustil v njenem nadzoru. Agarin ošabni duh pa se ni sprijaznil z osornostjo, ki jo je izzvala njena nesramnost. "Torej jo je poniževala Saraj, in ona je pobegnila izpred njenega obličja." (1 Moj 16,6)

Ušla je v puščavo. Ko pa je osamljena in brez prijateljev počivala poleg studenca, se ji je prikazal Gospodov angel v človeški podobi. Nagovoril jo je kot "Agara, Sarajina dekla", s čimer jo je spomnil na njen položaj in dolžnost, potem pa ji je rekel: "Vrni/145/ se k svoji gospodinji in ponižaj se pod njeno roko." (1 Moj 16,8.9) Vendar je bila z očitanjem pomešana tudi tolažba: "Gospod je zaslišal tvojo stisko. Silno pomnožim tvoje potomstvo, da ga ne bo moč šteti od množine." (1 Moj 16,11.10) In kot večni spomenik njegove milosti je bila naprošena, da sina imenuje Izmael - "Bog sliši".

Abraham je imel skoraj sto let, ko mu je bila ponovljena obljuba o sinu z zagotovilom, da bo prihodnji dedič Sarin otrok. Toda Abraham še ni razumel obljube. Njegove misli so se takoj obrnile k Izmaelu in se oprijele verovanja, da bodo po njem izpolnjeni Božji milostni nameni. V svoji naklonjenosti do sina je vzkliknil: "O, da bi le Izmael živel pred teboj!" (1 Moj 17,18) Zdaj je bila obljuba ponovljena z besedami, ki jih ni bilo mogoče napačno razumeti: "Vendar ti pa Sara, tvoja žena, bo rodila sina, in ga imenuj Izaka; in svojo zavezo ustanovim z njim." (1 Moj 17,19) Bogu je bilo mar za očetove molitve. Rekel je: "A tudi za Izmaela sem te uslišal: glej, blagoslovil sem ga, ... in pomnožim ga presilno." (1 Moj 17,20)

Izakovo rojstvo je po dolgem čakanju in izpolnitvi najljubše želje napolnilo Abrahamove in Sarine šotore z veseljem. Agari pa je ta dogodek uničil najgloblje gojene srčne želje. Izmaela, ki je bil zdaj mladenič, so imeli vsi v taboru za dediča Abrahamovega bogastva in naslednika blagoslovov, ki so bili obljubljeni njegovim potomcem. Zdaj pa je bil nenadoma odrinjen. V svojem razočaranju sta mati in sin zasovražila Sarinega otroka. Splošno veselje je povečalo njuno ljubosumnost, dokler se ni Izmael drznil javno posmehovati dediču Božje obljube. Sara je v Izmaelovem vzkipljivem razpoloženju videla nenehno nesoglasje, zato je to povedala Abrahamu in ga rotila, naj pošlje Agaro in Izmaela proč iz tabora. Očaka je zajel velik nemir. Kako naj izžene Izmaela, svojega še vedno ljubljenega sina? V svoji zmedenosti je prosil za božansko vodstvo. Gospod mu je po svetem angelu ukazal, naj ugodi Sarini želji. Njegova ljubezen do Izmaela ali Agare ne sme ovirati ohranitve složnosti in sreče v družini. Angel mu je dal tolažilno obljubo, da Bog ne bo pozabil Izmaela, ohranil bo njegovo življenje in bo postal oče velikega/146/ ljudstva, četudi bo ločen od doma. Abraham je ubogal angelove besede, vendar ne brez grenkega trpljenja. Očetovsko srce je bilo obteženo s tihim žalovanjem, ko je odposlal Agaro in svojega sina.

Abrahamu dano navodilo glede svetosti zakonskega odnosa naj bo nauk za vse čase. Objavlja, da morajo biti pravice in sreča tega odnosa skrbno čuvane, celo za ceno velike žrtve. Sara je bila edina resnična Abrahamova žena. Njenih pravic žene in matere ni imela pravice deliti nobena druga. Spoštovala je svojega moža in v tem je v Novi zavezi predstavljena kot vzoren zgled. Ni pa bila pripravljena Abrahamovih čustev deliti še s kom, in Gospod je ni karal zaradi prošnje za izgon svoje tekmice. Ne Abraham ne Sara nista zaupala Božji moči, in ta napaka je vodila v zakon z Agaro.

Bog je Abrahama poklical, da bi bil oče zvestih. Njegovo življenje je moralo biti zgled vere prihodnjim rodovom. Njegova vera pa ni bila popolna. Pokazal je nezaupanje v Boga, ko je zatajil dejstvo, da je Sara njegova žena, in ponovno, ko se je poročil z Agaro. Da bi dosegel najvišje merilo, ga je Bog podvrgel še enemu preizkusu, najtežjemu, ki ga je bil človek kdaj poklican zdržati. V nočni prikazni mu je bilo ukazano, naj odide v deželo Morijo in tam daruje sina kot žgalno daritev na gori, ki mu bo pokazana.

