Farel je bil prepričan, da je v Kalvinu našel enega izmed tistih, ki se mu bodo pridružili pri tem delu. V Božjem imenu je resno rotil mladega evangelista, naj ostane in dela tukaj. Preplašeni Kalvin se je obotavljal. Bil je boječ in miroljuben, zato se je bal stopiti v stik s pogumnim, neodvisnim in celo ošabnim duhom Ženevljanov. Zaradi nežnega zdravja in navad za proučevanje je iskal mirnejši prostor. Veroval je, da bo s peresom lahko bolje ustregel delu reformacije, zato je hotel poiskati miren/233/ kotiček za proučevanje, odkoder bi s tiskom dajal navodila cerkvam in jih utrjeval. Toda zdelo se mu je, da je Farelovo resno vabilo prišlo iz nebes, zato se ga ni upal odkloniti. Pozneje je povedal, da se mu je zdelo, "da se je nanj stegnila Božja roka iz nebes in ga zgrabila ter nepreklicno postavila na prostor, ki si ga je tako nepotrpežljivo želel zapustiti".(29)

Tisti čas so protestantskemu delu grozile velike nevarnosti. Papeževa prekletstva so grmela proti Ženevi in mogočni narodi so ji pretili, da jo bodo uničili. Kako bo moglo to majhno mesto odkloniti močnejšo duhovniško oblast, ki je tako pogosto prisilila kralje in cesarje, da so se ji pokorili? Kako se bo postavila nasproti armadam velikih svetovnih osvajalcev.

V vsem krščanstvu je bil protestantizem obdan s strašnimi sovražniki. Prve zmage reformacije so minile, Rim pa je nabiral nove moči, ker je upal, da jo bo dokončno uničil. V tistem času je bil vzpostavljen jezuitski red, najbolj surov, najbolj nesramen in najmočnejši borec za papeštvo. Jezuiti so razdrli vse pozemske zveze in človeške pravice, mrtvi so bili do zahtev naravnih nagnjenj, popolnoma so utišali razum in glas vesti ter poznali samo oblast in pravila svojega reda. Njihova edina dolžnost pa je bila povečati njegovo moč.(p) Kristusov evangelij je usposobil svoje pristaše srečati se z nevarnostjo in prenašati trpljenje, mraz, lakoto, utrujenost in revščino ter visoko povzdigniti zastavo resnice kljub natezalnicam, ječam in grmadam. Jezuiti so v boju proti močem reformacije navdihovali svoje pristaše s skrajništvom, ki jih je usposabljalo pretrpeti enake nevarnosti, in proti sili resnice postaviti vse orožje prevare. Noben zločin zanje ni bil tako velik, da ga ne bi izvršili, nobena zvijača tako podla, da je ne bi izpeljali, in nobena pretveza pretežka, da je ne bi uporabili. Čeprav so bili pod prisego večne revščine in ponižnosti, so se učili, kako bi si pridobili bogastvo in moč, da bi strmoglavili protestantizem in ponovno vzpostavili papeško vrhovno oblast./234/

Ko so prišli člani reda, so se pokazali pod plaščem svetosti, obiskovali so ječe in bolnišnice, stregli bolnim in revnim, trdili so, da so se odpovedali svetu in nosijo sveto Jezusovo ime, ki je hodil naokrog, deleč dobrote. Toda pod to neoporečno zunanjostjo so se skrivali hudodelski in rabeljski načrti. Temeljno načelo reda je bilo, da cilj opravičuje sredstva. Po tem zakonu se laž, tatvina, krivoprisežništvo in skrivni umor niso samo opravičevali, ampak so se celo priporočali, če je šlo za korist cerkve. Na različne načine so jezuiti prišli v državno upravo, postali so kraljevi svetovalci in upravljali ljudsko politiko. Delali so kakor hlapci, da bi vohunili svoje gospodarje. Ustanavljali so šole ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ustanavljali so šole za vzgojo sinov knezov in plemičev in šole za navadno ljudstvo; otroke protestantskih staršev so primoravali k pokoravanju papeževim navadam. Ves zunanji sijaj in razkošje rimskega bogoslužja je bilo načrtovano zato, da bi ljudstvu zmešali um, očarali in zasužnjili domišljijo. Tako se je dogajalo, da so sinovi izdali svobodo, za katero so se njihovi očetje bojevali in prelivali kri. Jezuiti so se hitro razširili po vsej Evropi, in kjer koli so se nastanili, je znova oživela papeška moč.

Da bi se povečala njihova moč, je bilo ukazano obnoviti inkvizicijo.(r) Papeški vladarji so znova vzpostavili strašno sodišče, čeprav se je nanj gledalo s splošnim gnusom celo v katoliških deželah, in grozote, ki so prestrašne, da bi lahko zagledale dnevno luč, so se spet ponavljale v skrivnih zaporih inkvizicije. V mnogih deželah je bilo na tisoče ljudi, cvetov naroda, najboljših in najplemenitejših, najbolj izobraženih in najbolje vzgojenih, pobožnih in vdanih pridigarjev, marljivih in rodoljubnih državljanov, sijajnih znanstvenikov, nadarjenih umetnikov in spretnih obrtnikov pobitih ali pa so bili prisiljeni zbežati drugam.

Ta sredstva je Rim uporabil, da bi ugasnil luč reformacije, ljudem odvzel Sveto pismo in znova vzpostavil neznanje in praznoverje temačnega/235/ veka. Toda protestantizem ni bil uničen zaradi Božjega blagoslova in delovanja plemenitih ljudi, ki jih je Bog obudil za nadaljevanje Lutrovega dela. Njegova moč ni bila odvisna od naklonjenosti knezov ali njihovega orožja. Najmanjše dežele, najskromnejši in najslabotnejši narodi so postali njegovi obrambni stolpi. Tu je bila majhna Ženeva sredi mogočnih sovražnikov, ki so si jo prizadevali uničiti; tu je bila Nizozemska na peščenih obalah Severnega morja, ki se je bojevala zoper nasilje Španije, takrat največje in najbogatejše kraljevine; tu je bila pusta in nerodovitna Švedska, ki je izbojevala zmago reformacije.

Kalvin je delal v Ženevi skoraj trideset let; najprej je v njej ustanovil cerkev, ki se bo držala čiste svetopisemske morale, potem pa je razširil reformacijo po vsej Evropi. Njegovo javno življenje ni bilo brezhibno, niti njegov nauk ni bil brez zmot. Bil pa je orodje za razširjanje resnic, ki so bile posebno pomembne v njegovem času, in ohranjanje protestantskih načel proti naglemu poviševanju papeštva in za vpeljavanje čistosti in preprostosti življenja v protestantske cerkve namesto ošabnosti in pokvarjenosti, ki ga je prinašal rimski nauk.

