CELJE – Zelo malo je manjkalo, pa bi Celjani, ki jih je socialna stiska pahnila na rob preživetja, ostali brez edinega toplega dnevnega obroka. Javna kuhinja, ki v mestu ob Savinji obratuje vse od leta 1998, bi se pred dnevi morala preseliti na novo lokacijo. Iz kompleksa nekdanje tovarne Emo, kjer je domovala v prostorih Emo-ETT na Mariborski cesti, bi jo morali premestiti na Ljubljansko cesto. A to se ni zgodilo, razloga pa sta dva. Okoliškim stanovalcem in uporabnikom poslovnih prostorov očitno ni bilo po volji, da bi v svoji bližini opazovali zbiranje pomoči potrebnih občanov, prostori, v katere naj bi se kuhinja preselila, pa nimajo ustrezne namembnosti. A že v torek so z Mestne občine Celje sporočili, da bo razdeljevalna kuhinja od 4. decembra obratovala v prostorih Gostinstva Celje na Ribarjevi 3. Tam je kuhinja do lanskega aprila že obratovala, vendar pod taktirko prejšnjega izvajalca.
Težave so se začele z novembrsko odpovedjo najemne pogodbe ljubljanskemu podjetju Sodexo, ki je skrbelo za pripravo in razdeljevanje toplih obrokov najbolj ogroženim Celjanom. Upravičencev je že skoraj 500, od februarja pa se je število pripravljenih obrokov z 11.000 povečalo že na skoraj 15.000. Številka je dovolj nazoren kazalnik skokovito naraščajoče socialne stiske v mestu, pri čemer gre poudariti, da so v javni kuhinji med počitnicami pripravljali tople obroke tudi za šolarje iz socialno ogroženih družin. V iskanje nove lokacije se je vključila Mestna občina Celje, uporabnike so medtem usmerili nazaj na Mariborsko, a pri Sodexu jim je kar hitro uspelo najti primerno rešitev.
Prava sreča, kajti stanovalci in lastniki lokalov na Ljubljanski 20a so se dvignili na noge, v bran jih je vzel tudi upravnik objekta Luka Mesarič iz podjetja Plan Trade. »Gre za kakovost življenja, ne za upor stanovalcev. Leta 2006 smo v dokumente zapisali, da je v spodnjem delu poslopja predvidena mirna trgovska dejavnost. Tam ne sme biti prehrambne ali gostinske dejavnosti. Najemodajalec tega očitno ni vedel, a lahko bi nas vprašal in bi se izognili zapletom. Tudi na mestni občini niso vedeli za ta pogoj. Predlagali smo, da bi javno kuhinjo odprli v dijaškem domu, ki je v lasti države in je onkraj ceste, pa tam niso bili za to.« Povedano drugače – kjer je bil nekoč salon kuhinj, zdaj ne more biti javna kuhinja.
Nekateri so celo dejali, da v delu mesta, kjer so šole, nakupovalna središča, javne ustanove ter stanovanjski bloki za petičneže, ne bodo gledali klatežev in brezdomcev. Toda ti ljudje niso klošarji, imajo dom, so pa primorani pogoltniti grenko pilulo ob spoznanju, da si sami ne zmorejo več zagotoviti toplega obroka. Do njega ima pravico prav vsak državljan. Obrok v javni kuhinji stane manj kakor dva evra in v celoti ga poravna mestna občina, kuhinja pa je – ne glede na lokacijo – odprta samo dve uri na dan, torej ni mogoče govoriti o kakšnem množičnem zbiranju ljudi s socialnega roba. Poleg tega so upravičenci izbrani po posebnih kriterijih in z odločbami centra za socialno delo.
Kaže, da se v Celju vsi obračajo stran od ljudi v stiski. Kakor da bi jih želeli potisniti kam daleč na obrobje, proč od vsakdanjika, čeravno so njegov neizogiben del. V kuhinji na Ribarjevi so pred dvema desetletjema med drugim pripravljali hrano za vojne begunce in pregnance z območij nekdanje skupne države, torej jim izkušenj ne manjka. Na obrobju naselja Nova vas zato bržčas nikogar ne bodo motili. Tako bo ostalo še vsaj do sprejetja občinskega proračuna za leto 2014, takrat bo objavljen razpis za izbiro novega izvajalca, vendar ni nujno, da bo ta iskal drugo lokacijo.
Pa saj tudi pri nas v Mariboru ni nič drugače. Nikoli se ne ve, kdaj se tudi nam lahko zgodi kaj takega. Nekateri smo bili že lačni, čeprav smo si opomogli, a nikoli ne reci nikoli, ker lahko kaj hitro pride tudi do tega, da bomo spet lačni.
_________________
Skromnost je vrlina vsakega človeka!