Ko je Abraham prejel ta ukaz...

                               


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

...Ko je Abraham prejel ta ukaz, je bil star sto dvajset let. Celo vrstniki so ga imeli za starca. V svojih mlajših letih je zlahka prenašal garanje in kljuboval nevarnostim, zdaj pa je gorečnost njegove mladosti minila. Nekdo se lahko v krepkosti možatosti pogumno srečuje s težavami in bedo, ki bodo pozneje v življenju povzročile, da bo njegovo srce pešalo, ko se bodo noge opotekale proti grobu. Bog pa je prihranil svoj zadnji in najtežji preizkus za Abrahama do časa, ko so ga leta zelo težila in je hrepenel po počitku od zaskrbljenosti in garanja.

Očak je bival v Bersebi, kjer sta ga obdajala blaginja in čast. Bil je zelo bogat, zato so ga deželni vladarji častili kot mogočnega kneza. Tisoče ovac in govedi je pokrivalo planjave, ki so se razprostirale za njegovim taborom. Povsod so bili šotori njegovih hlapcev, domovi nekaj sto zvestih služabnikov. Obljubljeni sin je ob njem zrasel v moža. Zdelo se je, da so nebesa s svojim/147/ blagoslovom kronala požrtvovalno življenje v potrpežljivi vztrajnosti zakasnelega upanja.

S poslušnostjo vere je Abraham zapustil rojstno deželo - se odvrnil od grobov svojih očetov in doma svojih sorodnikov. Kakor tujec je taval v deželi svoje dediščine. Dolgo je čakal na rojstvo obljubljenega dediča. Na Božji ukaz je odposlal sina Izmaela. In zdaj, ko je dolgo pričakovani otrok prehajal iz otroka v moža in je očak končno razpoznal izpolnitev svojih upov, je bil pred njim preizkus, ki je bil večji od vseh prejšnjih.

Ukaz je bil izrečen z besedami, ki so očetovo srce obdale s tesnobo. "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, ... ter daruj mi ga ... v žgalno daritev." (1 Moj 22,2) Izak je bil luč njegovega doma, razvedrilo na stara leta, predvsem pa dedič obljubljenega blagoslova. Če bi izgubil takega sina v nesreči ali zaradi bolezni, bi bolečina razparala očetovo srce; upognila bi njegovo sivo glavo zaradi žalovanja. Ampak ukazano mu je bilo z lastnimi rokami preliti kri tega sina. To se mu je zdela strašna nemogoča stvar.

Satan ga je bil pripravljen zapeljati, saj božanski zakon pravi: "Ne ubijaj," (2 Moj 20,13) in Bog ne bi zahteval, kar je bil nekoč prepovedal. Ko je Abraham stopil iz šotora, se je ozrl v tiho in jasno nebo in si v spomin priklical obljubo, ki jo je dobil pred skoraj petdesetimi leti, da bo njegovo potomstvo nešteto kakor zvezde na nebu. Kako naj usmrti Izaka, če naj bo po njem izpolnjena obljuba? Abraham je bil skušan z vero, da se mu je vse skupaj dozdevalo. V svojem strahu in tesnobi je pokleknil na zemljo in molil, kakor ni molil še nikoli doslej. Molil je za kakšno potrditev ukaza, če mora zares izvršiti to strašno dolžnost. Spomnil se je angelov, ki so bili poslani, da mu razodenejo Božji načrt uničenja Sodome, in ti so mu prenesli obljubo, da bo dobil tega sina Izaka. Šel je na kraj, kjer je nekajkrat srečal nebeške poslance. Upal je, da jih bo ponovno srečal in prejel nadaljnja navodila. Toda nihče mu ni prišel na pomoč. Zdelo se je, da ga je ovila tema, v ušesih pa mu je zvenel Božji ukaz: "Vzemi sedaj svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš." (1 Moj 22,2) Ubogati je moral ta ukaz in ni si drznil odlašati. Približeval se je dan in moral se je podati na pot.

Ko se je vrnil v svoj šotor, je stopil do prostora, kjer je Izak spal globok, neobtežen spanec mladosti in nedolžnosti. Za/148/ trenutek se je oče ozrl na ljub obraz svojega sina, potem pa se tresoč obrnil. Stopil je do Sare, ki je prav tako spala. Ali naj jo zbudi, da bo še zadnjič objela svojega otroka? Ali naj ji pove o Božji zahtevi? Želel ji je izliti breme svojega srca in z njo podeliti to strašno odgovornost, vendar se je bal, da bi ga utegnila ovirati. Izak je bil njeno veselje in ponos; njeno življenje je bilo izpolnjeno v njem, zato bi materina ljubezen lahko zavrnila daritev.