Iz Ženeve so izhajali spisi in pridigarji, da so razširili nauke reformacije. Pregnanci iz vseh dežel so se obračali na Ženevo, da so dobili nauke, nasvete in ohrabritve. Kalvinovo mesto je postalo zavetje za pregnane protestante iz vse zahodne Evrope. Na begu pred strašnim neurjem, ki je divjalo dolga stoletja, so begunci prišli pred ženevska vrata. Lačni, ranjeni in iztrgani iz svojih domov in sorodnikov so našli topel sprejem in nežno gostoljubnost. Za novi dom, ki so ga našli tukaj, pa so se oddolžili tako, da so v mesto, ki jih je sprejelo, prinesli svojo spretnost, znanje in pobožnost. Mnogi, ki so tukaj našli zavetje, so se pozneje vrnili v svoje dežele, da so se borili proti rimskemu nasilju. Pogumni škotski reformator John Knox, nekoliko angleških puritancev, protestanti Nizozemske in Španije in francoski hugenoti so odnesli iz Ženeve baklo resnice, da bi razgnali temo v svoji domovini.


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

13. poglavje: Nizozemska in Skandinavija


Na Nizozemskem je papeško nasilje zelo zgodaj izzvalo odločen odpor. Sedemsto let pred Lutrovim časom sta rimskega papeža neustrašno obtožila dva škofa, ki sta bila poslana v Rim in sta tam spoznala pravi značaj svetega sedeža: "Bog je svoji kraljici in zaročenki, cerkvi, plemenito in večno preskrbel živež za njeno družino z doto, ki ne more propasti ali se pokvariti; dal pa ji je tudi večno krono in žezlo ... ti pa si vse te dobrine prestregel kakor tat. Postavil si se v Božji tempelj; namesto da si pastir svoji čredi, si ji postal volk. ... Rad bi, da verujemo vate kot najvišjemu škofu, pa si po vedenju bolj podoben tiranu. ... Moral bi biti služabnik služabnikov, kakor se imenuješ, a prizadevaš si postati gospod gospodov. ... Zaničuješ Božje zapovedi. ... Sveti Duh je zidar vseh cerkev širom po svetu. ... Mesto našega Boga, katerega meščani smo, sega do vseh nebeških predelov; večje je kakor mesto, ki so ga sveti preroki imenovali Babilon in se šteje za božansko, se povišuje do nebes in trdi, da je njegova modrost nesmrtna; in nazadnje vabi, čeprav neutemeljeno, da se nikoli ni zmotilo in se tudi nikoli ne more."(1)/237/

V naslednjih stoletjih so se pojavljali drugi, ki so ponavljali ta protest. Ti prvi učitelji, ki so prepotovali različne dežele in bili znani pod različnimi imeni, so imeli značaj valdenžanskih misijonarjev in so povsod razširili znanje o evangeliju ter tako prodrli na Nizozemsko. Njihov nauk se je hitro razširil. Valdenžansko Sveto pismo so v verzih prevedli v nizozemščino. Povedali so zanj, "da je v njem velika vrednost; ne vsebuje ne šal ne pravljic ne ničevosti ne prevare, temveč samo besede resnice; drži, da se tu pa tam naleti na kakšno trdo lupino, vendar je tudi tam možno zlahka priti do jedra in sladkosti tega, kar je dobro in sveto".(2) Tako so pisali prijatelji stare vere v XII. stoletju.

Tedaj so se začela rimska preganjanja; toda kljub grmadam in mučenju se je število vernikov vse bolj množilo. Ti so odločno izjavljali, da je Sveto pismo edina nezmotljiva verska veljava in da "se nikogar ne sme prisiliti k verovanju, temveč se ga mora pridobivati za resnico z oznanjevanjem".(3)

Lutrovi nauki so našli na Nizozemskem rodovitna tla; resni in zvesti ljudje so vstali in oznanjali evangelij. Iz neke Nizozemske pokrajine je prišel Menno Simons. Vzgojen je bil v Rimskokatoliški cerkvi in posvečen za duhovnika. Sploh ni poznal Svetega pisma in se ga je bal brati, da ne bi padel v krivo vero. Ko je začel dvomiti glede nauka o spremembi kruha v Kristusovo telo, je menil, da ga skuša Satan. Zato se ga je prizadeval osvoboditi z molitvijo in spovedjo, vendar zaman. Zmeden s prizori razuzdanosti si je prizadeval utišati opominjajoči glas vesti, vendar brez uspeha. Čez nekaj časa je začel proučevati Novi zakon, in to je skupaj z Lutrovimi spisi povzročilo, da je sprejel reformirano vero. Kmalu zatem je bil v sosednji vasi priča umoru nekega človeka, ker se je drugič krstil. To ga je spodbudilo k proučevanju Svetega pisma glede krsta otrok. Toda v njem ni našel nikakršnega dokaza v prid temu. Spoznal pa je, da se spokorjenje in vera/238/ povsod zahtevata kot pogoj za sprejem krsta.

Menno je zapustil rimsko cerkev in.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Menno je zapustil rimsko cerkev in posvetil svoje življenje poučevanju resnic, ki jih je sprejel. Kakor v Nemčiji tako so se tudi na Nizozemskem pojavili skrajneži in širili lažne in zapeljive nauke, kršili red in spodobnost ter zbujali nasilje in vstajo. Menno je spoznal strašne posledice, ki jih bodo neizbežno povzročila ta gibanja, zato se je na vso moč uprl zmotnim naukom in divjim spletkam teh skrajnežev. Mnoge so ti seveda tudi zapeljali, vendar so se prav tako mnogi odpovedali njihovim škodljivim naukom. Preostalo je še mnogo potomcev starodavnega krščanstva, ki so bili sadovi valdenžanskih naukov. Med temi je Menno delal zelo vneto in uspešno.

Petindvajset let je potoval z ženo in otroki, trpel utrujenost in pomanjkanje, pogosto pa je bil tudi v smrtni nevarnosti. Prepotoval je Nizozemsko in severno Nemčijo, deloval v glavnem med nižjimi sloji, a vendar širil daljnosežen vpliv. Po naravi je bil zgovoren in kljub skromni izobrazbi človek neomahljivega poštenja, ponižnega duha, nežnega vedenja. Bil je iskreno in resno pobožen. V življenju je izvajal načela, ki jih je oznanjal, in si tako pridobil zaupanje ljudi. Njegovi sledilci so bili razkropljeni in zatirani. Veliko so trpeli tudi zato, ker so jih zamenjali za skrajniške münzerite. Vendar so se mnogi spreobrnili zaradi njegovega dela.

Nikjer niso bili reformirani nauki tako splošno sprejeti kakor na Nizozemskem. Vendar je bilo malo dežel, v katerih so njeni pristaši trpeli strašnejše preganjanje. Karel V. je v Nemčiji prepovedal reformacijo in bi ga zelo veselilo, ko bi bili vsi njeni pristaši postavljeni na grmado; toda knezi so vstali in zajezili njegovo nasilje. Na Nizozemskem pa je imel veliko moč, zato so odloki za preganjanje prihajali hitro drug za drugim. Brati Sveto pismo, pridigati iz njega ali ga poslušati/239/ ali celo samo govoriti o njem se je štelo za hudodelstvo, ki si zasluži smrt na grmadi. Na skrivaj moliti Boga, izogibati se češčenju podob ali peti psalme je tudi pomenilo izpostavljati se smrtni kazni. Celo moške, ki so se odpovedali svojim zmotam, so obsodili na smrt z mečem, ženske pa so žive pokopali. Na tisoče jih je pomrlo pod vlado Karla V. in Filipa II.

Nekoč je bila pred inkvizitorje pripeljana vsa družina z obtožbo, da se ni udeležila maše, temveč je imela bogoslužje doma. Pri zasliševanju so jih vprašali, kako opravljajo svoje skrivno bogoslužje. Najmlajši sin je odgovoril: "Pokleknemo in v molitvi prosimo Boga, naj razsvetli naš um in nam odpusti grehe. Potem molimo za vladarja, da bi lahko uspešno vladal in bil srečen v življenju. Molimo za naše oblasti, da bi jih Bog lahko obvaroval."(4) Nekaj sodnikov je bilo globoko ganjenih, a vendar so očeta in enega sina obsodili na grmado.

Jeza preganjalcev se je kosala z vero mučencev. Neomajnega poguma niso kazali samo možje, ampak tudi nežne ženske in dekleta. "Žene so stale ob grmadah, na katerih so plameni obvijali njihove može, in jih tolažile ali razveseljevale s petjem psalmov. Dekleta so se ulegla v svoj živi grob, kakor da bi bile odšle spat v svojo spalnico; za odhod na morišče so se oblekle v svojo najlepšo obleko, kakor da gredo na poroko."(5)

Prelita krščanska kri je postala seme, kakor je bilo v tistih dneh, ko si je poganstvo prizadevalo uničiti evangelij.(6) Preganjanje je povečevalo število prič za resnico. Kralj je leto za letom opravljal surovo delo, ker ga je jezila nezlomljiva odločnost ljudi, vendar zaman. Revolucija, ki jo je opravil plemeniti Viljem Oranski, je Nizozemski končno prinesla svobodo češčenja Boga.

V piemontskih planinah, v francoskih ravninah in....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

V piemontskih planinah, v francoskih ravninah in na nizozemskih obalah je bil napredek evangelija/240/ zaznamovan s krvjo njegovih učencev. V severnih deželah pa je našel miren vstop. Wittenberški študenti so se vrnili domov v Skandinavijo in prinesli s seboj reformirano vero. Izdaja Lutrovih spisov je tudi širila luč. Preprosti in močni narodi severa so zapustili rimsko pokvarjenost, razkošje in praznoverje ter sprejeli svetopisemsko čistost, preprostost in zveličavno resnico.

Danski reformator Tausen je bil kmečki sin. Zgodaj je pokazal svojo umsko nadarjenost; hrepenel je po izobrazbi. Ker pa mu je starši niso mogli dati zaradi siromaštva, je stopil v samostan. Tam je zaradi svojega čistega življenja, marljivosti in vdanosti pridobil predstojnikovo naklonjenost. Pri izpitu se je odkrila njegova posebna nadarjenost, ki je obljubljala, da bo lahko v prihodnosti zelo koristen cerkvi. Odločeno je bilo, da ga bodo poslali na šolanje na neko nemško ali nizozemsko vseučilišče. Dovoljeno mu je bilo, da si sam izbere šolo, vendar z eno izjemo, da ne sme oditi v Wittenberg. Cerkveni šolar se ne sme izpostavljati krivoverskemu strupu. Tako so govorili menihi.

Tausen je odšel v Köln, ki je bil rimska trdnjava tedaj enako, kakor je še sedaj. Tam se mu je kmalu zgabil misticizem njegovih učiteljev. Ob istem času pa je dobil v roke Lutrove spise. Bral jih je z občudovanjem in navdušenjem ter si zelo zaželel uživati v osebnem reformatorjevem predavanju. Da pa bi se to zgodilo, je moral tvegati zamero pri samostanskem predstojniku in odpoved njegove podpore. Kmalu se je tako tudi odločil in se potem vpisal na wittenberško vseučilišče.

Po vrnitvi na Dansko se je vrnil v samostan. Nihče ga še ni osumil luteranstva. Ni takoj razodel svoje skrivnosti, temveč si je brez predsodkov prizadeval popeljati svoje tovariše k čistejši veri in svetejšemu življenju. Razlagal jim je Sveto pismo in jim pojasnil njegov pravi pomen ter jim končno oznanil Kristusa kot grešnikovo pravičnost in njegovo edino upanje v zveličanje. Samostanski predstojnik/241/ se je zelo razjezil nanj, v kogar je polagal svoja najvišja upanja kot mogočnega branilca Rima. Na lepem so ga premestili v drug samostan in ga varovali v celici pod strogim nadzorstvom.

Njegovi novi varuhi so se zgrozili, ko je nekaj menihov izpovedalo svoje spreobrnjenje k protestantizmu. Tausen jih je pripeljal do spoznanja resnice skozi rešetke svoje celice. Ko bi ti danski očetje poznali cerkveni načrt za ravnanje s krivoverci, se Tausnov glas nikoli več ne bi slišal. Namesto da bi ga pokopali živega v neko podzemno ječo, so ga izgnali iz samostana. Tedaj so namreč ostali brez moči. Izdani kraljevski odlok je zagotavljal zaščito oznanjevalcem novega nauka. Tausen je začel oznanjevati. Cerkve so bile odprte zanj, in ljudstvo se je gnetlo, da bi ga poslušalo. Tudi drugi so oznanjali Božjo besedo. V danščino preveden Novi zakon je bil zelo razprostranjen. Papeževi pristaši so si prizadevali preprečiti to delo, vendar so ga še bolj razširili, in Danska je izjavila, da sprejema reformirano vero.

Tudi na Švedskem so svoji dežel....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Tudi na Švedskem so svoji deželi prinesli vodo življenja mladeniči, ki so se je napili na wittenberškem studencu. Dva vodja švedske reformacije Olaf in Laurencij Petri, sina orebrskega kovača, sta študirala pri Lutru in Melanchthonu ter potem marljivo poučevala resnice, ki sta se jih naučila. Olaf je prebujal ljudstvo z gorečnostjo in zgovornostjo kakor veliki reformator, medtem ko je bil Laurencij učen, vdan razmišljanju in tih kakor Melanchthon. Oba sta bila zelo pobožna, visoko teološko izobražena in neomahljivo pogumna v širjenju resnice. Vendar pa ni šlo brez nasprotovanja papeževih pristašev. Katoliški duhovniki so vznemirili neuko in praznoverno ljudstvo. Množica je večkrat napadla Olafa Petrija in njegovo življenje je bilo pogosto v smrtni nevarnosti. Oba reformatorja pa sta vendar uživala kraljevo naklonjenost in zaščito./242/

Ljudstvo je ječalo in postajalo siromašno pod upravo rimske cerkve. Bili so brez Svetega pisma. Vera jim je bila sestavljena samo iz obredov in ceremonij, ki nikakor ne razsvetljujejo duha, zato so se povrnili k praznovernim naukom in malikovalskim običajem svojih poganskih prednikov. Ljudstvo se je razdelilo v dve sovražni stranki, ki sta v medsebojnem boju samo povečevali bedo vseh. Ker se je kralj odločil izpeljati obnovo v cerkvi in državi, je z dobrodošlico sprejel dva sposobna pomočnika v boju proti Rimu.