Končno je Abraham poklical sina in mu povedal o ukazu, da mora darovati na oddaljeni gori. Izak je pogosto odhajal z očetom k bogoslužju k enemu od številnih oltarjev, ki so označevali očetova tavanja, zato ta klic ni izzval začudenja. Priprave za potovanje so bile kmalu končane. Drva so bila pripravljena in položena na osla in še z dvema služabnikoma so se odpravili.

Oče in sin sta v tišini potovala drug ob drugem. Očak je razmišljal o svoji obremenjujoči skrivnosti, zato ni mogel govoriti. Njegove misli so bile pri ponosni, ljubeči materi in dnevu, ko se bo vrnil domov sam. Dobro je vedel, da ji bo nož predrl srce, ko bo vzeto življenje njenemu sinu.

Tisti dan - najdaljši, kar ga je Abraham kdaj doživel - se je počasi približeval koncu. Medtem ko so sin in služabnika spali, je preživel noč v molitvi. Upal je, da bo prišel nebeški poslanec in rekel, da je dovolj preizkušanja in da se lahko mladenič nepoškodovan vrne k svoji materi. Toda nobeno olajšanje ni doseglo njegove izmučene duše. Še en dolg dan in noč ponižnosti in molitve, medtem ko mu je v ušesih odmeval ukaz, ki naj bi ga pustil brez otroka. Satan je bil blizu in mu šepetal dvome in nevero, toda Abraham se je upiral njegovim predlogom. Tik preden so odšli na pot tretji dan, je očak, oziraje se na sever, opazil obljubljeni znak, oblak slave, ki je obdajal goro Morijo. Vedel je, da je glas, ki mu je spregovoril, prišel iz nebes.

Celo zdaj ni godrnjal zoper Boga, temveč je krepil svojo dušo z razmišljanjem o dokazih Gospodove dobrote in zvestobe. Ta sin mu je bil dan nepričakovano, in ali nima On, ki mu je dal dragoceni dar, pravice odpoklicati svoje lastnine? Potem je vera ponovila obljubo: "V Izaku se ti bo imenovalo potomstvo," (1 Moj 21,12) in sicer bo tako številno kakor zrna peska na obali. Izak je bil čudežen otrok, ali ga ne bi mogla obnoviti moč, ki/151/ mu je dala življenje? Abraham je gledal vse to in se oprijel božanske besede. Pomislil je, "da more Bog zbujati tudi od mrtvih". (Heb 11,19)

Nihče razen Boga ni mogel razumeti, kako velika je bila očetova žrtev, ko je moral privoliti v sinovo smrt. Abraham ni želel, da bi bil še kdo poleg Boga priča poslovilnemu prizoru. Služabnikoma je ukazal, naj ostaneta zadaj, rekoč: "Ostanita tukaj z oslom, jaz pa in deček pojdeva do tja, in ko odmoliva, se vrneva k vama." (1 Moj 22,5) Položil je drva na Izaka, ki bo darovan, oče pa je vzel nož in ogenj in skupaj sta se vzpenjala proti gorskemu vrhu. Mladenič se je na tiho spraševal, kje bosta tako daleč od črede dobila daritev. Končno je spregovoril: "Oče moj! ... Glej, ogenj in drva, a kje je jagnje za žgalno daritev?" (1 Moj 22,7) O, kakšen preizkus je bil to! Kako so ljubke besede "moj oče" prebodle Abrahamovo srce! Pa še vedno mu ni mogel povedati. "Bog si preskrbi jagnje za žgalno daritev, moj sin," je odvrnil. (1 Moj 22,8)

Na določenem mestu sta postavila oltar in nanj položila drva. Potem je Abraham s tresočim se glasom svojemu sinu razkril božansko sporočilo. Izak je s strahom in začudenjem zvedel za svojo usodo, vendar se ni upiral. Lahko bi ušel svoji usodi, če bi hotel. Od žalosti strt starec, izčrpan od boja zadnjih treh strašnih dni, ne bi mogel nasprotovati volji krepkega mladeniča. Ampak Izak je bil od mladosti naučen hitro in zaupljivo ubogati, in ko mu je bil razodet Božji namen, se je voljno prepustil. Bil je sodeležnik Abrahamove vere in se je čutil počaščenega, ko je bil poklican dati svoje življenje kot daritev Bogu. Nežno je poskušal ublažiti očetovo žalost in pomagal njegovim nemirnim rokam, ko so ga vezale na oltar.

Tedaj so bile izgovorjene zadnje besede ljubezni....
                             


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!