V navzočnosti kralja in prvakov Švedske je Olaf Petri zelo spretno branil nauk reformirane vere pred rimskimi zagovorniki. Povedal je, da je treba nauke očetov sprejeti samo, če se ujemajo s Svetim pismom. Najnujnejši verski nauki so razodeti v Svetem pismu jasno in preprosto, da jih lahko razumejo vsi ljudje. Kristus je rekel: "Moj nauk ni moj, ampak tega, ki me je poslal." (Jan 7,16.) Pavel pa pravi, da mora biti preklet, če bo oznanjeval kateri koli drug evangelij poleg tistega, ki ga je sprejel. (Gal 1,8.) Reformator je vprašal: "Kako se potem drugi upajo oznanjati nauke po lastnih željah in jih vsiljevati kot nekaj, kar je nujno za zveličanje?"(7) Pokazal je, da cerkveni odloki nimajo veljave, če nasprotujejo Božjim zapovedim, in poudaril, da je vzvišeno protestantsko načelo "Sveto pismo in samo Sveto pismo" merilo vere in življenja.

Čeprav je ta boj potekal na sorazmerno majhnem prizorišču, nam kaže, "kakšna vrsta ljudi je sestavljala čete reformatorske vojske. To niso bili neuki, sektaši, hrupni prepirljivci - daleč od tega. Bili so možje, ki so proučevali Božjo besedo in znali uporabljati orožje, s katerim jih je opremila svetopisemska orožarna. Bili so najbolj izobraženi ljudje svojega časa. Če opazujemo samo sijajna središča znanosti, kakršna sta bila Wittenberg in Zürich, in svetla imena,/243/ kakršna so bila Luter, Melanchthon, Zwingli in Ökolampad, potem lahko rečemo, da so se ti vodje reformacije odlikovali po naravi s talenti in z izrednim znanjem. Vendar pa niso bili takšni tudi njihovi nasledniki. Toda kaj najdemo, če se obrnemo k odročnemu prizorišču Švedske, kjer imamo skromni imeni Olafa in Laurencija Petrija, in če se od velikih učiteljev vrnemo k učencem? ... Najdemo znanstvenike in teologe; ljudi, ki popolnoma poznajo sistem evangeljskih resnic ter z lahkoto premagujejo sholastike in rimske dostojanstvenike."(8)

Sad te razprave je bil, da je švedski kralj ...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Sad te razprave je bil, da je švedski kralj sprejel protestantsko vero, kmalu potem pa se je ljudska skupščina opredelila zanjo. Olaf Petri je prevedel Novi zakon v švedščino in na kraljevo željo sta brata prevzela prevod celotnega Svetega pisma. Tako je švedski narod prvič sprejel Božjo besedo v svojem ljudskem jeziku. Državni svet je odločil, da naj pridigarji po vsem kraljestvu razlagajo Sveto pismo in naj se ga otroci naučijo brati v šoli.

Blažena luč evangelija je odločno in zanesljivo razganjala temo nevere in praznoverja. Ljudstvo se je osvobojeno papeškega nasilja okrepilo in povišalo do take višine, kakršne nikoli prej ni doseglo. Švedska je postala protestantska trdnjava. Stoletje pozneje, v času velike nevarnosti je bil majhen in do tedaj slaboten narod edini v vsej Evropi, ki si je upal priteči v pomoč Nemčiji v strašni tridesetletni vojni. Kazalo je, da bo vsa severna Evropa znova padla pod papeško nasilje. Švedska vojska je pomagala Nemčiji odbiti katoliško napredovanje in izbojevati strpnost za protestante - kalviniste in luterane - in povrniti svobodo vesti deželam, ki so sprejele reformacijo./244/


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Ellen G. White: Veliki boj med Kristusom in Satanom

14. Poznejši angleški reformatorji

Luter je odprl dotlej zaprto Sveto pismo Nemcem, Tyndala pa je Sveti Duh spodbudil, da je isto storil za Angleže. Wyclifovo Sveto pismo pa je bilo prevedeno z latinskega besedila, ki vsebuje mnogo napak. Nikoli ni bilo tiskano, cena rokopisnih izvodov pa je bila tako visoka, da si jih je lahko priskrbelo le nekoliko bogatašev in plemičev. Poleg tega ga je cerkev strogo prepovedala, in zato je bilo sorazmerno malo razprostranjeno. Leta 1516, leto dni pred pojavitvijo Lutrovih trditev, je Erazem izdal svojo grško in latinsko izdajo Novega zakona. Tedaj je bila prvič Božja beseda tiskana v izvirniku. V njem je bilo odpravljenih mnogo napak prejšnjih izdaj, a tudi smisel je bil jasneje izražen. To je mnogim izobraženim ljudem omogočilo bolje spoznati resnico in dalo novo spodbudo reformacijskemu delu. Preprosto ljudstvo pa je bilo še v veliki večini brez Božje besede. Tyndal je dokončal Wyclifovo delo in dal Sveto pismo rojakom.

Marljivi študent in vnet raziskovalec resnice je sprejel evangelij iz Erazmovega grškega Novega zakona. Neustrašno je oznanjal svoje prepričanje in poudarjal, da je treba vse nauke preizkusiti s Svetim pismom. Ko so papeževi pristaši trdili, da je Sveto pismo dala cerkev in ga zato edino cerkev lahko razlaga, je Tyndal odvrnil: "Ali veste, kdo je naučil orle/245/ najti svoj plen? Prav, isti Bog uči svoje lačne otroke iskati Očeta v svoji besedi. Niste nam vi dali Svetega pisma, temveč vi ste tisti, ki ste ga skrili pred nami. Vi ste sežigali nje, ki so učili o njem, in vi bi sežgali samo Sveto pismo, ko bi ga mogli."(1)

Tyndalovo oznanjevanje je zbudilo veliko zanimanje; mnogi so sprejeli resnico. Toda duhovniki so prežali, in brž ko je zapustil katero področje, so si z grožnjami in popačenjem njegovega nauka prizadevali uničiti njegovo delo. Pogosto jim je to tudi uspelo. "Kaj naj storim?" je vzkliknil. "Medtem ko jaz sejem na enem polju, sovražnik pustoši po polju, ki sem ga pravkar zapustil. Ne morem biti povsod. Oh, ko bi kristjani imeli Sveto pismo v svojem jeziku, tedaj bi se lahko sami upirali tem lažnivcem. Brez Svetega pisma ljudi ni mogoče utemeljiti v resnici."(2)

V njegovem umu se je pojavil nov načrt. "Psalmi v Jahvejevem templju so se peli v jeziku Izraelcev," je rekel; "zakaj se ne bi med nami evangelij govoril v angleščini? ... Ali mora cerkev opoldne imeti manjšo luč, kakor pa jo je imela ob zarji? ... Kristjani morajo brati Novi zakon v svoji materinščini." Doktorji in učitelji cerkve se ne ujemajo med seboj. Ljudje lahko spoznajo resnico samo po Svetem pismu. "Nekateri se držijo tega doktorja, drugi drugega. ... Vsi ti pa si nasprotujejo med seboj. Kako naj potem razlikujemo med tistim, ki govori resnico, in tistim, ki govori napačno? ... Kako? ... Samo po Božji besedi."(3)

Ne dolgo potem je neki učeni katoliški teolog med prepirom z njim vzkliknil: "Boljše je biti brez Božjih zapovedi kakor brez papeževih." Tyndal je odgovoril: "Preziram papeža in vse njegove zapovedi. Če mi bo Bog ohranil življenje, bom čez nekaj let naredil, da bo navadni orač poznal Sveto pismo bolje kakor ti."(4)

Načrt, ki ga je začel gojiti...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Načrt, ki ga je začel gojiti,/246/ da bi dal ljudstvu Sveto pismo Novega zakona v njihovi materinščini, se je sedaj okrepil, in zato se je takoj lotil dela. Pregnali so ga iz rodnega kraja, zato je odšel v London, in tam je nekaj časa neovirano opravljal svoje delo. Toda nasilje papeževih pristašev ga je znova prisililo k begu. Kazalo je, da je vsa Anglija zaprta zanj, zato se je odločil poiskati zavetje v Nemčiji. Tam je začel tiskati Novi zakon v angleščini. Delo je bilo dvakrat prekinjeno. Ko so mu namreč prepovedali tiskati v enem mestu, je odšel v drugo. Slednjič je odšel v Worms, kjer je nekaj let poprej Luter zagovarjal evangelij pred državnim zborom. V tem starodavnem mestu je bilo mnogo prijateljev reformacije, in tam je Tyndal neovirano opravljal svoje delo. Kmalu je bilo natisnjenih tri tisoč izvodov Novega zakona, a isto leto je izšla tudi druga izdaja.

Z veliko vnemo in neutrudno vztrajnostjo je delal dalje. Čeprav so angleške oblasti z največjo budnostjo varovale svoja pristanišča, je Božja beseda po številnih skrivnih poteh prišla v London in se razširila povsod po deželi. Papeževi pristaši so si prizadevali ustaviti širjenje resnice, vendar zaman. Škof Durham je od prodajalca knjig, ki je bil Tyndalov prijatelj, odkupil vso zalogo Svetih pisem, ker jih je nameraval uničiti. Menil je, da bo tako precej zavrl delo. Toda zgodilo se je narobe. S tako zbranim denarjem je bil kupljen material za novo in boljšo izdajo, ki sicer nikakor ne bi bila izdana. Ko so Tyndala pozneje ujeli, so mu ponudili svobodo pod pogojem, če pove imena oseb, ki so mu pomagali tiskati Sveta pisma. Odgovoril je, da je škof Durham naredil veliko več kakor katera koli druga oseba. Ko mu je namreč na roke izplačal visoko ceno za knjige, mu je omogočil nadaljevati delo z večjim pogumom.

Tyndal je bil izdan v roke svojim sovražnikom in več mesecev trpel zaprt v ječi. Končno je z mučeniško smrtjo izpričal svojo vero. Toda orožje, ki ga je on pripravil, je usposobilo druge borce/247/ za boj skozi vsa stoletja celo do naših dni.

Latimer je poudarjal s prižnice, da je treba Sveto pismo brati v ljudskem jeziku. Govoril je: "Pisec Svetega pisma je sam Bog, in to pismo je deležno piščeve moči in večnosti. Ni ne kralja ne cesarja ne upravitelja ne vladarja ... ki ne bi bili dolžni poslušati ... njegove svete besede. Ne hodimo po krivih poteh, temveč naj nas vodi Božja beseda. Ne hodimo po poteh ... naših očetov, ne ugotavljajmo, kaj so delali, temveč kaj bi mi morali delati."(5)

Zvesta Tyndalova prijatelja Barnes in Frith sta se postavila v obrambo resnici. Za njima sta se podala Ridleys in Cranmer. Ti vodje v angleški reformaciji so bili učeni ljudje, večina jih je bila v rimski cerkvi zelo spoštovana zaradi svoje vneme in pobožnosti. Ko so spoznali zmote svetega sedeža, so se uprli papežu. Njihovo spoznanje skrivnosti Babilona jim je dalo večjo moč za pričanje proti njej.

"Zastavil vam bom nenavadno vprašanje.....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

"Zastavil vam bom nenavadno vprašanje," je rekel Latimer. "Kdo je najbolj marljiv škof in prelat v vsej Angliji? ... Vidim vas, kako poslušate, da ga moram imenovati. ... Povedal vam ga bom: to je Hudič. ... Nikdar ne zapusti svoje škofije; pokličite ga, kadar koli želite, vedno je doma ... vedno je za svojim plugom. ... Zagotavljam vam, da ga nikoli ne boste našli brez dela. ... Kjer je Hudičevo bivališče ... tam so knjige spodaj, sveče pa zgoraj; Sveta pisma so spodaj, molki pa zgoraj; luč evangelija je na tleh, sveti pa se s svečami, čeprav je poldne; ... Kristusov križ je na tleh, povišane pa so vice, ki praznijo žepe. ... Na tleh je skrb za nage, revne in slabotne, živi pa naj okraševanje podob in slik iz lesa in kamenja; naj živijo človekova izročila in njegovi zakoni, dol Božja izročila in njegova najsvetejša beseda. ... O, da bi bili naši prelati tako marljivi sejalci zrnja dobrega nauka, kakor je Satan sejalec ljuljke in plevela!"(6)/248/

Veliko načelo, ki so ga zagovarjali ti reformatorji - isto načelo, ki so se ga držali Valdenžani, Wyclif, Jan Hus, Luter, Zwingli in njihovi sodelavci - je bilo nezmotljiva veljava Svetega pisma kot pravila vere in življenja. Zanikali so pravico papežem, cerkvenim zborom, cerkvenim očetom in kraljem, da bi nadzorovali vest v verskih zadevah. Sveto pismo je bilo njihova veljava in po njegovih naukih so preizkušali vse nauke in trditve. Vera v Boga in njegovo besedo je držala pokonci te svete može, ko so izročali svoje življenje na grmadi. "Dobro se drži," je vzkliknil Latimer svojemu somučencu, preden so plameni utišali njun glas. "Po Božji milosti bova danes v Angliji prižgala takšno luč, za katero sem prepričan, da nikoli več ne bo ugasnila."(7)

Kolumba in njegovi sodelavci so na Škotskem posejali seme, ki nikoli ni bilo popolnoma uničeno. V naslednjih sto letih so se angleške cerkve podvrgle Rimu, škotske pa so ohranile svojo svobodo. Papeštvo pa se je v XII. stoletju vendar tudi tukaj ukoreninilo in nikjer ni tako utrdilo svoje oblasti kakor v tej deželi. Nikjer ni bila tema tako gosta kakor tukaj. A tudi tja so prodrli žarki zarje in napovedali bližajoči se dan. Lolardi, ki so prišli iz Anglije s Svetim pismom in Wyclifovimi nauki, so naredili veliko za ohranitev znanja o evangeliju, a vsako stoletje je imelo svoje priče in mučence.

V začetku reformacije so tja prišli Lutrovi spisi, za njimi pa še Tyndalov angleški Novi zakon. Ne da bi jih opazila duhovniška oblast, so ti poslanci tiho prepotovali gore in doline in v novo življenje obudili baklo resnice, ki je bila na Škotskem skoraj ugasnila. S tem so uničili delo, ki ga je Rim opravil v štirih stoletjih nasilja.

Mučeniška kri je dala gibanju novo spodbudo. Papeški pristaši so na lepem občutili nevarnost, ki je pretila njihovemu delu, zato so sežgali na grmadi/249/ nekaj najplemenitejših in najuglednejših škotskih sinov. S tem pa so samo postavili prižnice, s katerih so se besede umirajočih prič slišale po vsej deželi in spodbujale ljudi k nepremagljivi odločitvi, da se bodo znebili rimskih verig.

Hamilton in Wishart, plemiča po značaju ....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Hamilton in Wishart, plemiča po značaju in rojstvu, sta skupaj z dolgo vrsto ponižnih učencev končala svoje življenje na grmadi. Toda s prostora, kjer je bil sežgan Wishart, je prišel nekdo, ki ga plameni niso utišali, nekdo, ki naj bi z Božjo pomočjo smrtno udaril papeško moč na Škotskem.

John Knox je zapustil cerkvena izročila in skrivnosti in se začel hraniti z resnicami Božje besede. Wishartov nauk ga je utrdil pri odločitvi, da pretrga zvezo z Rimom in se pridruži preganjanim reformatorjem.

Prijatelji so ga nagovarjali, naj prevzame pridigarsko službo. On pa se je s strahom otepal te dolžnosti in je privolil v to po nekaj dneh samote in hudega boja s samim seboj. Ko pa je sprejel to dolžnost, jo je opravljal z nepremagljivo odločnostjo in neustrašnim pogumom, dokler je živel. Ta srčni reformator se ni bal nobenega človeka. Mučeniški plameni, ki so goreli okoli njega, so ga podžigali še k večji gorečnosti. Navkljub tiranovi sekiri, ki so jo vihteli nad njegovo glavo, je nepremakljivo stal na svojem stališču, z desnico odbijal udarce, z levico pa uničeval malikovalstvo.

Ko so ga poklicali pred škotsko kraljico, vpričo katere je zmanjkalo gorečnosti mnogim protestantskim voditeljem, je neustrašno pričal za resnico. Z laskanjem ga ni bilo mogoče pridobiti; a niti groženj se ni bal. Kraljica ga je obdolžila krivoverstva. Rekla mu je, da uči ljudstvo, naj sprejme vero, ki jo je država prepovedala, s čimer prestopa Božjo zapoved, ki ukazuje podložnikom, da so poslušni svojim gospodarjem. Knox je odločno odgovoril:

"Ker prava vera ni dobila svoje moči ali oblasti od posvetnih knezov, temveč samo od večnega Boga, zato niti podložniki niso dolžni prilagajati svoje vere/250/ volji svojih knezov. Knezi so namreč pogosto manj poučeni o pravi Božji veri kakor vsi drugi. ... Prosim vas, gospa, kakšna vera bi bila na svetu, ko bi vsi Abrahamovi potomci sprejeli vero faraona, čigar podložniki so bili? Ali pa kakšna vera bi bila na zemlji, ko bi vsi ljudje v apostolskih dneh sprejeli vero rimskih cesarjev? ... In tako lahko vi, gospa, spoznate, da podložniki niso dolžni spovedovati vere svojih knezov, čeprav so jim dolžni biti poslušni."

Marija je spregovorila: "Vi razlagate Sveto pismo na en način, a oni (rimskokatoliški učitelji) ga razlagajo drugače; komu naj verujem, kdo lahko tukaj razsodi?"

"Verujte Bogu, ki jasno govori v svoji besedi," je odvrnil reformator; "zunaj tega, kar uči ta beseda, vam ni treba verovati ne enemu ne drugemu. Božja beseda razlaga sama sebe; če pa se kje že pojavi kaj nejasnega, vam bo Sveti Duh, ki nikoli ne nasprotuje samemu sebi, razložil to zadevo na drugem mestu, tako da ne more obstati nikakršen dvom, razen če kdo trmasto želi ostati v neznanju."(8)

To so bile resnice, ki jih je...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

To so bile resnice, ki jih je neustrašni reformator v smrtni nevarnosti govoril na kraljičina ušesa. Z enakim neustrašnim pogumom se je držal svojega načrta, molil in se bojeval v Gospodovi bitki, dokler Škotska ni bila prosta papeštva.

Uvedba protestantizma kot ljudske vere v Angliji je preganjanje zmanjšala, vendar ga ni popolnoma ustavila. Čeprav so bili rimski nauki zavrženi, je vendar še ostalo nekoliko njegovih oblik. Papeška nadoblast je bila odklonjena, na njen prostor pa se je ustoličil kralj kot glava cerkve. Bogoslužje v cerkvi je bilo še daleč od evangeljske čistosti in preprostosti. Veliko načelo verske svobode še ni bilo dojeto./251/ Protestantski vladarji so redko kdaj uporabljali grozno nasilje, kakršno je Rim uporabljal proti krivoverstvu, vendar niso priznavali pravice, da sme vsak služiti Bogu v svoji vesti. Od vseh se je zahtevalo, da sprejmejo nauke in bogoslužne oblike, ki jih je predpisala državna cerkev. Pripadniki vere, ki je država ni priznala, so bili huje ali laže preganjani dolga stoletja.

V XVII. stoletju je bilo tisoče pridigarjev pregnanih s svojih položajev. Ljudem je bilo pod grožnjo visoke kazni, zapora in preganjanja prepovedano udeleževati se verskih srečanj, katerih ni odobrila cerkev. Zvesti verniki, ki se niso vzdržali zbiranja k bogoslužju, so bili prisiljeni, da so se srečevali v temnih prehodih, v mračnih kleteh in ob nekaterih letnih časih o polnoči v gozdovih. V skritih gozdnih globinah, v templju, ki ga je postavil sam Bog, so se zbirali ti razkropljeni in preganjani Gospodovi otroci, da bi izlivali svoje duše v molitvi in zahvaljevanju. Vendar so mnogi umrli zaradi svoje vere, četudi so bili še tako previdni. Zapori so bili polni. Družine so bile razdejane. Mnogi so bili pregnani v tuje dežele. Vendar je bil Bog s svojim ljudstvom, zato preganjanje ni moglo pripraviti k molku njihovega pričevanja. Mnogi so bili prisiljeni oditi čez ocean v Ameriko, in tam so postavili temelje dvojni svobodi: državljanski in verski, ki pomenita moč in slavo te dežele.

Preganjanje je zopet povzročilo razširjanje evangelija, kakor se je že bilo zgodilo v apostolskih dneh. John Bunyan je vdihaval nebeško ozračje v neki ogabni ječi med razbojniki in tatovi; tam je napisal svojo čudovito prispodobno zgodbo o potovanju pobožnega popotnika iz dežele pogube v nebeško mesto. Že več kakor dvesto let ta glas iz bedforskega zapora z vznemirljivo močjo govori človeškemu srcu. Bunyanovi knjigi Romarjevo potovanje in Obilna milost največjemu med grešniki sta jih mnogo pripeljali na pot življenja.

Baxter, Flavel, Alleine in drugi ljudje nadarjenosti, izobrazbe in globoke krščanske izkušnje so vstali in pogumno branili vero,/252/ ki je bila enkrat za vselej izročena svetim. Nikoli ne more biti uničeno delo, ki so ga opravili ti ljudje, čeprav jim je bilo prepovedano in so ga poglavarji postavili zunaj zakona. Flavlovi deli Vir življenja in Pot milosti sta naučili tisoče, kako se lahko izročijo Kristusu. Baxterjev Krščanski pastir je z blagoslovom postregel mnogim, ki so si želeli napredek Božjega dela, a njegov Večni počitek svetim je mnoge pripeljal k "počitku", ki je še ostal Božjemu ljudstvu.

Sto let pozneje, v dneh velike duhovne teme, so Whitefield in oba Wesleya vstali kot nosilci luči za Boga. Pod upravo državne anglikanske cerkve so Angleži padli v takšno versko stanje, ki ga je bilo težko razlikovati od poganstva. Naravna vera je bila priljubljeni nauk duhovništvu in sestavni del skoraj vsega njihovega bogoslovja. Višji krogi so se rogali pobožnim in se bahali nad njihovim skrajništvom. Nižji sloji so tonili v neznanje in se vdajali pregrehi, tako da cerkev ni imela ne poguma ne vere za nadaljnje zadrževanje propadanja resnice.

Vzvišeni nauk o opravičenju z vero,...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Vzvišeni nauk o opravičenju z vero, ki ga je Luter tako jasno oznanjal, se je vse bolj izgubljal spred oči; na njegov prostor pa je prihajal rimski nauk o zaupanju v dela, da bi se zveličali. Whitefield in oba Wesleya, ki so bili verniki državne anglikanske cerkve, so bili iskreni iskalci Božje milosti, in ti so učili, da se to zagotavlja s čednostnim življenjem in izvrševanjem verskih obredov.

Nekoč je Charles Wesley tako hudo zbolel, da je bil prepričan, da bo umrl; tedaj ga je nekdo vprašal, na čem počiva njegovo upanje v večno življenje. Odgovoril je: "Bogu sem služil tako, kakor sem najbolje mogel." Ko pa je bilo videti, da vpraševalec ni bil popolnoma zadovoljen z njegovim odgovorom, je Wesley pomislil: "Kaj! Ali moja prizadevanja niso zadostni temelj za upanje? Mar me ne misli prikrajšati za moja prizadevanja? Potem nimam ničesar, v kar bi še lahko zaupal."(9) Tako gosta je bila tema,/253/ ki je pokrila cerkev; zakrila je nauk o očiščenju, odvzela Kristusu njegovo slavo in ljudem odvrnila pogled z edinega upanja v zveličanje, to je, s krvi križanega Odrešenika.

Wesley in njegovi tovariši so spoznali, da ima prava vera sedež v srcu in da se Božje zapovedi nanašajo na misli prav tako kakor na besede in dejanja. Prepričali so se o potrebi svetosti srca enako kakor tudi o potrebi brezhibnosti zunanjega vedenja, zato so si na vso moč prizadevali živeti novo življenje. Z najbolj marljivimi in z molitvijo spremljanimi napori so si prizadevali pokoriti hudobnost naravnega srca. Živeli so življenje samoodpovedi, ljubezni in ponižnosti ter zelo strogo in natančno izpolnjevali vse, kar se jim je zdelo, da bi jim utegnilo pomagati doseči cilj - svetost, ki jim bo zagotovila Božjo milost. Vendar niso dosegli cilja, po katerem so hrepeneli. Zaman so bila njihova prizadevanja, da bi se osvobodili obsodbe greha ali zlomili njegovo moč. Doživljali so enako izkušnjo, kakršno je doživljal Luter v erfurtski celici. Isto vprašanje je mučilo njihovo dušo - "Kako more smrtni človek biti pravičen pred mogočnim Bogom?" (Job 9,2.)

Ogenj božanske resnice, ki je skoraj ugasnil na oltarju protestantizma, je moral biti znova prižgan s staro baklo, ki so jo češki kristjani izročali rodovom skozi stoletja. Po reformaciji so protestantizem na Češkem poteptale rimske horde. Kdor koli se ni hotel odpovedati resnici, je bil prisiljen v izgnanstvo. Nekateri teh so našli zavetje na Saškem in tam ohranili staro vero. Od potomcev teh kristjanov je luč prišla do Wesleya in njegovih tovarišev.

John in Charles Wesley sta bila posvečena za pridigarja in potem odposlana v ameriško misijo. Na ladji je z njima potovala tudi skupina moravskih bratov. Nenadoma je nastal strašen vihar, in John Wesley, ko je gledal smrti v oči, je čutil, da nima zagotovljenega miru z Bogom. V nasprotju z njim pa so nemški sopotniki razodevali spokojnost in zaupanje, kakršno je bilo njemu tuje./254/

Potem pravi takole: "Dalj časa pred tem...


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Potem pravi takole: "Dalj časa pred tem sem opazoval njihovo resno vedenje. Svojo ponižnost so neprestano dokazovali tako, da so sopotnikom delali takšne usluge, kakršnih ne bi naredil noben Anglež. Za te usluge niso želeli in niso sprejeli plačila, govoreč, da je dobro, da se njihova srca tako ponižajo, kajti njihov dobri Zveličar je naredil zanje še več. Vsak dan jim je ponudil priložnosti, da so pokazali krotkost, ki ji nikakršna žalitev ni mogla vzeti poguma. Če jih je kdo odrinil, udaril ali vrgel na tla, so mirno vstali in se umaknili. Niti beseda pritožbe se jim ni našla na ustih. Sedaj pa je nastopila priložnost, da bi se izkazalo, ali so tudi strahu prosti ravno tako, kakor so prosti ošabnosti, jeze in maščevanja. Sredi petja psalmov, s čimer so začeli svoje bogoslužje, je na lepem strgal morski val na koščke veliko jadro, prekril ladjo in se prelil po palubi, da se je zdelo, da nas je že požrla morska globina. Angleži so začeli strašno vpiti. Nemci pa so mirno peli dalje. Pozneje sem vprašal nekoga od njih: 'Ali se niste bali?' Odgovoril je: 'Hvala Bogu, ne.' Vprašal sem: 'Ali se vaše žene in otroci niso bali?' Blago je odvrnil: 'Ne; naše žene in otroci se ne bojijo smrti.'"(10)

Po prihodu v Savanah je Wesley krajši čas preživel z moravskimi brati, in tedaj ga je globoko presunilo njihovo krščansko vedenje. O nekem njihovem bogoslužju, ki je bilo v očitnem nasprotju z mrtvim formalizmom anglikanske cerkve, je zapisal: "Velika preprostost in slovesnost pri vsem tem sta povzročili, da sem pozabil dosedanjih sedemnajst stoletij in se preselil v tisti čas, ko ni bilo ne formalizma ne ceremonije; ko sta še predsedavala izdelovalec šotorov Pavel in ribič Peter ter se je razodevala moč Svetega Duha."(11)

Ko se je Wesley vrnil v Anglijo, je po proučevanju s pridigarjem moravskih bratov dosegel jasnejše razumevanje svetopisemske vere. Prepričal se je, da se mora odpovedati sleherni odvisnosti od svojih lastnih del za zveličanje in se popolnoma zaupati/255/ Božjemu Jagnjetu, "ki odjemlje greh sveta". Na nekem bogoslužju moravskih bratov v Londonu so prebrali iz Lutrovega spisa, kakšno spremembo Božji Duh naredi v vernikovem srcu. Med poslušanjem se je v Wesleyu prižgala vera. O tem pravi: "Občutil sem, da se mi je srce čudno segrelo. Čutil sem, da zaupam v Kristusa in samo v Kristusa za zveličanje. Dobil sem zagotovilo, da je On odvzel moje grehe, vse, kar imam, in me rešil postave greha in smrti."(12)

V letih napornega in neudobnega dela - v letih neusmiljene samoodpovedi, zasramovanja in ponižanja - je bil Wesley stanovitno privržen svojemu edinemu cilju iskanja Boga. Sedaj ga je našel; spoznal je, da se milost ne doseže z molitvami, postom, miloščinami in z deli zatajevanja, temveč kakor dar, "brez denarja in brez plačila".

Ko se je utrdil v Kristusovi veri, je vsa njegova duša gorela z željo, da bi vsepovsod razširil znanje o slavnem evangeliju Božje brezplačne milosti. Dejal je: "Na ves svet sem gledal kot na svojo župnijo; kjer koli namreč sem, povsod imam pravico in sveto dolžnost oznaniti veselo sporočilo zveličanja vsem, ki me želijo poslušati."(13)

Dalje je živel strogo in samoodpovedno....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!

Dalje je živel strogo in samoodpovedno življenje, toda to sedaj ni bilo temelj, temveč sad vere; to ni bila korenina, temveč sad svetosti. Božja milost v Kristusu je temelj krščanskega upanja in ta milost se kaže s poslušnostjo. Wesleyevo življenje je bilo posvečeno oznanjevanju vzvišenih resnic, ki jih je sprejel - opravičenje z vero v Kristusovo očiščujočo kri in moč Svetega Duha, ki obnavlja srce, katerega sad je življenje po Kristusovem zgledu.

Whitefield in oba Wesleya so bili pripravljeni za svoje delo po dolgem in globokem prepričanju o svojem izgubljenem stanju. A da bi bili sposobni zdržati vse/256/ kakor dobri Kristusovi vojaki, so morali iti skozi gorečo peč zaničevanja, zasmehovanja in preganjanja kakor na univerzi tako tudi po nastopu pridigarske službe. Nje in nekoliko drugih njihovih prijateljev so brezbožni sošolci zaničljivo imenovali metodisti - z imenom, ki je danes častitljivo ime ene največjih verskih skupnosti v Angliji in Ameriki.

Kot verniki anglikanske cerkve so bili močno vdani njenim bogoslužnim oblikam, toda Gospod je prednje postavil v svoji besedi višjo raven. Sveti Duh jih je spodbujal oznanjati križanega Kristusa. Njihovo delo je spremljala moč Najvišjega. Tisoči so se prepričali in se dejansko spreobrnili. To čredo je bilo treba zaščititi pred grabljivimi volkovi. Wesley sploh ni razmišljal o tem, da bi organiziral novo versko skupnost, temveč jih je organiziral v tako imenovano metodistično zvezo.

Skrivnostno in težavno je bilo nasprotovanje, ki so ga pridigarji doživeli od državne cerkve. V bistvu pa je Bog po svoji modrosti vodil dogodke, da je povzročil začetek reforme v cerkvi sami. Ko bi bila prišla od zunaj, ne bi prodrla tja, kjer je bila najbolj potrebna. Ker pa so bili pridigarji prebujenja cerkveni uslužbenci in so delovali v naročju cerkve, kjer koli se jim je pokazala priložnost, je resnica lahko stopila tudi tja, kjer bi ji sicer vrata ostala zaprta. Nekaj duhovnikov se je prebudilo iz svoje moralne zaspanosti in so postali goreči oznanjevalci v svojih župnijah. Cerkve, ki so bile okamnele zaradi formalizma, so se prebudile v življenje.

V Wesleyevem času so ljudje različnih nadarjenosti opravljali zaupano delo, kakor je bilo sicer v vseh stoletjih cerkvene zgodovine. Niso soglašali v vseh točkah nauka, vendar je vse spodbujal Božji duh, da so se združili v namenu pridobivanja ljudi za Kristusa. Razlike med Whitefieldom in Wesleyema so včasih grozile z razcepom./257/ Ker pa so se v Kristusovi šoli naučili krotkosti, sta jih vzajemna strpnost in krščanska ljubezen spravili. Niso se utegnili prepirati, medtem ko so vsepovsod naokrog vladali prestopki in zmote ter so grešniki drveli v pogubo.

Božji služabniki so prehodili hrapave poti. Vplivni in izobraženi ljudje so uporabljali svoje moči proti njim. Čez nekaj časa je mnogo duhovnikov pokazalo odkrito sovraštvo in cerkvena vrata so bila zaprta za čisto vero in za njene oznanjevalce. Ker jih je duhovništvo obtoževalo s prižnice, je s tem spodbujalo proti njim moči teme, neznanja in krivičnosti. John Wesley je nekolikokrat po čudežu Božje milosti ušel smrti. Ko se je srd drhali dvignil proti njemu in ko je bilo videti, da se ne bo mogel rešiti, je angel v človeški podobi stopil k njemu, gruča se je umaknila, in Kristusov služabnik je odšel varno z nevarnega prostora.

O svoji osvoboditvi pred razjarjeno....


_________________
Spoznali boste (ČISTO) RESNICO
in (ČISTA) Resnica vas bo osvobodila.
Janez 8,32 http://zakajcistaresnica.com/ in
Zakaj ČISTA RESNICA? ZA tvoje Zveličanje!